AnnaleS ftnaCi za istrs/(e in mediteransi^ študije AnnaCi di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies UDK 009 Annales, Ser. hist, sociol., 13, 2003, 2, pp. 221-472, Koper 2003 ISSN 1408-5348 AnnaleS ftnaCi za istrske in mediteransfe študije flnnaCi di Studi istriani e mediterranei Annals for lstrian and Mediterranean Studies UDK 009 Annales, Ser. hist, sociol., 13, 2003, 2, pp. 221-472, Koper 2003 A. V. kr*' .^¿•'■v'.V M t5*--«» / -'i- - v k f-fMČ4?*'\fSisy?} -'JP'A A ISSN 1408-5348 ^ H à A*v ¿ if O -- f M/ J J ISSN 1408-5348 / I I TUÜ J J 1 u / / 9771408534077 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 13, 2003, 2 KOPER 2003 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e meditermnei - Annals for istrian and Mediterranean Studies Annales, Ser. hist, sociol., 13, 2003, 2 ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 13, leto 2003, številka 2 UREDNIŠKI ODBOR/ prof. Furio Bianco (IT), Tomaž Bizajl, dr. Milan Bufon, COMITATO DI REDAZIONE/ dr. Lucija Čok, dr. Lovorka Čoralič (CRO), dr. Darko Darovec, BOARD OF EDITORS: dr. Goran Filipi (CRO), dr. Vesna Mikolič, Aleksej Kale, dr. Avgust Lešnik, prof. John Martin (USA), dr. Robert Matijašič (CRO), dr. Darja Mihelič, prof. Edward Muir (USA), prof. Claudio Povolo (IT), dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, dr. Mateja Sedmak, Salvator Žitko, Matej Župančič Glavni urednik/Direttore responasbile/Chief Editor: dr. Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsabile/ Responsible Editor: Salvator Žitko U r e d rt i k i/ffecfa ttori/Editors: Dean Krmac, dr. Mateja Sedmak, Alenka Obid Lektorji/Supervisione/Language Editors: jože Hočevar (si.), Lea Kale Furlanič (s!.), Richard Harscb (angl.) Prevajalci/Traduttori/Translators: Henrik Ciglič (angl./si.), Violeta jurkovič (sl./angl.), Sergio Settoinini (sl./it.), TuIIto Vianello (si./it.), Ester Časar (si./it.) Oblikovalec/frogeffo grafico/Graphic design: Dušan Podgornik Prelom fComposizione/Typesetting: Franc Čuden - Med it d.o.o. Tisk/Stampa/Print: Grafis trade d.o.o. Izdajatolia/Editori/Published by: Univerza na Primorskem, Z na nst ven o - ra z i s ko v a i n o s re d i šče Koper / Université della Primorska, Centro di Ricerche Scientifiche di Capodistria / University of Primorska, Science and Research Centre of Koper© Zgodovinsko društvo za južno Primorsko /Societa storica del Litorale© Za izdajatelja/Per gli Editori/Publishers represented by: Salvator Žitko, dr. Darko Darovec Sedež uredništva/Sede della redazione/ Univerza na Primorskem, Z na nst ve n o - ra z ! s k ova i n o središče Address of Editorial Board: Koper, S1-6000 ko pe r/Capodistria, Gariba Idi jeva/ Vis Garibaldi 1, p.p. /P.O.Box 612, tel.: ++386 5 66 37 700, fax 66 37 710; e-mail: annales@zrs-kp.si, internet; http://www.zrs-kp.si/ Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 30. 11. 2003 Sofinancirajo/Suppor/o finanziario/ Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Financially supported by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Koper, Občina Izola, Občina Piran, Banka Koper ter drugi sponzorji Annales - series historia et sociologla izhaja dvakrat letno. Annales - series historia naturalis izhaja dvakrat letno. Letna naročnina za obe seriji je 7000 SIT, maloprodajna cena tega zvezka je 2500 SIT. Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva. Na klada/ Tiratura/Circulation: 700 izvodov/copie/copies Revija Annales je vključena v naslednje podatkovne baze: Riferimenti Storici Giuliani (IT); International Medieval Bibliography, University of Leeds (UK), Sociological Abstracts (USA). ANNALES • Ser. hist, sociol. ■ 13 ■ 2003 • 2 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for istrian and Mediterranean Studies UDK 009 Letnik 13, Koper 2003, številka 2 ISSN 1408-5348 VSEBINA / INDICE GENERALE/CONTENTS Katja Žvanut: Pleteninasta plastika in poskus njene interpretacije................................................221 Tracery Plastic Art and an Attempt toward its Interpretation Decorazione a intreccio e ipotesi per una sua interpretations Matej Župančič: Kamnita zgodnjesreclnjeveška orrcamentirana fragmenta iz okolice Kopra ............247 Due frammenti di pietra con ornamentazione altomedievale dei d in ioni i di Capodistria Two Early Medieval Ornamented Stone Fragments from the Surroundings of Koper Tomaž Fabec: Kostni ostanki iz brezna Golobnica pri Skopem {Kras, Slovenija).................257 Bone Remains from the Abyss of Golobnica near Skopo (Kras, Slovenia) I rest/ ossei rinvenuti nei pozzo Golobnica presso Skopo (Carso, Slovenia) FAndrei"Komac7l Utrditev grofov Andeških na jugovzhodu cesarstva v 12. stoletju. Cesar Friderik Barbarossa, velika shizma (1161-1177) in pridobitev naslovov mejnih grofov Istre in vojvod Meranije s strani Andeških.........................283 Consolidation of the Counts of Andechs in the South-East of the 12 monastery church on the island of Herreninsel on Lake Chiemsee (2"J half of the 8th century) (photograph taken from Die Bajuwaren, 1988). daljonska pletenina v obliki preprostih okroglih in oglatih ali pa tudi bolj kompleksni!) polj ustvarja matrico, znotraj katere so kot v mrežo ujeti rastlinski in živalski motivi. Rozete, lističi, brstiči in drobne ptice niso Je polnila, nekakšno zdravilo za horror vacui, pač pa konstitutivni elementi prepleta, ki skupaj z obdajajočo jih pletenino tvorijo izpovedno enovito celoto. Četudi so vse tri oz. štiri skupine pleteninaste plastike na območju osrednje in severne Italije med seboj dobro ločljive in prepoznavne, pa je problematika pleteninaste plastike v celoti vendarle precej kompleksna. Dejstvo je namreč, da se artetakti, nosilci pleteninastih motivov, značilnih za eno od naštetih skupin pleteninaste plastike, pojavljajo tudi na območjih, kjer so razširjene druge skupine.10 To velja predvsem za arte-fakte s "pravo" (čisto) pletenino, ki se tu in tam pojavljajo tudi na območjih langobardske in bizantinske pleteninaste plastike, npr. v Torinu in njegovi okolici, v Arezzu ter v Ogleju in Ravenni. Vendar smo mnenja, da teh "anomalij" pri pojavljanju posameznih tipov pleteninaste plastike ne moremo pojasniti v tradicionalnem smislu prenašanja oblikovnih vplivov. Razloge zanje je treba po eni strani iskati v kulturno-političnem ozadju vsake skupine pleteninaste plastike, po drugi strani pa v veliki priljubljenosti in univerzalnosti pleteninastih motivov in sorazmerno omejenem številu njihovih osnovnih kompozicij, ki jih bolj ali manj vse najdemo že v poznoantičnem likovnem repertoarju. V prid temu argumentu najbolje govori skupina zgodnjesrednjeveške plastike iz dieceze Genova, v kateri ni primerov pleteninaste plastike, o kateri smo govorili. Pa vendar se tudi med motivi te, sicer povsem svojevrstne skupine kamnite plastike pojavlja tudi pletenina. Rimska pleteninasta plastika pa je prav tisti tip pleteninaste plastike, ki se pojavlja tudi zunaj italijanskega ozemlja. Prvo območje, kjer najdemo artefakte tega tipa, je Bavarska (Augsburg, Benediktbeuern, Bernried, Chiemsee, Eichsttät, Iimmunster,'Westerndorf), sledijo pa mu od severa proti jugu še Avstrijska Koroška (Krnski grad / Carnburg, Mi listati, Molzbichl, Možberk / Moos-burg, St. Lorenzen an der Gurk, Sv. Martin - Spodnje Trušnje / St. Martin - Niedertrixen, St. Peter am Bichl, Sv. Peter pri Možberku / St. Peter bei Moosburg, Sv. Vid na Glini / St. Veit an der Glan, St. Wolfgang am Fratres), Istra (Banjole, Hrvatini, Koper, Krkavče, Marčana, No-vigrad, Padna, Piran, Poreč, Pula, Stare Milje pri Trstu / Muggia Vecchia, Sv. Marko nad Koprom, Šmarje pri Kopru, Trst, Vodnjan ...) ter osrednja Dalmacija (Bijači pri Trogiru, Biskupija pri Kninu, Ceti na pri Vrliki, Knin, Koljan pri Vrliki, Muč Gornji pri Splitu, Nin, Solin, Split, Trogir, Zadar...). Nekatere izmed omenjenih podskupin rimske pleteninaste plastike je mogoče po spletu okoliščin (vsaj približno) umestiti absolutno kronološko. To velja za del "matične" podskupine, torej za artefakte iz tistih rimskih cerkva, katerih graditev ali prenovo je moč časovno določiti s pomočjo navedb v t. im. Uber pontificalis. Gre za obdobje med približno letom 772, ko se je pleteninasta plastika nenadoma pojavila v Rimu kot že popolnoma izoblikovan likovni izraz (Kautzsch, 1939, 49), in letom 824, ko je papeška država z Lotarjevo Constitutio Romana praktično izgubila samostojnost in je padla pod frankovsko oblast (Benedik, 1989, 93). Obdobji še posebej povečane gradbene dejavnosti v Rimu sta bila pontifikata papežev Hadrijana I. (772-795) in Leona lil. (795-816), ki sta pospešeno prenavljala starejše cerkvene stavbe, zgrajene večinoma med 4. in 6. stoletjem, in gradila nove, tako da naj bi bilo ob koncu 8. stoletja v Rimu že okrog dvesto cerkva, ora-torijev, samostanov in drugih krščanskih stavb (Alto Bauer, 1999, 514-515). Pojav in razmah pleteninaste plastike v Rimu in njegovi širši okolici (Lacij) je treba vsekakor razumeti v tem kontekstu. JO Prav pri definiciji območij pojavljanja posameznih likovnih izrazov, ki so uporabljali pleteninaste motive, se najbolje kaže že omenjena pomanjkljivost njihove dosedanje obravnave v okviru Corpusa - namreč segmentiranosi glede na današnje dieceze - in njene posledice pri interpretaciji zgodnjesrednjeveške kiparske produkcije. Tako v zvezku, ki obravnava diecezo 5poleto (Serra, 1961), najdemo artefakte langobardske pleteninaste plastike (zlasti v Spoletu in njegovi neposredni okolici), poleg tega pa tudi artefakte rimske pleteninaste plastike (predvsem v "obrobnih" krajih, npr. Bevagna, Colle di Marchese, Ferentilloi. Podobno velja tudi za zvezke nekaterih drugih diecez (gl. npr. Fatuccht, 1977 za Arezzo ali Casartelli Novelli, 1974 za Torino). 232 ANNAl.ES • Ser. hist, sociol. ■ 13 • 2003 • 2 Kslja ŽVANUT PI.ETENINASTA Pi.ASTIKA iN POSKUS NJENE INTERPRETACIJE, 221-2'IG Druga podskupina artefaktov rimske pleteninaste plastike, ki jo je mogoče umestiti absolutno kronološko, je dalmatinska oz. starohrvaška podskupina. Nastanek artefaktov te podskupine določajo napisi, ki jih nosijo nekateri izmed njih. V teh napisih so namreč nemalokrat omenjene letnice (npr. del preklade iz Muca Gornjeg pri Splitu -■ 888) ali pa prepoznavne zgodovinske osebnosti (npr. del timpanona z lokom iz Rižnic pri Solinu - knez Trpimir). Tako lahko s pomočjo napisov v kamnu sledimo menjavanju starobrvaških knezov (Trpimir (845-864), Branimir (870-892), Mutimir (882-910)) in nekaterih županov, ki so živeli v njihovem času (Gastika, Rastmir (?)), s tem pa tudi približno časovno umestimo nekatere artefakte te podskupine. Zanimivo je, da gre pri datiranih oz. identificiranih kosih v glavnem za artefakte iz časa pred izoblikovanjem starohrvaškega kraljestva, torej iz časa starohrvaške kneževine (kot donator se daleč največkrat pojavi knez Branimir, sledita pa mu ustanovitelj dinastije Trpi-mirovičev knez Trpimir in zadnji starohrvaški knez, Trpi m i rov sin Mutimir). Iz obdobja kraljevine se je ohranil le en napis, ki ga lahko datiramo v čas prvega hrvaško-dalmatinskega kralja Štefana Držisiava (969-986/997), in pa delno ohranjeni fragment, na katerem je še viden del napisa ...rex... brez imena in ga hrvaški raziskovalci datirajo v sredino 11. stoletja (za napise gl. npr. Delonga, 1997a; Deionga, 1997b; Delonga, 2001). To sicer ne pomeni, da je z nastankom starohrvaškega kraljestva prenehala praksa opremljanja cerkva s plete-ninasto plastiko (tej praksi lahko sledimo še skozi clotno 10. in prvo polovico 11. stoletja), ampak da so vladarji sčasoma verjetno opuščali navado navajanja svojega imena na posameznih delih cerkvene opreme.51 Kakšno sliko nam torej daje geografsko časovna umestitev artefaktov rimske pleteninaste plastike? Ugotovili smo, da se obravnavani tip pojavlja na posameznih območjih okrog jadranskega bazena in v njegovem zaledju: v osrednji Italiji (zlasti Rim in pokrajina Lacij), na Bavarskem in avstrijskem Koroškem, na severnem Jadranu (priobalna Benečija in Istra) ter na ozemlju osrednje Dalmacije (nekako med rekama Zrmanjo in Celino). Med podskupinama, ki ju je moč absolutno časovno umestiti, sestavljajo artefakti z osrednjeitalijanskega območja starejšo skupino, tisti iz osrednjedalmatinskega prostora pa mlajšo. Geografsko kronološki model pojavljanja rimske pleteninaste plastike, ki ga lahko vzpostavimo na podlagi teh spoznanj, je naslednji: rimski tip pleteninaste plastike se je najprej pojavil v Rimu in njegovem zaledju nekako okrog leta 772, kjer se je uporablja! vsaj do leta 824. V istem času se je ta tip pleteninaste plastike uporabljal tudi na Bavarskem in avstrij- skem Koroškem. Artefakti tega tipa se pojavljajo tudi na območju priobalne Benečije in Istre in zanje lahko predpostavimo enako časovno omejitev {temelji predvsem na politično-zgodovinskih razmerah, potrjuje pa jo tudi arheološka datacija nekaterih artefaktov). Sliko zaokrožuje podskupina s prostora osrednje Dalmacije, ki jo lahko datiramo med sredino 9. in sredino 11. stoletja. Uporaba pleteninastih motivov na nekaterih obravnavanih območjih, npr. na avstrijskem Koroškem in v osrednji Dalmaciji, očitno po času njihovega prvega pojava, ki je tema naše študije, ni popolnoma zamrla. Na Koroškem se pleteninasti motivi pojavijo še enkrat v okviru romanske likovne produkcije, v Dalmaciji pa uporaba pleteninaste plastike pravzaprav sploh ni zamrla, ampak se je "kontinuirano" nadaljevala v čas romanike. Treba je poudariti, da se ti kasnejši pleteninasti motivi na obeh območjih jasno razlikujejo od obravnavanih zgodnjesrednjeveških, tako da lahko t v njihovem primeru upravičeno govorimo o "romanski" pleteninasti plastiki (gl. npr. Karpf, 1995, 67; Ginhart, 1954, 218 in si.; Karaman, 1930, 110 in si.; Petricioli, 1960, 5-12; Petricioli, 1990, 62-63). Pred nami je torej naloga, da poskusimo interpretirati to geografsko in kronološko širitev obravnavanega likovnega izraza. Kot smo nakazali že ob obravnavi dosedanjih študij pleteninaste plastike, tradicionalni umet-nostnozgodovinski model prenosa likovnih idej / moti- Sl. 8: Kombinacija motiva "pasjega skoka" in pleteni-nastega prepleta, del kamnite preklade, cerkev sv. Petra v Možherku (kon. 8. /zač. 9. stol.) (fotografija povzeta po Kiippers-Sonnenberg, f 972). Fig. 8: Combination of a stylized wave pattern and a tracery interweave, part of a stone lintel, St. Peter's Church in Moosberg (end of the 8'h/beginnlng of the 9"' century) (photograph taken from Kiippers-Sonnenberg, 1972). 11 To ugotovitev potrjuje tudi študija splitskih kamnitih napisov iz zgodnjeromanskega obdobja V. Delonga {1997b}. Avtorica namreč ugotavlja, da se od sredine 11. stoletja dalje kot donatorji na posameznih kosih arhitekturne oprave pojavljajo skoraj izključno pripadniki novo nastajajočega meščanstva (protopatriciat). Ti zamenjajo vladarje oz, cerkvene dostojanstvenike, ki so kot podporniki cerkvenih ustanov v epigrafskih napisih nastopali pred Sem časom (Delonga, 1997b, 3-6). 233 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 • 2 Kal ¡a ŽVANUT: PLETfNINASTA P LAS Ti K A IN POSKUS NJENE INTERPRETACIJE. 221 -246 vov po našem mnenju ne more pojasniti geografske in kronološke distribucije artefaktov, ki nosijo tako enoten likovni izraz, kaj šele, da bi lahko ustrezno pojasnil navidezno različne politično-zgodovinske kontekste, v okviru katerih se ti artefakti pojavljajo. Z drugimi besedami, pleteninaste plastike ne moremo razumeti kot nekajkšen estetski pojav, ki je neodvisen od konteksta, v katerem se je izoblikoval in deloval, nenazadnje pa nanj tudi vplival in ga sooblikoval. Zato tudi njegovega pojava, širitve in v končni fazi zatona ne moremo razlagati v smislu razvoja, posnemanja oz. preoblikovanja forme, pač pa moramo poiskati tisto idejo, ki je zagotavljala razmere za njegov obstoj. Edini političnozgodovinski kontekst, ki omogoča razumevanje pojava in uporabe pleteninaste plastike kot enotnega likovnega izraza na opisanih ozemljih okrog jadranskega bazena in v njegovem zaledju v obravnavanem časovnem okviru, je po našem mnenju pojav papeške države kot nove figure na zgodnjesrednjeveški politični šahovnici. Pod navidezno jasnostjo in preglednostjo zgodnjesrednjeveških političnih dogodkov se v novejših študijah tega obdobja vedno bolj kaže globoka kompleksnost političnih odnosov med posameznimi protagonisti. Zavezništva in nasprotovanja so se sklepala glede na cilje vsake posamezne politične sile in niso imela stalnega značaja, ampak so se spreminjala v skladu s trenutno situacijo. Papeži kot neposredni nasledniki sv. Petra so že kmalu po razdelitvi rimskega cesarstva, Še bolj pa seveda po odstranitvi zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgustula, skrbeli za varnost in napredek mesta Rima. Dejstvo je, da je rimska cerkev zelo zgodaj poleg vzpostavitve samostojnega, predvsem pa od vzhodne cerkve neodvisnega položaja kot svojo prednostno nalogo videla tudi lastno svetno-politično identiteto (gl. npr. Hauck, 1967, 60). Z drugimi besedami, rimska katoliška cerkev se je vedno bolj razvijala v posvetno silo z močnimi političnimi ambicijami: rodila se je ideja papeške države oz. t. im. Patrimonium Petri, Petrovega nasledstva. Da bi dosegla ta cilj, je morala cerkev delovati na dveh nivojih, religioznem (širitev krščanske vere med poganskimi ljudstvi) in "laičnem" (širitev in utrditev posestev ter lastne politične avtoritete), ki pa ju je pravzaprav treba razumeti kot dve plati iste medalje. Na religioznem področju se je rimska cerkev lotila naloge izredno temeljito in uspešno, s pokristjanjevanjem. Širjenje krščanske vere je imelo za zahodno cerkev dva cilja - pridobivanje novih ozemelj oz. interesnih območij na eni strani in dokazovanje samostojnosti in neodvisnosti od vzhodne cerkve, ki je bila pomemben dejavnik v bitki za apostolski principat (Hauck, 1967), na drugi. V ta namen so zahodnorimski teologi v 7. stoletju razviii biblično-teološko podlago za univerzalni misijon, t. im. universalis gentium confessio, ki je zahodni cerkvi omogočil neomejeno širitev (Fritze, 1969, 108). V nasprotju z vzhodno cerkvijo, ki je širitev vere, propagatio fidei, razumela kot notranjepolitično nalogo (šlo je torej za pokristjanjevanje zgolj tistih ljudstev, ki so bila že vključena v cesarstvo (Fritze, 1969, 124 in si.), si je zahodna cerkev z idejo univerzalnega misijona odprla pot v najbolj oddaljene kotičke evropskega kontinenta. Njena prva naloga je bila tako "osvojitev" Britanskega otočja (pritn, Hauck, 1967, 60), ki jo je tudi več kot uspešno opravila. Za nadaljnje uresničevanje teh ciljev je poskrbel anglosaški misijon na celini, ki je ravno zaradi ideje univerzalnega misijona presegel svoj siceršnji gentilni ključ širitve krščanstva.12 S pomočjo anglosaškega misijona se je krščanstvo širilo tako med Germane kot tudi Slovane, skratka vse bolj proti vzhodu Evrope, s tem pa je rimska cerkev seveda širila območje svojega vpliva. Pri obravnavi anglosaškega misijona med Germani in Slovani ne moremo mimo problema irsko-frankovske misijonske dejavnosti na istem območju oz. problema konkurence, ki se je ustvarila med obema misijonskima akcijama. Tekmovanje med "inzularnima" misijonoma namreč v kontekstu naše razprave ni toliko zanimivo zaradi različnih teoloških in liturgičnih strategij obeh konkurentov (o tem gl. npr. Č Neill, 1985), kot bolj v luči dejstva, da sta za njima stala dva politična nasprotnika - rimska cerkev in Franki - ki sta si oba prizadevala za ponovno vzpostavitev enotnega evropskega prostora, tokrat pod cerkvenim banderom. Že mero-vinški kralj Kiodvik je konec 5. stoletja s prestopom v krščansko vero nakazal bodoči razvoj frankovske politike. S prevzemom krščanstva so se namreč Franki izločili iz gentilne zveze preostalih germanskih ljudstev (Hedeager, 1992, 292 in s!.; Hauck, 1967, 52-53) in začeli samostojno pot osvajanja in v končni fazi tudi prevzema vodilnega položaja v zgodnjesrednjeveški Evropi. Prevzem kfščanstva, kasneje pa tudi njegova širitev, je bila torej že od vsega začetka politična strategija frankovskih voditeljev, s katero so nameravali izoblikovati svoj evropski imperij. MerovinŠko politiko so nadaljevali Karolingi. Tako je že praded Karla Velikega, Pipin Srednji, širjenje krščanske vere (s tem pa seveda tudi frankovskega vplivnega območja) postavil v središče svoje politike (Fritze, 1969, 105), njegovi nasledniki pa so to politiko v smeri vzpostavitve imperium Christianum le Še stopnjevali. S tem smo prišli do ključne točke naše interpretacije pojava pleteninaste plastike, namreč do problema odnosa oz. bolje rečeno rivalstva med pa peško državo in frankovsko dinastijo v sredini in drugi polovici 8. stoletja. 12 Po tem ključu naj bi anglosaški misijonarji širili krščansko vero med ljudstvi, ki so z njimi delila skupni gemilni izvor, z drugimi besedami, med Germani (o tem gl. Fritze, 1969). 234 ANNALES ■ Ser. hist, sociol. -13- 2003 • 2 Katja ŽVANUT: PIETENINASTA PIASTIKA IN I'OSV.'JS NJI Ml IN! I. WW I Anil l-Mf, $1, 9: Pleteninast ornament, del kamnite kome pregraje, Arheološki muzej v Zadru (9. stok) (fotografija povzeta poPejakovič, 1988). Fig. 9: Tracery ornament, part of a stone altar partition, Archaeological Museum in Zadar (9th century) (photograph taken from Pejakovič, 1988). Od iangobardskega vdora na ozemlje severne Italije leta 568 in ustanovitve iangobardskega kraljestva dalje se je politično dogajanje na Apeninskem polotoku vrtelo okrog ozemeljskih bojev, v katerih sta si sprva staia nasproti dva tekmeca, Langobardi in bizantinsko cesarstvo. Na prehodu iz 6. v 7. stoletje sta si ozemlje polotoka sicer razdelila, a so se boji nadaljevali tudi v naslednjih dveh stoletjih. Langobardska je bila veČina severne in zahodni del osrednje Italije (Toskana), poleg tega pa še vojvodini Spoleto in Benevent v južni Italiji. Jedro bizantinskega ozemlja so tvorili ravenski eksarhat in Pentapoiis (Peterornestje) na vzhodnem ter rimski dukat na zahodnem delu osrednje Italije. Bizantinski sta bili tudi Kalabrija in Brutia in pa vsi trije otoki, Sicilija, Sardinija in Korzika (Grafenauer, 1988, 314). Z razdelitvijo italijanskega ozemlja med Bizanc in Lango-barde pa njihovi medsebojni spopadi niso bili končani in so se nadaljevali še skozi vse 7. in 8. stoletje. Lan-gobardom je v tem času uspelo pridobiti različne dele S/. 10: Barvna rekonstrukcija pleteninastega ornamen-ta, del kamnite korne pregraje, Arheološki muzej v Zadru (9. stol.) (fotografija povzeta po Pejakovič, 1988). Fig. 10: Colour reconstruction of a tracery ornament, part of a stone altar partition, Archaeological Museum in Zadar (9th century) (photograph taken from Pejakovič, 1988). bizantinskega ozemlja (v prvi polovici 8. stoletja so večkrat ogrožali Rim, v sredini stoletja pa so si podredili tudi srčiko bizantinskega ozemlja na Apeninskem polotoku, Ravenno in Pentapoiis) in s tem resno ogrozili oz. celo onemogočili bizantinsko vladanje v Italiji (Os-trogorski, 1961, 178). Poleg omenjenih dveh glavnih protagonistov v političnem boju za prevlado na Apeninskem polotoku pa se je sčasoma pojavil še tretji - rimska cerkev. Ta je že od časa papeža Gregorja Velikega na prehodu iz 6. v 7. stoletje kazala izrazite težnje po osamosvojitvi od vzhodne cerkve in vzpostavitvi lastne politične identitete (prim. Grafenauer, 1988, 316), v naslednjih dveh stoletjih pa je to politiko samo še stopnjevala. Boj je potekal na dveh ravneh, teolosko-filozofski in politično-teritorialni. Po eni strani je namreč rimska cerkev izkoristila različne spore (npr. monoteletski (638-681) in ikonoklastični spor (726-824), da bi se ločila od vzhodne cerkve na teološkem nivoju (o tem gl. Bratož, 235 ANNALES • Ser. hist, socioi. ■ 13 - 2003 • 2 Katja Ž VA NUT PLETENIN ASTA PLASTIKA IN POSKUS INTERPRETACIJE, 2 21-2 J 6 1990, 36 in si.}, po drugi strani pa je moral Rim zaradi nezmožnosti Bizanca, da bi svoja ozemlja na Apeninskem polotoku branil pred langobardskimi osvajalci, tudi v tej vlogi pogosto nastopati kar sam {Grafenauer, 1988, 316). V teku 7. in 8. stoletja se je politična zavest in moč rimske cerkve polagoma krepila, hkrati pa je zorela tudi ideja papeške države. Ob počasnem teološkem in političnem osamosvajanju od Bizanca so bili v prvi polovici 8. stoletja edina ovira na poti do uresničitve velike ideje krščanske države dejansko le še Langobardi, ki so proti sredini stoletja vedno bolj povečevali pritisk na sosednja "bizantinska" ozemlja. V tej situaciji se je bila rimska cerkev prisiljena obrniti po pomoč. Ob začetku 8. stoletja se je najprej povezala z Bavarci: v zameno za pomoč proti Langobardom, ki si jo je obetala od njih, je bila pripravljena podpreti težnje vojvode Theoda po deželni cerkveni organizaciji, ki bi bila neodvisna od frankovske in bi bila torej vezana neposredno na Rim (gl. npr. Mayr, 1988; Zöllner, 1985; Schmid, 1987, 68-69). Toda načrt se je izjalovil, deloma zaradi frankovskega posredovanja, deloma pa zaradi notranjega razkola med samimi Bavarci (Mayr, 1988, 716). Poleg tega rimska cerkev ni računala na tradicionalno povezavo med Bavarci in Langobardi, ki je trajala praktično od 4. stoletja pa vse do otonske dobe (Schmid, 1987, 90-91). Resda so se njihovi medsebojni odnosi ravno v začetku 8. stoletja, ko se je na Bavarce obrnil Rim, nekoliko ohladili, a so se kmalu spet okrepili (Schmid, 1987, 68 in si.). Zaradi tega je Rimu pravzaprav ostala samo ena možnost - Franki. Odločilnega pomena pri vzpostavljanju političnega zavezništva med obema stranema je bil papeški responsum iz leta 751, ki ga lahko upravičeno imamo za prvi poseg rimske cerkve v (posvetno) politično dogajanje v srednjeveški Evropi. Responsum, ki se ni ohranil, je bil odgovor papeža Zaharije na vprašanje Pipina Malega v zvezi s kraljevsko potestas. Na vprašanje, ali je bolje, da vlada tisti, ki je do tega dinastično upravičen, a brez dejanske moči, ali tisti, ki to moč ima, je Zaharija odgovoril v smislu, ki je omogočil, da se je Pipin, majordom merovinških kraljev, zavihtel na frankovski prestol in s tem zapečatil nadaljnjo usodo Evrope. V tem dogodku je treba razumeti izključno politično računico obeh strani, Pipin si je s papeževo podporo zagotovil božji blagoslov in legitimi-teto svojega vladanja,13 rimska cerkev pa je v zameno za pozitiven odgovor dobila obljubljeno vojaško pomoč proti Langobardom (Hauck, 1967; Affeldt, 1980). Ti dogodki s sredine 8. stoletja so imeli za nadaljnji potek evropske zgodovine daljnosežne posledice. Papež Zaharija je bil ne samo zadnji Grk na prestolu rimske cerkve, pač pa tudi zadnji papež, ki je za svojo potrditev prosil bizantinskega cesarja (Benedik, 1989, 74). Ob langobardskem zavzetju ravenskega eksarhata leta 751 in izgubi političnega in upravnega nadzora Bizanca na osrednjeitalijanskem ozemlju, ki je temu dogodku sledila, je to nadaljnji kazalec, da vzhodna cerkev (oz. bizantinsko cesarstvo) sredi 8. stoletja na Apeninskem polotoku ni bila več nikakršna politična sila. Franki so namreč Rimu v zameno za njegovo podporo ne samo obljubili in udejaniii pomoč pri obrambi pred Langobardi (defensio ecclesiae sancti Petri), pač pa tudi "vrnili" nekdanja bizantinska ozemlja, ki so jih ti zavzeli - rimski dukat, Ravenno in Pentapolis (gre za t. im. Pipinovo darovnico iz leta 754). To pa je pomenilo, da je imela rimska cerkev na sicer formalno še vedno bizantinskem ozemlju praktično vlogo suverene politične sile. Vendar je bila ta suverenost papeškega Rima odvisna od frankovskega zavezništva. To se je že zelo kmalu pokazalo ob ponovni langobardski nevarnosti. Rim se je obrnil na Franke in jih kot zaščitnike (protektorje) rimske cerkve prosil za pomoč. Tedaj pa se je jasno pokazalo, da so Karolingi s pridobljenim zavezništvom sv. Petra oz. legitimizacijo svoje vladavine, ki so jo dobili od papeža, pravzaprav že dosegli, kar so hoteli, in da je bila njihova obljuba zaščite papeškega Rima odvisna od trenutne situacije oz. frankovskih načrtov. Pipin se tako po eni strani po letu 757 ni več posebno dejavno ukvarjal s problemom vojaške zaščite Rima, ki so ga spet ogrožali in osvojili langobardi, po drugi strani pa so Franki status zaščitnikov rimske cerkve izkoriščali kot izgovor za lastne vojaške pohode (Pipin 762 v Akvi-taniji, kasneje tudi Karel leta 772 na Saškem; prim. Hauck, 1967, 88). Karel Veliki se je ponovno odzval prošnji Rima po vojaškem posredovanju proti Langobardom šele leta 773 (potem ko je najprej za kratek čas z Langobardi sklenil zavezništvo). V vojno z njimi pa ni šel le zaradi obrambe Rima, marveč predvsem zato, da bi končno zavzel lan-gobardsko kraljestvo. To mu je uspelo in naslednje leto si je lahko nadel naslov rex Francorum et Langobardorum. Isto leto je v Rimu potrdil darovnico svojega očeta in s tem spet utrdil povezavo s pa peš ki m Rimom. Naslednji korak v frankovsko - papeskem "zavezništvu" je bila t. im. "zveza ljubezni in zvestobe", ki sta jo 781. leta sklenila Karel in papež Hadrijan in ki je imela praktično 13 Pipin si je še dodatno zagotovil božje pokroviteljstvo tako, da se je dal leta 75 i v Ponthionu mazil iti sam, tri leta kasneje pa je dal v St. Denisu maziliti še svoja dva sinova Karla in Karlmana (gl. npr. Hauck, 1967, 77 in si,; Affeldt., 1980, 97). Ti dejanji sta bili pomembni za obe strani: rimska cerkev je s tem namreč pokazala svojo neodvisnost od bizantinske oblasti, Franki pa so z njim tudi jasno prekinili s frankovsko tradicijo bizantinske amititie (rnerovinški kralji so se dali posinoviti bizantinskemu cesarju, s čimer so legitimiziraii svoje vladanje; Hauck, 1967, 43-45) in nakazali smer svoje lastne politike. Na kratko je odnose med karolinško dinastijo in papeško državo orisal tudi T. Mastnak 0996, 88-98). ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Katja ŽVANUT: PLETENINASTA PLASTIKA !N POSKUS NJENE INTERPRfTACIlf, 221-J46 posledico predvsem v povečanju ozemlja Petrovega nasledstva in formalni izločitvi papeškega ozemlja iz bizantinske države. S tem je bila dosežena popolna avtonomija rimske cerkvene države, ki pa je bila, vsaj formalno, močno navezana na frankovsko dinastijo. Vrh te politične povezave so nedvomno dogodki na božični dan leta 800. Takrat je papež Leon III. v Rimu kronal Karla Velikega za cesarja, s čimer naj bi ta postal edini pravi cesar rimskega cesarstva, saj je bil bizantinski prestol že od leta 797 prazen. Ta dogodek nedvomno lahko razumemo kot dokončen politični razhod med vzhodnim in zahodnim delom nekdanjega rimskega cesarstva. Kronati in maziliti se je dal tudi Karlov sin Ludvik Pobožni, ki je kot v nekakšno zahvalo s papeško državo leta 817 sklenil t. im. pactum Ludovicianum. 7. njim je ne le potrdil Pipinovo darov-nico (ki jo je pred njim potrdil tudi njegov oče), pač pa tudi ponovno potrdil obseg papeške države in njeno popolno samostojnost pod cesarsko zaščito. Vendar je bilo samostojnosti papeške države že čez sedem let s t. i iti. constitutio Romana praktično konec. Listino je leta 824 s papeževim privoljenjem v Rimu izdal Lotar z namenom, da bi uredil odnose med cesarstvom in cerkveno državo. Posledica je bila, prav nasprotno, izguba samostojnosti cerkvene države, ki je morala, tako kot nekoč bizantinskemu, zdaj priseči zvestobo frankovskemu cesarju. S tem je frankovska moč nad papeškim Rimom dosegla svoj vrhunec (za opisane politične odnose med papeško državo in Franki gl. Be-nedik, 1989). Tudi na politično dogajanje na Bavarskem in posledično v slovanski Karantanlji sta v drugi polovici 8. in v začetku 9. stoletja pomembno vplivala tako papeška država kot tudi frankovska vladarska hiša oz. njuno medsebojno nasprotovanje. Prvi poskusi bavarskega vojvode Theoda, ki si je v začetku 8. stoletja prizadeval vzpostaviti od Frankov neodvisno in neposredno na Rim navezano bavarsko deželno cerkveno organizacijo, so se zaradi notranje- in zunanjepolitičnih razmer izjalovili (prim. Mayr, 1988, 286; Zoliner, 1985, 11; Scbmidlnger, 1985, 93; Reindel, 1985, 69 in si.). Cerkveni red v deželi je dvajset let kasneje uvedel Šele sv. Bonifacij, ki je leta 739 dosegel izoblikovanje štirih bavarskih die-cez, Regensburga, Passaua, Freisinga in Salzburga (Reindel, 1985, 70; Schmidinger, 1985, 94). Bonifacij je imel zaslombo bavarske vojvodske družine, natančneje vojvode Odila, ki si je enako kot njegov predhodnik Theodo prizadeval za deželno cerkveno organizacijo, neodvisno od Frankov. Bavarska se je v cerkveno-po-Sitičnem smislu v 8, stoletju znašla med dvema ognjema, o čemer priča prihod škofa Virgiia na Bavarsko. Virgil je leta 747, sprva kot opat sv. Petra v Salzburgu, prevzel salzburško diecezo. V nasprotju s svojim velikim tekmecem Bonifacijem, katerega naloga je bila predvsem utrditev povezave bavarske cerkve s papeškim Rimom (prim. npr. Schmidinger, 1985, 94 in s!.), S/. 11: Fragment kamnite korne pregraje, cerkev sv. Križa v Ninu (ok. 800) (fotografija povzeta po Peja-kovič, M.: Broj iz svjetlosti. Starobrvatska crkvica sve-tog Križa u Ninu, Zagreb, 1978). Fig. 11: Fragment of a stone altar partition, St. Cross Church in Nin (approx. 800) (photograpb taken from: Pejakovič, M.: Broj iz svjetlosti. Starohrvatska crkvica svetog Križa u Ninu, Zagreb, 1978). je treba Virgiia razumeti kot izrazito frankovsko politično figuro. Irski misijonar se je namreč po prihodu na celino leta 742 znašel najprej na frankovskem dvoru, kjer ga je sprejel (takrat še) majordom Pipin. Prav Pipin je bil hkrati tudi tisti, ki je Irca priporočil in na željo (?) bavarskega vojvode Odila tudi poslal na Bavarsko (Schmidinger, 1985, 96; Breatnach, 1985, 85). Bolj verjetno kot soglasno ali celo dobrodošlo dejanje moramo v Virgilovem prihodu v Salzburg razumeti politično potezo frankovskega dvora (tega je v tem času že popolnoina obvladoval Pipin), ki je hotel zavarovati situacijo na Bavarskem in si hkrati zagotoviti ugoden položaj za nadaljnje politične poteze (misijon med Slovani). Vse več raziskovalcev namreč poudarja, da je treba škofa Virgiia razumeti kot frankovskega politika (VVolfram, 1985, 344 in si.; Kahl, 1985, 117), ki je bil na Bavarsko poslan z natančno določeno nalogo. Ta je bila predvsem omejiti ali celo onemogočiti bavarske poskuse 237 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 13 • 2003 ■ 2 Ka! j a ¿VA NUT: PIETE NIN AST A PLASTIKA IN POSKUS NJENE INTERPRETACIJE, 221-216 politične in cerkvene osamosvojitve s pomočjo zavezništva z Rimom. (prim. Wolfram, 1985, 135).14 Z Vir-gilovim nastopom službe salzburškega škofa po smrti Bonifacija (po letu 767) je bila njegova naloga vsekakor opravljena v skladu s frankovskimi željami in težnjami. V luči politične konfrontacije med Franki na eni in Rimom ter Bavarsko na drugi strani je treba razumeti tudi problem slovanskega misijona v Karantaniji. Tudi pri tej akciji prenekatero vprašanje ostaja za zdaj še odprto. Vendar pa ravno "širitev" krščanstva v slovanski kneževini Karantaniji najbolje kaže, da je bilo pokristjanjevanje v zgodnjem srednjem veku bolj politično kot ideološko-religiozno dejanje. V prvi vrsti moramo v njem videti širitev političnega ozemlja ali vsaj vplivnega območja.15 Zato je boj med Franki in Bavarci za primat pri pokristjanjevanju Slovanov toliko bolj razumljiv. Že Pipin Srednji je misijon postavil za osrednjo nalogo svoje politike (Fritze, 1969, 105), prav te težnje pa se po drugi strani kažejo tudi pri Bavarcih. Tako so bavarski vojvode ustanovili več samostanov (npr. Odilo Cham-munster 740/48 ter Tasilo Innichen 769 in Krems-munster 777) z namenom pospeševati širjenje krščanstva med Slovani. Ob takem organiziranem bavarskem poskusu Širitve krščanske vere med Slovani je torej prava ironija usode, da je bil pravzaprav "frankovski" Virgil tisti, ki mu je s pomočjo precej neorganiziranih misijonskih akcij (med leti 752 in 784 jih je bilo kar deset) ta cilj uspelo doseči. Franki, ki jih je treba nedvomno razumeti kot gonilno silo Virgilove misijonske dejavnosti (Kahl, 1985, 115), so torej tudi pri tej politični akciji očitno prehiteli oz. porazili Bavarce.16 Tudi Istra in priobalna Benečija sta bili območji, kjer je papeški Rim lahko kazal svojo samostojno in neodvisno politično identiteto. Vendar je bil na tem prostoru njegov glavni nasprotnik in konkurent cesarski Bizanc. Podobno kot za osrednje ozemlje Apeninskega polotoka (rimski dukat, Ravenna in Pentapolis) se tudi za severno-vzhodno obalo Jadrana izkaže, da je bil Bizanc na teh ozemljih v zadnjem obdobju pred fran-kovsko osvojitvijo vladar le v formalnem smislu, medtem ko je vse politične niti v rokah držal papeški Rim. Prvi korak na poti postopne slabitve bizantinske oblasti na severnem Jadranu je nedvomno osamosvojitev oglejskega patriarhata. Ta je bil že od srede 6. stoletja v odkritem sporu s takrat še enotnima bizantinskim dvorom in rimskim papežem. Ob langobardski zasedbi severne Italije leta 568 je Oglej izkoristil situacijo in se prav s pomočjo zavojevalcev izvil izpod bizantinske oblasti. Če smo bolj natančni, osamosvojila se je pravzaprav le polovica nekdanjega ozemlja patriarhata pod vodstvom shiztnatičnih škofov. Patriarh je namreč pred Langobardi zbežal v Gradež, ki je postal novi sedež patriarhata oz. ozemeljsko gledano polovice patriarhata. Taka ozemeljska in politična delitev je po letu 607 doživela tudi uradno potrditev in od takrat naprej lahko govorimo o dveh "oglejskih" patriarhatih: "langobard-skem" s sedežem v Krminu (628-731/53) oz. Čedadu (po 731/35) in "bizantinskem" s sedežem v Gradežu. Do leta 628 je uspelo bizantinski cerkveni oblasti popolnoma zatreti shlzmo tudi na območju celotne Istre, s čimer je v celoti postala katoliška. Vendar se nekako v tem času začenja tudi obdobje t. im. monoteletskega spora ined rimsko in vzhodno cerkvijo. Zdaj je gradeška cerkev naredila naslednji korak na poti k osamosvojitvi izpod bizantinske oblasti. V sporu je namreč odkrito stopila na papeževo stran in se obrnila proti bizantinskemu cesarju oz. carigrajski teologiji, čemur so sledili povračilni ukrepi Bizanca. Do konca 7, stoletja (680/81) je bil spor rešen, formalni zaključek pa je doživela tudi t. im. oglejska shizma, tako da je lahko nastopila verska sprava. Vendar pa je bila ta le navidezna, saj se je že leta 728 pod cesarjem Leonom lil. začelo ikono-klastično gibanje, ki ga spet lahko razumemo kot pritisk bizantinske posvetne oblasti na zahodnobizantinska območja, Tudi v tem sporu se je bizantinska Italija na čelu s papežem odločno postavila proti bizantinskemu ikonoklazjnu. Vrh je odpor doživel s sinodo v Rimu iefa 731, ko so poleg ikonoklastičnega reševali tudi probletTi spora med "langobardskim" Oglejem in "bizantinskim" Gradežem. Dejstvo, da se je tokrat odporu proti Bi zaneti pridružila tudi bizantinska vojska v Benečiji in Pen-tapolisu, so namreč izkoristili Langobardi, ki so začeli 14 Da problem političnega nasprotovanja med bavarsko (rimsko) in frankovsko cerkvijo oz. konflikta med Bonifacijem in Virgilom ter posledično tudi vprašanje slovanskega misijona se zdaleč nI rešeno, najbolje dokazujejo prispevki z mednarodnega posvetovanja o delovanju škofa Virgila na Bavarskem, ki je potekalo leta 1984 v Salzburgu, Prispevki, zbrani v zborniku, Virgila in njegovo delovanje obravnavajo v različnih lučeh, med katerimi še ni prišlo do konsenza (gi. Virgii, 1985). 15 Polietnična Karantanija je dober primer za razpravo o problemih zgodnjesrednjeveške Širitve krščanstva tudi zaradi še vedno nezadovoljivo pojasnjenega vprašanja kontinuitete krščanstva med prežitki staroselskega prebivalstva (prirn. Kronsietner, 1985, 122). Nenazadnje tudi Konverzija, najpomembnejši pisni vir za problem pokristjanjevanja Slovanov, govori o tem, da so šli misijonarji Slovane predvsem (Vi fide flmvter confortare (gl. Kos, 130; prlm. tudi Pleterskt, 1998). 16 Verjetno lahko le "frankovska pobuda" zadovoljivo razloži, zakaj se je škof Virgii sploh spustil v organizacijo slovanskega misijona. V nasprotju z Arcglosasom Bonifacijem, ki je širjenje krščanstva razumel kot eno izmed osnovnih poslanstev svoje službe, Virgii kot Irski menih misijonarjenja prav gotovo ni imel za svojo prednostno nalogo. O tem gl. Ó Neill (1985), ki podrobno razlaga teološke in organizacijske razlike med anglosaško (rimsko) in Irsko cerkvijo. V primeri s H. D. Kablom, ki v Virgilovem misijonu razume predvsem nehoteno in nenačrtovano reševanje problema, ki se je pojavil (gre za nekakšno ad hoc razlago; gl, Kahl, 1985, 115), pa je po našem mnenju treba ravno v tem videti Virgilovo frankovsko poslanstvo, Z drugimi besedami, Virgii je slovanski misijon organiziral, ker je to bila ena izmed nalog, s katero je izvrševal frankovsko politiko. 238 ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2 Ka! ja ŽVANUi: PLETENIN ASTA Pi ASTIKA IN POSKUS NJLNE INTER P RETACEE, 22T-246 pospešeno povečevati svoja ozemlja. Tako so leta 735 za dobrih dvajset let osvojili tudi Istro. Bizanc si je sicer istrsko ozemlje leta 774 priboril nazaj, vendar le do leta 788, ko je tudi Istra padla pod frankovsko oblast, s čimer se je formalno končala rimska "vladavina" temu prostoru (opis razmer na severnem Jadranu povzet po Bratož, 1990, 27 in si.). Papeški Rim je imel pred koncem 9. stoletja na vzhodni jadranski obali v slarohrvaški državi še enkrat priložnost pokazati svojo dejansko politično moč. V skladu s spoznanji nekaterih hrvaških raziskovalcev so se Hrvati v Dalmacijo naselili šele ob koncu 8. oz. v začetku 9. stoletja (Margetič, 1977). Po mnenju N. Klaič naj bi pred tem časom, se pravi od prihoda z Vzhoda na prehodu iz 6. v 7. stoletje pa vse do avarskofrankovskih vojn, živeli v Karantaniji {Klaič, 1984, 261-262).'57 Možnih razlogov za odhod Hrvatov iz slovanske kneževine severno od Karavank proti jugu je več: selitvene težnje Slovanov, nezadovoljstvo bodisi s politiko domačih (karantanskih) knezov bodisi s frankovsko nad-oblastjo. Kakorkoli že, dejstvo je, da so bili Hrvati po prihodu na novo ozemlje sprva še frankovski vazali (po aachenskem miru iz leta 812). Njihova prizadevanja za politično osamosvojitev, ki so se začela že pod knezom Domagojem kmalu po sredini 9. stoletja, so zato toliko bolj razumljiva. Zanimivo pa je, da naj bi osamosvajanje po besedah N. Klaič potekalo v dveh stopnjah. Prvi korak je bil dosega neodvisnosti od Frankov, drugi pa potrditev politične neodvisnosti in suverenosti s strani rimske cerkve oz. papeža (Klaič, 1984, 264). Kot pomemben korak na tej poti je treba razumeti že ustanovitev ninske škofije sredi 9, stoletja. Škofija, ki je bila pristojna za celotno ozemlje starohrvaške kneževine, je sprva priznavala pripadnost oglejskemu patriar-hatu, vendar se je kasneje navezala neposredno na apostolski sedež v Rimu (Pejakovič, 1988, 213-214). Prvi ninski škof, ki ga je neposredno potrdil papež, je bi! Teodozij, ki je služboval v Ninu v času kneza Branimira (879-892). Prav to je bilo tudi obdobje, ko si je sta-rohrvaška kneževina dejansko priborila politično samostojnost. Knez Branimir je resda še priznal seniorstvo italskemu kralju Karlu lil., vendar je šlo v resnici le še za formalno oblast - papež janež VIN. je namreč Brani-mirju, ki je v boju za prestol premagal svoje nasprot- nike, privržence bizantinske oblasti, priznal tudi teritorialno oblast (Klaič, 1984, 269). Starohrvaška kneževina je s tem dobila položaj neodvisne in samostojne politične tvorbe na vzhodnem Jadranu. Po drugi strani pa omenjeni dogodki pričajo tudi o moči papeškega Rima ob koncu 9. stoletja. Očitno je ne glede na izgubo formalne samostojnosti (leta 824 s t. im. constitutio Romana) imel še vedno toliko dejanskega vpliva, da se je na ozemlju srednje Dalmacije uspešno uprl obema nasprotnikoma, tako Frankom kot tudi Bizancu, in si s tem pridobi! še eno pomembno politično zmago. SI. 12: Rekonstrukcija celotnega ornamenta korne pre-graje, cerkev sv. Križa v Ninu (ok. 800) (fotografija povzeta po Pejakovič, M.: Broj iz svjetlosti. Staro-hrvatska crkvica svetog Križa u Ninu, Zagreb, 1978). Fig. 12: Reconstruction of the entire ornament on an altar partition, St. Cross Church in Nin (approx. 800) (photograph taken from: Pejakovič, M.: Broj iz svjetlosti. Starohrvatska crkvica svetog Križa u Ninu, Zagreb, 1978). 17 Margetičeva teza o kasnejšem prihodu Hrvatov v Dalmacijo in teza N. Klaič o Karantaniji kot njihovi domnevni domovini sta v zgodovinopisni razpravi povzročili precejšnjo polemiko (prim. navedena dela pri Stih, 1989a, 111, op. 6). Novejši hrvaški raziskovalci so sicer sprejeli tezo, da so se Hrvati doselili na vzhodno jadransko obalo šele v 2ače?ku 9, stoletja, vendar njihovo nekdanjo domovino, t, im. Belo Hrvaško, še vedno iščejo na ozemiju V Češke in j Poljske (prim. npr. Ančič, 2001). Od domačih raziskovalcev je obe tezi najbolj sistematično zavrnil P. Stih (1987; 1989a), ki po kritični obravnavi različnih interpretacij vprašanja Hrvatov v Karantaniji (njihova vloga oz. položaj znotraj karantanske družbe, vzroki, njihove selitve proti jugu itd.) meni, da to vprašanje 5e vedno ostaja odprto (Stih, 1989b, 331). V tem kontekstu je zanimiva že omenjena najdba dveh napisnih fragmentov v koroški cerkvi St. Peter am Bichl (gl. Gíaser, 1999b; Karpf, 1999). Na enem izmed fragmentov je namreč ohranjeno nedvomno slovansko ime Radoslav. Napisi z imeni dobrotnikov oz. ustanoviteljev različnih cerkva na kamniti pleteninasti plastiki so bili do sedaj predvsem pojav, ki se je povezoval z ozemljem starohrvaške države (prim. sup., str. 15), zato je v luči polemike okrog prihoda Hrvatov v novo domovino najdba fragmenta s slovanskim imenom na ozemlju nekdanje Karantanije toliko boij zanimiva in po našem mnenju to polemiko ponovno odpira. 239 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 • 2 Kilt ja ZVANUT: Pi .HTNINASTA PLASTIKA iN POSKUS NJENP IhiTERPRETACfjfJ, 221-246 Kol lahko torej vidimo, so vsa območja, na katerih se pojavlja pleteninasta plastika, bila na tak ali drugačen način pomembna pri vzpostavljanju identitete papeške-ga Rima kot samostojne in neodvisne politične tvorbe. Cerkve, opremljene s pleteninasto plastiko, so nastajale na matičnem ozemlju papeške države, to je v Rimu s širšim zaledjem, poleg tega pa tudi na tistih območjih, kjer je lahko papeška država zaradi spleta okoliščin dokazovala svojo politično moč in tako jasno kazala na neodvisnost od obeh svojih nasprotnikov, Frankov in Bizanca. To so bila ozemlja Bavarske in z njo povezane Karantanije, Istra in priobalna Benečija ter ozemlje starohrvaške kneževine. Značilnost vseh teh območij je, da so bila formalno politična domena papeške države zelo malo časa oz. da so bili formalni suvereni teh ozemelj ali frankovski vladarji ali bizantinski cesar. Vendar to dejstvo po našem mnenju ne spodnaša, pač pa ravno nasprotno, podpira naše razumevanje pleteni-naste plastike kot specifičnega likovnega izraza, ki se je izoblikoval in uporabljal za Litrjevanje politične identitete papeškega Rima. Likovna produkcija igra aktivno vlogo pri oblikovanju družbene stvarnosti in je kot materializacija ideologije ena najpomembnejših političnih strategij. Posledica tega je ne samo dejstvo, da so njene oblike, motivi in vsebine skrbno izbrani, pač pa jih vladajoča elita zaradi njihove udeležbe pri legitimizaciji politične moči skrbno nadzira {o tem npr. Hedeager, 1998; Hoilund Nielsen, 1997b). Pojav (izoblikovanje in uporabo) novega likovnega izraza lahko, podobno kot npr. spremembe ritualnih praks (prim. Hedeager, 1992), zasledimo predvsem tam, kjer družbenopolitična situacija (še) rti stabilna. Z drugimi besedami, na obrobnih območjih, kjer sta v stiku dve različni politični stvarnosti, in pa na ozemljih, kjer si nova politična elita še ni utrdila položaja. Ozemlja, kjer se pojavlja obravnavani tip pletenina ste plastike, ustrezajo obema kriterijema hkrati. Po eni strani so bila periferna območja za obe politični (velesili, ki sta jih de iure nadzorovali, sprva bizantinsko, kasneje frankovsko državo. Po drugi strani pa so ravno ta ozemlja tista območja, kjer je zaradi spleta okoliščin (zlasti seveda s pomočjo naslona na lokalno protitankovsko oz. protibizantinsko opozicijo) lahko svojo politično identiteto gradila nova sila - rimska cerkev, ki se je iz religiozne vedno bolj razvijala tudi v posvetno silo. Z uporabo novega, lastnega in razpoznavnega likovnega izraza je jasno dokazovala, da je kljub vsiljenim političnim zavezništvom ali celo pokroviteljstvom omenjena ozemlja vsaj nekaj časa de facto obvladovala sama. Pojav pleteninaste plastike na matičnem papeškem ozemlju, v Rimu in okolici, se ujema s časom papeževanja Hadrijana I. (gl. Kautzsch, 1939, 49), torej s časom, ko je Rim dejansko dobil popolno avtonomijo, kar se je med drugim kazalo tudi v tem, da je Hadrijan uvedel označevanje datuma glede na čas svojega papeževanja, poleg tega pa je ukazal tudi kovanje denarja, ki je namesto cesarjeve nosil njegovo podobo (Benedik, 1989, 90). Pojav novega likovnega izraza za opravo cerkva, ki so bile v tistem času popravljene ali celo na novo postavljene, torej ne more biti nič presenetljivega. Novi likovni izraz je verjetno v Rimu in njegovi okolici cvetel nekako do začetka tretjega desetletja 9. stoletja, ko so Franki s constitutio Romana (824) končali prvi resni poskus papeške države, da se uveljavi kot samostojna politična sila na evropskem prizorišču. Judi pojav pleteninaste plastike na Bavarskem, v Karantaniji in v Istri s priobalno Benečijo moramo postaviti v isti politično-zgodovinski okvir. V svoji interpretaciji pojava pleteninaste plastike v Karantaniji (Karpf, 1995; Karpf, 2000) je K. Karpf pojav tega likovnega izraza na Bavarskem in posledično tudi v Karantaniji povezal s prizadevanjem vojvode Tasila, da bi vzpostavil deželno cerkveno organizacijo, in njegovo podporo misijona med karantanskirni Slovani. S tem delom Karpfove interpretacije se ujema tudi naše razumevanje pojava pleteninaste plastike na Bavarskem in v Karantaniji. Vendar je po našem mnenju kot ozadje pojava tega posebnega likovnega izraza treba razumeti povezovanje Tasila z rimsko cerkvijo in ne dinastičnih povezav bavarske in langobardske dinastije, kot to predvideva K. Karpf (1995, 73), ki pleteninasto plastiko razume kot langobardski likovni izraz. Povezovanje pojava pleteninaste plastike s Tasilovim zavezništvom z Rimom dodatno argumentirat tudi dejstvo, na katero je opozoril že K. Karpf, da namreč navada opremljanja cerkva s pleteninasto plastiko ni zamrla s TasNovo odstavitvijo (788), ampak se je nadaljevala še v prva desetletja 9. stoletja. Karpf je to dejstvo skušal pojasniti s tezo, da naj plemstvo, ki je igralo odločilno vlogo pri širitvi novega likovnega izraza (gradnja lastniških cerkva), s Tasiiovo odstavitvijo ne bi Izgubilo svoje moči. To naj bi se zgodilo šele z uvedbo frankovske grofijske ureditve leta 828 (Karpf, 1995, 72-73; Karpf, 2000, 724-725). Ta da-tacija se približno ujema z izgubo samostojnosti rimskih papežev in je zato precej verjetna kot datum post quem non, po drugi strani pa dobro potrjuje našo razlago razmerij moči oz. medsebojnih političnih povezav proti-frankovske opozicije, pri čemer mislimo na povezovanje rimske cerkve z bavarskim plemstvom. Očitno je bila ta rimsko-alpska opozicija v začetku 9. stoletja že tako močna, da so jo bili Franki v boju za politično premoč na tem prostoru in možnost širitve svojega vpliva proti vzhodu prisiljeni temeljito ohromiti, in sicer na obeh koncih, tako v Rimu (s constitutio Romana) kot na jugovzhodnoalpskem območju (z grofijsko ureditvijo). Z izgubo moči rimsko-alpske opozicije pa je seveda izginil tudi raison d'être pleteninaste plastike kot politično identifikacijskega sredstva. Na območju Istre in priobalne Benečije je bila politična situacija konec 8. in v začetku 9. stoletja verjetno 240 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 K.i!,,i ŽVANUT: PLÍTENINASTA PLASTIKA IN POSKUS NJENE INTERPRETACIJE, 22I-24Í, SI. 13: Fragment kamnitega zatrepa z napisom, ki omenja kneza Muncimira, cerkev sv. Luke v Uzdolju pri Kninu (895) (fotografija povzeta po Rapanič, 1987). Fig. 13: Fragment of a stone gable with an inscription mentioning Prince Muncimir, St. Luke's Church in Uzdolje near Knin (895) (photograph taken from Rapa~ nič, 1987). precej podobna tisti v Rimu. Leta 772 ali 774 si je Bizanc po dvajsetih letih iangobardske okupacije istrsko ozemlje sicer res priboril nazaj (Bratož, 1990, 47), vendar pa na njem očitno ni imel več pravega nadzora, podobno kot na Apeninskem polotoku. Istra, ki so jo nekateri kronisti imeli za pravega upravnika bizantinskih posestev na severnem Jadranu (Darovec, 1992, 22), je v več teoloških sporih med vzhodno in zahodno cerkvijo jasno stopila proti Bizancu na rimsko stran, zato seveda pojav rimskega likovnega izraza, pieteninaste plastike ob koncu 8. (po ponovnem zavzetju Istre s strani Bi-zanca!) in v začetku 9. stoletja ne bi sme! presenečati.18 Da pa je papeški Rim kljub frankovskim ukrepom v tridesetih letih 9. stoletja, katerih glavni cilj je bil onemogočiti Rim kot politično silo, vendarle obdržal določeno moč, najbolje kaže pojav pieteninaste plastike na starohrvaškem ozemlju v drugi polovici 9. stoletja. Kot je pokazala N. Klaič, je bil papeški blagoslov države sestavni det osamosvojitvenega načrta starohrvaških knezov (Klaič, 1984). Tega dejanja ne smemo razumeti zgolj na re I igiozno-teo loškem nivoju v smislu boja med vzhodno in zahodno cerkvijo, pač pa tudi v političnem smislu. Priznanje papeža je namreč sledilo osamosvojitvi starohrvaške kneževine izpod frankovske oblasti, tako da ga lahko upravičeno razumemo tudi kot izrazito SI. 14: Fragment kamnite korne pregraje, prvotno iz samostana sv. Ane v Kopru, Pokrajinski muzej Koper (kon. 8. / zač. 9. stol.) (fotografija povzeta po Sagadin, 1981). Fig. 14: Fragment of a stone altar partition, from St. Ann's Monastery, Koper; Regional Museum Koper (end of the 8th / beginning of the 9,h century) (photograph taken from Sagadin, 1981). protitankovsko dejanje. Očitno si je Rim v zadnjih desetletjih 9. stoletja še vedno lahko privoščil odkrito podpirati protitankovsko opozicijo. Vendar je po drugi strani tudi res, da je ta pozni pojav pieteninaste plastike kot pofitično identifikacijskega programa na vzhodni obali Jadrana izjema, tako da je treba vendarle poudariti, da je doba razcveta tega likovnega izraza čas zadnjih treh desetletij 8. in prvih treh desetletij 9. stoletja. Ne moremo pa mimo zanimive podrobnosti: ozemlje starohrvaške države je namreč edino območje, kjer se je pleteninasta plastika kontinuirano uporabljala do romanske dobe. Razlog za to je treba verjetno iskati v neki globoki notranji identifikaciji, ki jo je starohrvaška elita našla v tem likovnem izrazu in ga zato nakako posvojila ter uporabljala sama še dolgo po tem, ko se je politična situacija, ki je ustvarita razmere za njegovo izoblikovanje, že zdavnaj spremenita. Vsekakor pa ne smemo v tej kontinuiteti uporabe pieteninaste plastike videti neke logične in samo po sebi umevne slogovne evolucije, ki bi se sicer morala udejaniti tudi na drugih območjih pojavljanja tega likovnega izraza. 18 Novejša arheološka izkopavanja v piranskem sv. Juriju dobro potrjujejo tako zgodnjo datacijo pojava pieteninaste plastike na istrskem ozemlju. Arheolog D. Snoj na podlagi vsega izkopanega materiala datira novo odkrite piranske plošče s pleteninastim ornamentom na sam prehod iz 8. v 9. stoletje. 241 ANN ALES • Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 Kalja ZVANUT: PLETENINASTa PLASTIKA IN POSKUS NiENE INTERPRETACIIE. 221-246 Vidimo torej, da ima preučevanje pleteninasle plastike veliko širši pomen, kot je zgolj identifikacija načina opremljanja cerkva na prostoru okrog jadranskega bazena od srede 8. do srede 11. stoletja. Čim namreč določenemu likovnemu izrazu pripišemo značaj aktivnega sredstva pri oblikovanju družbenopolitične stvarnosti, mu odpremo možnost, da poleg pisnih in tvarnih virov postane priča preteklih obdobij, z drugimi besedami, omogočimo mu, da postane zgodovinski vir. Tradicionalno zgodovinopisje je še vse preveč navezano izključno na pisne vire in premalo uporablja druge, predvsem materialne vire. Tako se možnost vpogleda v dogajanje preteklih obdobij, ki je Že tako ali tako omejena, še dodatno zožtije. In vendar so ravno materialni viri tisti, ki nam lahko pojasnijo marsikatero skrivnost, ki so jo pisni viri zamolčali ali pa jo iz takšnih ali drugačnih vzrokov priredili po svoje.13 V tej luči se je pokazalo, da lahko prav pletenirtasta plastika kot enovit likovni pojav pojasni marsikatero zgodovinopisno vprašanje oz. osvetli (dejansko) stanje na političnem prizorišču od sredine 8. do sredine 11. stoletja. V pisnih virih, ki so se ohranili iz tega dinamičnega obdobja, se kaže vsa kompleksnost odnosov med posameznimi političnimi protagonisti. V njih se lepo zrcalijo bolj ali manj prikrite želje, motivacije in načrti vseh strani, tako da je njihova interpretacija težja in bolj negotova, kot se zdi na prvi pogled. Povedano z drugimi besedami, poleg dejanskega besedila jih je treba znati brati tudi med vrsticami, marsikdaj pa je treba iz njih sklepati tudi na tisto, kar v njih ni omenjeno niti z besedo. Če je interpretacija pisnih virov pogosto precej zapletena, pa je interpretacija kome pregraje z njenim or- namentom, ki je ali še vedno stoji v zgodnjesrednjeveški cerkveni stavbi, do neke mere precej lažja. Glavni problem njene interpretacije namreč je -- potem ko sprejmemo dejstvo, da je treba njen sam obstoj razumeti kol materializacijo neke pretekle ideologije - identifikacija kulturno-jTol kič nega okolja, ki je porajalo njen nastanek. Tako lahko cerkve, okrašene s pleteninasto plastiko, ob skrbni definiciji družbenozgodovinskega konteksta, v katerem so nastajale, osvetlijo marsikatero podrobnost zgodnjesrednjeveške stvarnosti. Šele z njihovo pomočjo lahko vidimo, da pravzaprav omenjeno nasprotovanje med papeškim Rimom in Franki, ki ga je moč iz pisnih virov zgolj zaslutiti,20 niti ni bilo tako prikrito, saj se je jasno manifestiralo v uporabi posebnega likovnega izraza, pleteninaste plastike. Ta se je uporabljala pri opremljanju cerkva na vseh tistih območjih, kjer je papeška država bodisi sama imela precejšnjo politično moč bodisi se je lahko povezala s kakšno drugo protifran-kovsko stranko (bavarskim, karantanskim in starohrvaš-kim plemstvom).25 Pojav pleteninaste plastike, njena geografska in časovna razprostranjenost, pa tudi njen zaton nam torej lahko ob ustrezni interpretaciji marsikaj povedo o zgodnjesrednjeveški družbenopolitični situaciji. Razumevanje pleteninaste plastike kot ene izmed političnih oz. družbenih strategij nam omogoča bistveno poglobitev razumevanja ne samo mehanizmov legithni-zacije politične identitete papeške države na prehodu iz. 8. v 9. stoletje, pač pa tudi delovanje teh mehanizmov v širšem zgodnjesrednjeveškem kontekstu. Fizična neposrednost kamna je namreč v določenih okoliščinah oprijemljivejša od zapisanih in nezapisanih besed. TRACERY PLASTIC ART AND AN ATTEMPT TOWARD ITS INTERPRETATION Katja ŽVANUT University of Ljubljana, Faculty of Philosophy, history of art department, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 e-mail: katja.zvanut@ff.unl-lj.si SUMMARY The only political-historical context, which enables us to understand the occurrence and use of tracery as a unified artistic expression in territories arouf?cf the Adriatic basin and its hinterland between the second half of the 8"' and the 7 /'" centuries, is the emergence of Papal States as of a new piece on the Early Mediaeval political chessboard. 19 Zlasti to velja za cerkvene vire, za katere M. Humphries opozarja, da je bila v njih zgodovinska stvarnost {preteklost} vedno podrejena oz. prirejena trenutnim političnim potrebam, zaradi česar je njihova interpretacija izredno zapletena. Humphries zato poudarja nujnost pritegnitve materialnih virov k interpretaciji preteklih obdobij (Humphries, 1999). 20 Cl. npr. razpravo j. jarmuta o problematiki navajanja Bonifacija kot tistega, ki je v imenu papeža rnazilii bodočega frankovskega kralja Pipina (Jarrmit, 1982; prim. tudi Affeldt, 1980). 21 Ta predpostavka se lepo ujema tudi z interpretacijo pomena zgodnje srednjeveški h cerkva S. Driscolla. Avtor namreč ugotavlja, da so bile ravno cerkvene stavbe tisli kraji, kjer se je shajala posvetna tn cerkvena elita (Driscoll, 1998, 177). V tej luči moramo razumeli in obravnavati samo obfiko zgradb kakor tudi cerkveno opremo z vso simbolično vsebino, ki je bila vgrajena v posamezne podobe in "ornamente". 242 ANN ALES • Ser. hist. socioL ■ 13 ■ 2003 • 2 Katjj ZVANUl: PLETENINASTA PIASTIKA IN POSKUS NjFNE INTERPRETACIJE, 221-246 The so far carried out research and debates on tracery have revolved, quite characteristically, around the following two issues: the question of artistic models of tracery and the question of its classification as to the time of its origin within the genera! development of the Early Mediaeval stonemasonry production. The various theories that have appeared in the last few years as answers to the above-mentioned questions are almost exclusivelv based on analyses of the artefacts' style and have a number of conceptual and methodological deficiencies. This is why the author of the paper believes that these theories cannot sufficiently explain the conditions for the creation and functioning of tracery as an artistic expression of a specific cultural-political environment. In the past, every Early Mediaeval sculpture containing a motif made of interlacing or branching lines was proclaimed a tracery artefact. The researchers were not interested in the differences in motifs and forms, which is also the reason why they were not prevented from dealing with all tracery artefacts as with a whole or a uniform artistic phenomenon. If they noticed the mentioned differences, they ascribed them, at the best, to different stages in the development of tracery, and, at the worst, to objective circumstances of the origin of separate artefacts. The occurrence of tracery was understood, and still is, as a logical stage within the framework of a general development of the Early Mediaeval stone sculpture, irrespective of the cultural-political contexts of the areas where the artefacts were made. The paper attempts to place the occurrence of tracery into its historical-political context. The dealt with artefacts are initially specified as to their form and thus separated from other products in which tracery motifs were also used. There follows a general geographical distribution of artefacts in the selected groups and their classification as to the time of their origin. This enabled the author of the paper to present cultural-political interpretations of conditions for the occurrence and functioning of the dealt with artistic expression. It has turned out. that all the areas, in which tracery appeared, were in one way or another significant in the restoration of identity of Papal Rome as of an independent political formation. Churches adorned with tracery were built in the parent territory of Papal States, i.e. in Rome with its wider hinterland, as well as in all those areas where Papal States were able to demonstrate, due to the combination of circumstances in the second half of the tf" and in the early '/" centuries, their political power and thus to clearly point at their independence from both of their enemies: Byzantium and the Franks. These were the territories of Bavaria and with it linked Carantania, Istria, the littoral Veneto region, and the territory of the old Croatian principality. The characteristic feature of all these territories lies in the fact that they were formally within the political domain of Papal States for a very short time and that formal sovereigns of these territories were either Prankish rulers or the. Byzantine emperor, which additionally acknowledges, in the author's opinion, a need to create a specific artistic expression in the sense of a visual propaganda system in these areas. Key words: Early Middle Ages, Iracery plastic, art, church LITERATURA Affeidt, W. (1980): Untersuchungen zur Königserhebung Pippins. Das Papsttum und die Begründung des karolingischen Königtums im jähre 751. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 14, Berlin ~ New York, 95-187. Alto Bauer, f. (1999): Die Bau- und Stiftungspolitik der Päpste Hadrian I. (772-795) und Leo III. (795-816). V: Stiegemann, C., Wemhoff, M. (eds.): Kunst und Kultur der Karolingerzeit. 799: Karl der Große und Papst Leo III, in Paderborn. Beiträge zum Katalog der Ausstellung Paderborn 1999. Mainz, Verlag Philipp von Zabern, 514-52.8. Ančič, M. (2001): U osvit novog doba. Karolinško car-stvo i njegov jugoistočni obod. V: Ančič, M.: Hrvatska u karolinško doba, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Katalozi i monografije, 9. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 6-39. Baš, A. (1951): K izvoru pleteninaste ornamentike. Zgodovinski časopis. 5. Ljubljana, 119-151. Belli Barsali, I. (1959): La Diocesi di Lucca. V: Corpus. Benedik, M. (1989): Papeži od Petra do janeža Pavla II. Celje, Mohorjeva družba. Berteili, G. (1985): Le Diocesi di Amelia, Nami e Otri-coli. V: Corpus. Bogyay, T. (1957): Zum Problem der Flechtwerksteine. V: Karolingische und Ottonische Kunst. Werden, Wesen, Wirkung, Forschungen zur Kunstgeschichte und christlichen Archäologie, Bd. 3. Wiesbaden, Franz Steiger Verlag, 262-276. Brather, S. (2000): Etnische Identitäten als Konstrukte der frühgeschichtlichen Archäologie. Germania. Anzeiger der Römisch-Germanischen Kommission des Deutschen Archäologischen Instituts, jhg. 78, 1. Halbband, 139-177. Bratož, R. (1990): Vpliv oglejske cerkve na vzhodno-alpski prostor od 4. do 8. stoletja. Zbirka Zgodovinskega 243 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Katja ŽVANUT: PICTCNINASTA PLASTIKA IN POSKUS NjENt INTERPRETACIJE, 221-24S časopisa 8. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. Breatnach, P. A. (1985): Über Beginn und Eigenart der irischen Mission auf dem Kontinent einschließlich der irischen Missionare in Bayern. V: Virgil, 84-91. Broccoli, U. (1981): La Diocesi di Roma. T. 5; Ii Suburbio. V: CorpLis. Casartelfi Novelli, S. (1974): La Diocesi di Torino. V: Corpus. Corpus Corpus délia seul tura altomedievale. Spoleto, Centro italiano di studi suli' alto medioevo (izhaja od 1959 dalje). Cramp, R. (1984): Grammar of Anglo-Saxon Ornament. A General Introduction to the Corpus of Anglo-Saxon Stone Sculpture. New York, Oxford University Press. Dannheimer, H. (1988): Zur Ausstattung der Kirchen. V: Die Bajuwaren, 299-304. Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales/Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1. Koper, Primorske novice. Delonga, V. (1997a): inscriptions des souverains croats du IXe au XIe siecle, Musée des monuments archéologiques croates. Catalogues et monographies, 2. Split, Musée des monuments archéologiques croates. Deîonga, V. (1997b): Ranoromanicki natpisi grada Splita. Predkomunalno doba splitske prošlosti, katalog razstave. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Delonga, V. (2001): Pismenost karolinškog doba i njeni hrvatski odjeci - latinska epigrafička baština u hrvatskim krajevima. V: Delonga, V., Jakšič, N., Jurkovič, M. (eds.): Arhitektura, skulptura i epigrafika karolinškog doba u Hrvatskoj. Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Katalozi i monografije, 11. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 54-87. D'Ettorre, F. (1993): La Diocesi di Todi. V: Corpus. Die Bajuwaren - Dannheimer, H., Dopsch, H. (1988): Die Bajuwaren. Von Severin bis Tassilo 488-788 (katalog razstave). Salzburg, Prähistorische Staatssammlung München, Amt der Salzburger Landesregierung. Driscoll, S. T. (1988): The Relationship between History and Archaeology: Artefacts, Documents and Power. V: Driscoll, S. T., Nieke, M. R. (eds.): Power and Politics in Early Britain and Ireland. Edinburgh, Edinburgh University Press, 162-187. Driscoll, S. T. (1998): Political Discourse and the Growth of Christian Ceremonialism in Pictland: the Place of the St. Andrews Sarcophagus. V: Henderson E., Foster, S. (eds.): The St. Andrews Sarcophagus. A Pictish Masterpiece and its International Connections. Dublin, Four Courts Press, 168-178. Dufour Bozzo, C. (1966): La Diocesi di Genova. V: Corpus. Fatucchi, A. (1977): La Diocesi di Arezzo. V: Corpus. Piflitz, H. (1958): Die Spätphase des "Langobardischen" Stiles. Studien zum oberitalienischen Relief des 10. Jahr- hunderts. Jahrbuch der Kunsthistorischen Sammlungen in Wien, Bd. 54. Wien, 7-72. Fritze, W. H. (1969): Universalis gentium confessio. Formeln, Träger und Wege universalmissionarischen Denkens im 7. Jahrhundert. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 3. Berlin - New York, 78-1 30. Geake, H. (1992): Burial Practice in Seventh- and Eighth-Century England. V: Carver, M. O. H. (ed.): The Age of Sutton Hoo. The Seventh Century in Northwestern Europe. Woodbridge, The Boydell Press, 83-94. Geary, P. (1983): Ethnic Identity as a Situational Construct in the Early Middle Ages. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. 113. Wien, 15-26. Ginhart, K. (1942): Die karolingischen Flechtwerksteine in Kärnten. Carinthia, l, 132. Klagenfurt, 112-167. Ginhart, K. (1954): Karolingische und frühromanische Werkstücke in Kärnten. Carinthia, I, 144. Klagenfurt, 205-243. Ginhart, K. (1957): Der fünfundzwanzigste karolin-gische Flechtwerkstein in Kärnten. Carinthia, I, 147. Klagenfurt, 211-226. Glaser, F. (1989): Das Münster in Molzbichl, das älteste Kloster Kärntens. Carinthia, I, 179. Kiagenfurt, 99-124. Glaser, F. (1992): Eine frühmittelalterliche Schrankenplatte in Zweikirchen (Kärnten), V: Archäologie in Gebirge. Schriften des Vorarlberger Landesmuseums, Reihe A: Landschategeschichte und Archäologie, Bd. 5. Bregenz, 263-264, Giaser, F. (1993): Neu entdeckte Flechtwerksteine in Kärnten. Carinthia, I, 183. Klagenfurt, 319-330, Glaser, F. (1999a): Flechtwerksteine aus der Martinskirche. V: Prokisch, B., Ruprechtsberger, E. M. (eds.): 1200 Jahre Martinskirche Linz. 799-1999 (katalog razstave), Linz, Oberösterreichisches Landesmuseum, 71-75. Glaser, F. (1999b): Inschrift karantanischer Kirchenstifter. Archäologie Österreichs, 10/1. Wien, 19-22. Grafenauer, B. (1988): O Pavlu Diakonu in začetkih zgodovine Slovencev v novi domovini (spremna beseda). V: Diakon Pavel: Zgodovina Langobardov. Maribor, Založba Obzorja, Hajdu, A. E. (1988): Schlingen, Knoten und Geflechte, Untersuchungen zur Entwicklung ornamentaler Geflechte und Knoten unter Bezugnahme auf verschiedene Ornamentträger von Trajanischer Zeit bis zur Frühromanik (tipkopis doktorske disertacije), Haseioff, A. (1930): Die Vorromanische Plastik in Italien. Berlin - Firenze, ßrandus, Pantheon. Hauck, K, (1967): Von einer spätantiken Randkultur zum karolingischen Europa, Frühmittelalterliche Studien, Bd. 1. Berlin - New York, 3-93. Hedeager, L. (1992): Kingdoms, Ethnicity and Material Culture: Denmark in a European Perspective. V: Carver, M. O. H. (ed.): The Age of Sutton Hoo. The Seventh Century in North-Western Europe. Woodbridge, The Boydell Press, 279-300. 244 ANNALES • Ser. hist, socioi. • • 2003 - 2 Katja 7VANUT: PLETCNINASTA PLASTIKA IN POSKUS NjENE INTERPRETACIJE. 221-246 Hedeager, L. (1998): Cosmological Endurance: Pagan Identities in Early Christian Europe. European journal of archaeology, Vol. 1, Nr. 3, December 1998. London, 382-396. Höüund Nielsen, K. (1997a): "... writhe-hilted and serpent-marked ...". V: De Boe, G., Verhaege F. (eds.): Art and Symbolism in Medieval Europe. Papers of the "Medieval Europe Brugge 1997" Conference, Vol. 5. Zellik, 83-94. Höiiund Nielsen, K. (1997b): Archaeology and History: Complementary Sources. Archaeological Review from Cambridge, Vol. 14, Nr. 1. Cambridge, 37-57. Humphries, M. (1999): Communities of the Blessed. 5ocial Environment and Religious Change in Northern Italy, AD 200-400. Oxford Early Christian Studies. Oxford, Oxford University Press, jakšič, N. (2001): Klesarstvo u službi evangelizacije. V: Delonga, V., Jakšič, N., jurkovič, M. (eds.): Arhitektura, skulptura i epigrafika karolinškog doba u Hrvatskoj. Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Katalozi i monografije, 11. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 32-53. Jarnut, J, (1982): Wer hat Pippin 751 zum König gesalbt?. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 16. Berlin -New York, 45-57. Johannson Meery, ß, (1993): Karolingerzeifliche Flechtwerksteine aus dem Herzogturn Baiern und aus Bayerisch-Schwaben. V: Dannheimer, H. (ed.): Kataloge der Prähistorischen Staatssammlung München, 27. München, Verlag Michael Lassleben Kallmünz. Kahl, H. D. (1985): Virgil und die salzburger Slawenmission. V: Virgil, 112-121. Karam an, L, (1930): Pleterne skulpture starohrvatskog crkvenog namještaja. V; Kara man, L. (ed.): 1z kolijevke hrvatske prošlosti. Zagreb, Matica hrvatska, 73-116. Kara man, L. (1941/42): O spomemcima VII i Vili sto-Iječa u Dalmaciji i o pokrštenju Hrvata, Vjesnik Hrvat-skog arheološkog društva, n.s, 22/23. Zagrela, 73-113. Karaman, L. (1952): Osvrti na neka pitanja iz arheologije i povijesti umjetnosti. Starohrvatska prosvjeta, serija lil, sv. 2. Zagreb, Muzej hrvatskih starina JAZU, 81-104. Karpf, K. (1989): Das Kloster Molzbichl - ein Mis-sionszentrurn des 8. Jahrhunderts in Karantanien. Ca-rinthia, I. Klagenfurt, 179, 125-140. Karpf, K. (1995): Steinerne Kirchenausstattungen in Karantanien. Zur Problematik frühmittelalterlicher Flachtwerksteine. V: Nikolasch, F. (ed.): Symposium zur Geschichte von Mil (statt und Kärnten. Millstatt, Verein Stiftsmuseum Millstatt, 66-79. Karpf, K. (1999): Im Schalen des Kaisers. Leben, Macht und Tod zur Zeit Karls des Großen. Ein Rückblick auf die Sonderausstellung des jahres 1999. Neues aus Alt-Villach, 36. Villach, Stadtmuseum Villach, 7-51. Karpf, K. (2000): Repräsentation und Kirchenbau. Zur Ausstattung karantanischer Eigenkirchen im 8./9. Jahr- hundert. V: Bratož, R. (ed.): Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etno-geneze. Slowenien und die Nachbarländern zwischen Antike und karoüngischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese. Situla. Razprave Narodnega muzeja Slovenije. Dissertationes Musei nationalis Slo-veniae, 39. Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede. Dissertationes. Academia scientiarum et artium Slove-niae. Classis, I. Historia et sociologia, 18. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije-SAZU, 711-730. Kautzsch, ft. (1939): Die römische Schmuckkunst in Stein vom 6. bis 10. Jahrhundert. Römisches Jahrbuch für Kunstgeschichte, 3. Wien - München 1-79. Kautzsch, R. (1941): Die langobardische Schmuckkunst in Oberitalien. Römisches Jahrbuch für Kunstgeschichte, 5. Wien - München, 1-48. Klaič, N. (1984): O problemima stare domovine, dp-laska i pokrstenja dalmatinskih Hrvata. Zgodovinski časopis, 38, št. 4. Ljubljana, 253-270. Kos, M. (1936): Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum. Razprave. Znanstvene razprave v Ljubljani, 11. Historični odsek 3. Ljubljana, Znanstveno društvo. Kronsteiner, O. (1985): Virgil als geistiger Vater des Slawenmission und der ältesten slawischen Kirchensprache. V: Virgil, 122-128. Kutzli, R. (1974): Langobardische Kunst. Die Sprache der Flechtbänder. Stuttgart, Verlag Urachhaus. Margetic, L. (1977): Konstantin Porfirogenet i vrijeme dolaska Hrvata. Zbornik Historijskog zavoda jugosla-venske akademije znanosti i umjetnosti, Vol. 8. Zagreb, 5-88. Mastnak, T. (1996): Kristjanstvo in muslimani. Forum 1/96. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. Mayr, G. (1988): Frühes Christentum in Baiern. V: Die Bajuwaren, 281-286. MeJucco Vaccaro, A. (1974): La Diocesi di Roma. T. 3: La II regione ecclesiastica. V: Corpus. Meiucco Vaccaro, A., Paroli, L. (1995): La Diocesi di Roma. T. 6: Ii Museo dell'alto medioevo. V: Corpus. Mimik Prezeij, 1. (1998): Slovenska zgodnjesrednje-veška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo -pogled z "Zahoda". Arheološki vestnik. 49. Ljubljana, 361-381. Mitchell, j. (1999): Karl der Große, Rom und das Vermächtnis der Langobarden. V: Stiegemann, C., Wemhoff, M. (eds.): Kunst und Kultur der Karolingerzeit. 799 : Karl der Große und Papst Leo III. in Paderborn. Beiträge zum Katalog der Ausstellung Paderborn 1999. Mainz, Verlag Philipp von Zabern, 95-108. Ö Nčill, P. P. (1985): Bonifaz und Virgil: Konflikt zweier Kultur. V: Virgil, 76-83. Ostrogorski, G. (1961): Zgodovina Bizanca. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Panazza, G., Tagliaferri, A. (1966): La Diocesi di ß rescia. V: Corpus. 245 ANNALES • Ser. Kisi. sociol. • 13 • 2003 • 2 Katša ŽVANUT: PLETENiNASTA PI.ASIiKA IM POSKUS NJENE INTERPRETACIJE, 22 r-24fi Pani Ermini, L. (1974a): La Diocesi d i Roma. T. 1: La IV regione ecclesiastica. V: Corpus. Pani Ermini, L. (1974b): La Diocesi di Roma. T. 2: La Raccolta dei fori imperial'!. V: Corpus. Pejakovič, M., Gattin, N. (1988): Starohrvatska sakralna arhitektura, Monumenta artis Croatiae. Prouke, 1. Zagreb, Krščanska sadašnjost, Nakladni zavod Matice hrvatske. Petricioli, I. (i960): Pojava romaničke skulpture u Dalmaciji. Zagreb, Društvo historičara umjetnosti Hrvatske. Petricioli, l. (1990): Od Donata do Radovana. Pregled umjetnosti u Dalmaciji od 9. do 13. stolječa. Biblioteka znanstvenih djela / Književni k rüg, 39. Split, Književni krug. Piccottini, G. (1975): Karolingische Flechtwerksteine aus der Kirche St. Martin - Niedertrixen. Carinthia, I, 165. Klagenfurt, 153-167. Pleterski, A. (1998): Lepi, grdi, zli. O metodah, Libur-niji, Karantaniji, vojvodskem stolu, Konverziji in Brt-žinskih spomenikih. Zgodovinski časopis, 52, št. 2. Ljubljana, 215-277. Pleterski, A., Belak, M. (1995): ZB1VA. Cerkve v vzhodnih Alpah od 8. do 10. stoletja. Zgodovinski časopis, 49, Št. 1. Ljubljana, 19-43. Ramieri, A. M. (1983): La Diocesi di Ferentino. V: Corpus. Rapanič, Ž. (1987): Predromaničko doba u Dalmaciji. Split, Logos. Raspi Serra, J. (1974): Le Diocesi dell'Alto Lazio. V: Corpus. Reindel, K. (1985): Salzburg und die Agilolfinger. V: Virgil, 66-74. Rotili, M. (1966): La Diocesi di Benevento. V: Corpus. Sagadin, M. (1981): Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 17. Ljubljana, 33-65. Sagadin, M. (1991): Krščanska motivika na starosfo-vanskih najdbah. V: Knific, T., Sagadin, M. (eds.): Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Ljubljana, Narodni muzej, 36-46. Sagadin, M., Gardina, E. (1977): Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji. Koper, Pokrajinski muzej Koper. Schaffran, E. (1938): Langobardische und nachlango-bardische Ornamentplatten in Kärnten, Carinthia, i, 128. Klagenfurt, 159-169. Schaffran, E. (1941): Die Kunst der Langobarden in Italien. Jena, Eugen Diederichs. Schmid, A. (1987): Bayern und Italien vom 7. bis zum 10. Jahrhundert. V: Beumarm, H., Schröder, W. (eds.): Die Transalpinen Verbindungen der Bayern, Alemannen und Franken bis zum 10. Jahrhundert. Nationes, ßd. 6. Sigmaringen, Jan Thorbecke Verlag, 51-91. Schmidinger, H. (1985): Das Papsttum und die bayerische Kirche - Bonifatius als Gegenspieler Virgils. V: Virgil, 92-101. Schülke, A. (1999): On Christianization and Grave-Finds. European journal of archaeology, Vol. 2, Nr. 1, April 1999. London, 77-106. Serra, JL (1961): La Diocesi di Spoleto. V: Corpus. Šeper, M. (1955): Prilog dattranju starohrvatskih spomenika píeteme dekoracije. Arheološki vestnik, 6, št. 1. Ljubljana, 50-58. Štih, P. (1987): Karantanija = stara domovina Hrvatov? Zgodovinski časopis, 41, št. 3. Ljubljana, 529-556. Štih, P. (1989a): K polemiki o vprašanju časa prihoda Hrvatov. Zgodovinski časopis, 43, št. 1. Ljubljana, 111-117. Štih, P. (1989b): Novi poskusi reševanja problematike Hrvatov v Karantaniji. Zgodovinski časopis, 43, št. 3. Ljubljana, 319-333. Tagliaferri, A. (1981); Le Diocesi di Aquiieia e Grado, V: Corpus. Trilling, j. (1995): Medieval Interlace Ornament: the Making oí a Crosse u ¡tura i Idiom. Arte Medievale. Periodico internazionale di critica delirarte medievale, serie 2, anno 9, n. 2. Roma, 59-86. Trinici Ceccheilí, M. (1976): La Diócesi di Roma. T.-4: La I regione ecciesiastica. V: Corpus, Vicelja, M. (1990): Prilog analizi ranosrednjovjekovne skulpture u Istri. Dometi, God. 23, 8r, 11. Rijeka, 771- 776. Vicelja, M, (1993): Centrična kompozicijska shema ranosrednjovjekovnih kamenih oltarnih ploča u Istri. V: Umjetnost na istočnoj obali Jadrana u kontekstu europ-ske tradicije. Posebno izdanje Zbornika Pedagoškog fakulteta. Rijeka, Pedagoški fakultet, 165-176. Vicelja, M. (1997): The Order and its Interpretation in early medieval sculpture in Istria. V: De ßoe, G., Ver-haege F. (eds.): Art. and Symbolism in Medieval Europe. Papers of the "Medieval Europe Brügge 1997" Conference, Vol. 5. Zellik, 101-106. Virgil - Dopsch, H., juffinger, R, (eds.) (1985): Virgil von Salzburg. Missionar und Gelehrter (zbornik mednarodnega simpozija). Salzburg, Amt der Salzburger Landesregierung - Kulturabteilung. Wolfram, H. (1985): Virgil als Abt. und Bischof von Salzburg. V: Virgil, 342-356. Zöllner, E. (1985): Das Frankreich, Bayern und Salzburg zur Zeit des heiligen Virgil. V: Virgil, 10-16. Žvanut, K. (1999)*. Umetnostna zgodovina in rimska provincialna umetnost, Arheo, 19. Ljubljana, 39-47. Žvanut, K. (2000): Likovna produkcija zgodnjega srednjega veka: med arheologijo in umetnostno zgodovino. Časopis za kritiko znanosti, let. 28, št. 200/201. Ljubljana, 53-77. 