Jože Krivec Prvi vzlet Na stari, že napol trhli jablani na vrtu so gnezdili vsako leto škorci. Kako veselo so žvižgali v zgodnjih pomladnih dneh, ko so se spreletavali z drevesa na drevo in iskali svojin domov. V črnih oblekah, s kovinastiin sijajem, ponosno drz6č glave pokonci, so sedeli po vrhovih jablan in se klicali čez vrtove. Sonce jin je pozdravljalo zjutraj že zbujene na vejah, v njihovih očeh se je zrcalilo zlato sončnih žarkov. Že precej let je bila kletka zanje v najvišjem košatem vrhu jablane-Vsako leto je bila prijeten domek eni črni družini in mladiči, ki sta jih stara dva odgojila, so se vselej radi vračali k njej. Žvižganje, ceb-ljanje, spreletavanje, pozdravljanje čez vrtove, vse ena saraa vesela pesem življenja in mladosti. Kako je dobri Bog vendar lepo poskrbel za ljudi, ko jim je ustvaril te drobne krilatce, ki jim pojo in jih razveseljujejo. Prve dni avgusta sta odgajala stara dva zadnje mladiče. Slekla sta že svoje črno in lesketajoče se perje in se oblekla v svetlejše. Skrb 38 za mladiče ju je priklenila, na pesem sta medtem skoraj popolnoma pozabila. Nekega dne je prikukal prvi, najvecji mladič iz kletkine vehe. Svojo drobno glavico, z rumenkastim kljuučkom na koncu, je pomolil ven, in ko so oči zazrle prostrano zemljo pod seboj, se je pognal ven in veselo žvižgal. Stara dva sta skakljala okrog njega, mu pela, ga klicala in Todila po vejah. Kako lepo je bilo gledati ta njegov prvi veseli sprehod v sončen dan! Iz ozke kletke je razpel svoja mlada krila v svet, ki mu ga je Bog določil za njegovo bivanje. Z negotovimi poleti se je zaganjal z veje na vejo, pred njim je čebljajoče skakljala mati, za njim je skrbno stopical očka. Pogovarjala sta se z njim v ptičji go-vorici, dajala mu prve nauke. Za njim je pokukal iz velie drugi, se oziral na vse strani, vreščal in sfe zaganjal ven. Komaj se je dotaknila lepota prostranega sveta njegovih oči, že je bil pijan od nje. Rumenkast kljunček je tišcal iz kletke, s krempeljčki je škrebljal po njej. Preslab je bil za polet. Proti večeru pa se je vendarle skobacal pred veho. Sedel je na deščici pred njo in se začuden oziral naokrog. Vrtel je drobno glavico, njegovo telesce je bilo le še na pol pokrito s perjem. Perutnice so kazale še belkaste nedorasle tulce peres. Večerno sonce, ki je oblivalo kronoi jablane in pozdravljalo drobnega mladiča, je metalo zlato luč tudi v njegove drobne in čiste oči. . . Slabotno je začivkal in se pognal na prvo vejo pod kletko. S kleca- ¦ jočimi in tresočimi se nogami se je komaj oprijel skorje. Nagnil se je naprej in udaril z glavo ob vejo. Jokajoče klicanje je privabilo stara dva. Skakljala sta okrog njega in ga klicala nazaj h kletki. Zdelo se je, da sta ga notela spraviti nazaj v tesen domek. On, pijan od prostranosti in prostosti, sonca in večerne ' sapice, ni poslušal njunih klicev. S trmo je koracal naprej po vejah, zletaval vedno na nižje, na nižje, nižje. Krila so ga nesla le navzdol; preslabotna in premalo razvita so še bila. Niso ga mogla obdržati v zraku ali ga dvigniti v sinje višine soncu naproti... Kmalu se je znašel na tleh, na deski pred čebelnjakom. Zvedavo se je vrtel in motril kepe visečih rjavih čebel, ki so utrujene od težkega dnevnega dela počivale pred panji na bradah. Vabilo ga je njihovo zadovoljno in enakomerno brenčanje. Veselo se je pognal proti njim in z glavo dregnil vanje. Kot bi trenil, se je gruča rjavih živalic zakadila proti njemu. Vsaka posebej se je skrčila in vrtala z zadkom