Strojar iz Maskare.
s2C\_Jjp^w&S^0          Parizu je bilo — med elizejskira poljem in tvilerijah,
^Rj^^^^^^fc^fe^^^&na konkordijskem trgu — tam, kder vode v dveh ve-
^^\%$L^m!kT    ^    ^ih črnih kotliuali se svojim priprosto sanjavim šu-
^TV^B^m/m^%^^  menjem skušajo razpore in sovraštva človeštva zazibati
i/^^^^^^^"'                    Istega dne pa,  ko  se začenja  moja kratka po-
Ml^ f^&J^ssfisši vest'ea' niso šumele vode — premrzlo je bilo. Vseje potibnilo,
W$S^$'j$3hF tiK''  veter in  drevesa na  elizejskem  polji in v  tvilerijah —
&SjjiM^k&     ce'o  šepetajoča drevesa,  ki drugače ne  molče nikdar.   Eeka
°VJ Mh^TM'^   ^eiDC  C^itaj: Seua) je ihtela danes zamolkleje, tožneje, nego
Cnr^rfit /cfe^   1' navadno .... Povestica ta je kratka, a tožnejša je, nego li
^Ši3LfgJ'y^3<'   vsaka žalostna igra, tožnejša zato, ker je resnična, vsakdanja.
^^^^^j^"                 Na steno  tvilerijskega vrta naslonen,  baš pod rudeeim
4r^^>        plakatom,  ki je svetu oznanjal jasno pustno veselico,  stal je
Turčin z rumenkasto-belim turbanom na glavi, oblečen v slikovito ponošen plašč.
Star je bil.   Obličje mu je bilo velo, obraščeno s črnimi brki in dvoje čraih očij
se je blestelo iz njega. V njegova zagorela lica zrisal je čas mnogo, mnogo gub,
in usoda mu izorala bolestue proge.  Eoki je držal čez prsi, oči pa so se zaraak-
nile v ledene sveče, ki so visele ob črnih kotlinah na konkordijskem trgu. To so
bile oči pravega Turčina, polu tope, polu ognjene; oči, ki so smijoč se sanjale a
bdele v največjej bedi. —
Ubogi Turčin! Bil je iz Algerije, v Maskari je strojaril. Pripravljal je mehko usnije, umel je je barvati, da se je žarilo v krasnej rudečini ali pa blestelo kot suho zlato.
Ta umeteljnost je pri Jutrovcih v velikem čislu in naš Turčin je bil zelo, zelo srečen. Imel je ženo in otroka, bival v hišici z nizko streho in belimi stenami, ki so se še bolj blestele, kadar je solnce nad njimi žarko sijalo. Žena mu je bila
lepa, kakor dan •— a heerka, kakor vzpomladansko jutro. Zeni je bilo ime Fenda, hčerki Fatima. Neizrecno so se ljubili ter bili presrečni v lepej, Ijubkej Algeriji, deželici, o kojej pravijo, da solnce na njo siplje svoje najlepše žarke. — A prišel je drug čas. Ozke ceste so se napolnile z dimom strelnega prahu, po cestah so rož-ljale sablje, razlegalo se je surovo vpitje. Po tlaku je tekla gosta rudeča kri in iz streh je zaplapolal plamen v višnjavo podnebje.