246 ANNALES • Ser. hist, socio!. -13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek UDK 726.591:94(497.4 Padna)). Si. 7: Piutej iz Padne in Krkavč, rekonstrukcija (akvarel K. Gorup). Fig. 7: Plúteo di Padna e Krkavče, ricostruzione (acqua-rello di Katja Gorup). Na sliki 9 so trakovi narisano ločeno ob risarski rekonstrukciji pluteja iz Padne in Krkavč. Glede na dva centralno postavljena motiva (Tr 1 Sr, Tr 1 Ob) in kvadratno shemo ornamentalne plošče trak Tr 1 Sr predstavlja središčni lik ~ križ, medtem ko je Tr 1 Ob obodni, navzven "reflektiran" središčni križ. Prav razmerje med obema središčnima motivoma nam nakazuje os- ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Matej ŽUPANČIČ: KAMNITA ZGODNJI SRri5N|EVEŠKA ORNAMENTIRANA I RACMENTA IZ OKOLICE KOPRA, 247-256 SI. 8: Črtna risba: Ornamentalno polje pluteja iz Padne (in Fig. 8: Disegno: campo ornamentale del pluteo di Padna 1-6. novne principe izgrajevanja celotnega mrežnega orna-menta. Oba motiva sta si zrcalna in se dopolnjujeta ter nakazujeta zasuk. Motiv dveh medsebojno zasukanih kvadratov, tudi simboliko, obravnava že A. Schulte (Schulte, 1972, 207, Bild 27). Tudi zaradi interakcije obeh središčnih (in drugih) motivov pride do efekta "prividnih" enot. Podoben odnos velja med štirimi zaključenimi trakovi Tr 4(|, <—, —») dokaj nenavadne oblike, kjer se s preslikavo z zasukom (rotacija) in zamikom (trans-lacija) ter zrcaljenjem en lik pretvarja v naslednjega. Ob robovih ornamentalnega polja se ravni trakovi v našem vzorcu reflektirajo tako, da je "vpadni" kot enak "odbojnemu", medtem ko se ločni deli za kratek ločni izsek zlijejo z robom. Na teh mestih pa se gradeški primerek, kot bomo videli, zaradi dodatnih zank razlikuje od našega. Krkavč) ter posamezni sestavni deli ornamenta: Tr 1-6. ? Krkavče e singoli segmenti costitutivi dell'intreccio: Tr Trakovi Tr 4(T, <—, I, -») združujejo oba prej omenjena središčna trakova, od katerih eden, to je (Tr 1 Ob), pletenino tudi vpenja na okvir. Plutej iz Padne deluje nekoliko bolj lahkotno (ali prozorno) in "razumljivo" od zelo podobnega gradeškega, ki ima kar nekaj vozlov več! Pri gradeškem se namreč štirje zunanji "krogi" z dodatnimi (vsak po dva) vozli vpenjajo na (trotračni) okvir; tako se iz obodnega lika z zrcaljenjem preslikajo dodatni trakovi, Tr 8 (a-h). V bistvu naš "reflektirani" trak Tr 1 Ob razpade tamkaj na samostojne trakove, ki vzorec vpenjajo na okvir in tudi sam okvir postane trotračen. Namesto tega se pri padensko-krkavški varianti pluteja zunanji trak teh krogov zlije z okvirjem na kratkem ločnem segmentu, kot smo že omenili; sam okvir torej ni trotračen, pa tudi preozek je. Podobno kot naš plutej tudi mali fragment iz Trsta, fragmenta iz Rožarja (Sonje, 1970, 68-71, T. III. 1) in 252 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Maiej ŽUPANČIČ: KAMNITA ZGODNJESRCDNJEVEŠKA ORNAMENTIRANA FRAGMI NTA IZ OKOLICE KOPRA, 247-25G Vižinade (SI. 9)" in ena plošča iz Pulja ne poznajo dodatnih trakov Tr 8 (a-h). Dolgi ravni deli štirih trakov Tr 4 se v središčih krogov in prav tako sredi plošče ne sekajo pod pravim kotom. Tako nastali motiv andrejevega križa pomaga pri prostorski orientaciji fragmentov, opazovalcu celotnega polja pa seveda tudi ta "nepravilnost" vzbuja posebne občutke. Smeri dolgih trakov ob tako nastalih "diagonalah" ornamentalnega kvadratnega polja ne vodijo v kote, pač pa nekolikanj v stran. Fig. 9: F rammen to d i Visinada. C. A. Küppers-Sonnenberg je razstavitev ornamenta iz Gradeža9 na zaključene trakove nakazal že leta 1972 (Küppers-Sonnenberg, 1972, 40-41, 44, Abb. 43-47): avtorju sicer ni uspelo nakazati medsebojnega odnosa posameznih motivov, je pa prepoznal oblikovanje "navideznih krogov" prav pri prestastem motivu. Gradeški vzorec mu predstavlja ... eines der reichsten, exaktesten und aussagestärksten Knotenornamente, die Musikalität dieser Ornamentik zeigen. Sl. 10: Odlomek iz Rožarja pri Vižinadi (Zav¡čajni muzej Poreštine).]0 Fig. 10: Frammento di Rosario presso Visinada (Museo cívico di Parenzo). Oba gradeška pluteja (Tagliaferri 1981, 353, n. 528, 529, Tav. 189), eden je skoraj popolnoma analogen našemu, drugi pa s prvim tvori par glede na vmesni zrcalnosimetrični vzorec, pripisujemo opremi ene cerkve, po vsej verjetnosti kar cerkvi Sv. Evfemije v Gra-dežu.11 Našo ploščo zasukamo glede na usmeritev andrejevega križa na prvem gradeškem primerku. Tudi velikost našega odlomka je skoraj enaka obema gra-deškima, še zlasti, če se oziramo predvsem na orna-mentalno polje (0,72 m). Tudi pri našem pluteju dopuščamo zgoraj izstopajoč ornamentiran pas, kot pri obeh gradeških. Rekonstruirana višina ornamentalnega polja padenske plošče znaša 0,71 m, širina prav toliko, rekonstruirana višina z robom pa 0,77 m. Kot zgornji izstopajoči zaključek bi po našem mnenju zelo ustrezal drugi fragment (Sagadin, 1977, št. 17: 0,79 x 0,18 x 0,11 ml) iz Krkavč (od avgusta 2001 v pokritem hodniku ob ž.c. v Krkavčah). Skupna višina "padensko-krkavškega" pluteja s tem nastavkom vred bi tako znesla 0,72 m + 0,18 m = 0,90 m, kar je nekoliko manj kot pri analogiji iz Gradeža (ocenjena višina 1,06 m), če pa vračunamo še neohranjeni spodnji rob (okoli 0,05 m), bi se tudi po višini skoraj približal omenjenima dvema. Milan Sagadin je padenski odlomek datiral na osnovi odlomka iz Brescie (Panazza, Tagliaferri, 1966, n. 178), ki je datiran "tra VIII e IX secolo", in na osnovi drugih analogij. Vzorec je na ohranjenem breščanskem odlomku enak našemu, je pa dosti slabše izveden; mere plošče po rekonstrukciji bi bile nedvomno manjše od naših analogij. Odlično gradeško analogijo in njen par iz iste cerkve pripisujeta A. Tagliaferri (1981) in G. C. Meniš delovanju patriarha Fortunata (Meniš, 1988, Fig. 19-20), tako tudi naš primerek umestimo v prvo četrtino 9. stoletja, padenski plutej s tem uvrščamo tudi v kulturno-poli-tično-cerkveno dogajanje: patriarh Fortunat - po rodu morda Tržačan - je vodil v Gradežu profrankovsko politiko (803-821), bil pa je tudi metropollt istrskih cerkva (Venetiarum et Istrlensium patriarcha) ter leta 804 eden od pobudnikov, udeleženec in podpisnik "shoda" (Ma-naresi, 1955; Filipi, 1994; Margetič, 2000) v kraju Ri-ziano (Rižan/Risano), 3300 m vzhodno od Kopra, vsekakor v "territorium caprense" (Brancale, Decarli, 1988). Nekaj časa je škofoval v Pulju, a po vrnitvi v Gradež je razvijal intenzivno gradbeno dejavnostjo. Med drugim je vabil obrtnike-gradbenike, tudi klesarje, iz Francije. Patriarh naj bi umrl I. 824 v samostanu Moyenmoutier v Vogezih (Vosges) (Krahwinkler, 1992, 215-220). 9 Avtor sicer piše o 'Platte von Aquileia'. 10 Zahvaljujem se prof. M. Baldiniju (Zavičajni muzej Poreštine) za opozorilo o fragmentu iz Rožarja pri Vižinadi. 11 Trenutno privzemamo, da sta gradeška primerka v tamkajšnjem lapidariju pravilno orientirana. 253 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 - 2003 • 2 MiliPj ŽUPANČIČ: KAMNITA ZGODNJESREDNJEVEŠKA ORNAMENTIRANA FRAGMENTA IZ OKOUCE KOPRA, 2-17-25b Tako z Menisom in drugimi pripišemo Fortunatovi dejavnosti in času vsa; oba piuteja iz Gradeža, pa tudi plošče iz Trsta, Pulja in plošči iz Rožarja/Vižinade ter seveda odlomke iz Pa dne in Krkavč. V isto razdobje spada še nedvomno več ornamentiranih primerkov boljše kvalitete s Koprskega (Sagadin, 1977, n. 1-7, 22) in od drugod. Na območju med Šmarjami, Padno in Krkavčami moramo iskati lokacijo neke dobro datirane cerkve iz prve četrtine 9. stoletja. Če upoštevamo Še fragmente iz Sv. Štefana pri Semedeli in na stolpu cerkve sv. Marije v Šmarjah, moremo in moramo domnevati, da je na tem področju do začetka 9. stoletja še dokaj strnjena avtohtona romanska poselitev,- podobno kot v ožjem koprskem teritoriju (Župančič, 1991; Vidrih Perko, Župančič, 2002). Področje je prečkala v rimskem obdobju cesta Trst - prehod čez reko Rižano - Šmarje - Hrib pri Krkavčah (miijnik) dolina Dragonje in dalje čez reko Mirno mimo Vižinade proti Poreču, od tam pa proti Pulju; uporaba te ceste v okolici Šmarij, Padne in Krkavč v zgodnjem srednjem veku še ni potrjena. Razpletanje našega pletenega vzorca odpira v razumevanju "zamotanih" ornamentov boljši uvid, pomaga pri opredeljevanju fragmentov in pri njihovi prostorski postavitvi. Po drugi strani pa nam s pomočjo razstavljenih elementov približa tudi klesarjev pristop k izvedbi in nam dopušča ugibanje o možnih predlogah. Končno s prikazom kombinacije osrednjega in preostalih likov - nastali so z aplikacijo določenih matematičnih operatorjev, kot so zamik - translacija, suka nje - rotacija, in predvsem, zrcaljenje - lahko nakažemo procese, ki se dogajajo v gledalcu na različnih nivojih zavednega in predvsem podzavednega dojemanja vzorca kot celote (Ciompi, 1999, 116-117) in vzbujajo različne psihične procese, skratka imajo natančno preračunan psihološki učinek na opazovalca, tedaj vsekakor vernika, iz lastne izkušnje ob razstavi pleteninaste ornamentike v Pokrajinskem muzeju v Kopru leta 1977 vemo, da prihaja do globinskega dojemanja in tudi do povratnega učinka, še zlasti, ker smo preplete razstavili ob soju sveč, ki je "prividne" sestavine potenciral. A to bo predmet nadaljnjih raziskav. Zahvalo sem dolžan: družini Lovrečič iz Padne, Mladem,i Hvala iz Pazina, Mihaelu Goji iz Krkavč, Albertu Pucerju iz Padne, Brigitti Mader z Dunaja, Jožetu Hočevarju iz Portoroža, slikarki Katji Gorup, ter še mnogim drugim. Zahvala velja predvsem Nataši Tumpič iz Kopra, ki mi je grafično razpletla ta in še marsikateri problem. DUE FRAMMENTI Di PIETRA CON ORNAMENTAZIONE ALTOMEDIEVALE DE! DINTORNI Dl CAPODISTRIA* Matej ŽUPANČIČ Museo regionale di Capodistria, SI-6Í01 Capodistria, Via 8. Kidrič 19 Universitá deila Primorska, Centro di ricerche sdentlfiche di Capodistria, SI-6G00 Capodistria, Via Caribaldi 1 e-rriaii: matej.2upancic@zrs-kp.5i RIASSUNTO II contributo esamina Fomamentazione di due frammenti di pietra d'epoca altomedievale rinvenuti nei viliaggi di Padna e Krkavče nelPlstria slovena. La loro ricostruzione grafica permette di stabilirne l'apparienerrza ad urs plúteo che, sulla base di urt'analogia a Grado, é fatto lisalire alPattivita del patriarca grádese Fortunato. La decorazione, lateramente geométrica, e composta da sei nastrí a tre capi chiusi, due dei quali in posizione centrale e con un rapporto speculare particolare, mentre gli altri quattro, oltre a specularith e inversione, presentano una tras laz ione e rotazione comuni, senz'altro una proiezione speculare per segmenti. II plúteo risale al periodo immediatamente posteriora al plácito svoltosi nell'anno 804 in localitó Riziano (Rižan/Risano), nei dintorni di Capodistria, al quale convenne pure i! suo prornotore, il metropolita istriano e patriarca di Grado Fortunato. II ritrovamento di un rilievo con decorazione a intreccio, conferma Pipotesi sulla presenza in questa zona di popolazioni e strutture ammf'n/síraífVe autoctone, analogamente a quanto regístralo per il territorio piü strettamente di Capodistria riel ben noto Plácito del Risano ("Territorium Cáptense"). Padna, chiesa di S. Biagio {Comune di Pirano}; Krkavče, chiesa parrocchiale di j. Micbele (Comune Cittá di Capodistria), Slovenia. 254 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 Malej ŽUPANČIČ: KAMNITA ZCODNJtSREDNfEVEŠKAORNAMENTIRANA FRAGMENTA IZ OKOLICE KOPRA. 2.17-236 H con tribu to viene pure a d integrare le a i tre opere siv/ rilievo a intreccio in S loven i a (Sagadin; Žvanut); i a scomposizione del motivo geométrico e l'interpretazione del la specularita e dell'inversione, deila trasiazione e del la rotazione dei nastri aprono inoltre un nuovo campo di r¡cerca sulla percezione, a livello consapevole e in-consapevole, dell'intero ornamento. Parole chiave: Alto Medioevo, IX secolo, eta carolingia, archeologia, Padna, Slovenia istriana, Grado, decorazione a intreccio, ornamento, plúteo, patriarca Fortunato, percezione, simmetria KRATICE ACMTS ~ Atti dei Cívico Museo di storia e arte. Trieste. ASAS - Aacademia Scientiarum et Artium Slovenica. Ljubljana. Corpus - Corpus del la scuitura altomedievale; Centro italiano di studi suli'Alto Medioevo. Spoleto. Inventario 1935 - Inventario degli oggetti d'arte d'ltalia 5, Prov. di Pola. Roma. Čas, krit. znan. - Časopis za kritiko znanosti. Ljubljana. Obavijesti HAD - Obavijesti Hrvatskog arheoioškog društva. Zagreb. SHP - Starohrvatska prosvjeta. Split. VS - Varstvo spomenikov {Journal for the Protection of Monuments). Ljubljana. ZuZ n.v. ~ Zbornik za umetnostno zgodovino {Archives d'histoire de I'a rt), nova vrsta. Ljubljana. LITERATURA Branca le, G., Decarii, L. (1988): Aquarium Ribuglo-sium. Borgolauro, 14. Muggfa, 37-46. Cnmmarata, M. L. (1979); Scuitura altomedioevale del la diócesi di Trieste. ACMTS, 10 (1978-1979). Trieste, 73-102. Ciompi, L. (1999): Die emotionalen Grundlagen des Denkens.3 Goettingen, Vandenhoeck & Ruprecht. Escher (1986) = M, C. Escher art and science : pro-ceedings of the Int. Congress on M.C.Escher. Rome, 26-28 March, Amsterdam, North-Holland. Escher, G. A. (1986): M. C. Escher at work. V: Escher, 1986, 1-11. Filipi, G. (1994): Elementi Ünguistici slavi e preromanzi nella carta del Plácito di Risano. Acta Histriae, 2. Koper, 31-36. Gaberscek, C. (1978): Scuitura in Friuli. L'Alto Medioevo. Dai Longobardi ai Carolíngi. Mostra 1977. Por-denone. Knific, T., Sagadin, M. (1991): Pismo brez pisave/Carta sine litteris, Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Ljubljana. Korošec, P. (1979): Archáologisches Bild der karan-tanischen Slawen im frühen Mittelalter (Zgodnjesred-njeveška arheološka slika karantanskih Slovanov). Opera ASAS, Cl. I: Hist. Et soc., 22/1-2; Inst. archaeol., 11/1-2. Ljubljana. Krahwinkier, H. (1992): Friaul im Frühmittelalter. Wien-Köln-Weimar, Böhlau Verlag. Küppers-Sonnenberg, G. A. (1972): Flechtwerk, Knotenband und Knotendrachen. V: Flecht- und Knotenornamentik. Mosaiken (Teurnia und Otranto), Aus Forschung und Kunst, Bd. 16, Geschichtsverein für Kärnten. Klagenfurt, 9-136. Leiss, A. (1911): Commenda o vescovato. Pagine lstriane9. Capodistria, 249-253. Manaresi, C. (1955): t placiti del "Regnum Italiae". Fonti per la storia d'ltalia [Ist. Storico itaüano per il medio evo], 92. Roma. Marasovic, T. (1997): O krsnem bazenu splitske krstionice (=Tbe Baptismal pool in the Baptistery of Split). SHP, 111/24. Split, 7-56. Margetič, L. (2000): L'lstria bizantina ed alcuni problemi del Placito di Risano. V: Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche: Anfänge der slowenischen Ethnogenese, ed. Rajko Bratož. (=Situla 39). Ljubljana, 81-95. Meniš, G. C. (1988): Cultura in Friuli durante l'eth carolingia. Antichitä Altoadriatiche, 32. Udine, 1 5-42. Panazza, Gv Tagliaferri, A. (1966): La diocesi di Brescia. Corpus, MI. Spoleto. Sagadin, M. (1977): Plastika s pleteninaslo ornamentiko v Sloveniji. Pokrajinski muzej, Katalog razstave. Koper. Sagadin, M. (1981): Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji. ZuZ n.v., 17. Ljubljana, 33-65. Sagadin, M. (1991): Krščanska motivika na staroslo-vanskih najdbah. V: Knific, T., Sagadin, M., 1991. Ljubljana, 36-46. Sagadin, M. (1997): Early medieval art and craft activity in Slovenia. Hortus Artium Medieval ¡um, 3. Zagreb-Motovun, 73-79. Schulte, A. (1972): Das Mosaik von Otranto. V: Flecht-und Knotenornamentik. Mosaiken (Teurnia und Otranto): Aus Forschung und Kunst, Bd. 16, Ceschichtsverein für Kärnten. Klagenfurt, 155-230. Sonje, A. (1970): Novi nalazi starokrščanske arhitekture u Poreštini (Neue Funde altchristlicher und frühmittelalterlicher Architektur im Bereich von Poreč). Histria Archaeologica, 1/2. Pula, 53-87. Šribar, V. (1987): I codici miniati altomedioevali e la cultura carinziano-köttlachiana. V: Atti del Convegno Int. "Miniatura in Friuli crocevia di civiltä". Pordenone, 21-25. 255 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 • 2 Matej ŽUPANČIČ: KAMNITA ZCODNIESREONJEVEŠKA ORNAMENTIRANA FRAGMENTA IZ OKOLICE KOPRA, 247-256 Šri bar, V., Strenar L. (1972): Arhitektonski elementi z ornamentom pletenine v lapidariju PM v Kopru. Obavijesti HAD IV/V. Zagreb, 19-21. Sulser, W. (1975): Die geometrischen Grundlagen der Flechtbandornamente des 8. und 9. jht.s aus Chur. Zeitschrift f. schweizerische Archäologie und Kunstwissenschaft, 32/3, Zürich, 221-231. Tagiiaferri, A. (1981): Le diocesi di Aqulleia e Grado. Corpus, X. Spoieto. Valič, A. (1964): Staroslovansko grobišče na blejskem Gradu, Situla, 7. Ljubljana. Valič, A. (1997): Triglav, Arheološki problem in vprašanja njegovih predstav. Kranj. Vieelja, M. (1993): Centric Compositional Scheme of the Early Medieval Slabs in Istria. V: Umjetnost na istočnoj obali Jadrana u kontekstu evropske tradicije. Posebno izdanje Zbornika Pedagoškog fakulteta. Rijeka, 165-175. Vidrih Perko, V., Župančič, M. (2002): Late roman amphorae from SW Slovenia and peninsula of Istra (NE Adriatic). 1" Int. Conf. on late roman coarse wares, cooking wares and amphorae in the Mediterranean (abstracts). Barcelona, 63. Zadntkar, M, (1960): "Padena". V: Konservatorska poročila, VS 7, 1958-59. Ljubljana, 188-189. Župančič, M. (1981): Koper in Izola. V: Spaseno arheološko blago Slovenije: 1945-1980. Ljubljana, Narodni muzej, 63-64. Župančič, M. (1991): Arheološko "Pismo brez pisave", v Narodnem muzeju/razstava o krščanstvu na Slovenskem. Primorski Dnevnik, 16.10. 1991. Trst, 9. Žvanut, K. (1999): Umetnostna produkcija med antiko in visokim srednjim vekom in problem njenega vrednotenja. ZuZ n.v., 35, Ljubljana, 33-47. Žvanut, K. (2000): Likovna produkcija zgodnjega srednjega veka: med arheologijo in umetnostno zgodovino. Čas. Krit. znan. 28, št. 200/201, Ljubljana, 53-77. Žvanut, K. (2002): Pleteninasta plastika in poskus njene interpretacije. Annales 13, 2003, 2. Koper, 221-246, 256 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 ■ 2 izvirni znanstveni članek UDK 904:59(497.4 Golobnica pri Skopem)" 18/19" prejeto: 2002-11-20 KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOLOBNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA) Tomaž FABEC 1T-34019 Sesljan, Mavhinje 48/a, Trsi e-maii: tomaz.fabec@grmada.org IZVLEČEK Prispevek obravnava kostne ostanke iz brezna Golobnica pri Skopem na Krasu. Podana so zoološka detenninacija osteološkega gradiva ter tafonomska in biološka opažanja. Avtor poskuša pokazati, da so tudi kostni ostanki iz jam, ki niso evidentirane kot arheološko najdišče oziroma jih stroka kot take zaradi odsotnosti ostankov "materialne kulture" ne obravnava, arheološke najdbe, ki odražajo preteklo človekovo življenje. V tem primeru osteološko gradivo zrcali zgodovinske spremembe v odnosih med ljudmi, živalmi in krajino na Krasu v času zadnjih dveh stoletij. Ključne besede: arheozoologija, arheologija mlajših obdobij, arheološka najdba, kulturna krajina, agrarna geografija, Golobnica, Kras I REST! OSSEÍ RINVENUTI NEL POZZO GOLOBNICA PRESSO SKOPO (CARSO, SLOVENIA) SINTESI Nel contributo vengono trattati i resti ossei rinvenuti sul Carso, nel pozzo Golobnica presso Skopo. Vengono presentate sia ia determinazione zooíogica del maten ale osteológico, nonchè le osservazioni tafonomiche e biologiche. L'autore cerca di dimostrare che anche i resti ossei rinvenuti nelle grotte non evidencíate come siti archeologíci, ossia la disciplina non li tratta come tali per mancanza dei resti di "cultura materiale", sono reperd archeologici es ono testimonianza della del la vita passata degli uomini. In questo caso il materiale osteologico acquisito rispecchia i cambiamenti storici, concernenti i rapporti /ra persone, animali e paesaggio cársico in un arco di tempo che include gli ultimi due secoli. Parole chiave: archeozoologia, archeologia moderna, reperto arheologico, cultura paesaggistica, geografía agraria, Golobnica, Carso 257 ANNALES - Ser. hist. sociol. - 13 • 2003 • 2 Tomsž FABEC KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA COLOSiNICA 1'RI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 2S7-282 UVOD Med preverjanjem točnosti načrtov jam, ki so jih izdelali italijanski jamarji v času pred drugo svetovno vojno, smo jamarji Š.D, Grmada (Mavhinje, Trst) marca leta 1993 obiskali tudi jamo Golobnico {Št Al910 v slovenskem jamskem katastru) pri Skopem na Krasu. Namen obiska je bil predvsem preveriti verodostojnost obstoječih podatkov, ki jih je o jami zapisal tržaški jamar Mario Secoli, ter poiskati morebitne neodkrite dele jame. Secoli, ki je bil član jamarskega odseka društva "Societa Alpina del le Giulie", je leta 1927 jamo izmeril in opisal. Jama je tako dobila številko italijanskega jamskega katastra (VG 2205) ter novo ime "Grotta Colombaia" (s pripisom "nome indigeno: Golobnica") (Le grotte d'ltalia, 1929, 36-37). Kljub precejšnji točnosti predvojnega načrta smo se odločili, da izrišemo novega in jamo bolje opišemo. Med ogledom podzemnih prostorov - kjer nismo odkrili nobenih možnosti za napredovanje, smo zbrali večjo količino kosti5 ter v zgornjem rovu na steno zapisali društveno ime (neodgovorno dejanje, kot opravičilo bi danes lahko navedli le našo takratno najstniško razposajenost). Novo dokumentacijo, v kateri smo omenili najdbo "humerusa, ki bi lahko pripadal jamskemu me-vedu", smo pozneje izročili jamskemu katastru v Ljubljani. Nabrane kosti so kljub primerni shranitvi tonile v pozabo vse do takrat, ko se mi je med študijem na Filozofski Fakulteti - Oddelku za arheologijo v okviru seminarske naloge pod mentorstvom prof. dr. Vide Pohar ponudila možnost, da jih določim in analiziram. Metoda zbiranja kosti ni bila sistematična, temveč naključna. Načeloma so bile pobrane vse kosti, ki so ležale na površini. Natančneje smo pobrali večje kosti (kosti sesalcev) kot kosti ptičev in mikrosesalcev, ki so v jami prav gotovo prisotni.2 Prav tako nismo pobrali kosti, ki so bile zagozdene med skalami in s katerih bi bilo potrebno odstraniti večjo količino kamenja. Kosti smo zbrali ločeno glede na lego v jami oziroma tako, da smo pri zbiranju upoštevali njihovo distribucijo in zabeležili lego posameznih koncentracij ostankov. Pri dokumentiranju smo jamo razdelili na dva sektorja, zgornjega (sektor 1) in spodnjega (sektor 2, glej dalje v poglavju "Lega in opis jame"). Vsaka kost je dobila svojo inventarno številko. Kosti sem določil tako, da sem jih primerjal z re-centnim osteološkim materialom Katedre za geologijo in paleontologijo v Ljubljani. Vsa merjenja sern izvedel po navodilih A. von den Driescheve (Driesch, 1976). Cilj raziskave je bil, poleg zoološkega določevanja osteoioškega gradiva, ugotoviti, ali lahko kostni ostanki iz jam, ki niso evidentirane kot arheološko najdišče oziroma jih stroka kot take ne obravnava, odražajo preteklo človekovo vedenje. Specifična "stratigrafska* situacija, ki jo srečujemo v Golobnici, omogoča po mojem mnenju delitev najdb v dve glavni, kronološko ločeni skupini, ki odražata razvoj ekonomskih in vedenjskih vzorcev prebivalcev vasi v okolici. Tudi v primeru Golobnice se je torej izkazalo, da so živalske kosti arheološke najdbe, ki omogočajo ugotavljanje nekdanjih odnosov med ljudmi, živalmi in krajino {Bartosievvicz, 1999; Reitz, VVing, 1999, 7). LEGA JN OPIS JAME jama Golobnica je, kljub oddaljenosti od vasi, va-ščanom Skopega že dolgo znana (Savnik, 1968, 334). Da je bila pomembna točka v krajini tudi (predvsem) v preteklosti, kaže npr. franciscejski kataster (karte za teritorij Skopega hrani Državni arhiv v Trstu), v katerem je vhod v brezno narisan {sicer z nekoliko napačno lego) in označen z domačim imenom. Lega vhoda je označena tudi na specialki 1:5000-- Komen 50. Brezno se odpira nad pobočjem doline (na nadmorski višini 254 m), ki je bila nekoč obdelana kljub njeni precejšnji oddaljenosti od vasi. Približno deset metrov širok vhod je danes (1998) zagrajen z visoko kovinsko mrežo, ki divjadi onemogoča dostop do vhoda v brezno. Prvi del jame predstavlja 22 m globoko brezno, katerega ravno dno (sektor 1) je posuto s kamenjem in suhim vejevjem. Zaradi širine vhoda je ta del brezna še vedno svetel, tako da so stene in dno brezna porasli z vegetacijo. Nekaj metrov nad dnom se na zahodnem delu v steni odpira vhod v približno 12 m dolg rov, ki se vije proti jugozahodu. Tla v rovu prekriva zemlja. Na desni strani rova je tik pod steno vhod v manjše brezno, ki vodi v spodnji del jame (sektor 2). Dno vzhodnega dela spodnje dvorane pokriva nasip kamenja, na katerem so lepo vidne tipične korozijske oblike, ki nastajajo le na površju.3 Kamenje torej ni odpadlo od stropa dvorane, temveč je v spodnjo dvorano prišlo iz glavnega, vhodnega brezna. Večina kamnov ima obenem vsaj eno lomno površino, iz česar bi lahko skle- 1 Favnistični ostanki predstavljajo osieoioško in odontoioško gradivo, ki ga v tekstu iz praktičnih razlogov ne označujem z ločenimi izrazi. 2 Med zadnjim ogledom jame leta 1998 smo na raznih mestih opazili kupe majhnih, večinoma golobjih kosli. Očitno je nekdo po našem ogledu jame leta 1993 te kosti zbiral in jih pustil v jami. Teh kosti nismo odnesli na površje. Omenim naj tudi, da v jami gnezdi sova. Opa2ili smo jo ob vsakem spustu v jamo. Upravičeno je torej domnevati o prisotnosti številnih majhnih kostnih ostankov, ki jih je v jami izbljuvala sova. 3 Kraške kamnine so najmočneje podvržene koroziji na površju oziroma nekaj metrov pod njim. Na površini apnenca nastajajo tipične korozijske oblike različnih velikosti. Nekatere od leh oblik so tako praviine in pogoste, da so dobile posebna imena. Med njimi gre omeniti predvsem škavrtice, korozijske stopničke, žlebiče, škraplje in luknje (Mihevc, 1999, 42-44). Te korozijske oblike so na nasutem kamenju lepo vidne. 258 ANNALES • Ser. hist, socio). • 13 - 2003 • 2 T on» Ž TAB EC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOEOfiNICA PR j SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-2S2 Si. h Lega /ame Gofobnica pri Skopem. Fig. 1: Position of the cave Golobnica near Skopo. pali, da so nastali pri lomljenj!,: večjih skal. Tla zahodnega dela spodnje dvorane so zasigana, redko kamenje in večje skalovje, med katerim je tudi več od stropa odpadlih stalaktitov, je avtohtonega nastanka. Tudi strop tega dela jame je lepo okrašen s kapniškimi tvorbami. ZASTOPANOST ŽIVALSKIH VRST Arheozoolog mora pred začetkom analize os teološkega gradiva pregledati obstoječo arheološko, arheo-zoološko in biološko literaturo za določeno obdobje, za določene kulturne sisteme, biome in za lokacijo. Seznaniti se mora z vsemi predhodnimi deli, ki so bila opravljena na obravnavanem najdišču. Prav tako mora poznati literaturo za ostala istočasna najdišča, za najdišča, ki ležijo v podobnem okolju, ter za najdišča s podobnimi kulturnimi sistemi (Reitz, Wing, 1999, 146-147), Predpogoj za začetek analize zastopanosti živalskih vrst je rešitev prvega med osnovnimi problemi: Kako datirati osteološko gradivo iz Goiobnice? Datacija kostnih ostankov V Colobnici nabrani kostni ostanki sami po sebi ne dajejo datacijskih vrednosti.4 Zaradi tega sem posvetil posebno pozornost iskanju sledi, ki bi lahko odgovorile na vprašanje, kateremu obdobju pripada osteoioško gradivo Goiobnice. Nobenega dvorna ni, da so kosti na dnu vhodnega brezna recentne. Kosti so bile namreč še "sveže", saj sem na njih opazil ostanke nerazpadlih organskih tkiv {hrustanca, kože, maščobe itd.). Visoka mreža okoli vhodnega brezna je navsezanje dokazovala, da je bilo še pred kratkim padanje divjadi v Golobnico pogost in moteč pojav. Datacija ostankov iz spodnje dvorane temelji na dveh predpostavkah: prvič, vhodno brezno in spodnja dvorana sta nekoč tvorila en sam jamski prostor, in drugič, nabrane kosti so v spodnjo dvorano zašle iz vhodnega brezna, jamo je v ločena prostora razdelil šele nasip kamenja s površja, ki je prekinil nadaljnje zasipavanje spodnje dvorane s kamenjem, kostmi, ve- 4 Izjema so le kostni ostanki tistih živali, katerih pojav ali izumrtje sta časovno točno določena, npr. pojav podgane v Ameriki ali izumrtje doda na otoku Mauriciusu v indijskem oceanu. 259 ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 ■ 2 Tomaž F AS EC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA COLOBNiCA PSI SKOPEM i KRAS, SLOVENIJA), 257-282 jevjem itd. iz tega sledi, da predstavlja zasutje prehoda med vhodnim breznom in spodnjo dvorano 'terminus ante quems za ves osteološki material,6 ki smo ga nabrali v spodnji dvorani. Ključno vprašanje, na katero bom poskušal odgovoriti v nadaljevanju, je: Ali je možno datirati nasutje kamenja? Udomačitev Krasa Presenetljivo je videti, na kakšen način so ljudje ... zmogli narediti tisto zemljo uporabno... s skrbjo in delavnostjo so jo osvobodili kamenja, [ki so ga uporabili zaJ gradnjo zidov, ¡tako daj nekaj korakov veliki kosi zemlje oblikujejo njive velikosti ene roke (Chuquet, 1907). Kraška krajina, kakršno vidimo danes, ni naravna krajina, temveč je rezultat človekovega prilagajanja naravnih danosti lastnim potrebam, katerega korenine tičijo v strategijah izrabe, ki so jih razvile že skupnosti pozne prazgodovinske dobe na celotnem območju Krasa. Gre torej za dolgotrajni, stalno spreminjajoči se kulturni proces, ki je v določeni fazi postal simbolna referenčna točka za specifični tip kulturne krajine. Prav ta faza, ki okvirno sodi v čas zadnjih treh stoletij in izhaja iz tipa kmetijstva, katero se je na Krasu razvilo v srednjem veku, pa naj bi bila tista, v kateri naj bi človek najbolj intenzivno posegel v kraško okolje (Gams, 1992; Gams, Habič, 1987; Novakovič, Simoni, 1997; Sauro, 1993; Slapšak, 1999). Človek si je dolgo prizadeval, da bi na neprijaznih kraških tleh pridelal dovolj hrane za preživetje. Pri tem sta bili od nekdaj glavna ovira za obdelovanje kraške površine odsotnost' površinske vode in neenakomerno globoka prst, ki je bila med skalnimi čoki, kamnina pa je mestoma segala tudi do vrha ruše ali je štrlela nad njo. Za košnjo in oranje je bilo potrebno to kamenje odstraniti oziroma trebiti. V srednjem veku je trebljenje kamenja počasi napredovalo vzporedno s povečanjem števila prebivalstva, širitvijo obdelane zemlje in povečanjem števila drobnice (v manjši meri tudi goveda). Pri takratnem spreminjanju kraške površine v pašnik skalovja niso odstranjevali, saj kamenje drobnice pri paši ni oviralo. Drobnica se je pasla tudi pozimi, za zimsko krmo druge živine pa so s srpom, in ponekod tudi s koso, kositi travo na preostalih zemljiščih. Trebljenje zemljišča je doseglo višek na prehodu ovčereje v hlevsko govedo- rejo v prvi polovici 19. stoletja. Predvsem po izgradnji južne železnice se je mesto Trsi hitro širilo, kar je povzročilo povečanje potrošnje vseh možnih kmetijskih pridelkov, od mesa in mleka do zelenjave in vina. Ob splošnem pospeševanju staci oni rane živinoreje v hlevu za večjo pridelavo mesa in mleka se je močno povečala potreba po travi in senu. Štrleče kamenje je bilo za pridobivanje sena vedno večja ovira, čim bolj se je razvijala tehnika košnje sena. Ob prevladi košnje s koso7 je bilo namreč potrebno trebiti kamenje v višini ruše tudi po gozdnih travnikih. Podobno posledico je povzročilo vse večje povpraševanje po pridelkih. Vedno več zemljišč so spreminjali v njive in vinograde, kar pomeni, da so zemljo za oranje otrebiti do globine le-meža, pri zasaditvi vinograda pa celo po! metra globoko. Če je bilo na njivi zemlje pripremalo, so jo prinašali od drugod. Navadno so takšno zemljo dobili iz številnih žepov med skalovjem. Pri trebljenju naputjeno ali nalomljeno kamenje so uporabili pri gradnjo zidov ali pa so ga zložili v visoke kupe (griže), navadno na reliefnih depresijah ali na "živih skalah". Trebljenje so vaščani nadaljevali tudi v času italijanske okupacije med obema svetovnima vojnama. Predvsem da bi dobila več mesa in mleka, je italijanska država podpirala trebljenje travniških površin v marsikaterem kraju na Krasu. Agrarna doba, ki je dala pečat kraški kulturni krajini, se je končala v prvi polovici prejšnjega stoletja. Nato je nastopil vedno hitrejši proces deagrarizacije, ko je ob pieslojevanju kmečkih v nekmečke poklice upadlo obdelovanje zemlje (za oblikovanje kraške kulturne krajine v zadnjih stoletjih glej: Gams, 1992; Gams, Habič, 1987; Novak, 1970; Sauro, 1993). Povrnimo se sedaj k izhodiščnemu vprašanju starosti kamenega nasutja v Golobnici. Menim, da gre to kamenje povezati s predstavljenim in časovno okvirjenim kulturnim procesom. Dokaze za to vidim v obliki nasutega kamenja (s tipičnimi korozijskimi oblikami, ki nastajajo na površju) ter predvsem v povezavi s prej omenjeno ugotovitvijo, da ima skoraj vsak kamen lomno površino. Nasip tvori le kamenje večjih dimenzij, kar bi lahko pomenilo, da je bil čas nasuvanja kamenja v brezno dokaj kratek.8 Obenem ne gre spregledati dejstva, da se vhod jame odpira na pobočju doline, ki so jo prilagodili za kmetijsko obdelavo. Zaradi težnje po zlaganju kamenja 5 Terminus ante quem je datum ali čas, pred katerim so morali biti odloženi zgodnejši elementi (stratigrafske enote, plasti, ekofakti, najdbe itd.) {Barker, 1993, 203!. 6 Pri tem gre obravnavati drugače kostne ostanke ptičev, ki so v spodnjo dvorano lahko prišli skozi stransko brezno, ki še danes povezuje oba podzemna prostora. 7 Na Krasu so na slabših zemljiščih za pridobivanje sena uporabljali poleg kose tudi srp še v začetku 19. stoletja (Gams, 1992, 20). 8 Nasutje se lepo razlikuje od nasipnih stožcev na dnu drugih brezen prav po odsotnosti drobirja (navadno produkt mehaničnega preperevanja matične kamenine), zemlje, organskega ter drugega alohtonega materiala, ki označujejo drugačen, dolgotrajen tip sedimentacije. Odsotnost drobirja med drugim potrjuje predlagano razlago nastanka nasutja v Golobnici, saj so kmetje pri prilagajanju kraške površine za kmetijsko rabo navadno odnašali le večje kamne, grušč pa so puščali v prsii (Gams, 1987, 14). 260 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 ■ 2 Tom,« FABtC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOSOBNICA PR! SKOPEM {KRAS, SLOVENIJA), 257-282 na čim manjšo površino - tako je namreč ostalo več prostora za pašo oziroma košnjo - se zdi razumljivo, da so kamenje zmetali v bližnje brezno. Dodatni vzrok za nasutje kamenja v brezno gre morda iskati v prepričanju, cla je jama nevaren objekt, ki ga je dobro zakriti ali zasuti. Okvirno bi lahko torej večji del nasutja v Colobnici datirali v čas od začetka 19. stoletja tja do prvih destletij 20. stoletja, zavedati pa se moramo, da je bilo prilagajanje kraške površine za kmetijsko rabo najbolj intenzivno v sredini 19. stoletja. Ko je Secoli jamo raziskal, je bil prehod med vhodnim breznom in spodnjo dvorano že zasut (Le grotte dltalia, 1929, 37). Večji del nabranih kosti v spodnji dvorani je ležal direktno na nasutju ali ob njegovem vznožju. Drugače rečeno, kosti so mlajše od tistega dela nasutja, ki leži pod njimi (Harris, 1989}. Te kosti je mogoče datirati v relativno ozek časovni interval od faze, ko je bila v jamo že zmetana večina kamenja, in tja do časa tik pred zasutjem prehoda, ki je vhodno brezno ¡jovezoval s spodnjo dvorano. Drugače gre obravnavati tiste kosti, katerih lega ni bila v direktnem fizičnem stiku z nasutjem in jim torej nasutje lahko daje le datacijo ante quem. Takih kosti je sicer malo, nabrali pa smo jih v različnih delih zahodnega, lepo zasiganega dela spodnje dvorane ter na prstenih tleh v vzhodnem delu dvorane. Te kosti bi lahko bile tudi starejše od preostalih. Predlagana okvirna datacija kostnega zapisa v kontekst zadnjih dveh stoletij predpostavlja torej poznavanje tistih podatkov, ki jih v arheološkem "jeziku" označujejo pojmi "arheologija mlajših obdobij" oziroma "novoveška arheologija ter arheologija moderne dobe"9 (Güstin, Predovnik, 1994; Nabergoj, 1995, 99-103). Gre za najmlajšo arheološko disciplino, ki se je pri nas (in marsikje drugje) sistematično začela razvijati šele v preteklem desetletju (Slapšak, 1987; Nabergoj, 1995, 77). Arheologi so v preteklosti med izkopavanji sicer velikokrat naleteli na "rečen trte" ostanke, vendar jim niso pripisovali posebnega pomena. Posledica tega je, da je kljub številnim arheološkim raziskavam večina izkopanega gradiva ostala neobdelana in dokumentacija neobjavljena. Kakšen je bil odnos arheologov do mlajših favnisti-čnih ostankov, lepo ponazarja podatek, da je bilo na celotnem slovenskem prostoru objavljeno le eno poročilo, ki vsebuje izsledke analize živalskih ostankov (Mi-kuž, Dirjec, 1981; Nabergoj, 1995). Podobno stanje srečamo tudi v sosednjih regijah. Obstoječa arheološka in arheozoološka literatura se tako izkaže za zelo omejeno in za mlajša obdobja celo neuporabno. Zaradi tega primerjav meritev kostnih ostankov iz različnih istodobnih najdišč, kot je v arheozoološki literaturi v navadi, v tem delu nisem obravnaval. Skušal pa sem upoštevati osnovne podatke, ki jih ponuja (sicer do seclaj meni neznana) osnovna "biološka" literatura (npr. predvsem Simonič, 1976;. Kryštufek et. al., 1986; Krvštufek et. al., 1988; Krystufek, 1991). Pri obdelavi osteološkega gradiva sem skušal izračunati naslednje podatke: število določljivih ostankov za vsako vrsto (N1SP - number of identified specimens) in najmanjše možno število osebkov (MNI - minimum number of individuals); izvedel sem vse možne meritve kostnih ostankov, in kjer se je dalo, sem skušal izračunati višino osebkov ob vihru (WH -- withers height); skušal sem določiti Starost živali ob poginu ter podati tafonomska^0 in biološka opažanja. Opis živalskih kostnih ostankov in zob Divje živali Razred: Mammalia Red: Carnivora Družina: Canidae Gray, 1021 Rod: Cam's Linnaeus, 1758 Vrsta: Canis lupus Linnaeus, 1758 Volku pripada te lepo ohranjena leva črevnica." Najdena je bila v spodnji dvorani ob nasipu kamenja na zasiganih tleh. Ob poginu volka jo je z ostalima med-enečnima kostema veza! še hrustanec, ki je po odmrtju propadel. Kost je torej pripadala približno pol leta staremu mladiču (Schmid, 1972, 75). Glede na podatek, da kotijo volkulje na Balkanu večinoma aprila m maja in da se v Sloveniji glede na čas parjenja največ mladičev skoti aprila (Kryslufek et. al., 1988, 116), lahko domnevamo, da je mladič iz Golobnice poginil jeseni. Zgodnji pogin navsezadnje ne sme presenečati, saj od 40 do 50% volkov propade prav v prvem letu življenja (Krystufek, 1991, 200). Najmanjša širina črevničnega telesa meri 10.7 mm, največja pa 19.6 mm. Najdba volčje kosti je nadvse zanimiva, saj naj bi bil volk na tem prostoru iztrebi jen že pred davnim. Pisni viri volkov na Krasu v zadnjih dveh stoletjih naj ne bi omenjali. Da je bil volk razširjen po Krasu vsaj v srednjem veku, pa bi lahko sklepali na podlagi ljudskega izročila, ki omenja njegovo prisotnost, tudi na Krasu. Glede življenjskega prostora volk ni prav nič izbirčen. Zanj je pomembno le, da ima na voljo dovolj hrane. Pomembna pa je prisotnost vsaj malo gozda ali grmovja, kamor se med počitkom ali v nevarnosti lahko 9 Gre za poimenovanje arheologije (skupaj z arheologijo srednjega veka), ki se ukvarja z obdobji po zgodnjem srednjem veku. Pri nas se za to obdobje uporablja še nekaj nedefiniranih pojmov, ki so kulturno pogojeni in osnovani na arheoloških ati zgodovinskih premisah. 10 Tafonomija je veda, ki pojasnjuje "zgodovino" živalskih ostankov od pogina živali preko za kopa do konone-ga izkopa ostankov (Lyman, 1994, 3). 261 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž FABEC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOLOB NIC A PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-282 zateče in kjer lahko volkulja nemoteno koti mladiče. Za zavetje in skrivališča lahko uporabljajo volkovi tudi zatočišča med skalami. Kulturni krajini naj bi se izogibal, čeprav se prilagodi tudi življenju v nižinah ali na krasu, kjer običajno ni večjih gozdnih kompleksov. Najpogosteje pa se giblje tam, kjer se pase domača živina. Kraško okolje je torej pred ogolitvijo v 19. stoletju prav gotovo izpolnjevalo vse pogoje za življenje volka. V Evropi se je vsekakor začel njegov življenjski prostor krčiti predvsem zato, ker ga je načrtno uničeval človek že pred 20. stoletjem. Danes je v Evropi bolj ali manj iztrebijen. Prav tako je iztrebljen v večjem delu Slovenije, ki predstavlja danes severno mejo njegove razširjenosti na Balkanskem polotoku (Krystufek et al., 1988, 104-105). Red: Artiodactyia Družina: Cervidae Gray, 1828 Rod: Capreolus Frisch, 1775 Vrsta: Capreolus capreolus Linnaeus, 1758 Ostanke srnjadi smo našli v obeh sektorjih. Velika večina kosti je ležala med kamenjem na dnu vhodnega brezna ob navpični steni. Kosti pripadajo najmanj trem osebkom, ki so bili ob poginu glede na nezraščene epifize dolgih kosti nedorasli. Nedoraslost potrjuje tudi lepo ohranjeno zobovje na skoraj v celoti ohranjeni lobanji in na paru spodnjih čeljustnic. Stalni z.obje so v celoti zamenjali mlečne, vendar še ne kažejo sledov obrabe. Lobanja nosi odlično ohranjeno rogovje, ki nima deljenih vej in ima obliko konic. Del ostankov bi torej lahko pripisali dvoletnemu lanščaku (Simonič, 1976, 124). Da pripadajo ostanki vsaj dvema srnjakoma, kaže oblika medenične zrasti kolčnic, ki je visoka in kratka, v nasprotju s srnino, ki je nizka in razpo-tegnjena (Simonič, 1976, 105). Glede na razprostranjenost nekaterih kosti v anatomski legi, lahko kostne ostanke upravičeno prisodimo kadavrom. Da je srnjad poginila še mlada, ne preseneča, saj je njena povprečna življenjska starost v naravi približno tri leta (Kryštufek, 1991, 248). Dolge kosti so prav tako dobro ohranjene. Na nekaterih so se ohranili še nepropadli deli tkiv in hrustanca. Očitno se je tudi v kosteh ohranilo nekaj organskega tkiva, saj se npr. dolge kosti še danes "mas 11 jo". Nekatere kosti so rahlo zeleno obarvane, kar gre povezati z lego kosti na dnu svetlega dela jame in torej rasti vegetacije na njih. V spodnji dvorani smo našli le tri srnine kosti: desno nadlahtnico, levo stopalnico in desno kolčnico. Zadnji dve sta ležali blizu skupaj na jamskih tleh ob vznožju nasipa v vzhodnem delu spodnje dvorane, nadlahtnico pa smo našli med kamenjem na zahodnem delu nasipa. Kosti so pripadale vsaj dvema osebkoma, saj je nadlahtnica pripadala odrasli živali, medtem ko sta sto-painica in kolčnica pripadali še nedorasli srni oziroma (glede na obliko medenične zrasti) srnjaku. V prid domnevi, da pripadajo kosti dvema osebkoma, bi lahko dodatno govorila lega kosti na dveh med seboj oddaljenih mestih. Mlad srnjak je imel ob poginu bolno stopalnico, kar je lepo vidno na diafizi kosti, kjer se je razvilo gobasto kostno tkivo. Z izjemo nadlahtnice, ki ima poškodovano proksimalno epifizo, so kosti srnjadi iz spodnje dvorane dobro ohranjene. Ostanki domnevno dveh osebkov srnjadi v spodnji dvorani Golobnice sicer nekoliko presenečajo, saj naj bi bila srnjad na slovenskem ozemlju do druge polovice 19. stoletja maloštevilna, Pogostejša naj bi začela postajati šele z obsežnim izsekavanjem gozdov in razraščanjem zemljišč, največjo ekspanzijo pa naj bi doživela v zadnjih sedemdesetih letih. V tem času naj bi poselila tudi celotno Primorsko z zaraščajočim se Krasom vred. Pred drugo svetovno vojno naj ne bi bilo srnjadi tudi po izrazito poljskih okoliših. Danes je v Sloveniji splošno razširjena in pogostna od morske obale do zgornje gozdne meje (Simunič, 1976, 25-84; Kryštufek, 1991, 247-249). Če datacija kostnih ostankov iz spodnje dvorane drži, potem kosti srnjadi iz spodnje dvorane opozarjajo, da je potreben nekoliko drugačen pogled na razvoj srnjadi na Krasu. Razred: Aves Red: Columbiformes Družina: Columbidae Rod: Columba Linnaeus, 1758 Vrsta: Columba livia Game!in, 1789 Skalnemu golobu pripadajo tri nadlahtnice, golenica in slabo ohranjena koželjnica. Vse golobje kosti so bile nabrane v drugem sektorju. Na osnovi dveh desnih nadlahtnic lahko sklepamo, da pripadajo ostanki najmanj dvema odraslima osebkoma. Kot sem že povedal v uvodu, med nabiranjem kosti nismo posvetili posebne pozornosti iskanju majhnih kosti, tako da tu analizirano kostno gradivo ne predstavlja realne slike zastopanosti golobjih ostankov v jami. Obenem ne gre spregledati dognanja, da so ptičje kosti močneje podvržene tafo-nomskim dejavnikom11 (Lyman, 1994, 446-450). Med ogledom jame nismo opazili nobenih znakov, ki bi kazali na gnezdenje skalnih golobov v rijej, kar gre 11 Razlikovanje volčjih kosti je od pasjih včasih lahko zelo tvegano. Na podlagi primerjalnega osteološkega gradiva ter velikosti obravnavane kosti {glede na starost osebka) pa lahko le sklepamo, da kost pripada volku in ne psu. Istega mnenja sta bila tudi prof. dr. V. Pohar in dr. L. Bartosiewicz, ki sta si kost ogledala. 12 Tafonomski dejavnik (taphonomic agent) is the source of force applied to bones, the "immediate physical cause" of modification to animal carcasses and skeletal tissues (Lyman, 1994, 3}. . 262 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž FABEC: KOSTNI OSTANK! IZ BREZNA COLOBNICA PRI 5KOPEM ÍKSÍAS, SÍ.OV¡:nÍTaÍ,'2S?~ navsezadnje povezati tudi s prisotnostjo sove v Golob-niči. Vse možne meritve golobjih kosti so podane v naslednji tabeli: Tab. 1: Dimenzije gotobjih kosti. Razlage okrajšav so v nadaljnjih prilogah. Vse mere so v mm. Tab. 1: Dimensions of pigeon bones. Explantations of abbrevations in appendices. Ali measurements in mili- meters. Domače živali Razred: Mammalia Red: Carnivora Družina: Canidae Gray, 1821 Rod: Canis Linnaeus, 1758 Vrsta: Canis familiaris Linnaeus, 1758 Kostne ostanke psa smo našli le v vzhodnem delu spodnje dvorane. Ležali so deloma zakopani v prstenih tleh na omejeni površini vzdolž južne stene dvorane. 109 kostnih ostankov pripada najmanj petim osebkom. Med temi je tudi mladič, ki ob poginu še ni dosege! starosti enega leta. Njemu bi lahko prisodili nadlahtnico z nezraščeno proksimalno epiiizo (distalni del je odlomljen), levo in desno stegnenico, ki prav tako nimata zraščemh epifiz, ter ledveno vretence z ne-zraščenima vretenčnima jamoma. Vse preostale kosti pripadajo odraslim osebkom, ki so bili ob poginu glede na precej razvita rastišča za mišice zelo verjetno že senilni. Med pasjimi kostmi je tudi slabo ohranjena lobanja: bazalni del in stena kalote sta poškodovana, skoraj v celoti pa manjka obrazni del lobanje. Nekaj zob se je ohranilo na spodnjih čeljustnicah: na fragmentu leve čeijustnice sta se ohranila četrti ličnik in prvi meljak, na delu desne spodnje čeijustnice pa le tretji ličnik. Vsi zobje so izredno slabo ohranjeni. Več je v celoti ohranjenih dolgih kosti, tako da je bilo mogoče izračunati višino osebkov ob vihru. Na podlagi štirih nadlahtnic13 sem s pomočjo Koudelkovih količnikov (Koudelka, 1885) oceni! višine na približno 60, 57, 51 in 49 cm oziroma na 61, 58, 52 in 49 cm na podlagi Harcourtovih količnikov (Harcourt, 1974). Izračunavanje višine ob vihru na podlagi drugih ohranjenih dolgih kosti je pokazalo podobne rezultate. Gre torej za srednje velike pse, ki ustrezajo velikostni kategoriji od foksterierja do majhnega nemškega ovčarja (Bokony, 1984, 66). Ostanki psov sestavljajo skupino najslabše ohranjenih kosti v Golobnici. Vzrok gre očitno iskati v legi ostankov v zemlji. Kemična sestava, poroznost in teža sedimenta so namreč zelo pomembni tafonomski faktorji, ki močno vplivajo na ohranjenost kostnih ostankov ÍLyman, 1994, 404-416), Nekatere kosti so bile tako načete, da so med (očitno napačnim) sušenjem popolnoma propadle. Zaradi prehitrega sušenja so nekatere močno razpokaie, na številnih pa se je začela luščiti pokostnica. Napačno sušenje je bilo krivo tudi za propad pasjih zob. Dve kolčnici sta rahlo zasigani. Nekatere kosti je načela t.i. kostna moka. Več jih Ima "korodirano" površino. Pri tem gre omeniti možnost, da je bila "agresivnost" sedimenta lahko dodatno povečana zaradi prisotnosti rastlinja, ki je tu najbrž uspevalo, ko je bila spodnja dvorana še povezana z vhodnim breznom (Lyman, 1994, 375-377). Vzroka za majhno število kostnih ostankov glede na število ugotovljenih osebkov ne gre iskati v izgubi zaradi delovanja tafonomskih agensov, temveč v dejstvu, da pri pobiranju ostankov nismo prekopavali sedimenta (kar je navsezadnje prav tako ena od oblik tafonomske izgube). Pse so v zadnjih treh stoletjih redili predvsem kot varuhe hiše in za družbo. Posebne pasme f.)sov so bile namenjene čuvanju ovčjih čred in spremljanju pri lovu. Glede na dokajšnjo uniformnost v Golobnici zastopanih pasjih vrst bi lahko sklepali, da gre za enotno populacijo, ki je najverjetneje služila varovanju čred ali domačij. Ostanke gre po vsej verjetnosti pripisati psom, ki so poginili od starosti. Zelo verjetno so bili kadavri vrženi v brezno iz higienskih razlogov. V enem primeru gre vzrok pogina iskati v bolezni ali pa, kar je verjetneje, v ponesrečenju živali. Red: Artiodactyla Družina: Bovidae Gray, 1821 Rod: Bos Linnaeus, 1758 vrsta: Bos taurus Linnaeus, 1758 Kostne ostanke goveda smo našli le v spodnji dvorani, na vzhodnem delu nasutja. Ležali so med kamenjem, nekatere goveje kosti pa so bile zagozdene med skalami, zato smo jih pustili in situ. Gre predvsem za dolge kosti prednjih okončin, dele lobanje ter zobovje. Kosti pripadajo najmanj dvema osebkoma, ki sta se po velikosti in robustnosti kar precej razlikovala. Večji del ostankov pripada po vsej verjetnosti robustnejši živali, medtem ko naj bi gracilnejšo žival zastopali le distalini del nadlahtnice, zobovje in nekaj kosti lobanje (gotovo ena ličnica). Zelo verjetno pripadajo robustnejšemu osebku vse v celoti ohranjene dolge in kratke kosti (nadlahtnica, Sektor J inv. št kost Bd j Bp De GL KC 2 302 humerus 10,6 14,5 16,3 45,4 S 2 j 303 humerus 10 14 17,4 44 5 2 j 304 humerus i 46,3 13 Nadlahtnica je med pasjimi kostmi najbolje zastopana kost. Na osnovi nadlahtnic sem obenem določil tudi najmanjše število osebkov. Med temi je tudi ena z nezraščeno epifizo, ki je pri izračunavanju višin osebkov ob vihru nisem upošteval. 263 ANNALES • Ser. bist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž FABEC KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA COLOBNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-282 dlančnica, biceljnica, parke!jnica, kopitnica). Kot kažejo nezraščena proksimalna epifiza nadlahtnice in nezra-ščeni distalni epifizi koželjnice (te epifize se zrastejo z diafizami pri starosti treh let in pol oziroma štirih let), je bila žival ob poginu še mlada oziroma nedorasla. Njeno nizko starost potrjujejo tudi najdeni stalni zobje, ki nimajo obrabljene sklenine na kroni. Na podlagi v celoti ohranjene dlančnice sem s pomočjo Matolcsijevih količnikov (Matolcsi, 1970) izračunal višino živali ob vibru na približno 132 cm (če je slo za bika ali vola) oziroma 126 cm (če je šlo za kravo). Pri tako pičlem vzorcu je ugotavljanje spola živali prav gotovo zelo tvegano. Zelo tvegano pa je tudi zaradi odsotnosti tistih delov okostja, ki so pri določevanjem spola pomembni (npr. kolčnica). Kljub temu bi opozoril na nekatere značilnosti, ki so pri ugotavljanju spola lahko pomembne. Opažanja temeljijo na splošno veljavni predpostavki, cla pripadajo vitke in gracilne oblike kosti kravi, močne in čokate pa biku. Prav gotovi) izstopa izredna robustnost ohranjenih kosti. Posebno "čokata" je predvsem nadlahtnica,14 za katero smo med prvim, bežnim pregledom in poskusom determinacije kostnih ostankov iskali možne primerjave z dimenzijami ostankov divjega goveda (sicer se je kmalu izkazalo, da kost pripada "navadnemu" domačemu govedu). Obenem ne smemo pozabiti, da nadlahtnica pripada nedoraslemu osebku, kar pomeni, da bi se velikost kosti med rastjo še nekoliko povečala. Nekoliko preseneča višina živali ob vihru, ki ni velika, predvsem če jo primerjamo z dimenzijami sicer odraslega goveda rjave pasme (to pasmo goveda so namreč na Krasu začeli gojiti predvsem od druge polovice 19. stoletja naprej). Višine ob vihru današnjih krav rjave pasme nihajo med 135 in 140 cm - "krava" iz Golob-nice meri 126 cm; višina bikov ob vihru pa doseže tudi 160 cm - "bik" iz Golobnice meri 132 cm (Ferčelj, Skušek, 1988, 12-32; Müller, 1988, 9). Pri tem ne moremo mimo tretje domneve (ki je glede na robustnost kosti in glede na majhno število bikov pri reji goveda zelo umestna), da bi ostanki lahko pripadali nedoraslemu volu. V tem primeru bi bila žival ob vihru za malenkost (nekaj mm, izračunano s pomočjo Matolcsijevih količnikov) višja od domnevnega bika. Žival je poginila nasilne smrti. Na to nas opozarjajo sledi mesarskega orodja na nadlahtnici, rebru, na prsnem vretencu in zatilnici. Mesarski nož je največkrat "zdrsnil" po nadlahtnici: sledi vrezov so vidne predvsem na proksimalnern delu diafize, nekaj pa jih je na proksirnalni epifizi. Vrezov na distalni epifizi nisem opazil. Vse sledi vrezov so značilne za kovinsko rezilo oziroma nož. Na lateralni strani diafize je več vrezov, k! so pravokotni glede na os kosti. Gib roke je pri rezanju očitno potekal od leve proti desni z nekajkratnimi po- tegi, moč roke pa je nož potiskala proti proksimalnemu delu kosti. Na sprednjem delu je nekaj kratkih vrezov opaziti na področju grbine pritrdišča večje okrogle mišice (tuberositas teres major), kar bi lahko povezali z rezanjem ligamenta mišice; nekaj rahlih vrezov je tudi ob proksimalnern robu diafize na področju pod med-grbičnim žlebom (sufcus intertubercularis), ki pa potekajo vzporedno z osjo kosti oziroma poševno (padajoče od leve proti desni) nanjo. Rahla sled vreza je vidna ob posteriornem robu proksimainega dela diafize in poteka pravokotno glede na os kosti. Nekaj sledi vrezov je tudi na fragmentu nezraščene proksimalne epifize: na zadnjem delu večje grbice (tu-berculum majus) sta vzdolž nje na lateralni in medialni strani dva poševna vreza. Manjši poševni vrez je na lateralni strani medgrbičnega žleba (sulcus intertubercularis). Rahel vrez je opazen na bazi trnastega podaljška prsnega vretenca in poteka v smeri hrbtenice. Lokacija in smer vreza bi lahko nakazovali, da je bila z vrezom odstranjena kita (Binford, 1981, 110-112). Prav tako je le ena sled vreza na proksimalnern delu rebra, ki pa je precej globok in ima v preseku obliko dokaj odprte črke v. Posebne so sledi na fragmentu zatilnlce z ohranjenim desnim zatilničnim čvršem (condvius occipitalis). Gre za dokaj globoke, a široke brazdice, ki potekajo v smeri proti robu čvrša, Ob robu se brazdice poglobijo, rob čvrša pa je na teh delih močno poškodovan. Brazde morda lahko povežemo z odstranjevanjem glave med razkosavanjem živali, specifična oblika vreza pa je morda posledica uporabe konice noža, s katero si je mesar pomagal pri ločevanju glave in nosača (atlas). Drugemu, bolj gracilnemu govedu pripada manj kosti, med katerimi se ni ohranila niti ena dolga kost. Delno sem izmeri! le distalni del desne nadlahtnice, ki je pa slabo ohranjen. Površino kosti prekrivajo plitve jamice, ki jih je verjetno oblikovalo kapljanje vode. Govedo je moralo biti nekoliko starejše od prej opisanega osebka: sklenina na zobeh je že rahlo obrabljena, obraba pa ni še dosegla vmesne zobovine. Osebku lahko torej prav tako pripišemo nizko starost ob poginu. Človek redi govejo živino, da bi z njeno pomočjo opravljal delo in se oskrboval z mlekom in mesom. Uporablja tudi njeno kožo, kosti, roževino in gnoj. Danes je reja goveda razširjena povsod, kjer so naseljeni ljudje in kjer zraste dovolj trave ali druge krme. Govedoreja pa je bila še proti koncu novega veka slabo razvita, kmečko prebivalstvo se je skromno preživljalo in dopolnjevalo prehrano z. mlekom in govejim mesom. Na Krasu, kot tudi drugod v Sloveniji je bila govedoreja na nizki ravni do prve polovice 19. stoletja. Njen razvoj so poteg slabih travnikov in splošnega pomanjkanja 14 V dokumentaciji, ki smo jo oddali jamskemu katastru v Ljubljani, je bila ta kosi omenjena kol kost jamskega medveda (glej "Uvod"). 264 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 ■ 2 Toitož FA8EC: KOSTNI OSTANKI fZ BREZNA GOt.OBNICA PRI SKOPEM (KRAS. SLOVENIJA), 257-2«2 krme ovirala tudi sušna leta in goveja kuga. Predvsem na Kranjskem je bila govedoreja že sredi 19. stoletja pretežno usmerjena v pitanje in prodajo volov, predvsem tržaškim mesarjem. Potrošnjo živil živalskega izvora je pospeševal razvoj mest, v drugi polovici 19. stoletja pa je prodajo mesa močno pospešila nova železnica. Kmetje iz okolice Trsta so redili krave predvsem za prodajo mleka, nato pa so jih prodajali mesarjem v mesto. S Primorskega so obenem jemali 3- do 4- letne vole v rejo na Notranjsko (Novak, 1970, 386, 389). Pri tem se mi zdi zanimivo omeniti odstavek o reji goveda, ki ga je leta 1854 za "nedeljske šole po deželi" v Trstu napisal "stolni dehant in okrožni Šolski ogleda" Peter Aleš: "Med vso živino pa je v naših deželah goveja živina nar koristnejša, ki nam nar več dobička prinese. Voli nam obdelajo polje, nam dajo meso za živež, loj za luč, kožo za usnje. Od krave dobimo teleta, mleko, maslo, in na zadnje meso in kožo; tudi je govejski gnoj nar bolj i za naše njive, in govedina se med vsemi živalimi nar ložej redi" (Aleš, 1854, 59-60). Govedo, ki so ga redili na Krasu, je navadno dočakalo relativno visoko5^ starost, saj je bilo njeno primarno izkoriščanje usmerjeno v pridelavo mleka. Ko so ga zaklali, so navadno večji del mesa prodali mesarjem v Trst (najpogosteje so prodali kar živo žival), ostalo jna zadržali za lastne potrebe. Mesna hrana je bila zelo cenjena in torej draga, uživanje govejega mesa pa omejeno predvsem na bolj premožne kmetije. Povrnimo se h kostnim ostankom goveda iz Golob-nice in poglejmo, kako bi lahko interpretirali njihovo prisotnost na dnu brezna. Živali, ki jima je kostno gradivo pripadalo, je treba vsekakor obravnavati ločeno, saj sledi vrezov dokazujejo, da je bila ena živa! zaklana in razkosana, pri drugi pa teh dokazov nimamo (kar vsekakor tega ne izključuje). Morda se je to govedo med pašo ponesrečilo in padlo v brezno, morda ga je kmet pokončal, ker je obolelo, in ga je vrgel v jamo iz strahu pred okužba druge živine. Drugačna usoda je morala doleteti robustnejše govedo. Žival so zaklali, razkosali in ločili meso od kosti, ki pa so ostale nepoškodovane. Cele so ostale tudi s kostnim mozgom bogate dolge kosti, ki so jih navadno razžagali alt razsekali in uporabili v kuhinji (npr. za kuhanje nedeljske oziroma praznične goveje juhe, ki so si jo na Krasu lahko privoščile le premožnejše družine). Nenavadno je tudi to, da je ostalo nepoškodovano tudi prsno vretence. "Moderni" mesar namreč navadno hrbtenico sagitalno razpolovi, kar pomeni, da razpolovi tudi telesa vretenc (Riedel, 1994, 35-36). Če predpostavljamo, da je bilo govedo zaklano v vasi (kar ni nujno, da je res), potem je ne navadno tudi to, da so bile kosti odnesene daleč od vasi v brezno. Raje bi jih recimo dali psu oziroma vrgli na gnoj.16 Katera "zgodba" se torej skriva za ostanki tega goveda? Ena od možnih razlag bi lahko bila, da so te kosti zmetali v brezno z namenom, da jih kdo ne bi opazil. V tem primeru bi zakol in razkosanje živali moralo potekati tako hitro, da "mesar" ni imel časa za žaganje kosti in za "normalno" razkosanje goveda. Možno bi lahko bilo torej, da so žival ukradli ter jo hitro zaklali in razmesariti. Za zamudna dela ni bi bilo dovolj časa, zaradi česar so v brezno odvrgli tiste dele živali, kateri bi jih lahko izdali. Poddružina: Capnnae Gilio, 1872 Vrsta: Ovis aries Linnaeus, 1758 Ovci pripadata leva koželjnica in desna dlančnica. Domnevno pripada drobnici tudi odpadla distalna epi-fiza stegnenice. Vse kosti so bile nabrane v spodnji dvorani: koželjnica na zasiganih tleh, dlančnica med kamenjem nasutja, epifiza stegnenice pa je ležala na prstenih tleh ob njenem vznožju. Kosti niso ležale blizu druga drugi. Zelo dobro se je ohranila dlančnica, koželjnica ima odfomljen distalni del. Dobro je ohranjena tudi ne-zraščena epifiza stegnenice. Načeloma bi vse kosti lahko pripadate le enemu osebku, nezraščena epifiza stegnenice bi označevala njegovo nizko starost ob poginu (distalna epifiza se navadno zraste z diafizo približno prt starosti treh let in pot). Proti pripadnosti najdenih kosti le enemu osebku bi lahko govorila oblika koželjnice, ki je v primerjavi z gracilno dlančnico dokaj robustna. Višino ob vilmi sem na podlagi Teichertovih količnikov (Tei-chert, 1975) izračunal na približno 60 cm. Distribucija kostnih ostankov ovce odpira vrsto (nerešenih) vprašanj. Možno je, da je za oddaljenost ene kosti od druge kriva kuna, ki bi raznesla kosti po jami (vprašanje je le, ali niso ovčji ostanki za kuno preveliki). Kune se namreč rade zadržujejo v jamah, zahajajo pa tudi več sto metrov v podzemlje (Polak, 1999). Neutemeljena je domneva, da so najdene kosti ostanki ka-davra oziroma živali, ki je padla v brezno. Upravičena bi bita v tem primeru postavitev vprašanja o usodi ostalih kosti kadavra. Toliko bolj neutemeljena pa se zdi interpretacija kosti kot ostankov oziroma posameznih delov živali, ki jih je v jamo odvrgel človek. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da na kosteh ni opaziti nobenih znakov mesarskega orodja. 15 Peter Aleš v svojem delu pravi, da "...govedo, (ki je} 13, 14 let staro, bo umen kmet opita! in prodat... ker ni za nobeno rabo več dobro" (Aleš, 1856, 60). 16 Psi imajo posebno radi prav kosti nedoraslih živali, saj so še "mehke" in bogate s hrustancem; odlaganje neuporabnih delov zaklane živali na gnoj navsezadnje svetuje tudi Aleš, ko pravi da "dober gnoj da po takem dlaka, lasje, ptičje perje, kri, mesovje, drob, kosti, parkiji, rogovi /rt vsi živalski deti, ko se z zemljo pomešajo in v nji sognijejo. Kosti, parkiji in rogovi pa morejo zdrobljeni ali zmljeti biti" (Aleš, 1856, 11), 265 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. ■ 13 • 2003 • 2 Tomaž FA8FC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA COLOBNICA PR! SKOPEM (KRAS, SIOVENIJA), 257-282 Prisotnost kostnih ostankov drobnice v jami ne srne presenečati. Na Krasu kot tudi v Istri je imela v preteklosti ovčereja namreč relativno velik pomen, saj so slabe naravne razmere, predvsem slaba oskrba z vodo, onemogočale razvoj reje ostale Živine. Kot vrsta so ovce posebno dobro prilagodljive na različne podnebne in talne razmere, kar je povzročilo razvoj številnih zelo različnih pasem in tipov ovac, med katerimi tudi takih, ki so prilagojene paši na kraških tleh. Na Slovenskem so bile v 19. stoletju razširjene predvsem tri pasme ovac: jezrsko - solčavska pasma, razširjena predvsem v vzhodnoalpskih deželah; bovška pasma, razširjena predvsem v Soški dolini; in istrska pramenka oziroma primorska ovca, razširjena predvsem na Krasu in v Istri. Ovčereja je s svojo vsestransko koristnostjo imela poseben pomen za samooskrbovanje kmečkih gospodarstev tja do druge polovice 19. stoletja in čez. Že v prvi polovici 19. stoletja pa je pričela nazadovati v korist govedoreje tako pri nas kot v sosednjih deželah.17 Vzroke gre iskati predvsem v izgubi vrednosti domače volne zaradi naraščajoče industrijske uporabe iz Avstralije in Južne Amerike uvožene volne, v naraščajočem preusmerjanju živinoreje v govedorejo, pa tudi zato, ker v dejstvu, da so ovce imeli za škodljive gozdu in ker jih je posebno sredi stoletja uničevala metljavost (Novak, 1970, 390; Zagožen, 1981). Red: Perissodactyla Družina: Equidae Rod: Equus Linnaeus, 1758 Vrsta: Equus asinus Linnaeus, 1758 Oslu pripada največ ostankov, ki pa gotovo pripadajo le enemu samemu osebku. Kosti so bile nabrane v spodnji dvorani na omejeni, nekaj m2 veliki površini. Ležale so na spodnjem delu nasutja na večjem kamenju in med njim. Vse dolge kosti imajo epifize lepo zra~ ščene z diafizami, tako da ni več sledi epifiznih linij. Prav tako so lepo zraščene kranialne in kavdalne končne ploskve na telesih vretenc, ki se prirastejo najpozneje - pri' ekvidih šele pri 4-5 letih. Narastišča za kite so precej razvita, površina kosti pa je dokaj gladka. Vse kosti so gracilne, zelo gracilni sta kolčnici. Zobje so močno obrabljeni, sekalci nimajo več sledi infun-dibuluma. Ta opažanja omogočajo ugotovitev visoke starosti osebka (nad 15-20 let). Zanimiva je prisotnost zobnega kariesa na kronah vseh zob leve zgornje čeljustnice in na desnem zgornjem drugem sekalcu. Zaradi kariesa so na kronah nastale značilne jamice, ki na prvem iičniku in na sekalcu dosegajo stik med sklenino in dentinom. Zobni karies je zelo verjetno povzročil vnetje leve zgornje čeljustnice, saj je njen zobiščni rob rahlo odebeljen. Sledi vnetja so vsekakor prisotne tudi na spodnjih čeijustmcah. Še v času življenja živali je iz desne spodnje čeljustnice odpadel tretji meljak. Prisotnost zobnega kariesa pri domačih živalih in predvsem pri konjih ne sme presenečati, saj je ta bolezen pri domačih živalih dokaj pogostna. Karies na kroni oziroma infundibuiumih zgornjega zobovja se pri konjih navadno pojavlja v povezavi z nepopolno oblikovanim cementom. Izguba zob na spodnjih čeljustnicah pa je prav tako lahko posledica zobnega kariesa. Vzroki njegovega nastanka p rt konjih vsekakor niso se popolnoma pojasnjeni. Prav tako ni popolnoma jasno, v kolikšni meri je njegov pojav vezan na prehrano živali. Med njegovimi glavnimi povzročitelji naj bi bila zobna obloga in zauživanje takih karbohidratov, ki fermentirajo (Baker, Brothwell, 1980, 145-147; Hillson, 1986, 299-230). Na podlagi Kiesewalterjevih količnikov18 (Kiesewa!-ter, 1888) je mogoče iz dolžine dobro ohranjenih dolgih kosti prednjih in zadnjih okončin izračunati oslovo višino ob vihru na 100,4 cm. Nizka višina in gracilnost kosti bi lahko nakazovali, da je bila žival samica. Zaradi lege kosti na omejeni površini, njih distribucije, dobre ohranjenosti in oblike sem lahko oslu pripisal tudi take kosti (npr. rebra, dele lobanje itd.), ki jih v drugih okoliščinah ne bi bilo mogoče določiti. Njihovo dobro ohranjenost gre povezati z lego v precej suhem delu jame. Skoraj vse kosti so cele. Polomljena so le rebra in predvsem lobanja ter spodnji čeijustmci. Med dolgimi kostmi sta zlomljeni le leva nadlahtnica in desna stegnenica. Spiralni lom, ki navadno nastaja pri delovanju močne sile na kost, namiguje, da sta se kosti verjetno zlomili ob padcu živali v brezno. Ne gre pa izključiti možnosti, da je prelom kosti povzročilo premikanje kamenja. Na slabo ohranjenost kosti je vplivalo tudi prehitro sušenje. Zaradi napačnega sušenja so nekatere kosti predvsem na sklepnih delih razpokale. Iz istega vzroka se je na nekaterih dolgih kosteh (največ na koželjnicah) odluščila pokostnica. Osel je domača žival, ki "služi" predvsem za prenašanje tovorov in za vprego. Značilni zanj sta velika prilagodljivost na različne naravne razmere in razmeroma lahka gojitev. Izogiba se mokrih in vlažnih krajev, kot so npr. zamočvirjena tla ali bregovi tekočih voda. Glede prehrane je izredno malo zahteven. Odrasla žival, ki povprečno tehta 250-300 kilogramov, potrebuje za prehrano vsaj 5 kilogramov sena na dan (konj ga potrebuje bistveno več). Poleg sena osel prav rad je tudi oves, bob, otrobe in rožiče. Prav zaradi teh značilnosti so osla 17 Zanimiv je Alešev pogled na koristnost ovc; "Ovce dajo gosto mleko, masferc sir, dobro meso, gorko kožuhovino in tečen gnoj; zato so za govedami nar koristnlš^ žival" (Aleš, 1856, 73). 18 Kiesewal!erjevi količniki služijo za izračunavanje višine konjev ob vihru, uporaba istih količnikov za izračunavanje višine oslov ob vihrti je lahko nezanesljiva. 266 ANNALES • Ser. hist, socio). • 13 • 2003 • 2 To ma 2 EASED KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA COI.OBNICA PRI SKOPEM (KRAS. SLOVENIJA), 257-282 Uolobntca prfSRopem (A1910[ Načrt jame in disiribucija živalskih oslankov N.v. 2S4m Vhodno brezno AVoiK d srna ® skal™ gr/.oi:. & pes ^ domačo govedo * ovca 6 osel kokoš 5ro S/. 2: Načrt jame in distribucija živalskih ostankov Fig. 2: Cave plan and the distribution of animal remains v primorskih krajih (in zlasti na Krasu) veliko gojili. Tu je bil pogost še v prejšnjem stoletju (Novak, 1970, 367), danes pa je osel v slovenskem primorju redkost Za vprego so ob njem uporabljali tudi govejo živino, ki je obenem služila pri kmečkem delu. Niso ga torej gojili za meso, zaradi česar je navadno dočakal visoko starost. Naj omenim, da lahko doseže starost 40 let. Osel iz Golobnice ni poginil zaradi starosti. Verjetneje je, da ga je "na smrt obsodila" kakšna bolezen. Iz strahu pred okužbo druge živine pa je lastnik vrgel mrhovino v nedostopno brezno. Prav tako je verjetna tudi druga možna razlaga, da se je osel ponesrečil in padel v brezno. Razred: Aves Red: Galliformes Družina: Phasianidae Rod: Gallus Linnaeus, 1578 Vrsta: Gallus Gallus Linnaeus, 1578 Kokoši pripada več kosti, ki zeto verjetno sodijo k enemu samemu osebku. Najdene so bile razmetane vzdolž južne stene spodnje dvorane. So precej dobro ohranjene. Gre za kokoš srednje, fazanu primerljive velikosti. Vse možne meritve so prikazane v tabeli 2. Možno je, da je kokoš uplenila kuna, ki jo je nato odnesla na varno v jamo. Manj verjetna se mi zdi druga možna razlaga, da je bolno kokoš iz strahu pred okužbo ostale perutnine v jamo odvrgel kmet, saj jo bi bilo lažje zakopati. 267 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 - 2003 • 2 Tarnai FAfJtC: KOSTNI OSTANKI 12 BREZNA COLOSNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-28.» Tab. 2: Dimenzije kokošjih kosti. Tab. 2: Dimensions of hen bones. j Sektor inv. št kost ßb Bd Bp BF De Dp GB r GH 1 GL KC La Lm 2 305 coracoid 15 12,4 56,2 54 306 femur 16,5 16,8 82,5 7,3 76,4 2 307 tibia 11,7 18 118,5 6,7 113 2 308 humerus 15 20 72,2 7,7 2 309 tibia rioz 7,2 2 310 scapula 12,7 L.....................l 316 cranium 30 21 RAZPRAVA V Golobnici smo zbrali 470 kostnih ostankov, določil sem jih lahko kar 467. Velika večina je bila najdena v spodnji dvorani. "I"i ostanki pripadajo vsaj petim psom, dvema govedoma, dvema ovcama, eni ali verjetneje dvema srnama, enemu oslu, volku, kuri in dvema goloboma, Z izjemo ptičjih ostankov59 bi lahko vse ostanke iz spodnje dvorane okvirno datirali v čas od začetka 19. do začetka 20. stoletja. Nekateri med njimi bi lahko bili tudi nekoliko starejši (vsi psi, dve ovci, volk in srna), saj niso bili v fizičnem stiku z nasutjem, ki je edini datacijski element v spodnji dvorani. Na dnu vhodnega brezna smo nabrali več kosti, ki pripadajo vsaj trem srnam. Kosti so recentne in bi jih lahko datirali v čas zadnjih nekaj desetletij. Ostanki iz spodnje dvorane pripadajo tako divjim kot domačim živalim, slednje pa daleč prevladujejo. Sliko relativne pogostnosti domačih in divjih živali v spodnji dvorani nam kaže naslednja tabela: Iz nje izhaja, da je delež domačih živali v drugem sektorju bistveno večji od divjih živali, kajti relativna pogostnost domačih živali je bita 98,8% (Število najdb) oziroma 76,9% (število živali), v primerjavi s pogostnostjo divjadi, ki znaša samo 1,2% oziroma 23,1%. Popolnoma drugačna je slika relativne pogostnosti domačih in divjih živali na dnu vhodnega brezna: tu nabrani ostanki pripadajo le divjim živalim (srnjadi), kar pomeni, da je njihova pogostnost 100%. Razlika med relativno pogostnostjo živalskih ostankov spodnje dvorane in vhodnega brezna po mojem mnenju ni na- ključna in odraža razvoj ekonomskih in vedenjskih vzorcev prebivalcev vasi v okolici. V 19. stoletju, morda pa tudi prej, je bil človek na od vasi precej oddaljenem območju Golobnice prisoten: tu je pase! črede ovac, morda je tu pasei tudi govedo; trudil se je, da bi prilagodil kraško površino tako, da bi postala primerna za kmetijstvo in živinorejo, jama mu je pomenila "nevarnost" in "nedostopnost".-0 Večkrat je bi! vhod brezna kriv za hudo nesrečo, saj mu je vanj zdrsnila marsikatera žival. Kamenje, ki ga je pri trebi jen ju zbral, je tudi zato zmetal prav v brezno, saj je verjetno upal, da bi na tak način nevarno žrelo zasul. Včasih je namenoma zahajal k breznu. Tako je bilo predvsem takrat, ko mu je zbolela kaka žival in jo je bilo treba zato pokončati; ko mu je od starosti poginila živa!, k! zanj ni bila "užitna". V teh primerih kadavra ni zakopal, temveč ga je, morda iz strahu, da bi ga kaka zver odkopaia, ali pa morda enostavno iz praktičnosti odnese! do Go-lobnice in ga vrgel v brezno. Tako je bila tudi ostala živina pred morebitno okužbo z boleznijo prav gotovo vama. Sorazmerno dolga pot, ki jo je verjetno z vozom mora! premeriti do brezna, mu ni bila v breme, saj je bil tja navajen zahajati in mu je bila Golobnica torej "blizu". Zaradi nedostopnosti je bilo brezno lahko tudi odlična točka za prikrivanje nezaželenih stvar! (kosti robustnega goveda). V teku dvajsetega stoletja so se razmere spremenile. Kmet zahaja v okolico Golobnice prav redko, lahko bi celo rekli, da tu ni več prisoten. Njegov "življenjski prostor" se je očitno močno skrčil. Danes poraŠčata okolico brezna grmovje in drevje, proti Golobnici pa se širi nekoč umetno nasajen borov gozd. Obdelanih površin tu ni, ni jih niti v posredni okolici. Na dno vhodnega brezna je padlo veliko vejevja, med katerim je tudi kako trohneče drevo. V jami ni več nobene sledi domačih živali. V breznu se ponesreči predvsem srnjad, ki je z zaraščanjem kraške površine očitno postala najpo- Št. kosti % St. osebkov % Domače živali 329 98,8 10 76,9 Divje živali 4 1,2 3 23,1 Skupaj 333 "1 100,0 13 100,0 19 Kot smo videli, so ptičje kosti lahko zašle v spodnjo dvorano preko malega brezna, ki povezuje vhodno brezno s spodnjo dvorano, kar seveda pomeni, da se njihove relativne starosti ne da določili. 20 Podoben odnos do jam so imeli (imajo) nekateri Kraševci še danes. Ko sem se skupaj s člani društva pri mladih letih začel spuščati v brezna, mi je marsikateri od starejših vaščanov očital, da smo neprevidni, češ da so jame najnevarnejši objekti Krasa. Obenem so si nekateri med njimi težko razlagali, kako se lahko sploh spuščamo v brezna, saj so ta "brez dna". 268 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž EA8EC: KOSTNI OSTANKI BREZNA G01.08N1CA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 2S7-2S2 gostejša divjad. Do pred kratkim je bilo "nevarno žrelo" moteč faktor le za lovce, zato so divjad učinkovito zaščitili s postavitvijo visoke mreže okoli brezna. Odnos Kraševca do brezna pa se je tako spremenil, da je danes vedno več tistih, ki radi zahajajo vanj in tu iščejo skrite rove, ki bi jih privedli v še večje globine. Če v vasi pogine kaka žival, jo vaščan ne vrže več v Golobnico, saj se mu brezno zdi predaleč, nekje v "nedomačem" prostoru, in jo torej raje odvrže drugam. Krajina je postala manj "kulturna", razdalje v nji so se povečale. Primerjava kostnih ostankov iz spodnje dvorane bi lahko kazala še na drugo sliko odnosa med človekom in živalmi.25 Ostanke iz spodnje dvorane bi lahko razdelili na dve skupini: na prvo skupino z ostanki dveh govedi, enega osla, ene ovce in ene srne, ki okvirno sodijo v čas 19. stoletja (kosti, ki so ležale direktno na nasipu kamenja), in na drugo skupino z ostanki petih psov, ene ovce, enega volka in ene srne (ostanki, ki niso bili v direktnem stiku s kamenjem nasipa), ki bi lahko bili starejši od tistih iz prve skupine. V drugi skupini je relativno večja pogostnost domačih živali 97,4% (število najdb) oziroma 75% (Število živali) v primerjavi s pogostnostjo divjadi, ki znaša 2,6% oziroma 25%. V prvi skupini se pogostnost živali nekoliko spremeni v prid domačim živalim, saj je delež domačih živali v drugi skupini 99,5% (število najdb) oziroma 80% (število živali) v primerjavi s pogostnostjo divjadi, ki znaša le 0,5% oziroma 20%. Bolj kot dvig deleža domačih živali se mi zdi pri tem pomembna sprememba v sestavi domačih Št. kosti % Št. osebkov % " 111______97,4 6 75,0 3 2,6 2 25,0 .....114 lOOfi 8 ¡"IOQ'Ó" 1. skupina Št. kosti % j Št. osebkov % Domače živali 218 99,5 4 80,0 Divje živali 1 0,5 1 20,0 Skupno 219 100,0 j 5 100,0 ¡ živali: v potencialno starejši skupini daleč prevladuje pes, ki mu sledi le ovca. V mlajši skupini se poleg ovce pojavita še govedo in osel, psi pa izginejo. Morda bi ti skupini lahko kazali na možen razvoj izkoriščanja živali in spremembe v njem, kjer bi pretežno izkoriščanje reje drobnice postopoma zamenjala reja goveda. Odsotnost ostankov goveda v starejši fazi bi lahko pomenila, da je bila takrat govedoreja slabo razvita oziroma nepomembna. Osel bi lahko bil indic, ki bi govoril o povečanju potrebe po tovorni živini. Prisotnost številnih čred bi navsezadnje nudila možno razlago za prisotnost os- tankov volka v starejši fazi: volk bi na gosto naseljena območja, kakršen je Kras v prejšnjih stoletjih navsezadnje tudi bil, prišel le, če bi tam bilo dovolj hrane zanj. Volka bi torej na Kras lahko privabile velike črede drobnice (kaže, da so nekatere transhumantne poti potekale nedaleč od Golobnice; glej Smerdelj, 1989). Visok delež psov v starejši fazi bi prav tako lahko povezali z velikim pomenom, ki ga psi imajo pri reji drobnice. ZAKLJUČEK Kostni ostanki nam dajejo pomembne podatke o človekovi preteklosti, tudi če niso vezani na klasična arheološka najdišča. S pomočjo zoološke obdelave osteološkega gradiva, tafonomskih opažanj, biološkega in drugega znanja (antropološkega, zgodovinskega, geološkega itd.) je mogoče sklepati o poteku razvoja človekovega vedenja v prostoru. Kot se je izkazalo, ta raziskava, kljub vsem težavam in omejitvam, ki sem jih predstavit, dodatno potrjitje, da so lahko živalske kosti arheološke najdbe, ki ponazarjajo zgodovinski pogled na odnose med ljudmi, živalmi in krajino. ZAHVALE Za pomoč bi se rad zahvalil predvsem dr. Vidi Pohar, ki mi je omogočila uporabo primerjalnega osteološkega gradiva in je s številnimi pripombami pripomogla h končni obliki tega dela. Zahvalo sem dolžan tudi Slavku Polaku iz Notranjskega muzeja v Postojni za pomoč pri določevanju ptičjih ostankov ter Ireni De-beljak iz Paleontološkega inštituta "I. Rakovec", ki mi je veliko pomagala pri iskanju literature. Prav tako sem za koristne nasvete hvaležen dr. I.ászlu Bartosiewiczu iz Inštituta za arheologijo univerze v Budimpešti. Za pomoč pri delu z računalnikom sem posebno hvaležen prijatelju Dimitriju Mlekužu. PRILOGE Razlaga in okrajšave v razpredelnicah V razpredelnicah obravnavam le tiste kosti, ki sem jih lahko izmeril po navodilih A.v.d. Driescheve (Driesch, 1976). Vse mere so v milimetrih. Anatomski elementi so napisani v latinščini. Asterisk (*) označuje ne popolnoma gotovo mero ali determinad jo. NR.....število najdb (number of remains), NISP.....število določljivih najdb {number of identified specimens), MNI - najmanjše možno število osebkov (minimum _2^skupma__ Domače živali Divje živali Skupno 21 Ta opažanja so zelo hipotetična; ne sinemo pozabiti, da je distribucija nekaterih kostnih ostankov v spodnji dvorani lahko posledica naravnih dejavnikov (npr. prisotnost kun). Upoštevati je obenem treba vprašljivost predpostavke, da so tisti ostanki, ki niso bili v stiku z nasut jem kamenja, starejši od ostankov, ki so bili nabrani direktno na nasutju. 269 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 13 • 2003 • 2 Tomaž FA13EC: KOSTNI OSTANKI ¡Z BÜEZNA COLOKNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-282 nurnber of individuáis), WH .....višina ob vihru (withers iieight). !nv. št - in venta rna številka, dex / sin - desna / leva kost, fr......fragment. KRANiALNE KOSTI IN MANDIBULA CRANÍUM 6 - basicranialna os: Basion -Synsphenion mediaba frontalna dolžina: Acrocranion - Naslon Lambda - Nasion Lambda - Rhinion 1 4.....Acrocranion - Infraorbitale (ene strani) 15 - največja dolžina nasalnih kosti: Nasion - Rhinion največji premer Bulla ossea širina ob odprtini zunanjega sluhovoda višina lobanje višina lobanje brez criste sagittalis 20 - dolžina zobnega niza 21 - dolžina molarnega niza 22 - dolžina premolarnega niza 10-11 -12- 16- 17- 18-19- 23 - največja notranja dolžina orbite: Ectrorbitale - Fntrorbitale 24 - največja notranja višina orbite 25 - največja mastoidna širina: Otion -Otion 26 - največja širina ob condyli occipitali 27 - največja širina na bazi processusa paraoccipitaiis 28- največja širina Foramena magnuma 2 9.....višina Foramena magnurna 30 - največja širina neurocraniuma 31 - najmanjša frontalna širina 32 -- največja širina preko orbit 33 - najmanjša širina med orbitama: Entorbitale - Entorbitale 34 - zigoinatska širina: Zygion - Zygion 3.5.....višina okcipitalnega trikotnika: Acrocranion - Basion 37 - največja pa jata I na širina 38 - Basion - najvišja točka zgornje Criste nuchalis 39 - obseg zunanjega sluhovoda 40 - proksimalni obseg zunanjega sluhovoda 41 - distalni obseg zunanjega sluhovoda sek invst vrsta 6 10 11 12 14 j 15 I 16 j 17 18 2 183 Canis familiaris Í40 | 19 58,3 51 1 432 CapreolusC. [43,5 ¡104,8 85,5 140,7 137,5 {54,3 1 j sek invst vrsta 19 I 20 I 21 22 23 24 25 [ 26 27 2 152 Equus asinus 69,5 ~~~~!j 183 Canis familiaris 47 62,2 32 l|................432 Capreolus C. [58,4 [32 29 30,2 30,3 53 [35,2 50 sek invst vrsta 28 j 29 30 31 32 T~ 33 34 35 37 2 183 Canis familiaris 18 14,5 55 41,5 1 432 Capreolus C. 19,6 ¡18 58,5 57,5 86 (49,7 85 60 sek invst vrsta 38 j 39 j 40 I 41 1 432 Capreolus C. 42 |23 ¡14,5 [14,5 MANDIBULA 1 - Conion caudaie - Infradentale 2 - dolžina condylusa: aboralni rob Processusa condyloideusa - Infradentale 3 - dolžina: Gonion caudaie -- aboralni rob alveole M3 4 - dolžina horizontalnega rarmisa 5 - dolžina: Gonion caudaie - oralni rob alveole P2 6 - dolžina zobnega niza (bukalno) 7 - dolžina molarnega niza (bukalno) 8.....dolžina premolarnega niza (bukalno) 15 - dolžina diasteme 16 - največja širina inci2ivnih alveol 19 - aboralna višina vertikalnega ramusa 20 - srednja višina vertikalnega ramusa 21 - oralna višina vertikalnega ramusa 22 - višina mandibole ob M3 26 - višina mandibole ob Ml 27 - višina mandibole ob P2 270 ANNALES • Ser. bist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž FABEC: KOSTNI OSTANKI 12 BREZNA COLOUNÍCA PRI 5KOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-282 ISek.I invst vrsta ant/post, dex/sin i 1 2 3 4 5 7 8 j 15 1 2j 147 Equus as i nus jdex s 1 2! 