in z glavo vanj. Boleče je zavreščal in se kakor omotičen pognal proč v travo. Na široko je odprl kljunček, jeziček iztegnil iz njega in samo onemoglo vreščal, vreščal. S pojemajočimi močmi je zaplahutal s krili, se prevračal t travi: čebele ^a niso zapustile. Tu pa tani se je katera z vso silo odtrgala od njega, drobno nitkasto črevesce se ji je potegnilo iz zadka. S podvojeno besnostjo ga je takoj spet znova napadala. Ostra in moreča žela so vrtala in se zajedala v njegovo mlaclo in na pol golo telesce. Pobral sem vsega onemoglega iz trave, odpodil čebelice od njega in z nohti pulil gibajoča se žela iz mlade kože. Tedaj ni mogel več vreščati, le iz kljunčka je molel zatekli jeziček, kakor bi prosil zdra-vila za pekoči strup, ki je moril mlado srčece. Položil sem ga pod grcn na hladno zemljo, ki naj bi mu hladila bolečine. Že čez nekaj trenutkov je negibno obležal, ves modrikast v telo. Takega sem potem pokopal na vrtu. Celo majčken grobek sem mu napravil. 39 Stara dva pa sta še pozno v noč vreščala na jablani, se spuščala nizko nad zemljo, ga iskala, klicala, jokala. Dva dni sta stikala po vseh kotičkih za njim in zateglo žvižgala, da me je rezalo do srca. * Vsako jesen, naj bo sončna ali deževna, se zbirajo škorci v jate za polet na jug. Tudi letos se bodo zbirali, se preletavali iz kraja v kraj in z veselim petjem zapuščali svoje dobre in tesne domove v ko-šatih kronah dreves. Z veselo pesmijo na drobnih kljunčkih nas bodo pozdravljali. Bog ve, če bomo dočakali spet njthov pomladni pozdrav! Ko bo neko jutro preplavila tišina naše vrtove in gaje in zajela tudi nas, me bo spet zabolelo v srcu ob spominu na drobnega ptička, ki sem ga pokopal doma na vrtu. Tudi zanj je bil dobri Bog ustvaril sončne daljave in neskončno dolge poti pod jasnim nebom. Kako veselo bi bil tisto jesen prvikrat razpel krila in rezal z njimi jesenski zrak proti jugu. Po slovesu od rojstne hišice bi se bil pognal s svojim brat-cem, očetom, materjo in s tisoč drugimi drobnimi krilatci v sinje vi-šine in jadral pomladi naproti. Morebiti bi se bili dvignili v večernem mraku, ko bi v vaški cerkvici že odzvonilo večno luč, da ne bi videle oči bežečih krajev pod seboj. Prvo sonce bi jih pozdravilo že nekje daleč, morebiti kje nad mogočnim beneškim mestom, kjer bi bleščale v soncu kupole cerkve svetega Marka. Opoldne bi jih pozdravili zvo-novi večnega mesta, zgrajenega na sedmih gričih, kjer pod mogočno katedralo počiva prvi Kristusov namestnik na zemlji. Zvečer pa bi že videli, kako bi šlo sonce spat za zlat pramen luči, ki bi se razlival po valovju morja kje pri Napolju. Utrujeni od dolge poti bi vtaknili drobne glavice pod perutke in pri počitku jih ne bi prav nič motilo udarjanje \esel ob kipeče morje, niti čebljanje živahnin ljudi pod košatimi pal- i mami ali pomarančnimi nasadi, še manj božajoča in izgubljajoča se ] pesem: Santa Lucia ... Santa Lucia ... In še nekaj ur, pa bi jih krila zanesla čez Sredozemsko morje. Najbrž bi se ustavili Kje v Tunisu, v deželi južnega zelenja in sonca. Lepo mora biti tam, kjer je vse leto kot ena sama pomlad in visi z vej od sonca ožarjeno južno sadje. Počivali bi lahko v objemu južnih vonjav, dokler jih ne bi predramil klic naše pomladi. Tudi ti, drobni ptiček, bi bil lahko vse to videl. Izpred hrepenečih * oči ti je bila odvzeta prostost, življenje. Že si veselo začivkal v svobodo, nato pa oraahnil. Tvoje srce ni čutilo jtižnih krajev in tvoje grlo nam ni zapelo pesmi hrepenenja po pomladi...