Francija zahtevala je nove slave in Francozje so vzeli Maskaro. Prihodnje jutro bili so beli zidovi črni, divji psi so lajali okolo mrličev po cestah; in — solnce, zlato algerijsko solnce, zagrnilo se je v teman oblak. Tožnejši, nego vsak drug, pa je bil naš strojar. Usoda mu je vzela vse, vse, kar se mu je moglo od-vzeti. Ženo mu je prodrl sovražnikov bajonet, a hčerka mu je zgorela s hišico vred o velikem požaru. Ubogi Turoin sklonil je glavo na prsi in zamrmral: ,,Alah je Alah!" — a srce mu je krvavelo pod silo zatnrle mu sreče. Dobrosrčni vojak ga je vprašal, zakaj žaluje? Pove inu, da je vse izgubil. Žene in otroka, zna se, teh mu ne raorejo vrniti, reče vojak, a drugo izgubljeno blago mu bode, ako vsega ne, vsaj nekaj povrnila vlada, zatorej naj se oglasi pri oblastvu v Algier-u. Ubogi Turčin vzdihne, ter se s težkimi koraki in še težjim srcem napoti v Algier, sto-pajoč po brezkončnib., razbeljenih cestah — ker solnce je jelo zopet sijati. Saj solnce ne more dolgo strpeti, da bi ne videlo sroje ljube Algerije, da-si je tožna, opustošena. —
Francozka viada pa je debelo pogledala moža, eeš, da bi imela preranogo posla, ko bi morala poravnavati krivice in naglost usode. Nek uradnik, mlad mož, pa je imel usmiljenje z ubogim Turčinorn; dal mu je nekaj novcev za pot in mu svetoval naj gre čez morje v Francijo — v Pariz. Ker nekoliko francozki umeje, bode vže izhajal. Sijaj Pariza je tako velik, da je njegov žarek prodrl celo preko širnega morja v ozko. visoko ulico v Maskari. Misel na Pariz razsvetlila je temno seuco bolestue dnše ubogega strojarja kakor zlati seu o najdenej sreči. Da, v Pariz pojde! Tani je vesolje, ki vsako bedo utolaži — ia samo suho zlato raste po cestab. Tako je eul pripovedovati. —
Dospel je v Pariz — a veselje je bilo uaslikano samo na vogelnih plakatih, in obleeeno v pisane cnnje, zdelo se muje budalosti podobno; —zlato pa je videl samo v izložbah zlatarjev. Po cestah so rastle prezebajoče platane in pod njimi je šetalo čudno ljudstvo: možje brez turbanov na glavi, žene brez pajčolanov. Videl je trudne, blede obraze s topimi, drznimi ali žalostnimi pogledi; žalostnimi od gladi ali prenasitosti. Ubogi Turčin se je ustrašil, in kaj bi se ne, saj ni mogel nikakor umeti, česa bi tii ljudem moglo primanjkovati. Plaho je hitel mimo Bou-levarda in prišel do borze, lepega poslopja, ter si mislil, dajeto ,,zapadna" mošeja. Hoteč vstopiti, začuje vpitje in razgrajanje ter se ves osupel vrne nazaj. Oudeč se • neznanim napravam zapaduega sveta stopa počasi dalje in pride v mirno obližje Seinino (Senino) in do črnih, z ledenimi svečami obdanih kotlin na konkordijskem trgu. Tu sede na vzkriženi nogi ter misli in misli, kako je vse prišlo — in dve debeli solzi se mu potočita iz svetlih očij po rujavera lici. Vera v usodo umorila je sicer bojazen in nado — a bolesti mu ne more. Poleg vse druge bede pridru-žila se mu je zdaj še nova — glad.
Februvarja meseca je bilo — in v tem meseei je v Parizu silen mraz. Goste megle odrivajo solčne žarke — a vender dehti po cestah neka presladka — zlato vigred oznanujoča vonjava. Prihaja pa ta vonjava iz torbic cvetlifinih prodajalk, ki ponujajo svežih vijolic mimoidoeiiu. Pač čudno je, kako neizrecno veselje iraajo Parižani s temi cveticami; zato pa najdeš v Parizu ob vsakem letnem času vijo-lice, a največ v rneseci februvarji. Bog zna, s kakimi različnimi pripomočki iz-vabijo te nežne cretice v mrzlo zimo! —
Mej mnogimi zalimi, dobro in slabo oblečenimi vijolčnimi prodajalkami, ki so smijoč se, ali pa tresoč se od mraza ponujale dehtečih cvetic, bila je jedna iz Nanterre-a; bilo je to drobno dekletce z rujavimi lasci pod belo čepico in velicimi, krotkimi očmi sredi majhnega, sestradanega obrazka. Nje mati prodajala je kolačke pri vhodu St. Oloud-škega gaja, a oče je bil vrtnarski pomoenik v St. Oloudu. Ne-davno je zbolel in uboga družinica je živela — ali vsaj skušala živeti od raalega zaslužka materinega — in ko je še ta obolela, od bornih novcev, katere ssi je ubožno dekletce prikupčevalo s cveticarai.   Oj to je bilo trdo! —
Dekletee se spusti na pot, dolgi, mrzli pot. Tenki čeveljčki na nogah so bili raztrgani od premnoge hoje, zeblo je je v nežne nožice; trepetalo je mraza. Nebo je bilo sivo — solnce ni sijalo — reka Seine se ni blestela.