148 Equus asinus jdex 1 2¡ 149 Equus asinus Jsin J I 1 441 Capreolus cap reo! us Isin ¡145,6 147,3 37 110 104,3 Tó 30 54,2 I il 442 Capreolus capreolus Jdex I 36,5 103,6 40 28,6 1 j Sek. 12 invst vrsta ant/post, dex/sin 16 19 20 j 21 j 22 26 27 147 Eguus asinus d ex 177 1 2 148 Equus asinus d ex 1 39 1 2 149 Ecjlius asinus sin 179 161 55 40 1 1 441 Capreolus capreolus sin 10 59 54,5 23,5 17,3 14,5 1 442 Capreolus capreolus dex 58,2 53,8 ¡85,4 j 24 15 14,2 ZOBJE L - dolžina B - širina Sek. inv. št vrsta zob j B P1-P3 (P4) j L P1-P3 (P4) L M1-M2 (M3) BM1-M2 (M3) 2 24 Bos taurus ptl-3) sin 20,7 19 2 25 Bos taurus M'5'3' sin J j 24,4 19 2 26 Bos taurus Mn"3) dex I i 27 20 2 27 Bos taurus sin j 27J1 20 2 30 Bos taurus M"'31 sin 31 22,5 2 31 Bos taurus Mn"3' dex j J 24 28,5 POSTKRANIALNE KOSTI Bd - širina distalno Bp - širina proksimalno BFcd - širina Faciesa articularis caudalis BFcr - širina Faciesa articularis cranialis BFd - širina Faciesa articularis distalis BFp - širina Faciesa articularis proximalis BG - širina Cavilas glenoidea BPacd - širina skozi Processus articulares caudales BPacr - širina skozi Processus articulares craniales BPtr - širina skozi Processus transversi SPC - širina ob Processusu coronoides BT-širina Trochlee DMA - diagonalna višina DLS - diagonalna dolžina spodnje površine GB - največja Širina GH - največja višina GL - največja dolžina GU - največja dolžina lateralno GLpe - največja dolžina periferne polovice GLC -- največja dolžina od Caputa GLF - največja dolžina od Facies articularis cranialis do Facies articularis caudalis GLP - največja dolžina Processusa articularis GLPa - največja dolžina od Processusa articulares craniales do Processusa articulares caudales H - višina HFcd.....višina Faciesa teiminalis caudalis HFcr- višina Faciesa terminal is cranialis HP - višina ob Processusu extensorius MS - višina ob spini KB - najmanjša širina iliuma KBW - najmanjša širina vertebre KD - najmanjša širina diafize KH najmanjša višina Iliuma KLC - najmanjša dolžina Colluma scapulae KTO - najmanjša globina Olecranona KU - najmanjši obseg Iliuma Ld - dolžina dorzalno Ll - dolžina lateralno LrnT- dolžina Trochlee tali medialno LA~ dolžina Acetabuluma skupaj z Labiumom LAd dolžina Arcusa dorsalis LAPa - dolžina arcttsa (skupaj s Processus articularis caudalis) LAR - dolžina Acetabuluma (ob robu) LCDe - dolžina corpusa z densom LFo.....notranja dolžina Foramena obturatuma LG ■- dolžina Cavitas glenoidea LO - dolžina Olecranona LS - dolžina Symphise MBS-širina na sredini spodnje površine PL ~ fiziološka dolžina Td - velikost distalno Tp - velikost proksimalno TC - velikost Caputa femoris TD - velikost distalno 271 ANNALES • Ser. hist, sociol, • 13 • 2003 • 2 Tomaž FASCC: KOSTNI OSTANKI V.. BREZNA GOLOI3NICA PRI SKOPEM !KKAS. SLOVENIJA), 257-282 TPA - globina ob Processusu anconaeusu UD - obseg diafize PTIČJE KOSTI 8b - širina bazaino Bd- širina distaino Bp - širijia proksimalno BF - širina Faciesa articularis basa lis Dc - največja diagonala cranialno DIVJE ŽIVALI CAPREOLUS CAPREOLUS L. (Srna) Dp- največja diagonala proxima!no CB - največja širina CH - največja višina GL - največja dolžina KC - najmanjša širina corpusa La - axialna dolžina Lm - dolžina mediaino Td - globina di sta I nega dela Tp - globina proximalnega dela EPISTROPHEUS Sektor inv. št Bfcr BPacd BPtr H I KBW [ LAPa j LCDe ________l 430(34,3 24,8 35 40,3 ¡19,2 ¡49 ¡52 VERTEBRAE Sektor inv. št kost Bfcd Bfcr BPacd BPacr BPtr GLPa H Hfcr Hfcd PL 1 317 v. cervicalis 16,7 14 28 26,5 35,3 49 31,3 14 19 40 1 318 v. cervicalis 17 13 29 28,3 47,6 31 15 20,8 38 1 319 v. cervicalis 17,3 14 32 29,7 ¡36,5 42 35 15,5 18 34 1 ""Ho1 v. cervicalis 15,3 13,8 29,7 34 36 29,3 11,7 14,5 24,3 1 321 v. cervicalis 15,6 14,2 33 34,3 40 29 11 13,5 26 1 323 v. thoracica 17,4 35,3 51,5 11,3 1 324 v. thoracica 33,5 39,3 1 325 v. thoracica 37,5 45,5 1 326 v. thoracica 36,7 47 10 1 327 v. thoracica 20,5 21 34 60,2 11 14 14 1 328 v. thoracica 35 39 1 329 v. thoracica 20,7 19,5 33 50,8 11 13,8 14 1 330 v. thoracica 15 36,5 57,5 11,5 1 331 v. lumbalis 21,4 20,2 14 13 21,5 1 T 332 " 333 v. lumbalis v. lumbalis 65 33,6 24 20,6 41 14,5 13 28 1 334 v. lumbalis 24,4 21,5 50 16,5 15 25 I 1 335 v. lumbalis 21,7 20 15 14 27 1 336 v. lumbalis 27,7 22 66j~~~i "39 14,5 12 25 j 1 337 v. lumbalis 21 19,7 58,2 13 13 25,5 1 417 v. cervicalis 21,6 12,2 28,7 32,5 61,7 33 14,4 13,5 23,2 1 418 v. lumbalis 22 20 25,3 27,9 39 16 13,6 27 FACIES TERMINALIS CRANIALIS VERTEBRAE Sektor inv. št j Bfc.r 1 339 17 j 1 341119 j 1 343] 1 7,5 j FACIES TERMINALS CAUDAUS VERTEBRAE Sektor inv. št j Bfcd 1 340 16,7 1 342 j 20,4 272 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 • 2 *TonW fAŠOC: KOSTNI OSTANKI lZ BRI2NA GOIOBNICA PRI SKOPLM (KRAS. SLOVENIJA}, JSivJsI OS SACRUM r Sektor inv. št El fer H fer PL I 1 338 29,2 10,7 59 SCAPULA Sektor inv, št BG DMA GLP HS KLC LG ! 1 420 sin 20 21,2 16,7 19 1 421 dex 20,5 133 22 130 ÏM™""1 19 j HUMERUS f Sektor inv, št Bd 8 p BT GL GLC KD Tp 2 195 dex 30 48 152* 17,5 î 1 422 dex 28,8 30,8 23,6 162 150,3 12,8 38 1 423 sin 29 31,8 23,3 161,8 150 12.7 37 1 424 sin 25 22,7 10,5 RADIUS Sektor inv. št I j fragment Bd Bfd Bip GL KD UDj 1 427 jsin 25 26 21,5 24 174 15 1 428 jdex Ifr., epipb. prox. 26 24 1 429 jdex |fr., epiph. dist. 25 22 ULNA Sektor inv. št BPC GL KTO LO TPA 1 425 sin 14,2 193 21,2 34,5 24,8 1 426 dex 14 21 34,8 24 OS COXAE Sektor inv. Št I CL KB I KH KU LA LAR Lfo I 2 203 dex j 138,4 6,5 16 25* 24* 1 390 sin j 140 j 14,6 6,3 25 29 i 1 391 sin i 170 17 8,3 29,5 37,5 i 1 392 dex I 171 j 1 7 8,2 28,5 37 FEMUR Sektor inv, št fragment Bd _§EL_ GL GLC kd TC udH 1 394 dex 37 " 43 195,5 191 14,8 19 Til 1 395 dex 12 12 1 396 sin 12,5 12| 1 397 sin 37 42,9 195 190 14,6 19 1 4,3 i I 1 398 sin 33 188 12,4 1 2,4 i ! 1 402 sin epiph. dist. 34,5 | TIBIA Sektor inv. št Bd Bp GL kd Li Td ud 1 386 sin 26 39 249 15,8 236,6 20,5 12,8 1 ~87 dex 26 38,8 248,5 15 235 20 12 1 388 dex 13 10,7 1 389 sin !" H 10,6 273 ANNALES • Ser. hist, social. ■ 13 • 2003 • 2 TomaŽ ÍABEC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOi.OBNICA PRi SKOPEM {KKAS. SLOVENIJA). 257-282 PHALANX H Sektor inv. št Bd Bp GL KD 1 415 7,4 9,8 27 7 1 416 7,2 9,7 27,4 6,6 CALCANEUS F Sektor inv. GB 1 GL [........_____.....__.....1 406 ¡dex 19,7 61 METATARSUS Sektor inv. št Bd pSZ GL KD j Tp 1 TD UD 1 393 sin r 18,8 10 19,7 10,3 10,6 1 399 dex 19,8 12,5 20,2 11,2 12,4 1 400 sin 22,5 20 191 12,4 20,3 [11,5 12,4 1 403 dex 18,7 119,7 | DOMAČE ŽIVALI CANIS FAMIUARIS (Pes) EPISTROPHEUS Sektor j inv. st H LAPa rlcDe 2 j 273 33* 45 2 i 274 ír. 40,8 VERTEBRAL Sektor inv. št kost fragment Bfcd Bfcr BPacd BPacr GLPa H Hfcr Hfcd 2 247 vertebra lumbal is fr. 39,8 2 248 fr. 18,5 16 10,5 10,7 ! 2 249 fr. 53,5 ; 2 251 fr. 14,8 8,7 2 252 fr. 19,3 11,4 2 253 fr. 22 14,2 2 255 22 21,3 33 12,2 11,3 2 256 fr. 18,6 39,6 11,8 2 257 fr. 28,8 17,3 2 258 fr. 26 2 259 20,8 18 41 Tiu"1 12 2 260 vertebra thoracica 43* 2 261 60 2 262 33,1 2 263 59,4 2 268 vertebra cervical is fr. loTT"™1 27,4 35,7 2 270 29,5 32,7 2 271 30 31 31,5 2 272 31,5 32 36,2 SCAPULA Sektor inv. št BG | CLP KLC LG 2 211 dex fr. 15,5 [25 20,5 20 2 212 sin 14,8 25,1 20 19 21 439 dex fr. 15,9 [25 20 21,8 274 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Toiñol f A8fC: KOSTN) OSTANKJ IZ SRKNA GOÍ.OSNICAPRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 357~28~ HUMERUS Sektor inv. st fragment Bd GL GLC KD Tp 2 196 dex 37,8 177,6 172,9 14 46,5 2 197 dex 27,5 143* 1 32,4 12,4 31,3* j 2 198 sin 27 146,7 142,3 11 35,7 2 199 dex 150,5 145,6 11 36,9 2 200 idex 31,3 163,5* 14,6 2 201 sin 170 163,8 41,5* 2 202 sin fr., epiph. dist. 33,6* 2 221 sin ir., diaph. 11,7 RADIUS Sektor inv. st fragment Bd 8p GL KD UD i 2 216 sin 21,6 16,8 153 11,5 6 2 217 dex 21,7 16,9 1 53,6 16,5 5,9 2 219 sin fr., epiph. dist. 24,3 1 2 220 dex fr., epiph. prox. 17,9 I ULNA Sektor inv. St: fragment BPC KÍÓ TPA 2 208 fr., prox. 17 2 209 sin 15,5* 22,1 2 210 sin fr., prox. 16,4 20,7 23,8 METACARPUS i! Sektor inv, st Bd GL 2 232 sin 10,4 60,8 i 2 233 sin 10,7 63,9 METACARPUS Mi | Sektor inv. st GL Bd 2 245 sin 71 9,5 ¡ 2 246 sin 62 8,2 METACARPUS IV Sektor inv. st Bd GL 2 235 sin 9,8 71,1 2 236 sin 7,4 60,6 METACARPUS V Sektor inv. St Bd GL 2 238 sin 8,1 51 2 239 SÍn 11,2 57,3 [ 2 240 sin 10,7 60,7 I 2 243 dex 59,9 OS COXAE ! Sektor inv. st | fragment KB KH KÜ LA LAR 1 -^-IWCi.-........... Lío | i 2 206 idex fr. 24* 2 207 dex fr. 14 14,8 23 2 438|dex 8 17,8 13 22,3 22 275 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomaž FA8EC: KOST N;F OSTANKI ¡2 BREZNA GOLOBNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 25?-262 FEMUR s Sektor inv. št fragment Bd i Bp GL GLC KD TC UD 2 186 dex fr., ejíijglijjrox. ! 39 14,8 19 2 187 sin 29 j 34,6 163 163 30,4 16,8 11,1 2 188 dex fr., epiph. prox. i 39,5 2 189 dex fr., epiph. dist. 32,5 j 2 190 dex fr., epiph dist. 24 i 2 191 sin j 11,3 11,7 2 192 dex 12 11,2 2 193 dex 2831 11,5 11,4 TIBIA I Sektor inv. št fragment Bd "1 Bp 1 GL KD j UD 2 222 dex fr., epiph. prox. } 24,8|~ j 2 223 sin fr„ epiph. prox. 2X4] 20^5*1 2 224 dex 19,6 35* 194,8 14,8 13,2 2 i 225 dex 163,7 10,4 10,5 2 226 sin fr., epiph. prox. 30 j 2 227 sin fr„ epiph. dist. 24*] J I TALUS METATARSUS II Sektor inv. št j Bd GL I 2 237 dex 8,9 70 2 244(sin 59,4¡ METATARSUS III Sektor inv. št GL 2 234[dex 77,5 METATARSUS IV Sektor inv. št GL 2 242 dex 79,8 METATARSUS V Sektor inv. št I Bd GL I 2 241 dex i 7,2 _^60 BOS TAURUS L. (Domače govedo) HUMERUS Sektor inv. št I fragment Bd BT GLI KD 2 5 sin 98,8 95,4 335* 45 2 21 sin fr., epiph. dist. ¡ 78,1 RADIUS Sektor inv. Št fragment Bd Bf d 2 6 dex epiph. dist. j 81,5* 2 7 sin epiph. dist. 90,7 85,5 276 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. -13 • 2003 ■ 2 Toma? EA8EC: KOSTNI OSTANKI IZ BREZNA GOLOBNICA PRI SKOPEM (KRAS, SLOVENIJA), 257-282 METACARPUS Iii Sektor inv. št 1 Bp 1 CL KD UD ? 4 clex ¡ 651 209 38,6 25,6 j PHALANX I Sektor inv. št Bd _j GLpe KD 1 2 3 33158,4* 30| PHALANX III Sektor inv. št DLS Ld j MBS 1 2 1 post 82 59* 30,5j 2 2 ant j 97,1 64,3 j 32,5j OVIS ARIES t. (Ovca) RADIUS Sektor j inv. št fragment Bf p 2 j 215 sin fr., epiph. prox. 27,5 METACARPUS III Sektor inv. št Bell Bp CL T KD Tp - l!S. j 2 230 d ex 24,6 j 21,6 123,6 j 12 15,7 9| EQUUS ASINUS L. (Osel) ATLAS 1 Sektor inv. št j Bfcd j Bfcr j GB GL j H ! 2 122(53,5 ¡60 (93,9 62,2(49 VERTEBRAE Sektor inv. št kost Bfcd Bfcr BPtr I H Hfcr Hfcd PL 2 124 Vertebra thoracica 80* 2 125 115,8* 2 126 120 2 127 jT22 2 128 131 2 129 105,5 2 130 96,5 2 131 I94 2 132 87,3 2 133 81,2 2 134 75 2 135 2 136 69,5 2 I37Í 67,7 2 138 66 2 139| ¡61,3 2 140]Vertebra lunnbaiis 28,5 26,2 139* 78 27* 22,5 38,7 2 14lj 36,5 |67,5 19 2 1421 25,8 te?,5 25,5 277 ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2 Tomaž ÍABEC: KOSTNI ostank! IZ brezna GOEOBNICA PRI SKOPEM (KRAS. SI.OVEnIia), 257-2« SCAPULA Sektor ¡nv. Si BC DHA CLP HS KLC Ld LG 2 72 sin 27,2 223,3 53,6 221,5 37,8 109 34 2 73 dex 27,4 224,5 54,2 219,8 37,9 107* 34,5 HUMERUS Sektor inv. št fragment Bd Bp BT GLl GLC KD 2 70|dex 45 42,5 191 * 183,3 23 2 71 sin fr., epiph. dist. I" 47 41,3 [ 2 43 61 s i n fr„ epiph. prox. 53,4 1 RADIUS Sektor inv. st Bd Bp Bfd Bfp CL KD LI PL UD 2 66 sin 47,9 50,9 40,8 45,2 236,8 24 226,6 227,3 16,6 2 48,7 51,4(41 46 238,5 24 228,4 228,9 16,8 ULNA Sektor inv. št j BPC KTO LO TPA 2 68 sin j 30,4 49,9 36,8 2 69 dex j 30,2 41 49,3 38,5 OS CARPALE ill Sektor inv. št J GB 2 47 dex 27,4 2 48 sin |27,8 METACARPUS 111 j Sektor inv. št Bd I Bp GL KD LI TD UD 2 58 dex 30 32 153,9 21,5 148,8 14 16 1 59 sin 30 j 31,8 153,8 21,4 148,8 13,6 15,8 OS COXAE Sektor j inv. št GL KB j KH [ LA I tfo [ LS 2 74 sin 243,2 14,8 21,2 38* 45,5 87,5 2 j 75 dex 256,5 15 j 22,5 J40,9 [37* ¡46 j FEMUR Sektor j inv. št fragment Bd |B¡) GL GLC KD j TC I UD 2 64 dex fr., epiph. prox. 70,6 ¡31,3 2 j 65 sin 57,4j 71,6 260,2 239,7 24,4¡31,1 j 29,6 TiBiA Sektor inv. št j j Bd Bp j GL j KD j LI Td j UD i 2 62 dex 43 58 j 244,1 24,8 229,3 28 19,6 2 j 63 jsin j 43,8 58,9| 243,2] 25|230 28,6 j 19 TALUS ¡Sektor j inv. Št Bfd GB Gl 1 LmT 2 j 174 sin 30,5 36,8 36,6 36 1 2j 175 dex 30,3 36,8 36,8 36,7 278 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Tomjj? FA8EO KOSTNI OSTANKI ÎZ BREZNA GOLOBNICA PRi SKOPEM «RAS. Si.OVENIJA), 257-2fl2 CALCANEUS I Sektor j inv. št GB ] GL j 2{ 43 dex 31,3 67,4 2| 44 sin 32,2 | 67,7] OS TARSALE IM OS TARSi CENTRALE ¡Sektor j inv. št | GB t~ 2 45 dex 33,3 I 2] 461 Sin 34,5 METATARSUS Mi Sektor inv. št | Bd Bp GL GL! KD LI Tp TD UD 2 60 sin I 27,8 31,1 187,8 186 19,7 183 27,9 15,6 18 I 2 61 dex I 27,6 30,5 1 88,5 186,2 19,6 183,4 27 15,9 18 PHALANX i Sektor inv. št ßd | Bp Bfd Bfp GL KD Tp 2 39 26,1 30,5 25 28 55,8 18,6 23,1 2 40 26,7 31 25,1 28,5 55,7 18,6 24 2 41 28,8 31,9 28,4 30 60,1 20,5 23,5 2 42 28,7] 31,5 28,5 29,8 59,9 20 23,5 PHALANX !! Sektor inv, št Bd Bp Bfp GL KD Tp 2 36 28,8 30,4 27,2 30,4 26,7 19,5 2 37 25,8 29 26,8 29,6 24,6 19,9 2 38 25,6 28,2 26,6 29,3 24,4 19,8 | PHALANX Iii Sektor inv. št I G8 GL HP Ldjj 2 34 36,2 32,2 25,8 2 35[3S,7* 30,5 25,4* 28* | ANNALES • Ser. hist, socio!. • 1 3 • 2003 • 2 Toma? FAB EC: KOSTNI OS1ANKI !Z iiREZNA GOEOEINiCA PR! SKOf'fM {KRAS, SLOVEN« A), 257-282 BONE REMAINS FROM THE ABYSS OF GOLOBNICA NEAR SKOPO (KRAS, SLOVENIA) Tomaz FAB EC 11-34019 Sesljan, M.whinje 48/a, Trst e-mail: tomaz.fabee@grmada.org SUMMARY The animal remains from Golobnica cave near Skopo in the Karst region offer important data about human history despite not being connected to any classical archaeological sites. Golobnica cave consists of a 22 m deep entrance precipice with a sloping bottom and of a bigger lower chamber, which is today accessible only through a tight, passage in the rock wall of the entrance precipice. The eastern pan of the /ower chamber is an allochthonous stone dike, which has filled up the direct, passage between the two spaces. 470 hone remains were found in Golobnica cave, 467 of which have been taxonomically identified. The osteological material was found on the bottom of the entrance precipice (sector 1) and in the lower chamber (sector 2). The method of collecting the bones was not. systematic, the bones were basically picked up from having lain on the floor's surface; where the bones had lain was documented. Most of the bones were found in the lower chamber, and belong to at least five dogs, two cattle, two sheep, one or probably two roe deer, a donkey, a wolf, a hen and two pigeons. The shape of the stones and the structure of the stone dike, which can be linked to the most intensive period of adapting the karst surface to agrarian land use, shows, that with the exception of bird remains, all the bones from the lower chamber can be dated to the period, of the early ? 9th century to the early 20'h century. However some of them are likely older, since they were not in direct contact with the dike (all the dogs, two sheep, the wolf and roe deer), giving them the ante quem dating. The bone remains found on the bottom of the entrance precipice belongs to at least three roe deer. These bones are "fresh", with traces of residue of undecayed organic tissues, so that they can be dated to the last few decades. The animal bones from the lower chamber belong to wild and domestic animals, but the number of the latter is essentially higher than of the former. Namely the relative frequency of domestic animals is 98,8% (the number of identified specimens) and 76,9% (minimum number of individuals). In contrast there is the state of the relative frequency of the wild and domestic animals on the bottom of the entrance precipice: all the animal bones from this area belong only to wild animals (roe deer), consequently their frequency is 100%. The difference in the relative frequency of animal remains of the lower chamber and the entrance precipice are in the opinion of the author not coincidental and they reflect the development of the economic and behavioural patterns of the inhabitants of the neighbouring villages. In the 19"' century and probably also before, man was present a good distance from the villages, where Golobnica cave is located. Here he tended his flocks of sheep and maybe cattle. He took pains to adapt to the rocky surface for farming and breeding. The cave denoted a. "danger" and "inaccessibility". Since some domestic animals slipped and fell in to the precipice, it was frequently a cause of accidents and because of this, humans tried to fill up the cave with stones. But sometimes they went purposefully to the cave. That happened in the case when an animal died of an illness or of old age and was not "edible". In spite of the long distance it was easy to carry the carcass to Golobnica cave, because humans were daily in that area, which was consequently "closer" to the villages. The circumstances evidently changed during the 2Cfh century. Farmers frequented the area of the cave very rarely. Their "living area" become more and more reduced. There are no remains of domestic animals in the "recent" fauna1 collection. In the precipice there are mainly roe deer, which has become with the overgrowing of the Karst, the most widespread game. Today the cave is a factor of disturbance only for hunters, who have protected the game from the precipice with a high net. The relation between the local population and the cave has changed in this measure, so that today there are more and more people who use the cave to discover new and. deeper spaces. If an animal dies in the villages, the owner does not carry it to the cave, because it is too far and in an "unfamiliar" area. The landscape becomes less "human", the distance increases. The comparison of the bone remains from the lower chamber seems to indicate an additional picture of the relations between humans and animals. It. may be possible to distinguish two groups of remains in the bones collection: the first group consists of the remains of two cattle, a donkey and a roe deer, apparently dated to the 19 .-"■.■;■.: jp jJ í« t^v,"^- ^ Ucs ~ ~ H) vi; Are L-e^ys- ^ 1 P ijt-iKíX'»-0«71^ 1 . .',■■■ ':. .... —— Xíñx- C< v -¿„o v-cr------ . , rabilem potestatem Montone, ut in instrumento scripto manu iacobi imperial i auctoritate notarii sub (annis Domini millesimo vig^7) supradicto mitlesimo et indi-cione, die XX'18 maii plenius contin&re a me notario infrascripto uiso et lecto, constitutus in presencia egregii viri domini Dietatmi de Rifinberg peti it et sibi humiliter supplicauit, ut ipsum nomine antedicto inuestire di- gna re tur de omni feudo et iure teudi, quod olim dictas dom mus Atmericus de Montana et su i predecessores habuenin! et tenuerunt ah ipso domino Dietalmo et a su is predecessoribus, offerens se paralum nomine antedicto sibi prestare sacramentum fidelaitatis et omnia alia lacere, que in talibus fieri consueuerit: Qui dominus Dielalmus audita iusta pet i tone dieti domini Garofoii nomine antedicto inuestiuit gradóse et benigne dictum dominum Garofolum recipientem nomine dicti Nicholai et pro ipso Nicholao de omni feudo et iure feudi cum anco sue clamidis, quod dictus dominus Almericus de Montana et su i predecessores babuerunt et tenuerunt ab ipso domino Dietalmo et a predecessoribus suis et a domo de Rifinberg remissa sibi ad presens sacramento fidelitatis. Prevod:19 V prisotnosti poklicanih in naprošenih prič Ricarda [,..] iz Tara (ali Torre?) [...] de Ceruaua de Cenetl-j, Pasqualina i z vasi Cenetí-1, Montaldina, sorodnika gospoda Cuicarda iz Petra pi I ose in drugih. Gospod Ga-rofolus Coyne iz Pirana, skrbnik in v imenu skrbništva Nicholaja, sina pokojnega Almerica iz Motovuna, ki ga je postavit in odredil plemeniti mož, gospod Federicus Cornarius,20 častitljivi motovunski podestat, kot je podrobneje obrazloženo v listini, ki sem jo jaz, spodaj podpisani notar videl in prebral, napisani z roko jacoba, notarja s cesarskim poveri lom (leta tisoč dv21) zgoraj omenjenega tisočega leta in indikcije, dne 20, maja, se je pojavil v osebni navzočnosti odličnika gospoda Dieta Ima iz Rihenberka in prosil ter ponižno moledoval, naj ga v zgoraj omenjenem imenu ima za vrednega in mu podeli celoten fevd po fevdnem pravu, kot so ga nekoč imeli in posedovali imenovani gospod Almericus iz Motovuna in njegovi predniki od samega gospoda Die-talma in od njegovih prednikov. Ponudil se je kot pripravljen, da mu v prej omenjenem imenu priseže zvestobo in stori vse ostalo, kar je v takem primeru običajno. In ko je gospod Dietalmus slišal utemeljeno prošnjo omenjenega gospoda Garofula v omenjenem imenu, je rniiostljivo in dobrotljivo z vrvico svojega plašča umestil omenjenega gospoda Garofula, ki je to sprejel v imenu omenjenega Nicholaja in za Nicholaja, v celoten fevd s fevdnim pravom, kot so ga nekoč imeti in posedovali imenovani gospod Almericus iz Motovuna in njegovi predniki, od samega gospoda Dieta Ima in njegovih prednikov in od rihemberške hiše, in takoj sprejel prisego zvestobe. 17 Notar je začei z besedo pisati številko vigésimo, potem je prvo črko popravil, nato del besedila prečrtal. 18 Črka a je zapisana nad številko. 19 Osebna imena v tem in sledečih prevodih niso slovenjena, prilagojena so le obrazila. 20 Prim. op. 16. 2! Prim. op. 17. 300 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 Oxp MiHEUÖ OB OH >'. K POZNAVANJU SKI DiNffViS'KIH POSESTNIH RAZMER NA PKIMORSKEM. 295-3 10 PROŠNjA ZA UMESTITEV V FEVD - VPIS Z ZAPOREDNO ŠTEVILKO 442 - Prepis: ... Rambaldo comife Col falte, domino Henrico de Toutus, domino Guicardo de Petrapelosa {...J, domino Col de Laspelt, domino Petro de Leenbergo, domino Gebardo de Sieb in et aliis lestibus ad hec uocatis et rogatis. Ibique dominus C ,: MIHEUČ: OBOIOS K POZNAVAK'IU SREDNJEVEŠKIH POSESTNIH RAZMER NA PRIMORSKEM. 295-310 Henricus de Toutus, dominus ~ Henricus de Trasat, dominus -eius servicialis nobilis vir dominus Marcus Hoxalcus dictus Quaspelt de Mimigliano, nobilis miles dominus ~ lacobus imperiali auctoritate aotarius tacobus imperiali auctoritate notarius Joannes servicialis domini plebani de Trasat, nobilis vir dominus ~ l.aspelt, dominus Col de ~ Leenbergo, dominus Petrus de ~ Iogvirus,29 Lucas ~ de Pirano imperiali auctoritate notarius Lucas Iogvirus (=Lucas Bonvinus}30 de Pirano imperiali auctoritate notarius Marcus servicialis domini Henrici de Trasat, nobilis vir dominus ~ Mimigliano, nobilis miles dominus Hoxalcus dictus Quaspelt de - Montaldinus familiarus domini Guicardi de Petrapeiosa Montona, olim domirtus Aimericus de ~ Montona, Nichola(i)us fiiius condam domini Aimerici de - Montona, olim dominus Aimericus de ~ Montona, Nichola'ikis fiiius condam domini Aimerici de ~ Montonae, Castrum Montona, olim dominus Aimericus de -Montona, Nicolaus fiiius quondam domini Aimerici de ~ Nicho!a(i)us fiiius condam domini Aimerici de Montona Nichola(i)us fiiius condam domini Aimerici de Montona Nicolaus fiiius quondam domini Aimerici de Montona Pasqualinus de uilla Cenet[-] Petrapeiosa, doniinus Guicardus de ~ Petrapeiosa, Montaldinus familiarus domini Guicardi de - Petrapeiosa, dominus Guicardus de - Petrapeiosa, dominus Guicardus de ~ Petrus de Leenbergo, dominus ~ Pirano, dominus Garofolus Goyne de ~ Pirano, dominus Garofolus Goyne de ~ Pirano, nobilis vir dominus Garofolus de Goyna de ~ Pirano, Lucas Iogvirus (=Lucas ßonuinus)31 de ~ imperiali auctoritate notarius Quaspelt, nobilis miles dominus Hoxalcus dictus ~ de Mimigliano 29 Prim. op. 27. 30 Prim. op. 27. 31 Prim. op. 27. 304 ANNALES • Ser. bist, sociol. • 13 • 2003 ■ 2 I S,up NWiatC: O6OLOS K POZNAVANJU SREDNJfVEŠKSH POSESTNIH RAZ.MSR NA PRi.MORSKfM, 295-310 Rambaldus comes Collalte Ritinberg, domus de -Rifinberg, egregius vir dominus Dietalmusde ~ Rifimberg, nobilis et potens vir dominus Coradus de ~ Ri<~ard[us ...j Siebin, dominus Gebardus de ~ Strassolt, nobilis vir dominus Bernardus de ~ Toutus, dominus Henricus de ~ Torolis, magnificus et potens dominus dominus Henricus comes Goriüe et ~ et capitaneus generalis civitatis et districtus Treutsit Trasat, dominus ptebanus de ~ eius servicialis nobilis vir dominus Joannes Trasat, nobilis vir dominus Henricus de - eius servicialis nobilis vir dominus Marcus Treulsii, rnagnificus et potens dominus dominus Henricus comes Goricie et Torolis et capitaneus generalis ciuitatis et districtus ~ murre de f...],{...] la - Tuscus, nobilis vir dominus Gonus - habitator Goritiae Za katere sodobne kraje bi lahko Sto pri v tabeli ZANESLJIVOST IMENSKIH PODATKOV V IZVIRNIKIH omenjenih (predvidoma) krajevnih imenih? Vsebinskemu jedru zapisov je notar nedvomno posvetil vso svojo pozornost. Pač pa je uporabnik tako še neobjavljenega kot že objavljenega rokopisnega vira včasih v dvomih, ali so imena v izvirniku oz. v objavi zapisana natančno. Pri Še neobjavljenem izvirniku ima pomembno vlogo pri preciznem posredovanju imen na papir zapisovalec - notar. Poimenovanje, ki so ga ljudje uporabljali v pogovoru, je zapisal, kot ga je slišal in razumel, v zaporedju in na način, ki ga je bil vajen. Na zapis je vplivala njegova lastna jezikovna praksa, ki ji je včasih imena prilagodil: lahko jih je npr. prevedel, latiniziral, ponemčil, kar je opazno prt končnicah imen in pri pisanju nekaterih glasov. Če zapisa ni delal sproti ob dogodku, se je lahko kasneje pri njegovi izdelavi tudi zmotil in kakšno od imen iz svojega "stenograma" zapisal v spremenjeni obliki. - Pri objavljenih virih pa imamo opravka Še z enim posrednikom: s prepisovalcem, kt je izvirnik prepisat v sodobno pisavo alf ga neposredno pretipkal ter poskrbel za njegov natis. Do nenatančnega posnetka besedila izvirnika lahko pride pri samem prepisu, pa tudi pri kasnejših pripravah za tisk, ki so tehnične narave. Naš notar ima lepo in jasno pisavo;' redko se je | Cenetj.j Ceneda? Ceruaua ? Collalte Collalto Gorici a, Goritia Gorica Laspelt ? Leenberg Lemberg Mimigliano Momjan | Montona Motovun Petra pel osa Pet rapi losa Piemonte Završje Pirano Piran Rifinberk, Rifimberg Rihemberk, Branik Siebin ? Strassolt Strassoldo Toutus ? Treuisium Treviso Trasat Trsat ¡Torotis Tirolska Turre Tar ali Torre? 305 ANNALES • Ser. hist. sodo!. • 13 • 2003 • 2 D.srfa MIHEL1Č: OBOI OS K POZNAVANJU SREDNJEVEŠKIH POSE5TNIH RAZMER NA PRIMORSKEM. 295-J10 "zapisal" in tu in tam kakšno besedo prečrtal. V prvem od dveh obravnavanih vpisov (NK 14, list 10) se je zmotil pri imenu motovunskega podestata, v katerem je izpustil črko r (Conarius namesto Cornarius). Vprašljiva je opredelitev imen I,..] de Ceruaua. de CenetJ-] in uilla Cenetl-]. Drugo ime je okrajšano, zato je identifikacija s krajem Ceneda negotova. Pri drugem objavljenem zapisu (NK 14, list 10 verso) je notar ime motovunskega podestata zapisal prav. V tem vpisu srečamo med pričami dogodka več imen, ki so razberljiva, vendar jih je težko opredeliti. Prvi je gospod Henric.us de Toutus, drugi gospod Col de Laspelt, tretji pa gospod Gebardus de Siebin. Drugo ime omogoča manjšo Špekulacijo: v Kandlerjevi objavi spora med Motovunom in Završjem za gozd (CDI, N. 567) nastopa med pričami nobilis mi les Hoxalcus dictus Quaspelt iz Momjana. Pri imenu Hoxalcus gre za obliko osebnega imena Vošalk. Vzdevek Quaspeil pa - če pomislimo na način tedanjega zapisovanja - zelo spominja na nenavadno ime Col de Laspelt. Ali bi moglo iti pri obeh imenih za isto osebo, ki se pogosto pojavlja v virih prvih treh desetletij 14. stoletja tudi z vzdevkom VVachspeutel (podrobneje o tem: Štih, 1994, 80-82; 1996, 86-89, 1997, 80-82)? De Franceschi in Kos sta menila, da gre pri tej osebi za Panšpetala, slugo iz Momjana, ki ga omenja vir Istarski razvod, katerega dogajanje pa sta opredelila časovno različno (De Franceschi, 1938, 102-104; Kos, 1931, 160). Pri Kandlerjevi objavi zapisa o podelitvi mlina v fevd (CDI, N. 582) nastopa kot fevdni gospod Coradus iz Rihemberka. Brez vpogleda v izvirnik je težko ugotoviti, ali je bila ob nastanku zapisa na Primorskem v rabi oblika tega imena brez črke n (med o in r) in je piranski notar zapisa! ime natančno, kot ga je slišal, ali ga je "italianiziral" v skladu s svojo prakso, ali pa je to storil kasnejši prepisovalec izvirnika. Pač pa sem - ne da bi videla izvirni zapis - prepričana, da je pri Kandlerjevi objavi ime piranskega notarja, ki je napisal dokument o podelitvi mlina v fevd, zapisano napačno. Objava ga imenuje Lucas logvims, pri čemer osebno ime piše kurzivno, kot da dvomi v pravilnost razbranja besede. Kaj je Kandier razume! pod besedo logvirus, ne bomo uganili. Vsekakor v Piranu v tem času srečamo notarja z imenom Lucas Boninus, Lucas Bonuinus.32 V tedanji pisavi tega imena ni težko prebrati napačno kot logvirus. Prepisovalec rokopisnega izvirnika se je tu zmotil in Lucasa Bonuina prekrstil v Lucasa logvira. VSEBINA OBRAVNAVANIH ZAPISOV Vsebina prepisanih in prevedenih treh zapisov je sorodna. Gre za prošnje za umestitev v fevd iste osebe, Motovunčana Nikolaja, potomca Al meri ka iz Moto-vuna, ki je fevde uživa! doslej. Fevdni gospodje, ki sta jih Pirančan Garofoi v Nikolajevem imenu in Nikolaj sam prosila za podelitev fevdov, so bili Dietalm iz Rihemberka, goriški grof Henrik II. in Konrad iz Rihemberka. Oba Riheroberčana sta prošnji ustregla, grof pa se je izgovoril, da se želi prej posvetovati; v tem primeru je prišlo do zapisa o neizvršenem pravnem dejanju, kar je svojevrstna posebnost. Goriškega grofa Henrika ni potrebno podrobneje predstavljati, saj je bilo o njem že veliko napisanega (zlasti Štih, 1994; 1996; 1997). ime Dietalmus je verjetno soznačno z nemško inačico Dietmar. Dietalm iz Rihemberka33 je bil vnuk Dietalma iz Villalte, ki je bi! oče njegove matere Kunigunde;34 tej je dal za jutrnjo njen mož (Dietalmov oče) Uirik lil. Rihemberški s soglasjem (!) goriškega grofa istrsko Zavrsje blizu Moto-vuna, kar kaže, da so bili Rihemberški goriški mini-steriali (Štih, 1994, 104-105; 1996, 112-113; 1997, 104-105). Dietalm je umrl 1323. Konrad, ki je podelil v fevd mlin (CDI, N. 582), je bi! Dietalmov brat. Dietalma je preživel za poldrugo desetletje (umrl je med 1337 in 1338). Brata sta 1313 obnovila fevde Johanesu Foscu iz Varma, 1316 je goriški grof zagladi! spore, ki so povzročili krvavo fajdo, v kateri sta sodelovala, 1320 sta Miljčanu podelila fevdno pismorza desetino v Borgolauri, 1322 sta prodala Lippo na Krasu (Czoernig, 1873, 647; Trotter, 1929, Nr. 583-84, Bd. 10, 540-541). Tudi imena prič in nekaterih drugih v zapisih omenjenih oseb niso neznana: tako gospoda Guicarda (II.) iz Petrapiiose, borbenega privrženca goriških grofov (prim. npr. Darovec, 1996, 29-30), ki je bil tast Dietalma iz Rihemberka, pa motovunskega podestata federika Comarija,35 pa Bernarda iz Strassolda.36 Vošalka, imenovanega Quaspelt, smo že omenili. Zanimivo ime med pričami je tudi Rambaldus, grof Coilalto. Istoimenega veljaka omenja starejša literatura kot očeta Hyppolite Nere, soproge goriškega grofa Alberta L (umrl naj bi 1250) in deda Meinharda V. (Czoernig, 1873, 509). Najnovejša literatura je tega Alberta razglasila za neobstoječega in ga je izločila iz genealoškega drevesa goriških grofov (Stih, 2002, 63-65). 32 Npr.: Piranski arhiv, vicedominska knjiga (VK) 1, list 28, VK 2a, list 47. 33 O Rihemberških zlasti Trotter (1929! z zanesljivimi genealoškimi podatki. 34 Po tedanjem običaju je ime prehajalo z deda na vnuka, v tem primeru z deda po materini strani. 35 Kandier (1875, 277) in Morteani (1895, 237) ga poznata in časovno umeščata v teto 1321; kot je razvidno iz drugega od predstavljenih zapisov iz notarske knjige 14, pa je funkcijo nastopi! najkasneje 20. maja 1320. 36 Coroninijeva omemba investicije v fevd Bernarda de Strasoith s strani goriškega grofa Henrika (M.) iz 1312 morda zadeva prav Bernarda de 5trasso/f, ki ga omenja CDI, N. 582: Coronirti Cronberg 0759, 259). 306 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Darja MIHELIČ: OiiOlOS. K POZNAVANJU SREDNJEVEŠKIH POSESTNIH RAZMER NA PRIMORSKEM, 295-310 in zda) nazaj k fevdnim gospodom, ki so hiii v zapisih naprošeni za podelitev posesu. Pridevki, ki jih imajo ob imenih, odražajo različno stopnjo njihove odličnosti: Dietalrn se imenuje gospod, odličnik (dominus, egregius vir); Konrad je gospod, plemenit in mogočen človek (dominus, nobiiis et potens vir); Henrik pa je veličastni in mogočni gospod gospod (velegospod?), grof Goriške in Tirolske, generalni kapitan Trevisa (magni-ficus et potens dominus dominus, comes Coricie et Toroiis et capitaneus generalis Treuisii37); v drugem Kandlerjevem zapisu, ki smo ga tu omenili le bežno, pa je Henrik gospod gospod (velegospod?), grof Goriške (dominus dominus, comes Goritie, COl, N. 567). Zapisi dokaj nazorno opisujejo uveljavljeni obred umestitve v fevd. Kdor je želel prejeti fevd, je prišel pred potencialnega fevdnega gospoda. Lahko ga je nadomeščal zastopnik, kot v obeh zapisih v notarski knjigi 14. Motovunčan Nikolaj je bil morda ob prvih dveh investicijah še mladoleten. Zastopal ga je skrbnik, ki ga je zanj imenoval motovunski podestat. Nekaj let kasneje, 1324, pa je že samostojno prevzel fevd mlina; predvidoma je v vmesnem razdobju med podelitvami dosegel polnoletnost. Prosilec je gospoda je ponižno zaprosil za podelitev fevda po fevdnem pravu. Običajno se je skliceval na dednost fevda v družini, češ da želi prejeti fevd na način, kot so ga uživali njegovi starši in predniki, ki so fevd dobili od fevdnega gospoda samega in od njegovih prednikov (ali le od slednjih). Pred goriškim grofom Henrikom je prosilec trikrat pokleknil. Naprošeni fevdni gospod je posluša! prošnjo in - če se je tako odločil - umestil prosilca "z vrvico svojega plašča".38 Sledila je obvezna prisega zvestobe, ki jo je po običaju dal dobri vazal svojemu gospodu (quae bonus vasalius suo domino facere consuevit). Nikolaj jo je pred Konradom iz Rihemberka opravi! kleče. Predmet fevda je opredeljen in ubiciran samo v primeru podelitve dvornega mlina pod motovunskim kastrom (GDI, N. 582), v obeh zapisih v notarski knjigi 14 pa ne, V teh prosilec globalno prosi, da bi ga gospod v imenu varovanca umestil v "celoten fevd po fevdnem pravu" (nomine antedicto inuestire de omni feudo et iure feudi). Pisec notarske knjige 14 je za zapis o podelitvi fevda uporablja! tipiziran obrazec, tako da se posa- mezni stavki v obeh zapisih ponavljajo, kar nekoliko omejuje njuno povednost. Vsekakor je škoda, da predmet fevda v teh dveh primerih ni podrobneje opredeljen. Morda gre za nepremično posest, ki ni daleč od Motovuna, lahko bi se nahajala prav na območju Za~ vršja, s katerim so upravljali Rihemberški39 in Goriški. DRUŽINA GOINA Pojasnilo terja še ena oseba, ki nastopa v vseh treh podrobneje obravnavanih zapisih. Nikolaja je v dveh v notarski knjigi 14 opisanih primerih prošnje za podelitev fevda zastopal ugledni Pirančan Garofol Goyne, v tretjem, ki ga je objavil Kandler (CDI, N. 582), pa je bil priča dogodka. Njegovo vlogo in prisotnost pojasnjuje domneva, da je bil z Nikolajem v sorodu. Garoful,40 sin Valterija Goine iz Pirana, se 1285 omenja kot sorodnik (consanguineus) in skrbnik Almerika iz Motovuna. Skupaj sta prebivala v gostišču (obspicium) in za skupnega zastopnika imenovala Paganina iz Buj (NK 2, št. 210). Garoful je bil Atmeriku pet let kasneje (1291) tudi porok: razsodba glede dote, ki jo je dolgoval Almerik iz Motovuna, je določala, naj se dolg, če Almerik nima imetja, poravna iz Garofulovega premoženja (NK 6, 286). Čeprav to ni izrecno navedeno, gre pri Almeriku iz Motovuna zelo verjetno za Nikolajevega očeta. Garofol je bil član rodbine Goina, katere potomec je bil kasneje tudi znani humanist Gian Battista Goina (Goineus, Coynaeus), ki je živel od 1514 do okoli 1580, sholar v Bologni in v Padovi. Kot zdravnik je v Piranu deloval do 1550, ko se je moral kot protestant zateči v Nemčijo. Pisal je o medicini, opisoval je Istro (De situ Istriae iibellus). Tudi njegov brat Nicolč) se je odlikoval na področju zdravstva. Najstarejša znana omemba člana piranske družine Goina sega v leto 1247, v čas, ko je bilo piransko ozemlje še pod močnim vplivom zemljiškogosposkih razmerij, ki so obvladovala podeželje. Piranski podestat je bil tedaj gospod Vošaik iz Mornjana, ki je investiral Henrika Goyne in Markvarda Apolonija v fevd vasi (villa)41 Sečovlje z ozemljem in z dohodki (CP I, št. 83). Momjanski gospodje so imeli tedaj na Piranskem močan zemljiškoposestni položaj. 37 Distrikt mesta Trevtso je Henrik ii. sprejel 3. aprila 1319 od kralja Friderika Lepega (Stih, 1994, 32; 1996, 36; 1997, 32). Ta podatek podkrepljuje ugotovljeno datacijo dogajanja iz zapisov v notarski knjigi 14. 38 V fcvdstvu je investitura pomenita dejanje, ki je po poklonitvi s strani prejemnika simboliziralo pravno razmerje gospoda in vazala. Gospod je pri tem aktu uporabljal investiturne simbole: prstan, križ, rokavico. Pri cerkvenih umestitvah sta se uporabljala palica in prstan, na nižji ravni oltarni prt, cerkveni ključ ali knjiga ipd. Pas je veljal za simbol moči in gospostva: polaganje pasu na orožje in ključe je simboliziralo nastop službe ali pravice. Mladi vitez je ob posvetitvi simbolno prejel pas. Podoben pravni pomen sta imela tudi plašč in prapor. 39 Stili meni, da Rihemberški v 14. stoletju niso več imeli v fevdu Završja, ki je postalo sedež posebnega goriškega glavarja Hartuycha de Castro S. Michaelis, kot omenja CDI, N. 567 (Stih, 1994, 105; 1996, 114; 1997, 105). 40 Ime se pojavlja v inačicah: Carofalus, Garofol lis, Garoffolus, Garofulus, Garofullus. 41 O dilemah v zvezi z razlago besede, pri m.: Stih (1999, ! 35-! 37). 307 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 ■ 2003 • 2 Darja MiBR.IČ: OBOLOS K POZNAVANJU SREDNJEVEŠKIH POSESTNIH RAZMER NA l'RIMORSKEM, 295-310 Zelo opazen piranski veljak je bil le malo kasneje tudi Iohanes Goina, ki se 1258 omenja kot priča (CP I, Št. 100), 1261 pa je opravljal ugledno funkcijo piranskega konzula (CP i, št, 104, 105). Piran je bil tedaj v interesni sferi partiarha, goriških grofov in Benetk. Lastno pot je iskal v povezavah s Koprom. Koprsko stranko je v Piranu zastopal prav Iohanes Goina in se s tem močno povzpel. Mesto pa se mu je 1262 zoperstavilo: nasprotniki so vdrli v njegovo hišo, ga ujeli in izgnali, mu razdejali hiše in zaplenili orožje (CP I, št. 108). Funkcijo piranskega konzula je 1261 opravljal tudi Adalgerij Goine (CP I, št. 104). V šestdesetih letih (1267, CP i, št. 124) prvič srečamo že tudi Valterija Goina, očeta "našega" Garofola. Sklepamo, da je bil premožen in ugleden, saj si je 1268 skupaj s še nekaterimi piranskimi imetniki izposodil denar od kreditorja iz Kopra (CP I, Št. 125), leto kasneje pa je v imenu Pirana sprejel denar za poravnavo dolga (CP l, št. 130). Na njegovo politično udejstvovanje kaže njegov podpis pod omejitve patriarhove jurisdikcije 1270 (CP I, št. 133). V Piranu sta se ledaj potegovali za prevladujoč vpliv dve stranki: goriško-koprska, ki je v času setlisvakance njegove stolice (od 1269) skušala nadomestiti patriarha, in beneška. Med njima je prišlo do hudih obračunavanj. Koprčani so 1273 uspeli v Piranu zagotoviti red. Pirančani so določili sedem potomcev glavnih piranskih družin za poroke, da se bodo dogovori o miru spoštovali, da ne bo več prihajalo do oboroženih spopadov in da se Pirančani zlasti ne bodo več spopadali med seboj s stolpov. Lastniki stolpov, med njimi člani družine Goina, so se zavezali v tem smislu. Valterij Goine je za sina lohanesa jamčil, da se s Pirančani ne bo boril s stolpa, zanj samega pa je jamčil notar Artuik (CP I, št. 142). Oktobra 1290 se Valterij omenja kot bivši imetnik fevda gospoda Ociorlška iz Momjana, kar pomeni, da v tem času ni bil več med živimi (CP I, št. 201, NK 6, št. 278). Za Valterijevega sina lohanesa, ki je bil že omenjen, in za drugega sina Garofola je 1290 v Trevisu Pirančan Dominik Caneta prosil gospoda Odorlika iz Momjana, naj ju investira fevd, ki ga je imel že njun oče (CP 1, št 201, NK 6, št, 278). Iohanes ni dolgo živel: že 1291 je dal zapisati poslednjo voljo, v kateri se je z volili spomnil matere Tomasine, brata Garofola ter sester Katarine in Vere (NK 6, št. 540). Kasneje ga v zapisih ne zasledimo več. Preden se posvetimo Garofoki, omenimo, da se je v osemdesetih letih 13. stoletja v Piranu živahno poslovno udejstvoval tudi Henrik Goina, sin gospoda Facina de Vitalis. Nastopal je kot priča, upnik in dolžnik, prodajalec vina na kredit, dolžnik za gostilniško vino, upnik za najem ali nakup soda. Bil je imetnik nepremičnin: kupec vrta poleg svojega, kupec hiške poleg svoje v četrti Domo, kupec dela vinograda in zemljišča v Pan-tiagu na Piranskem, prejemnik darovnice za vrt v Izoli, za zemljišče v sv. Mariji na Piranskem in za prostor v cerkvi sv. Jurija (NK 2, št. 501). In zdaj še o Garofolu, ki je imel zelo dolgo in živahno življenje. Bil je sin Valterija in Tomasine Goine, nepos (vnuk ali nečak) Liona (NK 2, št. 572) in sorodnik (consanguineus) Almerika iz Motovuna. Pregledani viri ga prvič omenjajo skupaj z očetom Valterijem med piranskimi imenitniki, ki so se 1270 zavzemali za omejitev patriarhove jurisdikcije (CP I,, št. 133). Tri leta kasneje se je ob pomiritvi krvavih obračunavanj v Piranu z vsem imetjem zavezal, da se ne bo spopadal s Pirančani s svojega stolpa (CP I, št. 142). V letih 1274 in 1281 je bil piranski konzul (CP I, št. 150, 162), 1285 pa sodnik (NK 2, št. 272). Kot equester je še! 1295 v službi Pirana v Koper; nosil je odredbo o piranskih mlinih na Rižani, od katerih je koprski podestat prejema! dajatev (CP 1, št, 221). V skupini uglednih Pirančanov je 1301 sprejel kredit za Piran (CP II, št. 2), 1322 pa se je z nekaterimi someščani zadolži! za kredit, ki ga je mesto dolgovalo Lapu Amidei iz Firenc (CP II; št. 44). Nastopal je kot priča pri bolj pomembnih (določanje meje z Bujami 1301 (CP II, št. 1), reševanje spora za mejo, ki so jo Bujčani 1306 kršili (CP !l, št, 19), določanje meje Pirana in Izole 1321 v cerkvi sv. Sassa {CP II; št. 43) ali manj pomembnih (kot npr.: zadolžnica, darovnica, prodaja, obveza odpovedi kockanju, oddaja vinograda v zakup, imenovanje zastopnika, poravnava, razsodba, odklonitev pristojnosti za razsodbo, ženitni dogovor, oporoka, izdelava inventarja, sprejem nečaka v varuštvo, investicija v fevd (1322, CP II, št 4)) dogodkih. Bil je med sedemnajstimi pričami, ki so 1320 poročale o običajnem pravu piranskega župnika nad kleriki (CP 1!, št. 39). Zadolževal se je za žito in sukno; za prejeti kredit je dobavljal žito iz pokrajine Marche v Italiji (NK 6, št 131); bil je upnik v zadolžnicah za platno. Imel in uživa! je tudi nepremičnine. Imel je hišo v piranski četrti Misana, Od ženskega samostana sv. Petra d'Oro je 1289 sprejel v zakup vsa samostanska zemljišča na Piranskem, zlasti pa oljčne nasade na Šent-janaii (ob njegovem nasadu), v Fazanu in v Kaverijah {NK 6, št. 45). Zanj in za brata lohanesa je 1290 v Trevisu Pirančan Dominik Caneti prosi! gospoda Odorlika iz Momjana za umestitev v fevd, ki ga je imel že njun pokojni oče Valterij (CP I, št 201, NK 6, št. 278). To so le drobci, ki so slučajno splavali na površje; družina Goina bi zaslužila podrobno raziskavo, ki bi temeljila na številni!) še neobjavljenih listinah, zlasti pa na kodeksih piranskega arhiva. V njih ne manjka podatkov za izpopolnitev zgornje podobe. 308 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 "" Daría MlilELIO OBOLOS K POZNAVANjU SifEDNjEVESKM ¡ POSESTNIH RA2MER NA PRIMORSKEM, 295-310 ™ A CONTRIBUTION TO THE KNOWLEDGE OF MEDIAEVAL PROPRIETARY CONDITIONS IN PRiMORSKA Oar/a MIHEUC Miiko Kos Institute of History, SRC of SASA, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2 e-mail: rMiiielic@alpha.zrc-sazu.si SUMMARY In its introductory part, the paper emphasises the significance of research into small cumulatively conceived originals, which are the fruit of everyday business dealings amongst people. Although the content of these records is fragmentary and not an outline of a rounded up problem, they manifest a comprehensive, mosaic-like profile of various problems. Amongst such records, data on prominent historical personalities and events are rarefy found, for they portray mainly the manner of everyday business agreements and life of numerous although anonymous individuals as far as their historical role is concerned. Among the most characteristic representatives of this kind of sources are notary books of various Mediterranean towns, all containing tens or hundreds of short, usually just a few lines or one or two page long summaries of very diverse business agreements. In Italy, keeping the notary books with pithy notes on the documents' contents was practiced from the end of the J2"' century, while on this side of the Adriatic the town statutes began fo stipulate such activity as a notary duty iri the I3'h century. As far as coasta/ towns in Slovenia are concerned, the public body of notaries was known in the mediaeval towns of Koper, Izola and Piran. In a fairly complete form, only the Piran town archives (which actually reach into the most distant past) have been preserved in Slovenia. The archives of Piran keep, as a written heritage of its town administration, several notary hooks, some of which have, however, survived only in part. They reach back into the last two decades of the /3"' century and into the first two decades of the 14,h century. More recently they were numbered in an inconsistent chronological order, and they often overlap in the temporal span of their entries. Although seventeen notary books have been more or less preserved in full, only three of them have been published so far (the first, second and sixth). The entries in these books are mostly of business character. Most often they deal with promissory notes, receipts, securities, pledges, business agreements and services, partnerships, real estate agreements (rents, leases, subleases, sales, auctions, exchanges, donation deeds, enfeoffments), last will provisions, property inventories, marriage contracts, litigations, arbitrations, etc. They rarely refer to actual people and events that were of interest for the wider area's political history, as these were dealt with independent (distinguished) documents. Nevertheless, this kind of records can still be encountered here and there in the (Piran) notary books, which of course contribute to our knowledge of the interacting middle-class-feudal proprietary conditions in the area of Piran, where property was owned by different church communities, several lay lords, while the Piran people themselves also had some property abroad. Especially interesting for a better knowledge of the feudal proprietary structure in the region of Primorska are two records on the last page of till now unpublished Piran notary book No. 14, the first of which refers to Dietalm, a feudal lord from Rihemberk, and the second to Henry II, a Gorízia Count. The above notary book numbers 10 sheets (20 pages). The upper part of the sheets has been so badly damaged by dampness that it is practically missing. The book contains 44 entries from the years 1319 and 1320, which could have been established only indirectly. The two last records that are of greatest interest to us can be dated to the time between 20 May 1320 and 23 Apr 1323, but most probably to the end of 132.0 or simply to the year 1321. The present contribution brings photographs, copies and translations of both entries, which are in accordance with two documents published by Kandler in Códice diplomático istriano. One of them corresponds with the two entries from the notary book both in respect, of the contents and the persons appearing in them. In this paper, this document is transcribed and translated after Kandler's publication. All three transcribed and translated records deal with several applications to enfeoff with the estate of the same person, i.e. Nicholas from Motovun, a descendant of Almeric from Motovun who had enjoyed the feuds till then. Feudal lords, who were asked by Garofol from Piran in Nicholas's name and by Nicholas himself to implement the enfeoffment, were Dietalm from Rihemberk, Henry II, the Count of Corizia, and Conrad from Rihemberk. The records evidently describe the already affirmed ceremony of enfeoffment, and among the witnesses and the actual protagonists of the events there appear several contemporary men of note. in both enfeoffment cases as presented in notary book No. 14, Nicholas is represented by Garofol Coyne, a renowned citizen of Piran, while in the third case as published by Kandler, Garofol appears as a witness of the 309 ANNALES ■ Ser. hist, socioi. • 13 • 2003 • 2 Dai ¡3 MSI-ICUC O BO I. OS K POZNAVANJU SKi DNJEVESWH POSBTNIH RAZ.MER NA PRFMORSKCM. 295-310 event Ca.ro fo I was a member of the reputable patrician Pi ran Coina family, whose descendant was later on also the well-known humanist Cian Battista Coma. The eldest documented known reference to a member of this family, which produced a number of consuls, judges, town representative, owner and users of real estates, dates from 1247. This contribution briefly delineates the activities of the members of this family and pays a slightly greater attention to Garofol, who lived a long and lively life, in the known records he appears for the first time in 1270, but can also be traced in the beginning of the 1320s. We believe that the Coina family would he worthy of a more detailed research. Key words: Middle Ages, enfeoffment, Piran notary books, Counts of Gorizia, Rihemberk lords, Goina family LITERATURA CDU - Kandier, P. (1986); Codice diplomatico istriano. Trieste. CP 5 ..... De Franceschi, C. (1924): Chartuiarium Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano I. (1062-1300). AMSI 36. Parenzo. CP ¡1 •■•• De Franceschi, C.: Chartuiarium Piranense. Raccolta dei documenti medievali cli Pirano ¡1. (1301-1350). AMSI 43. Pola-Paienzo, 1931, 19-96; AMSI 44. Pola-Parenzo, 1932, 271-320; AMSI 45. Pola-Parenzo, 1933, 255-320; AMSI 46. Pola, 1934, 107-192; AMSI 47. Pola-Parenzo, 1935, 123-230; AMSI 50. Pola-Parenzo, 1938, 171-200. De Franci-' C. (1960): Gli statuti del comune di Pirano de ! : :7 confrontati con quelli del 1332 e del 1358. Monumenti storici dalla Deputazione di Storia Patria per le Venezie, n. v. 14. Venezia - Padova. Di Manzano, f. (1860): Annaii del Friuli ossia Raccolta delle cose sloriche appartenenti a questa regione, Vol. III. Udine. Julijanus (1864): julijanus. Annales Foroiulienses. ed. Arndt. MGH SS. tom XIX. Hannoverae. Minoito, A. S. (1870): Documenta ad Forumjulii Patri-archatum Aquileiensem Tergestum Istriam Goritiam spectantia. Acta et diplomata e R. Tabctlario Veneto, Vol. I. Sect. I. Venetiis. NK 1 - Mihelič, D. (1984): Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89). SAZU. Viri za zgodovino Slovencev 7. Ljubljana. NK 2 - Mihelič, D. (1986): Piranska notarska knjiga (1284-1288). Drugi zvezek. SAZU. Viri za zgodovino Slovencev 9. Ljubljana. NK 6 - Mihelič, D. (2002): Piranska notarska knjiga (1289-1292). Tretji zvezek. Thesaurus memoriae. Fontes 1. Ljubljana. NK 14 ••" neobjavljena piranska notarska knjiga z zaporedno Številko 14. Coronini Cronberg, R. (1759): Tentamen Genealogico -chronologicum promovendae seriei comitum & rerum Goritiae. Viennae Austriae. Czoernig, C. (1973): Das Land Görz und Gradišča. Wien. Darovec, D. (1994): Notarjeva javna vera. Notarji in vicedomini v Kopru, Izoli in Piranu v obdobju Beneške republike. Knjižnica Annales 7. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Darovec, D. (1996): Koste I Petrapilosa. Pazin - Buzet. De Franceschi, C. (1924); Origini e sviluppo del comune cli Pirano. AMSI 36. Parenzo, XV-LXII1. De Franceschi, C. (1938): II Ramo dei Diuinati di Momiano e i! suo Secolo di Storia. AMSI 50. Pola, 75-111. Gams, P. B. (1873): Series episcoporum ecclesiae catho-licae, quotquot innotuerunt a beato Petro apostolo. Ratisbona. Kandier, P. (1875): Notizie storiche di Montona. Trieste. Kos, M, (1931); Študija o istarskom razvodu. Rad JAZU, 240. Zagreb. Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 clo 1340. Dela I/27. Ljubljana, SAZU. Morteani, t. (1895): Storia di Montona con appendlce e documenti. Trieste. Pahor, M, (1981): Fevdalna posest na piranskem ozemlju do konca 13. stoletja. Kronika 29. Ljubljana, 1-8. Pahor, M., Šum rada, J. (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. Viri za zgodovino Slovencev 10. Ljubljana, SAZU. Štih, P. (1994): Goriški grofje ter njihovi ministeriall in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana, Z1F, Štih, P. (1996): Studien zur Geschichte der Grafen von Görz. Die Ministerialen und Milites der Grafen von Görz in Istrien und Krain. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 32. Wien -- München. Stih, P. (1997): Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana, ZIF. Štih, P. (1999): "Villa quae Sclavorum Üngua vocatEir Goriza". Študija o dveh listinah cesarja Otona lil. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412). Nova Gorica. Stih, P. (2002): Goriški grofje. Srednjeveške goriške študije. Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov. Nova Gorica, 61-87. Trotter, K. (1929): Die Herren von Reiffenberg. Adler (Monatsblatt der heraldischen Gesellschaft Adler). Nr. 581-82, Bd. 10., 491-494; Nr. 583-84, Bd. 10, 534-544; Nr. 585-86, Bd. 10, 566-572. 310 ANIMALES ■ Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek UDK 94(497.4)"04/14":392.(;i5 prejeto: 2003-03-1 i "MERETRfX PUBLICA" IN "PUTANA11 V ISTRSKIH iN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH O prostituciji v srednjem veku Mojca KOVAČIČ Ui. Pohorskega bataljona 19, 51-3214 Zreče e-mail: niojca.kovacic@stol.nei IZVLEČEK Predmet raziskave je prostitucija v srednjeveških hrvaških in slovenskih istrskih mestih, v Trstu ter v celinskih mestih na ozemlju današnje Slovenije, Fenomen prostitucije se je v srednjem veku pojavil v različnih oblikah: v javnih hišah, kopališčih, privatnih bordelih in na ulici. Javno hišo je poznal samo Trst, medtem ko so istrska mesta najverjetneje poznala le privatne bordele in ulične prostitutke. Kopališča, natančneje kopeli, so bila ravno tako velikokrat urejena kot bordell. Ta oblika se je pojavila samo v celinskih mestih, z izjemo Trsta. Tako mestna oblast kot. tudi cerkev sta prostitucijo do določene mere dopuščali. V njej sta videli korist, saj je zmanjševala število posilstev, prešuštvovanj in uličnih prostitutk. Kljub toleranci pa so tako prostitutke kot tudi zvodniki oziroma zvodnice spadali med družbene marginalce. Ključne besede: prostitucija, Istra, mesta, srednji vek LA "MERETRIX PUBLICA11 E LA "PUTAÑA" NELLE CITTA iSTRIANE E NELLE CITTA DELLA SLOVENIA CENTRALE Su lia prostituzíone nel Medioevo SINTESI ■ í'oggetto della ricerca é la prostituzíone nelle citta istriane croate e slovene nel Medioevo, nonché a Trieste e nelle cíttk della Slovenia centrale odierna. II fenomeno della prostituzíone nel Medioevo si e preséntalo in diverse forme: case di piacere, bagní pubblicí, bordell i privad e peripatetiche. la casa di piacere era nota sol ta rito a Trieste. In altre citta istriane si conoscevano possibilmente solo i bordell i privad e le peripatetiche. I bagní pubblici erario il piú delle volte adibíti a bordell i. Questa forma era frequente solo nelle citta central!, l'ecc.ezione era Trieste. Il potere cittadino, nonché la chiesa tolleravano, fino ad un certo punto, la prostituzíone in quanto con essa diminuivano le violenze sessuali, gli adulteri e il fenomeno delle peripatetiche. Pur es sendo tollerati: le prostitute, i lenoni e le tenutarie dei bordellí erano emarginati. Parole chiave: prostituzíone, Istria, cittii, Medioevo 311 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 13 ■ 2003 • 2 Mojca KOVAČSČ: rMi:RiTRIX Pil ULICA" IN "PUTANA" V ¡ST8SK1H IN OSREDNJIH 5LOVEN5KIH MESTIH, 3 11-326 1. UVOD "...In ne zamerite nikar: le lahke ženske, kot vsak ve, prositi dolgo se puste; misleč, da vdajo se težko, jim plača moški več za to. Gospe, ki vredne so časti, poštene, modre kakor vi, pa do ljubimcev, kot sem jaz, okrutne so le kratek čas, potem pa vzljubijo srčno..." {de France, 2000, 32} Že v 13. stoletju je Humbert de Romans v svoji knjigi pridig "De eruditione praedicatorum" poglavje o ženskah razdelil na dele o zakonskih ženah, premožnih meščankah, revnih kmeticah, deklah in prostitutkah. Torej prostitutke v srednjem veku niso stale zgolj na zadnjem mestu hierarhije, temveč so sestavljale majhno skupino znotraj ženske populacije {Rath, 1986, 553). Dejstvo, da so prostitutke,5 zvodnice in zvodniki, javne hiše, kopališča ter konkubine v srednjem veku2 obstajali, ni sporno. Nekoliko težje je, zaradi virov in narave le-t.eh, svet prostitucije podrobneje osvetliti. Zanimanje za zgodovino prostitucije v srednjem veku se pri nas do sedaj se ni kaj dosti pokazalo. Z zanimanjem za to temo je podobno kot z zanimanjem za zgodovino žensk v srednjem veku.3 Potemtakem bom v tej razpravi skušala narediti prvi korak k boljšemu poznavanju te teme. Kljub temu da je moč najti sledi, ki pričajo o kupljivi ljubezni tudi na podeželju, je bila le-ta v vsakem primeru najbolj razširjena v mestih. V skoraj vsakem večjem srednjeveškem mestu se je dalo namreč na mestnem trgu, poleg vseh drugih dobrin, kupiti tudi "ljubezen". In glede na to se tudi ta razprava nanaša izključno na srednjeveška mesta. Poglavitni viri, ki sem jih pri tem uporabljala, so objavljeni statuti srednjeveških mest. Čeprav imajo na današnjem ozemlju Slovenije statute le Piran, Koper, Izola in Ptuj, so moje zanimanje pritegnila tudi druga istrska mesta: Bale, Buje, Buzet, Dvigrad, Crožnjan, Labin, Motovun, Novigrad, Oprtal}, Poreč, Pulj, Sv. I.ovreč Pazenatički, Umag, Vodnjan, Vrsar in seveda Trst. Vrh tega mi je pod roke prišla tudi Notarska knjiga buzetskega notarja Martina Sotoliča.4 Kar zadeva naša celinska mesta, smo morebitne in-ciice o prostituciji iskali, ne samo v že omenjenem ptujskem statutu, ampak tudi v Gradivu za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (GZL) in Gradivu za zgodovino Maribora (GZM). Res je, da so statuti viri, ki jih je zelo težko interpretirati, saj nam ne povedo zagotovo, ali so se odločbe dejansko upoštevale in sankcije v praksi tudi izvajale. Zavedamo se, da tej razpravi še kako manjka sprehod skozi arhivsko gradivo, kjer bi mogoče naleteli še na kakšen dodaten podatek o življenju in delovanju prostitutk v srednjem veku v naši neposredni in bližnji okolici. Tako zdaj nekatera vprašanja še vedno ostajajo brez odgovora. Vendar kot sem že omenila, je ta razprava prvi korak k natančnejšemu poznavanju zgodovine prostitucije in naj nam ta služi kot motivacija za nadaljnje delo. Kljub vsemu pa nam statuti lahko odgovorijo na poglavitno vprašanje, in sicer, ali so prostitutke, javne hiše in zvodnice sploh obstajale v mestih, ki so bila zajeta v to obravnavo. Temu dejstvu pa ne gre oporekati. Skoraj v vsakem statutu, razen v celinskih mestih in v Izoli, Kopru ter Vrsarju (a ne gre sklepati, da v teh mestih prostitucije ni bilo), je prostitutka konkretno omenjena. Prebivalci v teh mestih, če že niso imeli neposrednega stika z njimi, so prav gotovo poznali tako besedo, "meretrix puhlica" oziroma "putana", kakor tudi njen pomen, saj je bila zmerljivka "kurha"5 ena najbolj pogostih in v statutih tudi konkretno omenjenih. Kljub temu da v nekaterih mestih naletimo tudi na več kot samo omembo besede prostitutka, se javna hiša omenja le v Trstu. Tukaj se ponujata dva sklepa: namreč, da je bordel obstajal samo v Trstu in da so druga mesta poznala le občasno oziroma ulično prostitucijo, in drznem si trditi, da je tako tudi bilo. Že po rimskem pravu je za prostitutko veljala tako tista ženska, ki se je zadrževala v javni hiši (lupanar), kakor tista, ki se je, z namenom zaslužka, ponujala moškim (Prostitution, 1995, 267). In tudi v srednjem veku se je fenomen prostitucije kazal v različnih oblikah, zato se bomo tudi v članku najprej seznanili s temi oblikami: javnimi hišami, kopališči, privatnimi bordeli in uličnimi prostitutkami. V naslednjih poglavjih se bomo ustavili pri posilstvih in družbenih ter cerkvenih nazorih prostitucije. Mogoče se bo komu zdelo, da sem 1 V članku uporabljamo izraz prostitutke ali pocestnice. Ta izraza nista jezik virov, ampak besedi, ki jih poznamo tudi danes. Med branjem se bralec lahko seznani s konkretnimi zgodovinskimi nazivi, ki pa sem jih pustila v originalu in jih označila s poševnim tiskom in narekovaji. 2 Prostitucija seveda ni bila iznajdba srednjega veka. O egipčanski, grški in rimski prostituciji si lahko nekaj splošnih informacij pridobimo v: Scott {'1969! in Henriques (1968). 3 Največ je doslej o ženskah kot tudi prostitutkah v istrskih mestih napisanega v: Mihelič {1977; 1978; 1999; 2000; 2001). Glej tudi Kovačič, 2002. 4 Objava v: Zjačič, 1979b. 5 Kljub temu, da !,kurba'! ne pomeni vedno prosti t ulte (včasih je lahko to neplačana prešuštnica, cipa, vlačuga), se mi je zdela kot prevod za zmerljivko najprimernejša, ker jo poznamo tudi danes. Da ne bi prišfo do zamenjav, sem v konkretnih primerih pustila originalen izraz iz statuta. 312 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAOČ: "MERETRiX PUBUCA" iN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, i I 1-326 se pri obravnavanju posilstev oddaljila od rdeče niti raziskave. A vključila sem jih, ker se mi zdi, da je na prostitucijo, če jo namreč želimo zajeti v popolnem obsegu njenega družbenega pomena, treba gledati skupaj s strukturo prebivalstva, s poročnimi običaji, z normami in odstopanji od seksualnega življenja, z ocenitvijo in kolektivno mentaliteto tistih skupin, ki so prostitucijo odobravale oziroma zatirale. Torej, zanimivo se mi je zdelo pogledati, kako sta prostitucija in posilstvo vplivala drug na drugega. Na koncu pa bomo pogledali še to, če so prostitutke kljub temu, da so jih mestne oblasti do določene mere tolerirale, spadale med marginalce. V uvodu še kratko pojasnilo. Pri pisanju smo se opirali predvsem na tujo literaturo, kjer je govor o razvoju in pojavu prostitucije v Evropi, Naj to bralca ne zavede in naj ne misli, da je bilo v istrskih in naših celinskih mestih podobno. Kako je bilo s prostitucijo v mestih, zajetih v to raziskavo, vidimo le iz konkretnih primerov v statutu. Na mestih, kjer določena trditev ni podprta z viri, ostaja odprto vprašanje, kako je dejansko bilo. Dejstvo je, da je bil razvoj v Evropi nekaj korakov pred obravnavanim geografskim področjem. 2, OBLIKE PROSTITUCIJE Prostitucija, če nanjo gledamo kot na neke vrste poklic, s katerim si je bilo mogoče zagotoviti sredstva za preživljanje, je (kot je bilo že poudarjeno) povezana s srednjeveškim mestom. V mestih se je pojavilo več oblik prostitucije. Sama mesta so dovoljevala samo eno od teh. To so bile javne hiše, kjer so bife prostitutke stalno naseljene in kontrolirane. V celinskih mestih, izjema je Trst, na ozemlju današnje Slovenije so se pojavila tudi kopališča. Po moji presoji mesta ob morju le-teh niso poznala zaradi same bližine morja. Tukaj pa moramo ločiti še nekaj. Verjetno sta obstajali dve različni obliki kopališč. Eno so bila kopališča, kot si jih predstavljamo danes, na odprtem prostoru, ob reki ali morju. Drugo so bile pa kopeli v zaprtih prostorih (neke vrste terme), in te so bile velikokrat organizirane kot bordeli, V srednjem veku so nekateri posamezniki velikokrat "zavohali", da je s prostitucijo mogoče tudi dobro zaslužiti. In glede na to niso bili redki primeri, ko so ljudje v svojih lastnih domovih ali gostilnah gostili tudi prostitutke. To so bili neke vrste privatni bordeli. Še posebej je bila ta oblika prostitucije uveljavljena v mestih, o katerih je tukaj govor. Poleg te oblike so bile v Istri verjetno najbolj znane tudi posameznice, ki so se na lastno pest potikale in prodajale po ulicah. Te oblike prostitucije mestna oblast ni dovoljevala in jo je preganjala. Bordeli Bordeli so izpričani od 13. stoletja dalje. Pred tem so prostitucijo opravljale ženske, ki so svoje stranke iskale med potovanjem in niso imele kake ustanove, kjer bi bile stalno naseljene in bi se lahko ponujale za denar. V 14. in 15. stoletju pa so imela javno hišo tako skoraj vsa večja evropska mesta kakor tudi srednja in manjša urbana središča (Prostitution, 1995, 267). Mestne oblasti so javne hiše (prostihulum pubticum) dopuščale in jih v nekaterih primerih celo same zgradile, oskrbovale in tudi vodile. Pogosteje pa so bordele dobili v zakup zvodniki oziroma zvodnice (t.i. gospo-darji/-ice prostitutk). Njihova naloga je bila, da so dekleta sprejeli, jih seznanili s hišnim redom in jih včasih tudi vzdrževali (Rossiaud, 1989, 12). javne hiše so svojim varovankam velikokrat dajale odlično preskrbo, bivališče, obleko, plačo, zaščito med menstruacijo, nosečnostjo in boleznijo (Prostitution, 1995, 267). Od mest, ki so bila zajeta v to raziskavo, samo Trst tudi v statutu omenja javno hišo. Stala je za mestno palačo ("post palaciurn communis") in samo na tem mestu je bilo zvodnikom ("lenonibus") oziroma zvoclnicam ("lenis" ali "ruffianis") dovoljeno imeti prostitutke. Vendar dekleta niso bila noč in dan na voljo, saj bordel gostov nt smel sprejemati, v času od večernega do jutranjega zvonjenja. javna hiša je morala za neupoštevanje tega določila plačati petindvajset liber, oseba, ki si je v tem času zaželela malo "ljubezni", pa deset liber6 (STTS 9, 313). Kopališča Vsem, ki so prišli v mesto in so bili pripravljeni plačati, so bila za zadovoljitev njihovih spolnih potreb poleg javnih hiš na voljo tudi javna kopališča. Poudarjam, da moramo imeti pred očmi kopališča na prostem in kopeli. V tem poglavju bo večinoma govor o slednjih, saj se je prostitucija po vsej verjetnosti pojavila le tukaj. Kljub strogim predpisom, ki so prepovedovali vstop prostitutkam in skupno kopanje moških in žensk, moških to ni prizadelo, saj so jim bile v kopališčih na voljo mlade uslužbenke, ki so na željo masirale obiskovalce in sploh stregle njihovim telesnim potrebam. Kopališča so bila torej mesto javne in stalne prostitucije, obenem pa tudi neke vrste hotel za skupne urice in prizorišče zvodniških dejavnosti. Kopališke 6 V statutih so se pojavile denarne enote: libre, sokli in tudi marke. Za lažjo predstavo sem v oklepajih vse denarne enote poenotila na libre (20 malih soldov = 1 libra, 1 marka = 8 tiber). V tekstu so nekje omenjene libre, drugje pa male libre. Med njimi ne gre razlikovati, saj nikjer ni posebej omenjeno, da gre za velike libre. 313 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 ■ 2 Mojca KOVAČSČ: "MERETRIX PUBLICA" iN "POT AN A" V ISTRSKIM IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH. 31 1-326 mojstrice in Lssiužhenke so bile namreč na vrhu z vodniške lestvice (Rossiaud, 1989, 13; 5cott, 1969, 73, 74). Na območju, ki je zajeto v to raziskavo, so bila kopališča znana predvsem v celinskih mestih, omenja pa se tucli v Trstu. V Ljubljani je bilo javno kopališče že vsaj od 1260 dalje. Takrat ga je namreč mestni gospod Ulrik Spanheimski podari! benediktinskemu gornjegraj-škemu samostanu (GZL 3, 1257-1269). Na naslednji dokaz o obstoju kopališča v Ljubljani naletimo leta 1453, ko je takratni lastnik kopališča pri Šmiktavžu -Nikolaj Jamski, glavar v Devinu, le~to podelil v fevd mojstru Juriju Paradesu (GZL 1, 1453). A kopališče pri ŠmikiavžLi ni bilo edino, ki ga je mesto Ljubljana imelo. Leta 1466 je namreč cesar Friderik III. podelil Juriju Rainerju, vicedomu na Kranjskem, poleg mesarske stojnice na gornjem mostu tudi kopališče na otoku (mogoče je bilo to, ker je bilo ob reki, kopališče na prostem?) v Ljubljanici (GZL 2, 1466). Obe sta od 14. stoletja kot fevd prehajali v roke različnih posestnikov. Kako pa je bilo po drugih mestih? V Škof j i Loki se kopališče omenja v letih 1318 in 1360, v Kamniku pa ieta 1478. Na Ptuju je kopališče stalo poleg minorit-skega samostana in je bilo v 2. polovici 14. stoletja v rokah nekega meščana, v resnici pa je bilo fevd Ptujskih gospodov. Grajski gospod in gospa, oba komornika, maršal, kuhar, lovec, hišna služinčad in hlapci - skratka vsi tisti, ki "niso nosili ostrog" {Kos, 1998, 91), so lahko to kopališče uporabljali zastonj. Kaj vse so pa poleg brezplačnega kopanja še lahko dobili, iz listine sicer ni moč razbrati, a verjetno ni potrebna pretirana domišljija, da se kaj takega ugotovi. V Mariboru se kopališče omenja leta 1393, ko je Mariborčan Martin Punčuh s svojo ženo Ano mariborskemu mestnemu špitalu prodal del svojega zemljišča, na katerem sta stala tudi kopališka Lita in hlev {GZM 1,. 1 393). Edino v Mariboru se poleg samega kopališča omenja tucli poklic mojstra v kopeli - "pader". Na dveh mestih - leta 1486 in 1491 - se kot padar omenja mariborski meščan Vincenc Meychfuer z ženo Katarino in njunimi dediči. O podrobnostih njegovega poklica iz navedenih listin ne izvemo ničesar, saj se pojavi ie kot kupec določenih posesti (GZM 2, 1468; GZM 3, 1491). Mogoče bi lahko iz tega razbrali, v kaj so mojstri v kopeli vlagali svoj dobiček od storitev (teh je bilo več: britje, puščanje krvi, itd.), ki so jih dajali v svojih kopališčih. Edino istrsko mesto, kjer najdemo tudi omembo "stubam baineatoriam", je Trst. Kopališče ni smelo obratovati v času od večernega do jutranjega zvonjenja; ponoči je bilo namreč prepovedano imeti v kopališču tako goste kakor tudi prostitutke. Če je komuna kaj takšnega odkrila, je svoj proračun na račun globe povečala za petindvajset liber (STTS 9, 313). Privatni bordeli Tretji način mestne prostitucije se je pojavil v obliki privatnih bordelov, katerih lastnica je imela v svojem stanovanju pripravljene dve do tri deklice, ki so bodisi pripadale njeni služinčadi, bodisi so bile od časa do časa poklicane k njej (Rossiaud, 1989, 14). V kolikšni meri se je to, tako kot drugod po Evropi, dogajalo tucli v i stri? Najbrž je bila ta oblika prostitucije (poieg uličnih prostitutk) v Istri dobro poznana, saj statut mesta Pulja posebej poudarja, da nihče ni smel na svojem domu imeti pocestnice. Kazen za takšno početje je znašala štirideset malih solclov (dve libri), od katerih je polovico dobila komuna, drugo pa tisti, ki je takšno početje prijavil (STPU 3, 270-271), Prav tako kot v Puiju se tudi v statutu mesta Trst najde člen o tako imenovanih privatnih bordelih. Nobena oseba namreč ni smela biti zvodnica ("ruffiana") kaki "meretricis", kakor tudi ni smela imeti "postribulum se ti bordellum" izven prostora, ki je bil za to določen. Kazen je znašala petindvajset malih liber (STTS 9, 313). Tudi lastniki gostiln so mnogokrat znali izkoristiti usluge pocestnic in so svojim strankam poleg jedače in pijače ponudili še kakšno od deklet. Za denar, seveda. V Piranu je bilo namreč nasploh prepovedano, da bi kdorkoli, ki bi odprl gostilno, imel v njej bordel oziroma prostitutke (STRI, 641). Lastnice privatnih bordelov so sprejemale stranke v svoje hiše in pri tem včasih prevzele vlogo zvodnice, drugič pa spet samo izkoristile usluge tako imenovanih "lahkih deklet". V Sv, Lovreču Pazenatičkem je na neki način tudi omenjena ta dejavnost. Nihče namreč ni smel pri prešuštvu posredovati, to se pravi ni smel biti zvodnik ("ruffiano") oziroma ženska ni smela biti zvodnica ("donna ruffiana"). Tisti, ki je v hišo vodil prešušt-nike, je bil kaznovan tako kot sami prešustniki, in sicer z denarno kaznijo v višini stotih liber. Poleg tega so bili en dan "na razstavi" na sramotilnem stebru in nato izgnani iz mestnega okrožja (STsvLP 2, 146). Ulična (tajna) prostitucija in konkubine Kot zadnja oblika prostitucije se je pojavila tajna oziroma ulična prostitucija - to so bila dekleta, ki so delovala na lastno pest in so se ponujala od hiše do hiše. Ta dekleta - prostitutke - niso bila nikjer stalno naseljena in ta oblika prostitucije je bila tajna, saj so se morale take prostitutke skrivati pred oblastmi. Marsikdaj so bila ta dekleta konkubine kakšnega posameznika, V Trstu je bilo giede priležnic jasno določeno: nobena ženska, bodisi poročena bodisi ne, ni smela javno živeti v konkubinatu z moškim, naj je bil ta poročen ali ne. V tem primeru sta morala oba plačati petdeset malih liber. Če pa je bii moški, ki je živel v konkubinatu, morda član velikega sveta ah "rogator", mu je bil za pet let prepovedan vstop v ta svet. Tega odloka se je statut zelo trdno držal. Za pet let je bila iz Trsta izgnana tudi ženska, ki je kljub predvideni kazni nadaljevala svoje življenje v konkubinatu. In o kateremkoli prešuštniku se je bilo moč pritožiti z dvema 314 ANNALES • Ser. Iiist. socioi. -13- 2003 • 2 Mojos KOVAČIČ: "MERETRIK PUBUCA" IN "PUTANA" V ¡S IRSKIH jM OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH*":! I 1-326 pričama (STTS 7, 277). Tudi duhovniki se v Trstu niso smeh kratkočasiti s takšnimi dekleti (STTS 8, 277-279). Kadar si je kdo omislil prileznico v Pulju in jo je imel v isti hiši kot svojo zakonsko ženo, je moral plačati komuni deset malih liber, ona pa je bila izgnana iz mesta (STPU 2, 269). V notarski knjigi Martina Sotolica, notarja iz Buzeta, ki je nastala med leti 1492-1517, naletimo na konkreten primer, ko si je neki moški, zaradi bolezni svoje žene, omislil prileznico. V času, ko je tržaški škof Achatius Sibricher bival v Buzetu zaradi posvetitve cerkve sv. Bartoiomeja, je prišla namreč k njemu gospa Mare s svojim odvetnikom. Začela mu je pripovedovati, da je preteklo že nekaj mesecev, odkar je od nje odšel njen zakonski mož Peracz Celanich, ne da bi ji povrnil dolgove in dobrine, in sedaj javno živi z neko kon-kuhino. Mož je namreč vložil tožbo, češ da ni dolžan živeti v skupnem gospodinjstvu z njo, ker ima ta neko neozdravljivo duševno bolezen. Škof je razsodil, da mora Mare pregledati strokovnjak in da je potrebna sodna preiskava o njeni bolezni. Dokler se stvar ne razreši pa mora mož skrbeti za svojo zakonsko ženo in seveda opustiti tudi prešuštvo s svojo prileznico (Zjačič, 1979b,331,332). Po statutu mesta Umaga lahko sklepamo, da življenje neke prtležnice ni bilo nič kaj rožnato. Moškemu je bilo namreč dovoljeno, da je lahko po mili volji pretepel svojega sina, svojo ženo ali svojo prileznico, ki jo je imel na svojem domu. Ne glede na to, kako močno je koga prem lati I (s palico, z roko, do krvi, do smrti), jo je odnesel brez kakršnekoli kazni (STUM 2, 291). Na zanimivo prigodo naletimo tudi med lončarji v Celju. Ceh je nekemu lončarskemu mojstru, ki je zapustil svojo ženo, naložil kazen, da dokler se ne povrne v pošteno zakonsko življenje, ne sme opravljati svojega rokodelskega poklica (Blaznik, 1940, 67). Svoje stranke so ulične prostitutke iskale po gostilnah in trgih. V Pulju ni smela in tudi ni mogla nobena "meretrix puhlica" živeti kje v soseščini, saj je bila od tu takoj pregnana. Poleg tega pa je morala plačati še štirideset malih soldov (dve libri), od česar je polovico dobil tisti, ki jo je ovadil, drugo polovico pa mestna občina. Nič manjša kazen je ni doletela, če je izgonu nasprotovala (STPU 3, 270-271). Ob priliki praznikov in praznovanj, večjih delovnih projektov in sejmov so v mesto zmerom prihajala tudi dekleta iz okolice, da bi okrepila vrste lokalne prostitucije in seveda ogromno pridobila na račun pomožnih delavcev in trgovcev (Ros-siaud, 1989, 11-17; Ceremek, 1998, 394). Oblast v Trstu je lahko nagnala katerokoli zvodnico ali "mere-tricem puhlicam vel non puhlicam", ki je, ne glede na to kdaj, prispela v mesto in se naselila izven prostora, ki je bil določen (STTS 9, 314). Leta 1492 pa je bila v statut dodano še, da noben zvodnik ("leno"), ki ima prostitutko, ne sme priti z njo v Trst in se tu naseliti. V tem primeru je moral plačati petindvajset malih liber. Če pa je bil morda samo na poti iz enega mesta v drugo, je lahko prenočišče poiskal v mestni javni hiši ali v gostilni, vendar samo za en dan in eno noč. V nasprotnem primeru so morali predvideno kazen plačati tako zvodnik kot tudi tisti, ki so mu dali gostoljubje več kot en dan in eno noč (STTS 10, 314). 3. DRUŽBENA MENTALITETA IN PROSTITUTKE "Če iz družbe preženeš vlačuge, se bo kurbarija razpasla povsod ... Prostitutke v mestu so enake odplakam v palači. Če jih odstraniš, bo smrdel celoten grad..." (Ratli, 1986, 559). S tem citatom je zelo jasno orisan položaj prostitutk v srednjeveški družbi in odnos družbe do njih. Mestne javne hiše so namreč omogočale mladim fantom in obrtniškim vajencem, da so vsaj deloma izživeli svoje najbolj skrite spolne fantazije in si hkrati pridobili še nekaj izkušenj. Borcleli so jim bili na uslugo in tam so si lahko svobodno izbrali dekle, javne hiše so imele zelo pomembno funkcijo, saj so s tem zaščitile mlada nedolžna dekleta in druge ženske pred morebitnim posilstvom, zaradi katerega bi lahko izgubile častivrednost in bi njihova cena na poročnem trgu močna padla (Rossiaud, 1989, 47). "Gospa, to, kar pravite, je res in prepričana .sem, da je veliko lepih, krepostnih in nedolžnih žensk, ki se znajo braniti pred pastmi zapeljivcev. Zato sem tako zlovoljna in ogorčena, kadar slišim moške ponavljati, kako ženske hočejo biti posiljene in da jim sila niti malo ni neprijetna, četudi se močno branijo. Saj ne morem verjeti, da bi jim ugajala taka ogabnost."(Pizan, 1999, 202). Posilstev je v srednjeveških mestih moralo biti zelo veliko, saj v vseh pregledanih statutih naletimo na člene, ki obravnavajo takšne prestopke in zanje določajo tudi kazni. In katere ženske so bile najbolj izpostavljene? Kljub temu da so bila verjetno najbolj na udaru neporočena dekleta (device) oziroma ženske, ki so bile ponovno sposobne za zakon - vdove, tudi poročene ženske in takšne, ki so bile označene kot že doslej razuzdane - pogostokrat niso ušle posiljevalčevim krempljem. In glede na to, za katero od teh je šlo, so se tucli kazni med seboj razlikovale. Pa si poglejmo še konkretne primere. Edino celinsko mesto, ki je imelo svoj statut je Ptuj. Tistega, ki je posilil devico, so živega zakopali, če pa si je za svojo žrtev izbral poročeno žensko ali vdovo, so ga obglavili z desko (STPT 1376, 121-122). V statutu iz leta 151 3 je dodano še to, da je morala žrtev nasilje oziroma posilstvo prijaviti v Štirinajstih dneh. V nasprotnem primeru o tem niso razsojali in ženske niso zaslišali (STPT 1513, 87). izolski statut ne razlikuje med posilstvi. Kogarkoli je prešinila misel, da bi razdevičil nedolžno dekle ali nasilno ravnal s poročeno ženo, oziroma z že pred tem razuzdano ("iam corupta"), in je seveda svojo zamisel tudi udejanjil, ga je bilo potrebno ujeti in dati v mestni zapor. Za rešetkami je ostal tako dolgo, dokler zadeve 315 ANNALES • Ser. hist. sodo!. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAČIČ: ",VtERETRIX PUHLICA" IN "PLHANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH. 3! 