NEMŠKA GRAFIKA WEIMARSKIH je zanesljivo tisto, kar je kot nasledek ČASOV ekspresionizma v nemški umetnosti nastalo v okviru nove stvarnosti, začenši Ena preteklih razstav v ljubljanski s koncem prve svetovne vojne 1918/19, Mestni galeriji je prav gotovo zbudila pa tja do konca dvajsetih let in začetkov poseben interes: nemška grafika weimar- tridesetih, dokler nacizem ni razglasil vse ske dobe s svojo ostrino kritične odzivno- to in mnogokaj drugega za »entartete sti na čas in razmere. Morda je še najpri- Kunst«. Kot navaja VVieland Schmied, je kladnejši izraz za razstavljeno gradivo po »ekstazah ekspresionizma« napočil - nova stvarnost, najsi ne gre prav sleher- čas, ko je človek hotel čutiti tla pod ni grafični list v ta okvir. Prevladujoče pa nogami. 874 875 Nemška grafika weimarskih časov Pri nastanku nove stvarnosti - tudi o magičnem realizmu je beseda - ni mogoče odmisliti tiste sekante, ki so močno vplivale na čas in razmere in s tem tudi na umetnost. Tako na ekspresionizem kot na novo stvarnost pretresujoče vpliva svetovna vojna z razčlovečenjem vrednot, osebnosti in z apokalipso groze ter uničenja zaznamuje umetnost. Povojna kriza je spravila v Nemčiji ljudi na rob eksistence, množica invalidov, sirot in brezposelnih je stvarnost vsakodnevnosti kar dolga leta. Socialna diferenciacija ni bila nikoli v modernih časih tako ostra, politične stranke so se polarizirale v obe skrajni smeri v ozračju gospodarskih in političnih pretresov in v naporu po osvojitvi oblasti. Če je še 1929 Thomas Mann slavljena oseba z Nobelovo nagrado in v ospredju roman Alfreda Doblina Berlin - Alexanderplatz, pa so že leto kasneje npr. v VVeimarju iz muzeja odstranili slike Dixa, Kleeja, Kandinskega, Ko-koschke, Lehmbrucka in še drugih sorodnih umetnikov. Istega leta izideta tako različni deli, kot sta prvi del Moža brez posebnosti Roberta Musila in Mit 20. stoletja Alfreda Rosenberga. Josefu v. Sternbergu še uspe ustvariti Plavega angela z Marlene Dietrich in Emilom Janningsom. Kakšna usoda je čakala te in druge umetnike tri leta kasneje? Doba weimarske republike se v grafiki kaže kot čas kritičnega soočanja s priti-skajočimi problemi življenjske stvarnosti tega časa, ostrina prikaza sega vse do parodičnih sestavin - grafična črta je postala orožje. Da je temu res tako, se je izkazalo po prevzemu oblasti nacistov, ko so kaj hitro odstranili vse njim nevšeč-no. O novi stvarnosti ne obstaja nobena teorija, vendar se da opredeliti grafika, ki se nam je ponudila kot prerez tipičnega in pregledno zaokroženega. Mnogim grafikom se izrazno pozna ekspresija poteze, kompozicije, izraza, toda vsebinsko imajo ti grafiki trdno oporišče, pravzaprav izhodišče v svetu brez iluzij in stvarnosti v najbolj grobi, razgaljajoči realnosti. Nova stvarnost je precej manj nov slog, predvsem pa nova optika fenomena življenjske pojavnosti. Brez sentimentalnosti so, ta je celo v posmeh, tipično je razmerje med dinamičnim in statičnim, prostorski nakazi so dovolj za prepoznavanje okolja (seveda nenaturalistično), tradicija je podvržena posmehu, včasih je kompozicija uravnana na simultano sceno, tematsko so v ospredju prizori z vojne, v družinskem krogu, na ulici, prizadeti in neprizadeti, socialna krivica je posledica stanja in razmer ter razmerij v weimarskem času. Tudi »mali človek« z meščanskega okolja je v svoji nebogljenosti vir posmeha. Umetniki nove stvarnosti so si lahko sorodni, vendar je mogoče govoriti o različnih fazah - ne glede na individualne umetniške razlike. Wi-eland Schmied kot poznavalec razvršča novo stvarnost, začenši s povojnimi leti od 1918 do 1923/25, kot fazo izbruha, eksperimenta, ne brez odsevnega vpliva dadaizma in futurizma. Druga faza seže od konca inflacije do poloma borze oktobra 1929. Značilno: oboje sta gospodarska pojma s kruto jasnim vplivom na življenje v Nemčiji. V tem razdobju je nova stvarnost dosegla vrh. Po letu 1929 pa zaznamujemo upad, odstop od prejšnjih trdih linij, mnogi umetniki ne skrivajo deziluzije; mnogi umetniki so našli zavetišče v katolicizmu. Na razstavi je zastopano 24 umetnikov, kar po mnenju ponudnika zajema vse tisto, kar v skupnem in različnem opredeljuje prizadevanja nove stvarnosti. Verjetno sta v ospredju med nič manj zanimivimi ostalimi George Grosz in Ot-to Dix. Grosz je s cikloma Ecce Homo in Nemčija, zimska pravljica, ustvaril pretresljiv in hkrati radikalen pretres nemške stvarnosti, ironično je stopnjeval do grotesknega, uporabil »rentgensko« izražanje. Tudi naslov Nemčija, zimska pravljica, sposojen pri satiričnem Heineju, je karikatura časa in razmer ter ima pandan v karikirani ostrini kritike. Najsi je pri Ottu Dixu kar dosti »portretnih« grafik (Dama s klobukom, Frieda idr.), pa se je zarisal v spomin zlasti z vojnimi prizori groze in uničenja. Max Beckmann je zase stoječ sodobnik, z manj izzivalne vsebi- 876 ne, a nič manjšo intenziteto izraza. Kat-he Kolhvitz je v svojih grafikah v primeri z drugimi še najbliže realnemu podaja- manj dinamična, zato pa lirično polna in polna notranje drame. Gerd Arntz je v linearni geometrizaciji likov in prostora še pod drugačnimi vplivi. Heinrich Ehm-sen je lahko podal po svoje del tega, kar je dokumentaristično izpričano, a v občem smislu. Conrad Felixmiiller se v prikazanih grafikah posveča istim socialnim in družbenim pretresom skozi videnje ožjega kroga ljudi kot nekaj splošnega. Podobno kot Grosz tudi Kari Hubbuch uporablja simultano sceno z jasnimi kontrasti med segmenti, a je zmožen tudi čisto realističnega podajanja. Drobni vsakdanji svet mesta in meščanstva so glavne sestavine grafik Bernharda Igor Gedrih Kretzschmarja. Možno je reči, daje bil ta ali oni grafik pod vplivom močnega in sugestivnega GeoTga Grosza. To so le nekatera imena, ki izstopajo med ustvarjalci nove stvarnosti. Najbolj skupno prizorišče grafikom nove stvarnosti je mesto, razvejana podoba ljudi in razmer v ostrini kontrastov položaja, časa in razmer. Ulica je širše zaznamovana v kalejdoskopu dogajajočega, nič manj ni pomemben svet za štirimi stenami. Frontne podobe ni mogoče izgubiti iz spomina. Pripovedni značaj teh grafik pa je treba pojmovati kot težnjo po neposrednem soočanju z bistvenimi vprašanji krizne dobe - da jih lahko dojame vsak. Razstava pa je odprla možnost primerjalnega vidika do slovenske tovrstne grafike. Igor Gedrih