Prebrisani Polde. Kdor je že v kaketn vecjem inestu bil, gotovo je videl rokodelske fantiče neporedno po ulicah skakati; nekateri nosijo y rokah narejeae nove čevlje, ti bojo sčasoma gotovo čevljarji, drugemu zopet visijo čez roko nove hlače ali nova sukaja, tak bo pa daaes ali jutri krojač; kdor ključe po ulici Moj vertec Cvetlice mile so saine, Gloveška govorica ni, Ki v serce moje govore; Iz rožic ki nam gorori; Iz njih beseda sladka veje, Nebeški glas iz njih ae čuje, Ki dušo celo nii pregreje. Ki čudno giblje navdihuje. Zatoraj Ijubi vertec inoj! ^ Veselje imam vse s taboj; Eazgrinjaj mi cvetlice mile, Ki dušo bodo mi vedrile! F *) Ta napev je še ranjki gosp. Gr. Rihar sestavil, pa ni bil do zdaj še nikjer natisnjen; Jfcategadelj mislirau, da bo marsikoraa dobro došel. Ker je \m ta napev za samo moške ali samo ženske glasove sestavljen, je poteni takem previsok za otroke, torej naj si ga vsak za ta namen n i ž e postavi. • BVred." - 89 - raznaša, bode ključalničar i. t. d., vsi pa bojo rokodelci, to so taki ljudjč, ki A z rokami svoj vsakdanji kruhek morajo služiti. Žagarjev Polde se je tudi rokodelstva učil. Sicer so mu oče v pervih letih njegovega življenja večkrat papirnato škofovo kapo na glavo postavljali in djali: ,,Polde bo škof," — a Polde v teh mislih je tudi že mašo včasih doma v kakem kotiču bral ia pridigo sain sebi deržal, ali osoda je sploh neniila; uamestu škofove kape dobi Polde v svoje roke dreto ia smolo, ia namesto da bi mašo bral, nam bode čevlje Sival. Je pa tudi prav, vsaj so čevljarji tudi koristni ljudje in čevljarstvo je v današnjih čaaih po vsem svetu razširjeno. Treba je pa tudi vedeti, kako je Polde škofovsko kapo z dreto zanaenil. Oče so inu naglo umerli in reveža Poldeta z materjo satnega zapustili. V zadnjej uri svojega življeuja so hitro nekoliko vaščanov k sebi poklicali in jim rekli: ,,Vse preaioženje — pa \Tsaj ga ni bilo veliko — zapustim vdovi in svojemu Poldetu. Po vdovinej smerfci je pa čez vse moje bivše premoženje edini Polde gospodar. Čez nekoliko časa dobi Polde očuha, ki se pa ni veliko brigal za revgeka. Čeravno fe Polde vse storil, s čimur bi svojega ofiuha razveseliti mogel, vendar se je ta zmiraj ua Poldeta otresal. Nekega dne reče očuh Poldetovej materi: ,,Veš kaj Mica? Polde je že 8 let star, treba je, da se kaj izuči, kaj nama bo tukaj na poti? Naj gre v Ljubljano h kakemu mojstru." Mati so se jokali in Poldeta pozneje prav serčno na svoji persi pritisnili, ko so mu očuhov sklep razodeli. Poldetu je bilo sicer žal po dnrnačej hi§i in po svojih preljubljenih tovarših, a vendar je bil vesel, da pojde ? belo — Ljubljano. Ia res, čez nekoliko tednov je Polde že po ljubljanskih ulicah z rokodelskim predpasni-kom žvižgal. Mojster, pri katerem se je Polde učil, je bil prav dober in prijazen dlovek. Večkrat je pridnega Poldeta miloval in tnu rekel, naj bode le priden, da človek tudi brez škofovske kape lehko gospod postane. Poldetov očuh je mojstru obljubil, da bode obleko Poldetu sam dajal, vse drugo ima pa mojster dajati, ki ima za 4 leta Poldeta oprostiti, ali kakor sploh pravijo ,,frajšprehati." Preteklo je že skoraj celo leto, odkar ni očuh mojstru niti besedice pisal, še manj pa svojo obljubo glede Poldetove obleke spolnil. Videlo se je, da očuh ne mara veliko za ubogega Poldeta. Polde mu je večkrat prav lepo pisal in ga prav ponižno prosil za obleko, pa vse zastonj, — očuh se še za kak odgovor zmenil ni. časa zob je zgrizel Poldetovo obleko tak<5, da je že ves razcapan in raztergan okoli hodil. Polde je dobro vedel, da so njegov oče svoje malo premoženje njemu zapustili in fcudi mojstru se je zdela krivica, da Polde tako dolgo kake boljše obleke čakati mora. — 90 — Ali Polde je več dni nekako zaniišljen okoli hodil in se nazadnje vendar nekaj izmislil. Nekega dnč odide k bližnjemu krojaču Geltarju, ter ga prosi, da bi mu od nog do glave prav novo obleko naredil. ,,Hm, hm," že lepd, poreče krojae ,,kdo bo pa plačal? Za obleko treba denarjev." ,,Plačal bom jaz," odgovori Polde ponosno, kakor bi v žepu same desetače imel. ,,Ha, ha," smeje se Geltar, ,,borče, od kod neki bodeš ti plačalo, za kakih 5 — 6 let že, ali zdaj pa še ne." ,,Iinam očetovo premoženje," odgovori Polde, ,,in iz mojega premoženja bomo že denarje za obleko dobili, le povejte, koliko bo obleka veljala in koj mi mero vzeoiite." Krojač zahteva za obleko 15 goldi-narjev. Malo premišljuje, potem vzame mero in Poldetovej želji zadovolji. Čez osem dni jo Polde prav poaosuo maba po Ljubljani z novo obleko. * * Bil je ravno deževen dan, ko Pol-detov očuh z materjo pri peči sedi in pratiko pregleduje. Listonos stopi v sobo iu poda" očuhu poštno izkaznico, ki je zahtevala 15 goldinarjev za neki paket, 6 fuatov težak, ki je pod naslovoin očuha iz Ljubljane na ondotao pošto dospel in katerega je listonos koj seboj prinesel. Očuh začudeno pogleduje in z glavo kima, kaj bi neki to moglo biti. Naposled vendar podpiše povzčmni list in našteje 15 goldinarjev. Kadovedea odprž sveženj in kaj nekiiiajde? Poldetovo raztergano staro obleko, zraven pa list od Poldeta, s katerim se prav serčno za novo obleko zahvaljuje. Mati se natihoma smejejo, očuh se pa bolj jezi, nego da bi se fantove prebrisanosti radoval. Odslej očuh ni več čakal takih nenadnih paketov, da še celd večkrat je Poldetu pisal in ga vprašal, če ima potrebne obleke. Lj. T.