1-32& ni preiskal podestai in dokler ni plačal kazni, ki mu je bila določena (STIZ 3, 369). V Piranu so bili tisti, ki so skušali onečastiti devico, že poročeno žensko ali žensko "iam coruptimi", oziroma so to dejansko storili, kaznovani, če so to priznali ali jim je bilo dokazano. O kazni pa je odločal podestat, in sicer glede na to, na kakšnem glasu je bila ta oseba {STPI 3, 274). V drugih statutih pa pride razlikovanje med posiljenimi ženskami veliko bolj do izraza. V Dvigradu je tistega, ki je posili! devico ali neporočeno dekle ("domiceliam"), proti njeni volji in brez njenega pristanka, doletela kar smrtna kazen. Žrtev je v povračilo za izgubo svoje čistosti dobila od hudodelčevih dobrin sto malih liber. V primeru, da ga ni bilo moč ujeti, pa je bil izgnan iz mesta in vse njegove dobrine, razen sto malih liber, določenih za posiljeno žensko, so prešle v last mestne komune. Lahko pa je prišlo tudi do primera, da se je posiljevalec, seveda če je njegova žrtev v to privolila, z onečaščeno žensko poročil. V takšnem primeru je bil oproščen vsakršne kazni. Mestni komuni je mora! plačati samo petindvajset malih liber. Včasih se je posiljevalca držala tudi smola. Zgodilo se je namreč lahko, da svoje izbranke ni mogel posiliti. Statut razlogov ne navaja. V takšnem primeru ga je doletela kazen v višini petdesetih malih liber, če pa jih ni mogel plačati, si je svoj zločin prav gotovo zapomnil po odsekani roki oziroma nogi. Podobno se je godilo tudi posiljevalcem poročenih žensk in vdov. Vendar pa je te, poleg bodisi obglavljenja bodisi plačila denarne kazni bodisi poroke, v vsakem primeru čakal izgon iz mesta za eno leto na oddaljenost 25 milj. Poseben člen dvi-gradjskega statuta pa obravnava posilstvo žensk, ki so bile na slabem glasu; med njimi je moč najti tako vdove, ki so bile zasačene pri "formicatione", prešuštnice in razuzdana neporočena dekleta kakor tudi prostitutke. In še med njimi pride do razlikovanj. Za posilstvo nevredne ženske je bilo potrebno plačati petindvajset malih liber, za poskus posilstva pa samo pet. V primeru, ko si je posiljevalec skušal zastonj privoščiti prostitutko, je moral mestni komuni plačati deset malih soldov {pol iibre) in isto vrednost tudi sami "meretrici comunae" (STDV 3, 251; STDV 4, 251; STDV 5, 251). ja, prostitutke pač niso bile zastonj. A koliko so njihove uslugo stale, iz virov žal ni mogoče ugotoviti. Prav tako kot v Dvigradu so bila tudi v Oprtalju in Buzetu posilstva obravnavana glede na status žrtve, vendar med ženskami na slabem glasu niso omenjene prostitutke, ampak samo ženske, ki so jih že kdaj zalotili pri prešuštvovanju. In tudi posledice hudodelstva so bile enake kot v Dvigradu. Smrti ali izgonu se je bilo moč izogniti s poroko, če so se z njo strinjale osebe, pod katerih varstvom je žrtev bila, bodisi da je to bi! njen 7 Ce I oten prevodi a tinskega sia tu ta j e o bj av I jen v V jes n i k, 5965. oče ali njena mati, bodisi morebitni bratje ali sestre, bodisi drugi bližnji ali bolj oddaljeni sorodniki (5TOP 5, 148; STBUZ 5, 1 15-1 16, 1597). Na podoben način, kot je bilo podrobneje opisano za Dvigrad, so bile denarne kazni določene tudi v Oprta lju in Buzetu (STOP 5; STOP 6; STOP 7, 148-149; STBUZ 5; STBUZ 6; STBUZ 7, 115-116, 159-160). V vsakem členu, ki se nanaša na posilstvo, je posebej poudarjeno, da se kazen, kakršnakoli je pač že bila predvidena, lahko izvrši samo, če je zločin mogoče dokazati. V kolikšni meri ženske posilstev v srednjem veku niso prijavljale, ne vemo. Verjetno se je to, da so jih popolnoma zamolčale in se niso zaupale niti svojim najbližjim, zgodilo le redkokdaj. Večkrat pa se je zgodilo to, da se je družina prizadete s posiljevalcem dogovorila kar o materialni odškodnini, ker ni želela, da bi se mestna oblast vmešavala (Rossiaud, 1989, 18). In tako se tudi o posilstvu ni javno razpravljalo. V statutu mesta Labin lahko nekaj več izvemo o samem poteku prijave posilstva in o morebitni poravnavi med hudodelcem in žrtvinimi krvnimi sorodniki. Če se je posiljevalec s "consanguineis" ženske, ki jo je onečastil (statut omenja devico ali vdovo), dogovoril o poravnavi, se je izognil predvideni smrtni kazni. V tem primeru je moral plačati oglejskemu patriarhatu petdeset malih beneških liber in dodatnih petdeset še komuni mesta Labina. Kdorkoli, bodisi moški ali ženska, ki je posiljevalcu namerava! pomagati, mu dati nasvet ali narediti uslugo, tako da se je ta z užaljeno stranjo dogovoril, pa je moral za kazen, poleg že zgoraj določene vsote, plačati še dodatnih petindvajset beneških liber tako oglejskemu patriarhatu kakor tudi komuni mesta Labin. ,Če pa ni prišlo do poravnave med obema stranema, je tistega, ki je zločincu pomagal, svetoval ali mu naredil kakšno uslugo, doletela izguba dobrin in smrtna kazen. Kako pa je oziroma bi morala ravnati posiljena ženska? Statut mesta Labin pravi, da če se je na cesti pojavila posiljena ženska in je kričala "k orožju, k orožju!", če so bili njeni lasje razmršeni in je trdila, da jo je nekdo posilil oziroma skušal posiliti, je morala nemudoma vložiti tožbo pred rektorji. Njeno zgodbo sta morali potrditi najmanj dve osebi, bodisi moškega ali ženskega spola, ki sta bili stari vsaj 12 let. Če se je hotel obdolženi moški očistiti krivde, je mora! zbrati dvanajst mož, ki so morali na dan sv. evangelija priseči, da obdolženi ni storil nič žalega ženski, ki ga toži. V primeru, ko obdolženi s temi dvanajstimi možmi tega ni mogel oziroma ni hotel dokazati, je moral svoj zločin plačati s smrtjo, izgonom ali z denarno kaznijo. In tudi vsi tisti, ki jih je posiljevalec zbral za svoje zagovornike, so morali storiti enako. Prav tako je morala tudi posiljena ženska z imenovanima pričama dokazali, da je res, kar je trdila {STLA 2, 160-161). 316 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAČ IČ: "MEHITRK PU8UCA" IN "PUTANA" V I5TRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTtiT, 3] t-326 Najbolj v podrobnosti se giede posilstev spušča statut Trsta. Zelo zanimiv pa je ta statut tudi za posilstva prostitutk. Skoraj ne bi našli ženske, ki je Trst pri posilstvu ni ščitil. Kdorkoli je posilil devico, poročeno ženo, vdovo ali redovnico, naj je bila meščanka Trsta ali je živela v njegovi okolici oziroma na podeželju, ali naj se je to zgodilo znotraj mesta ali v njegovi okolici ali pa izven njegovega območja, je bil obsojen na smrt, in sicer na obglavljenje. Kadar je svojo "izvoljenko" samo objemal, otipaval in poljubljal, a se z njo telesno ni združil, je moral v roku petnajstih dni plačati kazen dvesto liber. Če kazni v predvidenem roku ni poravnal, je izgubil desno roko. Kako pa je morala žrtev dokazati, da se ji je kaj takšnega zgodilo? Ovadbo zoper obtoženca je morala vložiti v osmih dneh od posilstva. Če je v tem terminu ni vložila, ni smel bit več sprožen postopek proti obtožencu. V primeru, da je proces stekel kljub dejstvu,, da obtoženec ni bil ovaden v osmih dneh, je bila tožba nična in neveljavna. Izjema je bila storjena samo takrat, če je bila ženska upravičeno odsotna in ovadbe v osmih dneh ni mogla vložiti. Vse to pa seveda ni veljalo v primeru, kadar je šlo za posilstvo "meretrices publicas", in glede na to, da v drugem odstavku statut obravnava posilstva plačanih dekei ("mercenariarum"), bi lahko sklepali, da posilstva prostitutk v Trstu niso Šteli med kazniva dejanja. V primeru dekel (kazen je znašala dvesto malih liber) je bilo potrebno ovadbo vložiti že isti ali pa naslednji dan. Še nekaj zanimivega lahko razberemo iz tega statuta. Namreč to, kaj se je zgodilo v primeru, če si je kdo poiskal žensko, bodisi poročeno bodisi samsko, se z njo telesno združil, jo objemal ali poljubljal, vendar tega ni storil na silo in tudi ne v njenem domu. Če je dvanajst pravičnih in lojalnih mož za to žensko dokazalo, da se za njo govori, da je ustrežljivega značaja, da je brez časti do svojega telesa, da je prostitutka ali pa se tako vede, takšnega "Casa-novo" niso mogli in smeli obglaviti ali mu odrezati katerega drugega uda. A kljub temu mu denarna kazen ni ušla. Plačati je moral sto malih liber, oziroma petdeset za deklo (STTS 5, 271-274). Tabela J: Prikaz kazni za posilstvo oziroma poskus posilstva. Table 1; Punishment for rape or attemped rape. devica neporočeno dekle vdova poročena ženska že prej razuzdana ženska prostitutka poskus posilstva | Ptuj živega zakopali obglavljenje z desko obglavljenje z desko lizola zapor in kazen zapor in kazen zapor in kazen zapor in kazen [Piran o kazni odloča podestat, giede na renome osebe, ki je posilstvo storila o kazni odloča podestat, glede na renome osebe, ki je posilstvo storila o kazni odloča podestat, glede na renome osebe, ki je posilstvo storila o kazni odloča podestat, glede na renome osebe, ki je posilstvo storila Dvigrad smrtna kazen (obglavljenje) 4 sto malih liber, izgon iz mesta, če je zbežal, možnost poroke smrtna kazen (obglavljenje) + sto malih liber, Izgon iz mesta, če je zbežal, možnost poroke smrtna kazen (obglavljenje) + sto malih liber, izgon iz mesta, če je zbežal. V vsakem primeru izgon za eno leto smrtna kazen (obglavljenje) + sto malih liber, izgon iz mesta, če je zbežal, možnost poroke. V vsakem primeru izgon za eno leto petindvajset rnaiih liber pol libre komuni in pol libre prostitutki. petdeset malih liber, če jih ni mogel plačati, so mu odrezali roko ali nogo. Za manjvredno žensko pet malih liber Oprtalj smrt, izguba vseh dobrin, možnost poroke, izgon smrt, sto malih liber, izgon smrt, sto malih liber, možnost poroke, izgon kazen po podestatovi odločitvi (materialna alt denarna) sto malih liber, izguba roke aii noge. Za žensko na slabem glasu odloča podestat. Buzet smrt, izgon, izguba vseh dobrin, možnost poroke smrt, izgon smrt, možnost poroke, izgon kazen podestatovi odločitvi (materialna ali denarna) slo maiih liber, izguba roke ali noge. Za žensko na slabem glasu odloča podestat. t.abin ječa, smrt, izgon, možnost sporazuma s sorodniki (sto malih liber oglejskemu patriarhatu in komuni), zaplenitev dobrin ječa, smrt, izgon, možnost, sporazuma s sorodniki (sto malih liber oglejskemu patriarhatu in komuni), zaplenitev dobrin ječa, smrt, izgon, možnost sporazuma s sorodniki (sio maiih liber oglejskemu patriarhatu in komuni), zaplenitev dobrin Trst smrt smrt smrt brez kazni 317 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAÓé "M ER ETRI X PUSUCA" IM "PUTAÑA" V ISTRSKIH IN OSREDNjll-l SLOVENSKIH MESTIH, 3! 1-326 Prostitutke naj bi poleg tega, da so krotile preveliko agresivnost mladih nepotešenih fantov, pripomogle tudi k uspehu v boju proti prešuštništvu, Lastnice bordelov so bile namreč, vsaj teoretično s prisego, dolžne prijaviti tistega, ki bi prešuštvoval Ker pa je neupoštevanje tega predpisa pomenilo le manjši prestopek, so zatisniie oko in s tem pripomogle, da novica ni prišla v javnost {Rossiaud, 1989, 47). Vendar sodeč po statutih, ki tako ali tako skoraj vedno govorijo samo o posledicah za ženske, ki so bile zasačene pri prešuštvovanju (izjeme so bili duhovniki in že omenjen celjski lončarski ceh, ki je bil eden redkih, da je kaznoval tudi moškega), ni razumljivo, zakaj so moški prešuštvo sploh morali skrivati! Verjetno so ženske raje videle, da njihov mož svojo odvečno energijo porabil v bordelu, kot da si bi izbral "sosedo", in obiska javne hiše niso jemale kot skok čez plot. Statuti Trsta, Poreča, Buzeta, Dvigrada in Buj so "de muliere in adulterio comprehensa" povsem jasni. V 8u-jah je vsaka ženska, ki je skočila čez plot, za vse večne čase izgubila tako svojo doto kakor tudi vse svoje premičnine in nepremičnine. Vse to je prešlo v roke njenega moža, ki je pretrpel takšno sramoto in krivico (STBU 2, 402). Ravno tako se je zgodilo tudi z žensko, ki si je kljub temu, da je imela zakonskega moža v mestu Poreč ali njegovem okrožju, delila posteljo z drugim me; ^ (STPO 1, 147). V Dvigradu je eno tretjino od vseh dobrin, ki jih je imela prešuštnica, dobila komuna, preostali del pa njen prevarani mož. V tem mestu je kazen doletela tudi tistega, ki je sodeloval pri skoku čez plot. Ne glede na to, da je ženska privolila v spolno občevanje, je moral komuni plačati petindvajset malih liber (STDV 7, 259). Tudi ženska, ki si je v Buzetu privoščila takšno bežno avanturo, je izgubila vse svoje dobrine. Poleg tega je morala oblast v tem mestu v roku Tabela 2: Prikaz kazni za prešuštvovanje. Table 2: Punishment for adultery. enega meseca, dogodek pretuhtati in potem izjaviti, določiti in presoditi, kakšna naj bo denarna kazen. Ali je morala tako kazen - petdeset malih líber - plačati sama ženska, v statutu ni konkretno rečeno ("componenda comunibus antedictis") (STBUZ 9, 131, 176). Če jo je morala, potem lahko iz tega sklepamo, da je sama imela gotovino. Trst je bil glede poročenih žensk, ki so se na svojo željo telesno združile z drugim moškim, še bolj strog. Poleg tega, da je izgubila vse svojo imetje, je bila tudi za vedno izgnana iz mesta. V primeru, da si je drznila priti nazaj, jo je bilo treba najprej prebičati in mučiti, nato pa spet izgnati. V Trstu je bila takšna ženska tudi javno osramočena, saj so jo po mestu peljali v spremstvu trobente in drugih instrumentov. Najhujša kazen je v Trstu doletela žensko, ki jo je zaradi prešuštva ovadi! lastni mož. Poleg tega, da so vse njene dobrine prešle na zakonskega partnerja, jo je skok čez plot lahko sta! tudi glavo (STTS 6, 276-277). Tako se je moški lahko na zelo hiter in Ličinkovit način znebil svoje žene. Na edino izjemo naletimo v Pulju in Sv. Lovreču Pazenatičkem. Tukaj sta bila namreč moški in ženska obravnavana enako. V Pulju je oba v primeru prešuštvovanja najprej čakal bič, nato pa še izgon. Seveda so tudi v Pulju vse dobrine prešle na prevaranega zakonca, bodisi ženo, bodisi moža (STPU 2, 269). Moški, ki je v Sv. Lovreču Pazenatičkem telesno občeval z ženo koga drugega v hiši, kjer je ona stanovala, je moral plačati sto liber in za dva meseca mu je bila odvzeta prostost. Pol manjša kazen pa ga je doletela, če je prešuštvoval izven njenega doma. Enako se je zgodilo tudi z žensko, ki je poleg zgoraj določene kazni izgubila še svojo doto. Seveda je bilo treba celotno dogajanje prijaviti pred sodiščem, ker drugače sodnik ni mogel razsoditi in izreči kazni (STsvLP 2, 146). I ženska moški jsodelavec prij^esuštvu I Brije izguba vseh dobrin j Poreč izguba vseh dobrin ÍDvigrad izguba vseh dobrin ¡petindvajset malih liber IB uzet izguba vseh dobrin + petdeset malih liber kazni Trst izguba vseh dobrin + izgon, bičanje in mučenje, procesija po mestu ob spremljavi trobente j Pulj bičanje, izgon, izguba vseh dobrin bičanje, izgon, izguba vseh dobrin [Sv. I.ovreč Pazenatički sto malih liber, izguba dote sto liber, dva meseca zapora! (pol manj, če se je to zgodilo izven njenega doma) 318 ANNAIES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAČIČ: "MERETR]X PU8UCA" IN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNfIH SLOVENSKIH MESTIH, Ji 1-326 Poleg vsega že povedanega so bile prostitutke v javnih hišah najbolj vnete tudi pri preganjanju tajne prostitucije in na razuzdane poročene žene, katerim so grozile, da jih bodo odpeljale v bordei (Rossiaud, 1989, 47). Vse te pozitivne strani prostitucije so bile mestnim oblastem dobro znano in po vsej verjetnosti so zaradi tega tudi dopuščali javne hiše in prostitutke. Poleg tega je zagotovo zelo pomembno težo pri odobravanju njihovega delovanja imela tudi ekonomska vloga. Dohodki od teh ustanov so bili namreč tako sestavni del mestnega proračuna kot dobička nekaterih meščanov. Tudi zaradi tega so se mestne oblasti nenehno borile, da bi preprečile ulično prostitucijo (Uitz, 1988, 103). Tako je prostitucija pripomogla, da je bil volk sit in koza cela, saj so bile spodobne ženske obvarovane pred moškim nadlegovanjem, moški potešeni in vrh tega je bila polna še mestna blagajna. Kot je znano, je v 13. stoletju pod vplivom kanonikov in velikih teologov seksualna morala izgubila del svoje strogosti. Poželenje ni bilo več šteto med najhujše grehe, temveč je bilo le še manjše zlo. A kljub vsemu so še vedno zagovarjali določilo, da je dovoljeno le znotraj zakonske zveze (Rossiaud, 1989, 50, 154). Cerkveni krogi so tudi na prostitucijo gledali kot na manjše zlo in jo tolerirali. To je pripeljalo celo do tega, da je papež Pij II. prostitucijo branil in odločno odklonil strogo prekletstvo pocestnic. Zelo redko se je zgodilo, da je kdo hotel prepovedati prostitucijo iz religioznih razlogov. Najbolj običajna zahteva, ki jo je cerkev zagovarjala in podpirala, je bila spreobrnitev prostitutk. Veliko število pridigarjev si je prizadevalo za spreobrnitev prostitutk in spremembo bordelov v pobožne ustanove. Pri tem niso bili kaj dosti uspešni (Graus, 1981, 405, 406). Kot so se na račun javnih hiš polnile mestne blagajne, so imeli od njih korist tudi samostani. Večkrat so namreč bordeli financirali ustanovitev kakšnega samostana, od česar pa so imele korist tudi same prostitutke, saj so lahko vanj, če so zanosile, oddale svoje nezakonske otroke. Verjetno zanositev ni bila redka, saj poznavanje kontra-cepcije nt bilo takšno, kot je danes. Zelo zanimivo bi bilo tudi videti, kako so druge, poštene ženske gledale na prostitutke. So jih tudi same jemale kot obrambo poštenih žensk pred pohotneŽi? "Toda katere meščanke bova pripeljali1 Razuzdane ženske ali take na slabem glasu? Zagotovo ne; vse bodo srčne in zelo ugledne ženske, saj ni lepšega okrasja za neko mesto, kot so plemenite in pogumne dame." (Pi-zan, 1999, 156). Po vsej verjetnosti ženske o prostitutkah niso imele posebno lepega mnenja, saj so velikokrat; ravno one metale slabo luč na celotno žensko populacijo. 4. PROSTITUTKE - MARCINALKE? K marginalnirn skupinam so spadale osebe oziroma ljudje, ki norm in pravi! družbe, v kateri so živeli, niso priznavali oziroma se po njih niso ravnali ali pa se niso mogli ali hoteli ravnati. Vodilne skupine v družbi so na njihovo preziranje družbenih norm reagirale odklonilno in z negativnimi sankcijami ter jih niso sprejele kot sebi enakovredne (Graus, 1981, 396; Hartung, 1986, 50). Včasih pa so bili marginalci tudi izvzeti iz samih norm. Ali so prostitutke pripadale k tej skupini outseiderjev ali ne, je bilo vprašanje, ki so si ga zastavili tudi nekateri pisci raziskav o marginalcih.8 Ne glede na to, da je bila prostitucija pri mestnih oblasteh do določene mere tolerirana, da je obstajala možnost vključitve pocestnic nazaj v družbo in da je bila prostitucija obravnavana kot "nujno zlo", ne gre dvomiti o tem, da je svet prostitutk, zvodnikov in zvodnic obstajal na robu družbe. Vendar pa prostitutke niso spadale k skupini najbolj nizkotnih grešnic (Graus, 1981, 404-411; Hartung, 1986, 66-70; Rath, 1986, 553). Že sam pogled v statute istrskih mest nam jasno pokaže, da so bile prostitutke v tem okolju na robu družbe. Pri obravnavanju posilstev smo opazili, da so bile prostitutke vedno in povsod tretirane drugače kot druge ženske, v Trstu pa posilstvo le-teh sploh ni veljalo za zločin. Podobno je veljalo tudi v primeat ugrabitev, saj kazen, ki je bila v Trstu določena za ugrabitev, spet ni veljala za prostitutke (STTS 5, 273; STTS 1, 160). V drugih statutih, npr. Ruzeta (STBUZ 8, 116-117, 160-161), Dvigrada (STDV 6, 251-252), Oprtalja (STOP 8, 149-150) in Vodnjana (STVO 3, 1 39), kjer je še mogoče najti člene o ugrabitvah, pa rti posebej poudarjeno, da člen ne velja za prostitutke. Mogoče bi lahko tudi tukaj sklepali, da se ugrabitev pocestnice ni zdela zločin in zato takšnih primerov niso obravnavali. Tudi uredba v tržaškem statutu, da se ni smelo z mučenjem izsiliti priznanje za kaznivo dejanje, ni veljala za prostitutke. Tako so se zopet znašle v družbi z malovrednimi osebami ("personis villibus"), berači, potepuhi in drugimi podobnimi. Te so namreč lahko vrgli v ječo, jih mučili in postavili na sramotilni steber (STTS 2, 169-170). Ravno tako so v Trstu razlikovali tudi pri napadih na osebo. Zakon ni veljal za tistega, ki je napadel ali poškodoval malovredno osebo, in med te so šteli tudi prostitutke (STTS 3, 194). Kadar je v Buzetu kdo, ki je bil v javnosti znan kot pijanec, ničvrednež, človek na nižjem položaju ali pocestnica, na javnem mestu storil kako odvratno delo, bodisi da je rekel oziroma storil komu kaj slabega, bodisi da je koga udaril, in če je prizadeti človek, ki mu je bilo to storjeno, udaril takšnega pijanca, ničvredneža, človeka na nižjem položaju 8 Graus 0981); Hartung 0986); Geremek (1998); za kasnejše obdobje (17. in 18. stoletje} giej tudi: Bertoša (1989). 319 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAGČ: "MER£TRIX PUBUCA" IN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, 311-326 ali pocestnico ali če je s poštenimi ljudmi dokazal, da mu je nekdo od njih izrekel žaljivko, v takšnem primeru je bila kazen odvisna od dobre volje oblasti, saj je po svoji svobodni izbiri določila višino kazni, pri čemer je upoštevala položaj oseb, ki so bile pri kaznivem dejanju udeležene, in stopnjo kaznivega dejanja {ST8UZ 4, 112-113, 157). Tudi v Oprtaiju se je pijancem in pocestnicam zgodilo nekaj takega (STOP 4, 144). "Meretrix puhlica" v Puiju ni smela biti poklicana za pričo, če pa je to bila, ni smela odločati v prid obrambe (STPU 3, 271). Tudi po zmerljivkah, ki so vsevprek letele po istrskih mestih, lahko vidimo, da so prostitutke spadale med manjvredne ljudi in da so v zavesti takratnih ljudi veljale za nekaj slabega. "Meretrix" ali "puttana" dandanes bolj poznana "kurba" je bila ena od zelo pogostih zmerljivk. Kadar je kdo ženski po krivici rekel, da je "kurba", jo je s tem, da jo je primerjal z nekom iz družbenega dna, po vsej verjetnosti užalil. Tudi v današnjem času ni kaj dosti drugače. Kako so to uravnavali statuti istrskih mest? V Labinu je moral tisti, ki je po krivici koga zmerjal z lažnivcem, morilcem, kurbinim sinom ("filius meretricis"), kurbo ("meretrix"), izdajalcem, plačati kazen. Kadar pa je dokazal, da je bila zmerljivka namenjena komu, ki je resnično bil to, za kar ga je zmerjal, se je tudi kazni lahko i/o;, s 1A 1, 184). Tudi v Vodnjanu je bilo tako. Za psovke, kot so bile morilec, ničvrednež, "donna dir puttana", tatica... je bilo potrebno komuni plačati pet malih liber. Poleg kazni je moral tisti, ki je takšno hudobijo izrekel, svoje besede pred oblastjo in ljudstvom zanikati, in to kljub temu, da so bile mogoče izrečene žaljivke resnične, a se tega ni dalo dokazati (STVO 1, 135). Nič drugače se ni zgodilo s tistim, ki je koga užali! v Balah (STBA 1, 74). V Buzetu so lahko izbirali med žaljivkami: lopov, tat, krivoprisežnik, ničvrednež, izdajalec, nezvestež, "lažeš skozi grlo", izgnanec, "putana", tatica, razuzdanka in podobnim. Kdor je užalil koga z besedo iz tega seznama, je moral plačati pol marke (štiri libre) buzetski občini in pripadajoči del tudi beneški oblasti. V primeru, je bila oseba, ki ji je bila žalitev namenjena, javno poznana po tem ali ji je bilo to dokazano, žalitelju ni bilo treba plačati ničesar, razen štirideset mahih soldov (dve libri) po starem običaju (STBUZ 1, 109, 153-154). Tudi v Oprtaiju so bile poznane podobne psovke, med njimi seveda tudi "donne puttana". In tukaj je bilo spet potrebno plačati, razen za primere, ko je bila ta zmerjana oseba že prej javno poznana kot takšna iSTOP 1, 139-140). V tem mestu pa statut v enem izmed svojih členov še posebej obravnava primere obrekovanja, to se pravi, da žaljivka ni bila izrečena človeku v obraz, ampak se je za njegovim hrbtom govorilo o njem kot o tatu, hudobnežu, kurbi in podobnem. Tudi v teh primerih se je proračun občine na račun globe poviša! za petdeset malih liber, a če se je žaljeni resnično izkazal za malopridneža, je občina ostala praznih rok (STOP 2, 140). Malo drugače pa so bile kazni za žalitve določene v Dvigradu. Izbor zmerljivk je bi! tudi tukaj enak. Med roparji in pankrti lahko najdemo tudi "putano", tatico in razuzdanko. Vendar statut pravi, da je moral tisti, ki je komu izrekel določeno psovko, plačati dve mali libri in svoje besede preklicati, češ da se je lagal. To pa je spet veljalo samo za ljudi na dobrem glasu. Drugače so krivičneža postavili na sramotilni steber, dokler ni trikrat zapored preklical svoje žalitve. V primeru, da je psovka letela na koga, ki je bil v javnosti po tem poznan, je kazen znašala le dvajset soldov (eno libro). Oseba je lahko ostala na prostosti, dokler se rektor in sodnik nista odločila o morebitnem povišanju denarne kazni, pri čemer sta upoštevala družbeni status te osebe in stopnjo prestopka {STDV 1, 246-247). Prav tako je bilo tudi v Bujah, saj je bilo za psovko potrebno plačati pol marke (štiri libre), če je pa bila psovka namenjena osebi, ki je bila javno poznana po tem, pa le dve mali libri, in Cisti, ki je zmerjal, je lahko ostal na prostosti (STBU 1, 394). Verjetno bi lahko po zadnjem stavku, "et remanendo etiam in libertate", sklepali, da je lahko tisti, ki je neupravičeno koga žali! s katero od grdih besed, pristal tudi za rešetkami. Vendar pa je bolj verjetno, da je to pomenilo izognitev sramotilnemu stebru, kot smo videli, da je bila navada v Dvigradu. Po statutih Grožnjana (STGR 1, 214) in Sv. Lovreča Pazenatičkega (STsvLP 1, 145) lahko ugotovimo, da so tudi zvodnice spadale med manjvredne ljudi, saj so v teh dveh mestih poleg omenjenih žaljivk poznali tudi zmerljivko "ruffiana". V Sv. Lovreču Pazenatičkem je bila tudi ka2en za zmerljivke ("puttana, ruffiana, ...") dokaj zanimiva. Ženska, ki je drugo žensko užalila, je morala namreč eno nedeljo po maši trikrat skočiti s pete stopnice na stopnišču mestnega vodnjaka in javno zanikati izrečeno žaljivko, V primeru, da ni mogla dokazati, da je to, kar je izjavila, res, jo je lahko kaznoval samo sodnik. Statut mesta Pufja sicer ne našteva posebej izrazov, ki so spadali med zmerljivke, a kljub temu določa kazni za zmerjanje. Kazen je bila odvisna od tega, kje je bila Žalitev izrečena. Štirideset malih soldov (dve libri) je bilo treba odšteti, če je kdo psovko izrekel vpričo oblasti mesta Pulja, poi manj pa, če se je to zgodilo kje drugje (STPU 1, 265). Statuti Umaga (STUM 1, 289), Pirana (STPI 1; STPI 2, 249-250) in Izole (ST1Z 1, 362; STIZ 2, 362) nam prav tako ne ponudijo "sočnih" izrazov, s katerimi so se srednjeveški prebivalci in prebivalke med seboj obmetavali, temveč sov njih določene samo kazni. Spet najbolj pa ima člen o žalitvah razde lan statut mesta Trst. Poglejmo podrobneje samo zmerjanje med ženskami. Za besede, kot so "meretrix", krava, oslica in podobne, je bilo treba v Trstu plačati dve marki (šestnajst liber). V primeru, da je bila žaljivka ali psovka izrečena vpričo predstavnika oblasti, je bilo potrebno 320 ANNALES • Ser. hist. socroi. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAČIC: "MERETKIX PUBUCA" IN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, 311-326 plačati petindvajset malih liber, razen če ni bil tisti, ki je psovko izrekel, ali tisti, ki mu je bila namenjena, maiovredna oseba. V tem primeru je veljala ista kazen kot zgoraj. Tudi v tem statutu najdemo podobno določilo kot v drugih, namreč to, da ko se je izkazala določena žalitev za resnično, zmerjalcu ni bilo treba odpreti svojega mošnjička. Osebi, ki se ni strinjala z izrečeno zmerljivko in je zakričala: "Lažešl", prav tako ni bilo treba plačati. Seveda to spet ni veljalo takrat, kadar je bila psovka na mestu. V primerih, ko pa je kdo koga tako razjezil, da mu je namenil več psovk in so te letele na vse strani, je moral plačati za vsako posebej (STTS 4, 234-235). V pregledanih statutih naletimo še na en dokaz o manjvrednosti "nečastnih žensk". Kadar je v Buzetu ženska, ki je bila na slabem glasu ali je bila zasačena pri prešuštvovanju, užalila drugo žensko, ki je bila na dobrem glasu, je morala buzetski občini plačati kazen v višini desetih malih liber in pripadajoči del tudi beneški oblasti, kakor je bila navada po starem običaju. In ker je šlo za ženske iz družbenega dna, seveda velikokrat niso imele denarja za plačilo. Tudi v tem primeru je niso odnesle nekaznovane, saj sta jih čakala bičanje in dosmrtni izgon Iz mesta. Sploh pa nas ne preseneča dejstvo, da v obratnem primeru, ko ženski, ki je bila Tabela 3: Prikaz kazni za zmerljivke. Table 3: Punishment for cursing. višje na družbeni lestvici, za "užalitev" manjvredne ženske ni bilo potrebno plačati ničesar (ST8UZ 2, 110, 154). Tudi ženske v Oprtal ju, ki so bile na slabem glasu in so v obraz zabrusile kakšno žaljivko spoštovanja vredni ženski, so doleteli bodisi kazen, bodisi bičanje oziroma izgon (STOP 3, 140). V Dvigradu je morala ženska, ki je bila na slabem glasu, za žalitev častivredne ženske prav tako plačati določeno kazen - pet malih liber. Če pa tega ni zmogla, je bila bičana in je morala svoje besede trikrat zapored preklicati, podobno kot smo že opisali pri psovanju. Kazen je doletela tudi ženske, ki so bile na dobrem glasu in so v odgovor na žalitev izrekle psovko ženski na slabem glasu. Plačati je morala namreč dvajset malih soldov (eno libro) (STDV 2, 247). V Vodnjanu se je ženska na slabem glasu lahko znašla celo za rešetkami. Če namreč ni mogla plačati predvidene kazni, je morala za osem dni v zapor (STVO 2, 136). V Trstu je bilo možno tudi, da sta se med seboj zmerjali dve, obe manjvredni ženski. O kazni za takšno manjvrednico, ki naj bi znašala manj kot pet malih liber, je odločal sodnik. Prav tako pa je bila kazen odvisna od sodnikove volje takrat, ko je poštena ženska udarila manjvredno ženska, katera jo je zmerjala. Plačati je morala približno pet malih liber, razen če ni prišlo do umora ali pohabljenja (STTS 4, 2.35). žaljivka izrečena po krivem resnična žaljivka če je žalila ženska na slabem glasu Labin pet liber ni kazni [vodnjan pet malih liber, preklicati svoje besede pet malih liber, osem dni zapora (če ne more plačati) ¡Bale pet malih liber, preklicati svoje besede Buzet štiri libre občini, del Benetkam ni kazni, razen dveh liber po starem običaju deset malih liber užaljeni ženski + de! še občini, bič in izgon (če ne more plačati) Oprtajj Štiri libre občini, osem liber Benetkam ni kazni, razen dveh liber po starem običaju deset malih liber, bič, izgon Dvigrad dve mali libri, besede preklicati ena libra pet malih liber, sramotilni steber, preklic besed Bu je Štiri libre dve mali libri Grožnjan Sv. Lov reč Pazenatički 3 x skok s pete stopnice mestnega vodnjaka, preklic besed, kazen določi sodnik Pulj dve libri (pred mestno oblastjo), ena libra (kje drugje) Umag dve libri (odvisno od renomeja osebe in kraja, kjer je bila izrečena) Piran dve libri Izola pet liber (pred oblastjo), dve libri (kje drugje) Trst šestnajst liber, petindvajset liber (pred oblastjo) ni kazni šestnajst liber 321 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Mojes KOVAČtČ: "MEKETRiX PUBLICA" IN "PUTAÑA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, 311-326 Kot smo že povedali, je bila moralna in religiozna obsodba prostitutk, ki je pomenila tudi socialno izključitev, popolnoma samoumevna, kljub različnim merilom, ki sta jih družba in cerkev imeli glede vrednotenja in koristi prostitutk. Pa vendar so tudi med samimi prostitutkami obstajale različne stopnje. Zelo znane beneške in florentinske kurtizane (te na obravnavanem območju niso bile poznane) so lahko živele zelo luksuzno življenje, dosegle veliko slavo, odigrale zelo pomembno vlogo v razvoju kulture in dosegle družbeni prestiž, o katerem so prebivalke mestnih javnih hiš lahko samo sanjale. Te pa so bile spet v veliko boljši situaciji kot ulične prostitutke (Ceremek, 1998, 394-39.5). V tisti h mestih, kjer je bila prostitucija zakonsko urejena, je bil tudi nadzor nad prostitutkami strogo določen. Kot indikator strogih predpisov moramo obravnavati lego javnih hiš znotraj mesta. Žal lahko za mesta, ki so bila zajeta v to raziskavo, o javni hiši zagotovo govorimo samo v Trstu, saj edino statut tega mesta bordel konkretno omenja. Za ostala mesta lahko o javnih hišah samo sklepamo. In tudi do točnih rezultatov glede lege mestnih javnih hiš ne moremo priti. V Trstu je stala "post palacium commuais" (STTS 9, 313). Če si pomagamo z raziskavami o prostituciji izven "naših" istrskih in celinskih mest, vidimo, da so mnenja o getoizaciji javnih hiš deljena. Brigitte Rath namreč trdi, da so največkrat stale kje na robu mesta (Rath, 1986, 561). Nasprotno pa dokazuje v svoji knjigi Jacques Rossiaud, da so vedno stale na glavnem križišču, kjer so se dogajale pomembne politične zadeve: v Benetkah je bilo to na Rialtu, v Firencah na mestu, ki je bil zelo znano po velikih trgovskih aktivnostih... (Rossiaud, 1989, 64) In če so bile Benetke in Firence izjema (Prostitution, 1995, 268), ki je potrjevala pravilo, je moral med izjeme spadati tudi Trst, saj položaj za mestno palačo prav gotovo ni na obrobju. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je bila glede lege javnih hiš razlika med deželami (italijanska mesta so imela to drugače urejeno kot avstrijska in nemška mesta). Kontrola prostitucije se ni kazala samo v prostorski legi, temveč tLidi v določilih o oblekah prostitutk. V večjih evropskih mestih so morale nositi kak že od daleč razpoznaven kos oblačila. Na primer v Augsburgu so morale nositi pajčolan, na katerem je bila za dva prsta široka zelena črta. Dunajski oblačilni red pa je za prostitutke določal rumeno ruto, ki so jo morale nositi na rami (Rath, 1986, 562). Kar zadeva tukaj obravnavana mesta, se moramo spet zadovoljiti le s Trstom, Tržaške zvodnice in prostitutke namreč niso smele nositi nikakršnega srebrnega, pozlačenega in zlatega pasu. V primeru, da so se kljub tej določbi v statutu kdaj pa kdaj hotele olepšati s čim takim, so morale plačati petindvajset malih liber (STTS 9, 314). To, da se niso smele malo bolj dragoceno okititi, jih je verjetno zaznamovalo manj, kot pa kak kos oblačila določene barve. S takš- nimi in podobnimi predpisi je bilo omogočeno zaznamovanje pocestnic, saj so bile na ta način razpoznavne in se je točno vedelo, da pripadajo določeni skupini. S tem je bilo mogoče postaviti tudi ločnico med spodobnimi in razuzdanimi ženskami, jih med seboj seveda tudi jasno razločevati pa Še nadzor nad ra-zuzdankami je bil lažji (Rath, 1986, 563). Znano je tudi, da so znotraj javnih hiš obstajala napisana pravila, s katerimi so lastniki oziroma lastnice bordelov vzpostavili/e določen red (Rath, 1986, 563-565), A o teh iz pregledanih virov ni mogoče reči ničesar. 5. NOVAČENJE PROSTITUTK IN STRANK Kaj je prisililo ženske, da so se skozi svoje življenje prebijale kot prostitutke, iz uporabljenih virov ni mogoče ugotoviti. Tudi ne, od kod vse so prihajale v istrska mesta. Mogoče so jih iz lastnih domov pregnale vojne, lakota ali bolezni. So bile morda domačinke? Saj se je večkrat dogajalo tudi to, da so možje svoje lastne žene primorali v prostitucijo, ker se družina ni imela več s čim preživljati. Lahko tudi, cla so ostale zaradi smrti ali ločitve brez moža in so se na neki način morale preživljati. Statuti nam ravno tako nič ne povedo, koliko so bila dekleta stara, ko so vstopile v svet prostitucije, ter kdo in kako jih je za ta poklic pridobil. Jacques Rossiaud v svoji knjigi pravi, da je bila povprečna starost: uličnih prostitutk okrog 17, uslužbenk v kopališčih okrog 20 in prostitutk v javnih hišah okrog 28 let. Po njegovem mnenju je večina od njih najprej začela z občasno prostitucijo, to je pomenilo, da so poleg vsakdanjih opravil delile tudi posteljo z enim in ali več znanci. Nato pa so jih kmalu začeli vabiti zvodniki oziroma zvodnice in so prej kot slej pristale v mestni javni hiši (Rossiaud, 1989, 39). Kako je bilo to v Istri in v naših mestih, ne verno. Niti tega ne, če je sploh imelo vsako istrsko mesto svojo javno hišo, ali pa so v njih poznali samo ulične prostitLitke, ki so tu in tam prišle prodajat svoja telesa. Huda bolezen ali nosečnost: sta lahko prostitutke pripeljali do nepreskrbljenosti, saj sta po pravilih pomenili izključitev iz javne hiše. S tem v zvezi je treba omeniti tudi skrb za stara leta, saj se ženska definitivno takrat ni mogla več prodajati. In kdaj je bila prostitutka prestara in je bila primerna za "odpad"? Po zatonu svoje kariere si je morala zagotovo najti drug vir zaslužka ali drug način preživljanja. Nekatere med njimi so verjetno same postale zvodnice, nekatere pa so se lahko umaknile v samostan. Nekateri samostani so namreč podpirali vstop skesanih grešnic. To je cerkev zelo podpirala. Zelo znane so bile magdalenke, v katerih ustanovah so pocestnicam pomagali pri začetku boljšega življenja (Klapisch-Zuber et al., 1998, 307). Verjetno se je včasih zgodilo tudi to, da je kakšna prostitutka spremenila svoj način življenja in se je nor- 322 ANNAIES • Ser. hist, sociol. • 13 - 2003 ■ 2 Mojca KOVAČ1C: "MERETRIX PUBUCA" IN "PUT AN A" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, .111.32«, malno vključila v družbo. A skoraj prepričani smo lahko, da se je to zgodilo samo takrat, ko si je našla drug vir zaslužka. Mogoče se je celo poročila. Ravno tako naši viri nič ne povedo o strankah, ki so zahajale v javne hiše. Duhovnikom in poročenim moškim naj bi bilo to nasploh prepovedano (Ratb, 1986, 567; Rossiaud, 1989, 44). Kaj se je pa v resnici dogajalo?! "In se koliko chvgih, ki nosijo breme številnega potomstva, vidimo umirati od lakote in bede, medtem ko se njihovi možje vlačijo po krajih razvrata in po-nočujejo v vseh gostilnah po mestu.'" (Pizan, 1999, 158). Zelo verjetno je, da so največje število odjemalcev predstavljali mladi neporočeni fantje, ki so na ta način porabili svojo odvečno energijo. Velikokrat pa so jim javne hiše služile kot šola, saj so starši svoje sinove sami pošiljali v bordele, da bi si pridobili določene izkušnje. 6. ZAKLJUČEK "Vse ve, ki ljubite krepost, slavo in ugled, boste sprejete z največjimi častmi, kajti bilo je ustanovljeno in zgrajeno za vse častivredne ženske - nekdanje, današnje in prihodnje." (Pizan, 1999, 303) Kljub temu da je Christine de Pizan zgradila svoje namišljeno mesto brez prostitutk in drugih malovrednih žensk, so v realnem svetu le-te še kako obstajale. V takratni, striktno monogamni, družbi - ki je zelo cenila devistvo neveste in je bila polna moralnih predsodkov o spolnosti, možnosti za poroke pa so bile v veliki meri odvisne tudi od imena in veljave družine, poteg tega je bil ženski del populacije še številnejši - bi bila vsakršna popolna odprava prostitucije, ki je služila kot ventil za zajezitev prekomerne spolne sle, povsem tluzorna. Kot smo ugotovili, so se tako posvetne kot cerkvene oblasti tega dovolj dobro zavedale in stvar velikokrat tudi obračale v svoj prid. Na prostitutke so teologi od Avguština do TomaŽa Akvinskega gledali kot na nujno zlo. Torej, družbi so bile potrebne, ampak še vedno so bile zlo. Kljub vsej toleranci so še vedno veljale za nečastne ženske in so jih metali v isti koš z morilci, tatovi, lažnivci, berači, potepuhi in drugimi osebami z družbenega dna. Določeni zakoni v statutih zanje niso veljali in kazni, ki so bile predvidene zanje, so bile med najstrožjimi. V istrskih mestih so pocestnice zagotovo delovale, če pa so bile tam tudi stalno naseljene, se pravi, da so živele v javni hiši, pa ne moremo brezpogojno trditi. To lahko trdimo le za Trst, kjer je bil bordel dovoljen in je v statutu tudi konkretno omenjen. Za razliko od Istre in Trsta v celinskih mestih Ptuj, Maribor in Ljubljana prostitutke v virih niso direktno omenjene. V teh mestih so bila poznana le kopališča, za katera je bilo tako ali tako znano (za tista, ki so bila urejena v zaprtem prostoru in kjer so se ljudje umivali v kopelih), da so bila velikokrat urejena kot bordeli. V ukinitvi velikega števila javnih hiš ob koncu srednjega veka moramo zagotovo videti zelo izrazito spremembo, ki jo je prineslo novo obdobje. Norme in pravila, ki so do določene mere ščitile prostitutke, so bile zreducirane na minimum oziroma popolnoma odpravljene. Odprava bordelov v 16. stoletju je časovno sovpadala z vsesplošno zaostritvijo moralnih predpisov in norm obnašanja. Obenem se je pojavi! tudi sifilis, za katerega so v veliki meri krivili ravno prostitutke. Kljub temu da je bila zelo pomemben faktor pri odpravi prostitucije prav gotovo reformacija, pa ta sama ni "kriva" za to, saj se je podoben razvoj dogajal tudi v katoliških deželah (Rath, 1986, 570, 571; Prostitution, 1995, 268). Bližal se je konec stoletja in razumljivo je, da je bil strah pred koncem sveta dokaj močan. Ljudje so ob pričakovanju konca hoteli odstraniti vse, kar je bilo slabo. Spomnimo se samo na vzdušje pred praznovanjem novega leta 2000. Istočasno z zatonom javnih hiš je bito tudi obiskovanje kopališč vedno redkejše. Vzroki za to so bili predvsem spremenjene moralne predstave, pomanjkanje lesa in s tem vedno višje cene, večje zanimanje obiskovalcev za naravne vrelce, pomisleki zdravnikov glede prekomernega obiskovanja kopališč kakor tudi opozarjanje pred okužbo s sifilisom (Bad, 1980, 1332). "MERETRIX PUBLICA" AND "PUTANA" IN ISTRIAN AND CONTINENTAL SLOVENE TOWNS About Prostitution in the Middle Ages Mojca KOVACIC Ul. Pohorskega bataljona 19, SI-3214 Zrece e-mail: mojca.kovacic@siol.net ABSTRACT The main task of the article is to highlight prostitution in medieval Istran (Slovene and Croatian towns, and Trieste) and inland towns in the territory of today's Slovenia. The most significant sources used include the statutes of 323 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Moica KOVAQC: "ME RET RIX PU8LICA" IN "PUTANA" V ISTR5KIH IN OSREDNjIH SIOVEN5KIH MEST5H, 311-326 Istran towns and the town of Ptuj, and the materials about the history of Ljubljana and Maribor in the Middle Ages. In medieval towns numerous forms of prostitution emerged: public brothels, baths, private brothels, and street prostitution. To keep prostitutes under control, Trieste municipal authorities only permitted public brothels. It is likely that other researched towns had only private brothels and street prostitutes. Baths and spas (arranged like brothels) only existed in larger inland towns and Trieste. Soothing sexual tensions in the society, prostitutes were tolerated by both municipal and ecclesiastic authorities to a certain extent. They would also be visited by young men who could acquire experience and release their sexual energy. Therefore, other women would be protected against possible rape. In Istra, rape sentences differed according to the status of the victim (virgin, widow, married woman, inferior woman - from time to time also including prostitutes). Many times prostitutes played a vita! role in the battle against adultery and the hunt for street prostitutes. Hence, ecclesiastic authorities considered prostitution a minor evil to be tolerated. Nevertheless, the world of prostitution existed on the margins of society. On the basis of town statutes it can be ascertained that prostitutes were always matched with other inferior members of the society: beggars, murderers, vagabonds, etc. Insulting expressions, such as the most common, 'meretrix' or 'putana', also reveal that in the public consciousness prostitution represented something evil. The municipal authorities strove for the highest possible level of control of the prostitutes, usually by allocating a precise place where they could exercise their craft ~ the public brothel - or by the dress code determining what prostitutes could or could not wear. The majority of public brothels and baths were abolished at the beginning of the 16lh century, mostly due to stricter general moral and behavioural norms. Another significant factor to be considered is the expected huge changes at the end of the century and the consequent fear of the end of the world. Key words: prostitution, Istra, towns, Middle Ages KRATICE AMSI - Atti e memorie della Societe istriana di Archeologia e Storia Patria AT - Archeografo Triestino. Raccolta di Memorie, Notizie e documenti. Particolamente per servire alla Storia della Regione Ciulia Atti -- Atti, Centro di ricerche storiche - Rovigno GZL - Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku GZM - Gradivo za zgodovino Maribora v srednjem veku SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti STBA - statut Bal STBU - statut Buj STBUZ - statut Buzeta STDV - statut Dvigrada STGR - statut Grožnjana STIZ - statut Izole STKP - statut Kopra ST1A - statut Labina STMO - statut Motovuna STNO - statut Novigrada STOP-statut Oprta Ija STPI-statut Pirana STPO - statut Poreča STP1 1376 - statut Ptuja iz 1376 STPT 1513 statut Ptuja iz 1513 STPU - statut Puija STsvLP - statut Sv. Lovreča Pazenatičkega STTS - statut Trsta STUM - statut Umaga STVO - statut Vodnjana STVR - statut Vrsarja .VIRI iN LITERATURA GZL - Otorepec, B. (1956-1966): Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku i-XI. Ljubljana. GZL 1 - GZL, Vit. zvezek, listina št. 84, 1453, februar 2., Ljubljana. GZL 2 - GZL, X. zvezek, listina št. 82, 1466, oktober 25., Gradec. GZL 3 - GZL, XI. zvezek, listina št. 19, 1257-1269. GZM - Mlinaric, j. (1975-1985!; Gradivo za zgodovino Maribora !-XI, Maribor. & Mlinaric, J. (1987/88): Gradivo za zgodovino Maribora XIII~XIV. Maribor. & Mlinaric, j. (1991): Gradivo za zgodovino Maribora XVII. Maribor. GZM 1 - GZM, V. zvezek, listina št. 63, 1393, julij 4. GZM 2 - GZM, IX. zvezek, listina št. 77, 1468, junij 12. GZM 3 - GZM, X. zvezek, listina št. 34, 1491, november 22., Gradec, STBA - Muciaccia, G. (1976-1977): Gli statuti di Valle d'istria. V: Alti Vol. Vit. Unione degli Italiani delflstria e di Fiume, Universita popolare di Trieste, 63-112. STBA 1 - STBA, člen 35 STBU - Zjačič, M. (1969): Sačuveni fragment starog statuta opčine Buje iza 1412. godine. jadranski zbornik. Priloži za povijest Istre, Rijeke, Hrvatskog Promorja i Corskog kotara, VII. Rijeka - Pula, 365 -416. STBU 1 - STBU, člen 12 STBU 2-STBU, člen 76 324 ANNALES • Ser. bist, socio!. • 13 • 2003 ■ 2 Mojca KOVAČI ö "MERETRIX PUBLICA" IN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SLOVENSKIH MESTIH, 3H-32& STBUZ - Zjačič, M. (1963/64): Statut buzetske opčine. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Svezak VilU IX. Rijeka, 71-137. & Zjačič, M. (1965): Statut buzetske opčine. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Svezak X. Rijeka, 121-146. STBUZ 1 - STBUZ, člen 15 STBUZ 2 - STBUZ, člen 16 STBUZ 3 - STBUZ, člen 28 STBUZ 4-STBUZ, člen 29 STBUZ 5 - STBUZ, člen 37 STBUZ6-STBUZ, člen 38 STBUZ 7-STBUZ, člen 39 STBUZ 8 - STBUZ, člen 40 STBUZ 9-STBUZ, člen 87 STDV - Zjačič, M. (1961/62): Dvigradski statut. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu, Svezak VI-VM. Rijeka, 235-293. STDV 1 - S TDV, člen 13 STDV 2-STDV, člen 14 STDV 3-STDV, člen 32 STDV 4 - STDV, člen 33 STDV 5 ~ STDV, člen 34 STDV 6-STDV, člen 35 STDV 7-STDV, člen 70 STGR - Klen, D. (1963/64): Statut Crožnjana. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Svezak VIII-IX. Rijeka 1963-1964, 213-255. & Klen, D. (1965): Statut Grožnjana. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Svezak X. Rijeka 1965, 203-243. STGR 1 - STGR, člen 141 ST!Z - Morteani, L. (1889): Isoia ed i suoi statuti. Gli statuti dlsola. V: AMSI, Volume IV., Fascicolo 3-4. Parenzo, Sodefe istriana di Arcbeoiogia e Storia patria, 349-421. & Morteani, L. (1889): Isola ed i suoi statuti. Gli statuti d'lsola. V: AMSI, Volume V., Fascicolo 1-2. Parenzo, Societa istriana di Archeologia e Storia patria, 155-193. ST1Z 1 -STiZ, 1. knjiga, člen 14 ST1Z 2 - STIZ, 1. knjiga, člen 15 STIZ 3 - STiZ, 1. knjiga, člen 49 STLA - de Franceschi, C. (1908): Statuta communis Alhonae. V: AT, Vol. IV deda ili Serie. Trieste, 131-229. STLA 1 - STLA, člen 8 STLA 2-STLA, člen 10 STOP - Vesnaver, G. (1885): - Notizie Storiche del Castello di Portole nelllstria, Statuto Municipale di Portole. V: AT. Nuova Serie, vol. XI. Trieste, 131-180. STOP 1-STOP, člen 15 STOP 2- STOP, člen 17 STOP 3-STOP, člen 16 STOP 4-STOP, člen 30 STOP 5-STOP, člen 38 STOP 6 - STOP, člen 39 STOP 7 - STOP, člen 40 STOP 8-STOP člen 41 STPI - Pahor, M., Šumrada, j. (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja - Gli statuti del Comune di Pirano dal XII! al XVII secolo. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center S AZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. STPi 1 - STPI, 2. knjiga, člen 3 STPI 2-STPI, 2. knjiga, člen 4 STPI 3-STPI, 2. knjiga, člen 32 STPO - Zjačič, M. (1979a): Statut grada Poreča iz 1363. godine. Monumenta historico-juridica slavorum meri-dionalium, Vol. XML Zagreb, 7-203. STPO 1 - STPO, 3. knjiga, člen 17 STPT 1376 - Masten, H. M.r Premzl, P. (eds.) (1998): Statut mesta Ptuj 1376. Študijska izdaja, Viri 2. Zgodovinski arhiv Ptuj, Umetniški kabinet Primož Premzl. STPT 1376, člen 28 STPT 1513 - Masten, H. M., Kos, D. (eds.) (1999): Statut mesta Ptuja 1513. Viri 3. Ptuj - Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj - Znanstvenoraziskovalni center SAZU. STPT 1513, člen 22 STPU - Benussi, B. (1911): Statuto del comune di Pola. V: AMSI, Vol. XXVII. Parenzo, 107-449. STPU 1 - STPU, 4. knjiga, člen 1 STPU 2 - STPU, 4. knjiga, člen 8 STPU 3 - STPU, 4. knjiga, člen 11 STsvLP - Jelinčič, j. (1973): Statut svetog Lovreča Pazenatičkog sa posebnim osvrtom na jezične karakteristike. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu, Svezak XVIII. Rijeka, 71-152. STsvLP 1 - STsvLP, 4. knjiga, Člen 40 STsvLP 2 - STsvLP, 4. knjiga, člen 45 STTS - de Szombathely, M. (1935): Statuti di Trieste del 1421. V: AT. Vol. XX della lil Serie. Trieste. STTS 1 - STTS, 3. knjiga, člen 1 STTS 2 - STTS, 3. knjiga, člen 3 STTS 3 - STTS, 3. knjiga, Člen 8 STTS 4 - STTS, 3. knjiga, člen 31 STTS 5 - STTS, 3. knjiga, člen 58 STTS 6 - STTS, 3. knjiga, člen 61 STTS 7 - STTS, 3. knjiga, dodatek k členu 61 STTS 8 - STTS, 3. knjiga, člen 62 STTS 9 - STTS, 3. knjiga, člen 85 STTS 10-STTS, 3. knjiga, člen 85, additio 1492 STUM - Benussi, B. (1892): Lo statuto del comune di Umago. V: AMSI, Vol. VIII, Fascicolo 3 e 4. Parenzo, 227-313. STUM 1 - STUM, 4. knjiga, člen 4 STUM 2 - STUM, 4. knjiga, čjen 14 STVO - Radossi, G. (1970): Introduzione allo Statuto di Dignano. V: Atti. Volume 1, 53-151. . STVO 1 - STVO, 4. knjiga, Člen 6 . . . • STVO 2 - STVO, 4. knjiga, člen 7 » - • STVO 3 - STVO, 4. knjiga, člen 19 Bad (1980): Bad. V: Lexikon des Mittelalters'; L Band, Aachen bis Bettelordenskirchen, Artemis Verlag, Mönchen und Zürich, 1331-1336. . . .. . 325 ANNALES ■ Ser, hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Mojca KOVAČIČ: "MERETRIX PUB1JCA" IN "PUTANA" V ISTRSKIH IN OSREDNJIH SlOVINSKIH MESTIH, 311-326 Bertoša, M. (1989): Zlikovci i prognanici (Socijalno razbojništvo u [stri u XVM, i XVIII. stol ječ u). Pula, Istar-ska književna kolonija "Grozd". Blaznik, P. (1940): O cehih na Slovenskem. V: Zbornik slovenskega obrta 1918-1938, Ljubljana, Razstavni odbor zavoda za pospeševanje obrta pri zbornici TOl v Ljubljani, 57-72. Budicin, M. 0982-83): Statuti, et ordini da osseruarsi ne! castello cli Orsera et suo contado. V: Atti, Vol. XfH. Trieste-Rovigno. de France, M. (2000): Lais: zgodbe o ljubezni. Ljubljana, Delta. Geremek, B. (1998): Der Außenseiter. V: Le Goff, J. (ed.): Der Mensch des Mittelalters. Frankfurt am Main, Fischer Taschenbuch Verlag, 347-401. Graus, F. (1981): Randgruppen der städtischen Gesellschaft im Spätmittelalter. V: Zeitschrift für historische Forschung, 8. Band. Berlin, Duncker & Humbolt, 385-437. Härtung, W. (1986): Gesellschaftliche Randgruppen in Spätmittelalter. Phänomen und Begriff. V: Kirchgässner, 8., Reuter, F. (eds.): Städtische Randgruppen und Minderheiten. Stadt in der Geschichte, Band 13. Jan Thorbecke Verlag Sigmaringen, 49-114. Henriques, E. (1968): Flistorija Prostitucije. Prostitucija u Evropi i Novom svijetu II. tpoha, Zagreb. Klapisch-Zuber, C. et al. (eds.) (1998): A History of Women in the West, II. Silences of the Middle Ages. Cambridge - London, The Belknap Press of Harvard University Press. Kos, D, (1998): Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi: Ptujski statut iz leta 1376, člen 94. Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino. Kovačič, M. (2002); "Prijazne, pobožne, skromne, čed-nostne in plemenite" - Kako je Paolo Santonino videl in opisa! ženske in kako so ženske dejansko živele. Zgodovinski časopis, 56, 1-2. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 95-132. Margetič, L. (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper, Rovinj, Pokrajinski arhiv Koper in Center za zgodovinske raziskave. Miheiič, D. (1977): Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta. Etnolog, Glasnik slovenskega etnografskega muzeja, N. vrsta 7. Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, 87-102. Miheiič, D. (1978): Žena v piranskem območju do srede 14. stoletja. Zgodovinski časopis, 32, 1978, 1/2. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 23-36. Miheiič, D. (1999): Odnos oblastnih ustanov do žensk in otrok v srednjeveških mestih severozahodne Istre. Acta Histnae Vil. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, 329-348. Miheiič, D. (2000): Ženska čast v istrskih mestih: (Trst, Koper, Izola, Piran, 14.-15. stoletje). Acta Histriae IX. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko -Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, 29-40. Miheiič, D. (2001): Udeležba žena v kazenskih procesih: (Piran, 1302-1325). Etnolog, N. vrsta, 11=62. Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, 45-55. Morteani, L. (1894): Storia di Montona; con Appendice e Documenti, Statuti e Documenti. V: AT. Nuova Serie, vol. XIX, Fascicolo II. Trieste, 447-482. Morteani, L. (1895): Storia di Montona; con Appendice e Documenti, Statuti e Documenti. V: AT. Nuova Serie, vol. XX. Trieste, 5-123. Muriaccia, C. (1976/77): Gli statuti di Valle dlstria. V: Atti. Vol. VII. Unione degli Italiani dell'lstria e di Fiume, Universitä popoiare di Trieste, 63-112. Parentin, L. (1966): Statuti di Cittanova. V: AMS1. Vol. XIV delia Nuova Serie (LXVI deüa Raccolta). Venezia, 105-220. de Pizan, C. (1999): Knjiga o mestu dam. Ljubljana, Delta. Prostitution (1995): Prostitution. V: Lexikon des Mittelalters, VII. Band, Planudes bis Stadt (Rus'). München, Lexma Verlag, 267-270. Rath, B. (1986); Prostitution und spätmittelalterliche Gesselschaft im österreichisch-süddeutschen Raum, V: Frau und spätmittelalterlicher Alltag, Internationaler Kongress Krems an der Donau 2. bis 5. oktober 1984, Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs Nr. 9. Wien, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Rossiaud, ). (1989): Dame Venus: Prostitution im Mittelalter. München,Verlag C. H. Beck. Scott, R. G. (1969): Najstarejša obrt. Prostitucija od antike do današnjih dni. Ljubljana, Cankarjeva založba. Uitz, E. (1988): Die Frau in der mittelalterlichen Stadt. Leipzig, Edition Leipzig. Vjesnik (1965): Vjesnik histortjskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Svezak X. Rijeka. Zjačič, M. (1979b): Notarska knjiga, buzetskog notara Martina Sotolica (Registrum imbreviaturarum Martini Sotolich notarii Pinguentini), 1492-1517. godine. Monu-menta historico-juridica slavorum meridionalium, Vol. Xlll. Zagreb, 293-320. 326 ANNALES ■ Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek UDK 392.3:396.6(497.4)"! 89/1 93: prejeto: 2003-10-15 NOVO MATERINSTVO Novi pogledi na matere in njihovo materinjenje od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne Sabina t. ŽNIDARŠIČ Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani, SS -1000 Ljubljana, Preglov trg 9 e -trta M: sa b i n a. z n i da rsi c@g u est a mes. si IZVLEČEK V raziskavi srno skušali prikazati, kako in zakaj sta se, v zadnjih desetletjih avstrijske monarhije in v času do druge svetovne vojne, spreminjala podoba matere in vsebina materinjenja. S pomočjo interpretetivne analize (predvsem) časopisnih virov smo skušali dokazati, da imata, tako stereotip vsemogočne, sarnožrtvujoče se matere, kot tudi podoba sodobne matere pri nas, svojo zgodovino, da sta se oblikovala v povsem določenem času in da so na njuno oblikovanje vplivali tako različni dejavniki, kot so katoliška cerkev, razvijajoče se znanosti, interesi nacionalnih držav medvojnega obdobja, temeljne spremembe v pogojih in načinih življenja, kot tudi tedanjo žensko gibanje. Ključne besede: materinjenje, zgodovina spolov, 19.-20. stoletje LA NUOVA MATERNITA I recenti punts di vista che riguardano le rnadri e la ioro maternita dal XiX secolo fino aila seconda guerra mondiale SINTESI Nella ricerca abbiamo voluto presentare i motivi per i quali, nel lasso di tempo che va dagli ultimi decenni della monarchia austriaca fino alia seconda Guerra Mondiale, cambiava la figura della madre ed il significato detla maternita. Con I'aiuto soprattutto dell'analisi interpretativa delle fonti giornalistiche, abbiamo cercato di provare come to stereotipo della madre onnipotente che sacrifica se stessa e la figura della madre moderna attuale, hanno la sua storia. Essa si e formata in un periodo determinato. Sulla sua formazione hanno infiuito diversi fattori: ta chiesa cattolica, le nuove scienze, gli interessi degli stati nazionali nel periodo tra le due guerre, i cambiamenti fondamentali delle condizioni e det modi di vivere ed it movimento femminista d'aitora. Parole chiave: ruolo sociale della madre, storia di genere, XIX-XX secolo 327 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Sabina t. ŽNIOARŠiČ: NOVO MATERINSTVO. 327-338 NOVO MATERINSTVO V 19. stoletju je bilo materinstvo še zelo enostavno; življenje žensk, bioloških mater in ne mater, je bilo kar najtesneje prepleteno z njim in ženske so opravila, povezana z nego in vzgojo otrok, preprosto prepletle s svojim vsakdanom. Postati (zakonska žena in) mati je bila edina "prava", "naravna" in najbolj zaželena kariera vsake ženske. (Celo) ginekologi so delili žensko življenje v sedem obdobij, osredinjenih v materinstvu: 1. rojstvo, 2. prva menstruacija, 3. izguba nedolžnosti, 4. nosečnost, 5. porod, 6. dojenje in 7. menopavza. Samske ženske, neplodne ali tiste, ki so postaje matere mimo predpisanih zakonskih norm, so bile deležne cele pahljače negativnih čustev in ravnanj - od pomilovanja, zaničevanja do preganjanja. Ženskam, ki zaradi različnih razlogov, niso mogle ali smele slediti svojemu "naravnemu" instinktu, so ponujali t.i. nadomestno materinstvo, v katerem bi živele skladno s svojo naravo; postale naj bi negovalke, vzgojiteljice, učiteljice itd. Glavna zagovornica tako urejenega sveta, znotraj katerega imata moški in ženska "svoje mesto v društvu" (Mahnič, 1893, 317), je bila in ostala katoliška cerkev. V prizadevanjih za urejenost polariziranega sveta se ji je pridružila tudi nacionalna država, ki je še posebno v obdobju med vojnama krepila svoj pritisk na ženske matere. Materinstvo je bilo tudi vloga, ki se je kar najbolje ujemala z drugimi (sicer mnogo bolj zahtevnimi in časovno zajetnejšimi) deli, ki so jih ženske vsakodnevno opravljale. In ker je bilo materinstvo izključna, naravna domena žensk, je bilo tudi vir ženske samozavesti in moči; ženske so se dokazovale (tudi) kot roditeljice in vzgojiteljice. Proti koncu 19. stoletja pa so se začele razmere tudi pri nas močno spreminjati.5 Rojevati se je začel ste-reotip "dobre" matere, v katerem prevladujeta samo-žrtvovanje in vsemogočnost - otroci so prešli pod izključno materino pristojnost. Razširjevalcev tega romantičnega pogleda na sodobno mater je bilo več; mednje lahko prištevamo tako cerkev kot državo, različne znanosti, književnice in književnike, in, ne nazadnje, ženske borke za spremembo položaja žensk, ki so se zbirale okoli različnih ženskih revij, katere so izhajale pri nas od konca 19. stoletja dalje, začenši s Slovenko,2 Ženske matere se pri opravljanju svoje materinske dolžnosti oz. pri materinjenju3 res opirajo (in sklicujejo) na svojo naravno danost, ki pa je postala v razmerah novega, hitro spreminjajočega se sveta nekako nezadostna. Materinstvo in materinjenje nikakor nista bila več zgolj naravna in zasebna zadeva poročenih žena, ampak sta dobili družbeni pomen. Materinski instinkt4 je bilo potrebno nadgraditi z najsodobnejšimi spoznanji in odkritji, ki so jih prispevale različne veje medicine z. ginekologijo in pediatrijo na če!u, pedagogika, psihologija, psihoanaliza in, ne nazadnje, evgeriika. Rojevanje in vzgoja otrok sta postala družbeno prepo-membni "dejavnosti", da bi ju bilo mogoče še prepustiti zgolj naravnim instinktom žensk. Vez, ki se je tkala oz. naj bi se stkala med materjo in otrokom, je postala temelj družbene morale: "Ženska je odgovorna za moralo celotne družbe/' je v Slovencu zapisal zdravnik Anton Brecelj, "kajti ko se bo zavedala svojega materinskega poslanstva, le tega ne bo tratila z neprimernimi moškimi; konec bo nezakonskih rojstev, prostitucije in druge bede... Velika je tvoja naloga, slovenska žena: boljša usoda vsega naroda je v tvojih rokah, saj v prvi 1 V zahodnejših evropskih državah, na primer v Franciji, se je začelo gibanje za "novo" materinstvo z razsvetljenstvom oz. predvsem z Rousseaujem, ki je svoje poglede na novo vsebino materinstva razložil v romanu iz leta 1762 Emile. Po Rousseauju naj bi vsaka mati posedovala močan "naravni" instinkt, da skrbi za svojega otroka. Materinstvo je naravna dolžnost žensk in je njihova naravna pravica, ki jo mora družba spoštovati in priznati; Rousseau od mater zahteva, da dojijo svojega otroka, češ da je nadomestno dojenje najetih dojilj nenaravno oz. proti zakonom narave; mesto matere je ob otroku, ki ga neguje in vzgaja v dobrega državljana; ženske matere bodo postale "prave" ženske le, če bodo sposobne čustvene povezave z otrokom, ki jo najlaže dosežejo prav skozi dojenje in nenehno sobivanje z otrokom; "pravo" materinstvo po Rousseauju zahteva, da so ženske doma oz. ni nezdružljivo z ženskim plačanim delom izven doma in zahtevami, ki jih pred delavke postavlja sodoben trg dela (Abrams, 2002, 103). 2 Slovenka je izhajala v Trstu v letih 1897-1902, najprej kot priloga časopisa Edinost, kasneje kot samostojen mesečnik. Piva urednica revije je bila lržačanka Marica Nadlišek Bartol, od leta 5 900 pa je mesečnik urejala Ivanka Anžič, kasneje tudi Klemenčič. 3 Materinjenje je nov pojem, ki ga je pri nas uveljavila dr. Tanja Rener, in označuje vse tisto, kar je do sedaj vključeval pojem materinstvo; razlika, ki jo vzpostavlja nova tvorjenka, je vsebinska: materinstvo je tehnični, celo pravni pojem, ki označuje razmerje mati - otrok, razmerje, katero je bilo vse do razvoja novih reproduktivnih tehnik in mnogovrstnih kombinacij, ki jih te omogočajo, v zadnji tretjini 20. stoletja enostavno določljiv. Nekaj takega se zaradi podobnih in 5e drugačnih vzrokov dogaja s pojmom očetovstvo. Materinjenje pa vključuje vse liste raznovrstne dejavnosti, dolžnosti, opravila, čustvena razmerja Ud., ki so potrebne in povezane z nego in v2gojo otroka in ki jih je do sedaj vključeval pojem materinstvo. Za naloge materinjenje in za vzpostavitev takega odnosa med otrokom in osebo, ki materini, je seveda spol te osebe povsem postranskega pomena. Tisti, ki materini, je lahko tudi ženska, (še vedno) običajno otrokova mati, vendar je za samo bistvo materinjenja to nepomembno. 4 Materinski instinkt naj bi bil ženska naravna posebnost, po kateri se ženske (tudi) razlikujejo od moških. Naj bi bil naravni nagon, ki povzroči, da se ženska mati v primeru stiske odloči v otrokovo korist, in ki opremlja žensko s posebno, instinktivno "vednostjo" o otrokovih potrebah, hkrati pa jo napeljuje, da tudi ravna tako, da otrokove potrebe kar najbolje zadovolji. Z dokazovanjem obstoja materinskega instinkta je ob vprašanju, kaj je v ravnanju in občutenju žensk, ko gre za njihovega otroka, res del instinktivnega in kaj je podvrženo učljivosti, spremenljivosti, kulturi, nemalo težav. Rezultati raziskav na to temo, opravljenih tako pri ljudeh kot pri sesalcih, se nagibajo k temu, da je večina čustvovanj in ravnanj matere do otroka učljivih in da so močno podvržena kulturnim spremembam: "Vedno so bile matere, toda materinstvo je bilo izumljeno." (Dally, 1982, 337). ANNALKS • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Sabina 7 ŽNIDARŠiČ: NOVO MATERINSTVO, 327-:; 38 vrsti ti sama dvigneš svojo življenjsko vrednost, ožar-jeno po materinstvu."{Brecelj, 1927, 13). V okvirih naraščajoče zahtevnosti nacionalnih držav, ki so prva desetletja 20. stoletja, posebno pa v času med obema svetovnima vojnama, trepetale in težile h kar največjemu in najkakovostnejšemu prirastku domačega prebivalstva, je postala vloga mater državotvorna; matere so s svojo plodnostjo in materinjenjem dokazovale svoje domoljubje: "In žena - kako kaže, kako more ona kazati rodoljubje svoje?" se sprašujejo že v prvem letniku tržaške Slovenke in odgovarjajo: "Mar v javnih govorih?... Ne, tiho in mirno pokaže lahko vsaka žena, kako srčno ljubi narod svoj. Ne plesišče, ne oder bodi naš delokrog, marveč dom. Domače ognjišče, pod domačim krovom bodi naše narodno zbirališče... Glej slovenska majka, t.ebi je dan najširši delokrog; polje, kjer lahko plodonosno seješ s polno zavestjo, da ti seme ne pade na kamnita tla. V tem krogu, v tej obitelji storiš lahko največ za narod svoj." {Milka, 1897, 6). Materinstvo = poklic V času, ko je pri nas potekal intenziven prehod na kapitalistične vrednote in način življenja, ko se je družba vedno bolj profesionalizirala, je materinjenje preraslo domet (zgolj) naravnega poslanstva in postalo poklic; najprimernejši, najnaravnejši poklic vsake poročene (!) žene. S sklicevanjem na tako absolutne vrednote, kot je narava (in Bog), je bilo vsakršno siceršnje žensko delo, še posebno pa profesionalno, mimo mate-rinjenja, razglašeno za drugotno, nadomestno, celo nežensko: "Ko Že moraš (žena, op.p.) za pridobitnim poklicem," svari Brecelj, "drži se onih strok, ki so tvojemu prirodnemu poklicu najbližje in najbolj sorodne, da lahko pristopiš duševno pripravljena in telesno neizčr-pana k dejanskemu izvrševanju svojega pristnega po-klica. "(Brecelj, 1927, 13). Pozivi, "da se mati vrne domu in otrokom, kjer je njeno pravo področje" (Ušeničnik, 1930, 14), oz. da naj se v primeru, da ji usoda (še) ni poklonila možnosti za lastno družino, oprime ženski naravi primernega poklica, kot pravi Brecelj, so bili glede na realne razmere skorajda cinični. Ženski delež med delovnim prebivalstvom je bil pri nas že tradicionalno izredno visok5 in (tudi zato) nepogrešljiv. Ženske so bile najprej in pre- težno vključene v različne oblike in statuse pridobitnega dela zaradi lastne in družinske eksistence, nekoliko kasneje (in morda v manjši meri) pa tudi zaradi osebnih profesionalnih ambicij in veselja do dela. Tisto, kar je sodobnike motilo in zaradi česar so ženske, predvsem matere, pozivali, naj se vrnejo domov in k pravim ženskim opravilom in dolžnostim, nikakor ni bilo delo, njegova napornost ali dolgotrajnost. Ženske so bile vedno nepogrešljive delavke, gospodinje in matere (v tem zaporedju). Niso se spremenili ne potreba po ženskem delu, ne napornost njihovega dela, niti ne obseg; spremenili so se pogoji dela, ki pa (seveda) niso bili v domeni in moči ne reformatorjev ne žensk. Od druge polovice 19. stoletja dalje sta, resda z zamikom in v začetku s počasnejšim tempom, tudi naše kraje zajela pospešena industrializacija in proces uveljavljanja kapitalističnih razmerij. Tradicionalna razmerja, ki so temeljila: 1. na pretežno agrarni proizvodnji, nagnjeni k samozadostnosti, 2. na intenzivni delovni participaciji vseli za delo sposobnih članov gospodinjske skupnosti in 3. na razmerjih, ki so temeljila na spoju pridobitne in potrošne gospodinjske skupnosti, so se za vedno začela umikati: 1. produktivnejšim, novim, nastajajočim in razvijajočim se gospodarskim panogam, 2. profesionalizaciji dela, ki je izzivala razvoj hierarhično urejenega izobraževalnega sistema, in 3. dokončni ločitvi pridobitnega dela, ki je sedaj najpogosteje potekalo izven okvirov domačega gospodinjstva in okolja, in gospodinjske oz. družinske porabe, ki je bila, iz različnih, pretežno kapitalskih razlogov, skozi 20. stoletje nenehno pospeševana. Spremenjeni pogoji dela so terjali tudi spremembo narave ženskega dela kot, seveda, tudi moškega, le da se je ob teh spremembah razkrila neka bistvena značilnost ženskega pridobitnega dela v pogojih tradicionalnega gospodarstva: ženske so znotraj svoje pridobitne dejavnosti, ki se je odvijala najpogosteje v okvirih domačega gospodinjstva ali pa v časovno omejenih okvirih dela izven doma, ki so se jim relativno lahko prilagajale, opravljale tudi kopico opravil, neposredno povezanih z otroki, z njihovo nego in vzgojo vred, ter kopico dejavnosti, ki jih danes prištevamo k ozkemu gospodinjskemu delu. Ko pa so se vključile v kapitalistični trg dela in razmerij, je bila združitev po lokaciji, naravi itd, tako nezdružljivih opravil in obvez- 5 Tako za deželo Kranjsko v okvirih avstrijske monarhije kot za Dravsko banovino znotraj Kraljevine Jugoslavije je veljalo, da so ženske pomemben in vsekakor nepogrešljiv del delovnega prebivalstva. Dežela Kranjska je izstopala tako iz siceršnjih državnih povprečij glede deleža pridobitnih žensk, še mnogo bolj pa je izstopala v širših evropskih kontekstih, ki zadevajo statistike dela in delovne participacije. Podatki na primer avstrijske državne statistike za popisna leta 1880-1910 kažejo, da je bita skoraj polovica (v letu 1880 43%, v letih 1890-1910 pa okoli 49,5%) vseh pridobitnih oseb na Kranjskem žensk. Kažejo pa tudi na to, da so se skozi omenjena tri desetletja ženske vedno pogosteje preživljale znotraj nekmetijskih poklicnih razredov, v industrijskih in obrtnih panogah, trgovini in prometu in v različnih "intelektualnih" poklicih. Pojem pridobitnosti, ki ga je uporabljala avstrijska poklicna statistika, je vključeval tako osebe, ki jih današnja delovna statistika imenuje aktivno prebivalstvo, kakor tudi osebe prejemnice različnih pomoči, upokojence, pa tudi nastanjence v različnih zavodih, na prijner v zaporih, bolnišnicah, hiralnicah ipd. Odločilna kriterija, ali je bila neka oseba pridobitna ali ne. nikakor nista bila delo (hišni posli delajo, a so vpisani med nepridobitne), niti ne plačilo (doma pomagajoči, kjer je bila velika večina žensk, so pridobitni, a ne prejemajo plačila). Glej Znidaršič, 2000. 329 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 Sílbina i. ŽNIOARŠIČ NOVO MATERINSTVO, 327-338 nosti več kot problematična. Materinjenje zahteva nenehno prisotnost in relativno razpršenost opravil, plačano, mezdno delo pa ob nenehni prisotnosti tudi popolno, stalno osredotočenost; nezdružljivost dveh področij, ki sta bili hkrati vitalnega pomena v življenju in za življenje žensk v zadnjih desetletjih 19. stoletja, vedno bolj pa v prvi polovici 20. stoletja, je ustvarjala pri vseh vpletenih nemalo frustracij in občutkov kriznosti. Ob dejstvu, da so bile zaposlene ženske, ki jih je bilo pri nas v času po prvi svetovni vojni za eno tretjino vseh zaposlenih in se je njihovo število povečevalo, časovno močno omejene kot matere, pa je na naraščajoč občutek zanemarjanja otrok oz. materinskih dolžnosti vplivalo še nekaj dejavnikov. Prvi je bi! nedvomno v pojavu in širjenju novega tipa družine, t.i. nuklearne družine, dveh roditeljev, očeta in matere. Ženske so ob spremembah načina življenja, ki jim je botroval razvoj industrijskih centrov, izgubile t.i. tradicionalno žensko mrežo, skupnost žensk, najrazličnejših generacij in stanov, ki so si v okvirih tradicionalnega gospodarjenja medsebojno pomagale, svetovale in delile. Tudi (ali predvsem) pri skrbi za otroke in gospodinjstvo. Razpad tradicionalne ženske skupnosti oz. pretrganje stikov z njo je posamezni ženski materi naložila izključno skrb in tudi odgovornost za otroke. Znanost = nova avtoriteta Prav v teh časih pa so se začele pri nas intenzivno širiti nove predstave, ideje in znanstvena spoznanja, povezana z otroki, načini njihove nege, prehrane, vzgoje. Lahko bi rekli, da so celotno vsebino materinjenja definirala povsem na novo. Različne znanosti so močno razširile ali kar na novo določile potrebe otroka, ki jih mora najprej zadovoljevati in zadovoljiti prav mali. Materinjenje je zahtevalo nenehno materino pripravljenost za učenje, za sprejemanje in uporabo vedno novih znanstvenih spoznanj, postalo je poklic, ki zahteva izobrazbo, čeprav neformalno. Če so se ženske v "starih dobrih časih" lahko zanašale na medsebojno pomoč in domnevno lastno, od narave dano sposobnost za nego otroka, v novih časih od tega ni ostalo veliko. Nove znanosti oz. spoznanja so po eni strani ženskemu naravnemu instinktu odvzele večino avtoritete in s tem tvorne moči, hkrati pa so od žensk terjale, da se odrečejo "starim vražam" svojih mater in babic ter se ravnajo po navodilih (predvsem) zdravnikov. Strokovnjaki - od pediatrov, ginekologov, pedagogov, psihologov vse do psihoanalitikov in antropologov - se obstoju posebnega materinskega instinkta sicer niso (mogli!?) odpovedali, so pa skušali tudi v tem primeru divjo, instinktivno žensko materinsko naravo kultivirati oz. racionalno podpreti in nadgraditi. Lotili so se tudi tako racionalno neulovljivega, kot je na primer materinska ljubezen; sedaj more mati otroka ne le ljubiti, ljubiti ga mora na pravi način, kajti: - če mati ljubi preveč, kvari otrokov značaj, ali kot zapiše pedagog Jakob Dimnik: "Da bi pa otroci vseskozi sami skrbi materini bili izročeni, utegnila bi se mar-sikaterikrat ljubezen materina zavreči v popustljivost, prizanesljivost, deci na kvar" (Dimnik, 1895, 6); - prav tako sta škodljivi premajhna materinska skrbi in ljubezen, ne glede na to, zakaj (morajo) matere tako ravnati: "Ali ne vidiš večine mater v najnižjih slojih našega naroda, da so preobložene z vsakdanjim delom in da se bojujejo za vsakdanji kruh in obstanek, vsled tega pa obubožajo na blaginji čutečega srca in se od prve nežne otroške odgoje vedno bolj odvračajo, ker nimajo v to časa? AH ne vidiš kako 'dame' višjih slojev vsled samega I i Spanja in vžitka zabav itd. ne morejo si prisvojiti občutka pravih materinski?'; dolžnosti in hitijo, da ko je dete rojeno, ga oddajo hitro v popolno oskrbo večkrat lahkomiselnim pestunjam v največjo škodo deteta in se za njega menijo vedno manj" (Korošec, 1897, 8); - če pa so matere že tako srečne, da ljubijo s pravo mero, pa morda to kažejo - npr. ljubkujejo otroka - ob nepravem času. Na pravi čas in mero za ljubezen je pri nas matere nenehno opozarja! pediater dr. Dragaš: "Po hranitvi ga oskrbimo, morda ponovno previjemo in po tem prične njegovo prvo delo in poklic: spanje. S tem je za mater in negovalko direktno delo z otrokom končano in je otroka treba pustiti pri miru... S pestovanjem od-lašajmo kolikor le moremo... Vsako drugo pestovanje je nepotrebno in celo nevarno" (Dragaš, 1938, 37, 41, 42); - pa tudi sicer je materinska naravna, nekultivirana ljubezen nravstveno močno sumljiva. V Slovenki je leta 1900 Marak objavil članek s kar se da povednim naslovom "Idealno materinstvo", v katerem pravi: "Res je sveta ta vez, ki druži mater z otrokom..., a ta ljubezen ima vendar v telesnosti svoj izvor in ima cesto v čustvovanju sladko sicer, a ne vedno pravo hrano. Ta ljubezen telesnega materinstva... je vendar prepojena s čutnostjo, ni čisto duševna, ni čisto nesebična, ampak more pravi vzgoji sem ter tja tudi škodovati, ako ne najde v veri višjih nagibov in nadnaravne podpore" (Marak, 1900, 155). Strokovnjaki so začeli nagovarjati ženske neposredno;6 tako so v okviru različnih ženskih revij odpirali 6 Ženske so postale pomembna bralna publika. V Sloveniji je bila pismenost v okvirih Kraljevine Jugoslavije najvišja; po podatkih iz konca dvajsetih let 20. stoletja je 87,5% prebivalcev Slovenije znalo brati in pisati. Povprečna stopnja pismenosti je bila tedaj v državi izredno nizka: fe 39% prebivalcev celotne države je obvladalo spretnosti pisanja in branja. Glede na obdobje pred prvo svetovno vojno in razpadom avstrijske monarhije se je v novi državi delež nepismenih Slovencev in Slovenk celo povečal: "Pred vojno je biio število nepismenih v Sloveniji znatno manjše, zdaj pa, ko smo izgubili Pri morje, je naraslo na 8,25 odstotkov." (Žena in dom, 1930, 130). 330 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 ■ 2 Sabina Ž. ŽNIOARŠIČ: NOVO MATERINSTVO, 327-3JS svetovalne rubrike, ki so bile posebno namenjene vzgoji "novih" mater in v katere so pisale ženske profesionalke (najpogosteje zdravnice) ali pa izkušene in ozaveščene matere.7 Izhajati pa so začele tudi prve domače in prevedene knjige, ki so v poljudnem jeziku in slogu prinašale nova spoznanja in vrednote. Prvi tak priročnik, z naslovom Slovenska mati, smo dobili že leta 1882 izpod peresa zdravnika Štefana Kočevarja. Knjiga, ki jo je avtor označil za "podučno knjigo materam, kako naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjajo", se vsaj v dveh pomembnostih loči od večine kasnejših. Kočevar je (še) upošteval, da živi večina žensk v materialno izredno neugodnih razmerah, in je svoje nasvete prirejal predvsem tem, medtem ko so kasnejši avtorji najpogosteje nagovarjali imagirano žensko srednjega, relativno dobro situiranega razreda. Avtorji, ki so pri nas izdajali dela v času med obema vojnama, so z močjo svoje strokovne avtoritete od žensk, aktualnih in bodočih mater, zahtevali točno določeno ravnanje in (celo) čustvovanje, tiste manj srečne oz. revnejše pa so od svojih zahtev odvezovali. Ob kopičenju novih spoznanj je postajala tako vedno bolj očitna segregacija žensk mater na tiste, ki so bolj, in na tiste, ki so manj premožne; za ene in druge so veljala drugačna pravila, za otroke enih in drugih pa različni negovalni in vzgojni standardi. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da je v zdravniškem poklicu v tedanjih razmerah vladala ostra notranja konkurenca in da so si bili zdravniki tako rekoč prisiljeni svoje paci-ente/ke ustvarjati tudi sami oz. da so bili vitalno zainteresirani za ustvarjanje vedno novih in novih potreb po svojih strokovnih intervencijah.8 Tako, na primer, dr. Dragaš, ko v knjigi Pomoč novorojenčku in dojenčku, ki je doživela kar tri dopolnjene izdaje, govori o dojenju, le-to predpisuje vsaki materi, kajti "dojenje je sveta dolžnost vsake matere", ker "otroka dojiti more skoraj vsaka mati" in ker "slabega ženskega mleka ni" (Dragaš, 1938, 57). Edini izjemi so matere, ki imajo posebne, na otroka prenosljive bolezni (npr. sifilis, jetika) in pa matere, ki "niso zavarovane in imajo svojo lastno eksistenco, ki bi bila ogrožena, če bi ostale doma - so oproščene rednega dojenja." (Ibidem)9 Druga razlika med Kočevarjem in kasnejšimi avtorji je v tem, da se je začel Kočevar ukvarjati z že nosečo žensko in njej svetuje. Kasnejši avtorji, začenši predvsem z zdravnico Duckelmann, pa že načenjajo vprašanja in dileme, s katerimi naj bi se morala spopadati ženska že pred samo zanositvijo ali celo že ob izbiri bodočega soroditelja bodočega otroka. Duckelmann je kot zdravnica izhajala tudi iz evgeničnih načel, ki jih neposredno razloži (tudi)50 v posebnem poglavju o tem, "kako dobimo zdrave iri lepe otroke". Prvi pogoj za zdravje otrok so po njenem mnenju "zdravi, daroviti in dobri starši. Bolni, duševno manj razviti, zlobni ali od slabih strasti tako pogostokrat prežeti starši imajo malo nade na zdrave, lepe in nadarjene otroke."(Diickeimann, 1931, 50). V petdesetih letih, kolikor jih je preteklo od Koče-varjevega priročnika do priročnikov med obema vojnama, se je zgodil še en pomemben premik; medtem ko je Kočevar svaril nosečnice pred skrajnostmi, ki da lahko škodujejo razvijajočemu se plodu, kot so npr. "huda jeza, dolgotrajna tnržnja, otožnost z velikim žalovanjem in iznenadni strah" (Kočevar, 1882, 14), pa se pri 7 Za slovenske bralke so v obdobju od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne izhajale mnoge ženske revije, nekatere bolj druge manj specializirane. Večina od njih pa je prinašala kopico praktičnih nasvetov tako za matere kot za gospodinje. Najpomembnejše so bile: Slovenka, ki je izhajala v Trstu od 1897 do 1902, Ženski svet, ki je izhajal v Ljubljani od leta 1923 do 1941 in je imel že od vsega začetka stalno rubriko "Materinstvo", Ženski list, glasilo Zveze delavskih žen iri deklet, ki je izhajal od leta 1924 do leta 1935. Poleg omenjenih je izhajala še vrsta drugih; glej Stritar, ¡997, Govekar, 1926. Prav tako so nasvete materam prinašali tudi drugi slovenski časopisi in revije. Znotraj katoliškega tabora je potrebno omeniti predvsem revijo Bogoljub, ki je izhajal v letih 1903-1942 in je prinašal vrsto tekstov, namenjenih prav vzgoji bodočih in aktualnih mater. Bogoljubu so leta 1926 dodali posebno prilogo "Mati in gospodinja", ki je izhajala vsakih Štirinajst dni. i! Da je pri nas veljala med zdravniki kar ostra konkurenca, posebno med tistimi s privatno prakso, kažejo tudi težave prvih šolanih zdravnic prt nas, ki prav zaradi domnevnega "odžiranja" dela svojim kolegom niso mogle dobiti dela doma, ampak so jih razporejali ■ na manj zanimiva področja -- znotraj avstrijske monarhije predvsem na ozemlje anektirane Bosne. 