„Vijolic, rnilostiva gospa, vijolic!" klicalo je dekletce kolikor je moglo z ve-selim glasom, a vedela je sirota, da se ljudje umikajo bedi; nihče je ni slišal, nihče vijolic kupil. In pri.šlo je dekletce na konkordijski trg. Tam je stal ubogi Turčin, ki je v tem našel majhno srečo: dobrosreni človek podaril mu je košarico dateljnov. Skušalje, da bije prodal. ,,Dateljnov kupite, pravih jutrovih dateljnov!" upije v slabej franeoščini. Ubogi Turčin! kaki dateljni bi sicer to bili, ako ne ju-trovi? Prodal jih je šest do osera, vec ne. Bog moj mili, ljudje so iraeli pač vse kaj boljšega in dražega kupovati, nego dateljne, ki so po tako nizkej coni! —
Na konkordijskem trgu, pri črnih kotlinah, sešli sta se bedi od severa in ona od juga — ter se sprijazuili. Ogovorili se nista, le stali sta druga poleg druge, nasloneni ob zid tvilerijskega vrta, čez kateri so črna drevesa in beli kipi raalo-marno zrli v svet. Drevesa so bila otrpla in kipi prevzvišeni nad vsakdanjo bedo. Nihče se njiju ni usmilil.
•— ,,Date]jnov! dateljnov!" vpil je Turčin; ,,vijolic! vijolic!" klicalo je siro-mašno dete v vedno reznejši, megleni zrak. Nihče ju ni slišal. Glas starčkov postajal je vedno zamolkleji, a detetov vedno tanjši in tožnejši.
Bliža se jima gospa v bogatera plašči. Pristopi k detetu in pogleda cvetice. ,,Vele so!" deje kratko in hiti dalje.
Pride delavec. ,,Dete ubogo, koliko stanejo vijolice?" — nPo krajcarji šopek," odvrne dekletee, pihne sneg se svežih evetic, ki jih je gospa imenovala nvele," ter je poda možu z bojeeimi, solznimi očmi. Delavec poda detetu krajcar in mu reče prijazno besedo. Bil je to jedini krajcar, ki si ga je pridobilo danes dekletce. — Obrazek mu postaja vedno bledejši — višnjavo bled je — glas se mu zapira. Usmiljeni Turčin sname si turban raz glavo, odvije ga ter ogrne z njini nbogo dete. ,,Ali mi daš cvetice za dateljne?" vpraša je. ,,Da!" odgovori s tresočim glasom in ob jednem nasmehnivši se, hvaležno ga pogleda. Danes še ni zajutre-kovalo.   Turčin sicer tudi ne,  a on je raož, ona slabotno dete — kakor njegova
Fatima, katero mu so umorili. In na Fatirao je mislil, ko jo je gledal, kako jej gredo dateljai v slast. — A dateljni je niso ogreli in jo tudi le malo okrepčali. Utrujeno sede na tla, nasloni se ob zid in zaspi. — Solnce zaide, noč se svojim plaščein usmiljeno zakrije vse grehe in bolesti tega sveta — mraz postaja silnejši in silnejši.
Turčin sede poleg deteta, z velo svojo roko boža mu bledo ličece, misli na svoje drago nepozabno dete — ter se mu sladko — zadnjikrat še nasmehne. Potem ovije konec svojega plašča okolo deteta in — zaspi.
Mrzleje in mrzleje postaja, noč je, temna mrzla noč — tudi reka Seine — umolkne. Ko pa drugo jutro mračno februvarsko solnee pogleda izza oblakov, ob-sije ob zidu tvilerijskega vrta naslonenega strojarja iz Maskare in majhno dekletce iz Nanterre.
Spala sta trdno in spita še danes!                                                  Prevela   J.