9 V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Dragaš izdajal svojo knjigo, so bile zaposlene in zavarovane ženske pri nas upravičene do zdravniške in babiške porodne pomoči, dobile pa so tudi "posebno podporo v znesku treh četrtin dnevne mezde 6 tednov pred in po porodu, opremo za otroka v znesku 14-kra.tne dnevne mezde, premijo za dojenje po 3 Din na dan, ko je prenehala šesttedenska podpora po porodil, oz. 1.50 Din dnevno, če iz katerega koli razloga otroka ne morejo dojiti" iS,, E., 1936, 98). Ob tem je potrebno dodati tudi to, da je bilo leta "1934 razmerje med moškimi in ženskami zavarovanci 100 : 38," da je bilo pri nas malo zaposlenih (in še manj delovnih) žensk tudi zavarovanih za čas poroda in da "sicer imajo pravico do 6-tedenskega dopusta, v katerem jim OUZD plačuje '/4 mezde. Toda pri že itak nezadostnih plačah še more malokatera odreči se '/< in tudi strah pred izgubo službe jih zadržuje, da bi polno izrabile itak pičli dopust. Tako večina dela tik do poroda In čim prej spet po porodu. Pri tem je OUZD ravno zadnja leta dajatve pri porodu občutno znižal. 1932. leta je znašala porodnina le še 46,5%, leta 1934 te 46,2% porodnine iz leta 1930, podpore za dečjo opremo le 20% oz. 15%, za babiško pomoč le 50 oziroma 3%, torej manj kot eno tretjino." i Grohar, 1937, 197). 10 Na evgeniških stališčih stoji avtorica tudi na mestu, kjer razpravlja o dojenju oz. o nadomestnem dojenju najetih dojilj; delo dojilje je predpostavljalo osirotel ost in najpogosteje tudi smrt dojiljinega otroka: "Kakšno korist ima ljudsko zdravje, če pustimo, da propade eden zato, da rešimo drugega, zlasti ker je po navadi telesni ustroj rešenega slabejši od onega, ki ga je mati zapustila? Egoizem imovitih slojev, njih brezobzirnost proti ubogemu ljudstvu nam ne sme dajati smernic; skrbeti moramo rajši v nekem špartanskem smislu za to, da dobijo krepki, dobro rasli otroci tudi najboljšo oskrbo, da se zdravje ljudstva vedno znova prenavlja, in ne, da se zaradi zanemarjanja polnijo pokopališča, ali pa da nastane pleme, ki bo zalagalo človeštvo z nesposobneži."(Diickeimann, 1931, 50), 331 ANNALES • Ser. iiist. sociol. ■ 13 ■ 2003 ■ 2 Sabina t. ŽNIDARŠIČ: NOVO MATERINSTVO. 327-338 Diickelmann (še bolj izrazito pa pri avtorjih zadnjih desetletij 20. stoletja! že jasno kaže paternalistična težnja zdravnikov k "preobrazbi nosečnosti v neke vrste nadzorovani asketicizem" (Knibiehler, 1993, 332). Čeprav je medicina sedaj poznala in navajala snovi (npr. hormone), ki močno in mimo volje nosečnic vplivajo na njihovo sprejemanje nosečnosti, počutje in razpoloženje, pa so od noseče ženske pričakovali in na različne implicitne načine tudi zahtevali pozitiven, "pravilen" odnos do nosečnosti in lastne ženskosti. Rojevati se je začel danes tako značilen (in moreč) odnos do nosečnosti kot tistega obdobja v življenju žensk, ko (morajo) te prekipevati od energije, moči in veselja, saj so vendar dosegle enega od vrhuncev svojega življenja. Dobro počutje nosečnic ni več nekaj, kar koristi (zgolj) njim, njihova pozitivna naravnanost je dobila nov smisel: njihovo dobro razpoloženje blagodejno vpliva na plod. Optimističen odnos do nosečnosti, naj je bil že posledica delovanja hormonov (ženske narave) in/ali pozitivnega gledanja na nosečnost in nastajajočega otroka (ozaveščenosti ženske), je bil nujen za dober razvoj otroka, saj: "Pomisli, mati, da je tvoje telo tudi lastnina tvojega otroka" (Dragaš, 1937, 7). Sedaj je materina dolžnost, da poskrbi svojemu razvijajočemu se otroku kar najboljše vplive iz okolja, kajti "ni vseeno, kaj vidi žena v devetih mesecih, kaj misli, želi" (Diickelmann, 19.31, 48) in zgolj korak je še do zahteve, da naj nosečnica vzpostavi tudi čustveni odnos s plodom. Prt prepričevanju žensk so se zdravniki zatekali tudi k navajanju zgledov, ki z znanstveno preverljivostjo niso imeli prav nič opraviti: "Dvajsetletna, mlada žena je bila vsa prevzeta odgovornosti proti še nerojenemu otroku; duševno darovita, vneta za umetnost je iskala kolikor mogoče pogostokrat umetniških vplivov in je živo želela, da bi dobila lepega in nadarjenega ofro^a. Na steno svoje postelje je obesila Apolonovo glavo, pogostokrat je vsa zatopljena tudi čez dan opazovala lepoto Apolona. Otrok se je rodil kot hčerka, ki je dorasla v lepo dekle, mnogo lepše kakor sta kdaj bila mati in oče, in ki je postala umetnica... Po vsem tem se je imela zahvaliti za to prednost Apolonu, kateremu je bila mati tako smotreno naklonjena."(Ibidem) Taki in podobni nasveti in zgledi so novi, ozaveščeni materi pri izpolnjevanju dolžnosti sicer lahko koristili, niso pa imeli vedno blagodejnih posledic. Kopica novih napotkov in praks, naloženih materi, je nedvomno dvigala njena pričakovanja v zvezi z bodočim otrokom -otroci so sedaj morali biti kar najbolj zdravi, zadovoljni, uspešni, skratka taki, da' se je z njimi mati lahko "postavila". Njihova večja ali manjša popolnost je postala v ■veliki meri odvisna od ravnanja njihove matere že pred zanositvijo, med nosečnostjo in, seveda, po njihovem rojstvu. Ženske so ob tem občutile bolj ali manj prikrito negotovost, celo strah, cla otrok ne bo tak, kot bi lahko bil, če bi ravnale drugače. Izražale pa so celo resig-nacijo nad lastnimi stvariteijskimi močmi: "Toda kakor je vloga žene pri oploditvi ploda težka in odgovornosti polna, vendar ni vstvarjajoča, ampak je samo pasivna, kar tragiko še povečuje. Saj žena ne vstvari otroka, vsa njena cela aktivnost se omeji samo na izbiro moža očeta otrokovega. Vse ostalo pa ni prav nič odvisno od njene volje, vse se razvija kot hazardna igra, žena nikoli ne ve, kaj bo rodila, ženija ali tepca. Njena odgovornost je pa tem večja, ker se bo življenje bodočega človeka vršilo pred njenimi očmi, ker se bo zdela sama sebi soodgovorna za njegovo početje, če je dopustila, da je to življenje nastalo." (Stupan, 1929, 214). V obdobju med vojnama so se pisanja priročnikov lotevale tudi ženske matere, predvsem na podlagi lastnih življenjskih izkušenj. To kaže na veliko potrebo in povpraševanje po tovrstnih tekstih. Vendar pa pri svojem početju niso imele vedno srečne roke. V tem smislu je zanimiv primer izgubljene knjige z naslovom Materinstvo,^ ki jo je v Gorici leta 1926 izdala neka mati. Knjižico so najprej v Ženskem svetu pospremili s pohvalami, češ da je "neprecenljive vrednosti za naše ženstvo" (Ženski svet,. 1926, 110), in jo priporočili v branje vsakemu dekletu, nekoliko kasneje pa obvestili svoje bralke, da je knjižica prepovedana. Po eni strani so njen umik zahtevali cerkveni krogi, češ da prere-alistično opisuje obravnavane probleme in s tem kvari mladino, po drugi strani pa so ji strokovnjaki očitali nestrokovnost: razlag in nasvetov. Kaj je prav in kaj ni, kako naj (se) ženska ravna, je ostalo za naprej v rokah (takih in drugačnih) strokovnjakov. Po zaslugi medicine, ginekologije in pediatrije je postajalo življenje žensk in njihovih otrok čedalje bolj varno, kar pa je pomenilo tudi čedalje bolj nadzorovano. Vpeljava in vedno pogostejša (tudi laična) raba pojmov, kot so "pravilna", "zdrava", "patološka" itd., skratka, čedalje pestrejša paleta pridevnikov za opis nosečnosti kaže na povečano senzibilnost, pa tudi na pojav novih zahtev glede nosečnosti. Ni bilo več dovolj (seveda le v določenih socialnih skupinah), da je bila ženska noseča, pomembno je postalo, da je bila ta nosečnost tudi zdrava, v nasprotnem primeru je bila lahko patološka in potrebna posebnega nadzora. Z vpeljavo najrazličnejših pridevniških pojasnjevalk se je tudi nosečnost (kot materinjenje) spremenila v dejavnost, za katero so veljala načela uspešnosti, popolnosti; če nosečnost nt zdrava, je bolna,- in kaj od tega je, lahko pove ženski le zdravnik, strokovnjak. Zahteve po zdravi nosečnosti so se Sčasoma krepile, tako da je bilo treba že pred drugo svetovno vojno posebej poudariti, da "noseča žena rti bolnica, marveč je samo v izrednem stanju" (Ženski svet, 1938a, 1 i). 11 Knjige MaIeri/isivo kljub iskanju po različnih knjižnicah ni bilo mogoče najti. 332 ANNALES • Ser, hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Sabina Z. ŽNIDARŠIČ: NOVO MATERINSTVO, 327-33S V tem obdobju je začelo tudi naraščati število žensk, ki so rodile v bolnišnici; bolnišnice, ki so še v prvem desetletju 20. stoletja veljale za zelo nevarne prostore, v katerih so ženske porodnice najpogosteje služile kot učni pripomoček bodočim babicam in zdravnikom, so v medvojnem obdobju postajale varnejše.52 Ženske so se začele množično zatekati v porodnišnice, ne zgolj zaradi njihove večje varnosti, tja sta jih gnala tako pomanjkanje porodnih babic'3 kot gmotna stiska, kajti najem babice ali celo zdravnika so si lahko privoščile le redke. Ženske so se vedno raje odločale za porod v bolnišnici tudi zato, ker se je vednost o najnovejših ¡sorodnih in protibolečinskih tehnikah omejevala zgolj na zdravnike in so postajale babice zgolj njegove pomočnice, odrezane od najnovejših strokovnih spoznanj in pridobitev. Porodnišnice so tako postale centri, kjer se je skoncentrirala strokovna moč. Zaradi vseh naštetih vzrokov se je število porodov, na primer v ljubljanski porodnišnici, v letih 1920-1936 povečalo od 813 na 2.106 porodov na leto. Roditi izven doma, v strokovni ustanovi, kot je porodnišnica, in ob asistenci tamkajšnjega strokovnega osebja je postajalo konec tridesetih let (vsaj) v Ljubljani običajno.14 Po tem ko se je nosečnost zaključila s strokovno vodenim porodom in sta bila porodnica in novorojenček primerno oskrbljena, se je začelo pravo materino delo -nega in vzgoja otroka. Obe dejavnosti sta se vse od začetka otrokovega življenja tesno prepletali in zahtevali nenehno materino pripravljenost za učenje oz. sprejemanje vedno novih strokovnih napotkov in spoznanj; zdravnik pediater tako na podlagi dolgoletne svetovalne prakse pravi, "da za dobro otroško nego in vzgojo nista zadostna dobra volja in prirojeni nagon, tudi ne na-sve to vanje starih mater, tet in sosed, marveč je potrebno učenje". (Dragaš, 1938, 40). Prva materina dolžnost je bila (ponovno), da otroka doji. Ker dojenje, če naj bo uspešno, zahteva rednost, ki predpostavlja (relativno) nenehno materino prisotnost, naj bi matere ostale po porodu ves čas, ko dojijo, doma. Ostati doma za čas dojenja pa je bilo za veliko žensk pri nas v obdobju med obema vojnama skorajda nemogoče;15 tudi za otroke tistih mater, ki so bile kot zaposlene tudi zavarovane za čas pred porodom in po njem, je bilo obdobje šestih tednov, ki ga predvideva zakon, vsekakor premalo. Delavska zaščitna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije je sicer uzakonila pravico žensk, da svoje otroke dojijo; predvidevala je, da morajo imeti delavke, ki so matere in dojijo, v industriji vsakih pet delovnih ur pravico do tridesetminutnega odmora zato, da gredo domov podojit otroka, oz. petnajst minut odmora, če imajo otroka v tovarniških jaslih, toda... Prva pravica je bila v glavnem brez vrednosti, saj so prihajale ženske v tovarno na delo tudi od daleč in večinoma niso stanovale v tovarniški senci. Druga pravica pa je bila omejena s (samo)voljo lastnika, če je spoštoval zakon in ustanovil posebne tovarniške jasli v vseh obratih, v katerih je bilo zaposlenih najmanj sto žensk, od katerih jih je vsaj petindvajset imelo majhne otroke.16 Veliko mater svojih otrok iz različnih vzrokov ni dojilo: ali ker so bile zaposlene izven doma in odsotne večino dneva ali iz zdravstvenih razlogov ali tudi zato, ker jim je dojenje predstavljalo breme in jih je odtegovalo različnim družabnim dolžnostim, slabo pa naj bi vplivalo tudi na njihovo lepoto. Tretji razlog za odpoved dojenju naj bi veljal za ženske privilegiranih slojev, kakršnih pri nas sicer ni bilo veliko, so pa te ženske služile za primer najslabših mater, celo za ne matere, vredne obsodb tako pri zdravnikih kot (pravih) materah: "Meni je in ostane nerazumljivo, kako more biti mati tako brezsrčna, da prepušča dojenje svojega deteta drugi ženski, ali pa ga celo brani na umetni, a tako malo umestni način s kravjim mlekom. Mati, ki stori to brez potrebe, iz lenobe, iz samopašnosti ali iz lahkomi-slenosti, je nestvor, ki ne zasluži svetega imena 'mati'. Taka mati ne ljubi svojega deteta, a ona tudi ne bode nikdar deležna blage sreče, kojo uživa mati, ki hrani svoje dete sama." (Slovenka, 1898, 459). Alternativi materinemu dojenju sta bili v obdobju med vojnama dve: nadomestno hranjenje, ki je postajalo s prihodom prvih industrijskih pripravkov za otroško mleko na naše tržišče nekoliko manj nevarno, kot je bilo sicer hranjenje s kravjim mlekom, ali pa možnost 12 Ljubljanski porodničarji so se lahko pohvalili s čedalje boljšimi rezultati: zmanjšal se je odstotek mrtvorojenih od 6,78% v letu 1920 na 2,92% v letu 1936, ¿manjšala se je umrljivost novorojenčkov od 8,91% na 2,66%, prav tako umrljivost mater, "ki že osem let ne doseže več 1 %" {Ženski svet, 1 937, 206). 13 "Pred 1918. je vzgajala babiška šola babice le za ozemlje nekdanje Kranjske 500.000 preb. In 17.000 letnih porodov. Od 1918 dalje pa deluje za vso Slovenijo -■- 1,000.000 preb. In 29.000 letnih porodov. Vzgojila je v desetletju 1857/1866 - 297 babic, v desetletju 1917/1928 - 244 babic, v desetletju 1927/1936 pa - 96 babic!... Od 1927dalje absolvira bahiško šolo h vsako drugo leto 19-20 učenk." (Ženski svet, 1937, 207) 14 "Upoštevajoč to dejstvo, da se je od vseh 2237 v Ljubljani rojenih otrok rodilo 2129 v porodnišnici, lahko sklepamo, da je rodilo doma samo 208 Ljubljančank, to je okoli 20%," (Ženski svet, 1938b, 227). 15 Ne glede na naše predstave pa poročila kažejo, da je bilo dojenje (pa tudi siceršnja nega in s k rt» za otroke) izredno problematično tudi med kmečkimi ženskami, ki so še v obdobju med vojnama predstavljale vsaj polovico vseh slovenskih žensk. Tudi pri teh je bilo na prvem mestu delo, pa naj je bilo to v okvirih lastnega kmečkega gospodinjstva ali zunaj njega: "Za večino kmečkih žen velja: težko delo, />olno skrbi, mnogo zaničevanja, mah veselja, nič zabave." (Crohar, 1937, 197). 16 Edina tovarna pri nas, ki je zaradi delavskega pritiska spoštovala zakon, je bila ljubljanska tobačna tovarna. Tu so leta 1909 začeti pripravljati "dom za dojenčke" (Čepič, 1991, 34). 333 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 • 2 Sabina Ž. ŽNlDARSlč NOVO MATERINSTVO, 327-33« nadomestnega dojenja, !n slej ko prej je bilo iz različnih razlogov prav nadomestno dojenje bolj razširjeno. Že od nekdaj. Če je najemanje dojilj v višjih slojih povzročalo nemalo zgražanja, pa je bilo bistveno bolj razširjeno oddajanje majhnih otrok v rejo med revnejšimi, delovnimi sloji. In prav o tem so najmanj pisali in polemizirali. Tudi glede dojenja so slej ko prej veljala dvojna merila, odvisno pač od statusa matere (in ne morda od potreb majhnih otrok). Seveda pa ženske niso (več) mogle same presojati in prodajati svojih naravnih danosti in sposobnosti; potencialna dojilja in mati najemnica naj bi bili nesposobni za pravilno izbiro in sklenitev dogovora, zato naj bi izbiro in odločitev prepustili "le zdravniku strokovnjaku", kajti "pravo dojiljo izbrati je prava umetnost", ki zahteva "skrajno previdnost in mnogo znanja" (Dragaš, 1938, 95). Mati pa ni bila dolžna z dojenjem otroka zgolj nahraniti z najboljšo možno hrano, s pravilnim, rednim dojenjem ga je tudi vzgajala. Z dojenjem, ki naj se (sedaj) ponavlja v enakomernih, ne prepogostih časovnih intervalih (na tri ali štiri ure, odvisno od otrokove starosti in kondicije) in naj ne traja predolgo (okoii 15 minut bo dovolj, pravijo strokovnjaki), prenaša mati na otroka sporočila, vrednote in navade, ki presegajo zgolj potešitev lakote, ter že v kali zatira slaba nagnjenja pri njem. Prva lekcija, ki se je mora naučiti, ko pride na svet, je, da je treba znati počakati, da prideš na vrsto. In to izkušnjo more (in mora) prenesti nanj mati prav z obredjem hranjenja. Prva odreka ga doleti pri številu obrokov, saj bi otrok sesal kar se da pogosto, kar "seveda škoduje materi in otroku, "svari zdravnica. Sledi lekcija o nočni odpovedi hrani, kajti "nočno poglavje je prvo vzgojno delo misleče matere" (Duckelmann, 1931, 82). Nepoznavanje sodobnih znanstvenih spoznanj o pravilni negi otroka ima po mnenju zdravnikov lahko zanj usodne posledice. Tako na primer dr. Dragaš (in med zdravniki ni nobena izjema) svari matere pred prepogostim in (celo) nepravilnim pestovanjem majhnih otrok, češ da je pri dojenčku "nepotrebno in ceh nevarno... Še!e ko otrok sedi, ga vzamemo v naročje in ga nekaj časa pestujemo. Pri tem ga presedamo zdaj na desno, zdaj na levo stran, da vadi hkrati in enakomerno levo in desno okončino (roke), sicer ostane ena ali druga stran slabše razvita, ker otrok z njo ne brca in je stisnjen ob materino telo, da se mišice ne morejo razviti." (Dragaš, 1938, 41-42). S tovrstnimi svarili so (tudi) zdravniki izrekali materam nezaupnico oz. izražali nemajhen dvom o njihovih negovalnih in vzgojiteljskih sposobnostih. Z nasveti, ki so presegali strogo strokovna, medicinska področja in posegali na primer celo na področje ljubkovanja, so še povečevali tako materino odgovornost, da se (pravilno) izobrazi, da si zavestno prizadeva postati boljša, kot je bila na primer njena mati, kot tudi njeno krivdo in občutek nezadostnosti. (Pre)velika odgovornost in (pre)-majhna samozavest mater pa sta bili pravšnja podlaga za primerno pripravljenost in poslušnost mater za strokovne nasvete strokovnjakov. Ženski odgovor/i Prepričanju, da so sodobne ženske nezadostno usposobljene za opravljanje "poklica, za kojega je ženska že od narave izbrana in določena" (Danica, 1897, 6), oz. da nov čas terja spremembo tradicionalnih ženskih praks in da se morajo ženske za materinstvo primerno (pre)vzgojiti, so se pri nas intenzivno priključile tudi ženske same.17 Da pa bi lahko izpolnile tako naraščajoča pričakovanja družbe kot zahteve novega ma-terinjenja, so morale odpreti in vsaj skušati razrešiti nekatera pomembna vprašanja. Prvo vprašanje se je neposredno dotikalo ženske plodnosti oz. možnosti, kako plodnost uspešno nadzirati in s tem zagotoviti, da se bodo otroci rodili tedaj, ko jim bodo lahko starši zagotovili kar najboljše možnosti, in da se bodo rojevali v ravno pravšnjem številu glede na družinske razmere. Ženske se v prvi polovici 20. stoletja (še) niso spuščale v razglabljanja, kaj pomeni pravica do lastnega telesa. Njihovo prizadevanje je bilo izrazito praktično; zahtevale so učinkovito kontracepcijo, varen abortus ter njuno dekriminilizacijo in legalizacijo, S temi prizadevanji so izzvale najrazličnejše varuhe morale s cerkvijo na čelu, ki je zavrnila tako rekoč vse poznane oblike kontracepcije, razen spolne vzdržnosti, ki je tako ali tako predstavljala idealno obliko zakonske zveze katoliškega para. Izzvale so medicinske kroge, ki so se upirali širjenju dostopnosti najrazličnejših oblik kontracepcije in abortusa, še posebej med 'revnejše ženske. Z javnimi polemikami in shodi so izzvale ti. javno mnenje, ki je ženske zahteve po kontracepciji povezovalo z moralnim propadom, žensko željo po promiskuiteti, razpadom vseh družbenih moralnih norm, s krizo družine in zakonske skupnosti in z grožnjo propada, degeneracije naroda. In ne nazadnje so izzvale državo - privatni interesi žensk, povezani s suverenostjo nad lastnim telesom, so trčili ob vitalne interese skupnosti, naroda, države do novih, številčno obilnih in zdravih rodov. Končni izkupiček prizadevanj žensk za večjo oblast nad lastnim telesom konec koncev ni bil tako pičel; dobile so (seveda proti plačilu in po zdravnikovi odločitvi) na razpolago kar nekaj kontracepcijskih sredstev, čeprav je bila večina med njimi bolj malo zanesljiva, 17 Njihovim razmišljanjem in oblikovanju novih stališč in vrednot tahko sledimo tako rekoč v vseh časopisih, koncentrirano pa v ženskih revijah, tako v letih pred razpadom avstrijske monarhije kot v obdobju med vojnama. 334 ANNALES • Ser. hisl. sociol. • 13 • 2003 • 2 Sabina Z ŽNIDARSIČ: NOVO MATERINSTVO. 327-338 izrazito neudobna in nerodna za uporabo.18 Prav v sredini tridesetih let je bila končno v zdravniških krogih sprejeta Knaus-Oginova metoda plodnih in neplodnih dni. Metoda, ki je imela pred drugimi to prednost, da je bila povsem zastonj in da za njeno uporabo ženske niso potrebovale zdravnika in njegove privolitve, pa je imela to pomanjkljivost, da je zahtevala od žensk spremenjen način življenja oz. spremenjen odnos do lastnega telesa, in seveda vsaj minimalno sodelovanje partnerja. Zanimivo je, da so se pri nas metode oklenili zdravniki katoliškega svetovnega nazora,tisti liberafnejši, ki so se na primer zavzemali celo za legalizacijo ti. socialne indikacije za abortus, pa ne, češ da je premalo zanesljiva. Ženske so tu vzele stvari v svoje roke, in tako je že leta 1936 Milica Stupan izdala knjižico o Knaus-Ggi-novi metodi, leta 1938 pa sledi v samozaložbi izdana knjiga Teorija o dnevih plodnosti in neplodnosti izpod peresa Rezi Korpar, ki je leto kasneje izdala tudi prvi ženski menstrualni koledarček pri nas. Mnogo težja in manj gotova je bila bitka žensk za pravico do abortusa, kajti ne glede na to, da so se v strokovnih krogih strinjali, da morajo nenehno upadanje števila rojstev pri nas (kot v Evropi) pripisati tudi domnevno zelo razširjeni ilegalni praksi abortiranja,20 in ne glede na to, da so ženske že v dvajsetih21 in tudi v tridesetih letih22 na javnih shodih zahtevale spremembo kazenskega zakonika, ki je prepovedoval odpravo plodu, je odnos do abortusa ostal enak: abortus je zločin, Ženska, ki abortira, umori nerojene otroka, tisti/a, ki ji pri tem pomaga, pa je zločina sokriv/a. Kriminalizirani odnos do abortusa se je v evropskih zakonodajah v 19. in prvi polovici 20, stoletja celo zaostroval, pač v skladu z nacionalnimi oz, državnimi interesi.23 Ženske v boju za pravico do odločanja o svojem telesu in za pravico do abortusa niso imele drugega orožja kot sklicevanje na socialno bedo in lasten čut odgovornosti do že rojenih otrok, nasprotna stran pa je svoje zavračanje (lahko) podprla z mnogo bolj absolutnimi argumenti: "Mnogo poklicev zahteva od človeka življenjsko žrtev. Zdravnik, duhovnik, vojak ne smejo zapustiti ogroženega mesta, naj jih stane tudi življenje. Tudi žena prevzema z materinstvom dolžnost do klijočega življenja, ki ga nosi pod srcem, pa naj bi vršenje te dolžnosti in materinskega poklica zahtevalo od nje tudi žrtev na zdravju in življenju. Narodna higiena in narodova moč se bo dvignila le tedaj, ako žena v nevarnosti in nevšečnosti, ki nastopijo zanje radi materinstva, ne bodo sramotno in nezvesto dezertiraie pred dolžnostjo poklica." {Slovenec, 1924, 9). "V interesu višjih etičnih načel bo morala mati v danem slučaju, ki je pa hvala Bogu redek, žrtvovati svoje življenje, s čimer bo koristila javni morali neprimerno več, nego če s težko of>eracijo reši za silo svoje življenje. Tako življenje je slednjič tudi ne bo moglo posebno veseliti, ker bodo fizične posledice operacije navadno zelo grenke, obenem jo bo trla zavest, da si je rešila to mizerno življenje z direktno usmrtitvijo lastnega otroka." (Ujčič, 1924, 237). Polemika o kontracepciji in abortusu je imela nekaj (na videz) nepričakovanih in za tedanji čas nedvomno novih premislekov; stekla se je na primer tudi v oblikovanje otrokovih pravic, med katerimi je prva ta, da je otrok zaželen; "Prava pravica otroka je, da je dobrodošel svojim staršem, da je spočet v ljubezni, da je pričakovan in spočet z ljubeznijo, da je njegova eksistenca od vsega početka afirmacija življenja," (Vode, 1931, 18 O omejevanju rodnosti so na primer razpravljali na letnem zdravniškem srečanju na Bledu leta 1935, kjer je dr. Zelič posvetil svoje predavanje kontracepcijskim sredstvom; doktor navaja različne mehanične pripomočke (na primer pesar), razna kemična sredstva ("rastvori, tablete, zrnca, pribile, masti, pilctije, čepici, paste, praškovi"). Avtor ugotavlja: "Vsi gumeni pesarji imajo, poteg ostalih slabosti, tudi to, da povzročajo vrsto subjektivnih občutkov depresije pri ženi, nato izgubo aii vsaj slabljenje spolnega vzburjenja, imajo neprijeten vonj po gumi, pomešan z zadahom razpadajočega flora itd. Poleg tega ga je potrebno vsak dan izvleči in sprati v kakšni antiseptični raztopini, ga ponovno namestiti, kar pa ni lahka stvar niti za zdravnika." (Zelič, 1935, 284). 19 V slovenske strokovne kroge je metodo, še pred njenim uradnim zmagoslavjem na kongresu v Munchmi leta 1935, prenesel zdravnik Brecefj že leta 1932/33 (Breceij, 1932/33; 1933). Brecljtt so se kot zagovorniki metode pridružili še zdravniki Rakuljič-Zelov, Justin in Šavnik. Nikoli pa omenjenim (in drugim) zdravnikom ni prišlo na misel, da bi metodo predstavili širši, ženski publiki, vseskozi razumejo in varujejo to vednost ko! svojo oz. si pridržujejo pravico odločanja o tem, kateri ženski v svoji ordinaciji jo bodo razodeli in kateri ne. 20 Tako je bil leta 1930 Pire mnenja, da strokovna ocena, "da se več kot 20% spočetij ne konča s porodom, prav gotovo ni pretirano" (Pire, 1930, 1). 21 Pobudnica te prve akcije je bila Zveza delavskih žena in deklet, ki se je zavzemala za spremembo 144. člena tadanjega kazenskega zakonika in pravico, da ženska sama presodi, koliko otrok bo rodila. 22 Po spremembi kazenskega zakonika leta 1930 so abortus obravnavali členi 171, 172, 173 in 174 (pred reformo člen 144.}. Kot edina izjema, po kateri udeleženci pri abortusu (mati, zdravnik) niso preganjani, omenja zakon le medicinsko indikacijo, ki je začela veljati leta 1926. Kasneje so si zdravniki prizadevali vključiti še evgeniško indikacijo, ženske pa so si prizadevale za priznanje socialne. Ženske so tako leta 1933 pripravile v Ljubljani javno zborovanje na to temo. Zahtevale so, da se uveljavljene olajševalne okoliščine, ki jih je zakon priznaval za nezakonsko mater, če je abortus izvršila sama, razširijo na vse ženske. 23 S tovrstno agumentacijo se je pri nas največ ukvarjal pravnik, dr. Munda; "Prva dobrina, ki jo ščiti kazenski zakon z določbami o odpravi telesnega phdu (para. 171-174), ni dobrina posameznika (matere), marveč dobrina občestva. Občestvo ima interes na tem, da se njegovo prebivalstvo množi in ne zaostaja za porastom prebivalstva v drugih, zlasti v sosednjih državah... Važnejši interes je treba ščititi, manjvredno dobrino pa žrtvovati v korist večvredni. To načelo vrednotenja interesov je treba uporabiti tudi, ko presojamo, kdaj riaj se odprava telesnega plodu kaznuje, kdaj pa ne." (Munda, 193S, 20). 335 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Sabina t. ŽNiDARŠiČ: NOVO MATERINSTVO. 327-33« 356) je zapisala Angela Vode, ki je pri nas tudi sicer ubirala najbolj samosvoje in napredne poti znotraj ženskega gibanja. Ena nedvomno najbolj revolucionarnih zahtev, lahko bi rekli kar presežna zahteva ti. prvega vala ženskega gibanja pri nas, ki jo je artikulirala Angela Vode in je bila med tedanjo (žensko in moško, strokovno in laično) javnostjo še najmanj razumljena, je bila zahteva po legalizaciji materinstva. V same temelje evropskih zgodovinskih družb je zapisano, da je ženska roditvena sposobnost (lahko) eno največjih bogastev, ki zato po svojem kulturnem in družbenem pomenu bistveno presega vsakršne osebne interese žensk, in da je bila na strani močnejših (to pa je v naših zgodovinskih kontekstih vedno pomenilo moške) ves čas prisotna potreba in želja to bogastvo podrediti lastnim pravilom in kul-tivirati v lastno korist. Da pa je razglašanje naravnosti in celo svetosti materinstva kot edinega pravega poslanstva in "poklica" ženske, v imenu katerega se mora ženska prostovoljno podrediti in odpovedati morebitnim lasnim ambicijam, manipulativno orodje v službi ohranjanja moško orientirane družbe, dokazujejo vsakokratni izbruhi tovrstne retorike v časih, ko ženske poskušajo zase odpirati tudi druge, ne zgolj na zakonsko materinstvo vezane prostore delovanja in samouresničevanja. In da so vsa (moška) poveličevanja materinstva zgolj omejenega dometa, dokazuje družbena dvoličnost v odnosu do nezakonskega materinstva: "Zakonsko in nezakonsko mater vodi v materinstvo isti klic narave; obe sledita istemu hrepenenju, ki je v vsaki ženski najmočnejša in najnaravnejša sila njenega bistva... Nedoslednost dvojne morale v današnji družbi se najočitneje pri presojanju spolnega izživljanja. In to ne samo, kadar meri pravico moškemu in ženski, temveč tudi glede samih žensk silno nedosledno: v isti sapi, ko zasmehuje 'staro devicomeče kamenje za žensko, ki ji usoda ni naklonila, da bi svoja najnaravnejša čustva izživela v zakonu, marveč je postala mati izven zakona." (Vode, 1999, 135). Pravica do materinstva pa ni bila odvzeta zgolj ženskam, ki so prekršile zakon in postale nezakonske matere, ampak tudi ženskam, ki so si drznile prestopiti mejo spolne delitve in poseči po moških poklicih. Profesionalke, uradnice in učiteljice so bile v obdobju avstrijske monarhije obsojene na celibat, v obdobju kraljevine Jugoslavije pa jim je ta vsaj nenehno grozil. Pravica do opravljanja izbranega poklica je bila odkupljena z odpovedjo pravici do materinstva. Materinstvo znotraj družbe neenakosti samo na sebi nikakor ni vrednota; vredno je zgolj tisto materinstvo, ki je v službi obstoječega reda, ki varuje in podpira njegov vsakokratni, spreminjajoči se interes. Da je segregacija materinstva posledica podrejenosti žensk, so se (redke) ženske ovedle prav v obdobju med obema vojnama. Avtonomna, samostojna ženska ima pravico do materinstva in te pravice ji ne more podeliti nihče, ker izhaja iz njenega človeškega bistva, nihče pa ji je tudi ne more odvzeti, se je glasilo novo žensko geslo. Pri tem so se oprle tudi na evgenične argumente svojega časa: "Dr. Janiševa trdi, da je izvrševanje biološke funkcije ženi neobhodno potrebno... Iz skrbi za zdrav zarod pa zahteva pisateljica, da mora človeška družba dati vsaki ženi, ki je biološko sposobna in ki čuti ob enem voljo in odgovornost za odgoj deteta, pravico do materinstva in da morajo veljati za vsako mater, poročeno ali neporočeno, enaki državni in družabni zakoni," (Hočevar, 1935, 237). Z novo vednostjo in predvsem z novimi dolžnostmi (pre)obložene matere so v času med obema vojnama načele še eno vprašanje, ki je postalo bolj aktualno ob koncu 20. stoletja in ki še ni dobilo vseh odgovorov: nagovorile in izvale so moške, svoje partnerje in očete svojih otrok. Tako kot se morajo spremeniti one kot matere, se morajo spremeniti oni kot očetje. Novo očetovstvo oz. očetovanje oz. emancipacija očetov znotraj družinske skupnosti je nedokončana tema, ki pa so jo načele prav ženske v obdobju med obema vojnama. V besedilih najrazličnejših vrst in namenov v 19. stoletju, še v mnogo bolj izostreni podobi pa v 20. stoletju, se srečujemo s prav posebnim pogledom na žensko mater, s pogledom, ki z realnostjo žensk ni imel veliko skupnega. Avtorji in avtorice so izoblikovali pravi kult materinstva; še največ možnosti, da se približa idealni materi, glavni svečenici tega kulta, pa je imela ženska-mati-gospodinja srednjega, gmotno relativno dobro stoječega razreda. Zdi se celo, da so materinstvo v posameznih družbah z besedami toliko bolj poveličevali, celo misttficirali, kolikor slabše se je sicer godilo ženskam in tudi (ali predvsem) materam v tej isti sredini. Povzdigovanje matere v svečenico materinskega kulta in omejevanje sposobnosti in (predvsem) dolžnosti žensk zgolj na materinstvo sta videti na prvi pogled neproblematična, kažeta se celo kot nadčasovno, ahi-storično in za vsakršno zgodovinsko proučevanje torej povsem neprimerno naravno dejstvo - po načelu: ženske so rojene, poklicane, ustvarjene za to, da postanejo, da so matere. Vendar so različne študije, pa tudi naše raziskovanje, pokazale, da ima tudi sodobni kult materinstva svojo zgodovino, da se je v določenem zgodovinskem času, znotraj določene kulture in povsem določenega spleta in prepleta okoliščin pojavil, se pod vplivom različnih dejavnikov v družbi razvijal in pridobi! (v relativno kratkem času) celo značilnosti in moč ste-reotipa. ANNALES ■ Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 Sabins Z. ZNIDAKSFÎ: NOVO MATSRiNSTVO. 327-338 " ~ --:—: THE NEW MOTHERHOOD Some New Views on Mothers and their Motherhood from the End of the 19th Century to World War II Sabina Z. ZNIDARSIC Catering and Tourism Secondary School Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Preglov trg 9 e-mail: sabina.2niciarsic@guestarnes.si SUMMARY In some fifty years prior to World War 11, a completely new form of motherhood evolved in our country. The new motherhood became so complex that a new term could be justifiably used, i.e. mothering, which encloses most diverse needs of children and practices that have to be satisfied, for example, by their mothers. These utterly new contents of motherhood were influenced by a number of different factors. The traditional forms of profit-making, which were in most cases taking place within domestic housework community and along with intensive working participation by all members of the community capable of work, began to give way to the new, predominantly wage-earning working relationships. In our country, women joined these processes to a great extent, after all for the fact that their working participation was great already from the traditional point of view. Women's daylong absence led to the negligence of other, traditionally women's chores, such as maternal obligations and housework. Apart from their employment and absence, the increased negligence (for example) of children was in a way contributed by the great mobility of the people moving from provinces to industrial and city centres. In this process, women lost the so-called women's network, a community of women of different ages arid classes, who mutually helped each other also (and above all) in the care for their children. Along the fact that mothers now found it more difficult to dedicate themselves to their offspring, various expectations rose on the other hand; the contemporaries expected incomparably more maternity work from women-mothers than their predecessors. Motherhood (became a socially important activity, on which depended (even) the fate of the nation and thus of the state, which in this respect clearly defined its interest. In the process of the society's secularisation, the Church attempted to retain its influence, and in doing so it recognised, as a decisive field of its influence, the family and the mother within it, as its most important and already traditional ally. Contemporary sciences that were gradually gaining their independence and developing at the end of the 19th century and in the early 20>h century recognised new and new needs of the child, which had to be satisfied, if he/she was to develop into a healthy (and socially useful) individual, first of all by his/her mother. The volume of mother's duties thus kept rising; the obligations of modern mothers were becoming increasingly demanding, and for their role now fully aware mothers were forced to yield to the so-called planned education. The increasing responsibilities and the society's expectations from women, however, now stimulated many new thoughts in them and forced them into a public engagement for the change in their own status. In the end they challenged their men-fathers to join them in such important work as was care for their children and thus for their common future. Key words: mothering, gender history, 19!i,-20m century VIRI IN LITERATURA Abrams, L. (2002): The Making of Modern Women, The Longman History of European Women. Persons Education. Dally, A. (1982): Inventing Motherhood. The Consequences of an Ideal. London. Brecelj, A. (1927): Meterinstvo - jedro ženskega in družbenega vprašanja. Slovenec, št. 291. Ljubljana, 13. Brecelj, A. (1932/33): Fakultativna sterilnost. Čas. Ljubljana, 202-209. Brecelj, A. (1933): Ogino-Knaus. Zdravniški vestnik. Ljubljana, 25-28. Čepic, T. (1991): Opojnost tobaka. Razstava Mestnega muzeja Ljubljana ob 120-letnici Tobačne Ljubljana. Ljubljana, Danica (1897): Višje dekliške Šole. Slovenka. Trst, 6-8. Dimnik, jI. (1895): Domača vzgoja. Slovenskim materam, vzgojiteljicam, učiteljicam, vzgojiteljem in učiteljem. Ljubljana, Društvo za zgradbo učiteljskega kon-vikta v Ljubljani. Dragaš, B. (1938): Pomoč novorojenčku in dojenčku. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna. Diickelmann, Fischer, A. (1931): Postanek in razvoj otroka. Ljubljana, Založba revije Žena in dom. 337 ANNALES ■ Ser. hist, sodol. • 13 • 2003 • 2 Sabina Ž. ¿NIOARŠiČ: NOVO MATERINSTVO. 327-338 Govekar, M. (1926): Naše žensko časnikarstvo. V: Go-vekar, M. et ai.: Slovenska žena. Splošno žensko društvo. Ljubljana, jougoslave Express Réclame Company, 202-223. Grohar, O. (1937): Položaj slovenske žene. Ženski svet. Ljubljana, 197-198. Hočevar, P. (1935): Dr. Vilma janiševa-Raškovič: Biologija žene i njen socialni značaj. 1. deo. Beograd 1934. Ženski svet. Ljubljana, 236-238. Knibiehler, Y. (1993): Bodies and Hearts. V: Duby, G. et al.: A History of Women. Emerging Feminism from Revolution to World War. Belknap Press of Harvard Uni. Press, 325-368. Kočevar, Š. (1882): Slovenska mati, Celje. Korošec, J. (1897): Materinska dolžnost. Slovenka. Trst, 8-9. Korpar, R. (1938): Teorija o dnevih plodnosti in neplodnosti. Samozaložba. Mahnič, A. (1893): Zakaj je prav in naravno, da je žena podrejena možu?. Rimski katolik. Gorica, 317-321. Marak (1900): Idealno materinstvo. Slovenka. Trst, 155-159. Milka (1897): Rodoljubje in naše ženstvo. Slovenka. Trst, 6-7. Munda, A. (1935): Indicirana odprava telesnega plodu in naš kazenski zakonik. Zdravniški vestnik. Ljubljana, 17-21. Pire, B. (1930): Usodno vprašanje. Slovenec, št. 25. Ljubljana, 1. R., J. (1938): Rezi Korpar, Teorija o dnevih plodnosti in neplodnosti. Ženski svet. Ljubljana, 124-126. S., E. (1936): Socialna in zdravstvena zaščita žene, otroka in mladostnika pri nas. Ženski svet. Ljubljana, 97-104. Slovenka (1898): Materinske dolžnosti. Trst, 458-461. Slovenec, št. 251 (1924): Socialni vestnik. Abortus arti-cifialis. Ljubljana, 9. Stupan, M. (1929): Biološka tragedija žene. Ženski svet. Ljubljana, 213-215, 237-240. Štular, Sotošek, K. (1997): Žensko časopisje na Slovenskem. Vodnik po razstavi. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ujčič, j. (1924): Umetni splav in cerkveno pravo. Slovenski pravnik. Ljubljana 234-238. Ušeničnik, A. (1930): Žensko vprašanje. Slovenec, št. 91. Ljubljana, 14. Vode, A. (1931): Pravica otroka. Ženski svet. Ljubljana, 356. Vode, A. (1999): Značaj in usoda. Zbrana dela Angele Vode. II. knjiga. Ljubljana, Krt. Zeiič, M. (1935): Sredstva protiv začeča u cilju regulacije radanja. V: Zelič, M. et al.: Naučni rad XVI go-dišnj. skupa jugoslovenskog lekarskog društva. Beograd, 282-326. Žena in dom (1930): Ženski pokret. Ljubljana, 130. Ženski svet (1926): Knjižna poročila. Ljubljana, 224. Ženski svet (1937): Poročilo o ginekološkem in porodniškem delu v !. 1920-1936. Ljubljana, 206-207. Ženski svet (1938a): Zdravstvo. Zaščita bodoče matere. Ljubljana, 11-12. Ženski svet (1938b): Poročila in kritike, jugoslovanska unija za zaščito dece. Ljubljana, 227-229, Žnidaršič Žagar, S. (2000): Ora et iabora - in molči, ženska! Pregled demografije dežele Kranjske in pridobitnosti žensk v desetletjih 1880-1910. Lila zbirka. Ljubljana, Založba / *cf. ANIMALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 pregledni znanstveni članek UDK 930{497.4-14:450.361)"1950/1954' prejeto: 2003-10-08 POLOŽAj iN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA Ob 50-letnici izida Istrskega zgodovinskega zbornika SALVATOR ŽITKO Pokrajinski muzej Koper, SI-6000 Koper, Kidričeva 19 IZVLEČEK V prispevku avtor v kontekstu tedanjih političnih in družbenih razmer osvetljuje nastanek in delovanje Zgodovinskega društva jugoslovanske cone Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) v letih 1950-1954 in izdajo I. letnika Istrskega zgodovinskega zbornika, ki predstavlja prvi povojni poskus znanstvene obdelave in kritične osvetlitve nekaterih ključnih poglavij istrske zgodovine. Ključne besede: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Svobodno tržaško ozemlje, Istrski zgodovinski zbornik, 1950-1954, istrska zgodovina LA POSIZIONE ED IL RUOLO DELLA STORiOGRAFIA NELL'EX ZONA B DEL TERRITORIO LIBERO DI TRIESTE !n occasione del 50° anmversario della pubblicazione dell'Antoiogia storica istriana SINTESI L'autore del contributo, nal contesto delte condizioni polltiche e sociali d'allora, ¡ilustra la formazione e l'attivita delTAssociazione storica della zona jugoslava del TLT negi i anni 1950-1954, nonche la pubblicazione della prima edizione della Raccolta di storia istriana, che rappresenta un primo tentativo, nel dopoguerra, di elaborazione scientifica e di illustrazlone critica di alcuni capítoli chiave della storia istriana. Parole chiave; Societa storica de! Utorale, Territorio Libero di Trieste, Istrski zgodovinski zbornik, 1950-1954, storia dell'lstria 339 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 13 • 2003 • 2 Salvslor ŽITKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANjl CONI 8 SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-354 UVOD 30. junija 1953 je Zgodovinsko društvo jugoslovanske cone STO izdalo I, letnik Istrskega zgodovinskega zbornika, ki pa je bil hkrati tudi edina publikacija te vrste, saj se je z Londonskim memorandumom oktobra 1954 nekdanja cona B STO spojila z matično Slovenijo in je zgodovinopisje, ki spričo tedanjih razmer v obalnem paSLi ni imelo ustreznih razmer za sistematično znanstveno-raziskovalno delo, postalo končno sestavni del slovenske zgodovinske stroke, s katero je po letu 1950 tudi nenehno iskalo stikov in možnosti sodelovanja. Fašizem je v času med obema vojnama seveda povsem onemogoči! oziroma zatrl vsak poskus strokovnega oziroma znanstvenega dela slovenskih ustanov, saj so bile slovenske Šole, dmštva in ustanove ukinjeni, veliko izobražencev pa pregnanih. Trojezično učiteljišče v Kopru je bilo ukinjeno že leta 1908 in premeščeno v Gorico, v Kopru je do leta 1923 deloval le še italijanski oddelek. Med slovenskimi in hrvaškimi kulturnimi Listvarjalci s koprskega učiteljišča je najti vrsto pisateljev in publicistov, skladateljev in glasbenikov, pedagogov, likovnih umetnikov, šolnikov, gospodarstvenikov pa tudi zgodovinarjev: Franca Kosa, ki je v Kopru poučeval v letih 1888-1890, Julija Kleinmayra in Frana Barbaliča (Vilhar, 1976, 74). Beneška tradicija in močan polet italijanskega nacionalizma sta po drugi strani v Kopru zlasti v drugi polovici 19. stoletja ustvarjala plodna tla za razvoj humanističnih ved, zlasti zgodovinopisja, pa tudi za nastanek in razvoj osrednjih kulturnih ustanov: mestne knjižnice, mestnega muzeja za zgodovino in umetnost in mestnega arhiva. Te ustanove so vse tja do leta 1951/52 še ohranile italijanski značaj pa tLidi kadrovsko strukturo, zato so v teh letih postale predmet političnih pritiskov in poskusov nove ljudske oblasti, da postopno preidejo v roke novih slovenskih strokovnih kadrov in s tem novih usmeritev. Že 10. julija 1949 je Komisija strokovnjakov Ministrstva za znanost in kulturo FNRj za pregled zgodovinskih arhivov in bibliotek v coni B STO v sestavi dr. Frana Zwittra, Matka Rojniča, dr. Vasilija Melika in Miroslava Branta, pripravila poročilo o stanju arhivov in knjižnic na območju Istrskega okrožja. Komisija je namreč v času od 18. - 29. junija 1949 pregledovala mestno knjižnico in arhiv v Kopru ter v Piranu. V pregled so vključili tudi konfiscirane oziroma od nekdanjih italijanskih oblasti opuščene knjižnice in arhive fran- čiškanskega samostana sv. Ane in kapucinskega samostana sv. Marte v Kopru, benediktinskega samostana v Dajli in samostana sv. Onofrija na Krogu nad Sečov-Ijami ter biblioteke in arhive s še neopredeljivim pravnim položajem. V Času okupacije, po izjavi prof. Benedetta Lonze, zadnjega italijanskega ravnatelja koprskega mestnega muzeja in knjižnice, Nemci iz knjižnice in arhiva niso odnesli ničesar, Italijani pa so junija 1944, glede na močan razmah narodnoosvobodilnega gibanja na tem območju in glede na negotovo usodo obalnih mest, odpeljali več kot polovico arhivalij oziroma celoten stari koprski arhiv in glavne serije novejšega arhiva od leta 1800 dalje. V arhivu koprskega Mestnega narodnega odbora so, po navedbah članov komisije strokovnjakov FNRj, o tem obstajali dokumenti, najpomembnejši pa je bi! seznam odnesenega materiala z inventarnimi številkami, ki ga je dala komisija kopirati in sodno overoviti. Restitucija odnesenih arhivskih fondov bi, po mnenju komisije mestnemu arhivu v Kopru, za gotovo povrnila njegov nekdanji pomen, zato je bil med zaključki oziroma sklepi komisije tudi ta, da bi bilo potrebno v doglednem času postaviti vprašanje restitucije navedenega arhiva pa tudi drugih arhivalij, knjig in Limetniških predmetov (PMK, 1). Kar se tiče pravne plati, bi imelo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ko bi se konstituiralo kot posebno politično telo po aneksu XIV. mirovne pogodbe z Italijo, pravico do restitucije odne-šenega materiala, saj se je Italija v sk!adu s temi določbami obvezala, da bo STO predala arhive in dokumente upravnega pa tudi zgodovinskega značaja. NASTANEK IN DELOVANJE ZGODOVINSKEGA ' DRUŠTVA JUGOSLOVANSKE CONE STO V LETIH 1950/51 V takšnih okoliščinah je prišlo na pobudo Srečka Viiharja1 22. oktobra 1950 v prostorih slovenskega učiteljišča v Portorožu do sestanka iniciativnega odbora za ustanovitev Zgodovinskega društva v istrskem okrožju. Prisostvovali so: Marija Avsec, Ciril Če!har, josip Dolgan, Jurij Jan, Marija Likon, Peter Martine, Vladimir Meuia, Marija Nardin, Oskar Savarin, Roman Savnik in Srečko Vilhar, ki je tudi na kratko orisal pomen društva. Njegova naloga je bila predvsem: - pregled in proučitev arhivov, ki so se nahajali na območju cone B STO; - raziskave zgodovine obalnih mest; - proučitev vloge samostanov; 1 Srečko Vilhar, politični in prosvetno - kulturni delavec, knjižničar in publicist (1907-1976). Po osvoboditvi je bil najprej upravnik partijske šole za Primorsko (1945-1946), organ, sekretar Mestnega komiteja KP za Trst (1947-48), odgovoren za idejno vzgojo pri CK PK STO (1948), v Kopru nato sekretar planske komisije za istrsko okrožje (1948/50), referent za kulturo pri islern okrožju (1950/52), predsednik Okrajnega odbora Ljudske prosvete (1952/55), tudi predavatelj za zgodovino in filozofijo na slovenski gimnaziji v Kopru (1956/58) in naposled do upokojitve 1971 ravnatelj študijske knjižnice v Kopru. V tem obdobju je uredil zbornik Slovenci ob Jadranu (1952) in bil leta 1953 član uredniškega odbora Istrskega zgodovinskega zbornika (PSBL, 1986-1989, 226-227). 340 ANNALES - Ser. hïst. sociol. • 13 • 2003 ■ 2 Salvalor ŽITKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-354 - proučitev vloge italijanskega iredentizma; - poživitev študija narodnoosvobodilne vojne; - pregled in zapis ledinskih imen; - pregled del istrskih književnikov in dopolnitev poglavij o vlogi protestanti z ma pri Slovencih; - pregled glagolskih spomenikov. Pripravljalni odbor za ustanovitev društva so sestavljali Jurij Jan, Vladimir Meula in Srečko Vilhar. Odbor naj bi med drugim pripravil tudi društvena pravila in stopil v stik z istrskimi Hrvati in Italijani v coni B STO. Ustanovni občni zbor društva je potekal 12. novembra 1950 v dvorani gledališča Ristori v Kopru. Navzočih je bilo 20 članov in gostov. Med pobudniki oziroma člani pripravljalnega odbora je imel najvidnejšo vlogo Srečko Vilhar, vendar so bili v njem ob Slovencih tudi Hrvatje in Italijani, zato je bilo tudi predvideno, da bodo zgodovinsko društvo sestavljale slovenska, hrvaška in italijanska sekcija. V svojem uvodnem nagovoru je Srečko Vilhar utemeljil potrebo po formiranju društva in poudaril, da istrski Slovenci in Hrvati v preteklosti niso imeli možnosti za obdelavo svoje zgodovine, kot npr. Italijani. "Toda tudi njihovo zgodovinopisje", je naglasi ! Vilhar, "je polno praznin in neobdelanih poglavij, zlasti kar zadeva obdobje reformacije oziroma tistih slavnih italijanskih mož, ki so v tem obdobju sodelovali s Slovenci, kot npr. Peter Pavel Vergerij ml. in Janez Krstnik Gojna". Fašistična Italija naj bi po Vilharjevem mnenju zanemarila celo vrsto svojih slavnih mož, katerih dela niso vključili v svoje zgodovinopisje, npr. izolskega pesnika Pasqualeja Besenghija {Vilhar je pogrešal predvsem obdelavo njegove udeležbe v grški osvobodilni vojni). Zgodovinopisje, ki sta ga obdelala Bernardo Benussi in Pietro Kandler, po Vilharjevem mnenju ni bilo zanesljivo, Slovenci in Hrvati pa niso imeli dostopa do arhivov, zato je bilo to zgodovinopisje še manj obdelano (PAK, 1 ). iz diskusije ostalih udeležencev je razvidno, da bi poznavanje zgodovine tukajšnjega območja pozitivno vplivalo na postopno rast kulturne zavesti pri ljudeh, pri tem pa bi moralo Zgodovinsko društvo ostati na določenem nivoju, da ne bi zdrknilo v diletantizem in šovinizem. Italijanska člana, dr. Ferri in Borisi, sta ugotavljala, da slovenske literature tega ozemlja primanjkuje, ravno tako zgodovinskih virov, zato naj bi se posluževali predvsem italijanskih virov in literature, vendar z določeno kritično distanco, Gentiiini pa je predlagal, naj bi Zgodovinsko društvo poseglo v arhive in zaščitilo fonde, ki so bili zaenkrat še v posesti ljudske oblasti ali pa župnišč in privatnikov ter se je zato že marsikaj izgubilo. Na ustanovnem občnem zboru so prebrali in sprejeli tudi društvena pravila, za predsednika je bil nato soglasno sprejet Srečko Vilhar, za odbornike pa Bruno Maraspin, Ciril Čelhar, Anka Došen, Giuseppe Borisi, Oskar Savarin in Borivoj Tadič. Uradni naziv društva se je glasil Zgodovinsko društvo Svobodnega tržaškega ozemlja, cona B. Med sklepi ustanovnega občnega zbora je bil najpomembnejši ta, da naj bi se slovenska, hrvaška in italijanska sekcija čimprej sestale in pričele z delom po navodilih odbora, člani društva pa naj bi pripravljali članke, "ki bi na znanstveni podlagi osvetljevali zgodovino krajev Istrskega okrožja in bili v pomoč učiteljem na šolah in v pouk vsemu ljudstvu (PAK, 1)." Na prvem sestanku odbora naj bi sprejeli tudi sklepe o zaščiti zgodovinskih spomenikov, o vsakem obnavljanju zgradb pa bi morali najprej obvestiti Zgodovinsko društvo. 20. novembra 1950 je iniciativni odbor zaprosil upravno-politični odsek oddelka za notranje zadeve pri Okrožnem ljudskem odboru za uradno dovoljenje za pričetek delovanja društva. Med utemeljitvami za njegovo ustanovitev so zapisali, da je na prvem mestu nacionalno zatiranje Slovencev in Hrvatov, ki je v preteklosti onemogočalo znanstveno delovanje, na drugem mestu pa, da so bili italijanski zgodovinarji, ki so proučevali zgodovino Istre, prežeti z iredentističnim in šovinističnim duhom "ter so zaradi tega zgodovino Istre grobo potvarjali. "Prav zaradi tega", navajajo člani iniciativnega odbora, "bodo morali prav tovariši Italijani, člani ZD, kritično pregledati ter razčleniti vsa taka dela ter podati zgodovino Istre in še posebej jugoslovanske cone STO v docela novi luči". Med zadnjimi vrsticami navedene vloge je tudi obveza, da bo Zgodovinsko društvo vzdrževalo dobre stike s podobnimi društvi, zlasti v FLRj, v duhu tedanjega časa pa so člani izrazili prepričanje, da bo njihovo delo s svoje strani "krepko doprineslo k dviganju znanosti in kulture na tem ozemlju ter hkrati h krepitvi ljudske oblasti ter uspešne rasti socializma" (PAK, 2). Društvena pravila so nekoliko spremenila uradni naziv, ki je naveden v t. členu in se glasi: Zgodovinsko društvo za jugoslovansko cono STO, v II. členu pa so navedeni cilji društva: - raziskovanje zgodovine slovenskega, italijanskega in hrvaškega naroda zlasti na območju jugoslovanske cone STO oziroma Istre; - študij zgodovinske stroke; - povezovanje zgodovinarjev iz vseh krajev jugoslovanske cone STO, podpora strokovnemu izobraževanju in znanstvenemu udejstvovanju svojih članov; - zbiranje in ohranjanje zgodovinskih, arheoloških, umetnostnih, narodopisnih, muzejskih in drugih predmetov; - povezovanje s sorodnimi društvi v angio-ameriški coni STO, v inozemstvu, zlasti v Jugoslaviji in Italiji. Pravila nadalje določajo pravice in dolžnosti članov, sestavo in volitve društvenih organov, društvena sredstva, zanimiv pa je XIII. člen, ki navaja, da odbor osnuje stalne in začasne odseke, npr. muzejski, arheološki odsek itd. Že 2. decembra 1950 so tiskarni Jože Moškrič v Ljubljani predali osnutek žiga Zgodovinskega društva s 341 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 • 2 Salvaior ŽiTKD; POEOŽAj iN VIOGA 2CO DO Vi NOP IS) A V NEKDANJI CONI 8 SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-354 , . :Zgo¿p v'irisfee; društvo,- z& • Slovenijo. L jubl ¡jaria,'fine 25.4.ISSIv' .; ' S;£tcv.1 -Zgodovinsko društvo v Kopru t . . .' i^vrSni odbor ICpp:rskega. okrožja ■ ,,'.:.; ' •" . ^ roke.- tov. Srečka Vilhar j ": "'•',. ■ ' ■ 'V:''. : ""/'..':.' ' .: - ^ .' ."'■'■ ■■': . \'./■"•: • K c p e r _ 7 prilogi Van pošiljanio vabile na setoo 'zborcvar.jo . plovensklh. • sgo¿ovinarjev in. iae-pro s imo, da se-, pc d&legatu in Slanih -Vašega društva udeležite -zborovatijžip Jar.ite nam čimprej 'imena.'. udeležencev -in potrebne podatke/aii reflektira^o ha hrano ali tudi na' si: "novan je* ali se; nameravajo udelegiti ekskurzije/. Smrt fažizmu-avobodo narodu! tftusr^ . tajnik: . . //ej . ' v ■ /dr-Bogo, (Jrafenauer/lig LJUBLJANI t ; elesp re sno-rekomaaatrano 1 predsednik: ■ / dr . Pran. "Z wi 11 e r/ ~■ "V i 5/. 7; Vabilo Srečku Vilharju na VII. zborovanje Zgodovinskega društva za Slovenijo, fr/ se /e odvijajo v Ljubljani od 3.-S. maja 1951. Fig. 1: An invitation to the 7th congress of the History Society of Slovenia that took place in Ljubljana from 3"' to 5 May, 1951. podobo knjige sredi polja z napisom "Historia". Pečat so izdelali v tiskarni v začetku januarja 1951 in ga poslali podjetju Upa v Kopru, društvo pa je lahko pričelo z uradnim delovanjem. Iz zapisnika 1. seje odbora Zgodovinskega društva, ki je potekala kot vse naslednje v prostorih učiteljišča v Portorožu, je razvidno, da se je društvo zelo zavzeto lotilo dela. Predsednik društva Vilhar je pohitel z navezavo stikov z nekaterimi uglednimi slovenskimi zgodovinarji tistega časa, npr. z dr. Milkorrt Kosom, zavzemaj pa se je tudi za to, da bi društvo prejemalo zgodovinske knjige iz Slovenije in v okviru koprske mestne knjižnice uredilo posehen prostor za študij in raziskovalno delo (PAK, 3). Izgleda, da so dokaj hitro nastopile tudi težave z italijansko sekcijo, Čeprav je Vilhar priznal, da so nekateri italijanski izobraženci, kot npr. A. Petronio iz Pirana, B. Lonza, P. Babuder in D. Venturini iz Kopra, izrazili pripravljenost, da sodelujejo v Zgodovinskem društvu, problem pa naj bi bil predvsem v nepoznavanju slovenskega jezika. Zaradi tega je bil podan predlog, da bi društvo italijanski sekciji priskrbelo zgodovinsko literaturo v italijanščini in nemščini. Tudi hrvaška sekcija takrat očitno še ni zaživela, zato je njen zastopnik Borivoj Tadič iz Buj Vilharju zagotovil, da bodo člani sekcije pričeli z delom. Na 1. seji Odbora naj bi, kot razberemo iz zapisnika, tudi nekoliko popravili in dopolnili statutarna določila in imenovali vodje posameznih sekcij: slovensko naj bi vodil Oskar Savarin, italijansko Giuseppe Borisi in hrvaško Anka DoŠen, za finančnega referenta pa je bil imenovan Ciril Čelhar. Ob koncu januarja 1951 je Anka Došen predsedniku Vilharju poslala poročilo o delovanju hrvaške sekcije, ki so jo očitno pestile številne težave, med drugim tudi zaradi maloštevilnosti njenih članov. 342 ANNALES • Ser. fast, soriol. • 13 • 2003 • 2 Säivaior ZlTKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA v NEKDANJI CONI D SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMI.JA, 339-334 1. februarja 1951 je oddelek za notranje zadeve pri istrskem okrožnem ljudskem odboru Zgodovinskemu društvu končno odobri! društvena pravila z odiočbo št. 449/1-51 in ga pooblastil, da prek svojih sekcij razvija vsestransko delovanje v okviru predloženega programa. Sekcije so svojo ustanovitev in pričetek delovanja morale seveda prijaviti Okrajnemu poverjeništvu za notranje zadeve (PAK, 4). Informacije o delovanju Zgodovinskega društva so prihajale tudi v Slovenijo. Tako je že 2. decembra 1950 poverjenik za prosveto IOLO Koper Danilo Ribarič poročal pomočniku Ministrstva za znanost in kulturo LRS v Ljubljani dr. Josipu Košarju o kulturno-prosvetnem delu na območju cone B STO. Med drugim je spregovoril o ustanovitvi in delovanju Zgodovinskega društva in navedel, da se je le-to povezalo doslej le s Trstom ne pa še s sorodnimi društvi na območju FLRj. Zgodovinsko društvo se je, kot v nadaljevanju navaja, usmerilo v raziskavo gregoritskega samostana v Kopru, kjer je do leta 1806 deloval red frančiškanov tretjerednikov, nima pa strokovnjaka, ki naj bi usmerjal nadaljnja raziskovanja. V samostanu naj bi bile, kljub temu da so ga priključili ogromnemu kazrtilniškemu kompleksu že pod Avstrijo, Še ohranjene glagolske knjige oziroma spomeniki, Ravno tako, navaja Ribarič, naj bi čaka! na pregled kapiteljski arhiv v Kopru, vendar do pričakovanega obiska dr. Milka Kosa ni prišlo. Ob koncu poročila še navaja, da se je v Kopru mudilo na obisku kakšnih 30 študentov - zgodovinarjev iz Ljubljane, ki jih je vodi! dr. Stare. Namesto, da bi si študentje ogledali mestni arhiv in knjižnico v Piranu, so se porazgubili po trgovinah, bolj ploden je bil le zadnji dan, ko so si v večjem številu ogledali zgodovinske spomenike v Kopru. "Na take izlete bi morali iz LRS", zaključuje Ribarič, "pošiljati skupine, ki ne bi Štele več kakor 10 članov" (PAK, 5). Kot je razvidno iz nekega drugega poročila z dne 21. novembra 1950, je slovenska sekcija Zgodovinskega društva že 18. novembra opravila ogled gregoritskega samostana v prisotnosti dr. Romana Savnika (vodja zbirnega centra knjižnic v Portorožu), ki je glede na pomembnost tega objekta predlagal, da bi se "navedeno ozemlje evetuelno proglasilo za zgodovinsko kulturno ozemlje Slovencev v Kopru ter da se samostan, ki je ohranjen, zaščiti in morda tudi za silo obnovi. V tem samostanu bi lahko priredili razstavo slovanske kulture tega ozemlja v preteklosti (PAK, 6). Člani slovenske sekcije so bili hkrati mišljenja, da je območje samostana neprimerno za graditev manjših stanovanjskih objektov, saj bi ga bilo potrebno temeljito raziskati, sam teren pa naj bi bil zelo pripraven za gradnjo velikih objektov. To se je žal v kasnejših letih tudi uresničilo, ko je na tem območju ob novi stanovanjski četrti na Belvederju zrasel masiven in visok To m o sov blok. S posebnim dopisom je Srečko Vilhar 22. februarja 1951 o delovanju društva obvestil Zgodovinsko društvo Slovenije s sedežem v Ljubljani. Ob orisu smernic bodočega delovanja je zlasti poudaril, da bi zgodovinarji jugoslovanske cone B nujno potrebovali kratek in •objektiven opis lokalne zgodovine in zaščito zgodovinske dokumentacije. Zato je zaprosil, da bi občasno na območje cone B prišel kakšen zgodovinar in spregovori! o metodah zgodovinskega raziskovanja, kakor tudi, da bi Zgodovinsko društvo Slovenije posredovalo pri nabavi strokovne literature (PAK, 7). O pripravi zgodovinskega zbornika, ki naj bi ga izdalo Zgodovinsko društvo cone B STO, je v dopisu Srečka Vifharja dr. Francetu Steletu (7. junija 1951) in nekoliko kasneje še Milku Matičetu, prvikrat govora. Kot strokovnjaka naj bi pri njem sodelovala s svojima prispevkoma s področja umetnostne zgodovine oziroma etnologije. Oba tudi obvešča, da so se člani društva resno lotili dela in da že pripravljajo prispevke iz splošne in politične zgodovine, zadnji rok za oddajo rokopisov pa naj bi bil 1. oktober 1951 (PAK, 8). Sredi poletja 1951 se je Vilhar z nekoliko daljšim dopisom ponovno obrnil na dr. Milka Kosa in ga zaprosil, da bi članom društva pomagal z nekaterimi pojasnili pri sestavljanju učbenika za lokalno zgodovino. Pri tem uglednega slovenskega zgodovinarja med drugim sprašuje: "Ali lahko zaupamo listini iz leta 1202 v Kandlerjevem prepisu? Ali je zgolj naključje, da nima niti ena knjižnica v jugoslovanski coni STO znane Romani-nove zgodovine Benetk, ki prva osvetljuje to listino?" In potem še dodaja: "Tu na Koprskem se za pomoč obračamo na domače zgodovinarje (Gravisi, Venturini, Petro-nio), toda glede zgodovine Slovencev izvemo od njih bore malo. Z nabiranjem gradiva se nam precej mudi, ker sestavljamo za šole Kratko zgodovino Istre" (PAK, 9). Občni zbor društva za leto 1951 je bil predviden 23. decembra, nanj so povabili tudi predstavnika Odseka za znanost in umetnost Slovenske prosvetne zveze v Trstu, posebej pa sta bila nanj povabljena prof. Domenico Venturini in Valerij Jakomin iz Kopra. S posebno prošnjo se je Vilhar obrnil tudi na dr. Frana Zwittra, tedanjega predsednika Zgodovinsekga društva za Slovenijo, da bi na občni zbor prišla posebna delegacija iz Slovenije in bi se s tem okrepili stiki med obema društvoma. Pravzaprav je do prvih stikov prišlo že spomladi leta 1951, ko se je dr. Fran Zwitter obrni! na Zgodovinsko društvo v Kopru s prošnjo, da se njegov zastopnik udeleži VII. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ki je potekalo v Ljubljani od 3.-5. maja 1951. Kot delegat je v diskusiji olj dr. Franu Zwittru, Bogu Grafenauerju, Jožetu Kastelicu, Bogu Teplyju, Milku Kosu, Franju Bašu, Stanetu Gabrovcu in Metodu Mikužu nastopil tudi Srečko Vilhar. Njegovo prisotnost je pisec članka Po VI!. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, F ran jo BaŠ, še posebej podčrtal. Občnega zbora Zgodovinskega društva Koper, ki je poteka! 23. decembra 1951, se je udeležilo 48 članov in delegatov iz Ljubljane in Trsta. Zgodovinsko društvo za Slovenijo sta zastopala dr. Franjo Baš in Primož Heinz. 343 ANNALES • Ser. hist. sodo!. • 13 • 2003 • 2 S.-itoor ŽITKO: POLOŽAJ (N VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI ¡3 SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, .139-.BJ V razpravi na poročilo predsednika društva Srečka Vilharja je Franjo Baš opozoril, da bi moralo biti Zgodovinsko društvo v Kopru pobudnik za delovanje arhiva, knjižnice in muzeja ter si prizadevati za nabavo manjkajoče literature. Opozoril je zlasti na vlogo muzeja, ki hrani največ zgodovinskih dokumentov ter med drugimi omeni! Čentursko zakladno najdbo. Dr. Aleksander jeločnik naj bi jo po njegovih zagotovilih identificiral,2 nato naj bi celotno najdbo vrnili v Koper, to pa je bilo po njegovem znamenje že utečenega sodelovanja s Slovenijo. V nadaljevanju razprave se je zavzel tudi za varstvo zgodovinskih spomenikov, kar naj bi bila med drugimi tudi naloga Zgodovinskega društva, saj naj bi bila Istra z njimi zelo bogata. Giuseppe Borisi, vodja italijanske sekcije, je svetoval, da bi se v Kopru pričela arheološka izkopavanja, saj se je v mestu v njegovem dolgem zgodovinskem razvoju gotovo ohranilo mnogo materialnih virov, ki še niso bili odkriti in proučeni. Ob teh ugotovitvah se je dokaj hitro izpostavilo vprašanje finančnih virov in prepotrebnih kadrov, zlasti arheologov in konservatorjev, ki jih v takratni coni B ni bilo. Za predsednika novega dmštvenega odbora je bil predlagan Giuseppe Borisi, ki pa je funkcijo zaradi slabega zdravstvenega stanja odklonil, zagotovil pa je še nadaljnje sodelovanje v društvu. Očitno je k njegovi odklonitvi > xlilne ftinkcije pripomoglo Uidi premajhno zaupanje ¿.,. M samega vodstva, saj je 3. točka dnevnega reda, v kateri naj bi Borisi spregovori! o "nekaterih nujnih nalogah" odpadla, ker je Viihar kot predsednik že izpostavi! celotno problematiko in naloge društva v svojem poročiki (PAK, 10). Ob koncLi občnega zbora so udeleženeci sprejeli še resokicijo, v kateri so med drugimi naglasili, da si mora društvo prizadevati za dosego naslednjih ciljev: - pridobitev potrebnih finančnih sredstev za arheološka raziskovanja v Istrskem okrožju; - izpopolnitev študijske knjižnice v Kopru, ki je velikega pomena za razvoj kulture in prosvete tukajšnjega območja; - zbiranje gradiva iz obdobja narodnoosvobodilnega boja, varstvo spomenikov iz tega obdobja s pripravo ustrezne fotodokumentacije in oznak spominskih obeležij; - ureditev in izpolnitev koprskega muzeja; - povezava s sorodnimi društvi in ustanovami v sosednjih deže!ah. Zadnja, t.j. 7. točka resolucije je še določala, da se bo "Zgodovinsko društvo tudi v bodoče držalo načela, da lahko le vztrajno ter požrtvovalno delo vseh članov rodi obilne sadove. To društvo bo tudi v bodoče združevalo v svoji sredi zgodovinarje in prijatelje zgodo- vinske znanosti vseh treh narodnosti, krepilo bratstvo Italijanov, Slovencev in Hrvatov na tem ozemlju ter tudi na ta način doprinašalo svoje deleže k splošnemu napredku tukajšnjega ozemlja" (PAK, 11). !z Vilharjevega obsežnega poročila o delovanju društva v letu 1951 pravzaprav razberemo, da se je kot predsednik zaveda! težavnosti in številnih problemov, ki so spremljali in ovirali društveno dejavnost. Z doseženimi uspehi ni pretiraval, čeprav je ugotavljal, da vendarle predstavljajo nekakšen temelj za bodoče delo. Ravno tako se mu je zdela delitev na 3 narodnostne skupine tudi v bodoče ustrezna, organizacijska struktura pa je obenem omogočala medsebojno povezavo in enotno vodenje. V prvem letu svojega delovanja je imel društveni odbor le štiri seje, ki so potekale v Portorožu. Na vseh sejah so člani odbora obravnavali vprašanja o dejavnosti sekcij, sedežu društva, zbiranju strokovne literature in vrsto drugih odprtih vprašanj. Odbor je društvu pridobil stalen sedež v nekdanjih prostorih mestne knjižnice v koprskem muzeju.3 V nadaljevanju je Vilhar spregovoril o nekaterih kadrovskih spremernbah v društvenem odboru zaradi odhoda nekaterih članov (npr. Anka Došen, Ciril Čelhar, Bruno Maraspin). Več pozornosti je posvetil predvsem slovenski sekciji, ki je bila najbolj aktivna. To se je med drugim kazalo tudi v številnih predavanjih, ki so jih pripravili nekateri člani: dr. Roman Savnik je predaval o razvoju solinarstva v Istrskem okrožju, prof. Vladimir Meula je spregovoril o političnih nazorih Bernarda Benussija, Srečko Vilhar o Tommasinijevem orisu Istre, dr. Miklavčič pa o metodah zgodovinskega raziskovanja in o kapiteljskem arhivu v Kopru. Poleg navedenih predavanj se je v slovenski sekciji zvrstilo Še kakih 25 krajših referatov, v katerih so člani predstavili in orisali pomembnejše dogodke in osebnosti iz zgodovine Istre, obravnavali npr., kaj je o Istri napisa! tržaški zgodovinar Pietro Kandler, v čem je pomen Naldinijevega Krajepisa koprske škofije, obravnavali so vprašanje etničnega sestava istrskega meščanstva, vprašanje paolanov, fevdalnih dajatev itd. Po navodilih slovenske sekcije so pričeli nekateri učitelji na podeželju zbirati narodno blago in arheološke predmete ter o svojem delu obveščali društvo. Zbralo se je veliko dragocenega gradiva, saj so tudi mnogi domačini društvu poklonili številne starine in primerke lokalnega tiska novejše dobe. O vseh teh najdbah iri predmetih je bilo priobčenih tudi mnogo člankov in razprav, nekatere tudi v osrednjih slovenskih glasilih (Slovenski geografski vestnik, Zdravstveni vestnik itd.). 2 Podrobneje o tej problematiki v delu Aleksandra je!očnika_(J973); avtor se v predgovoru zahvaljuje občini Koper, ki je leta 1950 predala Narodnemu muzeju v čuvanje in obdelavo glavno Čentursko najdbo iz leta !944. 3 Selitev knjižničnega fonda se je iz palače Be Ig ramo ni - Tac ca, kjer je bil sicer sedež takratnega mestnega triu žeja za zgodovino in umetnost, začela v novo slovensko mestno knjižnico v palači Brutti pod vodstvom ravnatelja Miroslava Pahorja 13. maja 1951 in je potekala vse do poletja 1952 (Pahor, 1979, 71). 344 ANNALES ■ Ser. hist, socio!. • 13 - 2003 • 2 Sal valor ¿ITKO: POLOŽAI IN VIOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI 8 SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-35? Gotaitatb Popoiare Cittadino CA.PODiSTRiA ■M est n i: „i ju dsk i o d b o r KOPER ;r : SEZIONE ODSEK Cspodtsfrla, Koper, Oflgetlo Predmet ••.. ■ igeifw;.al^iiej^^ fringe: . Alicguti :----------- In rlferiinento alia 7/s M. ^i3Vdicemtre'<,. i9'51^ Y±. cgmunichigKio Jhe^st ■ ¿¿sedati. jOgceli "pre^so: il llusep' jgefrnai o ". ,' S952ir!'-cibV'noii app^¿"'sgomierel!a'• '|ja "jttblŽ o^o«*/' 03 «P*' Ti JueX© •r>' ....... ...... . ir^egretarips. Eli a ) ^."."i''""» it S ' , ll , /C\ f) L SI. 2: Dopis Mestnega ljudskega odbora Koper iz decembra 1951 o dodelitvi prostorov tedanjega Mestnega muzeja v Kopru za delovanje Zgodovinskega društva cone B STO. Fig. 2: A letter written by the City People Board of Koper in December, 1951, concerning the assignment of the premises of the City Museum of Koper to the History Society of Zone B of the Free Territory of Trieste. Srečko Vilhar se je v svojem poročilu posveti! tudi arheološkemu raziskovanju in se ponovno dotaknil Čen-turske zakladne najdbe. Pri tem je navedel stališče Zgodovinskega društva, da naj najdba ostane v Ljubljani toliko časa, dokler se ne obnovi koprski muzej, prepričan pa je bil, da se bo najdba vsekakor iz Ljubljane vrnila v Koper. Ovrgel je tudi razne špekulacije v zvezi s tem in zapisal: "Neresni ljudje in nekateri naši sovražniki so hoteli to zadevo izkoristiti za svoje podle politične špekulacije. Naša ljudska oblast skrbi, da se iz tukajšnje dežele ne odnašajo zgodovinski in umetniški spomeniki in sploh vse, kar je važno za znanost in kulturo". Kot največji uspeh slovenske sekcije pa je Vilhar videl v velikem zanimanju, ki ga je !e-ta vzbudila pri dijakih za lokalno zgodovino in arheologijo. Nato je spregovoril o hrvaški sekciji, kot najbolj problematično pa je označi! italijansko sekcijo, čeprav je istočasno ugotavljal, da zaradi starosti in bolezni mnogi sicer zelo izobraženi člani niso mogli pokazati dovolj aktivnosti (npr. prof. Pio Babuder). Precejšen odmev je imelo predavanje Giuseppa Borisija o koprskem protestantskem škofu Petru Pavlu Vergeriju ml., ravno tako se je pohvalno izrazil o intervencijah članov italijanske sekcije za zaščito zgodovinskih spomenikov in o njihovi pobudi, da se formira odbor za postavitev Vergerijevega spomenika v Kopru in o izdaji poštne znamke z Vergerijevo podobo ob tednu italijanske kulture.4 Končno je v svojem zaključnem poročilu Srečko Vilhar spregovoril tudi o zgodovinskem zborniku in pojasnil, zakaj v letu 1951 še ni izšel. Hkrati je spregovoril tudi o njegovi vsebinski zasnovi; v zborniku naj bi objavili nekatera dela Michela Facchinettija, Gia-coma Fiiippa Tommasinija, Paola Naldinija in nekaterih drugih istrskih zgodovinarjev. Predvidenih je bilo kakšnih 10 prispevkov, ki bi bili objavljeni v slovenskem, italijanskem in hrvaškem jeziku. Svoje poročilo pa je zaključil z naslednjimi mislimi: "Za uspešno rast našega društva je zlasti važno še naslednje: vsi člani društva naj se dosledno bore za čim boljše medsebojne odnose. Že 17, septembra 1951 je Svet za prosveto in kulturo v Kopru osnoval odbor za postavitev spomenika Petm Pavfu Vergeriju ml., kar je zlasti v itahjanskkih krogih v Kopru, pa tudi onstran meje, izzvalo vrsto polemik. Odbor je bil sestavijen iz 15 članov, za častnega člana je bil imenovan prof. Domenico Venturini. 345 ANNALES ■ Ser. hisi. sociol. • 13 • 2003 • 2 Saivator znKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI Ei SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-35'! Vprašanje narodnosti ne sme biti v nobenem primeru kamen spotike. V sedanjem položaju moramo polagati prav posebno važnost za italijansko sekcijo, ji nuditi vso potrebno pomoč ter jo kar najbolj dvigati. Odstranjevati moramo vse ovire, ki bi se taki krepitvi zoperstavljale. To pa bomo najlažje dosegli, če bomo med seboj v resnici tovariško sodelovali. Tako društvo kot je naše, je za Istro nekaj popolnoma novega in nam odpira vse lepše poti kakor zgodovinska društva starega tipa. Prišli bodo časi, ko med narodi ne bo več zastraženih meja in h taki srečni bodočnosti naj doprinaša tudi naše ZD" (PAK, 12). DELOVANJE DRUŠTVA V LETU 1952 Aktivno delovanje slovenske sekcije društva se je nadaljevalo tudi v letu 1952, a so se hkrati zaznali tudi vedno hujši antagonizmi med IjLidsko oblastjo oziroma posameznimi organi in društvi ter italijanskim izobra-ženstvom. Tako je načelnik Sveta za p ros ve to in kulturo IOLO Koper Danilo Ribarič ob koncu januarja 1952 v dopisLi Levu Modicu, načelniku Sveta za prosveto in kulturo LRS, ob vprašanju priprave Ličbenika za lokalno zgodovino za srednje šole brez zadržkov zapisal, da je italijansko lokalno zgodovinopisje "na liniji ireden-tizma", v slovenščini in hrvaščini pa ni o Istri skoraj ničesar napisanega. Svet se je nato odločil, da člani slovenske sekcije Zgodovinskega društva pripravijo kratek pregled zgodovine Istre v dveh delih: prvi naj bi obsegal obdobje do leta 1848, drugi pa obdobje od 1848-1945. Ta kratek pregled naj bi bil namenjen predvsem učiteljem in profesorjem srednjih Šol, tako slovenskih, hrvaških kot italijanskih (PAK, 13). V pregretem političnem ozračju, ki so mu botrovala nacionalna in politična nasprotja, se je takrat v Kopm začel "politični proces proti špijonski skupini", v katerega so bili vpleteni tLidi profesorji na italijanskem liceju Carlo Combi. Med temi je bil tudi Benedetto Lonza, zadnji italijanski ravnatelj mestnega muzeja in knjižnice, ki je 15. februarja 1952 pobegnil v Italijo in se ni več vrnil v takratno cono B STO. Ker Lonze ni bilo nazaj, so s pooblastilom Mestnega ljudskega odbora Koper vdrli v knjižnične prostore, ki so se še vedno nahajali v muzejski stavbi, in izpeljali selitev knjižničnega fonda do konca (Markovič, 2001, 19). Lev Modic je koprskemu društvu ob vprašanju priprave ustreznega učbenika za lokalno zgodovinopisje svetoval, da skliče konferenco zgodovinarjev. Iz Slovenije naj bi ji prisostvovala dr. Fran Zwitter, kot predsednik, in dr. Bogo Grafenauer, kot tajnik takratnega Zgodovinskega društva Slovenije, iz Pulja pa naj bi se je udeležil še prof. Branko Marušič. Koprsko Zgodovinsko društvo naj bi na konfereci zastopali trije lokalni zgodovinarji. Do konference naj bi prišlo 29. marca 1952, vendar sta Zwitter in Grafenauer zaradi nujne zadržanosti predlagala, da se preloži vsaj za teden dni. Srečko Vilhar je obenem že tudi pripravil osnutek kratkega pregleda istrske zgodovine in ga obema posla! v oceno (PAK, 14). Konferenca se je v Kopru odvijala šele 12. aprila 1952, udeležili pa so se je dr. Fran Zwitter in dr. Bogo Grafenauer, kot zastopnika Ljubljanske univerze, prof. Branko Marušič iz arheološkega muzeja v Pulju, prof. Vladimir Mevla, inšpektor za italijanske srednje šole OLO Koper, prof. Miroslav Pahor, ravnatelj študijske knjižnice v Kopru, dr. Stanko Peterin, pravnik iz Kopra, in Srečko Vilhar, predsednik Zgodovinskega društva. Po njegovem kratkem uvodnem nagovoru so se udeleženci sporazumeli za naslednji dnevni red: 1. Namen priprave kratke zgodovine Istre in njen teritorialni obseg. 2. Periodizacija. 3. Metoda sestavljanja in pisanja knjige. 4. Razno. V razpravi je dr. Bogo Grafenauer naglasi), da naj knjiga izide le pod pogojem, da bo na ustreznem znanstvenem nivoju, saj lahko pride tudi v roke političnim nasprotnikom, namenjena pa naj bi bila predvsem širokemu krogu izobražencev in političnih aktivistov. Dr. Fran Zwitter je svetovat, naj bo knjiga namenjena slovenski in hrvaški Istri ter Trstu, zato je zanjo predlagal naslov: Kratka zgodovina Istre in Trsta, obravnavala pa naj bi Istro brez Liburmje, pri tem ozemlju pa morda le obdobje nacionalnega preporoda. Prof. Branko Marušič je zbrane zgodovinarje obvestil, da je Zgodovinsko društvo za Istro v Pulju ravno tako sklenilo, da se na območju hrvaške Istre v srednje šole Li vede pouk lokalne zgodovine; v zvezi s tem sklepom se je društvo že obrnilo na Svet za prosveto in kulturo vlade LRH. V nadaljnji razpravi, ki je bila namenjena predvsem vsebinski zasnovi, je dr, Fran Zwitter naglasll, da knjiga ne sme prikazovati zgolj politično-kulturnega razvoja Istre, saj bi s tem zapostavljali slovanski živelj. Vanjo bi bilo torej potrebno vključiti gospodarski razvoj, zlasti agrarne panoge. Pri tem je omenil, da je prof, Branko Marušič že precej podrobno obdelal kolonat in bi se to gradivo lahko s pridom uporabilo tudi v omenjeni knjigi. Dr. Bogo Grafenauer je bil do tez, ki jih je pripravil Srečko Vilhar dokaj kritičen, čeprav je upošteval, da so bile napisane kot navodilo učiteljem in profesorjem srednjih šol pri podajanju lokalne zgodovine. Svetoval je, da bi celotno zgodovino Istre razdelili na posamezna obdobja po družbeno-ekonomskih sistemih, izpostavili pa nanj bi predvsem agrarno problematiko, ki pa na žalost še ni bila dovolj raziskana. Na nasvet dr. Zwittra naj bi ¡periodi zac i jo sestavili Vilhar, Pahor in Marušič, pisanje knjige pa naj bi prevzel le Vilhar ob Marušičevi pomoči. Knjigo naj bi nato temeljito pregledala Zwitter in Grafenauer, izšla pa naj bi septembra 1952. ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 ■ 2 Saävalor ZU KO: POLOZA] fN VLOGA ZGODOVINOPISJA v NEKDANJI CONI B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-35-1 8sai®tt aterlögmfisa THS Capodietri® Siguor prof.Boaeaioo Vanturini Capodlstria VI lttvitlaso $ porfcocipar« ali« m aröl&arl« ä«Ua soeletä sfceHegrafiea eh« & c^edistr&a &L23 ettsr«ft«21a ®aX& d®l ceeifcefco gtgaXas® <*itrtaai»OAl»a siuaiesHi errrt ialssi® sUt we 9 /0 ■ Žgodorinako društvo ' Kop8r»17*?IIv51V \ .■ ' "r- ...•■/-^ ;V iCo P -'■-'■ f'- V- . ' : " .'■•■.-■^goSorinisko■■^atoStvs za S3.W©ai;Jš. - ; . ■_. ' ■ , v- f " .''.•.".'. , ' '■:■■;.■■.:■■■ ? ■Stjubijaaa'""'.■.:''' '■.;■■ 23,rEX»%o laČLo Zgodovinsko druitre aa Jug»cono SSOjšvol reda! oTiSrd zbor^ZaSetsk ©V 9 uri sjutraj(dvorana M£0) »Cfo:raTOavsl se io naslednji'dneTttl rsdsl^ioroSilo predssanika,v '"■'■ :' '■■ , V"''' ' > ■ ■.' '•' i ■■': " g^Tblitrg sovsg&i^O]^^ ■ '■ neka.-fesr.ili nujnih-"&aiogah Zgodovinskaga draStvatBorisl) • '■ "4'iaeaolucija' . Odbor r iopru Šei^o, da M sa sied tukajSnjim ■društvo» t©r zgo~ vinski drugtTl v Sloveniji ter FLHJ sploh Še.tolj okrepili potrebni stiki«; Zalo si žalimOjda M vašs društvo poslalo na na5 ofccnl zbor delegacijo.Preskrbljeno t>o 'za pr@nis5iš5a ter potne atrošket»Č@ bi ae pojavile tehttiče ovire za oh od raSa delegacij^telefonirajte nam V Krip^r« tsl«§fc«200-10DO(Svet za prosvsto in kulturbjTsaJ do petka 15 hi ' . ^ , , Ssart faSizia^-STOlaodo narodu« Predsednik Yllhar SrsSfeb ' ko, kakor je potrebno; nadalje, odpreti kolikor je mogoče oči nekaterim domačim Italijanom in končno, vzbuditi še večje zanimanje za lokalno zgodovino ter etnografijo." V nadaljevanju pisma navajata, da pri pripravah na razstavo sodelujejo poleg Zgodovinskega društva še: zbirni center knjižnic v Portorožu, študijska knjižnica v Kopru ter slovenska gimnazija v Kopru, pomoč pa so ponudili še učitelji in nekateri kulturni delavci. Viihar in Ribarič sta ministra Ziherla še dodatno zaprosila, da bi iz Ljubljane poslali kakega slavista ali zgodovinarja, ki naj bi pripravil komentarje za posamezne listine ter sploh pomagal pri literarnem delu razstave. Ostala pomoč pa naj bi se izkazala v izposoji nekaterih knjig in razstavnih predmetov iz univerzitetne knjižnice v Ljubljani, šolskega muzeja in etnografskega inštituta v Ljubljani. Veliko zgodovinsko razstavo, ki so ji dali naslov "Slovenci ob Jadranu", je lahko sprejela le muzejska stavba v Kopru, zato je Zgodovinsko društvo svojo pozornost v letu 1952 namenilo predvsem tej ustanovi. V ta namen je bilo potrebno sprostiti in preurediti nekatere prostore, ki jih je doslej zasedala mestna knjižnica. Selitev knjižničnega gradiva se je iz muzejske stavbe v novi sedež slovenske mestne knjižnice v palači Brutti pod vodstvom ravnatelja Miroslava Pahorja,7 kot smo že omenili, začela 13. maja 1951 in je potekala vse do poletja 1952. V začetku avgusta 1952 je nato Zgodovinsko društvo, kot je poroča! Slovenski Jadran, preuredilo del prostorov bivše mestne knjižnice v muzejskih prostorih v zbirni center ohranjenega gradiva iz narodnoosvobodilne borbe. Iz obširnega članka z naslovom Na svoji zemlji svoj gospod, (ob zgodovinski razstavi Slovenci ob Jadranu v Kopru), ki ga je objavil Slovenski Jadran, je razvidno, da so veliko gradiva zanjo prispevale številne župnije na podeželju, ki so dale na voljo številne dokumente iz 7 Miroslav Pahor (1922-1981), zgodovinar in muzealec. V letih 1946-1950 je Študiral zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po krajših zaposlitvah se je teta 1951 začela njegova dolgoletna dejavnost na obalnem območju, najprej v Kopru, od 1954 dalje pa v Piranu, kjer je postal ravnatelj Pomorskega muzeja Sergej Masera. 349 ANNALES • Ser. hist, soctol. • 13 • 2003 • 2 Saivalor ŽiTKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CON! B 5VGSO0NEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-33-t VLADA UÜBSKE E3JPUBLIKE SLOVESIJB Svet za prosveto ifi kulturo Stav, /Hrjf_ t : ■ i ! Ljubljana, 4. rastrca 1952 Istrski okrožni ljudski odbör Svet za prosveto In kulturo tov. načelniku D. Bibarič-u jO* . ■ ' - «, \ K Tovariš na5einik, pošiljamo Vam,mnenje univ. prof. dr» Zwittra in dr. B. Grafenauerj'a o osnutku kratkega pregleda istrske zgodovine, ki ga je napisal tov. 8. Vilhar. Po razgovoru z dr. Zwittroa Vas predlagamo, da koacem marca ali v začetku aprila sltltöete ožjo konferenco, ki bi ji prisostvovali tov. dr. Zwitter in dr. Grafanauer te ljubljanske univerze, tov. Branko Maruäic iz Arheološkega ¡mizeja v Puli ter dvs ali trije zgodovinarji iz vašega okrožja. Konferenca naj bi obravnavala le načelne preglede za isaajo dela o istrski zgodovini. Ce se s tem predlogom strinjate, obvestite, progififti P°leg udeležencev še naš Svet. 'Smrt faži zmfh^W^. aarodul 2 prilogi S e k r e t a r: k/ (Modic Lev) SI. 6; Dopis republiškega sekretarja Sveta za prosveto in kulturo Leva Modica iz leta 1952 glede kratkega pregleda zgodovine Istre, ki jo je v okviru Zgodovinskega društva cone B STO pripravljal njen predsednik Srečko Vilhar. Fig. 6: A letter written by the secretary of the republic of the Council of Education and Culture, Lev Modic, from 1952, concerning a brief outline of the history of Istria, being prepared by Srečko VHhar, President of the History Society of Zone B of the Free Territory of Trieste. župnijskih arhivov. Velik poudarek je bil na arheoloških izkopavanjjih, ki jih je Narodni muzej iz Ljubljane izvajal leta 1952, za razstavo pa je bila izdelana tudi posebna arheološka karta z najpomembnejšimi staroslo-vanskimi najdišči. Obenem so avtorji ob razstavljenih dokumentih želeli prikazati kontinuiteto slovanske naselitve v Istri od 6. do 15. stoletja, velik poudarek pa so dali slovanskemu bogoslužju in glagolskim napisom. Dobršen del razstave je bil posvečen italijanskemu ireden-tizmu in asimilizacijskim težnjam istrskih Italijanov ter narodnoosvobodilni borbi istrskega IjEidstva. Slovensko-hrvatska prosvetna zveza je ob postavitvi razstave izdala tudi brošuro, ki je bila po svoji vsebini in zasnovi prvi muzejski razstavni katalog v slovenskem jeziku na obalnem območju (Slovenski Jadran, 42/1952, 37). Postavitev razstave Slovenci ob Jadranu je po drugi strani izzvala spor s tedanjim strokovnim osebjem v muzeju. Vodstvo le-tega je po odhodu zadnjega ravnatelja Benedetta Lonze začasno prevzel Giuseppe Borisi, ki je bil istočasno, kot smo videli, tudi predsednik italijanske sekcije Zgodovinskega društva. Pri vodenju muzeja mu je pomagal študent umetnostne zgodovine Ricciotti Giollo. Po njegovih navedbah je pomanjkanje sredstev organizatorjem onemogočilo, da bi v začetku leta 1953 podrli razstavo Slovenci ob Jadranu, zato so mu ključe muzeja vrnili šele sredi marca 1953, pri tem pa oblasti niso imele namena, da bi muzejske zbirke znova odprli javnosti. Šele njuna neposredna intervencija pri šefu vojaške uprave M. Stamatoviču je pripomogla, da so oblasti prošnji muzejskega osebja ustregle (Giollo, 1953). Nezaupanje do tedanjega muzejskega osebja veje tako iz članka Stvarnost in besede (iz razgovora o kulturnih vprašanjih na Koprskem), ki ga je v dveh nadaljevanjih objavil Slovenski Jadran, kakor iz zapisnika seje Odbora za ljudsko prosveto, kulturo in umetnost, ki je potekala v Kopru 20. februarja 1953. Na njej je Srečko Vilhar izrazil dvom v Borisijevo strokovno sposobnost, da bi vodi! in razvijal muzejsko ustanovo, ki bi jo morali po njegovem mnenju razvijati predvsem v treh smereh: formirati arheološki, etnografski in pomorski oddelek, muzejsko zbirko, ki jo je pričel Ricciotti Giollo obnavljati v okviru starega koncepta, pa dopolnjevati z arheološkimi in etnološkimi predmeti iz Slovenske Istre. Ostali člani Odbora za ljudsko prosveto, kulturo in umetnost, med njimi tudi Leo Fusilli,8 so se strinjali z Vilharjem, da Giollo in Borisi nista ustrezna kadra za vodenje muzeja, in se obenem opredelili za namestitev novega kustosa (PAK, 20). Že ob koncu februarja 1953 je na Zgodovinsko 350 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 ■ 2 Saivator ŽITKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-354 društvo naslovil prošnjo za direktorsko mesto v muzeju Emil Smole 9 iz Ljubljane, ki pa je to mesto zasedel šele prve dni junija 1953, Ricciotti Giollo je muzejsko ustanovo zapustil konec avgusta 1953, Borisi pa je ostal v Kopru še vse do leta 1962 {Luglio, 1992). IZID ISTRSKEGA ZGODOVINSKEGA ZBORNIKA IN PRENEHANJE DELOVANJA ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA 30. junija 1953 je končno izšel dolgo pričakovani Istrski zgodovinski zbornik. V uvodnih besedah je uredniški odbor na kratko pojasnil motive za njegovo pripravo ter poudaril, da je bil "jarem, ki ga je mora! tu več stoletij prenašati delovni človek zares težak; prav ta jarem pa je glavni vzrok, da je bila zgodovina naših krajev in ljudi tako malo raziskana. Zato si je Društvo zgodovinarjev že ob ustanovitvi postavilo nalogo nadoknaditi zamujeno, in sedaj zbira prve sadove." (istrski zgodovinski zbornik, 1953, 3) Zaradi pomanjkanja drugih dokumentov je dragocena navedba Miroslava Pahorja v članku "Nekatera vprašanja primorske in slovensko-istrske historiografije, da je Zgodovinsko društvo na rednem občnem zboru leta 1953 sprejelo program izdaje I. letnika Zgodovinskega zbornika, iz članka tudi izvemo, da je Svet za pr os vet o in kulturo prt viadi LRS ta sklep pozdravil in društvu nakazal denarno pomoč. Obenem je Pahor, razmišljajoč o bodočih načrtih društva tudi opozorit, da bi se moralo !e-to iz jugoslovanske cone STO razširili na celotno Slovensko Primorje s tem pa bi kazalo razširiti tudi društveno publikacijo, saj bi bilo rešeno hkrati redno objavljanje primorskega zgodovinskega gradiva" (Pahor, 1953). Zbornik na 300 straneh sestavljajo razprave, recenzije, objavljeni dokumenti in društvena poročila. Od prvotne vsebinske zasnove, ki je v navedenem gradivu Pokrajinskega arhiva Koper predstavljena v tipkopisu brez datuma in podpisa, je razvidno, da se je ohranila le še kakšna polovica razprav in člankov. Pogrešamo npr. razpravo o Petru Pavlu Vergeriju mL, o Momjanskih zemljiških podložnikih v srednjem veku, odlomke iz Tommasinijevega dela De'Commentari, odlomke iz Naldinijevega Krajepisa koprske škofije, listine iz samostana sv. Onofrija, članek o zdravstvenih razmerah v Istri v minulih časih in o krajevnem imeno- slovju Slovenske Benečije. Objavljeni članki in razprave so sicer pisani v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku, odvisno pač od narodnosti avtorja, obenem pa je želel uredniški odbor tudi z večjezičnostjo zbornika poudariti multikultumi oziroma multietnični značaj tedanje cone B STO. Zanimivo je, da imajo vsi prispevki povzetke v francoskem jeziku. Razvrščeni so, in to velja zlasti za razprave, po kronološko-tematskem principu. Tako je na prvem mestu razprava avtorja Bruna Na-ceila10 Gli Slavi al Placito del Risano, ki se dotika enega ISTMI ZGODOVINSKI IBMHII JMUNJiJl STOIICJI (STIIMi imniiBism n ran [ETO , AWNO . 60CINA SI. 7: Naslovna stran Istrskega zgodovinskega zbornika, ki ga je leta 1953 izdalo Zgodovinsko društvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Fig. 7: Tbe front cover of the Proceedings of Istrian History, published in 1953 by the History Society of Zone 8 of the Free Territory of Trieste. 8 Leo Kusilli (1929-2001), dolgoletni ravnatelj italijanske gimnazije v Kopru, podpredsednik italijanske unije za Istro in Reko. Učiteljišče na Reki je dokončal leta 1948, prvo službo je nastopil v Kopru, kot upravnik italijanskega dijaškega doma, kasneje je opravljal številne družbenopolitične funkcije. V času STO je bil član okrožnega komiteja KP v Kopru in podpredsednik Ot.O Koper, nato tajnik v I.O Koper, 9 Emil Smole (1927-1982), umet. zgodovinar; v ietih 1953-1956 je opravljal funkcijo ravnatelja Mestnega muzeja v Kopru. Veliko se je ukvarjal z vprašanji kulturne dediščine in v Kopru ustanovil Komisijo za varstvo kult. spomenikov, ki si je zadala nalogo oži vati zgod. jedra Kopra, Izole in Pirana ter preprečevati izvoz lokalnih premičnih spomenikov v Italijo. 1957 se je preselil v Novo Gorico, kjer je od leta !961 vodil Zavod za spom. varstvo, 10 Avtor članka je B. Canella, op. v Bibliografija, 1958/59, 421. 351 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Siliva to? ŽITKO: POLOŽAJ !N VI OCA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI 8 SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMIJA. 339-354 najpomembnejših vprašanj starejše istrske zgodovine. Avtor je ob listini Rižanskega placita kritično razgrnil odnos italijanskega zgodovinopisja 19. stoletja do Slovanov, njihove naselitve in gospodarske vloge v (stri. Zaključuje se z ugotovitvijo, da je listina velikega pomena za zgodovino istrskih Slovencev, saj clokuzaje, da so bili Slovani že precl letom 804 naseljeni na istrskem polotoku, da so bili delovno ljudstvo, ki se je posvečalo vsem kmetijskim panogam, in ki je bilo kljub primitivnim življenjskim pogojem na visoki kulturni ravni. Sledi razprava P. V. Vesela11 Nekatere ugotovitve o Slovencih v koprskih statutih, ki skuša ob navedbah obmejnih posestnikov oziroma svobodnjakov in plemiče v dokazati, da so bili istrski Slovenci ne le prebivalci vaških naselij, temveč tudi mest, in da so imeli celo predstavnike v plemiških vrstah. Avtor je veliko pozornost nadalje posvetil agrarnemu zakonu, ki naj bi po njegovem nastal že v predbeneškem obdobju, dokazoval pa naj bi, da so imeli Slovenci v koprski okolici svoje pravne in gospodarske običaje, zakoni pa tudi govorijo o poglavarjih Slovencev (capitaneus Sclavorum), ki naj bi bili ostanek starih slovanskih pravnih običajev. Miroslav Pahor je prispeval daljšo razpravo z naslovom Koprski upor leta 1348, pri katerem se naslanja predvsem na delo zgodovinarja Ciovannija Cesca, La sollevazion'-; r!i Capodistria nel 1348, Verona 1882, saj je edini p0"Vo Minotta razpravi dodal vire. Ob analizi vzrokov koprskega upora in o podrobnemu opisu njegovega poteka je avtorja posebej zanimalo vprašanje udeležbe Slovanov v uporu, pri čemer je brez zadržkov navedel, da je italijansko zgodovinopisje prezrlo Slovane v Istri in torej tudi tiste, ki so sodelovali v koprskem uporu. Najobsežnejša med razpravami je Vilharjeva z naslovom Družbene korenine italijanskega iredentizma v Istri. Glede na to, da se je do te razprave Vilhar v publicistiki pojavljal predvsem s krajšimi članki, je navedena razprava njegovo prvo obširnejše in tehlnejše razmišljanje o nacionalnem vprašanju istrskih Slovencev v prejšnjem stoletju, k temu vprašanju pa se je povrnil šele leta 1971, ko je za revijo Obala napisal razpravo "Primorski Slovenci in nacionalno vprašanje v obdobju 1918-1945. Vilbarjevo razpravo o družbenih koreninah italijanskega iredentizma v Istri lahko bolje razumemo v kontekstu Pahorjeve razprave Nekatera vprašanja primorske in slovenska istrske historiografije, ki je ravno tako objavljena na straneh Istrskega zgodovinskega zbornika, V njem Miroslav Pahor ugotavlja, da o italijanskem iredentizmu kljub raznovrstni literaturi pravzaprav nimamo znanstvenih študij in tudi ne točnega pregleda nad iredentistično in protiiredentistično dejavnostjo. Zlasti primanjkuje, kot ugotavlja avtor, obdelava socialnih ko- renin iredentizma, saj je vrsta italijanskih zgodovinarjev zanikala iredentizmu širše socialne temelje. Obširna Vilharjeva razprava je bila potemtakem prvi poizkus znanstvene obdelave družbenih korenin italijanskega iredentizma v Istri, ki pa je verjetno nastala tudi pod vplivom tedanjega napetega in konfliktnega cJružbeno-političnega ozračja na območju cone B STO. Vilhar se nam v tej razpravi kaže kot dokaj temeljit poznavalec istrske problematike, ki je bil sposoben opraviti kritično analizo posameznih zgodovinskih obdobij in procesov. Ne le v tej pač pa tudi v drugih razpravah se je skliceval in naslanjal predvsem na dela Giacorna Filippa Tomrnasinija, Michela Facchinettija in Angela Vivanteja, torej na tiste starejše in mlajše italijanske avtorje, pri katerih lahko zasledimo precejšnjo mero objektivnosti pri obravnavi narodnostnega vprašanja v Istri, dokaj polemičen in kritičen pa je bil do tiste vrste italijanskih zgodovinarjev, pri katerih so stopali v ospredje razredni interesi in je bilo zaradi tega njihovo tolmačenje nacionalnega vprašanja docela subjektivno in take narave, "da mora prej ali slej priti v konflikt z demokratičnimi načeli", kot dobesedno pravi v svoji razpravi. Sem je Vilhar prišteval zlasti Domenica Rossettija in Pietra Kandlerja pa tudi vrsto lokalnih istrskih zgodovinarjev: Gian Andrea Gravisija, Ciovannija Vergottinija, Bernarda Benussija, Caria de Fran-ceschija, Tomasa Luciamja itd., ki jih označuje pravzaprav kot največje falsifikatorje zgodovine Slovencev v Istri in Trstu ter zato ob tej priliki predlaga, da bi bila nujno potrebna najostrejša revizija celotne istrske historiografije (Žitko, 1986). Če se za hip povrnemo k Miroslavu Pahorju in njegovi razpravi, kjer pravi, da je večina italijanske historiografije o Istri nastala v dobi iredentizma in so jo v glavnem napisali italijanski šovinisti in iredentizmi, redka pa so pravzaprav dela, ki ne nosijo teh dveh pečatov, potem lahko v nekem smislu dojamemo tedanji čas pa tudi poglede in stališča, ki so bila ne le sestavni del politične pač pa tudi kulturne in znanstvene sfere ter se seveda v celoti zrcalijo tudi v nosilnih člankih Istrskega zgodovinskega zbornika, zlasti pri Vjlharju in Pahorju. Za spoznavanje problematike arhivskega gradiva, ki je doživljalo žalostno usodo tudi po letu 1954, oziroma po priključitvi cone B STO k matični Sloveniji, je dragocen članek Nekatera vprašanja naših arhivov M. Markiča, z njim pa se v zborniku tudi zaključuje serija razprav in člankov. Precejšnjo pozornost je uredniški odbor Zgodovinskega društva posvetil recenzijam zgodovinskih del, ki so tako ali drugače obravnavala Trst in bila prežeta z iredentizmom, vmes pa je bilo tudi nekaj pozitivnih izjem. 11 Avtorja članka sta Srečko Vilhar in Miroslav Pahor s psevdonimom P. V. Vesel (op. Bibliografija, 1958/S9, 421 i. 352 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 S.i Iva! or ŽITKO: POLOŽAJ IN VLOGA ZGODOVINOPISJA V NEKDANJI CONI (i S VO BO D N£G A T RŽ AŠ K ECAOZ LMLir\' ii!. del zbornika je bil namenjen objavi dokumentov, in sicer od beneškega obdobja do I. svetovne vojne, posebej pa so objavljeni dokumenti iz NOB v Slovenski Istri. Zbornik zaključujejo društvena poročila, in sicer le poročilo Srečka Vilharja o arheoloških raziskovanjih na Koprskem. Istrski zgodovinski zbornik iz leta 1953 je bil torej zadnje pomembnejše dejanje Zgodovinskega društva jugoslovanske cone STO, saj je ostalo le prt i. letniku, z letom 1954 pa je po vsej verjetnosti usahnila tudi aktivnost društva, ker o njegovem delovanju dokumenti več ne pričajo. ZAKLJUČEK Znanstven, kritičen in metodološki pristop k istrski oziroma primorski historiografiji današnji mlajši generaciji zgodovinarjev narekuje kritičen odnos tudi do dejavnosti in pogledov starejših generacij, kamor je nedvomno sodil krog zgodovinarjev v povojnem Zgodovinskem društvu Jugoslovanske cone STO v letih 1950-1954. Prva, nekoliko podrobnejša osvetlitev te dejavnosti in takratnih razmer na širšem družbenem področju kaže, da so negotova atmosfera, začasni status tega območja in zaostrene gospodarske, politične in družbene razmere kljub deklarativnim demokratičnim načelom puščale le malo možnosti za vzpostavitev strpnega dialoga, medsebojnega zaupanja in tvornega sodelovanja med pripadniki obeh narodnosti. Iz stisk in zadreg, ki so spremljale delo takratnega Zgodovinskega društva, je razbrati predvsem kadrovske težave, se pravi pomanjkanje ustreznih strokovnih kad- rov in s tem pretirano navezanost- in. odvisnost od osrednjih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov, ki pogosto niso dojele dejanskih potreb pa tudi specifike obalnega prostora. V delovanju društva je bil v duhu tedanjega časa nenehno prisoten mdi ideološki in politični naboj, ki je sam po sebi zgodovinsko stroko pogostokrat vpregel v politični voz in jo usmerjal v radikalne zahteve po popolni reviziji dotedanjega italijanskega zgodovinopisja. Z novo orientirano zgodovinsko stroko naj bi se končno na novo osvetlila in ovrednotila gospodarska, družbena in kulturna vloga slovanskega življa v Istri, ki je bila seveda podkrepljena z novo družbeno-politično konsteiacijo in dokončnim zlomom stoletne gospodarske, družbene in kulturne nadvlade italijanskega prebivalstva v Istri. Neizbežna konfrontacija, ki se je manifestirala zlasti na področju historiografije, se je le postopno omilila ob novem in strpnejšem političnem kurzu po Londonskem memorandumu leta 1954 oziroma šele poOsimskih sporazumih leta 1975. Prav gotovo je čas omilil in ovrgel veliko radikalnih stališč in pogledov nekaterih vodilnih predstavnikov tedanjega Zgodovinskega društva in jih osvetlil v novi luči, saj je zgodovinopisje pač humanistična veda in s tem podvržena dialektiki razmišljanja in novih izsledkov. Ni pa mogel čas v ničemer spremeniti pomena in velikega prispevka tedanjega Zgodovinskega društva k razvoju slovenske historiografije na tem območju. Kljub veliki praznini, ki je nastala po letu 1954, se lahko današnje Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, nastalo leta 1989, v veliki meri pojmuje za vrednega naslednika Zgodovinskega društva Jugoslovanske cone STO in nosilca zgodovinske stroke na tem območju. THE SITUATION AND THE ROLE OF HISTORIC WRITINGS IN EX ZONE B OF FREE TRIEST TERRITORY At the 50th Anniversary of Publishing the Historical Outline of Istria Salvator ŽITKO The Regional Museum of Koper, SI-60GQ Koper, Kidričeva 19 SUMMARY In 1950, a Historical Association of Yugoslav Zone of Free Triest Territory was established and presented the first attempt of historians of Slovene, Italian and Croatian origin to generate a research of local history on scientific grounds by collecting ethnic things, taking care of historic monuments, archives, library material and musealiums. Preparing and publishing "the Brief History of Istria and Triest" was aimed at ensuring the high school teachers and professors a text book for teaching local history. Especially the Slovene section of the Historical Association strove to co -operate with the Historical Association of Slovenia as well as recognised experts from various humanistic discipline, however, due to strained political and national conditions, it could not overcome conflicts and disputes that accompanied the operation of the Association at the point of clarifying some questions related to the content and ideology. Among visible manifestations of the Historical Association in its four years long mandate, the following was especially met with a wide response: the exhibition and printing the catalogue "Slovenes at the Adriatic Sea", 353 ANNATES • Ser. hist, sociol. - 13 • 2003 • 2 SaJvaiöTimiÖr POLOŽAjTn VlOG A ZGODOVINOPISJA V nekdanji coni Si SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA, 339-354 erecting the monument to Protestant Bishop Peter Pavel Vergerij from Koper and publishing the first volume of the Historical Outline of Istria, Key words: Historical Society of South Primorska, Free Triest Territory, Istrski zgodovinski zbornik, 1950-1954, history of istria VIRI IN LITERATURA PMK, 1 - Pokrajinski muzej Koper (PMK). Izveštaj Komisije stručnjaka Ministarstva za nauku i kulturu FNRJ za pregled istorijskih arhiva i biblioteka u zoni Vojne uprave JA za STT, 10. julij 1949 (prepis) PAK, 1 - Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Zgodovinsko društvo Jugoslovanske cone STO, (ZDj STO), Koper, 1950-1952, 260 PAK, 2 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis Okrožnega ljudskega odbora - Oddelek za notranje zadeve Upravno politični odsek, 20. november 1950 PAK, 3 - PAK, ZDJ STO, 260, zapisnik prve seje odbora Zgodovinskega društva, 22. december 1950 PAK, 4 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis Oddelka za notranje zadeve št. 449/1-51, 1. februar 1951 PAK,5 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis št. 1802/3-VI/50, 2. december 1950 PAK, 6 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis št. 1802/1- vi/50, 21. november 1950 PAK, 7 - PAK, ZDj STO, 260, t. št. 1/51, Koper 22. februarja 1951 PAK, 8 - PAK, ZDJ STO, 260, dopisa 7. in 8. junija 1951 PAK, 9 - PAK, ZDj STO, 260, dopis z dne 22. junija 1951 PAK, 10 - PAK, ZDJ STO, 260, zapisnik rednega občnega zbora Zgodovinskega društva, 23. december 1951 PAK, 11 - PAK, ZDJ STO, 260, resolucija, 23. december 1951 PAK, 12 - PAK, ZDJ STO, 260, poročilo o delovanju Zgodovinskega društva v letu 1951 PAK, 13 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis št. 209/I-VI/52, 31. januar 1952 PAK, 14 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis št. 269/5-VI, 22. marec 1952 PAK, 15 - PAK, ZDJ STO, 260, zapisnik ožje konference zgodovinarjev v Kopru, 14. april 1952 PAK, 16 - PAK, ZDj STO, 260, dopis št. 484/l-VI, 5. marec 1952 PAK, 17 - PAK, ZDj STO, 260, dopis Št. 484/3-VJ, 10. marec 1952 PAK, 18 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis št. 941/l-VI, 23. maj 1952 PAK, 19 - PAK, ZDJ STO, 260, dopis Št. 519/2-VI, 1. april 1952 PAK, 20 - PAK, ZDj STO, Okrajni ljudski odbor Koper, 24, zapisnik seje Odbora za ljudsko prosveto, kulturo in umetnost, 25. februar 1953 Bibliografija (1958/59): Bibliografija slovenske zgodovine - publikacije iz let 1951-1958. Zgodovinski časopis, XI1-XNI. Ljubljana, 421. Gioilo, R. (1953): Lo stato attuale del Civico Museo di Capodistria, Pagine Istriane, a. IV, n. 16, Trieste, 37 Glavart, M. (1999): Vergerijeva dela v zbirki protestantik NUK in drugih evropskih knjižnicah. Acta Histriae VIII. Koper, 173-190. Jeločnik, A. (1973): Čenturska zakladna najdba folisov Maksencija in tetrarhije. Ljubljana, Narodni muzej. Kajba, S. et ai. (1958/59): Bibliografija slovenske zgodovine 1951-1958. Zgodovinski časopis, XII-XIH. Ljubljana, 377-422. Lugiio, V. (1992): Addio, Capodistria. Trieste, Ediziont Italo Svevo. Markovič, i. et ai. (2000): Koper skozi stoletja: knjižna duhovna dediščina / Capodistria attraverso i secoli: iibri e cultura. Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. Markovič, i. (2001); Začetki knjižničarstva v Kopru in samostanske knjižnice. V: Pol stole tja-mezzo secolo 1951-2001. Zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 13. Nacella, B. (1953): Gli Slavi al Placito del Risano. Istrski zgodovinski zbornik, I. Koper, 5-16, Novak, V., Zwitter, F. (1945): Oko Trsta. Beograd, Državni izdavački zavod Jugoslavije. Pahor, M. (1953): Nekatera vprašanja primorske in slovensko istrske historiografije. Istrski zgodovinski zbornik, I. Koper, 147-152. Pahor, M. (1979): Mestna knjižnica Koper; njen nastanek in razvoj do leta 1954. V: Hočevar, J. (ed.): Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 71. Pogačnik, J. (1998): Peter Pavel Vergerij ml. v slovenski znanosti. Acta Histriae Vili. Koper, 91-102. PSBL (1986-1989): Primorski slovenski biografski leksikon, lil. Gorica, Goriška Mohorjeva družba. Slovenski Jadran (31/1952): Slovenski Jadran, I, 31. Koper. Slovenski Jadran (42/1952): Slovenski Jadran, I, 42. Koper. Vilhar, S. (1976): Slovensko učiteljišče v Kopru 1875-1909. Koper, Založba Lipa. Istrski zgodovinski zbornik (1953): istrski zgodovinski zbornik, L Koper, 3. Žitko, S. (1986): Prispevek Srečka Vilharja v primorski historiografiji. V: Krapež, V. et al.: Srečko Vilhar 1907-1976. Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 18-20. 354 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'282:639.2(450.361) prejeto: 2003-08-18 INTERFERENČNE PRVINE KRIŠKEGA GOVORA V VIDEOFILMU ZS MURjA U MRjEŽU ... ZS MRJEŽA U LUANC! Rada COSSUTTA Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva t e-mail; rada.cossutta@zrs-kp.si IZVLEČEK Prispevek skuša na osnovi narečnega gradiva, ki ga avtorica črpa iz videofiima Zs murja u mrježu... zs mrježa u luanc! (produkcija Deželni sedež RAI za F.J.K. in Regionalni RTV Center Koper, november 2002), izluščiti značilnosti kriškega govora, ki se ne odražajo samo na glasoslovni ravni v prevladovanju kraškega vokalizma, ampak zlasti v romanskih, včasih tudi germanskih,, vplivih na leksikalni in skladenjski ravnini. V improviziranih narečnih govornih situacijah so namreč v filmu prikazani stari kriški ribiški kulinarični recepti, ki so prava zakladnica kriškega ribiškega izrazja, zlasti pa romanskih izposojenk, ki izpričujejo razslojenost kriškega govora in ki jih referat skuša osvetliti z etimološkega vidika. Ključne besede: kriški govor, ribiška terminologija, interferenčne prvine ELEMENT! Dl INTERFERENZA DELLA PARLATA DI S. CROCE NEL VIDEOFILM ZS MURjA U MRJEZU ... ZS MRJEZA U LUANC! SINTESI Ii contributo cerca, in base al materiale dtalettale, attinto dall'autrice da! videofilm "Zs murja u mrjezu... zs trújela u luanc!" (prodotto dalla Sede regionale RAI per il Triuli-Venezia Ciulia e dal Centro regionale RTV Köper-Capodistria, novembre 2002), di delineare le caratteristiche della parlata di S. Croce che non si riflettono soltanto a llvello fonético nei predominio del vocalismo cársico, ma soprattutto negli influssi per lo pilt romanzi, a volte anche germanici, a livello lessicale e sintattico. Nel film, in situazioni dlalettali improvvisate, vengono infatti presentare vecchie ricette a base di pesce che sono una vera miniera di terminología marinaresca di S. Croce e soprattutto di prestid romanzi che attestano la stratificazione della parlata di S. Croce che lo studio si propone di ¡Ilustrare dal punto di vista etimologico. Parole chiave: la parlata dt S. Croce, terminología marinaresca, elementi di interferenza 355 ANNALES • Ser. hist, sociol. • S3 • 2003 • 2 Rada COSSUTTa: SNTEKFFREKCNE PRVINE KRIŠKEGA GOVORA V VIDEOEILMU. ZS MURIA V MR)tŽtJ ... ZS MRirŽA UIUANC!, 355-3«! Videofiim Zs murja u mrježu ... zs mrježa u luand, ki ga je slovenski deželni sedež RAI za F.j.K. posnel v sodelovanju s koprsko televizijo (november 2002), ni samo bogata kuharska knjiga izvirnih kriških ribjih receptov, ampak je tudi prava zakladnica starega kriškega ribiškega izrazja, ki je danes že marsikomu neznano. Igralec Livij Bogateč, po rodu Križan in potomec ene zadnjih kriških ribiških družin, ki se ponaša s hišnim imenom 'Koča (< iz t rž. it. in istr.it. cocia 'koča; vlačilna mreža'), v filmu, v živahnem dvogovoru s soigralko Mirando Caha-rija, ki je po rodu Nabrežinka, ne dokazuje samo izrednih kuharskih sposobnosti. Njegova govorica je namreč tako pristno kriška, da mu Nabrežinka večkrat celo očita, da ga ne razume. Zelo samozavestno izzveni njegov odgovor: '"Laj, ka mi Kor'žani .srna yovo'ríli k'riskuä, kadar Slo'venci nisa yovo'rili 'naqkä še slo'venskuä". Nedvomno je njegova izreka res tipično kriška, saj v njej že na prvi pogled izstopajo nekatere glasoslovne in ob-likoslovne značilnosti, ki so v kriškem govoru pretežno kraške, a so v njem tako izrazite, da ga bistveno ločujejo od drugih kraških govorov (prim. kriš. nom. sg. f. na -ä: Zofkä 'Zofka'; nom. sg. n. na -yä: 'vinuä 'vino'; gen. sg.m. na -ä: 'kuäncä 'niti'; 3.os. sg. sed. na -ja: 'vidjä 'vidi' itd.). Kar pa me je v filmu prijetno presenetilo, je bogato kriško izrazje, prepleteno z originalnimi ribiškimi termini. V temeljiti razčlembi besedja prve in tretje epizode mi je uspelo po istem postopku, ki sem ga nakazala že v svoji monografiji Narečna podoba Križa pri Trstu (Cossutta, 2001), sestaviti mozaik razslojenosti kriškega govora in interterenčnih pojavov, ki so v njem tako pogosti. Diferenciacija kriškega govora ne poteka samo v odnosu do zbornega jezika in sosednjih slovenskih govorov (proseškega in nabrežinskega), kar v videofilmu izpričuje že naslednji odlomek: ON: "San d'jänu 'nutar 'mierolna..." ONA: Mieralna? K'du ta bu zos'tupu? Ko'reríe, 'reči, 'dej!" Zelo zgovoren primer je kriš. izraz 'tuarbä v pomenu 'prazna mreža', kar dokazuje semantično specializacijo, ki ni izpričana v drugih kraških govorih. Prim.: "'Tuarbä sä 'räkli, 'kodar sa pou'liekli m'riežu 'yuar, ko jo b'lä p'raznä." Največjo diferenciacijo zasledimo na ravni romanskih izposojenk, brez katerih si ne moremo zamišljati kriškega govora, še zlasti pa ne kriške ribiške terminologije. V prvem odlomku filma Brodet s sipami sem iz ribiškega izrazja izluščila naslednje romanizme: 1) kriš. pe'loza pl. 'maSovredne dlakave školjke': "... 'Tuarbä nu u m'riezi 'sama pe'loža nu S'kovaca." Izposojeno iz istr. it. (Koper) pelóla 'rak z dlakavim hrbtom' (Manzini, Rocchi, 1995, 157). 2) kriš. sko'vaca pl 'smeti; ostanki' (gl. 1) Prevzeto iz istopomenskega trž.it. scovaza (Doria, Noliani, 1987, 601)/ istr.it. scovasa (Manzini, Rocchi, 1995, 207), ki je razširjeno na vsem beneškem območju (prim. beneč. scoasa), to pa iz gl. scovar 'mesti'. 3) kriš. poško'dur 'ribič': '"Donos, ...ko ni 'voč pasko'durjeu.." Prirejeno po istopomenskein trž.it., istr.it., bizj. in ben. datm. pescador, to pa iz lat. piscatore(m) (Doria, Noliani, 1987, 452; Manzini, Rocchi, 1995, 159). 4) kriš. pe'doci pl. 'dagnje': '"Anbuot sa b'la 'kukar 'ana pe'doci, 'kuksr 'ana 'myšli..." Sprejeto iz istopomenskega trž.it. in istr.it. pedöcio (de mar) 'Myt.itus Galloprovinciatis' (Doria, Noliani, 1987, 445; Manzini, Rocchi, 1995, 157). 5) kriš. 'myšli pl. 'klapavice' (gl. 4) Izposojeno iz istopomenskega trž.it. in istr.it. (tudi grad. in ben. da I m.) musolo, to pa iz lat. músculos 'miška', ki ga že Plavt navaja v pomenu 'vongola (školjka)' (Doria, Noliani, 1987, 394; Manzini, Rocchi, 1995, 138). 6) kriš. posko'rijä 'ribarnica': '"Son 'bou no posko'rii..." Prevzeto iz istopomenskega trž.it. m istr.it. pescarla, to pa iz lat. piscaría (Doria, Noliani, 1987, 452; Manzini, Rocchi, 1995, 159). 7) kriš. 'kälat 'spustiti': '"Dej, z'yansa, 'dej, ko 'jäst 'muaran 'jat 'puäijä 'kälot poSo'liera, par st'rieli!" Kriški izraz, ki je soroden s slov. nar. (Kras) kaláti/ (Primorska) káiati'upadati' (Bezlaj, 1982, 11; Mende, s, a., 74; Wolf, Pletersnik, 1894/95, 380), je z dodatkom slov. nedoločniške pripone prikrojen po trž.it. in istr.it. calar 'spustiti navzdol, znižati' (Doria, Noliani, 1987, 112; Rosamani, 1990, 144), kateremu ustreza istopo-mensko beneč. in ben.dalm. calar (Boerio, 1856, 117; M lotto, 1991, 4Q). Dodajanje stov, nedoločniških pripon na romanske glagolske osnove je v kriškem govoru zelo pogost pojav (prim. kriš. rinfres'kierot*poživiti': "'Murska 'uädä jox jo rinfres'kieralä"; kriš. sa konSu'inierot 'porabiti se': "In z'dej pas'tima, da sa tu ('vinuä) lo'pu konsu'mierä" itd.). 8) kriš. pom. pasa'lierä 'mreža za pasere (Pleuronectos platessa; morska plošča)' {gl. 7), prim, nabrež. pes'jera (Godnič, ????, 112) Prirejeno po istopomenskem trž.it. in istr.it. ( tudi grad.) paselera 'mreža, sestavljena iz treh mrež, gosto oz. redko pletenih', ki izhaja iz *paserera (prim. tudi trž.it. in istr.it. gronghera, sardelera, dentalhra) z disimi-lacijo prvega -r~, to pa iz pasera 'morska plošča' (Doria, Noliani, 1987, 438; Manzini, Rocchi, 1995, 153). 9) kriš. bro'deto/b'ruädat 'ribja juha': "Z'dej poy'Hedonía, ku jaz 'našan bro'déto (de 'Šepje)." Kriški izraz bro'déto je neposredno sprejet iz trž.it. in lstr.it. brodéto (istr.it. t.udi boréto) 'brodet; ribja juha' (Doria, Noliani, 1987, 94; Manzini, Rocchi, 1995, 29, 24), medtem ko je kriš. inačica b'ruädat le fonetična prikrojitev istega romanizma. 10) kriš. 'šepja 'sipa' (gl. 9) Neposredno prevzeto iz knj.it. seppia 'sipa', kateremu ustreza istopomensko trž.it. in istr.it. sepa; iz lat. sepia (Doria, Noliani, 1987, 613). Kriški izraz je primer 356 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 • 2 Roda COS5UTTA: INTERfERENČNI: PIÏVINE KRIŠKEGA GOVORA V VIDEOFUMU. 25 MURIA U MR/EŽU ... 25 MRjEŽA U UMNCi, Ï3Ï-360 italijanizma, k i se v zadnjih časih uveljavlja kot sopomenka kriš. 'sipa. 11) kriš. 'šefea 'oseka': "Č3 bi 'donas 'pifa 'murska 'uàdu, bi os'tala 'seka. Kriški izraz je prevzet iz romanske pomorske terminologije in ustreza istr.it. séca 'oseka' (Manzini, Rocchi, 1995, 209), medtem ko je kriš. frazem 'uastat 'Seka kal k istr.it. restar in séca, ki je v rabi tudi v prenesenem pomenu 'ostati praznih rok' (Manzini, Rocchi, 1995, 209). Tudi seznam ribiških rornanizmov tretje epizode z naslovom Sardele v peči ni nič manj obsežen in zanimiv: 1) kriš. ma'lajda 'dolga in zelo visoka mreža za prežo, nekoč v rabi za lov na sardele in sardone': "5'/na ka'iali ma'lâjdu in srna ulo'vili 'samo sar'díefa." Prevzeto iz istopomenskega trž.it., istr.it, bizj. in grad. me!aida (istr.it. (Koper) tudi maiàida, Manzini, Rocchi, 1995, 122), to pa iz manaide (tudi menaide) po disimilaciji nosnika, kar pa je etimološko sporno. Rohlfs ga izvaja iz lat. rninat-agitat, navezujoč se na na način, kako se odvija lov s tovrstno mrežo. Nekateri pa izvajajo izraz iz menaica 'poseben ribiški čoln', ki je etimološko nepojasnjeno (Manzini, Rocchi, 1995, 122). 2) kriš. 'laryo 'odprto morje': "Sar'duni sa sa dsr'zaii u 'far/an." Izposojeno iz trž.it. in istr.it. adj. Sargo 'širok', to pa iz lat. largus (Doria, Noliani, 1987, 321), ki je rabljen tudi v posamostaljenem pomenu 'odprto morje', kjer je drugi element mar 'morje' opuščen, prim. trž.it. ciapar el largo 'odpluti na odprto morje' (Rosamani, 1990, 526). 3) kriš. hm'para 'ribiška barka za nočni ribolov': "S srdu na 'j mu s srd ie ki sa 'iu&vja z ma'lajdu 'janu zas hm'paru." Sprejeto iz trž.it. lampara / istr.it. (Koper) tanpara Velika svetilka na barkah za lov sardel oz. ribiška barka s svetlico za lov sarde!' (Doria, Noliani, 1987, 320; Manzini, Rocchi, 1995, 1 13), Beseda ni lokalnega, pač pa južnega izvora (Doria, Noliani, 1987, 320). 4) kriš, 'maja 'zanka, člen (pri mreži)': '"Kadar p'ride bar'yadà síx'dieu, sa zamo'ta nzy'lix u 'tista 'maji ust m'rieza nabo'viza." Iz istopomenskega trž.it in istr.it. màia, kateremu ustreza knj.it. magiia, to pa iz lat. macula luknja, člen pri mreži' (Doria, Noliani, 1987, 348; Manzini, Rocchi, 1995, 122), 5) kriš. (sa) 'muâht. 'popustiti, odvezati, odlepiti': "Ssr'diela 'muaraš frust, do sa mo'laju z ba'vis." Prevzeto iz istopomenskega trž.it. in istr.it. molar kateremu ustreza knj.it. mollare, denominativna oblika lat. mollis 'moker, mehek' (Doria, Noliani, 1987, 383; Manzini, Rocchi, 1995, 133). 6) kriš. bs'vizá 'škrga' (gl. 4 in 5) Izposojeno iz istopomenskega trž.it. in ben.dalm. (Zadar) baviça. Odločilnega pomena pri ugotavljanju izvora te besede je povezava z istr.it. (Piran) glagolom baviÇâ 'dviganje morske gladine z ladijskim kljunom'. Po Dorievem mnenju si škrge lahko razlagamo kot nekakšno dviganje kožne povrhnjice rib v spoju z glavo in odtod baviçe kot deverbalna oblika glagola baviÇar (Dona, Noliani, 1987, 63). 7) kriš. bar'yada 'velik ulov rib': '"Kodor p'ride bar'yada sar'dieu..." Prikrojeno po trž. it. /mbragada 'mreža, v katero spravljajo bale ali dele tovora' (Doria, Noliani, 1987, 292) oz. istr.it, inbraghda 'prevezan tovor' (Manzini, Rocchi, 1995, 102), deverbalna oblika glagola imbra-gar/inbragar 'prevezati z jermenom', kateremu ustreza istopomensko knj.it. imbracare. 8) kriš. 'pàjs 'sladkokisla zmes': "Sar'dielu sa d'janja 'lz%kuë u 'pajs." Prevzeto iz trž.it. in istr.it. (tudi furl. in ben.dalm.) pàiz/bhiz 'sladkokisla zmes za divjad, ki jo sestavljajo kis ali vino in dišavne rastline'. Iz nem. Seize 'lužilo, jedkalo' (Doria, Noliani, 1987, 424; Manzini, Rocchi, 1995, 148). Prim. tudi nar. slov. pâjsati 'dolgo kuhati' (Strekelj, 1894, 30), iz bav. baissen (Striedt.er-Temps, 1963, 187). V obeh analiziranih odlomkih filma sem zasledila tudi nekaj germanizmov, toda njihova zastopanost je v primerjavi z romanizmi veliko manjša iti seveda ne zadeva ribiškega izrazja, kar je popolnoma razumljivo, saj se je ta nekoč zelo razvita kriška dejavnost odvijala izključno v stiku z romanskim okoljem. Zato so kriški germanizmi, ki so v rabi še danes, večinoma samostalniki, povezani z različnimi sferami človeškega življenja (prim. kriš. 'žakalčak 'vrečka', 'putar 'maslo', š'paryert 'štedilnik', y'laš 'kozarec', 'cajt 'čas' itd.). Pogosti so tudi 357 ANÍMALES ■ Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 Rada COSSUTTA: INTERfERENČNE PRVINE KRiSKECA GOVORA V VIDEOril.MU. /SMURjA U MRjf.ŽU ... ZS MRItŽA U LUANC!, 355-360 pridevniki, trpni deležniki in prislovi, ki izpričujejo pojav, ki je sicer značilen tudi za kriške romanske izposojenke, to je pojav dodajanja slovenskih predpon in pripon na germansko osnovo (prim. kriŠ. frison 'svež', po'farbsn 'pobarvan', 'fajn 'dobro', si'yurno 'gotovo', noy'ly 'naravnost' itd.). Če se povrnem k romanskim interferenčnim vplivom v obravnavanih filmskih epizodah, ugotavljam, da jih je v kriškem govoru veliko tudi na skladenjski ravni. V filmu sem namreč zasledila izredno vitalnost romanskih vezni kov in členkov, ki dajejo kriški govorici neko posebno barvitost: prim. kriš. 'trta 'toda, pa', pd'ro 'id.', 'narjka !niti', a 'lora 'torej', 'eko 'evo' itd.. V novejši dobi je vedno bolj pogost tudi pojav vdiranja romanskih terminov, ki so neposredno sprejeti, torej brez prilagajanja glasoslovni in obiikoslovni strukturi kriškega govora, iz sosednjih romanskih govorov oz. iz knjižne italijanščine: prim. v besedilu kriš. f'riyo 'hladilnik', rip'jeno 'nadev', rodo'lin 'zavitek', 'Suyo 'omaka'. Večina teh izposojenk je nujnostnih, saj jih rabijo zlasti za označevanje tehničnih pripomočkov in predmetov v primerih, ko nimajo na razpolago ustreznega kriškega termina, Zanimiv je v kriškem govoru tudi soobstoj izrazov, prevzetih iz slovanskega jezikovnega fonda, in romanske izposojenke, ki si kot sopomenka utira pot vzporedno ob avtohtonem izrazu: prim. kriš. s'metina 'smetana': kriš. 'paria 'id.'. Razčlemba sodobnih kriških narečnih besedil jasno kaže, da je v tem kraškem govoru pojav romanske interference v velikem razmahu in da so romanske izposojenke že tako zakoreninjene, da jih govorci čutijo kot del samega govora. Nekatere so celo tako prikrojene in prilagojene slovenskim jezikovni normi, da so v filmskem besedilu skoraj neopazne, oz. tako čustveno obarvane, da ni njihova raba naključna. Naj navedem samo primer kriškega romanizma 'bošk 'poljubček', ki se v filmu večkrat pojavlja in ki Križanu pomeni nedvomno veliko več kot navaden poljub. 358 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Ratís COSSUTTA: INTtSrtRFNČNE PRVINE KRIŠKEGA GOVORA V VID EOF 11, MU ZS MURIA U MRjFŽU ... ZS MRjkZA U ItJANCl, 355-360 ELEMENTS OF INTERFERENCE IN THE KRIZ VERNACULAR IN A VIDEO FILM "ZS MURIA U MRJEZU ... ZS MRjEZA U LUANC!" a Rada COSSUTTA University of Primorsfca, Science and Research Centre of Koper, SI-6000 Koper, Gartbaidijeva 1 e-mail: rada.c0ssutsa@2rs-kp.si SUMMARY Based on dialectal materials extracted from t he video film "Zs murja u mi ježu... zs mrježa u luancl" (production: RAi - Regional seat for Friuii Venezia Giulia and the Regional RTV Centre Koper-Capodistria, November 2002), the research aimed to identify not only the predominance of the Kras vocal ism at. the phonetic level but also Romance and sometimes Germanic influences at the lexical and syntactical levels of the Križ vernacular. In the video film, improvised dialectal speech situations present old Križ fishermen's recipes, treasuring the old Križ fishery terminology, in particular Romance loan words, which bear witness to the multi-layered nature of the Križ vernacular and whose etymological aspect will be highlighted, as well. In the analysed text, Germanic loan words are far less frequent than Romance loan words and do not compose part of fishery terminology, rather only refer to various spheres of human life. The majority of the Romance loan words have been borrowed from the neighbouring Istrian-ltalian and Trieste-Italian fishermen's milieu and adapted to the phonological and morphological structure of the Križ vernacular. Romance interferences are also reflected at the level of syntax in the dynamic use of Romance conjunctions and particles. In the recent period, the Križ vernacular bears witness to the presence of Italian loan words that have been adopted directly from the Italian literary language without any changes or adaptations. An interesting phenomenon is the co-existence of a Romance loan word and an equivalent term belonging to the Slavic linguistic fund. Some Romance loan words are marked with an emotional content and are so deeply rooted that they confirm the statement made by the author - that the predominant Romance influence is an essential characteristic of the Križ vernacular. Key words: Križ vernacular, fishery terminology, interference elements KRATICE n. - neutrum nabrež. - nabrežinsko nar. - narečno nem, - nemško nom, - nominativ os. - oseba pi. - piural poni. - pomorsko prim. - primerjaj sed. - sedanjik sg. - singular siov. - slovensko trž.it. - tržaškoitalijanslco adj. - adjektiv bav. - bavarsko ben. - beneško heneč. - benečansko bizj, - bizjaško dalm. - dalmatinsko f. - femininum furi. - furlansko gen. - genittv gl. - glagol; glej grad. - gradeško id. - idem istr.it. - istrskoitahjansko it. - italijansko knj. - knjižno kriš. - kriško lat, - latinsko m. - maskulinum Bezlaj, F. (1976): Etimološki slovar slovenskega jezika. I (A-j). Ljubljana, Mladinska knjiga. Bezlaj, F. (1982): Etimološki slovar slovenskega jezika. U (K-O). Ljubljana. VIRI IN LITERATURA 359 ANNALES ■ Ser. bist, sociol. • 13 • 2003 • 2 Rada COS5UTTA: ¡NTERPERENČNF PRVINI; KRIŠKEGA GOVORA V VIDEOFILMU. Z5 MURjA U MR1EŽU... ZS MRftŽA U UMNO. 35>360 Bezlaj, F. (1995): Etimološki slovar slovenskega jezika. III (P-SS. Ljubljana, Ljudska pravica. Boerio, G. (1856): Dizionario del dialetto veneziano, II ediz. Venezia. Cossutta, R. (2001): Narečna podoba Križa pri Trstu. Knjižnica Annales 25. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper. Filipi, G, (1984): Etimološki prikaz izbranih pojmov iz ribiškega izrazja na slovenski obali. V: Slovensko morje in zaledje. Zbornik za naravoslovne in družboslovne raziskave, 6-7. Koper, Založba Lipa, 93-106. Dona, M., Noliani, C. (eds.) (1987): Grande dizionario de! dialetto triestino. Trieste. Manzini, G., Rocchi, L. (1995): Dizionario storico fraseoiogico etimologico del diaietto di Capodistfia. Trieste-Rovigno. Mende, M. (s. a.): Romanische Lehnwörter im Slowenischen, Inaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, (tipkan izvod v Slavisches Seminar der Freien Universität Berlin, sign: Fak. No 263.) Berlin b.1. Miotto, L. (1991): Vocabolario del diaietto veneto-dal-rnata, M edizione riveduta e ampliata. Trieste. Wolf, A. A., Pletersnik, M. (1894/95): Slovensko-nemški slovar, l-II. Ljubljana. Rosamani, E. (1990): Vocabolario giuliano. Bologna. I. ponatis. Trieste. Striedter-Temps, H. (1963): Deutsche Lehnwörter im Siovenischen. Berlin. Štrekelj, K. (1894): Letopis Matice Slovenske. Ljubljana, Matica Slovenska. 360 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 - 2Û03 • 2 izvirni znanstveni članek UDK 316.653:911.53(497.4-14) prejeto: 2003-11-28 NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA Vida ROŽAC DAROVEC Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva t e-maii: vida.rozac@zrs-kp.si IZVLEČEK Članek je nastal kot rezu/tat kvantitativne študije "Identiteta Slovenske Istre". Dopolnjen je z intervjuji, ki so bili izvedeni med prebivalstvom Slovenske Istre v letu 2003. Posveča se nekaterim vidikom regionalne identitete. Regionalna identiteta Slovenske Istre je raznovrstna, kar se kaže tako v samoopredelitvi kot tudi v poimenovanju. Večina anketirancev se opredeljuje za Primorce, nato za prebivalce Obale, na tretjem mestu so Istrani. Glede poimenovanja pa se je večina vprašanih odločila za Obalo, nato slovensko Obalo in šele nato Slovensko Istro. Razmerje tned regijsko in nacionalno identiteto gre v prid nacionalni. Ključne besede: regijska identiteta, nacionalna ideniteta, Slovenska Istra, Primorska, Obala, poimenovanje, sarnoopredelitev ALCUNI ASPETTI DELL1DENTÍTÁ REGiONALE DELL'ISTRIA SLOVENA ALLA LUCE DELLA PUBBLICA OPINIONE SINTESI L'articolo è il risultato di uno studio quant ilativo sull"'ldentitä dell'lstria slovena". E corredato di interviste, fatte tra la popolazione dell'lstria slovena nell'anno 2003. L'articolo si occupa di alcuni aspetti dell'eterogenea identità regionale che si mostra sia nell'autodefinizione che nella nomenclatura. La maggior parte degli intervistati si definisce "Primorci", alcuni si definiscono abitanti del Litorale, al terzo posto ci sono istriani. Per quanto riguarda la nomenclatura, la maggior parte degli intervistati ha deciso per il Litorale, alcuni per il Litorale sloveno e solo al terzo posto per l'lstria slovena. Il rapporto Ira l'identità regionale e nazionale va a vantaggio délia nazionale. Parole chiave: identità regionale, identità nazionale, istria slovena, Primorska, Litorale, nomenclatura, autodefinizione 361 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 • 2 Vida ROŽAC DAROVEC: NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA. 361-372 UVOD Prispevek je nastal kot rezultat kvantitativne Študije "Identiteta Slovenske Istre" (Sedmak et al., 2002), ki se je izvajala v okviru eiljnoraziskovalnega projekta "Narodna in kulturna identiteta na območju slovensko-itatijan-skega stika v procesih evropske integracije" na Znan-stveno-raziskovalnem središču Koper. Raziskava se je izvajala na reprezentativnem vzorcu 485 polnoletnih prebivalcev treh obalnih občin, potekala pa je med decembrom 2001 in februarjem 2002. Prispevek dopolnjujejo tudi izsledki intervjujev, ki so bili leta 2003 opravljeni med prebivalstvom Slovenske Istre. Vsebina pričujoče razprave se nanaša na določene vidike regionalne identitete v Slovenski Istri in skuša ugotoviti, kako se prebivalci Slovenske Istre regijsko sa-moopredeljLijejo in kako bi regijo poimenovali, saj vemo, da je regija posebnost v slovenskem prostoru, ker obstaja zanjo veliko imen, ki pa večinoma ne izvirajo iz historičnega imena Istra. Nadalje nas je zanimalo, kolikšen je občutek pripadnosti regionalni identiteti v primerjavi z občutkom pripadnosti drugim prostorskim skupnostim, v prvi vrsti, kakšen je odnos med regionalno in nacionalno identiteto, saj je v literaturi zaslediti, da je regijska identiteta v Istri močnejša od nacionalne. Za raziskavo smo se odločili, ker smo Slovenci v prelomnem obdobju, ko se identitetni vzorci ob integraciji v Evropsko unijo bistveno spreminjajo. Regionalno identiteto Slovenske Istre pa moramo obravnavati v kontekstu obmejne regije. V družboslovju in Ituma-nistiki so posebne pozornosti deležni t. i. "kontaktni prostori", se pravi prostori ob etnični in kulturni meji, med katere sodi tudi Slovenska Istra, ki je hkrati multietnična pokrajina. Izmenjujoča se gospostva in vsakokratne politične intervencije na polje identitete so namreč prinesle tudi raznovrstno regijsko identiteto oziroma značilno istrsko pluralnost kultur. Slednja je posledica neprestanih migracijskih tokov, ki so jih v zgodovini povzročili različni dejavniki: nalezljive bolezni (malarija, kuga), vojne (turški vpadi, druga svetovna vojna), fašizem in nenazadnje množični odhod optantov po drugi svetovni vojni (prim. Darovec, 1997). Tudi najnovejša državna meja med Slovenijo in Hrvaško je prebivalcem, ki živijo ob njej, vnovič potrdila njihovo zgodovinsko izkušnjo in dejstvo, da je Istra razmejena in obmej(e)na pokrajina. "Etnično-politične transformacije tega območja so v marsikaterem pogledu zabrisale nekdaj persistentne etnične meje, čeprav kulturni prostori, ki so izgubili dobršen del svojih nosilcev, kljub temu ohranjajo precejšen vpliv na oblikovanje specifične teritorialne identitete, kar se zrcali celo pri osebah, ki so se v te prostore naselile od drugod. Poleg tega se je z emigracijo avtohtonega prebivalstva izvorna regionalna identiteta prostorsko močno razširila in vplivala na oblike prostorske povezanosti širšega regionalnega okolja" (Bufon, 1997, 305). IZBOR VZORCA Raziskava se je izvajala na reprezentativnem vzorcu 485 polnoletnih prebivalcev treh obalnih občin, ki je glede na spol, starost, izobrazbo ter druge temeljne spremenljivke ustrezal splošnim kriterijem reprezentativnosti in posploševanja. Pri pregledu nacionalne pripadnosti anketiranih pričakovano opazimo, da je največ anketiranih slovenske nacionalnosti, številčno jim sledijo Hrvati, Italijani in drugi narodi nekdanje Jugoslavije. Odstotki odgovarjajočih po posamičnih nacionalnih skupinah približno ustrezajo dejanski (statistični) etnični razporeditvi na celotnem območju Slovenske Istre. Pri interpretaciji posameznih vprašanj smo preverjali zgolj tiste neodvisne spremenljivke (starost, spol, nacionalnost, avtohtonost, veroizpoved) pri katerih je zaznan statistično pomemben vpliv. Anketiranci so bili razvrščeni v štiri večje etnične (nacionalne) skupine, in sicer: Slovenci, Italijani, Hrvati in "ostali narodi nekdanje Jugoslavije", ki jih predstavljajo pripadniki srbske, bošnjaške, albanske in makedonske nacionalnosti. Ta klasifikacija je nastala na osnovi težnje oblikovati (nacionalne) skupine, ki so si notranje karseda podobne in medsebojno karseda različne; poleg tega pa je bilo potrebno zadostiti pogoju številčne zastopanosti, kar je omogočilo statistično analizo rezultatov. V anketi je sodelovalo približno enako število žensk (50,8%) in moških (49,2%).. Skoraj polovica anketiranih (43,7%) živi v mestnih krajevnih skupnostih; več kot tretjina (36%) jih živi v primestju, 20,3% pa v vaškem okolju Slovenske Istre. Med anketiranimi jih ima 38,7% nižjo stopnjo izobrazbe (nedokončana in dokončana osnovna šola ter dokončana poklicna Šola); podoben je odstotek anketiranih z dokončano srednjo šolo (40%). Le 21,4% jih ima dokončano višjo, visoko Šolo in fakulteto oz. magisterij, doktorat. Pri vprašanju religiozne samoopredelitve opazimo, da se anketirani s približno enakimi odstotki opredeljujejo za (zelo) religiozen (skupno 30,8%), (popolnoma) nereligiozen (skupno 34,8%) in neopredeljen (odgovor "niti religiozen niti nereligiozen") (34,5%). Med odgovarjajočimi je (pričakovano) največ katolikov (63%), z 28,3% jim sledijo neverujoči (ateisti), 4,9% anketiranih je pravoslavne vere, 3,1% muslimanov, 0,7% pa se jih je opredelilo za možnost "drugo". Slovenska Istra velja zaradi zgodovinskih, geografskih, ekonomskih in socialnih okoliščin za območje velikih demografskih premikov (priseljevanj/odseljevanj). Posledično ne preseneča podatek, da je približno polovica anketiranih avtohtonih (47,6%), torej rojenih in 362 ANNALES • Ser. hist, socio). • 13 • 2003 • 2 V i ti j ROŽ AC DAROVEC NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V I.UČI JAVNEGA MNENJA, 361-372 socializiranih v lokalnem kontekstu Slovenske Istre, in približno polovica priseljenih (.52,4%), bodisi iz notranjosti Slovenije bodisi iz republik nekdanje Jugoslavije in drugih držav. Med priseljenimi (ki se avtodefinirajo kot priseljenci) je 100 anketiranih (42%) emigriralo iz območij ostalih delov Slovenije, 80 (33,6%) iz območij nekdanje Jugoslavije, 8 (3,4%) posameznikov iz sosednje Italije in 2 iz drugih desiinacij (Sedmak et al., 2002). REGIONALNA SAMOOPREDELJTEV IN POIMENOVANJE Regionalna identiteta se je oblikovala kot plod zgodovinske izkušnje obmejnosti, večkulturnosti, večnacio-nalnosti, kar se odraža tudi pri regionalni samoopre-delitvi, ki je po pričakovanju dokaj raznovrstna. Rezultati kažejo na veliko heterogenost pri regijski samoopredelitvi. izmed ponujenih odgovorov na vprašanje "Kako bi se samoopretielili?", se je največji del anketiranih, 48,7%, odločil za samoopredelitev Primorec, sledi prebivalec Obale (19,4%) in i stran (15,6%). Preostale samoopredeiitve je izbral le manjši delež odgovarjajočih. Odgovori se po spolu, izobrazbi, verski pripadnosti in starost/ ne razlikujejo statistično značilno. Pregled po starosti pokaže le, da bi se najmlajša (18-27 let) in najstarejša (nad 68 let) starostna skupina v največji meri opredelili za Primorce. Razlike se pokažejo pri primerjavi glede na nacionalno pripadnost Slovenci se v največji meri opredeljujejo za Primorce (52,8%), Italijani v večini izberejo opredelitev Istran (34,5%), Hrvati Primorec (36,6%), prav tako ostali narodi nekdanje Jugoslavije (44,1%), Pri tem se zdi zanimivo, da se tudi priseljenci (Hrvati in ostali narodi nekdanje Jugoslavije) identificirajo z obravnavano regijo. Tabela 1: "Kako bi se samoopredeliltï" Table 1: "Define your identity. " i ~ f f% Primorec 206 48,7 Cič 4 0,9 Istran 66 15,6 Brkinec 6 1,4 Savrin 12 2,8 Brž an 1 0,2 Bezjak 2 0,5 Prebivalec Obale 82 19,4 Drugo 6 1,4 Se ne opredeljujem 38 9,0 SKUPAJ 423 100,0 Glede na ne/avtohtonost se pokaže sledeče: presenetljivo je, da se avtohtoni prebivalci Slovenske Istre v večini opredeljujejo za Primorce (52,9%), nato za Istra-ne (20,2%) in nazadnje za prebivalce Obale (13,9%). Priseljeni prebivalci pa se prav tako v veČini, vendar v nekoliko manjši meri kot avtohtoni prebivalci, opredeljujejo za Primorce (44,9%), nato za prebivalce Obale (23,8%) in šele nazadnje za Istrane (11,2%). Ne glede na versko pripadnost se vsi izprašani opredeljujejo v največji meri za Primorce. Razlike se pojavijo pri samoopredelitvi Istran - zanjo se odločajo pripadniki katoliške vere (20,1%) in ateisti (10,4%), medtem ko izmed pripadnikov pravoslavne in muslimanske vere nihče ne izbere te opredelitve. Opredelitev prebivalec Obale izberejo pripadniki vseh verskih skupnosti: pravoslavne (27,3%), ateisti (20,0%), katoliške (17,8%) in muslimanske (15,4%). NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati Ostali narodi nekdanje Jugoslavije f f% f f% f f% f ! f% Primorec 163 52,8 8 27,6 15 36,6 15 | 44,1 Cič 4 1,3 0 0,0 0 0,0 0 0,0 Istran 46 14,9 10 ' 34,5 7 17,1 0 0,0 Brkinec 6 1,9 0 0,0 0 0,0 0 i 0,0 Savrin 11 3,6 0 0,0 0 0,0 1 2,9 Bržan 1 ,3 0 0,0 0 0,0 0 0,0 Bezjak 1 ,3 0 0,0 0 0,0 1 I 2,9 Prebivalec Obale 58 18,8 2 6,9 12 29,3 8 | 23,5 Drugo 3 1,0 2 6,9 0 0,0 1 2,9 Se ne opredeljujem 15 4,9 7 24,1 7 17,1 8 23,5 SKUPAJ 309 100 29 100 41 j 100 34 | 100 Tabela 2: "Kako bi se samoopredeliliï" (glede na nacionalno pripadnost) Table 2: "Define your identity." (by national affiliation) 363 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 13 2003 • 2 Vida ROŽAC PAROVEC NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE 5LOVENSKE ISTRE V LUČ! JAVNEGA MNENJA, 361-372 Tabela 3: "Kako bi se samoopredelili?" (glede na avtohtonost) Table 3: "Define your identity," (by autochthonism) [AVTOHTONOST Avto Ttoni i Priseljeni f f% f i f% ¡Primorec 1 10 52,9 96 H 44,9 Cič 1 ,5 3 j ,4 Istra n 42 20,2 j 24 i 11 Brkinec 1 ,5 1 4 ! 1,9 I Savrin 10 ,9 _i 2 j ,9 Bržan 1 ,5 1 0 i 0,0 Bezjak 1 ,5 S 1 I ,5 Prebivalec Obale 29 13,9 i i 51 [ 23,8 Drugo 2 1,0 4 E 1,9 Se ne opredeljujem 9 4,3 1 29 1 13,6 SKUPAJ 208 100 1 214 1 100 Tabela 4: "Kako bi se samoopredelili?" (glede na versko pripadnost) Table 4: "Define your identity." (by religion affiliation) VERSKA PRIPADNOST Kato ičani Muslimani Pravostavci Ateisti f f % f f% f f % f f% Primorec 125 47,3 6 46,2 10 45,5 61 53,0 Cič 4 1,5 0 0,0 0 0,0 0 0,0 Istran 53 20,1 0 0,0 0 0,0 0 0,0 Brkinec 3 1,1 0 0,0 0 0.0 3 2,6 Savrin 10 3,8 1 7,7 0 0,0 1 ,9 Bržan 0 0,0 0 0,0 0 0,0 1 ,9 Bezjak 0 0,0 0 0,0 1 4,5 1 ,9 Prebivalec Obale 47 17,8 2 15,4 6 27,3 23 20,0 Drugo 4 1,5 1 7,7 0 0,0 1 ,9 Se ne opredeljujem 16 6,1 3 23,1 5 22,7 12 10,4 SKUPAJ 264 100 13 100 22 100 115 100 Raznolikost se kaže tudi pri odgovorih anketirancev na vprašanje, kako bi poimenovali obravnavano regijo. Problematika se je zdela zanimiva predvsem zaradi tega, ker je obalna regija v imenoslovju slovenskih regij edinstvena v tem, da se v javnosti zanjo uporablja več kot deset imen (Obala, Obalna regija, Koprsko, Koprsko primorje, Primorje, Slovenska Istra, Istrska Slovenija, Šavrini, Šavrinska brda). Alternativna poimenovanja, ki so se pojavila po vojni (Koprsko primorje, Slovensko Primorje, Obala itn.), so do neke mere - ali celo pretežno - sledila avstro-ogrski rešitvi (Österreichisches) Küstenland (ßaskar, 2002, 183). Med geografi še vedno prevladuje poimenovanje Koprsko primorje, ki ga je utemelji! geograf julij Titi (Gams, 1991, 5-7), se pa v drugih strokah ni uveljavilo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo ponovno odkrivati "istrstvo" te pokrajine in to je spodbudilo tudi razpravo o poimenovanju obravnavanega območja. V razpravi se je uveljavilo poimenovanje Slovenska Istra. Pri tem pa se nam vsiljuje vprašanje, zakaj se ne uporablja historično ime Istra kot za vse druge pokrajine v Sloveniji. Borut Brumen v svojem delu Sv, Peter in njegovi časi zapiše, "da Šupeterci pravijo, da so z imenom Istra vedno razumeli območje celotnega istrskega polotoka, vštevši Trst". Njihovi "stari" so "od embot" Istro delili na "Istro leti", na Kras, ki se je raztezal od reke Dragonje do reke Mirne, južno od nje Črno Istro in na Čičarijo na vzhodu Istre. Po tej delitvi ima samo Čičarija značaj etnične opredelitve, saj so tam živeli "Čiči", ki so vse do osemdesetih let prihajali s svojimi čredami ovac tudi do Sv. Petra. Starejši informator mu je pripovedoval, da "ni bilo nobenih razlik med Istro pr Motovuni in Istro leti. Oni so bili malo bolj napredni, so imeli bičikleto. Na vzhodu proti Čičeriji je bi! bolj divji narod, pa tudi južno je bla nevarna Istra" (Brumen, 200, 385). Regionalistična pisateljica Nelda Stok Vojska izraža v svojem delu "Moja deštra Istra. O njenih ljudeh, lepotah, posebnostih" očitek, da so "zunanji oblastniki" odvzeli Istri ime. Glede tega vprašanja prevladuje tudi širše prepričanje, da je bilo izginjanje poimenovanja Istra za slovenski del Istre po drugi svetovni vojni plod načrtnega političnodiktiranega prizadevanja in v očeh nekaterih raba tega imena kaže na pomanjkljivo razvito 364 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 1 3 • 2003 • 2 Vi eta ROŽAC OA ROV EC: NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUG JAVNEGA MNENJA, 361-372 nacionalno zavest ali celo na delno poitalijančenost avtohtonih prebivalcev Slovenske Istre. Omenjeno stališče izraža tudi devetdesetietni jože Markežič: - Pepi iz Pregare: "Mi Istrijani smo bili navezani na Trsi tan smo imeli merkato, i no kadar so pršil 'družeti', so rekli, da bimo mi Istrijani teli bit pod Italijo. Ma mi smo ostali brez merkata ino smo marali hodit valje u Reko" (Markežič, 2003). Toda potrebno je poudariti, da ni šlo za formalno politično prepoved glede uporabe imena Istra, kakor tudi ne za samoiniciativno opustitev imena (vsaj ne avtohtonega istrskega prebivalstva}, kot zaključi svoje razmišljanje o povojnem poimenovanju Baskar v svoji študiji "Dvoumni mediteran" (Baskar, 2002, 184). Menimo, da gre precej verjetno za strah, da bi uporaba historičnega imena pokrajine imela za posledico izgubo pokrajine. Kar je bilo istrsko, je bilo označeno za manjvredno ali kot pravi Lucijan Pelicon iz Kopra: "Spominjam se, ko smo šli s šolo v Ljubljano na izlet in ko so nas vprašali, od kod prihajamo, so sošolci, ki smo jih imeli za Istrane, rekli, da so Primorci. Pa sem jih vprašal, zakaj ne rečejo, da so /strani, in so rekli, da bi jih pol imeli za zabite" (Pelicon, 2003). !n prav zaradi občutka inferiornosti nasproti novih priseljencev in strahu pred novimi oblastmi se je "istrstvo" opuščalo, Reinvencija istrske identitete, kot ta pojav imenuje Baskar, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bi lahko bila tudi posledica različnih dejavnikov, od slabitve komunističnega sistema in vznika različnih civilnodruž-benih gibanj do globalnega trenda krepitve regionalnih identitet, V zvezi s tem je pomenljiva izjava et.no-muzikologa Darja Marušiča: "S problemom istrske identitete sem se začel ukvarjati prvenstveno zato, ker sem spoznal mnogo ljudi, ki so želeli biti Istrani (in po vseh kriterijih so to tudi bili), a si tega niso upali javno izraziti in so zato tudi trpeli. Konkretno v zvezi z istranstvom vedno poudarjam, da so lahko ljudje ¡strani na razne načine. Sam sem Istran zato, ker se počutim celotnega Slovenca, celotnega Hrvata in celotnega Italijana. Kdo drugi pa je lahko Istran, čeprav se ne počuti popolnega Slovenca, Hrvata ali Italijana. Spet tretji je zaveden Slovenec, a mu ni pomembno, da je Slovenec iz Istre itd." (Berce, 2002, 54), Zaradi dejstva, da je ozemlje Istre pred vojno pripadalo Italiji in je tu živela vsaj polovica Italijanov, pa tudi zaradi protifašističnega vzdušja, je bilo po mnenju jugoslovanskih oblasti potrebno to deželo slovenizirati, istrstvo pa je novim oblastnikom "dišalo" po italijanskem. To nenazadnje potrjuje tudi sovražen odnos "novih oblasti" do italijanskega naroda (eksodus) in do vsega, kar je bilo italijansko, kot npr. neustrezen odnos do kulturne dediščine, ali pa nasilni posegi v arhitekturo mesta (uničenje vedute mesta Koper). Med strokovno pa tudi laično javnostjo tako še ni prišlo do konsenza glede poimenovanja, rešitve ki jih predlaga stroka pa se v javnosti niso prijele, kar je razvidno tudi iz rezultatov ankete. Anketirane smo spraševali po tem kako bi poimenovali obravnavano območje. Največ anketiranih bi območje prebivanja poimenovalo Obala, tako se je odločilo 23,1% izprašanih,: sledijo poimenovanja, v katerih je poudarjena sloven-skost: Slovenska Istra (20,6%), Slovenska obala (15,7%) in Slovensko Primorje (11,5%). Poimenovanje Primorska bi uporabilo 10,6% anketirancev. 6,9% vseh bi uporabilo izraz Istra in 6,7% Koprsko primorje. Sledijo poimenovanja: Koprsko (2,0%), Primorje (1,6%) in južna Primorska (0,9%). Tabela 5: "Kako bi poimenovali področje, na katerem prebivate?" Table 5: "Define the area where you live." f f% I Obala 104 23,1 Slovenska obala 71 15,7 Slovenska Istra 93 20,6 Istra 31 6,9 j Primorska 48 10,6 južna Primorska 4 ,9 jKoprsko primorje 30 6,7 Slovensko Primorje 52 11,5 1 Primorje 7 1,6 jKoprsko 9 2,0 Drugo 2 A 1 S KUPA) 451 100,0 _J Pri primerjavi odgovorov glede na spol, starost in izobrazbo ne zasledimo statistično signifikantnih razlik. Če primerjamo odgovore glede na nacionalno pripadnost, so poimenovanja sledeča; Slovenci bi območje prebivanja poimenovali Slovenska Istra (23,5%), nato Obala (22,3%) in Slovenska obala (16,8%). Italijani bi se odločili za opredelitev Obala (23,3%), nato Slovenska Istra (20,0%) in Istra (20,0%). Pripadniki hrvaške nacionalne skupnosti so poimenovali območje prebivanja Obala (22,2%) in Slovensko primorje (22,2%), sledi poimenovanje Slovenska Istra (15,6%). Ostali narodi nekdanje Jugoslavije pa bi se odločili za naslednja poimenovanja: največ bi jih izbralo poimenovanje Obala (25,7%), nato Slovenska obala {22,9%} in pa Slovensko Primorje (14,3%). Statistično pomembne razlike se izkažejo še glede na ne/avtohtonost. Avtohtoni prebivalci Slovenske Istre bi območje prebivanja poimenovali: Obala (24,1%), Slovenska Istra (23,6%) in Slovenska obala (15,6%). Priseljeni pa bi prav tako v večini izbrali poimenovanje Obala (21,6%), sledita pa poimenovanji Slovenska Istra {17,8%) in Slovensko primorje (17,8%). 365 ANNALES • Ser. hist, socioi. ■ 13 • 2003 • 2 Vida KOZAC DAROVEO NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA, .565-372 Tabela 6: "Kako bi poimenovali področje, na katerem prebivate"? (glede na nacionalno pripadnost) Table 6: "Define the area where you live." (by national identity) NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati Ostali narodi nekdanje Jugoslavije f f% f f% f f% f i f % Obala 73 22,3 7 23,3 10 22,2 9 | 25,7 Slovenska obala 55 16,8 1 3,3 5 11,1 8 22,9 Slovenska Istra 77 23,5 6 20,0 7 15,6 1 i 2,9 Istra 23 7,0 6 20,0 1 2,2 0 i 0,0 Primorska 34 10,4 3 10,0 5 11,1 5 | 14,3 južna Primorska 2 ,6 1 3,3 1 2,2 0 1 0,0 Koprsko primorje 19 5,8 2 6,7 3 6,7 4 j 11,4 Slovensko Primorje 35 1 0,7 2 6,7 10 22,2 5 14,3 Primorje 6 1,8 0 0,0 0 0,0 1 2,9 j Koprsko 4 1,2 ■ 0 0,0 3 6,7 2 5,7 i Drugo 0 0,0 2 6,7 0 0,0 0 0,0 SKUPAJ 328 100 30 100 45 100 35 j 100 Tabela 7: "Kako bi poimenovali področje, na katerem prebivate?" (glede na avtohtonost) Table 7: "Define the area where you live." (by autochthonism) AVTOHTONOST Avtohtoni Prise Ijeni f f % f f% Obala 51 24,1 51 24,1 Slovenska obala 33 15,6 38 16,1 Slovenska Istra 50 23,6 42 17,8 Istra 22 10,4 9 3,8 Primorska 25 .. J1 i8 __ 23 9,7 Južna Primorska 2 ,9 2 ,8 Koprsko primorje 13 6,1 17 7,2 Slovensko Primorje 10 4,7 42 17,8 Primorje 3 1,4 4 1,7 ¡Koprsko 3 1,4 6 2,5 | Drugo 0 0,0 2 0,8 ISKUPAj 212 100 236 100 Zanimiva so je zdela primerjava obeh vprašanj ("Kako bi poimenovali področje, na katerem prebivate?" in "Kako bi se samoopredelili?"), ki pokaže na sledečo povezavo: izmed tistih, ki so se opredelili za Primorce, je le 16,3% takih, ki so za območje prebivanja izbrali poimenovanje Primorska, največ (25,2%) pa jih je izbralo poimenovanje Obala. Med tistimi, ki so se opredelili za Istrane, pa je največ takih, ki so izbrali tudi za območje prebivanja poimenovanje Slovenska Istra (42,4%) ali Istra (27,3%). Izmed anketirancev, ki so se samoopredelili za prebivalce Obale, je tudi večina, 25,6% takih, ki so izbrali poimenovanje Obala ali Slovenska obala (23,2%). Če sklenemo omenjeno problematiko, lahko rečemo, da se je med prebivalci najbolj prijelo ime Obala, Ime Slovenska Istra se je tudi že dokaj Liveljavilo, vendar pa ga uporablja le približno polovica avtohtonega prebivalstva, druga polovica se je odločila za Obalo. RAZMERJE MED REGIONALNO !N NACIONALNO JDETITETO V kolikor je za nacionalne države izvorno značilno, da so zaradi ekonomskih interesov, to je zaokroženega in čim večjega nacionalnega trga, težile k centralizaciji, pa gre v Evropski zvezi trend v nasprotno smer. Evropska zveza podpira nastajanje regij in spodbuja krepitev regionalne kulture, jezika in s tem tudi identitete. Centralizem tako ni več prednostna paradigma, temveč zastarel koncept, "Regionalizem in nacionalizem sta kot gibanji znatnih političnih razsežnosti dobili ponoven zalet v drugi polovici osemdesetih let s procesi evropske integracije na eni in nastankom novih nacionalnih držav ter različnimi regionalističnimi gibanji, ki stremijo za čim večjo in in za čim širšo avtonomijo regij v odnosu do državni središč, na drugi strani" (Zupančič, 1997, 307). 366 ANNALES • Ser. hist, social. • 13 - 2003 • 2 Vitla ROŽAC DAROVIC NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA. 3&f-j73-- Tabela 8: Primerjava odgovorov na vprašanji: "Kako bi poimenovali področje, na katerem prebivate?" in "Kako bi se samoopredelili?" Table 8: Comparison of answers to "Define the area where you live" and "Define your identity". SAMOOPREDELITEV Primorec I stran Prebivalec Obale f f% f f% f f% Obala 51 25,2 10 15,2 21 25,6 Slovenska obala 37 18,3 4 6,1 149 23,2 Slovenska Istra 34 16,8 28 42,4 9 11,0 Istra 5 2,5 18 27,3 0 0,0 Primorska 33 16,3 0 0,0 6 7,3 |užna Primorska 1 ,5 1 1,5 2 2,4 Koprsko primorje 16 7,9 2 3,0 5 6,1 Slovensko Primorje 19 9,4 3 4,5 15 18,3 Primorje 2 1,0 0 0,0 2 2,4 Koprsko 4 2,0 0 0,0 2 2,4 Drugo 0 0,0 0 0,0 1 1,2 SKUPAJ 202 100 66 100 82 100 Družboslovne stroke obravnavajo regionalizem kot razmerje regijske in nacionalne identitete. Nekateri teoretiki, kot npr. Hobsbavvm, so začeli opozarjati na razkroj narodov in etničnosti nasploh ter dajejo prednost regionalni zavesti in drugim širokim tipom družbenih zavesti ter družbenih skupnosti (Zupančič, 1997, .307). Nasprotno pa nekateri poudarjajo, da bi krepitev regij lahko pripeljala do težko obvladljivih konfliktov (Sturm, 1992). Z anketo smo želeli preveriti Zupančičevo tezo, "da je v Istri (tudi hrvaški op. a.) regionalna identiteta konkurenca nacionalni, vendar le za pripadnike slovenskega oziroma hrvaškega naroda, ne pa tttdi za pripadnike italijanske manjšine" (Zupančič, 1997, 307), ki pa se v raziskavi ni potrdila. Anketirane smo namreč spraševali, kako močno pripadajo naslednjim geografskim območjem. Najvišji delež izprašanih je odgovoril, da "zelo" oz. "delno pripada" svojemu kraju bivanja (skupno 86,2%), sledi pripadnost Sloveniji kot celoti (skupno 80,2%), nato Primorski kot celoti (skupno 79,8%), rodnemu kraju (skupno 79,1%) in Slovenski Istri (skupno 76%). Z nekoliko nižje izraženo stopnjo pripadnosti sledijo: Istra kot celota (skupno 62,3%), svet kot celota (skupno 59,4%) in Evropa kot celota (55,3%). Najnižjo stopnjo pripadnosti pa odgovarjajoči izrazijo do HrvaŠke (14,7%) in Italije (14%). Vpliv spola anketiranih je statistično relevanten zgolj pri izjavljanju o pripadnosti Istri kot celoti. Povprečja so glede na spol sledeča: moški (x=2,18) in ženske (x =2,04), kar pomeni, da ženske izkazujejo nižjo stopnjo pripadnosti Istri kakor moški. Starost je statistično relevantna v naslednjih primerih: pri pripadnosti Sloveniji kot celoti starostna skupina 28-37 let izkazuje statistično pomembno nižjo stopnjo pripadnosti od skupine 58-67 let (,71 32). Anketiranci stari od 18-27 let pa izražajo nižjo stopnjo pripadnosti Evropi kot celoti glede na starostno skupino 58-67 let (,7104). ^ Pri opredeljevanju pripadnosti Italiji izrazi najstarejša starostna skupina (nad 68 let) najvišjo stopnjo pripadnosti glede na ostale starostne skupine in statistično značilno višjo stopnjo v primerjavi s skupino 48-57 let (,6264). V splošnem izražata najstarejši starostni skupini (58-67 let in nad 68 let) navadno nekoliko višjo stopnjo pripadnosti geografskim območjem glede na ostale skupine. Izjeme pri tem so pripadnost svojemu rodnemu kraju in pa pripadnost Italiji in Hrvaški. Primerjava glede na izobrazbo nam izpostavi naslednje statistično signifikantne razlike: anketiranci z dokončano poklicno šolo izrazijo značilno višjo stopnjo pripadnosti Primorski kot celoti kakor anketiranci z dokončano srednjo šolo (,4113) in dokončano višjo, visoko šolo ali fakulteto (,6055). Pripadnost Istri kot celoti izrazijo izprašani z dokončano poklicno šolo v višji meri kakor izprašani z dokončano srednjo (,5391) in dokončano višjo, visoko šolo ali fakulteto (,6606). Statistično pomembne razlike je moč zaznati še med odgovori tistih z dokončano osnovno šolo, ki izražajo višjo pripadnost, in anketiranci z dokončano srednjo (,5428) ali z višjo, visoko šolo oz. fakulteto (,6643). Pri primerjavi odgovorov glede pripadnosti Hrvaški pa opazimo, da izrazijo anketiranci z nedokončano osnovno Šob nekoliko višjo stopnjo pripadnosti glede na izprašane z dokončano srednjo (,7655) ali tiste z dokončano višjo, visoko Šolo oz. fakulteto (,8508). 367 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Vida ROŽ AC D ARO VF: O NEKATERI ViDiK! REC.IONAI.NE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA. 361-372 Tabela 9: "Kako močno pripadate naslednjim geografskim območjem?" Table 9: " Define your affiliation to the following geographical areas." Območje pripadanja Zelo pripadam Delno jjtpadam Niti prip ne pri aclam niti padam Ne pripadam Sploh ne pripadam SKUPAj f f% f T~f% f f% f f% i f% f f% SvojeiriLi kraju bivanja 282 63,5 101 22,7 46 10,4 8 1,8 7 1,6 444 100 Slovenski Istri 214 48,0 125 28,0 77 17,3 13 2,9 r~i7 3,8 446 100 Primorski kof celoti 212 47,4 145 32,4 61 13,6 15 3,4 14 3,1 447 100 Sloveniji kot celoti 230 i 4'i..... .....Ï 35 " 51,7 127 28,5 56 12,6 19 4,3 13 2,9 445 100 (stri kot celoti 32,4 132 ........ 29,9 ' 24,8 95 130 " 21,5 39 8,8 33 7,5 442 100 Evropi kot celoti 29,3 30 6,8 38 8,6 443 100 Svetu kot celoti 159 36,3 101 23,1 104 23,7 31 7,1 43 9,8 438 100 Svojemu rodneniLi kraju 254 57,7 94 ........41........ 21,4 48 10,9 19 4,3 25 5,7 440 100 Italiji 20 4,6 9,4 68 15,5 83 18,9 226 51,6 438 100 Hrvaški 23 5,3 41 9,4 1 56 12,9 78 237 54,5 435 100 Drugo 13 10,5 11 8,9 10 8,1 4 3,2 86 69,4 124 100 Tabela 10: "Kako močno pripadate naslednjim geografskim območjem?" (glede na starost) Table 10: "Define your affiliation to the following geographical areas." (by age) STAROST 18-27 28-37 38-47 48-57 58-67 nad 68 % 1,51 1,60 1,66 1,55 1,45 1,43 Svojemu knjii bivanja N 88 63 91 80 58 61 5 ,82 ,93 1,06 ,78 ,62 ,76 X 1,90 2,10 1,80 1,90 1,67 1,76 Slovenski Istri N 88 63 91 81 57 63 8 1,02 1,16 1,11 1,04 ,87 ,95 X 1,76 2,06 1,87 1,89 1,68 1,61 Primorski kot celoti N 88 62 91 82 59 62 5 ,88 1,10 1,12 ,96 ,99 ,82 X 1,80 2,13 1,88 1,72 1,41 1,66 Sloveniji kot celoti N 88 63 90 81 58 62 5 ,90 1,28 1,18 ,83 ,65 ,92 5? 2,43 2,34 2,20 2,20 2,38 2,15 Istri kot celoti N 88 62 90 80 58 61 8 1,20 1,19 1,20 1,19 1,31 1,22 X 2,69 2,53 2,41 2,28 1,98 2,23 Evropi kot celoti N 88 62 90 80 58 62 5 1,30 1,25 1,24 1,21 1,07 1,11 X 2,48 2,42 2,38 2,20 1,95 2,31 Svetu kot celoti N 88 60 89 79 58 61 5 1,38 1,41 1,29 1,23 1,16 1,23 X 1,63 1,65 1,83 2,00 1,93 1,64 Svojemu rodnemu kraju N 86 62 90 81 57 61 j ,99 1,03 1,25 1,23 1,28 1,02 X 3,98 3,95 4,24 4,27 4,04 3,65 Italiji N 86 61 88 81 57 62 I 8 1,23 1,16 1,16 1,05 1,16 1,44 j X 4,07 4,06 4,09 r 3,99 4,23 4,02 Hrvaški N 85 61 87 80 57 62 I S 1,19 1,17 1,30 1,30 1,09 1,35 368 ANNALES • Ser. hist, socio). • 13 • 2003 • 2 Vi,¡3 ROŽAC DAROVEC: NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE (SiRC V LUČ! JAVNEGA MNENJA, 361-372 Tabela 1 i: "Kako močno pripadate naslednjim geografskim območjem?" (glede na izobrazbo} Table 11: "Define your affiliation to the following geographical areas." (by education) IZOBRAZBA Nedokončana Dokončana Dokončana Dokončana Višja, visoka osnovna šola osnovna šola poklicna šola srednja šola šola, fakulteta Svojemu kraju [bivanja X 1,41 1,51 1,54 1,57 1,54 N 29 70 69 179 92 5 ,87 ,85 ,92 ,88 ,83 X 1,73 1,79 1,64 1,93 2,01 [Slovenski Istri N 30 71 70 179 91 8 1,17 1,01 ,89 1,04 1,15 X 1,77 1,74 1,47 1,88 2,08 Primorski kot celoti N 30 72 70 179 91 5 1,10 ,99 ,81 ,93 1,17 X 1,90 1,85 1,61 1,83 1,75 Sloveniji kot celoti N 30 71 69 179 91 8 1,06 ,99 ,96 1,00 1,09 X 2,17 1,92 1,91 2,45 2,58 1 Istri kot celoti N 30 71 68 176 92 5 1,26 1,02 1,09 1,22 1,30 K 2,33 2,38 2,18 2,48 2,34 Evropi kot celoti N 30 71 68 178 91 5 1,24 1,30 1,29 1,20 1,15 K 2,30 2,39 2,04 2,47 2,12 svetu kot celoti N 30 69 68 178 89 8 1,26 1,26 1,30 1,35 1,19 Svojemu rodnemu 5Î 1,63 1,62 1,61 1,84 2,02 N 30 71 67 177 90 kraju 5 1,03 1,05 ,95 1,21 1,29 X 3,53 3,86 4,14 4,10 4,12 Italiji N 30 71 66 176 90 5 1,46 1,31 1,19 1,13 1,18 X 3,43 3,71 4,06 4,20 4,28 Hrvaški N 30 70 66 176 88 8 1,48 1,45 1,26 1,12 1,07 Narodna pripadnost se izkaže za statistično relevantno spremenljivko v naslednjih primerih: Slovenci izražajo najvišjo stopnjo pripadnosti Slo-venski Istri ■■■■ statistično značilno višjo stopnjo pripadnosti glede na Hrvate (,4818) in skupino ostali narodi nekdanje Jugoslavije (,5220). To nam potrdi tudi primerjava glede na versko pripadnost, saj katoličani izražajo višjo stopnjo pripadnosti kakor pravoslavci (,9231) in hkrati povprečno najvišjo stopnjo pripadnosti glede na ostale verske skupnosti, kar nakazuje tudi primerjava povprečij: katoliška verska pripadnost (¡^=1,71), muslimanska (x=2,07), pravoslavna (x=2,64) in nobena-ateist (5^-1,99). Avtohtoni prebivalci Slovenske Istre pričakovano izražajo v primerjavi s tistimi priseljenimi po 15. letu višjo stopnjo pripadnosti (,4508). Pripadnost Primorski kot celoti prav tako v najvišji meri izražajo Slovenci s statistično značilno višjo stopnjo strinjanja kakor Italijani (,6717). Pričakovano izražajo Slovenci najvišjo stopnjo pripadnosti tudi Sloveniji kot celoti, in sicer statistično značilno višjo glede na Italijane (,1729) in Hrvate (,4348). Pripadnost svojemu rodnemu kraju najbolj izražajo Hrvati; statistično značilno pa izražajo višjo stopnjo pripadnosti kakor Slovenci (,6041) in Italijani (,7646). Pričakovano prihaja do razlik v pripadnosti rodnemu kraju tudi med avtohtonim/neavtohtonim prebivalstvom. V primerjavi z avtohtonim prebivalstvom izražajo priseljeni pred 15. letom (,4480) in po 15. letu (,4699) statistično višjo stopnjo pripadnosti svojemu rodnemu kraju, Hrvati pa, prav tako pričakovano, izrazijo najvišjo stopnjo pripadnosti v primerjavi z ostalimi skupinami pri opredeljevanju pripadnosti Hrvaški kot celoti. Pri tem je opazna statistično signifikantna višja stopnja strinjanja glede na Slovence (,6041) in Italijane (,7646). Pri tem vprašanju je glede na versko pripadnost moč zaznati statistično značilno nižjo stopnjo pripadnosti med ateisti kakor med katoliki (,4498). 369 ANNALES • Ser. hist, socioi. ■ 13 • 2003 ■ 2 Vida ROŽ AC DAROVEC: NEKATERI ViDiKi REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE v UJCI ]AVN EGA MNENJA, 361.372 Tabela 12: "Kako močno Table 12: "Define your a pripadate naslednjim geografskim območjem?" (glede na nacionalno pripadnost) ifiliation to the following geographical areas." (by national identity) NAROEJNA Slovenci Italijani Hrvati Ostali narodi PRIPADNOST nekdanje Jugoslavije X 1,52 1,69 1,77 1,56 Svojemu kraju bivanja N 326 29 43 34 8 ,64 ,93 1,04 ,93 X 1,75 2,07 2,23 2,37 Slovenski Istri N 329 27 43 35 5 ,95 1,17 1,21 1,37 X 1,76 2,43 1,93 1,94 | Primorski kot celoti N 329 28 44 34 5 ,95 1,30 1,07 1,07 X 1,61 2,79 2,05 2,11 Sloveniji kot celoti N 328 28 42 35 6 ,92 1,10 1,01 1,13 X 2,30 2,31 2,17 2,44 Istri kot celoti N 324 29 42 34 8 1,21 1,17 1,17 1,40 X 2,33 2,48 2,45 2,60 Evropi kot celoti N 325 29 42. 35 S j,20 1,06 1,27 1,42 K 2,22 2,67 2,34 2,60 Svetu kot celoti N 320 30 41 35 5 1,23 1,49 1,20 1,52 X 1,75 1,55 2,36 1,69 Svojemu rodnemu kraju N 324 27 42 35 S 1,14 ,89 1,25 1,32 X 4,11 2,84 4,12 4,26 Italiji N 325 25 42 34 5 1,17 1,18 1,23 1,14 X 4,22 3,67 3,00 4,12 Hrvaški N 326 24 41 34 6 1,12 1,27 1,53 1,25 Glede pripadnosti regionalni identiteti anketirani nekoliko bolj pripadajo Primorski kot celoti kot Slovenski Istri, čeprav je tudi pripadnosti Slovenski Istri dokaj visoka. ZAKLJUČEK Reinvencija istrske identitete, ki smo ji priča sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, bi lahko bila tudi posledica različnih dejavnikov, od slabitve komunističnega sistema in vznika različnih civilnodružbenih gibanj do globalnega trenda krepitve regionalnih identitet. V zadnjem desetletju smo priča pravemu razmahu raznih društev, iniciativ, ustanov in kreativnih posameznikov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z istrsko kulturno dediščino in s tem posledično popularizacijo istrske kulture. Zato se je tudi odnos do tradicionalne istrske kulture spremenil. Istrska kultura je postafa popularna tudi širše po Sloveniji, vendar pa je potrebno poudariti, da je tudi zaradi neavtohtonosti nosilcev pri- šlo do nekritične mitizacije istrske kulture v smislu "magičnosti" in skrivnostnosti iprim. Baskar, 2002), kar pa nima prav veliko skupnega z istrsko realnostjo. Za obravnavano območje se med prebivalci še vedno ni oblikovalo enotno ime. Večina izprašanih bi to območje poimenovala Obala, sledijo poimenovanja, v katerih je poudarjena slovenskost, in sicer: Slovenska Istra, Slovenska obala, Slovensko Primorje. Za Primorsko se je opredelil že znatno manjši delež, še manjši pa za ime Istra in Koprsko primorje, ki ga je dolga leta podpirala geografska stroka. Na področju poimenovanja vlada očitno precejšnja zmeda, ki je nastala predvsem zaradi povojnega dogajanja v Istri, kaže pa tudi na določeno pestrost identitet. Zanimivo pa je, da se je ime Slovenska Istra, ki je relativno novo ime, temelječe na imenu zgodovinske regije Istra, že precej uveljavilo. Regionalna identiteta Slovenske Istre je dokaj pestra, saj se je največ odgovarjajočih (48,7%) samoopredelilo kot Primorec, sledi prebivalec Obale in Istran. Opisane samoopredelitve se ne skladajo z izbranimi 370 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 Vitla ROŽAC OAROVEC: NEKATERI VIDIKI REGIONALNE ¡DENT!TETE' SLOVENSKE ISTRE v luči JAVNEGA MNEN|aT5&] .372 poimenovanji regije pri tistih, ki so se opredelili za Primorce. De} Primorcev je izbral poimenovanje Obala. Ostali dve kategoriji: Istran in prebivalec Obale pa izbereta poimenovanji v skladu s samoopredelitvijo: Slovenska Istra, Istra oz. Obala in Slovenska obala. Zanimivo je tudi da se regijsko opredeljujejo tudi prise-Ijejnci, kar kaže na to, da regija ponovno pridobiva identiteto, ki je jo v polpreteklem času izgubila. Kljub temu da se je v zadnjem desetletju regionalna identiteta okrepila, rezultati ankete kažejo, da razmerje med nacionalno in regionalno identiteto govori še vedno v prid prvi, kar je v nasprotju s pričakovanji, ki izhajajo iz dosedanjih dognanj. Anketiranci izražajo najvišjo stopnjo pripadnosti svojemu kraju bivanja, nato sledi pripadnost Sloveniji, pripadnost. Primorski kot celoti, svojemu rodnemu kraju in šele na petem mestu Slovenski Istri, vendar bolj pripadajo Istri kot Evropi in svetu. Glede na to, da se v Sloveniji oblikujejo nove regije, ki naj bi bile podlaga čezmejnemu sodelovanju v Evropski uniji, bi veljalo raziskavo razširiti na celotno Primorsko, saj je za učinkovito delovanje regije potrebna tudi skupna zavest regijskega prebivalstva, ki pa jo Istrani / Primorci / prebivalci Obale nedvoumno izražajo. SOME ASPECTS OF REGIONAL IDENTITY OF SLOVENE ¡STRIA IN THE LIGHT OF PUBLIC OPINiON Vida ROŽAC DAROVEC University of Primorska, Science and Research Centre of Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva I e-mail: vida.rozac@zrs-kp.si SUMMARY This article evolved as a result of quantitative study: "Identity of Slovene Istria". It is supplemented by some inter/tews, which were carried out among the citizens of Slovene Istria in 200.3. It pays attention to some aspects of regional identity. The purpuse of discussion presented in the article is to find out how the citizens of Slovene Istria define themselves in the regional sense and how they denominate the region, knowing that this region is unique in Slovenia, because of its numerous names. Further, we wanted to figure out their affiliation to regional identity compared to affiliation to other territorial communities: mainly we were interested in the relationship between regional and national identity. Browsing through some most important findings reveal, that the territory in question still has no common name. The majority of subjects named this territory the Coast, some of them exposed its Slovene nature and named it: Slovene Istria, Slovene Coast or Slovene coastal region. Substantially smaller number of subjects used the name Primorska (i.e. the coastal region) and only few the Koper coastal region - the name that was years long supported by the geographic discipline. Obviously, there is a pronounced confusion regarding this territory denomination, a confusion stemming mainly from the after-war events in Istria, but it also shows a certain level of multifarious identities. However, it is interesting that although the name Slovene Istria based on the name of historic Istria region is relatively new, it is already well recognised. The regional identity of Slovene Istria is multifarious, since the majority of subjects defined themselves as "Primorec" (i.e. the citizen of coastal region), followed by the citizen of the Coast and the Istrian. The described self-definitions are not: in accordance with selected labeling of the region for those who defined themselves as "Primorec". Part of those who defined themselves as Primorec, chose the name Coast for the region. The other two categories, namely the category of the Istrian and the citizen of the Coast are in accordance with self-deCinition of the region - Slovene Istria or Istria and the Coast or the Slovenian Coast respectfully. Although the regional identity in the last decade has strengthen, the proportion between the national and the regional identity is still in favour of the fist one, which is contrary to expectations stemming from so far existing findings. Our subjects express the highest affiliation to their town of living, followed by affiliation to Slovenia, the coastal region as a whole, their place of birth and then to Slovene Istria (ranked on the fifth place), however, they expressed greater affiliation to Istria, than to Europe and the world. Key words: regional identity, national identity, Slovene Istria, Primorska, the Coast, labeling, self-definition ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Vida ROŽAC PAROVEC; NEKATERI VIDIKI REGIONALNE IDENTITETE SLOVENSKE ISTRE V LUČI JAVNEGA MNENJA, 36t-372 VIRI IN LITERATURA Baskar, B. (2002): Nevidni Med i teran: študije o regionalnem prekrivanju na vzhodno jadranskem področju. Knjižnica Annales 29. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper. Berce, E. (2002): Istra brez meja je moja glasba -pogovor z etnomuzikologom Dariom Marušičem. Primorska srečanja št. 249. Nova Gorica 51-55. Brumen, B. (2002): Sv. Peter in njegovi časi: socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana, Za!ožba/*cf. Bufon, M. (1997): Geopolitične in etnične transformacije v zgornjem Jadranu med konflikti in integracijskimi prspektivami. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije, 10/97. Koper, 295-307. Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales 1. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Primorske novice. Gams, i. (1991): Analiza imen za obalno regijo. Annales: Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, 1/91. Koper, 7-13. Markežič, j. (2003): intervju z jožetom Markežičem v Pregari, 2003. Zapis pri avtorici. Pelicon, L. (2003): Intervju z Lucijanom Peliconom v Kopru, 2003. Zapis pri avtorici. Sedmak, M. et al. (2002): Identiteta Slovenske Istre. Delovni zvezek I. Koper, Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper. Sturm, P. (1992): Evropa regij, kultur in jezikov. V: Apovnik, P., Unkart, R. (eds.): Kaemten- Dokumentation 10. Klagenfurt, 58-70. Štok Vojska, N. (1998): Moja deštra Istra. O njenih ljudeh, lepotah, posebnostih. Mareztge. Zupančič, }. (1997): Razsežnosti regionalne identitete na primeru istre in Koroške. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije, 10/97. Koper, 307-319. 372 ANNAlEiS • Ser. hist. sociol. - 13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek prejeto: 2003-11-18 UDK 323.1 5{1,497.4=50):316.653 MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTi V SLOVENSKI ISTRI Vesna MIKOUČ Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Sl-6000 Koper, Garibaldijeva t e-mail: vesna.mikolicSizrs-kp.si IZVLEČEK Struktura odnosov med večinsko in manjšinskimi skupnostmi v Slovenski Istri je izredno dinamična in podvržena različnim spreminjajočim se družbenim in političnim vplivom. Namen prispevka je bil z makro in mikro vidika proučiti odnos celotne družbene skupnosti na tem območju do avtohtone italijanske manjšine na osnovi podatkov iz raziskave, ki je proučevala narodno in kulturno identiteto Slovenske Istre. Osnovno spoznanje, da zakonsko priznane posebne pravice avtohtone italijanske manjšine sprejema vse prebivalstvo Slovenske Istre ne glede na različne socialnodemografske dejavnike, je dopolnjeno s podatki, ki kažejo na večinsko pragmatično obnašanje na mikro nivoju vsakdanjih družbenih praks. Na tej ravni italijanska manjšina ni več videna kot avtohtona skupnost s posebno, tudi simbolno vlogo v širšem družbenem kontekstu z diahronega in sinhronega vidika, ki ji zato pripadajo zakonsko določene posebne pravice, pač pa je v ospredju interes vsakega posameznika in posameznih narodnih skupnosti. Ključne besede: italijanska manjšina, Slovenska Istra, dvojezičnost, sporazumevalna zmožnost, medetnični odnosi, večkulturnost MACRO E MICRO STRUTTURA DEL RAPPORTO SOCIALE VERSO LA MINORAN ZA NAZIONALE ITALIANA E VERSO IL BILINGÜISMO NELL'ISTRIA SLOVENA SlNTESl La struttura dei rapporti tra le nazionalita di maggioranza e di minoranza nell'lstria slovena é moho dinamica e percio sottoposta a diverse inftuenze di cambiamiento, sia sociali che politiche. Lo scopo del contributo fe stato, dal punto di vista macro e micro, quello di analizzare, in base ai dati della ricerca che ha analizzato l'identita nazionale e culturale deü'lstria slovena, il rapporto dell'intera comunita sociale su quest'area verso ¡a minoranza italiana autoctona. La conoscenza hastiare, che i diritti speciali della minoranza italiana autóctona, legalmente ríconosciuti, vengono accettati da tutti gli abitanti deü'lstria slovena senza riguardo ai diverst fattori socioclemografici, é com-pletata da dati che mostrano il comportamiento pragmático della maggioranza su! micro livello delle prassi sociali quotidiane. Su questo livello la minoranza italiana non e piü vista come una comunita autoctona con un ruolo speciale e simbolico nell'ampio contesto sociale dall'aspetto diacronico e sincrónico e per questo avrebbe diritto legale ai diritti speciali, ma si trova in primo piano l'interesse del singolo e delle singóle coinunith nazionali. Parole chiave: nazionalita italiana, Istria slovena, bilingüismo, competenza comunicativa, rapporti interetnici, multicultural ¡ta 373 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOLIČ: MAKRO iN M IKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJ51NSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOST! 373-388 UVOD Območje Slovenske Istre, ki ga opredeljuje večstolet-ni kulturni stik med avtohtonima (slovensko in italijansko) in priseljeniškimi narodnimi skupnostnimi ter posledično po drugi svetovni vojni uzakonjena slovensko-italijanska dvojezičnost, je prostor, kjer je struktura odnosov med večinsko in manjšinskimi skupnostmi izredno dinamična in podvržena različnim spreminjajočim se socialnim in političnim vplivom. To je pokazala tudi raziskava "Identiteta Slovenske Istre" (Sedmak et al., 2002), iz katere črpamo podatke za pričujoči prispevek. Njen namen je bil proučiti narodno in kulturno identiteto Slovenske Istre, s posebnim poudarkom na vprašanjih vključevanja Slovenije v združeno Evropo in svetovne globalizacijske trende in s ciljem pridobiti si potrebna znanja za oblikovanje celovite (lokalne, regionalne in nacionalne) razvojne politike narodne/kulturne identitete. V raziskavi smo tako merili prvenstveno stališča in odnos prebivalcev Slovenske Istre do različnih vprašanj, ki se nanašajo na jezikovna in narodnostna vprašanja, na vprašanja vključevanja Slovenije v evropske združitvene procese, priseljevanja idr. Terensko anketiranje v okviru omenjene raziskave je potekalo v obdobju november - marec 2002 na območju mestne občine Koper, občin Izola in Piran. V raziskavo je bilo vključenih 458 polnoletnih posameznikov z registriranim stalnim prebivališčem na območju treh obalnih občin na osnovi anketnega vzorca Statističnega urada RS, ki je ustrezal merilom slučajne selekcije in reprezentativnosti. Vzorec je zajemal približno enako število žensk (50,8%) in moških (49,2%), razporejenih v 6 starostnih razredov, pri čemer so starostne skupine 18-27 let, 38-47 let in 48-57 let zastopane z 18,5-20%, medtem ko so starostne skupine 28-37 let, 58-67 let in nad 68 let zastopane z nekoliko nižjimi odstotki, tj. od 13,4-14,1%. Skoraj polovica anketiranih je iz mestnih krajevnih skupnosti (43,7%), 36% jih je iz prirnestij, 20,3% pa jih živi v vaških skupnosih. Med odgovarjajočimi je 38,7% tistih z nižjo stopnjo izobrazbe (nedokončana osnovna šola in dokončana poklicna Šola), 40% jih ima dokončano srednjo šolo, 21,4% pa višjo, visoko šolo ali magisterij/doktorat. Največ anketiranih prebivalcev je slovenske narodnosti (75,2%), sledijo jim anketiranci hrvaške (10,1%) in italijanske (6,8%) narodnosti. Manjštevilčni pripadniki drugih narodnih skupnosti so bili, zato da se je zadostilo pogoju številčne zastopanosti, pri obdelavi podatkov združeni v eno skupino pripadnikov "ostalih narodov nekdanje Jugoslavije", ki je tako predstavljala 7,9% vseh vprašanih. Približno polovica anketiranih je avtohtonih prebivalcev Slovenske istre (47,6%), polovica pa priseljencev (52,4%), bodisi iz notranjosti Slovenije ali iz republik nekdanje Jugoslavije in drugih držav. Prejete podatke smo interpretirali z računalniškim statističnim (SPSS) paketom. Na osnovi teh rezultatov želimo v pričujočem prispevku analizirati odnos celotne družbene skupnosti Slovenske Istre do avtohtone italijanske manjšine in institucionalizirane dvojezičnosti kot izraza ene temeljnih pravic te avtohtone etnične skupnosti. 1. MAKRO RAVEN Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva Republike Slovenije se je število pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Slovenski Istri v zadnjih desetih letih občutno zmanjšalo,1 kar je v javnosti sprožilo različne odzive. Nekateri ta upad razumejo kot posledico neustreznih državnih in lokalnih ukrepov ter širšega družbenega odnosa do manjšine (predvsem predstavniki manjšine same, prim. Za več strpnosti, 2003), drugi del javnosti pa poudarja tudi pomen same manjšine kot pomembnega akterja lastne usode (prim. Gorjup -Posinkovič, 2003; Maršič, 2003). Vendar pa iz zadnjega popisa lahko hkrati ugotovimo, da je glede na popis iz leta 1991 število prebivalcev z italijanskim maternim jezikom ostalo skorajda nespremenjeno.2 Čeprav se torej odpira vprašanje, ali gre v zadnjih desetih letih za dejanski upad številčnosti italijanske manjšine ali bolj za problem jasnega izrekanja narodne pripadnosti, pa omenjeni podatki v vsakem primeru kažejo na spreminjanje določenih družbenih razmerij bodisi v odnosu manjšinske skupnosti na eni in večinskega prebivalstva in lokalne ter državne skupnosti na drugi strani bodisi znotraj manjšine same. V nadaljevanju predstavljamo nekatere podatke, ki bodo pomagali osvetliti makro strukturo odnosa do italijanske manjšine, tako z vidika pripadnikov le-te kot tudi večinske in drugih narodnih skupnosti ter širše družbene skupnosti v Slovenski Istri. 1.1. Obseg pravic in opaznost italijanske manjšine V globalnih stališčih do pravic italijanske manjšine, ki so jih izrazili anketiranci (tabela '[, graf 1), se odraža splošna naklonjenost do italijanske manjšine v Slovenski Istri; kar 70,9% anketiranih prebivalcev namreč italijanski manjšini "privošči" pravice, ki jih slednja že ima, oziroma meni, da bi jih morala imeti celo še več (8,0%). Vendar pa je tudi odstotek tistih, ki menijo, da ima italijanska manjšina že tako preveč pravic (20,3%), še vedno precej visok (1/5 vseh anketirancev). Zanimivo je, 1 Po popisu iz leta 1991 je biio v Sloveniji pripadnikov italijanske manjšine 2.959, medtem ko je zadnji popis, tj. iz leta 2002, zabeležil le 2.258 prebivalcev italijanske narodnosti (5URS, 2002). 2 Po popisu iz leta 1991 je bilo v Sloveniji prebivalcev z italijanskim maternim jezikom 3882, leta 2002 pa 3762 (SURS, 2002). 374 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOLIČ: MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO IT Al IjANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTI .... 373-388 kovano prisoten veliko večji odstotek (40,7%) takih, ki menijo, da ima italijanska manjšina premalo pravic. Zanimiv je tudi podatek, da znaten odstotek Slovencev (20,2%), posebej pa Se Hrvatov (32,4%) in pripadnikov ostalih narodov nekdanje Jugoslavije (30,4%) meni, da imajo Italijani v Slovenski Istri preveč pravic. Tabela 2: "Italijanska manjšina v našem okolju ima" glede na narodno pripadnost: Table 2: "in our environment, the Italian minority bas" in view of ethnic affiliation: NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje Jugoslavije premalo FREKVENCE M 11 2 0 pravic ODSTOTKI 5,2% 40,7% 5,9% 0% ravno FREKVENCE 199 13 21 16 pravšnji obseg pravic ODSTOTKI 74,5% 48,1% 61,8% 69,6% preveč FREKVENCE 54 0 11 7 pravic ODSTOTKI 20,2% 0% 32,4% 30,4% ne vem FREKVENCE 0 3 0 0 ODSTOTKI 0% 11,1% 0% 0% SKUPAJ FREKVENCE 267 27 34 23 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% premalo pravic Graf 1: "Italijanska manjšina v našem okolju ima". Graph 1: "In our environment, the Italian minority has". Če rezuiate analiziramo giede na narodnostno pripadnost anketirancev (tabela 2), je zanimivo, da se večina pripadnikov vsake izmed anketiranih narodnosti strinja s tem, da ima italijanska manjšina v Slovenski istri ravno pravšnji obseg pravic. Vendar pa je analiza variance pokazaia, da obstajajo statistično značilne razlike o razsežnosti pravic italijanske manjšine s strani anketirancev glede na njihovo narodnost,3 in sicer obstaja statistično značilna razlika med stališči anketirancev italijanske in vseh ostalih narodnosti. Čeprav je tudi med pripadniki italijanske manjšine največ (48,1%) takih, ki menijo, da ima njihova narodna skupnost zagotovljen ravno pravšnji obseg pravic, pa je med njimi, v primerjavi z anketiranci preostalih narodnosti, priča- Z zgornjimi rezultati se delno ujemajo tudi ugotovitve o opaznosti italijanske narodne skupnosti v javnem življenju (tabela 3, graf 2). Tabela 3: "V javnem življenju Slovenske Istre (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina": Table 3: "In Slovene Istria's public life (mass media, manifestations, public offices), the Italian minority is": FRF.KVF.NCF. ODSTOTKI premalo opazna 43 9,4% ravno prav opazna 302 66,1% preveč opazna 49 10,7% ne vem 63 1 3,8% SKUPAJ 457 100,0% da je pri tej postavki odstotek neopredeljenih anketirancev izredno nizek (0,8%), kar bi utegnilo pomeniti, da gre vsaj za pomembno, če že ne kočljivo vprašanje, saj imajo skoraj vsi anketiranci do njega oblikovano neko stališče. Tabela J: "Italijanska manjšina v našem okolju ima": Table 1: "In our environment, the Italian minority has": j FRFKVENCE ODSTOTKI ¡premalo pravic 29 8,0% jravno pravšnji obseg pravic 258 70,9% jpreveč pravic 74 20,3% me vem 3 0,8% [SKUPAJ 364 100,0% ne vera 0,8% ' preveč pravic , 20,3% 3 Analiza variance pa pri tem vprašanju ni pokazala statistično pomembnih razlik med stališči anketirancev glede na spol, izobrazbo, starost, avtohotnost in versko pripadnost. 375 ANNALtS ■ Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 1 Vesna MSKOUČr MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTI .... J7 3-388 Graf 2: "V javnem življenju Slovenske Istre (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina". Graph 2: "In Slovène Istria's public life (mass média, manifestations, public offices), the Italian minority is". Večina izprašanih (76,6%) namreč soglaša, da je obstoječe stanje z vidika zaznavanja prisotnosti italijanske manjšine v javnosti ustrezno, kar 10,9% anketirancev celo meni, da bi lahko bila še bolj opazna. Navedeni odstotki se v veliki meri pokrivajo z odstotki tistih, ki menijo, dp ¡ma italijanska manjšina ravno pravšnji ali celo še premajhen obseg zagotovljenih pravic. Med anketiranci pa je kljub vsemu tudi 12,4% prepričanih, da bi italijanska manjšina morala biti manj opazna. Tabela 4: "V javnem življenju Slovenske Istre (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina" glede na narodno pripadnost: Table 4: "In Slo vene Istria's public life (mass media, manifestations, public offices), the Italian minority is" in view of ethnie affiliation: V skladu s pričakovanji obstajajo statistično značilne razlike v stališčih v zvezi z opaznostjo italijanske manjšine glede na narodno pripadnost anketirancev. Iz tabele 4 je razvidno, cia se mnenja Italijanov močno razlikujejo od mnenj Slovencev, Hrvatov in anketirancev iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije, saj so prvi (takih je kar 43,3%) dosti bolj kot ostali prepričani, da je italijanska manjšina premalo izpostavljena v javnem življenju. Slovenske Istre. Poleg tega obstajajo statistično značilne razlike v stališčih do opaznosti italijanske manjšine v javnem življenju Slovenske Istre še glede na versko pripadnost, avtohtonost in izobrazbo anketirancev. Če se je pri rezultatih glede na narodno pripadnost pokazalo, da je največ takih, ki so menili, da je italijanska narodnost preveč opazna, ali pa so bili do tega vprašanja neopredeljeni, med pripadniki hrvaške narodnosti in drugih narodov nekdanje Jugoslavije (tabela 4), je analiza variance pokazala, da več pravo-slavcev (18,2%) kot pa katoličanov (11,7%) in ateistov (8,7%) meni, da je italijanska manjšina v Slovenski Istri preveč opazna (tabela 5). Tabela 5: "V javnem življenju Slovenske Istre (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina" glede na versko pripadnost: Table 5: "In Slovene Istria's public life (mass media, manifestations, public offices), the Italian minority is" in view of religious affiliation: VERSKA PRIPADNOST katoličani muslimani pravoslavci ateisti premalo opazna FREKVENCE 29 0 0 12 ODSTOTKI ¡0,3% 0% 0% 9,4% ravno prav opazna FREKVENCE 185 10 11 90 ODSTOTKI 65,6% 71,4% 50,0% 70,9% preveč opazna FREKVENCE 33 0 4 11 ODSTOTKI 11,7% 0% 18,2% 8,7% ne vem FREKVENCI:; 35 4 7 14 ODSTOTKI 12/1% 28,6% 31,8% 11,0% SKUPAj FREKVENCE 282 14 22 127 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% Vpliv avtohtonosti prebivalcev na stališča o opaznosti italijanske manjšine (tabela 6) je zaznati v tem, da je več anketirancev (89,8%), ki se je na območje Slovenske Istre priselilo pred 15. letom starosti, v primerjavi z avtohtonimi prebivalci (73,1%) in s tistimi, ki so se priselili po 15. letu starosti (71,5%), naklonjenih opaznosti italijanske manjšine v javnem življenju Slovenske Istre. Obenem ima ista skupina v primerjavi z NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje Jugoslavije premalo opazna FREKVENCE 22 13 4 2 OD5TOTKI 6,6% 43,3% 8,9% 5,7% ravno prav opazna FREKVENCE 230 15 28 20 ODSTOTKI 69,1% 50,0% 62,2% 57,1% preveč opazna FREKVENCE 37 0 9 3 ODSTOTKI 11,1% 0% 20,0% 8,6% ne vem FREKVENCE 44 2 4 '10 ODSTOTKI 13,2% 6,7% 8,9% 28,6% SKUPAJ FREKVENCE 333 30 45 35 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 376 ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOS fč .ViAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ¡TAUIANSKf MANIŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJiiZiČNOSTi 373-388 ostalima dvema najbolj izoblikovano stališče do opaznosti italijanske manjšine (le 3,8% odgovorov "ne vem"), odgovor "preveč opazna" pa so najredkeje podali prav člani te skupine (6,3%). Na osnovi teh podatkov bi lahko sklepali, da opaznost italijanske manjšine najbolje sprejemajo anketiranci, ki so se v Slovensko Istro priselili pred 15. letom starosti, kar lahko razložimo z dejstvom, da je pri njih proces akuituracije, v katerem so bili - največkrat brez zgodovinske obremenjenosti -soočeni s sobivanjem slovenske in italijanske avtohtone kulture tega območja, potekal v zgodnjem otroškem obdobju, zaradi česar je bil tudi najbolj učinkovit. Nasprotno so priseljeni po 15. letu starosti do vprašanja vidnosti italijanske manjšine relativno najbolj brezbrižni (največji odstotek odgovorov "ne vem" - 17,7%), avtohtoni prebivalci Slovenske Istre pa glede tega najbolj občutljivi (največji odstotek odgovorov "preveč opazna" - 12,5%). Tabela 6: "V javnem življenju Slovenske ¡site (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina" glede na avtohtonost: Table 6: "In Slovene !stria's public life (mass media, manifestations, public offices), the Italian minority is" in view of autochthonism: 7. vidika izobrazbenega vpliva lahko ugotovimo (tabela 7), da anketiranci z nedokončano osnovno šolo (16,7%) v primerjavi z anketiranci z dokončano osnovno (4,1%) ali poklicno šolo (2,8%) pogosteje menijo, da je italijanska manjšina v javnem življenju na področju Slovenske Istre premalo opazna, kar verjetno lažje pripišemo manjši razgledanosti kot pa poglobljenemu razmisleku o obsegu javne opaznosti italijanske manjšine. Pri tej skupini namreč hkrati zasledimo tudi največji odstotek (16,7%) tistih, ki menijo, da je italijanska manjšina v javnosti preveč opazna. Nasprotno pa je med anketiranimi prebivalci z dokončano višjo ali visoko šolo kar precej (12,4%) takih, ki se jim zdi italijanska manjšina premalo opazna, in najmanj (7,2%) tistih, ki menijo, da je preveč opazna, na osnovi česar lahko sklepamo, da višja izobrazba pomeni tudi višjo zavest o potrebi javno izražene prisotnosti italijanske manjšine in morda tudi višjo raven strpnosti. O večji strpnosti višje izobraženih govori tudi analiza še nekaterih drugih načelnih stališč do dvojezičnosti in kulturne raznolikosti, ki jih je zajela v uvodu predstavljena raziskava (glej Furlan, 2003). Tabela 7: "V javnem življenju Slovenske Istre (mediji, prireditve, javne funkcije) je italijanska manjšina" glede na izobrazbo: Table 7: "In Slovene Istria's public life (mass media, manifestations, public offices), the Italian minority is" in view of education background: IZOBRAZBA nedokončana osnovna šola dokončana osnovna šola dokončana poklicna šola dokončana srednja Sola višja, visoka šota, fakulteta premalo opazna FREKVENCE 5 3 2 21 12 ODSTOTKI 16,7% 4,1% 2,8% 11,5% 1 2,4% ravno prav opazna FREKVENCE 10 48 50 125 68 ODSTOTKI 33,3% 64,9% 70,4% 68,7% 70,1% preveč opazna FREKVENCE 5 7 10 19 7 ODSTOTKI 16,7% 9,5% 14,1% 10,4% 7,2% ne vem FREKVENCE 10 16 9 17 10 ODSTOTKI 33,3% 21,6% 12,7% 9,3% 10,3% SKUPAJ FREKVENCE 30 74 71 182 97 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% Opazovani vprašanji o obsegu pravic italijanske manjšine in opaznosti le-te v javnem življenju Slovenske Istre lahko sicer obravnavamo kot dve plati iste medalje, tj. kot dva kazalca družbenega sprejemanja zakonsko priznanih posebnih pravic avtohtone italijanske manjšine, po drugi strani pa se bistveno razlikujeta s perspektive vloge, ki jo pri oblikovanju tega konsenza igra italijanska manjšina sama. Pri obsegu pravic gre namreč za uzakonjene pravice, ki jih slovenska država priznava avtohtonima manjšinama na območju Republike Slovenije, tj. madžarski in italijanski, in pri tem postavlja manjšino v vlogo objekta, ki se sicer s tem obsegom pravic lahko strinja ali pa tudi ne, vendar obstoječega stanja brez ustreznih zakonskih AVTOHTONOST avtohtoni priseljeni pred 15, letom priseljeni po 15. ieki premalo FREKVENCE 16 11 16 opazna ODSTOTKI 7,4% 13,9% 10,1% ravno FREKVENCE 142 60 97 prav opazna ODSTOTKI 6S,7% 75,9% 61,4% preveč FREKVENCE 27 5 17 opazna ODSTOTKI 12,5% 6,3% 10,8% ne vem FREKVENCE 31 3 28 ODSTOTKI 14,4% 3,8% 17,7% SKUPAi FREKVENCE 216 79 158 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 377 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 - 2003 • 2 Veww MIKOUt: MAKRO IN M1KRO STRUKTURA ORUŽBENiCAODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOjEZIČNOSTi .., 373-388 sprememb ne more spreminjati. Drugače pa je intenzivnost prisotnosti manjšine v javnosti na osnovi teh istih pravic v veiiki meri prepuščena manjšini sami. Giede na to, da so si odstotki vseh anketiranih prebivalcev pa tudi posameznih narodnih skupnosti (med njimi tudi Italijanov) pri obeh vprašanjih dokaj sorodni, lahko sklepamo, da obstaja med pripadniki italijanske manjšine dokaj podoben odstotek onih, ki so z obstoječim stanjem zadovoljni, in odstotek tistih, ki meni, da bi bodisi država lahko bolje poskrbela zanje bodisi bi moraii tudi sami biti bolj aktivni v javnesn življenju Slovenske Istre. Ostali anketirani prebivalci (med katerimi je največ pripadnikov večinske, tj. slovenske skupnosti) pa v veliki večini menijo, da država za italijansko manjšino dovolj dobro skrbi in da je le-ta v skladu s tem v vsakdanjem življenju dovolj opazna; manjši odstotek pa meni, da je za italijansko manjšino še predobro poskrbljeno, zaradi česar je le-ta v javnosti še preveč opazna. Odstotek onih, ki menijo, da bi italijanska manjšina morala imeti večji obseg pravic in biti v javnosti še bolj opazna, pa je skorajda zanemarljiv. 2. MIKRO RAVEN V nadaljevanju raziskave nas je zanimalo, kako se omenjena stališča o družbenem statusu italijanske manjšinske skupnosti odražajo na m Ikro nivoju vsakdanjih družbenih praks. Glede na to, da je uradno priznana dvojezičnost ena od v javnosti najbolj opaznih posledic družbenega konsenza o priznanju avtohtonosti italijanske manjšine in kot taka ena od njenih osnovnih zakonsko določenih pravic, smo družbene relacije italijanske manjšine in ostalega prebivalstva Slovenske Istre preverjali skozi prizmo odnosa do različnih področij vsakdanjega življenja, kjer igra dvojezičnost bistveno vlogo. 2.1. Sporazumevalna zmožnost v italijanskem jeziku V skladu s statusom italijanskega kot (poleg slovenščine) uradnega jezika na narodnostno mešanem področju Slovenske Istre sta bila v petdesetih letih 20. stoletja zasnovani tudi jezikovna in šolska politika za ta del Slovenije, ki sta si za cilj zastavili z vidika razmerja posameznik - družba družbeno priznano ali institucionalno dvojezičnost, z vidika števila govorcev pa skupinsko ali kolektivno dvostnemo dvojezičnost v slovenskem in italijanskem jeziku. Sistem dvojezičnih šol v Slovenski Istri tako zajema osnovne in srednje šole s slovenskim učnim jezikom in italijanskim jezikom kot obveznim učnim predmetom ter osnovne in srednje šole z italijanskim učnim jezikom in slovenskim jezikom kot obveznim učnim predmetom (Mikolič, 2003, 79). S tega vidika nas je zanimalo, kakšen pomen po petdesetih letih tega zahtevnega družbenega projekta pre- bivalstvo Slovenske Istre prisoja sporazumevafni zmožnosti v italijanskem jeziku v tem prostoru. Tabela 8: "Za tistega, ki živi v obalnih mestih, je znanje italijanščine": Table 8: "Tor those living in coastal towns, the knowledge of Italian is": FREKVENCE ODSTOTKI nujno 83 18,2% potrebno, a ne nujno 355 77,9% nepotrebno 13 2,9% ne vem 5 1,1% SKUPAJ 456 100,0% ne vem Craf 3: "Za tistega, ki živi v obalnih mestih, je znanje italijanščine". Graph 3: "For those living in coastal towns, the knowledge of Italian is". Velika večina izprašancev (78,7%) meni, da je znanje italijanščine za prebivalce obalnih mest "potrebno, a ne nujno", da je "nujno", jih meni 18,4%, da je "nepotrebno", pa le 2,9%. Čeprav so odgovori po eni strani predvidljivi, saj komunikacijska kompetenca v italijanščini za učinkovito sporazumevanje v obravnavanem prostoru ni neobhodna, glede na to, da je večina prebivalcev slovenske narodnosti, poleg tega pa slovenščino kot uradni državni jezik obvlada - na nižji ali višji ravni - tudi večina pripadnikov ostalih narodnih skupnosti. Kljub temu bi lahko pričakovali višji odstotek odgovorov, da je znanje italijanščine "nujno", saj ima ob uzakonjeni formalni dvojezičnosti na opazovanem področju znanje italijanskega jezika tudi močan simbolni pomen, tako za italijansko manjšino kot identiteto tega prostora (tabela 8, graf 3). Z vidika pomena, ki ga pripisujejo zmožnosti spo- 378 ANNALES - Ser. hist, socioi. • 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOLIČ: MAKRO IN MIKRO STRUKTUSA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZiČNOST! .... 37.V3SB razumevanja v italijanskem jeziku, se pomembno razlikujejo posamezne starostne skupine. Namreč če vprašanje o nujnosti znanja italijanščine za prebivalce obalnih občin pogledamo z vidika starosti anketirancev (tabela 9), vidimo, da obstajajo statistično značilne razlike predvsem med skupino najmlajših anketirancev in skupino anketirancev med 48. in 57. letom starosti ter med skupino 28-37 let starih anketirancev in, ponovno, skupino med 48. in 57. letom starosti. Iz tabele 9 vidimo, da je zaslediti bistveno razliko predvsem pri odgovoru "nujno", kjer vidimo, da obe mlajši generaciji v veliko večji meri kot katerakoli druga skupina menita, da je poznavanje italijanščine v obalnih mestih nujno ter da nihče iz omenjenih mlajših skupin ni izrazil mnenja, da je poznavanje italijanščine nepotrebno. Omenjeni rezultati kažejo, da mlajši anketiranci bolj kot starejši sprejemajo istrsko dvojezičnost kot nujno in samo po sebi umevno dejstvo, kar je prav gotovo tudi posledica jezikovno specifičnega priobalnega šolskega kurikulu-ma, ki sta ga bili deležni obe izstopajoči skupini, generacije pred njima pa še ne. Kot kažejo nekatere raziskave (Mikoiič, 2002, 2003), je tudi raven dvojezič-nosti pri mlajših generacijah višja kot pri starejših. Tabela 9: "Za tistega, ki živi v obalnih mestih, je znanje italijanščine" glede na starost: Table 9: "For those living in coastal towns, the knowledge of Italian is" in view of age: Prav tako obstaja statistično značilna razlika med stališči do potrebe znanja italijanskega jezika v obalnih mestih med priseljenimi pred 15. letom starosti na eni ter priseljenimi po 15. letu starosti. Glede na rezultate, ki so prikazani v tabeli 10, najbolj izstopa razlika v odstotku anketirancev, ki so pri postavki izbrali odgovor "nujno"; tako stališče je izrazilo 26,6% priseljenih pred 15. letom, medtem ko najdemo med priseljenimi po 15. letu le 12,7% anketirancev, ki so mnenja, da je poznavanje italijanščine nujno. Sklepamo, da so se priseljenci, ki so se priselili pred 15. letom, v okolje vživeli bolje od tistih, ki so se priselili kasneje, in so najbrž tudi zaznali poseben pomen, ki ga ima poznavanje italijanščine v tem prostoru. Tabela 10: "Za tistega, ki živi v obalnih mestih, je znanje italijanščine" glede na avtohtonost: Table JO: "For those living in coastal towns, the knowledge of Italian is" in view of autochthonism: AVTOHTONOST avtohtoni priseljeni pred 15. letom priseljeni po 1 5. letu nujno FREKVENCE 41 2! 20 ODSTOTKI 19,0% 26,6% 12,7% potrebno, a ne nujno FREKVENCE 171 56 126 ODSTOTKI 79,2% 70,9% 79,7%: nepotrebno FREKVENCE ] 2 10 ODSTOTKI 0,5% 2,5% 6,3% ne vem FREKVENCE 3 0 2 ODSTOTKI 1.4% 0% 1,3% SKUPA] FREKVENCE 216 79 158 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% Seveda se simbolnega pomena italijanščine najbolje zavedajo pripadniki italijanske manjšine, vsaj za nekatere pripadnike, ki imajo nižjo raven kompetence v slovenskem jeziku (predvsem starejše generacije, ki niso bile deležne pouka slovenskega jezika), pa ima kolektivna dvojezičnost tudi funkcionalno vrednost, saj bi sicer bila njihova komunikacija v družbeni interakciji onemogočena. Tako v skladu s pričakovanji obstaja statistično značilna razlika med stališči do vprašanja poznavanja italijanskega jezika, ki so jih izrazili pripadniki italijanske narodnostne skupnosti, ter stališči, ki so jih do istega sfališčnega predmeta izrazili pripadniki vseh ostalih narodov nekdanje Jugoslavije. Če si nekoliko natančneje ogledamo tabelo 11, vidimo, da med osebami, ki menijo, da je znanje italijanščine nepotrebno, ne najdemo nobenega Italijana in prav tako nobenega Hrvata, odstotek tako mislečih Slovencev je nizek (2,7%), medtem ko je med anketiranci ostalih narodnosti nekdanje Jugoslavije kar 9,1% oseb tega mnenja. Kot pri številnih drugih podatkih iz opravljene raziskave (Sedmak et al., 2002), tudi tukaj opažamo, da so pripadniki "ostalih narodov nekdanje Jugoslavije" do italijanščine in vsega, kar je povezano s prisotnostjo Italijanov kot avtohtonega prebivalstva na območju Slovenske Istre, manj odprti. Iz zbranih podatkov sicer le stežka ugotovimo, ali gre pri priseljencih iz nekdanje Jugoslavije le za nezainteresiranost za manjšinsko problematiko ali pa morda celo za omalovažujoč odnos, ki izvira iz nekakšnega občutka, da če za bivanje v tem prostoru ni potrebno znanje ostalih neslovenskih STAROST 5 8-27 28-37 36-47 48-57 58-67 riac! 68 nujno FREKVENCE 22 !9 13 6 13 9 ODSTOTKI 25,0% 29,7% 14,0% 7,1% 21,3% J4,3% potrebno, a ne nujno FREKVENCE 6.5 45 76 71 46 50 ODSTOTKI 73,9% 70,3% 81,7% 84,S% 75,4% 79,4% nepotrebno FREKVENCE 0 0 4 4 1 4 ODSTOTKI 0% 0% 4,3% 4,8% 1,6% 6,3% ne vem FREKVENCE 1 0 0 3 J 0 ODSTOTKI 1,1% 0% 0% 3,6% 1,6% 0% SKUPAJ FREKVENCE 83 64 93 84 61 63 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% i 00,0% 379 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 vesn» MSKOUČ: MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITAUjANSKf MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJfZICNOSTI .... 373-3SB jezikov, niti znanje italijanščine ni potrebno. Navedena ugotovitev kaže, da ostajajo stališča pripadnikov ostalih narodov nekdanje Jugoslavije, pa čeprav se na splošno le-ti na Slovenski obali ne počutijo diskriminirane (Abram, Čeme, Furlan, 1999) ter se skušajo karseda uspešno vklopiti v lokalno življenje (Secimak, 2002!, kljub vsemu drugačna od stališč avtohtonih prebivalcev ter deloma od stališč Hrvatov, za katere je bilo v isti raziskavi tudi ugotovljeno, da izražajo stališča, ki se locirajo vines med avtohtona in priseljeniška (Sedmak et al., 2002). Tabela I h "Za tistega, ki živi v obalnih mestih, je znanje italijanščine" glede na narodno pripadnost Table 11: "For those living in coastal towns, the knowledge of Italian is", in view of ethnic affiliation: NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje Jugoslavije nujno FREKVENCE 57 14 7 2 ODSTOTKI 17,4% 46,7% 1 S,6% 6,1% potrebno, a ne nujno FREKVENCE 262 16 38 2B ODSTOTKI 79,9% 53,3% 84,4% 84,8% nepotrebno FREKVENCE 9 0 0 3 ODSTOTKI 2,7% 0% 0% 9,1% SKUPAj FREKVENCE 328 30 45 33 ODSTOTKI 100,0% 100,0% ! 00,0% 100,0% 2.2 Poučevanje italijanskega jezika V povezavi z odgovori na vprašanje o nujnosti znanja italijanskega jezika v obalnih mestih so zanimiva stališča anketirancev glede teritorialne razširjenosti formalnega poučevanja tega jezika. Namreč čeprav po mnenju večine komunikacijska kompetenca v italijanščini v mestih Slovenske Istre ni nujna, pač pa "le" potrebna, pa večina izprašanih (63,5%) meni, da bi bilo dobro, če bi se italijanski jezik kot drugi jezik poučeval na vseh šolah s slovenskim učnim jezikom v Slovenski Istri, in ne le tistih na dvojezičnem območju te regije, kot je to zakonsko določeno in v praksi tudi izvajano (tabela 12, graf 4).'1 Tabela 12: "Dobro je, da se na šolah s slovenskim učnim jezikom poučuje italijanščina": Table 12: "It is good that in schools with Slovene as the language of instruction, the Italian language is taught": FREKVENCE ODSTOTKI v celotni Slovenski Istri 289 63,5% samo na dvojezičnem območju Slovenske Istre (v obalnih mestih) 134 29,5% nikjer v Slovenski Istri 5 1,1% ne vem 27 5,9%) SKUPAj 455 100,0% nikjer v Slovenski Istri 1% samo na dvojezičnem območju Slovenske Istre (v obalnih mestih) 29% v celotni Slovenski Istri 64% Graf 4: "Dobro je, da se na šolah s slovenskim učnim jezikom poučuje italijanščina". Graph 4: "It is good that in schools with Slovene as the language of instruction, the Italian language is taught". Natančnejša analiza je pokazala, da se v stališčih do vprašanja poučevanja italijanščine na slovenskih šolah anketiranci pomembno razlikujejo glede na starost. Italijanščina kot obvezni predmet se izvaja le na šolah s slovenskim učnim jezikom, ki se nahajajo na dvojezičnem območju Slovenske Istre; na nekaterih osnovnih šolah, ki so izven tega območja, se italijanski jezik poučuje kot izbirni (fakultativni) predmet. 380 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 • 2 Vesna MIKOt IČ: MAKRO IN iVUKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOST! IN DVOIEZIČNOSTI .... 373-308 Tabela 13: "Dobro je, da se na šolah s slovenskim učnim jezikom poučuje italijanščina" glede na starost: Table 13: "It is good that in schools with Slovene as the language of instruction, the Italian language is taught" in view of age: Giede na starost izprašancev obstaja statistično značilna razlika med stališči anketirancev, starih od 28 do 47 let {skupina od 28 do 37 in skupina od 38 do 47 let}, na eni ter stališči anketirancev, starih nad 68 let, na drugi strani. Kot je videti iz tabele 13, anketiranci mlajših skupin v primerjavi s starejšo skupino pogosteje odgovarjajo, da je poučevanje italijanščine na šolah s slovenskim učnim jezikom dobrodošlo v celotni Slovenski Istri, s čimer izkazujejo večjo naklonjenost pouku italijanščine. Poleg tega je med anketiranci nad 68 let najti tudi največ (14,3%) takih, ki so na postavko odgovorili z "ne vem", kar pomeni, da ima ta starostna skupina o vprašanju, ki se nanaša na področje vzgoje in izobraževanja oziroma šolskega sistema in je zato zanjo manj aktualno, najmanj izrazito oblikovano stališče. Ti rezultati nedvomno potrjujejo nekatere predhodne raziskave {Mikolič, 2003}, da so mlajše generacije - tudi zaradi dosežene višje ravni dvojezičnosti - bolj odprte do vprašanj italijanskega jezika kot starejše starostne skupine. S tega vidika pa nekoliko preseneča podatek, da največji odstotek (39,8%) tistih, ki menijo, da je poučevanje italijanščine smiselno samo na dvojezičnem območju Slovenske Istre, zaslediti prav pri najmlajši anketirani starostni skupini, tj. pri anketirancih, starih od 18 do 27 let, kar morda kaže tudi na težnjo mladih po doslednem upoštevanju sprejetih zakonskih določil v nasprotju s primeri, ko so le-ta kršena, pa naj si bodo presežena ali pa omejena. Tabela 14: "Dobro je, da se na šolah s slovenskim učnim jezikom poučuje italijanščina" glede na narodno pripadnost: Table 14: "It is good that in schools with Slovene as the language of instruction, the Italian language is taught" in view of ethnic affiliation: NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje Jugoslavije v celotni FREKVENCE 2 n 22 26 20 Slovenski Istri ODSTOTKI 63,6% 73,3% 57,8% 60,6% samo na dvo- FREKVENCE 95 8 14 12 jezičnem območju Slovenske Istre (v obalnih mestih) ODSTOTKI 28,6% 26,7% 31,1% 36,4% nikjer v FREKVENCE 5 0 0 0 Slovenski ¡stri ODSTOTKI 1,5% 0% 0% 0% ne vem FREKVENCE 21 0 5 1 ODSTOTKI 6,3% 0% 11,1% 3,0% SKUPAj FREKVENCE 332 30 45 33 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100.0% 100,0% Čeprav analiza variance ni pokazala, da bi bile med stališči posameznih narodnih skupnosti statistično značilne razlike, pa nam analiza povezanosti med stališči in narodno pripadnostjo anketirancev vendarle pokaže na nekatere pomembne vidike tega vprašanja. Iz tabele 14 vidimo, da je pri izprašancih vsake izmed anketiranih narodnosti več kot polovica takih, ki menijo, da je poučevanje italijanščine dobrodošlo na šolah v celotni Slovenski Istri. Najvišji odstotek tako mislečih najdemo seveda pri Italijanih (73,3%), takoj za tem pa s 63,6% sledijo pripadniki večinske, slovenske skupnosti, kar znova kaže na morda celo nekoliko presenetljivo naklonjenost do poučevanja italijanskega jezika tudi izven zakonsko določenega dvojezičnega območja v Slovenski Istri pri večini anketirane populacije. Pozitiven odnos do italijanskega jezika in identifikacija italijanske manjšine predvsem prek jezika, ki sta bila izpričana tudi v nekaterih preteklih raziskavah (Mikolič, 2003; Sedmak, 2002), gresta očitno tudi na račun tega, da prebivalstvo Slovenske Istre komunikacijsko kompetenco v italijanskem jeziku in poučevanje le-tega STAROST 18-27 28-37 35-47 43-57 58-67 nad 63 v celotni Slovenski Istri FREKVENCE S t 51 65 49 39 33 ODSTOTKI 58,0% 79,7% 69,9% 59,0% 63,9% 52,4% samo na dvojezičnem območju Slovenske 1 stre (v obalnih mestih) FREKVENCE 35 so 25 27 18 18 ODSTOTKI 39,8% 15,6% 26,9% 32,5% 29,5% 28,6% nikjer v Slovenski Istri FREKVENCE 0 1 0 I 0 3 ODSTOTKI 0% i ,6% 0% 1,2% 0% 1,8% ne vem FREKVENCE 2 2 6 4 9 ODSTOTKI 2,3% 3,1% 3,2% 7,2% G,6% 14,3% SKUPAj FREKVENCE SB 64 93 83 6t 63 ODSTOTKI 100,0 % 100,0 % 100,0 % 100,0 % 100,0 % 100,0 % 381 ANNALES • Ser. hist, sociot. • 13 • 2003 • 2 Vršna MIKOUČ: MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENfGA ODNOSA DO I TALIJ ANS K F MANJŠINSKI: SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTI .... 373-3UK vidi predvsem kot pozitivno naložbo za prihodnost oziroma za prihodnje rodove, ki bodo skupaj z ostalimi člani« ami Evropske unije, z Italijo vred, živeli in delali v okviru iste meddržavne zveze. Odnos do konkretnih, današnjih izrazov uradno priznane dvojezičnosti obravnavanega območja namreč ni tako pozitiven. 2.3 Dvojezični javni napisi Podobno kot je večina izprašanega prebivalstva izrazila mnenje, da je znanje italijanskega jezika v obalnih mestih potrebno, a ne nujno, tudi večina (59;4%) meni, da tudi dvojezični javni napisi v obalnih mestih niso nujni, pač pa "samo" potrebni {tabela 15, graf 5). Seveda pa tu izraženo stališče ne izraža le večje ali manjše naklonjenosti italijanskemu jeziku, pač pa tudi (ne)poznavanje predpisov o javni rabi italijanskega jezika ali pa (ne)strinjanje z njimi. V skladu z zakonodajo morajo namreč biti na dvojezičnem območju Slovenske Istre vsi javni napisi dvojezični. Tabela 15: "Dvojezični javni napisi v obalnih mestih so po vašem mnenju": Table 15: "Bilingual nameplates and road signs are in your opinion": Graf 5: "Dvojezični javni napisi v obalnih mestih so po vašem mnenju". Graph 5: "Bilingual nameplates and road signs are in your opinion". Tabela 15: 'Dvojezični javni napisi v obalnih mestih so po vašem mnenju" glede na narodno pripadnost: Table 15: "Bilingual na m ep/a fes and road signs in coastal towns are in your opinion" in view of ethnic affiliation: NARODNA PRIPADNOST Slovenci italijani Hrvali ostali narodi nekdanje Jugoslavije nujni FREKVENCE 107 24 14 6 ODSTOTKI 32,4% 80,0% 31,1% 19,4% potrebni, a nc nujni FREKVENCE 207 6 28 21 ODSTOTKI 62,7% 20,0% 62,2% 67,7% nepotrebni FREKVENCE 16 0 3 4 ODSTOTKI 4,8% 0% 6,7% 12,9% SKUPAj FREKVENCE 330 30 45 3? ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% Analiza variance je pokazala, da obstaja statistično značilna razlika med odgovori, ki so jih podali anketirani Italijani, ter odgovori anketirancev vseh ostalih narodnosti, kar je razumljivo, saj so javni napisi eden najočitnejših znakov prisotnosti avtohtone italijanske manjšine, ki se ga le-ta gotovo najbolj zaveda (prirn. tabelo 15). Poleg tega se stališča anketirancev slovenske narodnosti razen od italijanskih statistično značilno razlikujejo tudi od stališč pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov, medtem ko se ne razlikujejo od stališč Hrvatov, kar znova - kot v raziskavi še nekajkrat - kaže na to, da so institucionalizirani slovensko-italijanski dvojezičnosti najmanj naklonjeni pripadniki ostalih nekdanjih jugoslovanskih narodov (med temi je tudi največ takih, ki je dvojezične napise proglasilo za nepotrebne, tj. 12,9%, medtem ko teko razmišlja ie malo anketiranih prebivalcev drugih narodnosti, med Italijani razumljivo ne najdemo nobenega takšnega). 2.4 Dvojezične osebne izkaznice Podobno kot pri zgornjem vprašanju se tudi v zvezi z jezikom osebnih izkaznic kaže poznavanje obstoječih predpisov in stopnja strinjanja z njimi. Kljub temu, da gre za dokument posebne identifikacijske vrednosti in kljub temu, da so se v javnosti na obeh slovenskih dvojezičnih področjih, slovensko-italijanskem in sloven-sko-madžarskem pojavljale po slovenski osamosvojitvi težnje po enojezičnih osebnih izkaznicah, pa se je vendarle večina anketiranih prebivalcev (38,4%) odloČila za to, da se le-te izdajajo vsem prebivalcem v obeh jezikih. Vendar pa ni majhen niti odstotek tistih, ki meni, da bi moral biti jezik izkaznic odvisen od želje prosilca (34,9%); preseneča tudi indiferenten odnos kar 21,5% vprašanega prebivalstva do tega vprašanja (tabela 16, graf 6). FREKVENCE ODSTOTKI nujni 160 35,5% potrebni, a ne nujni 268 59,4% nepotrebni 23 5,1% SKUPAJ 451 100,0% 382 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 ■ 2 Vestw MIKOUČ: MAKRO IN MIKRO STRUKTURA D8UZ8EWGA ODNOSA DO ITAUJANSKf MANJSINSKE SKUPNOSTI iN DVOjEZIČNOST! .... 373-35« Tabela 16: "Dvojezične osebne izkaznice bi se v obalnih občinah morale izstavljati": Table 16: "In coastal councils, bilingual identity cards should be issued: FREKVENCE ODSTOTKI vsem prebivalcem 175 38,4% vseeno mi je 98 21,5% Se na izrecno željo vsakega posameznika 159 34,9% ne vem 24 5,3% SKUPAJ 456 100,0% le na izrecno željo vsakega posameznika 35% ne vem 5%t vsem' ■ ■ prebivalcem vseeno mi je 21% Graf 6: "Dvojezične osebne izkaznice bi se v obalnih občinah morale izstavljati". Graph 6: "In coastal councils, bilingual identity cards should be issued. Tabela 17: "Dvojezične osebne izkaznice bi se v obalnih občinah morale izstavljati" glede na izobrazbo: Table 17: "In coastal councils, bilingual identity cards should be issued" in view of educational background: IZOBRAZBA nedokončana osnovna šola dokončana osnovna šola dokončana poklicna šola dokončana srednja šola višja, visoka šola, fakulteta vsem prebivalcem FREKVENCE 7 26 27 67 47 ODSTOTKI 23,3% 35,1% 38,0% 36,8% 48,5% vseeno mi je FREKVENCE 5 20 14 40 18 ODSTOTKI 16,7% 27,0% 19,7% 22,0% 18,6% ie na izrecno žet jo vsakega posameznika FREKVENCE 11 25 24 69 30 ODSTOTKI 36,7% 33,8% 33,8% 37,9% 30,9% ne vem FREKVENCE 7 3 6 6 2 ODSTOTKI 23,3% 4,1%. 8,5% 3,3% 2,1% SKUPAJ FREKVENCE 30 74 71 182 97 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% Iz primerjave med stališči različno izobraženih anketirancev (tabela 17) izhaja, da se pri vseh izobrazbenih kategorijah približno enak odstotek anketirancev (od 31% do 38%) odloča za odgovor "le na izrecno željo vsakega posameznika", medtem ko v zvezi z odgovorom "vsem prebivalcem" izstopajo anketiranci z nedokončano osnovno šolo, ki so se za ta odgovor odločili v manjšem številu (23,3%), ter visoko izobraženi anketiranci, ki so se zanj odločili v večjem številu (48,5%) v primerjavi z drugimi skupinami. Tudi analiza variance je pokazala na statistično značilne razlike med anketiranci z osnovnošolsko in tistimi z višješolsko ali še višjo izobrazbo v zvezi s tem vprašanjem, pri čemer so anketiranci z nižjo izobrazbo manj naklonjeni splošnemu izstavljanju dvojezičnih osebnih izkaznic. Poleg tega sta skupini z nedokončano oziroma dokončano osnovno šolo na vprašanje pogosteje odgovarjali "ne vem" oz. "vseeno mi je" kot druge skupine (kar 23,3% anketirancev z nedokončano osnovno šolo se je odločilo za odgovor "ne vem" in 27% vprašanih z osnovnošolsko izobrazbo je izbralo odgovor "vseeno mi je"), kar kaže tudi na večjo nezainteresiranost nižje izobraženih anketirancev za jezikovni vidik uradnih osebnih dokumentov na dvojezičnem območju..'..••;.' 383 ANNALES • Ser. hist, socio!. • L3 ■ 2003 - 2 Vesna MIKOUČ: MAKRO in MiKRO STRUKTURA družbenega ODNOSA do ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN OVOJEZIČNOSTI .... 373-308 Tabela 18: "Dvojezične osebne izkaznice bi sc v obalnih občinah morale izstavljati" glede na narodno pripadnost: Table 18: "In coastal councils, bilingual identity cards should be issued" in view of ethnic affiliation: NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje fLijjoslavije vsem prebivalcem FREKVENCE 122 21 14 7 ODSTOTKI 36,6% 70% 31% ! 21,2% vseeno mi je FREKVENCE 78 0 8 9 ODSTOTKI 23,4% 0% 17,8% 27,2% le na izrecno željo vsakega posameznika FREKVENCE 118 9 19 12 ODSTOTKI 35,4% 30% 42% 36.4% ne vem FREKVENCE 15 0 4 5 ODSTOTKI 4,5% 0% 8,9% 15,2% SKUPAJ FREKVENCE r 333 30 45 33 ODSTOTKI 100% 100% 100% 100% Če pogledamo, kako se odgovori razporejajo po narodnosti anketirancev (tabela 18), vidimo, da je med Italijani naj;.' djvečji delež tistih (70%), ki menijo, da je dvojezične osebne izkaznice potrebno izdajati vsem prebivalcem, medtem ko se preostalih 30% opredeljuje za izdajanje osebnih izkaznic le na izrecno željo prosilca, kar kaže, da tudi sama italijanska manjšina ne vztraja pri že doseženem obsegu posebnih pravic. Po pričakovanjih se nihče od Italijanov ni opredelil za odgovor "vseeno mi je" oz. "ne vem", medtem ko najdemo največji odstotek tako opredeljenih med anketiranci ostalih narodov nekdanje Jugoslavije (27,2% jih je odgovorilo "vseeno mi je", 15,2% pa "ne vem"). Poleg tega večji odstotek tako anketiranih Hrvatov kot pripadnikov ostalih narodov nekdanje Jugoslavije meni, da bi bilo bolje, če bi se dvojezične osebne izkaznice v obalnih občinah izstavljale le na izrecno željo vsakega posameznika (42% Hrvatov, 36,4% pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov), in ne vsem prebivalcem (31 % Hrvatov, 21,2% pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov), kar kaže na v raziskavi večkrat izkazano distanciranje pripadnikov priseljeniških skupnosti od uradne jezikovne politike oz. nestrinjanje z njo. Nekoliko preseneča tudi dokaj velik odstotek tistih anketiranih Slovencev, ki so na vprašanje odgovorili "vseeno mi je" (23,4%), kar kaže na precejšno nezainteresiranost pripadnikov večinske, slovenske skupnosti za vprašanja, povezana z institucionalno dvojezičnostjo v Slovenski Istri. Poleg tega sta si odstotka tistih Slovencev, ki menijo, da bi se dvojezične osebne izkaznice v obalnih občinah morale izstavljati vsem prebivalcem (36,6%), in tistih, ki so prepričani, da bi bilo bolje, če bi se to dogajalo le na izrecno željo vsakega posameznika (35,4%), zelo blizu, kar pomeni, da dobra tretjina vprašanih slovenskih prebivalcev ne podpira zakonsko podprte uradne dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju Slovenske Istre, ki vključuje tudi brezpogojno dvojezičnost vseh uradnih dokumentov. 2.5 Televizija Koper - Capodistria V zvezi s prisotnostjo italijanskega jezika na obravnavanem območju, nas je zanimalo, kako prebivalci sprejemajo obstoječo porazdelitev obsega slovenskega in italijanskega programa na TV Koper Capodistria. V skladu z ustanovnim namenom in cilji Radia jugoslovanske cone Trsta, ki je L 1949 nastal "kot manjšinski radio, z namenom povezovanja tega območja in odpiranja meja" (Radio Koper - Capodistria 45 let/anni, 1994), naj bi tudi velik del radijskega in televizijskega programa njegovega naslednika, tj. današnjega RTV centra Koper - Capodistria, potekal v italijanskem jeziku.5 Po zadnjem statutu javnega zavoda RTV Slovenija iz i. 199.5 regionalni RTV center Koper -Capodistria pripravlja regionalni radijski in televizijski 5 V mnogih publikacijah, nastalih ob priložnostnih obletnicah ustanovitve koprskega radia in zatem televizije, je izpostavljen pomen teh dveh institucij za italijansko manjšino v tedanji Jugoslaviji in današnji Sloveniji, pa tudi 2a slovensko manjšino v Haiiji in primorske poslušalce/gledalce. S lega vidika lahko razumemo večjezično zasnovo koprskega radia in televizije, ki ji lahko sledimo od samega začetka. Tako je Radio Koper v letih od ustanovitve 1949 do 5955 oddajal dnevno 6 ur programa v slovenščini, S ur v italijanščini in 1 uro v hrvaščini, naio pa je bilo po podpisu londonskega sporazuma "zaradi italijanske narodnostne skupnosti, ki ji je po ustavi zagotovljena pravica do informiranja v matičnem jeziku, (...) težišče na programu v italijanščini" (Radio Koper - Capodistria, 1975}, zato je koprski radio v letih od 1954 do 1979 oddajal program pretežno v italijanščini z dvema kratkima slovenskima blokoma v jutranjem in večernem času (v L 1973 je bilo npr, 13 tir programa v italijanščini in 3 ure in 15 minut v slovenščini), Tudi 14-dnevna oddaja Obrežje, tj. prva televizijska oddaja, ki so jo I. 1968 začeli pripravljati na koprski radijski postaji in je pomenila zametek prihodnjega televizijskega programa, je bila namenjena italijanski narodni skupnosti in zato v italijanskem jeziku (oddajala jo je ljubljanska televizija, in sicer od Nanosa proti notranjosti Slovenije s slovenskimi podnapisi}. Prav tako so bile v italijanščini prve oddaje TV studia Koper, ki je začel z oddajanjem programa L 1971. Zametki slovenskega televizijskega programa pa segajo v drugo polovico sedemdesetih let; tako je srednjeročni načrt TV studia Koper - Capodistria I. 1979 predvideval dnevno 4 ure programa v italijanščini in 1 uro v slovenščini. Danes se slovenski in italijanski progfam Radia Koper-Capodistria oddajata na ločenih oddajnikih; do ločitve je prišlo I. 1979, pri čemer se je program v slovenščini razširi! rsa celodnevni I. 1992. TV Koper-Capodistria oddaja dnevno osem ur programa v italijanskem jeziku, slovenski regionalni program pa teče od ponedeljka do nedelje v shemskem pasu med 18.00 in 19.00 uro, ob ponedeljkih in četrtkih pa tudi v večernem pasu med 22.30 in 23.30 uro (RTV Ljubljana Koper Maribor, 1964; Radio Koper-Capodistria, 1975; Radio Koper-Capodistria, 1979; Radio Koper-Capodistria 45 let/anni, 1994; http://www.rtvslo.si}. 384 ANNALES • Ser. hist, socio). • 13 • 2003 • 2 Vesna M t KO LI Č: .MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTS .... 373-338 program (v slovenščini) Ser radijski in televizijski program v italijanščini {http://www.rtvsio.si/}. Medtem ko je drugI namenjen predvsem zadovoljevanju specifičnih potreb in interesov italijanske narodne skupnosti, pa je funkcijo prvega po besedah vodje regionalnega RTV centra Koper - Capodistria Dragom i rja Mikeliča potrebno razumeti znotraj korpusa RTV Slovenije. To pomeni, da bi bila daljši obseg televizijskega regionalnega programa v slovenskem jeziku ali celo ločitev programa v slovenščini in italijanščini na dva kanala funkcionalno in ekonomsko neupravičena (Mikelič, 2003). Večkrat, še posebej v obdobju po slovenski osamosvojitvi, pa se v javnosti pojavljajo vprašanja o smiselnosti takšne programske usmeritve. Tabela 19: "V zvezi z razmerjem med slovenskim in italijanskim programom na TV Koper menim, da": Table 19: "Regarding the ratio between Slove ne and I tali.m programmes on TV Koper, I think that": FREKVENCE ODSTOTKI je obstoječe razmerje ustrezno 131 28,9% bi morala biti njuna količina v enakem razmerju 127 28,0% bi moralo biti več slovenskega programa kot italijanskega 109 24,1% ne vem 86 19,0% SKUPAJ 453 100,0% Na obstoj takšnih pomislekov kažejo tudi- rezultati naše raziskave, saj le 28,9% vprašanih meni/ da je obstoječe razmerje ustrezno. Skoraj enak odstotek vprašanih je mnenja, da bi morala biti : količina slovenskega in italijanskega jezika na TV Koper -Capodistria v enakem razmerju {28%) oziroma da bi celo moralo biti več slovenskega kot italijanskega programa (24,1%). Tudi pri tem vprašanju zasledimo precejšen odstotek nezainteresiranih (19%). ne vem 19.0% bi moralo biti več slovenskega programa kot italijanskega 24,1% je obstoječe razmerje ustrezno 28,9% bi morala biti nujna """količina v enakem razmerju 28,0% Graf 7: "V zvezi z razmerjem med slovenskim in italijanskim programom na TV Koper menim, da". Graph 7: "Regarding the ratio between Slovene and Italian programmes on TV Koper, I think that". Tabela 20: "V zvezi z razmerjem med slovenskim in italijanskim programom na TV Koper menim, da" glede na izobrazbo: Table 20: "Regarding the ratio between Slovene and Italian programmes on TV Koper, I think that" in view of educational background: IZOBRAZBA nedokončana osnovna šola dokončana osnovna šola dokončana poklicna šola dokončana srednja šola višja, visoka šola, fakulteta je obstoječe razmerje ustrezno FREKVENCE 11 17 24 54 25 ODSTOTKI 37,9% 23,3% 33,8% 29,8% 25,8% bi morala biti njuna količina v enakem razmerju FREKVENCE 2 13 13 63 35 ODSTOTKI 6,9% 17,8% 18,3% 34,8% 36,1% bi moralo biti več slovenskega programa kot italijanskega FREKVENCE 7 25 23 35 18 ODSTOTKI 24,1% 34,2% 32,4% 19,3% 18,6% ne vem FREKVENCE 9 18 11 29 19 ODSTOTKI 31,0% 24,7% 1 5,5% 16,0% 19,6% SKUPAJ FREKVENCE 29 73 71 181 97 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 385 ANNALES • Set, hist. sociol. ■ 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOUČr MAKRO iN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MAN|5lNSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTI .,., 373-388 Razlika med odgovori, ki so jih glede tega vprašanja podajali različno izobraženi anketiranci sicer ni statistično značilna, kljub temu pa je glede na stopnjo izobrazbe videti nekatere razlike pri stališčih o jeziku televizijskih programov, še posebej pri stališču, po katerem bi moralo biti razmerje med obema jezikoma enako. Tu je namreč zaslediti sorazmerno naraščanje pogostosti izbora tega odgovora z naraščanjem stopnje izobrazbe anketirancev. Morda se to stališče povezuje z višjo ravnijo dvojezičnosti pri bolj izobraženih (glej Mikolič, 2003) ali pa z domnevno večjo dovzetnostjo za objektivno reševanje medetničnih vprašanj pri višje izobraženih. Tabela 21: "V zvezi z razmerjem med slovenskim in italijanskim programom na TV Koper ~ Capodistria menim, da" glede na narodno pripadnost: Table 21: "Regarding the ratio between Slovène and Italian programmes on TV Koper, I think that" in view of ethnie affiliation: Večje razlike naletimo pri stališčih o razmerju med slovenskim in italijanskim programom glede na narodno pripadnost, pri čemer se odgovori anketiranih pripadnikov italijanske manjšine statistično značilno razlikujejo od vseh ostalih narodnostnih skupin vprašanih. Na podlagi podatkov, zbranih v tabeli 21, vidimo, da se odstotki odgovorov na posamezne postavke pri Italijanih najbolj neenakomerno razporejajo, saj je največji odstotek tistih, ki jim obstoječe razmerje med slovenskim in italijanskim programom na TV Koper ustreza (60%), približno pol manj (33,3%) je takih, ki menijo, da bi morala biti zastopanost obeh jezikov bolj enakomerna, medtem ko, kar je razumljivo, nihče ni mnenja, da bi moralo biti več slovenskega kot italijanskega programa. Tudi pri tem vprašanju je očitno, da pripadniki italijanske. manjšine sami odstopajo od možnosti, ki so jim bile v preteklosti že omogočene. Majhen odstotek Italijanov se glede vprašanja ni znalo (ali hotelo?) opredeliti. Pri pripadnikih ostalih narodnosti se odstotki odgovorov po posameznih vprašanjih razporejajo bolj enakomerno, v vseh primerih pa je najmanj odstotkov anketirancev odgovorilo z "ne vem". Zanimivo pa je, da je med pripadniki vseh opazovanih narodnosti zaslediti najmanjši odstotek zagovornikov večje količine slovenskega kot italijanskega programa ravno pri anketiranih Slovencih, medtem ko je delež zagovornikov te rešitve precej višji tako pri Hrvatih kot pri priseljencih iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije (še največji pri slednjih: 36,4%). Kljub temu, da so odstotki odgovorov anketiranih Slovencev na posamezne postavke precej enakomerno razporejeni (obstoječe razmerje ustrezno - 26,4%, količina obeh programov v enakem razmerju - 28,5%, več slovenskega kot italijanskega programa - 23,9%), kar pomeni, da se mnenje večinskega prebivalstva deloma razlikuje od italijanski manjšini naklonjene programske politike TV Slovenija oz. T V Koper - Capodistria, pa se torej slovenski prebivalci Slovenske Istre kot avtohtoni prebivalci tega okolja vendarle kažejo kot bolj tolerantni do medijske prisotnosti italijanske manjšine v Slovenski Istri v primerjavi s pripadniki priseljeniških skupin. ZAKLJUČEK Spoznanja o strpnosti v medetničnih odnosih v Slovenski Istri, ki so jih prinesle nekatere predhodne raziskave (Mikolič, 2003; Sedmak, 2002; Mikolič, 2001), bi tudi glede na rezultate naše študije nedvomno težko ovrgli, kljub temu pa se pri analizi strukture odnosa prebivalstva Slovenske Istre do avtohtone manjšinske, tj. italijanske narodne skupnosti zdi izredno smiselna uporaba makro in mikro vidika, ki omogoča poglobljen premislek jn morebitno revizijo obravnavanega odnosa. Po Fishmanu (1978) je kombinacija so-ciolingvističnega makro- in mikronivoja, tj. obravnave jezikovne problematike celotnih družbenih skupnosti oziroma zaokroženih geografskih okolij in konkretnih govornih položajev, nujna pri vsaki jezikovni in siceršnji družbeni analizi. Prav gotovo je prisotnost avtohtone italijanske manjšine dejstvo, ki ga priznava vse prebivalstvo Slovenske Istre ne glede na različne socialnodemografske dejavnike. Iz tega posebnega statusa italijanske manjšine izvirajo tudi njene posebne pravice, ki jih nihče na splošno ne izpodbija, prav tako večina prebivalstva NARODNA PRIPADNOST Slovenci Italijani Hrvati ostali narodi nekdanje Jugoslavije je obstoječe FREKVENCE 87 18 13 8 razmerje ustrezno ODSTOTKI 26,4% 60,0% 28,9% 24,27« bi morala biti frekvence 94 10 12 7 njuna količina v enakem razmerju odstotki 28,5% 33,3% 26,7% 21,2% bi moralo biti frekvenci; 79 0 15 12 več sloven- skega pro- grama kol ita- lijanskega od5totk! 23,9% 0% .33,3% 36,4% ne vem FREKVENCE 70 2 S 6 od5totkî 21,2% 6,7% 11,1% 18,2% skupaj FREKVENCE 330 30 4S 33 ODSTOTKI 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 386 ANNAIES ■ Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 Vesna MIKOLlt MAKRO IN MIKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ¡TAUIANSKE MANJŠINSKE. SKUPNOSTI IN DVOjEZIČNOSTl .... 373-388 pristaja na njihov sedanji obseg in posledično na današnjo mero prisotnosti italijanske manjšine v javnosti. Že ta makro pogled na problematiko italijanske skupnosti pa nakazuje, da obstaja, sicer manjštevilčni krog populacije, in to tako v okviru same italijanske manjšine, še bolj v okviru večinske, slovenske populacije, nato hrvaške, najbolj pa ostalih priseljeniških skupnosti, ki postavlja doseženo stopnjo zaščite italijanske skupnosti pod vprašaj. Kritičnost do posebnih pravic italijanske manjšine sicer zaobide pomembno identltetno komponeto italijanske skupnosti, tj. kom peterico v italijanskem jeziku oziroma stopnjo dvojezičnosti, ki se pokaže kot nedvomna prednost družbene skupnosti in vsakega posameznika, še posebej spričo omogočanja lažjega vstopa v medkulturno komunikacijo. Kolektivno in individualno dvojezičnost v Slovenski Istri sprejemajo kot nujno in samoumevno dejstvo predvsem mlajše generacije, za katere je značilna dokaj visoka raven dvojezičnosti, kar je nedvomno tudi posledica specifične jezikovne in šolske politike na obravnavanem območju. Na drugi strani pa obravnava vprašanj, ki sodijo na področje vsakdanjih mikro družbenih praks, kot so dvojezični javni napisi, dvojezične osebne izkaznice in prisotnost italijanskega programa v televizijskem mediju, jasno pokaže na večinsko pragmatično obnašanje v tovrstnih situacijah. Italijanska manjšina zdaj ni več videna kot avtohtona skupnost s posebno vlogo v širšem družbenem kontekstu z diahronega in sinhronega vidika, ki ji zato pripadajo zakonsko določene posebne pravice, pač pa je v ospredju interes vsakega posameznika in posameznih narodnih skupnosti. Pripadniki slovenske skupnosti v konkretnih govornih in tudi siceršnjih družbenih položajih v glavnem ne zaznavajo simbolnega pomena, ki ga ima javna prisotnost italijanskega jezika, in pozabljajo, da je ta "nekaj več" nujno potreben za preživetje vsake manjšinske skupnosti, hkrati pa lahko pri njih opazimo težnjo po sorazmernem deležu pravic za lastno, večinsko, in manjšinsko skupnost (npr. zahteva po enakem obsegu slovenskega in italijanskega televizijskega programa). Za pripadnike ostalih, tj. priseljeniških skupnosti (hrvaške, posebej pa še skupnosti ostalih nekdanjih jugoslovanskih narodov) pa je očitno značilno primerjanje položaja italijanske manjšine s položajem lastne narodne skupnosti, zaradi česar italijansko skupnost marsikdaj občutijo kot privilegirano. Sama italijanska manjšina se nedvomno zaveda, da je pozitivna diskriminacija italijanske manjšinske skupnosti za njen obstoj odločilnega pomena, kljub temu pa ne vztraja vedno iri v celoti pri že doseženem obsegu posebnih pravic (npr. vprašanji dvojezični!) osebnih izkaznic in obsega slovenskega oziroma italijanskega televizijskega programa). Za večjo prepoznavnost bi tudi italijanska skupnost sama lahko še bolj samozavestno izkoriščala splošno naklonjenost ostale družbene skupnosti do njihove skupnosti, predvsem do italijanskega jezika, in bila Še aktivneje soudeležena v različnih družbenih sferah; kot kažejo tudi raziskave o jezikovni rabi (Mikolič, 2003), pa prebivalci italijanske narodnosti na primer za rabo svojega prvega jezika ne izrabljajo vseh priložnosti, ki se jim v okolju ponujajo. Seveda pa je za takšno družbeno klimo, ki bo manjšino spodbujala k popolnemu uveljavljanju svojih pravic, potreben spoj številnih dejavnikov. Ne v smislu kolektivne krivde, ker ima vsaka etnična skupnost drugačne vzgibe, pa vendarle za upad Števila prebivalcev, ki so se ob zadnjem popisu opredelili za italijansko narodnost, nosi del odgovornosti celotna družbena skupnost, in to tako na ravni državne oziroma lokalnih oblasti kot na ravni civilne pobude. Na obeli ravneh bi moralo prihajati do pobud, ki bi pokazale, da si aktivne prisotnosti italijanske manjšine in s tem dejanske več-kulturne obogatitve jugozahodnega dela slovenske države tudi v prihodnosti res želimo. MACRO AND MICRO STRUCTURE OF SOCIAL ATTITUDES TOWARDS THE ITALIAN MINORITY AND BSLINGUALiSM IN SLOVENE ISTR1A Vesna MIKOLlC University of Primorska, Science and Research Centre of Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva t e-mail: vesna.mikolic@zrs-kp.si SUMMARY The structure of relations between majority and minority communities in Slovene Istria is extremely dynamic and subject to various constantly changing social and political impacts. The main objective of the article was to study, from the macro and micro aspects, the attitude of the entire social community in this area towards the autochthonous Italian minority on the basis of data obtained during research into the national and cultural identity of Slovene Istria. The basic cognition that the presence of the autochthonous Italian minority is a fact acknowledged by the entire 387 ANNALES • Ser. hisl. socio!. • 13 • 2003 • 2 Vesna M[ KOI, ¡ó MAKRO iN M IKRO STRUKTURA DRUŽBENEGA ODNOSA DO ITALIJANSKE MANJŠINSKE SKUPNOSTI IN DVOJEZIČNOSTI .... 37 3-388 population of Slovene Istria, irrespective of the many diverse social-demographic factors, is supplemented by the data indicating predominantly pragmatic behaviour at the level of everyday social practices (e.g., concerning the question of monolingual or bilingual identity cards, bilingual nameplates and road signs, the ratio between Slovene and Italian programmes on local TV). At this level, the Italian minority is no longer seen as an autochthonous community with a special as well as symbolic role in a wider social context, from the diachronous and synchronous aspects, which is therefore entitled to all the legally stipulated special rights; the interests of every individual and separate ethnic communities are shifted into the foreground. The criticism of special rights of the Italian community, however, does not concern the otherwise important identity component of the Italian community, i.e., competence in the Italian language or the degree of bilingualisrn, which is shown to be a clear and distinct advantage for the social community and every individual, particularly in view of enabling an easier entry into intercultural communication. The preliminary condition for such a social climate, which will stimulate the minority to a full affirmation of its rights, concerns several factors. At. the level of not only state and local authorities but also at the level of civil initiatives, instigations should be made, which would show that the active presence of the Italian minority, and thus an actual multicultural enrichment of the southwestern pad of Slovenia, is truly desired in the future as well. Key words: Italian minority, Slovene Istria, bilingualisrn, communicative competence, interethnic relations, mu Iti cultura I ism VIRI IN LITERATURA Abrarn, M., Černe, D., Furlan, M. (1999): Revitalizacija historičnega mestnega jedra - demografski trendi mestne poselitve: 2. del: zaključno poročilo. Koper - Ljubljana, Mestna občina Koper, Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, Zavod za odprto družbo. Furlan, M. (2003): Slovenska Istra - stičišče jezikov in kultur: na kakšnih stališčih slonita jezikovna in kulturna bodočnost tega prostora? Annales, Series Historia et Sociología, 13, 2003, 2. Koper, 389-404. Fishman, J, A. (1978): Sociologija jezika. Sarajevo, IGKRO "SVJETLOST". Gorjup - Posinkovič, V. (2003); Poiščimo manjšini sovražnika. Primorska srečanja, 27, 263 (2003), 1. Maršič, D. (2003): O italijanski avtohtoni manjšini v Sloveniji. Http://obala.net. ObalaNET - Obalne novice. Rubrika: Odprta pisma. Vpisal: dorijan. Dodana dne: 3. 7. 2003. Mikelič, D. (2003) - Intervju z direktorjem regionalnega RTV centra Koper-Capodistria Dragomirjein Mikeličem, 5. 11- 2003 (zapis se nahaja pri avtorici prispevka). Mikoiič, V. G. (2001): Etnični vidiki mladinske kulture v Mestni občini Koper. Annales, Series Historia et Sociología, 1 1, 2001, 2 (26). Koper, 531-546. Mikolič, V. G. (2002): Slovene and Italian Languages in Contact in the f.thnically Mixed Area of Slovene Istria. Annales, Series Historia et Sociología, 12, 2002, 2. Koper, 421-436. Mikolič, V. G. (2003): jezik kot odraz etnične ozaveščenosti v narodnostno mešanem prostoru Slovenske Istre. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Milani-Kruljac, N. (1990): La Comunita Italiana in istria e a Fiume. Etnia, I, I-X, 1-250. Radio Koper - Capod istria (1975). Koper, Radio Koper -Capodistria. Radio Koper - Capodistria (1979). Koper, Radio Koper -Capodistria. Radio Koper - Capodistria 45 iet/anni (1994). Koper, Radio Koper - Capodistria. RTV Ljubljana Koper Maribor (1964), 3. Ljubljana, RTV Ljubljana, Koper in Maribor. Sedmak, M. (2002): Kri in kultura. Etnično mešane zakonske zveze v Slovenski Istri, Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Zna nstveno-razi skoval no središče Republike Slovenije Koper. Sedmak, M., Darovec, D., Cossutta, R., Furlan, Mv Mtikoiič, V. G., Podovšovnik, Ev Rožac Darovec, V. (2002): Projekt "Narodna in kulturna identiteta na območju slovensko-italijanskega kulturnega stika v procesih evropske integracije". Rezultati raziskave. 1. delovni zvezek. Koper, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper. SURS - Statistični urad Republike Slovenije, Prebivalstvo po narodnosti, 1961, 1971, 1981, 1991, 2002. Za več strpnosti (2003): Za več strpnosti do manjšine. Primorske novice, 56, 15. 7. 2003. www.rtvsl0.si: ht'lp://www.rtvsio.si/modioad.php?&c_mod=!tvoddajera dio&c„menu=4, Radio Koper (slovenski program), http://www.rtvs lo.si/modioad.php?&c_mod=rtvoddajera dio&c_menu=5, Radio Capodistria, http://www.rtvs!o,si/modload.php?&c„.mod=static&cjne nu=1048034783, Regionalni RTV center Koper -Capodistria, http://www.rtvs I o. s i/modl oa d. php?&c_mod=sta ti c&c_me nu=1053499437, TV Koper-- regionalni program, http://www.rtvslo.si/modloa d. php?&c„mod=static&c_me nu=1053499474, TV Capodistria, RTV SLOVENIJA (ISSN 1581-372X) I 1999 -2003, 27. 11.2003. 388 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 izvirni znanstveni članek UDK: 316.75:81'27(497.4-14) prejeto: 2003-1 1-25 SLOVENSKA ISTRA STIČIŠČE JEZIKOV iN KULTUR: NA KAKŠNIH STALIŠČIH SLONITA JEZIKOVNA IN KULTURNA BODOČNOST TEGA PROSTORA? Marina FURl.AN Univerzi) na Primorskem, Znartstveno-raziskovalno središče Koper, Si-6000 Koper, Garibaldijeva 1 e-mail: marina.fur!an@zrs~kp.$i IZVLEČEK V okviru raziskave, ki je de! širše študije o identiteti Slovenske Istre, je avtorica pričujočega teksta preučevala stališča reprezentativnega vzorca prebivalcev Slovenske Istre do nekaterih pomembnih vidikov, ki so bistveni za skladno sožitje prebivalcev Slovenske Istre kot kontaktnega prostora, v katerem sobivajo prebivalci z različnimi avtohtonimi in neavtohtonimi jezikovnimi in kulturnimi ozadji. Rezultati raziskave kažejo na obstoj pretežno pozitivnega odnosa prebivalcev Slovenske Istre do jezikovne in kulturne raznolikosti. Ključne besede: stališča, dvojezičnost, medkulturna strpnost, večkulturnost, Slovenska Istra L'ISTRiA SLOVENA, CROCEVIA DI LiNGUE E CULTURE: SU QUALI POSIZIONI SI BASA IL FUTURO LINGÜISTICO E CULTURALE DI QUEST'AREA? SINTESi L'autrice del presente scritto ha analizzato, nell'ambito delta ricerca che costituisce una parte di un piü ampio studio sull'identita dell'lstria slovena, gli atteggiamenti del campione rappresentativo che si riferisce agli abitanti deilTstria slovena. Ha studiato a/cuní aspetti importan!/ ed essenziali relativi alia convivenza armoniosa degli abitanti di questo territorio, in qualith di area di contatto, nella quale convivono persone con diversi retroterra linguistici e culturali, autoctoni e non autoctoni. I risultati della ricerca indicano ¡'esistenza del rapporto alquanto positivo degli abitanti dell'lstria. slovena verso le diversita linguistiche e cultural i. Parole chiave: atteggiamenti, bilingüismo, toüeranza intercuituraíe, muiticulturalita, Istria slovena 389 ANN ALES ■ Ser. hist, socioi. • 13 • 2003 • 2 Marina fURLAN: SLOVENSKA ISTRA STIČIŠČE JEZIKOV IN KULTUR: NA KAKŠNIH STALIŠČIH SLONITA JEZIKOVNA IN KULTURNA BODOČNOST .... 385MO comprenderle il titolo, l'indicazione del luogo di stampa, il norne dello stampatore e le misure del proclama, Ein regesto, la descrizione dello stemtna e le soltoscrizioni delle autorità e delle magistrature eminenti e l'incipit del proclama stesso. L'autore nota come ne!lo studio del Fondo dei Proclami della Biblioteca Cívica di Udine un enorme vantaggio sia stato dato dalla possibilité di confrontare i dati con le voci poste in successione alfabetico-cronologica contenute nel sette-centesco catastico dell'Archivum Civitatis Utiní. La pubblicazione di questo primo volume del Fondo dei Proclami della Biblioteca Cívica V. Joppi di Udine si inserisce in un programma di riordino e di conoscenza sistemática dell'intero patrimonio della Biblioteca Cívica udinese, un riordino fatto in adeguamento alie normative catalografiche vigenti secondo le indicazioni date dalla Cuida alia Catalogazione SBN- libro antico dell'ICCU. Lo studio dei proclami permette di conoscere attraverso una nuova angolazione i rapporti esistenti tra governanti e governatí nelle terre della Patria del Friuli metiendo in luce il ricco corpus di norme che ne regoiava la vita. L'autore permette quindi di definire con maggiore precisione quella rete di rapporti Calora con-flittuali tra i rappresenti dei potere istituzionale e político, quali ¡I luogotenente, i deputati della Patria, il collegio notarile e il clero chiamato a svolgere una funzione amministraîiva e burocrática tra la fine del XVII e ¡a meta del XVIII seco lo. Miriam Davide Furio Bianco: NEL BOSCO. COMUNITÁ ALP1NE E RiSORSE FORESTALI NEL FRIULI IN ETA MODERNA ÍSECOLI XV-XX). Udine, Forum, 2001, pp. 1 59; CONTADINl E POPOLO IRA CONSERVAZiONE E R1VOLTA Al CONFIN! ORIENTAL! DELLA REPUBBL1CA DI VENEZIA TRA '400 E '800. SAGGI DI STORIA SOCIALE, Testi e fonti 10. Udine, Forum, 2002, pp. 151 Nel panorama storiografico concernente gli aspettí social! delle comunita agricole di antico regime ai confini oriental! della Terraferma veneta, dobbiamo ricordare i recenti lavori di Furto Bianco. Quest'ultimo, analizzando la ricca documentazione consérvala negli archivi di stato di Udine e di Venezía ma anche negli altri archivi e biblioteche del Friuli (Belluno, Corizia, Pordenone, Tolmezzo, San Daníele, Vigo di Cadore ecc.), ha poluto sondare alcuni aspettí della vita agreste delle popolazioni s!tuate nei territor! oriental! della Dominante. Lavorando su una mole non indiferente di fonti primarte lo storico Furio Bianco rappresenta le secolarí consuetudini della vita all'interno del paese e/o del villaggio e le reazíoní della comunita stessa di fronte ai cambiament! che la interessano da vidrio. Le rególe non scritte del popo!o contadino, sitúalo tra le Alpi e la pianura, avevano contraddistinto i! vivere quotidiano dello stesso, e giovava anche agí t equilíbrí di un determínalo gruppo umano. Merita ricordare come l'autore abbia evidenziato i meccanismi che portavano la co-munite a ripudiare i cambiament! che avrebbero stra-volto il vivere della stessa, interrompendo cosí quel sistema di interazione tra la collettivitó de! contado ed i centri del potere. Vengono tracciate anche le cause dell'insurrezione contadina del 1511, che aveva cotn-volto parte del Friuli orientale. Bianco avverte che, nonostante la vasta eco di questo evento, non dev'es-sere omesso che tumulti e violenze scoppiavano periódicamente nella campagna friulana, a testimoníanza dell'endemica insubordinaz!one delle comunitíi nei confronti dei signori. Se spostiamo l'attenzione ai territori asburgici dell'attuale Repubblica di Slovenia osserv!amo anche cola tutta una serie di rivolte contadine che coinvolsero un ampio territorio nel corso dell'eía moderna. La storiografia jugoslava, a differenz.a di quella italiana, ha ampiainente affrontato tale problemática, dedicando all'argomento numerosi studi. Tra gli storici che mag-giormente si sono soffermati su codesti problemi ricor-diamo Bogo Grafenauer, che negli anni '40 e '50 dello scorso secolo analizzb lo svilupparsi delle insurrezioni contadine in Carinzia e nelle rimanenti regioni slovene mentre nel 1962 diede alie stampe ¡I volume Kmečki upori na Slovenskem (Le rivolte contadine in Slovenia). Gl! studi affrontarono l'aspetto delle rivolte contadine anche atraverso le varié espressioni artistico-culturali. Si ricorda percio il volume misceilaneo Kmečk! upori v slovenski umetnosti (Le rivolte contadine neü'arte 432 ANNALES ■ Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 2 PO ROCHA IN OCENE / RELAZIONI E RECENSION! / REPORTS AND REWIEWS, 427.446 slovena) a cura di Stefan Barbaric, pubblicato a Lubiana nel 1974 dalia Slovenska Matica. Quest'ainpia mole di stud i trova roño un terreno fertile nella Jugoslavia dell'epoca, che appoggiava tali studi in quanto veni-vano visti come una sorta di contra pposizione di gruppi, nell'ottica della teoria sociologica del confiitto. Non dimentichiamo che l'idea centrale nella Jugoslavia socialista era quella che evidenziava la nascita della Repubblica federativa dalla lotta popolare di liberazione e dalla rivoluzione dei popoli, percio anche le rivolte contadine venivano viste come una sorta di tenace opposizione ai sopraffattori. Nei bosco. Comunith aipine e risorse forestali nei Fríuli in eth moderna (secoii XV-XX) k un volume monográfico inerente i rapporti esistenti tra le común i ta di montagna ed il bosco, che rappresentava un'importante forma di sfruttamentó, ¡I cui equilibrio viene profonda-mente rispettato da parte delle popolazioni di montagna. L'edtzione "raccoglie in ampia sintesi i risultati di studi e ricerche che hanno avuto come tema centrale lo studio del le modal ¡ta di sfruttamento del le risorse forestali, ma da questa prospettiva intende suggerire anche l'approccio ad una serie di problerni storiografici e di temí di ricerca che, a differenza di altri ambiti territorial! [...] non hanno trovato finora ampio spazio nella íetteratura storiografica regionale, nonostante la straordinaria ricchezza delle fonti documentarte, per lo piíi disperse, ma a volte consérvate in ampie e omogenee serie documentarse in archivi e biblioteche itaüani e stranieri" (p. 7}. I! territorio della Patria del Friuli era interessato da mol te zone boschive, che comprendevano la dorsale alpina e prealpina ma anche ampi spazi della bassa pianura. Non conosciamo con esattezza la superficie occupata dalle foreste nei periodo veneto: si possono rica vare dei dati soitanto dalla documentazione del XIX secolo. !n quel periodo i boschi del Friuli rappre-sentavano i 2/5 della superficie del Veneto, che occu-pavano oltre il 42% dell'intera superficie territoriale. Ancora nell'Ottocento il patrimonio forestale della montagna si presentava notevole. Cib che si presenta piuttosto intéressante e l'esistenza delle forme di gestione, di un partícolare regime giuridico, l'organizzazione produttiva ecc. aspett! che contraddistinsero le relazioni tra le popolazioni e le risorse forestale per Lutta l'età moderna. Nel dédalo de! contrabbando, che interesso profondamente il Friuli nel corso del XVIÜ secolo, ricordiamo che anche ¡I legname dev'essere inserito tra i prodotti di frodo. Percib tra l'estate del 1743 e la primavera del 1744 la Dominante emano aicune disposizioni che avrebbero dovuto ostacolare il contrabbando della ¡egna in partenza da! porto di Latisana e diretto verso i mercati dello Stato della Chiesa e dell'lmpero, aggi-rando cosí il rígido sistema econornico e fiscale della Serenissima. Quest'ultima imponeva che qualsiasi prodotto destinato in terraferma dovesse prima passare a Venezia per il pagamento del dazio. Nonostante i controlli, durante la notte i contrabbandieri si spin-gevano con il legname sino alie foci del Tagliamento. Poi costeggiavano la "penisota di Lignario in direzione della Contea di Precenicco, venivano traghettati all'in-temo del complesso dédalo di canal i e acquitrini che frammentavano i! territorio litoraneo del feudo gesuitico per po! essere imbarcati su battelli che attendevano al largo" (p. 33). ! dístretti montuosi erano interessati soprattutto da boschi comunal!. Gli stessi erano dei complessi fondiari ove le comunità esercitavano antichi diritti d'uso non-ché di sfruttamento, che spettavano soitanto alie fa-miglie originarie. Blanco ricorda il ruolo fondamentale della foresta per quesíe realtà. "Nell'economia di vil-laggio i! bosco rivestiva un'importanza polivalente: of-friva cascami e residui arbustivi dei tagli, foglie, frasche e rami frondosi utilízzabilí come strame e "foraggio di soccorso" per gli animali e a quote più basse, castagne da farina e anche frutta {...]" (pp. 37-38). I! bosco rappresentava poi un settore in cui trovare un impiego, come boscaiolo o carbonaio, oppure nel trasporto del carbone e dei legname. Non dimentichiamo la dimen-sione economica rappresentata dal bosco e gli intrecci commercial! che si crearono tra i mercanti di Venezia, de! Cadore e de! Fríuli con le comunità montane. íl pürijm 433 ANNALES • Ser. hist. socíol. ■ 13 ■ 2003 ■ 2 POROOtA ¡N OCENE / KELAZtONi E RECENSlONf / REPORTS AND REWîEWS, 427-
:■-■ V.VI x-qWK. ■■■■i ^m %«.■.'i'.'îl.MÎvi ' . . --. .. 438 ANNALES • Ser. hist. sociol. ■ 13 • 2003 • 2 POROČILA IN OCEN t i RELAZIONi t RECENSION! / REPORTS AND REWIEWS, A27-446' pripravi ikistrativnega gradiva pa, kot že rečeno, ing. arh. Bruno Poropat. Po delu A. Cherinija in P. Gria Bassorilievi araldici ed epigrafici d i Capodistria da I le origini a! 1945 (Trst, 2001) je torej delo rovinjskega Središča za zgodovinske raziskave prav gotovo doslej najbolj temeljito in verodostojno, saj v največji možni meri odslikava današnje stanje koprskega heraldičnega gradiva. Ob siceršnjem zadovoljstvu morda ostaja nekaj grenkega priokusa ob nekaterih spoznanjih, ki so v tem prostoru opazna že kar nekaj časa: vse premalo je pozornosti in podpore pri odgovornih občinskih strukturah, ki so dolžne skrbeti za lastno kulturno dediščino ter obenem zagotoviti sredstva, da bi tako pomembna publikacija izšla tudi v slovenskem jeziku. V sami publikaciji prepogosto bodejo v oči tudi nekatere neustrezne in nekvalitetne grafične priloge, ki ob tehnično in likovno dovršenih risbah Alojza Umeka tu in tam kazijo to sicer zelo dragoceno in pomembno deio o koprski heraldiki, ki se sicer slovenskemu bralcu nekoliko približa ie s slovenskim povzetkom, pa še ta se ne postavlja s korektnim prevodom in slovnično ter slogovno urejenim tekstom. Salvator Žitko Lovorka Čoralič: HRVATI U PRGCESIMA MLETAČKE INKVIZICIJE. Zagreb, Hrvatski institut za povijest - Dom i svijet, 2001, 195 str. U GRADU SV. MARKA. POVIjEST HRVATSKE ZAjEDNICE U MITOMA. Zagreb, Golden marketing, 2001, 522 str. ŠSBENČANI U MLECIMA. Knjižnica Faust. Šibenik, Gradska knjižnica juraj Sižgorič, 2003, 280 str. Lovorka Čoralič, mlada hrvaška zgodovinarka, nas v zadnjem času redno preseneča s kvalitetnimi monografijami, ki se ukvarjajo z demografsko problematiko, predvsem z vzhodno-jadranskim naseljevanjem v Benetkah. Kot dobra poznavalka čezjadranskih migracij (predvsem hrvaškega izseljevanja na Apeninski polotok) avtorica v knjigi Hrvati u procesima Mletačke inkvizicije analizira pojavljanje Hrvatov pred sodišči beneške inkvizicije, katere namen je bil odkrivati, preprečevati in kaznovati vsak družbeni odklon, ki bi utegnil škodovati republiki. V zgodnjem novem veku je Oficij (sodišče svete inkvizicije) prerasel v središčno ustanovo za nadzor nad verskim življenjem na celotnem ozemlju Serenissime. V sklopu fonda beneške inkvizicije državnega arhiva v Benetkah so tudi zapisniki procesov, ki so v Benetkah potekali med letoma 1541 in 1794. Zbranih je 150 svežnjev z več kot tisoč procesi. V 53 so kot priče ali obtoženi nastopale osebe, rojene na vzhodni jadranski oba- mtVATSKI INSTITUT ¿A ¡»{JVIH-ST HlHUOrkK.-t i tu\ M ' K A !•( >VU \ h; ,jJ> LETAČK fi. Sodni procesi, opisani v knjigi, nikakor niso suhoparni pravno-politični in zgodovinski akti, saj nam nazorno prikazujejo življenje ljudi z vzhodnega Jadrana. Sicer je avtorica s to problematiko seznanila širšo javnost slovenske Istre že jeseni 1997, ko je na mednarodni konferenci o sistemih oblasti analizirala sodne procese beneških inkvizitorjev, pred katerimi so stali prebivalci Istre, Dalmacije, Boke in Bara. Izdajatelja knjige sta Dom i svijet in Hrvatski institut za povijest, kjer je avtorica tudi zaposlena, glavni urednik pa je dr. Mirko Valentič. U gradu sv. Marka. Povijest hrvatske zajednice u Mlecima je dopolnjena, popravljena in razširjena izdaja avtorine doktorske disertacije z naslovom Hrvati u Mlecima (Hrvati v Benetkah), zagovarjane leta 1998 na Filozofski fakulteti v Zadru. Napisana je na podlagi arhivskega gradiva, predvsem srednjeveških oporok, ki jih je avtorica obdelala v beneškem državnem arhivu v letih 1992 in 1994. Knjiga ima 522 strani s predgovorom, petnajstimi poglavji, zaključkom v treh jezikih (hrvaškem, angleškem in italijanskem), obsežnim seznamom virov in literature, obilico prilog in kazalom toponimov, oseb ter predmetnim kazalom. Na koncu dela je še nekaj kratkih in jedrnatih stavkov o življenju in delu mlade perspektivne znanstvenice. 439 ANNALES • Ser. hist. sociol. ■ 13 • 2003 ■ 2 POROČILA IN OCENE / KEEA2IONI E RECtNSLONI / KEPORTS AND KEWIEWS, 427-M6 Začetno poglavje monografije je namenjeno predstavitvi virov o bivanju in delovanju Hrvatov v Benetkah v obdobji! obstoja Serenissime. Sledi opis smeri hrvaških migracij od 15.-17. st. Po kratkem orisu takratnega zgodovinskega ozračja in opredelitvi vzrokov za migracije Hrvatov je avtorica izpostavila tri osnovne emigrantske tokove: severni oz. severozahodni tok proti Avstriji, Ogrski, Slovaški in Češki, zahodni tok proti Istri, Kranjski, Štajerski in Furlaniji, ter čezjadranski tok. V naslednjih treh poglavjih je podrobno opisan razvoj hrvaških čezmorskih migracij od 9.-18. st., v šestem pa še sestava migrantov po kraju (regiji) rojstva in priimkih. Posebna poglavja so posvečena prikazu beneških mestnih četrti, kjer so se migranti z vzhodnega Jadrana najpogosteje naseljevali, ter njihovim poklicem, vsakdanjiku, kulturi in verskemu življenju. Podrobnemu opisu delovanja bratovščine Sv. jurja i Tripuna sledi členitev odnosov med hrvaškimi emigranti v Benetkah in njihovo staro domovino. Trinajsto poglavje (namerno?) predstavlja temnejšo plat delovanja in bivanja Hrvatov v laguni oz. procese beneške inkvizicije proti njim (zaradi zvodništva, hazarderstva prostitucije, herezije, krivoverstva, magije, blodenj...). Delovanju Hrvatov v Benetkah po Napoleonovem zrušen ju Serenissime je avtorica posvetila predzadnje poglavje, zadnje pa je namenita predstavitvi kulturne dediščine, ki so jo hrvaški umetniki, gradbinci, kiparji, slikarji, glazbeniki, književniki, filozofi in znanstveniki zapustili v Benetkah. Zanimivega branja pa s tem še ni konec, saj je do konca knjige še okroglih sto strani virov, literature in prilog. Ravno ob pregledu virov in literature je moč dojeli, kako veliko bazo podatkov si je avtorica ustvarila s svojim delom v Benetkah. Predstavljena knjiga pa ni bila edini sad tega dela. Avtorica se nam v letu, ko je bil Šibenik razglašen za hrvaško kulturno prestolnico, predstavlja z novo knjigo, ki opisuje življenje Šibenčanov v Benetkah, v obdobju Serenissime: Šihenčani u Mlecima. Kot rečeno, pred dvema letoma je avtorica napisala obsežno splošno monografijo o migracijah z vzhodne na zahodno jadransko obalo, v pričujoči knjigi pa je vzela pod drobnogled le v Benetke izseljeno prebivalstvo iz srednjedalmatinskega Šibenika. Osnovne vire za opravljeno raziskavo najdemo v zbirkah in fondih beneškega državnega arhiva. Po uvodnem poglavju jih avtorica tudi podrobno predstavi. Temu sledi kratek oris zgodovine beneško-šibenskih 440 ANNALIES • Ser. bist. socio). - 13 • 2003 • 2 POROČILA IN OCENE / RELAZIONI E RECENSION! / REPORTS AND REWIEWS, .127-446 odnosov od srednjega veka do bridkega konca republike. V nadaljevanju se avtorica dotakne malone vseh plati življenja Šibenčanov kot imigrantov v mestu sv. Marka. Opiše njihovo migracijo v druga zahoclnojad-ranska mesta od Veneta do Apulije, predstavi beneške četrti, kjer so se večinoma naseljevali, razčleni njihove poklice, kulturo in standard oz. njihovo ekonomsko moč. Izspostavi kapitane, mornarje, ladjeclelce, tkalce, čevljarje, svečarje, sodarje, hišne posle, cerkveno osebje, umetnike, vojake in posameznike, ki so se zaposlili v beneški državni upravi. Beneški vsakdanjik šibenske imigrantske družine je v knjigi deležen posebne pozornosti. Poteg same družine v tem poglavju avtorica obdela še družinske prijatelje, odnos družine do drugih sonarodnjakov in sestavo hišnih poslov na domovih šibenskih imigrantov. Posebnega poglavja je bilo deležno versko življenje Šibenčanov (mesto pokopa-pokopališče, pogrebni običaji, maševanje, zapuščine beneškim cerkvam, samostanom, bratovščinam, hospitalom .,.). Tu avtorica ni mogla mimo hrvaške bratovščine sv. jtirja i Tripuna, ki so jo nekateri Šibencani vodili, mnogi pa v oporokah bogato obdarovali. Podrobnega opisa so bili deležni še pomembnejši predstavniki šibeniških diplomatskih predstavništev, graditelji, kiparji, slikarji, grafiki, zlatarji, glasbeniki, književniki, znanstveniki in filozofi. Zadnje poglavje pred zaključkom avtorica nameni opisu delovanja Šibenčanov v Benetkah po propadu republike in predvsem v obdobju Pomladi narodov v revolucionarnih letih 1848-1849. Glede na obsežno gradivo, ki ga je avtorica knjige obdelala v Beneškem državnem arhivu, in glede na dejstvo, da je iz Bara, Boke, Splita in Zadra čez Jadran v Benetke imigriraio še več prebivalcev kot iz Šibenika, je samo še vprašanje časa, kdaj nas bo mlada dalmatinska zgodovinarka znova prijetno presenetila. ivica Pietikosic Državni arhiv 11 Pazinu: HERBARIj GIAN PAULA CAVALLIjA IZ 1719. GOD1NE. Pazin-Pula, DAPA -Sv. German, 2003. CD-rom H panorama istriano clella botanica, e delle scienze natural! in genere, pub oggi dirsi impreziosito ai un'altra opera scientifica che ne mette in risa tío la ricchezza e le peculiarità. Dopo la monumentale ricerca di Claudio Pericin su Fiori e piante deli'lstria. Distribuid per ambiente, pubblicata due anni fa dal Centro di Ricerche Storiche di Rovigno, ê ora la volta délia versione digitalizzata dell'erbario di Gian Paulo Cavalli risalente al 1719. f#i»Il«S*BS V'Äf.tyi'i ■, ■ Oy, rr:-v . ... / ' v^fíisr Mifi! J '"■'T s Í7Ü9, ■ é m ■i m ■-.¡t.;. a __f ' ' II 23 giugno scorso e stata presentata presso 1'Ar-chivio di stato di Pisino I a versione cligitale (ora su CD-rom) di quello che, in base ai dati attualmente a dis-posizione, viene oggi reputato come il pili vecchio catalogo íloreale riferito alia penisola istriana. Si tratta dell'erbario che it medico físico Gian Paulo Cavalli ha falto dono al chirurgo Giovan Battista Benussi nel 1719. L'erbario e stato rinvenuto nel 1974 da jakov Jelinčič, direttore dell'archívio pisinese, nel fondo notai di Dignano. Esso si compone di 49 pagine r/v, d¡ cui manca solo la p. 9, dalle dimensioni di 21 x 30 cm. In sede di presentazione Jelinčič ha sottolineato come l'obiettivo principale di tale opera e quello di preservare questo immenso patrimonio nelta sua versione cartacea rendendolo disponibile al pubbtico nella sua versione informatizzata. E cosí, presso l'archívio pisinese si e deciso di intraprendere questo ambizioso progetto coordínalo dalla giovane archivista Tajana Ujčič. Nel corso dell'esposizione o1 stato pure sottolineato i'appoggio fomito dai vari coílaboratori: per la traduzione Branka Poropat, per l'identificazione dei tipi di planta Slavko Brana e per le abbreviazioni úsate Giovanni Paoletti. Merttre ía trascrizione e stata intera-mente curata dalla stessa Ujčič. ¡van Sugar, gia docente di botanica presso la facolta di farmacología e scienze biochímiche di Zagabria, sí e soffermato sut valore storíco-scientifico dell'erbario. Egli ha sottolineato come una delte peculiarita delta raccolta floreale de! Cavalli vada individúala nel le üngue cli cui questo si compone. Dalle radies etímologiche dei termini trapelano infatti, oltre a que!le venete e latine, delle derivazioni che potrebbero riportare ad un'orígine croata o, come sarebbe piü corretto asserire data l'altez-za cronologica cui e stato composto, ad una lingua 441 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 • 2003 • 2 POROČILA IN OCENE / RELAZION! E RECENS I ON I / REPORTS AND REWIEW5. 427-44fi protoslava moho simiie al croato che meriterebbero di essere oggetto di fu tu re ri cerche. D'aítro canto qualche dubbio viene avanzato circa la precisa derivazíone e la denominazione defle erbe trattate. Tale indicazione potrebbe gettare qualche ombra sui fatto se l'erbario fosse stato veramente raccolto ¡n Istria. Ma come ha rilevato Brana, se si confronta la nomenclatura adottata dal Cavalli con qLiella comparsa nei Commentari storici-geografici della Provincia dell'istria di Giacomo Filippo Tommasini (vescovo di C i tía nova dal 1641 al 1655) si evince che !a terminología applicata alie di verse varieta erboree risulía essere alquanto somtgliante. Cío depone sicuramente a favore della tesi che vuole l'erbario del Cavalli essere originario dell'istria. Inoltre, una maggíore presenza di specie floristiche continentali rispetto a quelle litoranee farebbe supporre che la raccolta fosse stata erborizzata principalmente nell'entroterra istriano. In fin ejes conti, ¡o scopo del Cavalli non era certamente quello di realizzare un'opera dai contenuti prettamente scientifíci ma piuttosto quello di propone un catalogo delle piante comunemente disponibili su! territorio ed alie quali la gente poteva ricorrere per la medicazione e la cura. Proponiamo di seguito una delle 4 ricette che compaiono nell'erbario relativa alia Brionia: Brionia/ Le fronde et ii frutto et ¡a radice ano Virttü Acuüa/ il perche Si mettano con Acetto et Salle sopra Pulcere/ che li Chiamano Chironie et in quelle Che li Con Vertí-/ -no in Canchrene il frutto Cotto con il granno Beutto (a/ abondanza di Latte darsi per tuto un Anno ogni giorno a/ Bevere con Vino al pesso di una drama la radice a Colloro/ che patiscono il Mal Caducho dassi nel medessimo modo alli/ Atonitti et ai Vertigínossi gioua Beuüa al pesso di due drame/ al morsso delle Vipere ma non é da daré alie done grauide/per che amazza la creatura nel Corpo Conturba qualche Volta/ Lintelletto et provoca Vurina fassene Elettuario con mele/ per Colloro che maiagiuolmenle Respirano et che sono in pericolo/ di strangolarssi per la Tosse per li Spasemetti rotti et por li dollori/ del Costato Beutta con Acetto a! pesso di tre obolli 30 giorni/ Consuma la Milza (6v). Nella sua allocuzione, Brana si e puré soffermato sul particolare signiíicato che assume la datazione in cui l'erbario e stato compllato. Questa potrebbe infatti essere ancora piü remota e risalire ali'ultimo quarto del Seicento, dal momento che il 1719 non e che l'altezza cronológica in cui fe stata compiuta la dona2Íorte. Quel che e certo e che l'erbario de! Cavalli sicuramente precede cronológicamente quello di Giovanni Girolamo Zanichelli risalente al 1722 e ora conservato a Padova. Quest'uitimo, che porta il nome Raccolta in istria, e stato erborizzato dai botánico e farmaceuta veneziano in collaborazione con il collega florentino Pier Antonio Micheli nel giro di due tomate (1722 e 1725). II progetto, concretizzatosi nella produzione di 300 CD-rom, è stato realizzato grazie al supporto finanziario clel Ministero della cultura croato, dei comuni e c.ittà cleiia Regione istriana e di Natura Histrica. Nella seconda parte della sera ta pisinese, che ha riseontrato un notevole successo di pubblico, e stato presentato un'altro progetto in corso di digitaíizz.azione. Si tratta della versione elettronica del Catasto fran-ceschino, il cui originale viene custodito presso l'Archi-vio di Stato di Trieste, La coordinatrice del progetto, Mírela Slukan Altií dell'Archivio nazionale di Zagabria nonché uno dei maggiori esperti di cartografía dell'area croata, lia fatto il punto della situazione: attualmente si e informatizzato grosso modo un primo terzo di quello che dovrebbe essere l'obiettivo fínate -la digitalizza-zione integraíe dell'lstria croata- procedendo geográficamente dalle zone nordoccidentalí verso quelle centro-occidentali. Possiamo auspicare che un giorno vengarto ricoperte anche le zone a nord del Dragogna in modo che il ricercatore, o il comune cittadino, oltre che in quello triestino, possa disporre pure ne II'arch i vi o pisinese della versione digitalizzata dell'istria nel suo intero. Dean Krmac Oto Luthar - Jurij Perovsek (ur.): ZBORNIK JANKA PLETERSKEGA. Ljubljana, Založba ZRC, 2003, 666 str, V počastitev osemdesetletnice akademika prof. dr. Janka Pleterskega je Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti izdal obširen in zajeten zbornik. Kot sta v njegovem predgovoru napisala urednika Oto Luthar in Jurij Perovšek, je to nadaljevanje že uveljavljene prakse izdajanja jubilejnih zbornikov v počastitev vodilnih osebnosti slovenskega zgodovinopisja. Na 666 straneh knjige se bralcu s svojimi deli predstavi 49 avtorjev, ki jih je k sodelovanju privabil ZRC SAZU. PriČLfjOČi zbornik je razdeljen na osem vsebinskih sklopov. Prvi je posvečen akademiku osebno, Njegovo življensko pot predstavi dr. Vida Deželak, obsežno bibliografijo (od teta 1949} pa Nataša Stergar. Naslednji sklopi si sledijo kronološko. Drugega, ki zajema obdobje južnoslovanske zgodovine do 19. stoletja začenja dr. Ignacij Voje z razpravo o Gregorju Čremošniku in njegovem delovanju v dubrovniškem arhivu. Nadaljuje ga koprski trio (dr. Darovec Darko, dr. Krmac Dean in mag. Podovšovnik Eva) s poskusom demografske analize svojega mesta v 16. stoletju, zaključuje pa dr. Klemenčič Matjaž s pregledom zgodovine Makedonije in Makedoncev od naselitve Slovanov v 6. stoletju do samostojne države s spornim imenom v 21. stoletju. 442 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 - 2003 • 2 POROČILA IN OCENE RELAZIONI E REŒN5ÎONI / REPORTS AND REWIEWS. 427-MG Tretji sklop razprav časovno sega do konca prve svetovne vojne, je najobsežnejši, saj v njem sodeluje 12 znanstvenikov, ki večinoma obravnavajo 19. stoletje. Domačo, slovensko problematiko tega veka predstavljajo dr. Cvirn Janez {Razvoj društev na Štajerskem 1815-1880}, dr. Domej Teodor (Taborsko gibanje na Koroškem in šoistvo), dr. Melik Vasilij {Slovenski državni poslanci 1873-1918), dr. Bergant Zvonko {Razmerje med vero in narodnostjo pri Ivanu Tavčarju in Ivanu Šušteršiču), Stergar Rok {Dr. Ivan Šušterčič proti grofu Jožefu Antonu Barbu-Waxensteinu. Dvoboj, ki ga ni bilo.), dr. Olga Janša Zorn {Odnos slovenske politike do turističnih organizacij s posebnim ozirom na Kranjsko pred prvo svetovno vojno) in dr. Vovko Andrej (Delovanje društva Sudmark na slovenskem Štajerskem do leta 1914 v luči pisanja Slovenskega Branika). Hrvaške teme iz obravnavanega stoletja obdelujejo Vrandečič josip (Nazione Dalmata ili nemiri u trogirskom pro-svjetiteljskom krugu), dr. Korunič Petar {Hrvatski nacionalni program i moderno društvo za revolucije! 848-49) in dr. Rajšp Vinko (Škof Anton Mahnlč in duhovniki škofije Krk v očeh dunajskih oblasti v času prve svetovne vojne), srbske dr. Perovič Latinka (Liberalni de- mokrat Milan Piročanac i nastojanja za modernizaciji! Srbije 19. veka} in avstrijske dr. Moli Martin (Prva svetovna vojna in politično sodstvo v avstro-ogrski: empirične ugotovitve iz slovenske in nemške Štajerske). Obdobje med svetovnima vojnama je časovni okvir četrtega sklopa. V njem s svojimi deli sodelujejo dr. Kresal France (Socialna politika na Slovenskem do druge svetovne vojne), dr. Mitrovič Andrej (Nastanak moderne Srednje Evrope. Prekretna jesen 1918), dr. Trgovčevlč Ljubinka (Nauka o granicama: jovan Cvijič na Konfe-renciji mira u Parizu 1919-1920), dr. Lešnik Avgust (Idejnopolitični in organizacijski razkol v Socialistični stranki Italije 1919-1922), Filipič France (O življenju in delovanju Dušana Kermavnerja med leti 1903-1929), mag. Trampuž Ltlijana (Primorski emigranti - komunisti v Ljubljani v času šestojanuarske diktature), dr. Stiplov-šek Miroslav (Prelomnica v avtonomističnih prizadevanjih banskega sveta Dravske banovine sredi tridesetih let), dr. Milica Kacin VVohinz (Slovensko - italijanski odnosi v razdobju 1918-1941) in dr. PerovŠek Jurij (Jugoslovanska nacionalna stranka in vojna 1939-1941). Z razpravami o drugi svetovni vojni so v petem tematskem sklopu udeleženi dr. Deakin William (Nemški in zavezniški načrti za izkrcanje na Balkanu), dr. Ferenc Tone (Poročila urada Gestapa iz Celovca), dr. Biber Dušan (Ameriške misije, slovenski partizani in prodor na sever) in dr. Knight Robert (Peter Wilkinson in koroški Slovenci, april 1946). Čas po drugi svetovni vojni (šesti sklop) pa obravnavajo dr. Melik jelka (Javno tožilstvo, pomemben organ pri prevzemu oblasti 1944-1953), dr. Gombač Boris (Prizadevanja Slovencev za priključitev Kanalske doline leta 1945), mag. Gombač Metka (Okrajni narodnoosvobodilni odbor Nabrežina 1945-1947), dr. Troha Nevenka (Volitve v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja), dr. Malle Avguštin (Praznovanje 30-letnice koroškega plebiscita 1920-1950), dr. Čepič Zdenko (Čas pre-noviteljstva. Oris politike ZKS od aprila 1988 do aprila 1990) in dr. Hantsch Ernst (Politično katolištvo. Država in cerkev v Avstriji od 1919 do danes). Izbranim vprašanjem zgodovinopisja sta namenjena zadnja vsebinska sklopa, v katerih s svojimi članki sodelujejo dr. Grdina Igor (Kaj pravzaprav pomeni pisati zgodovino), dr. Prunk Janko (Slovenija kot ideja in politični program evropskega razsvetljenstva 1768-1918), dr, Marušič Branko (Prispevek k poznavanju stikov med slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji), dr. Mihelič Darja (Od sobtvanja do razhoda. Utrinki iz zadnjih dveh desetletij sodelovanja zgodovinarjev druge Jugoslavije), dr. Promitzer Christian (Telo, rasa in meja), Križišnik-Bukič Vera (Protislovja med etničnim in nacionalnim ali zgodovinska izkušnja Bosne in Hercegovine), dr. Roksandič Drago (Zgodovinski spomin ali zgodovinska pozabljivost? Razprava o politični kulturi v Srbiji), Kuljič Todor (Socializem v renacionaliziranem in antitotalitamem srbskem zgodovinopisju) ter dr. Luthar 443 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 13 - 2003 • 2 POROČILA iN OCENE / RtLAZION! E RECENSION!,' REPORTS AND RBVIOVVS, .Í27--MG Oto in Breda (Kolonizacija spomina. Politika in tekstualnost domobranskih spomenikov po letu 1991}. Vsebinski sklopi, ki tvorijo obravnavani zbornik, zajemajo vsa vprašanja, ki se jim akademik janko Ple-terski posveča v svojem znanstvenem delu. Vsi prispevki so objavljeni v jeziku, v katerem so bili napisani. Širok spekter tem, ki jih knjiga nudi in imenitnost avtorjev so zagotovilo, da bo po njej segalo veliko število bralcev, ne samo zgodovinarjev in humanistov. Ivica Pletikosič ATTI DEL CONVEGNO F. COMMEMORAZIONE D! ANTONIO BAJAMONTI MIRABILE PODESTÀ Dl SPALATO. Tenutosi il giorno 20 del mese di ottobre dell'anno 2001 presse il Circolo délia stampa di Milano. Milano, Assoc.iazione nazionale Venezia Giulia e Dalmazia, Comitato provinciale di Milano, 2003, senza indicazione delle pagine. La caduta délia Serenissima non porto a grandi sconvolgimenti sociali ed istituzionali in Dalmazia. Questa terra continuO ad esprimere il suo essere anche nei decenni successivi. L'Unione délia Dalmazia al Lombardo-Veneto, che si protrasse sino al 1866, rap-presentb il legame ideale di quella terra con ¡'Italia. Con la terza guerra d'indipendenza, la battagiia di Lissa e la conseguente cessione del Veneto asburgico a favore del regno sabaudo, la patria di Diocleziano entrb in una nuova fase délia sua storia. La controffensiva di Vienna, atta ad ostacolare il cammino degli italiani di Dalmazia, poiché "pericolosi" in quanto auspicavano l'unione délia stessa alla corona dei Savoia, si tradusse in una lenta e gradúale morte délia presenza neolatina sulla sponda orientale dell'Adriatico. Le scuole, le organiz-zazioni, gli enti di matrice italiana furono messi al bando dall'Austria, favorendo di conseguenza ¡'elemento croato, considéralo più fido ed estraneo da qualsiasi forma di irredentismo. Nonostante il clima poco favorevole alla componente dal m ato-ve neta, quest'ultima si organizzo e diede nuova vita. Sono gli anni in cuí si sviluppano i due grandi partiti, ovvero quello autonomista, propenso ad una Dalmazia esclusa da qualsiasi vincolo con la capitale austríaca e con Zagabria, nonché quello annessionista, favorevole all'unione con la Croazia. i due partiti denomináis rispettivamente "italiano" e "croato", non devono essere confusi, e considérais delle organizzazioni su base nazionale. Innanzitutto i! concetto di nazionalita si tro-vava ai suoi albori e prevaleva ancora una identi-ficazione regionale, dietro le quaii si riflettevano le consuetudini e la microcultura di una determinata area. Per questo motivo le due fazioni raccolsero entra di sé sia esponenti di lingua e di cultura italiani e/o croati, o anche di entrambe, considerato il fatto che la Dalmazia fu da sempre una regione di contatto tra il mondo romanzo e quello slavo. In questo contesto di passione política inquadriamo pure Antonio Bajamonti di Spalato, personaggio di notevole rilievo ed espressione sublime délia "pagina" italiana délia storia ottocentesca dalmata. Studiare il XIX secolo in Dalmazia, significa analizzare soprattutto la vita municipale cleile cittadine dai connotáis típicamente veneti. Vuol dire prendere in considerazione quelle comunità che si sentivano ancora figlie di Venezia, e come îali si comportavano. Ma nonostante questi aspetti, lo storico che affronta questo periodo non deve omettere la nuova dimensione che intéressa la regione, ovvero il sorgere délia coscienza nazionale tra gli slavi. Quest'ultimi, per secoli coabitatori délia regione, ac-canto ai "romani" delle città, erano visti soltanto corne contadini e pastori, morlacchi, ovvero una massa di persone ancora alio stato infantile. A poco a poco i croati riuscirono a prendere il sopravvento (grazie ail'appoggío e alla complicité austriaca) scardinando l'elemento italiano dalle sue posizioni egemoniche. Si verifico eos) il "crolio" dei municipi; l'ultimo a cadere fu Ragusa ne! 1899, escludendo, ovviamente, Zara, roc-caforte italiana délia regione. Ritornando a Bajamonti, ricordiamo che quest'estate e uscita una pubblicazione concernente !o stesso da! titolo "Atti de! convegno e commemorazione di Antonio Bajamonti mirabile podesfa di Spalato" edito dal Comitato Provinciale di Milano dell'Associazione Nazionale Venezia Giulia e Dalmazia (ANVGD). La mani-festazione svoltasi ne! capoluogo lombardo, il 20 ottobre 2001, s'era prefissato di daré un contributo concernente la figura e all'opera de! grande dalmata. Nato nei settembre de! 1822, frequento il liceo spalatino dopodiché si iscrisse alla facoltà medico-chirurgica di Padova ove si laureo. Nei 1860 fu eletto podestà e vi rimase alla guida délia città sino a! 1882 {ecceîto una breve interruzione nei 1864-65). Rispettato e ammirato sia dagli italiani che dai croati, Bajamonti fu il fautore di important! opere pubbliche, come l'introduzione deii'il-luminazione a gas, la costruzione dell'acquedotto, dell'ospedale, di una piazza circondata da gallerie, délia cliga de! porto; nonché la creazione di scuole tecniche, la Banca dalmata, la scuola operaia ecc. (cfr. Oscar Randi, voce Bajamonti, in Enciclopedia italiana, vol. V, Roma 1949, p. 886). 1! volume summenzionato si apre con i sa!uti da parte di Giannantonio Codeas, Consigliere nazionale dell'ANVGD e del dott. Vittorio D'Ambrosi, presidente del Comitato provinciale di Milano dell'ANVGD. 1 lavori vengono aperti dal prof. Fulvio Salimbeni dell'Università di Udine con il tema "Vita di un grande italiano di Dalmazia", e sottolínea in primo iuogo la scarsa attenzione délia storiografia italiana aile proble-matiche legate alla sponda orientale del mare Adriático, 444 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 • 2 COROCHA !N GCTIME / RRA2ION! E RECENSfON! / REPORTS ANO REWIÍ-W5. 427-4+6 indicando anche le nuove prospettive di ricerca, come ad esempio il riíorno dello studio dei grandi personaggi, che non e solo ricostruzione delía vita di un s¡ngoío, bensl puo essere l'occasione e un modo per affrontare un periodo piü o meno ¡ungo. Aggiungiamo, poi, che uno degli esempi recenti piü noti fe sicuramente ¡'ampio lavoro cli ricerca di Renzo De Felice inerertte ia biografía di Benito Mussoiini, i! cui risultato fínaie e una monumentale storia cl'ltalia dalia fine dell'800 sino al 1945. Una storia neila quaie il duce e si ai centro clella trattazione, ma vengono analizzati tutti i segmenti possibíli della reató italiana. Interessante anche ¡'interven to del prof. Gastone Coen di Zara reguardante "Antonio Bajamonti í í 0 anni dopo" nei quaie affronta la vita quotidiana della cittá di Spalato, allargando lo sguardo ad una Daimazia permeata di cultura italiana, ponte, tra ¡'Italia e la Slavia. II prof. Luciano Monzali deli'ateneo di Bari presenta un'ampia relazione dal titolo "Dalmati o italiani? Antonio Bajamonti e i! liberalismo autonomista a Spalato nella seconda meta delTOttocento". Nello stesso traccia la feconda attivita política del podesta, sia nella Dieta provinciale dalmata (1861-91) che nella Camera dei deputa ti austríaca (1867-70 e 1873-79). Una personal^ che rímane ancora largamente sconosciuta o mal compresa. Prende in esame l'eterogeneita della cití'a, costituíta da italiani e croati bílirigui, con i borghí abitati da slavi i¡ cui idioma era il dialetto ciakavo. "La coesistenza di questi nuclei urbani che appartenevano alia medesima unita ammi-nístrativa e comunale rendeva Spalato una citta ítalo-slava", secondo lo storico pugliese, e continua (Bajamonti) "si sentí e consideré ínnanzitutto spalatíno, e, in quanto tale, poteva dichiararsi, senza timore di contraddízione, dalmata di lingua e cultura ítaliane, ma anche amante e difensore della civílta slava dalmata". Nello scritto non poteva mancare il "duetlo" con Gavrílo Rodic, governatore della Daimazia neglí anni 1870-1881, siavofílo e nemico dichiarato degli autonomista dalmati, che, a suo modo di vedere le cose, erano "una forza política infame (...) la cui itaiofílía preoccupava come possíbíie índice di future tentazioni secessioníste". Sino alia fine, Bajamonti fu un acceso sostenitore della causa italiana della Daimazia, pronunciando "La lingua italiana, o Signori, non c¡ fu impórtala, e nostra" rispettando a! contempo anche i díríttí dei croati e dei serbi. i! contributo fínale fe quelio del senaíore Lucio Toth che nei suo intervento sostiene che "Soltanto attraverso contribuí! di tale acribia scientifíca e possíbile comprendere e valutare appieno una figura come quella di Antonio Bajamonti". Nei rimanenti 2/3 del volume i curatorí dello stesso hanno ritenuto opportuno proporre alcuni opuscoli, in versione fotostatica, scritti dal podesta spalatíno. A mío avviso, si tratta di un'appendice di grande valore, in quanto, lo studioso di storia dalmata, ma non solo, ha cosí a sua disposizione testi rarissimí, di primaría importanza per comprendere il periodo in questi one. Essi sono i seguenti: Discorso inaugurale del Dr. A. Bajamonti 4 luglio 1886, Spalato 1886; Discorso pro-nunziato alta Camera dei députât/, Spalato 1876; Relazione delta Congregazione municipale di Spalato letta all'onorevole Consiglio riunito nei cfi 25 decembre 1860; Nello inaugurare la publicita delle sessioni municipali in Spa/ato, Trieste 1862; lllustrazione del Teatro Bajamonti in Spalato, Spalato 1860. Ritengo doveroso soffermanni, invece, sulla pubblicazione finale riprodotta nei volume. Si tratta del libro "Onoranze funebri ad Antonio Bajamonti" (Zara 1892) di ben 338 pagine, con una miriade di informazioni inerenti la morte del grande dalmata, che in qualche modo ha sorpreso tutta la costa orientale deli'Adriatico. Vengono riportati gíi articoli apparsi sui giornali di Zara, Trieste, Trento, Vienna, Graz, Roma, Napoli, Bologna, Genova, Milano, Pola. Le pagine seguenti presentano i teiegrammi di cordoglio provenientt da ogni dove. Tutta la Daimazia fu, almeno con ít pensíero, presente al funerale del podesta. Arbe, Pago, Zara, Sebenico, Knin, Verlicca, Traü, Almissa, Lésina, Lissa, Comisa, Curzoia, Macarsca, Imoschí, Ragusa, Cattaro, tanto per citare alcune localíta, espressero il dolore per la grande scomparsa. Da quest'ultima cittadina, il podesta Ste-fanovic scrtsse, in serbo-croato, ad Ercolano Salvi di Spalato, pregándolo di far partecipare l'omonimo co-mune al corteo fúnebre con una corona sulla quaie vi sarebbe stata, da un lato la scrítta "Opéina Kotorska" in caratteri círillici, nonché "II Comune di Cattaro" dail'altro. Sono tantissimí i messaggí inviatí alia vedova. Dall'estremo meridione della Daimazia giunse il seguente: "Gioventù di nazíonalita italiana di Cattaro, piangendo venerando patriota, augura che l'esempío da lui dato non rimanga infecondo". Tantissimí anche i teiegrammi provenienti da Trieste, Capodistria, Pirano, Parenzo, Pola, Albona, Lussinpiccolo. II podesta Venier di Buie espresse: "Lutto spalatino fe lutto nazionale, imperocchfe Bajamonti simboleggiava lotta leonica a difesa nazionalità italiana conculcata", mentre il primo cíttadino di Rovígno Rísmondo scrisse: "La cittá di Rovigno condívíde dolore della italiana Daimazia". Non mancarono nemmeno i necrologi, apparsi su tutti i giornali deli'Adriatico, del regno d'ltalia, nonché dei Balcani come il Glas Crnogorca di Cettigne, il Narodni Dnevnik di Belgrado e il Napredak cli Sarajevo. Tutti questi elementi rappresentano sicuramente un punto di partenza per lo studio di una storia costituita ancora da troppí perché! Kristjan Knez 445 ANNALES • Ser. hist. socioi. ■ 13 • 2003 • 2 POROČILA IN OCENE/ RELAZIONI E RECENSION! / REPO RIS AND RLWIEWS. 427-4.16 Štefan o lusa: ITALIA - SI..OVENSA 1990 / 1994. Pirano, Edizioni l! Trillo, 2001, str. 247 S svojo prvo knjigo se nam v Annales prvič predstavlja mladi, nadobudni in obetavni istrski zgodovinar Stefano Lusa. Kot pravi loka list, je svoj prvenec: izdal v rojstnem Piranu, pri matični manjšinski organizaciji. V njem obravnava, analizira in proučuje politične odnose med Italijo in Slovenijo v petletki 1990-1994. Z nabranimi novinarskimi in Liniverzitetnimi (diplomira! iz zgodovine na univerzi v Trstu) izkušnjami se je avtor svojega dela lotil zelo resno, zavzeto in predvsem objektivno. Preučevanih pet let je avtor v knjigi razdelil na štiri poglavja. Začetno obsega obdobje od razglasitve slovenske neodvisnosti do mednarodnega priznanja nove samostojne republike, ki jo je pred Italijo priznalo štiriindvajset držav. V drugem poglavju je obdelan čas od priznanja do poletja 1992, ko je Slovenija prevzela vso dediščino (Osimski sporazum, Rimski sporazum...) jugoslovanskih (dobrososedskih?) odnosov z Italijo. Mejnik tretjega pogiavja je zmaga Poia svoboščin na italijanskih parlamentarnih volitvah in sestava nove italijanske vlade. Zadnje in hkrati najobsežnejše poglavje zajema obdobje od Berlusconijevega prihoda na oblast do zapletov okrog Oglejskega sporazuma. Podlago knjige tvorijo razgovori s takratnimi politiki (Robertom Battellijem, Lojzem Peterletom in Francom Jurijem, opravljeni v maju 2001 in objavljeni v prilogi) in članki v italijanskem (La Voce del popolo, II Piccoio, la Repubblica) in slovenskem (De!o, Dnevnik, Primorske novice) časopisju. Uvodne besede so posebna rariteta, saj so eden izmed zadnjih literarnih prispevkov velikega pirančana, nedavno preminulega dr. Diega de Castra. Avtor se je zavedal občutljivosti obravnavanega obdobja in njegove relativno zelo kratke časovne odmaknjenosti (velika večina v knjigi omenjenih oseb je še danes živa) ter možnosti različnih reakcij omenjenih oseb, zato si je objektivnost izbral za najmočnejše orožje. I V'r-1" ' j i i/J i* & ! -'■•'■¿■¿O; Mž-J r~jy?T! £:--iiJk J.^rf/I ¡■.¡.■li-i/^ Tja bi knjigo spoznali še drugi Slovenci, ne samo istrski bi(tri)lingvisti, jo bo potrebno prevesti v slovenščino. Kdo bo prej? Ivica Pletikosič 446 ANNALES • Ser. bist. socio!. • 13 - 2003 • 2 ¡N MEMORÍAM. 447-455 IN MEMORIAM DIEGO DE CASTRO (1 907-2003} Con Diego de Castro se n'fe andato l'uitimo grande piranese, l'ultimo esponente di quel ceto nazional-libe-rale illuminato che si era formato nell'Ottocento. Dotato di un'immensa cultura enciclopédica, era troppo brillante ed aveva troppa onestà intellettuale per essere un conformista ed era troppo orgoglioso délia sua índipendenza per cercare facíIi consensi o per píegare íl suo giudizio alie conveníenze politiche del momento. Per molti era una vera e propria enciclopedia vívente delta "questione giuliana" e de!le vicende legate alia definízione del confine tra Italia e Jugosavia. Da Roletto, un paesino Piemontese nei pressi di Pinerolo, contí-nuava ad osservare con estrema attenzíone quanto av-veniva a Trieste e ín istría. Senza astio, odi o rancorí, i! "grande vecchio", analizzava quanto stava accadendo e continuava a dire che l'unica sírada percorribíle era quella deüa collaborazione. Era nato i! 19 agosto del 1907 in uno dei piü imponenti edifici di Pirano, a palazzo Gabriel!oggi sede de! museo del mare. Era ¡'ultimo discendente di una famiglia di cui si possono trovare tracce nei document i cittadini a partiré dal 933. Apparteneva all'alta borghesia, alla classe sociale più eievata, che in Istria costituiva lo zoccolo duro dell'italianità irredentista. Ripercorrendo le tappe délia sua vita si pub rac-contare i! Novecento, un secolo che nelie nostre terre è stato quanto mai travagliato. Chi l'ha coriosciuto sa che parlare con lui era come viaggiare ne! tempo e che si pote va tornare in un'epoca molto lontana. "E' un falso mito -- diceva spesso -■ che agli inizi del secolo scorso ci fosse odio tra italiani e slavi. í vertid politici si davano battaglia, ma i rapport! tra la popolazione erano asso-kttamente normal!". Nei suoi licordi c'era la Viribus Unitis che riportava a casa le spoglie dell'arciduca Francesco Ferdinando, degii anni terribili délia prima guerra mondiale ed anche délia gioia per la tanto aneîata redenzione. De Castro, perb, era troppo intelligente ed aveva troppa stima di sé stesso per imbellettare le cose. Ammetteva che, nonostante g!i entusiasmi degli irreden-tisti, l'amministrazione italiana non fece grandissima impressione ai cittadini abituati all'ordine austro-unga-rico e cite dopo la prima guerra mondiale l'ltalia si era annessa un numero eccessivo di sloveni e di croati (lo stesso errore, a suo avviso, lo stava facendo Tito dopo la seconda guerra mondiale con gli italiani, prima che la questione si "risolvesse" con l"'esodo"). Non temeva di affermare che proprio con la fine délia grande guerra comincib il declino economico di Trieste. La città aveva perso quello che era stato il suo retroterra naturale ed era diventata troppo periférica nei nuovo regno per poter conservare la sua importanza. Il suo porto non godeva piü di una posizione vantaggiosa, doveva fare i conti con altri approdi commercial! pitt centrali (soprattutto Venezia) e con scelte politiche che non lo priviiegiavano. La carriera di Diego de Castro in origine non ebbe nul la a che fare con l'Istria e Trieste. Lauréalo in giurisprudenza a Roma, con il massimo dei voti e Iode, nel 1931 ottenne la libera docenza in statistica e nei 1936 divenne professore di ruolo. Insegnô nel le université di Messina, Napoli, Torino e Roma. Dal 1927 al 1997 scrisse numerosissime pubblicaziorii scientifiche nel campo délia statistica demográfica, economica, sociale, docimologica, sindacale e gitidiziaria. Fu considérate i! più importante studioso italiano di statistica giudíziaría penale, di statistica de!la criminalité e délia criminosità. Il suo testo Metodi per calcolare gli indici di criminalité, pubblicato nel 1934, venne ritenuto tra i migliori essstenti. Ne! 1938 fondb l'Istituto di statistica presso l'Università di Torino, che diresse sino al 1972. Oggi ti Dipartimento di statistica matematica applicata aile scienze umane dell'universita de! capoluogo Piemontese porta il suo nome, il suo impegno ne! campo scientifico lo portb ad essere socio délia Società italiana di economía demografía e statistica, detla quale fu anche presidente, e socio dell'lstituto Italiano di antropología dove ricopn la carica di vice-presidente. Ne! 1946 venne nominato Fellow del la Royal Statistical 447 ANNALES - Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 IN MCMOR1AM, 447-465 Society di Londra e divenfô socio onorario délia Società italiana di sîatistica e membro titolare a vita dell'lstituto internazionale di statistica. Nel 1997 fu nominato anche socio onorario dell'lstituto per la storia del risorgimento. Ne! corso délia sua brillante carriera venne insignito di prestigios! premi. Nel 1965 gli fu conferito il Diploma di medaglia d'oro ai benemeriti délia Scuola délia cultura e dell'arte, nel 1981 la città di Trieste gli assegnb il suo massimo riconoscimento - il San Ciusto d'oro - e nel 1993 la Comunità degli italiani "Giuseppe Tartint" di Pirano gli consegnb il San Giorgio d'oro. De Castro lasc.ib l'insegnamento universitario nel 1982, per raggiunti limiti di età, dopo oltre 50 annt di insegna-mento ininterrotto e un anno dopo il presidente délia repubblica, Sandro Pertïni, gli conferí il titolo di "profes-sore emerito". Diego del Castro era quindi, innanzitutto, un pro-fessore universitario di statistica. Da solo amava definirsi semplicemente cosí, in realta, pero, il suo nome rimane indissolubilmente legato alie vicende connesse alia definizione del confine tra Italia e Jugoslavia, che lo costrinsero ad essere un "político" ed un "diplomático" suo malgrado. Dopo la capitolazione italiana ader) al cornitato giuliano, che si era formato nel 1944 a Roma, e si mise a disposizione del Ministero della marina che lo incariœ di occuparsi del problema del confine orientale. In quella nuova veste scrisse 2 libri: Sintesi delía situazione neiia Venezia Ciulia, Fiume e Zara, che rimase in forma dattiloscritta e Appunti sui problema della Dalmazia, che invece venne dato alie stampe. In quel periodo si era perfettamente a conoscenze delle rivendicazioni territorial'! del movimento partigiano jugoslavo, che aveva autoproclamato l'annessione alia federazíone dell'lstria e del Litorale. In Italia si sperava che gli anglo-americani potessero occupare tutti i ter-ritori del regno. A tale proposito l'idea caldeggiata dagli inglesi di apríre un secondo fronte nei Balcani venne vista come una prospettiva anche per far prendere agli anglo-americani il contrallo di tutta la Venezia Giulía. De Castro, cosí, studio uno sbarco in Istria. II piano venne presentato nel 1944 agli inglesi e luí stesso si offfi di mettersi alla guida di una missione esplorativa italiana che avrebbe avuto lo scopo di monitorare le difese eslslenti nel ¡a zona di Salvore, che de Castro conosceva benissimo e che considerava il punto ideale per effettuare l'azione. Gli eventi bellici, e soprattutto le intese di inglesi e americani con i sovietici, avevano fatto oramai definitivamente accantonare l'ipotesi ed alie forze italiane vennero esplicitamente vietata ogni attívita in tal senso. Ben presto, per de Castro, vennero anche compiti operativi. Quando, nell'aprile del 1945, gli inglesi chiesero all'esercito italiano un ufficiale superiore da designare per ogni provincia occupata, de Castro, che all'epoca era tenente, passo in un giorno di due gradt e divenne maggiore; cib gli consentí di venir destínalo a Fiume. Naturalmente non entro mai nella citta Quar-nerina, ma, dopo i 40 giorni di occupazíone jugoslava di Trieste, venne spedito nel capoluogo Giuliano a fare 'l'osservatore in borghese". La sua presenza non passo ínosservata. La polizia segreta jugoslava, infatti, si accorse di lui e gli inglesi gli cornunicarono che nella lista dell'OZNA era il primo da eliminare. Ottimo conoscítore del ¡'inglese, agli inizi del 1946, venne inviato dal governo italiano a Londra e poi negli Statí Uniti per metiere in atto una capillare azione di propaganda e per raccogliere tutte le informazioni utili per il trattato di pace. In quel periodo comincio la sua collaborazione con il C.L.N. dell'lstria e proprío per svoigere meglio questa sua attívita venne nominato con-sulente economico della zona di Trieste. II suo ímpegno pero non gli fece perdere la vísione d'insieme de! problema. Come constata lo storico Roberto Spazzali: "Per de Castro era chiaro che la rinuncía dell'lstria era il prezzo che l'ltalia pagava per rimanere in occidente e per ottenere gli aiuti stanzíati dagli Statí Uniti. Non mancb di polemizzare, negli anní successivi, anche con gli esponenti di quel Cln dell'lstria per il quale aveva svolto una funzione di 'ambascíatore' ai tempi della trattativa di pace" {II P/cco/o, 17 gíugno 2003). Proprío la trattativa di pace lo porto ad iniziare ¡a collaborazione con Alcíde De Gasperi, che lo nomino, nel 1952, consigliere político italiano del Governo militare alleato a Trieste e capo della missione italiana presente. II capoluogo giuliano, dopo la rottura tra Tito e Stalin, nel 1948, non era piü un baluardo da difendere contro l'espansione del comunismo, ma un rottame della guerra fredda. II rompí capo da risolvere non era semplice e la situazione con il passare del tempo si faceva pih tesa. Nel 1952, per daré maggíor peso aII'Italia, era stato deciso di far affiancare ai due con-siglieri politici, inglese ed americano, anche un rap-presentante italiano e di far passare parte delle com-petenze del Governo militare alleato a funzionari inviatí da Roma. L'incarico era delicatissimo perché "bisognava destreggiarsi tra i triestini, che non amavano piu gli alleati, questi ultimi, ormai ostíli ai triestini dopo la sommossa del 20 marzo 1952, i comunisli, quanto mai nemici degli Statí occidental! o, per contro, arnici di Tito, gli indipendentisti che chiedevano la costituzione del Territorio libero e via di seguito" (De Castro, 1999, pp. 109-110). Lo stesso de Castro riteneva che que! posto dovesse essere ricoperto da un diplomático, ma dopo che due funzionari rinunciarono alia nomina, ben sapendo che avrebbero potuto giocarsi la carriera, l'incarico venne assegnato a lui. Quando la notizia fu resa pubblica vi fu una gran ievata di scudi di "amici e nemici". Nessuno metteva in dubbio le capacita di de Castro. Gli ambasciatori italiani all'estero, pero, dicevano che era considéralo talmente compromesso per la sua italianitk e per il suo írre- 448 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 • 2 ¡N MÍIMORÍAM, «7-465 dentismo net confronti di Trieste e dell'istria che que!la decisione poteva sembrare uno schiaffo morale agli jugoslavi. Ritirare queíla nomina, pero, a que! punto era impossibile perché ció sarebbe stato letto come una deboiezza de! governo in carica. Contrariamente a quanto pensavano i suoi detrattori de Castro riusci nella non semplice impresa di andaré d'accordo sía con i triestini sia con gli al lea ti, Fu ap-prezzato da De Gaspari e guardato con un certo so-spetto dai funzionari del Ministero degli esteri, che non gli resero sempre la vita facile, premurandosi anche di nascondergli notizie che gli sarebbero state utili. í.'immagine símbolo deüa sua missione rimangono i funerati delle 6 vittime italiane dei moti dell'autunno del 1953. !n quell'occasione consigiib il generale Winter-ton, che era a capo del governo militare alleato, di tenere ben chiusi nelle caserme i militari e la polizia che avevano aperto il fuoco sulla folia. Venne ascoltato e durante ia cerimonia non si registro alcun disordine. de Castro si riveló un grande mediatore ed opero per smorzare e non certo per acuire ie gia notevoli tensioni. Fautore della trattativa d i retía tra Italia e jugoslavia per la definizione del confine, caldeggtó l'ipotesi di far rimanere in Italia Capodistria, Isola e Pirano, dove la popolazione era a larghissima maggioranza italiana, in cambio dei comuni in prevalenza sloveni del Carso triestino e di uno sbocco al mare per la jugoslavia a Zaule. Quando, nell'aprile del 1954, ebbe la percezione che questa soluztone stava definitivamente naufragando (e che si stava andando verso una spartizione tra zona A e zona ES) rassegnó le dimissioni motivándole con il mal funzionamento deil'amministrazione mista. Si chiuse cosí la sua carriera diplomática e política e tornó a fare a tempo pieno il professore universitario. Ció non gli impedí di continuare ad essere un attentissimo osser-vatore della sítuazione. Sin da subito cap) la reale por-tata ciel Memorándum di Londra. Cosí, mentre tutti erano ímpegnati a festeggíare i! ritorno deil'amministrazione italiana a Trieste, fu tra i pochi a considerare quell'accordo definitivo ed a rílevare che l'lstria oramaí era perd uta. L'esperíenza di quegli anni e l'azíone diplomática deil'ltalia venne studiata a fondo da de Castro, che neí 1981 pubblícó un'opera monumentale: La questione di Trieste. Quel testo e ancor oggi una vera enciclopedia delle vicende legate alia definizione del "confine orientale". In 2.067 pagine, raccolte in due volumí, sulla base di circa 12.000 document] conservât! al Ministero degli esteri a Roma, viene minuziosamente ricostruíta l'ingarbugliata vicenda. De Castro auspicó che si potes-se fare altrettanto con i document! custoditi a Belgrado, per capire sin nei minimi partícolari come andarono ie cose. Come lui stesso scrisse sulla copertina de! suo libro, quella opera era stata scritta perché "gli italiani e gli s la vi che vivono nella regione comprenda no, attraverso la conoscenza di una torméntala época, quanto la loro concordia giovi a due Nazioni che la stona ha collocato perpetuamente vicino". De Castro credeva che la strada da percorrere era quella della collaborazione. Si schieró a favore degli Accord! di Osimo, che gli parevano inevitabili, dato che non sí poteva avere un confine che per l'ltalia era una linea di demarcazione e per la Jugoslavia una frontiera inter-nazionaíe. Quel trattato, pero, lo lascio sbígottito quando apprese la notizia che s'intendeva costruire una zona franca integrale sul Carso. Quel lo che preoc-cupava de Castro era che alie spalle di Trieste sorgesse un centro, che secondo le stime avrebbe potuto rac-cogliere anche 200.000 persone, abitato non da sloveni, ma da persone provenienti da tutte le parti della jugoslavia. L'inseclíamento, che somigliava troppo ad una Nova Trst, non si fece e visto dalla prospettiva odierna fu una fortuna anche per la Slovenía. La massa d'immigrati, che sarebbe giunta da tutte le zone della federazione, infatti, sarebbe potuta risultare alquanto destabilizzante al momento della proclamazione dell'in-dipendenza. Con l'abbandono, dei suoi incarichi polítici e diplomatici, de Castro, riprese a scrivere per la Stampa di Torino. Dalla prima pagina di uno dei piti prestigiost giomalt italiani continuó a scandagliare la realtà italiana e triestina. Anche una fugace lettura di quegli articoli fa emergere quanto fosse in grado di essere innovativo e quante volte riuscisse a proporre soluzioni che poi si sarebbero rivelate esatte. Collabora al giornale sino al 1981, cioè sino al momento in cui, a causa di un mutamento neN'assetto proprietario, la sua índipen-denza nella scelta degli argomenti e dei contenuti degli articoli non venne messa in discussione. A quel punto non esitó a troncare quel rapporto per passare a i¡ Piccolo di Trieste, per il quale scrisse ('ultimo articolo alla fine del 2002. Sui giornali, nei suoi interventi pubblici e nelle in-tervisíe, de Castro, continuó a ribadire che l'unica strada percorribile era quella del dialogo. La sua autorevole voce non poteva certo passare inosservata. II suo contributo aila svolta política che si ebbe a Trieste con l'elezione, nei 1993, di Riccardo llly non fu marginale. H capoluogo Giuliano era una delle prime città in cui si votava il sindaco con ¡I sistema maggiorifario. In quel periodo i partítt polítici non avevano ancora stipulato solide alleanze. II dibattito, anche in regione, era quanto mai aperto e de Castro diede un contributo non indifférente alla formazíone della coalizione di centro-sinistra che alla fine risultb vincente. In un fondo, pubblicato su il Piccolo, da! significativo titolo "Salvi-amo Trieste", pose l'accento sulie dírettrici di sviluppo della città, che avevano come única prospettiva la collaborazione con le aree limítrofe. De Castro chíedeva a Trieste di accantonare i vecchi rancori per cercare di ricostruíre queí col lega mentí che si erano sfilacciati a! momento dei crolio deli'Austria-Ungheria. ANNALES • Ser. hist. sociol. ■ 13 • 2003 • 2 ÍN MÍMORiAM, 447-4&S Soio cosí avrebbe poluto cogí ¡ere que! le opportunita fornite dall'integrazione neü'Unione europea delf'Austria e in prospettiva deüa Sloveriia e dell'Ungheria. Senza la ricostituzione di quel retroterra che aveva reso grande la cítta al tempo dell'lmpero, le possibil ¡ta di sviluppo parevano ben poche. Per impostare qtiesto tipo di política era necessario che scendesse in campo una grossa persona lita in grado di trovare un ampio consenso. II messaggio lancíato da de Castro non fu lasciato cadere nel vuoto. In origine probabilmente si pensava al professor Claudio Magris, ma la sfida venne raccolta da Ríccardo lüy, uno degli esponenti di una delle famíglie piü ¡mportanti dell'lmprenditoria triestina. Illy aveva improntato la sua campagna elettorale proprio sulla collaborazione e sulla diminuzione delle tensioni. Che la sua política volesse essere innovativa lo sí poté capí re sin da súbito, infatti, dopo che vennero resi noti i risultí, non mancb di ringrazíare i suoi elettori anche in sloveno, un gesto che sarebbe stato considerato inaudito sino a qualche settimana prima. Diego de Castro non si limito a guardare solo a Trieste, ma i! suo approccio fu innovativo anche nei confronti degli italiani rimasti in Istria dopo l'"esodo". Non appena fu possibile impostó un dialogo con loro e soprattutto con la comunita di Pirano. Quando, agli inizi degli anni Novanta, venne intitolata la scuola elementare italiana della sua cíttadina natale ad un suo zio, Vincenzo de Castro, cominciarono contatti sempre piü intensi. Ancora una volta la posizione che de Castro elaboro fu innovativa e superava il luogo comune che semplicisticamente bollava gli italiani che non avevano abbandonato i territori passati alia jugoslavia come dei collaborazionisti filotitini. In Memoria di un novantenne scrive: "Siamo sempre stati in pochi a rilenere che si trattasse di brava gente che non aveva avuto la forza di abbandonare le proprie case, i propri cimiteri, le proprie chiese, la loro bellissíma térra. Oggi si comincia a capire anche questo e siamo oramai in molti a cercare, con i rimasti, i rnigüori rapporti possibili, perché sara mérito loro l'aver conservato e conservare la riostra iingua ¡vi plurisecoiare. Tanto io quanto altre persone stiamo cercando di farlo ... Dati i miei 91 anni, non ho cortamente molto tempo davanti a me e raccomando a coloro che ne avranno di continuare quanto noi ab-biamo cominclato" (De Castro, 1999, p. 243). De Castro aveva capito che sulla piccola comunitó residente in Slovenia e Croazia grava un'eredith pesatis-sima: era quel che rimaneva della presenza veneta ed italiana. Luí considerava fondamentale preservare la Iingua e 1a cultura, in ció pareva riprendere un concetto che era stato lungamente elabórate in Slovenia, quello del considerare le minoranze siovene all'estero parte di uno "spazio culturale unitario". Capí che per conservare la comunita italiana era necessario dotarla di forti strumenti culturali. A tale proposito non si limitó a predicare, ma cercb anche di intervenire in maniera concreta, I circa 10.000 volumi del suo fondo privato, lasciati in eredith alia biblioteca della comunita degli italiani di Pirano, andranno ad arricchíre in maniera rllevante il patrimonio líbrario di Pirano e proprio a favore di quella biblioteca de Castro ha voíuto fare in questi anni altre important! donazioni. Con lo stesso spirito ha costituito ¡a 'Tondazione Franca e Diego de Castro" che lega i poli universitari di Torino e Trieste. Per sua voionta l'istit.uzione mette anche a disposizione di študenti istriani "di tutte le etnie", che abbiano frequentato le scuole ítaliane, delle borse di studio per la frequenza di université in Italia. in questi ultimi anni i suoi ricordi, molto spesso, tomavano ali'infanz.ia ed al período della fanciullezza passato tra Pirano e Salvore. Lui, che aveva vissuto gran paite della sua vita lontano dall'lstria, sentíva sempre piü nostalgia della sua terra, cosí, molto spesso parlava del suo ritorno a casa, nella cappella di famiglia, che luí stesso aveva fatto costruire per sua madre nel címítero di Pirano. Stefarto Lusa DIEGO DE CASTRO - BIBLIOGRAFIA DELLE OPERE1 (a cura di Stefano Lusa) Moriografie La statistica giudiziaria penale, Istituto pol¡gráfico dello stato, Roma, 1932. Aicune lezioni di statistica della criminalité, Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1934. La rilevazione e question¡ connesse, Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1934. Metodi per calcoiare gli indici della criminalité, istituto giuridico della Regia LJniversita, Torino, 1934. Riassunto delle lezioni di statistica economica. Statistica commerciale e industríale - La rilevazione e question! connesse, Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1934. Statistica economica. Lezioni, Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1934. Statistica de! lavoro, Confederazione Fascista Lavoratori dell'lndustria, Roma, 1936. Lezioni su alcuni argomentj di statistica economica Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1940. Demografía generala e demografía comparata delle raz-ze, Librería Scíentifica Giappichelli, Torino, 1940. Riassunti delle lezioni di demografía generale e demografía comparata deüe razze, Giappichelli Editore, Torino, 1941. Dati bibliografía tratti dai www.diegodecastro.it,www.opac.sbn.it e da! fondo privato del professor Diego de Castro. 450 ANNALES • Ser. hist, socioi. • 13 • 2003 • 2 SN MEMORIAM, «"-465 Lezioni di statistica sindacale, Librería Scientifica Giap-pichelli, Torino, 1 942. Sintesi délia situazione nella Venezia Ciuiia, Fiume e Zara, Ministero della Marina, Roma. 1944. Appunti sul problema della Dalmazia, Ministero della Marina, Roma, 1945. Lezione di statistica economica, Giappichelli Editore, Torino, 1947. Lezioni di demografía, Giappichelli Editore, Torino, 1947. Lezioni su alcuni argomenti di statistica economica, Giappichelli Editore, Torino 1948. Formazione scieniifica di Dante nell'interpretazione di Rodolfo Benini, Laterza, Sari 195? II problema di Trieste. Genes/ e sviluppi della questione giuliana in relazione agli avvenimentí internazionali (1943-1952), Cappeiíi, Boiogna, 1953. Trieste: cenni riassuntiví sul problema giuliano nel-Tultimo decennio, Cappelli, Boiogna, 1953. La Regione Friuli-Venezia Giulia, Cappelli, Boiogna, 1955. M/sure statistiche della criminalith e della criminosità, Giuffrè, Milano, 1955. Genetica e statistica, Istil.uto di genetica, Università di Roma, Roma, 1961. Appunti di Statistica per gli studenti, istituto di Statistica, Università di Roma, 1977. La questione di Trieste. L'azione política e diplomática italiana dal 1943 al 1954, Edizioni Lint, Trieste, 1981. Memorie di un novantenne. Trieste e l'lstria, MGS Press, Trieste, 1999. Saggi L'attrazione matrimoniale tra individui di uguale reli-gione a Trieste (1904-1925), "Bollettino dell'lstituto statistico-economico" della Regia Università di Trieste, 1927. La composizíone della popolazione giuliana per sesso e per età dal 1910 al 1921, "Bollettino deü'ísíituto statistico-economico" della Regia Università di Trieste", An no IV, n. 3-4, 1928, pp. 65-80. Quaicbe considerazione sul concepimenti antenuzíali, "Bollettino dell'lstituto statistico-economico" della Regia Università di Trieste", 1930. La statistica giudiziaria penale, "Annali di Statistica", Istituto Centrale di Statistica del Regno d'ltaíia, Serie VI, Vol. XXIV, 1931, Librería deil'istituto Poligrafico del lo Stato, Roma, 1932. Sulla estinzione delle popolazioni indigene delle Isole Maríane, Caroline e Palaos, "Rivista di Antropología", vol. XXX, 1932. Il rapporto dei sessi nei nati da concepímento ante-nuziale, "Giomale degli Economisti", 1933. Statistica giudiziaria genera le e statistica giudiziaria penale, "Rivista penale", 1933. Ancora sul rapporto dei sessi nei nati da concepímento antenuziale, "Giomale degli Economisti", 1934. Diminuisce o aumenta la criminalita in Italia i, "Scuofa positiva", Rivista di diritto e procedure penale, 1934, La decrescente applicazione della condanna con-dizionale, "Scuola Positiva", Rivista di diritto e pro-cedura penale, Anno XIV, fase. 7-8, 1934. La sistemazione teórica della statistica giudiziaria, "Scuola positiva", Rivista di diritto e procedura penale, 1934. Proposta di uno schema per la raccolta di dati statistici sui contratti di matrimonio, "Annuario di diritto comparato e di studi legislativi", Roma, 1934. Saggf di Statistica: 1) Una differenza riel rapporto dei sessi come effetto di ritardate denunce di nascita; 2) Possibility e inizio di una indagine sull'estensione dell'uso di mezzi contraccettivi; 3) La condanna condizionale: Studio Statistico; 4) Saggio preltminare sulla criminalith di guerra; 5) Cenno sulla criminaliza in Piemonte nella prima meta del secolo scorso; 6) Osservazioni sull'uso dei rapporti di concentrazione come misura della concentrazione industríale estrat-to da! volume Studi del Laboratorio di finanza e altri saggi, Regio Istituto Superiore di Scienze Econo-miche e commercial i di Torino, Tipogr. Schioppo, Torino, 1934. Un nuovo método di rilevazione e di collocamento dei disoccupati, "Economía", 1935. II problema dei collocamento dei lavoratori intellettuali in Francia e in Italia, "Rivista di legislazione sco-lastica comparata", Anno XIV, n. i, 19, 1936. L'andamento della criminalita negli ultimi tempi, "Scuola Positiva", Rivista di diritto e procedura penale, Nuova Serie, Anno XVI, 1936. i 'economía corporativa di 5. t. Benini, "Rivista di Política Economica", Anno XXVI!, fase. V, 1937. I rísultati della disciplina dei prezzi negli stati totalitari ed in Francia, "Autarchia", Rivista di studi economic!, 1940. II commercio estero romeno e gli scambi con Tltalia, "Autarchia", Rivista di studi economic!, 1940. La disciplina dei prezzi, "Autarchia" Rivista di studi economic!, 1940. Prodotti tipici per Tabbigliamenlo, "Autarchia", Rivista di studi economic!, 1940. Sítuazione attuale dei blocco dei prezzi, "Autarchia", Rivista di studi economic!, 1940. Osservazioni sulla política economica e sugli organi che la attuano, "Autarchia", Rivista di studi economía, 1941. 451 ANNALES • Ser. hisí, socio!. • 13 • 2003 • 2 ¡N MEMORIAM. 447-465 Política Annonana di Guerra, "Bollettino dell'osser-vatorio studi de!la Confederazione Lavoratorí Industria", 1941. Osservazioni sulla concentrazione industríale, "Rivisía del lavoro", 1942. Di un indice di criminalita e di un indice di criminosita, "Rivista Italiana di demografía e statistica", I, n. 2-3, Ottobre 1947. II diario di Pierielice Gabriel¡i, Vienna 1848, "Pagine Istriane", 1947. Economie conditions oí Trieste, "The Statist", 1953. Osservazioni alia relazione del Prof. Travaglini sude modifiche di insegnamento nelle facolfa di economía, "Economía internationale", Vol. Vil, n. I, 1955. Riunioni di statistica medica, "Minerva medica", 1, 1957. Considerazioni sulle statistiche relative agli incidenti stradali, "La riforma medica", n. 4, 1959. II movimento naturaíe di alcuni nuclei demografici del Piemonte dalla fine del secolo XV!, "Rivista ínter-nazionale di scienze sociali", Anno LXX, Serie III, vol. XXXIII, fase. III, 1962. Attilio Carino Canina (1881-1964), "Annuario dell'Uni-versità degli Studi di Torino", a.a. 1963-64. Recherches docimologiques sur quelques matières inscrites au programme d'examen universitaires, "Le travail humain", n. 3-4, 1965. Fattori influenti sulla modificazione délia probabilité di morte per cancro, "Il Cancro", periodico dell'lstituto di Oncología di Torino, XIX, n. 3, 1966. La statistica come metodología délia scienze sociali, Istituto di statistica e ricerca sociale "C. Gini", 1966. L'opéra dantesca di Rodolfo fíenini, "Lettere ¡taliane", XVII, fase. I, 1966. Intervento su i problemi dibattuti alia Conferenza mondiale delta popolazíone cki i 974, "Quaderni del corso di demografía", n. 1, Universita di Modena, 1976. La revisione luogotenenziale dei censimento austríaco dei 1910 a Trieste, "Rivista italiana di economía, demografía e statistica", 1977. Ricordo di Alessandro Costanzo, "Rivista Statistica", n. 4, 1989. Ricordo di Pier Paolo i.uzzatto Fegiz, "Rivista Statistica", n. 4, 1989. Proposta per una commissione di indagíne sulle foibe e sulle fosse comuni, "Quaderni del Centro studi eco-nomico-polítici Ezio Vanoni", n. 20-21, 1990. jugoslavia una guerra alie porte di casa, "Quaderni dei Centro studi político-econornici Ezio Vanoni", n. 23-24,1991. Corrispondenza con Biagio Marin, "Studi Mari nia ni", 1992. Ricordo di Basilio Giardina, "Rivista Statistica", Anno LUI, aprile-giugno, 1993. Contributi e capitoli Notizie sugli scambi internazionali deli'Europa orientale, Relazione presentata al Convegno di política degli scambi internazionali, Roma, 3-7 Marzo 1928. I concepímenti antenuzíali, Atti del Congresso Inter-nazionale per gíi studi sulla popoiazione, Roma Setiembre 1931, Comitato Italiano per lo studio del problema della popoiazione, Librería Istituto Poli-grafico del lo Stato, Roma, 1932. Alcuni concetti fondamentali di demografía e política demográfica, Torino, 1933. Appunti di statistica demográfica. Lezíoni, Torino, 1935. La determinazíone de! salario in base ai fattori biologici, Atti della XXV! Riunione della Societa Italiana per il Progresso delie Scienze, Venezia 12-18 Settembre 1937. R i su!ta ti di una indagíne preliminare sull'estensione dell'uso dei mezzi contraccettivi, Relazione al II Convegno del Comitato di Consulenza per gli studi sulla popolazíone, Roma, 1937. Sulla estínzione di popotazioni indigene neU'Etiopia, Atti del Terzo Congresso di Studi Coloniali, Firenze, 12-17 Apríle 1937. Chi paga senza riva Isa la rendita fond i aria?, Común i-cazionealla riunione della S.I.P.S., Venezia. 1938. Appunti di demografía generale e comparata delle razze, Torino, 1939. Prezzi e política dei prezzi in Italia, Germania e Francia nell'ultimo quadriennio, Roma, 1939. Statistica dell'alimentazione. Leziotii, Torino, 1939. Impostazione di due indaginí sui bilanci famílíari pro-mossa dalla Confederazione fascista lavoratorí industria, Atti della II Riunione scientifíca della Société Italiana di Statistica, Roma, 26-28 Giugno, 1940. Impostazione di due indagini sui bilanci familíari promosse dalla Confederazione fascista Savoratori industria, Atti della II Riunione Scientifíca della Societa Italiana di Statistica, Roma 26-28 Giugno 1940. Le curve di distríbuzione degli util i deüe societa ano-nime, Istituto di statistica, Universita di Torino, 1940. L'efa media degli sposi al matrimonio nel corso di due secoli, Istituto di Statistica, Universita di Torino, 1940. Programma e risultati di una statistica sindacale, Atti della V Riunione di Napoli della Societa Italiana di Demografía e Statistica, Città di Castello, 1940. Qualche considerazione sull'evoluzione della crimina-lita, Istituto di Statistica, Universita di Torino, 1940. Un indice di efficienza organizzativa delle associazioni sindacalí dei lavoratorí, Atti della III Riunione della Société Italiana di Statistica, Roma Giugno-Lugiio 1941, Ediz. Panetto-Petrelli, Spoleto, 1942. Le variazioni della struttura demográfica, come causa prima dei sorgere delle economie controllate, Studi in memoria di Guglielmo Masci, Giuffrè, Milano, 1943. 452 ANNALES • Ser. hist, socio!. - 13 • 2003 • 2 SN MEMORiAM. 447-.S65 Movimentó délia criminalitk, Voce del "Dizionario di criminología" di Fiorian, Niceforo, Pende, 1943. Statistica délia criminalité, Voce del "Dizionario di Cfvmmo/ogia" di Fiorian, Niceforo, Pende, 1943. Statistica giudiziaria penale, Voce del "Dizionario di Criminología" di Fiorian, Niceforo, Pende, 1943. Inflazione universitaria: ií Mondo Europeo, Studio Sta-tistico, 1947. Missione giuliana negli Stati Uniti, (di G, Dalma, D. de Castro, R. I.uzzatto, A. Pecorari}, a cura del Comitato Giuiiano, Roma, 1947. Statistica dell'analfabetismo, Voce delta "Enciciopedia italiana". Notizie sugíi scambi internazionali nei paesí dell'Europa orientale, Relazione presentata ai Convegno di política degli scambi internazionali, Roma 3-7 Marzo 1948. II commercio con /'Europa orientale e ¡I Piano Marshall, Atti ufficiaii dei congresso internazionale dei parlamentan e degii esperti per lo sviluppo degli scambi commercial, Genova, 1949. Statistica Medica (Relazione delle riunioni di), Riunioni Medico-Chirurgiche Internazionali, Torino 30 Maggío - 12 Giugno 1951, "Minerva Medica", Anno Xül, vol. II, n. 88, 1951. Aspetti poiitici ed etnicí della questione triestina, A cura del Comitato di Liberazione deii'lstrja., 1953. La tutela della lingua e della cultura italiana nelle zone di confine, Relazione ai 50' Congresso della Società Nazionaie "Dante Aiighieri", Trieste 1955, "I qua-derni della Dante", IX, Trieste, 1955. II buon govemo nelle zone di confine, Discorso in occasione deil'inaugurazione deü'anno accademico 1955-56 neii'Università di Torino, 1955, influenza dottrinaii economiche statistiche e sociolo-giche nel pensiero di Antonio Cenovesi in Studí in onore di Antonio Cenovesi, Napoií, 1956. La mortalita perinatale e materna, in G, Delíepiane e D. de Castro, Le basi clínico statístiche per un orienta-mentó circa l'organizzazione dell'assistenza oste-trica, Reiazione al XLV Congresso della Società Italiana di Ostetricia e Ginecología, Napoii, 1956. II problema del collocamento dei lavoratorí íntellettualí in Francia ed in Italia, Roma, 1956. Le basi clinico-statistiche per un orientamento circa l'organizzazione dell'assistenza ostetrica, Fidenza, 1956. II "buon govemo" nelle zone di confine, Discorso tenuto in occasione deil'inaugurazione a.a. 1955-56 dell'Accademia di studi economico e socialí dei "Cenacolo Triestino", Trieste, Febbraio 1957. Indici di criminosità e di criminalitk, Roma, 1957. Statistica medica e statistica per medici, Torino, 1957. Le strade deli'economia dentro e fuori l'azienda, Sa-luzzo, 1959. Prefazione a Basilio Giardiana, Manuale di statistica aziendale, F. Angelí, 1960. Smoking and Lung Cancer, D/scuss/onídattiloscritto), 33r,J Session International Statistical Institute, París, August 29-September 8, 1961. Influenza e problemi della ímmigrazione in Piemonte (dattiioscritto), Relazione statistica presentata alia "Giornata Rotariana 1962", Rotary Club di Torino, 5 Maggio 1962. Rappresentativita dell'indice dei costo della vita, Torino, 1963. Re/azioni tra il voto dato dal profe ssore e quello da tos i dallo studente in alcune materie d'esame universitario, Atti delia XXIII Riunione Scientifica della So-cíeta Italiana di Statistica, Roma, 29-30 Ottobre 1963. Revisíone dei censimento austríaco del 1910 a Trieste, 1964. Le varíazioni nel tempo della mortalita per tumori secotido la loro localizzazione, Atti del Secondo Simposio di Statistica Medica deií'lstituto Centraie di Statistica, 27-28 Ottobre 1963, Roma, "Annali di statistica", Anno 93, Serie VIII, vol.14, "Statistica medica", 1964. Attilio Carino Canina í788W964j(Cermi biografici e opere), Commemorazione di Arrigo fíordin e Attilio Carino Canina, 27 Novembre 1964, Facolta di Economía e Commercio deli' Universita degli Studi di Torino, 1964. Come si devono interpretare in demografía i concetti connessi alia misura del tempo (dattiioscritto), Dispensa del Corso di demografía, Facolt¿i di Economía e Commercio, Universita di Torino, 1965. Docimoíogical enquiries into examinations Concerning some university-teachings, Riuniorie Istituto internazionale di statistica a Belgrado, 1965. Dante uomo di scienza nella interpretazione di Rodolfo Beníni, Comunicazione ai Rotary Club di Torino Centro, 10 Marzo 1966. La formazione scientifica di Dante nella interpretazione di Rodolfo Benini, testo della conferenza tenuta i I 16.5.66 per l'Universita di Bari e la Societa "Dante Aiighieri", Annali dell'lstituto di Statistica, University degii Studi di Bari (estratto); a.a. 1966-67. La riforma delíe statístiche giudiziarie, Atti del Simposio internazionale sul tema "La statistica come metodología delle scienze sociali", Roma 13-15 Marzo 1966, istituto di Statistica e ricerca sociaie "C.Gini", Facoift di Scienze Statístiche Demografiche e Attu-ariali, University di Roma, 1966, L'influenza delle diagnosi nella statistica delle malattie cardiovascolari, Terzo Simposio di Statistica Medica - Istituto Centraie di Statistica - 29-30 Novembre 1964 Roma, "Annali di statistica", Serie VIII, vol.18, "Statistica Medica", 1966. 453 ANNALES • Ser. hist. socioi. ■ 13 • 2003 ■ 2 ¡N MEMORIAM. -i 47 .<165 L'interesse del la massa per i vari problemi misurato attraverso gli argomend trattati da i quotídianí nel 1868 e nel 1965, In II giornalismo italiano dal 1861 al 1870, Atti del 5° Congresso del Instituto Nazionale per la storia del giornalismo, Ed. 45 Paral lelo, To-rino, 1966. L'anziano e l'automobile, Interven ti alia Tavola rotonda del XV Congresso Nazionale deIIa Societá Italiana di Gerontología e Geriatria, Tormo, 16-18 Noveinbre 1967, "Giornaíe di gerontología", XXXIX, supple-mento, 1867. Risultati di alcune indagini docimologiche e relazioni fra tests ed esami, Atti della XXV Riunione Scientifica della Societá Italiana di Statistica, Vol. 11, Bologna 29-30 Maggio 1967. Sociología e statistica del suicidio, Relazione al Con-vegno sul Suicidio, Torino, 3-4 Dicembre 1966, "Minerva Medica", vol. 59, n. 91, 14 Novembre 1968. Proposta di indagini su lingue e dialetti nel censimento del 1971, Societá Italiana di Statistica, XXVI Riunione Scientifica, Firenze, 6-8 Dicembre 1969. Italiani e slavi a Trieste: La nata lita, in Scritti in onore di Guglíelmo Tagliacarne, 1974. L'eta media degli sposi al matrimonio riel corso di due secoli, In Studi in onore di Paolo Fortunad, 1976. Osservazíoni sul Trattato di Os i mu nell'equilibrio político italo-jugoslavo ed europeo, Prefazione a C. G. Strohm, Senza Tito pub la jugoslavia soprav-vivere?, Lint, Trieste, 1977. Cenno storico sul rapporto étnico tra italiani e slavi in Dalmazia, In Studi in memoria di Paoia Marta Arcar!, Edizioni Giuffre, 1978. Geografía economica e statistica, Atti del convegno sulla funzione della geografía economica nelia for-mazione economica e professionale, 1979. Onorare tutti í morti, Prefazione a II lapidario ai deportati nel maggio '45, Comune di Gorizia, 1986. Minoranza, una presenza da salvare, In Istriani di qua e di Ih dal confine. Storia, problemi, testimoníame, "Ü territorio", n. 25, Ronchi deí Legionari, 1989. Oltre Osimo, in FJnicila e stato, "La battana", n. 93-94,1989. Prefazione a R. Pupo, Del Bianco, Fra Italia e Jugoslavia, saggi sulla questionedi Trieste 1945-1954, 1989. Rícordi di quei giorni, Prefazione a S. Sprigge, Trieste Diary - maggio -- giugno 1945, Editrice Goriziana, Gorizia, 1989. Le relazioni tra Italia e jugoslavia dal 1918 al 1948, Volume dell'Associazione giovanile italiana, Gorizia, 1990. Postfazione a F. Anzelfotti, Zara Addio, Editrice Goriziana, Gorizia, 1990. Prefazione a M. Cecovini, Daré e avere per Trieste. Scritti e discorsi polltlci 1946-1979, Del Bianco Editore, Udine, 1991. Trieste 1954: L'altra soluzione, In Diplomazia e Storia detle relazioni internazionali. Studi in onore di Enrico Serra, Edizioni Giuffre, Milano, 1991. Appunti sul problema della Dalmazia "Rivista Dalma-tica", Volume LXIM, n. 2, 1992. Le relazioni ítalo jugoslave, In Un impegno per la cultura del dialogo e del confronto, "Serie Quademi", VI, Circolo di cultura istro-veneta 'Istria', 1992. Prefazione a N. Luxardo De Franchi, Dietro gli scogli di Zara, 1992. Zara e Lagosta nel 1920-21, "Rivista Dalmatica", Volume LXI1I, n. 4, 1992. Appunti marginati al primo numero, In "Trieste e oltre", anno I, 1993. Prefazione a M. Cecovini, Date e avere per Trieste. Scritti e discorsi politící 1980-1983, Del Bianco Editore, Udine, 1993. Prefazione a M. Mengaziol, Terra rossa. La grande e pope a de IT Istria austríaca e italiana sino al dramma dell'esodo, Halo Svevo, Trieste, 1993. Trieste 1953 ed il destino dell'lstria, Prefazione a G. Chicco, Trieste 1953 nei rapporti U.S.A., Edizioni Italo Svevo, Trieste, 1993. La citth ha prospettive, pero bisogna..., "Leftere tri-estine", Anno I, 1994. ■L'italianith delTinternazionalista Vi lio rio Vidali, In "Trieste e oltre", Anno I, 1994, II Comitato giuliano di Roma, In L'altra Resistenza. La guerra di liberazione a Trieste e nella Venezia Giulia, 1995. Prefazione a M. Cecovini, Daré e avere per Trieste. Scritti e discorsi politící 1984-1994, 1995. Prefazione a P. Kandier, Pirano, MGS Press, Trieste, 1995. Breve storia della mta famiglia, In Cognomi del Comune di Pirano, "Lasa pur dir", Periodico della Comunita degli italiani "Giuseppe Tartini" di Pirano, n. 11, Edizioni II Trillo, Pirano, 1996. Considerazioni sul futuro di Trieste, In II confine risco-perto. Beni degli esuli, minoranze e cooperazione economica neí rapporti deH'ltalia con Slovenia e Croazia, a cura di T. Favaretto e E. Greco, Edizioni Franco Angelí, Milano, 1997. Alia Comunita degli italiani di Pirano, "Lasa pur dir", edizione speciaie dedicata ai 20 anni del "Lasa pur dir" 1976-1997, Periodico della Comunitá degli Italiani "Giuseppe Tartini" di Pirano, Edizioni 11 Trillo, Pirano, 1997. Lettera al don. Apollorilo, in "Lasa pur dir", edizione speciaie Dedícalo ai 20 anni del "Lasa pur dir" 1976-1997, Periodico della Común i ta degli Italiani "Giuseppe Tartini" di Pirano, Edizioni 11 Trillo, Pirano, 1997. Lettera di Giovanni Bañista de Castro al Doge di Venezia e risposta di quest'ultimo (presentazione della), "Lasa pur dir", Periodico della Comunita degli 454 ANNALES • Ser. hist. socio!. - 13 • 2003 • 2 tN MEMORIAM. 447-465 italiani "Giuseppe Tartini" di Pirano, Agosto, Edízioni I! Trillo, Pirano, 1997. Prefazione a S. Lusa, Slovenia-ltalia 1990-1994, Pirano, II Trillo, 2001. Capitolo V in M. Maranzana, Trieste Emigra, Pirenze, Demetra, 2002. Prefazione a M. Maurel il paese del faro, Trieste, 2002. Contributi al quotidiano la Stampa (1948-1981) Maniera forte (Tessili e Calzature), 11 aprtle 1948. Le relazioni dell'URSS con gli Stati Sateliiti, 22 maggio 1948. IIproblema dell'emigrazione, 14 luglio 1948. Gli scambi commerciali (coitina di ferro), 3 agosto 1948. Prima proprietari dopo comunisti, 31 agosto 1948. D tífico i ta di una unione, 7 setiembre 1948. / tries ti ni si ¡agnano per fe razioni abbondanti, 9 setiembre 1948. Poírebbe ¡a Russia fare la guerra, 14 setiembre 1948. II commercio Ítalo - rnsso, 2 ottobre 1948. Nessuna svaíutazione, 30 ottobre 1948. L'emígrazione ín Francia, 30 novembre 1948. II giuoco político intomo a Trieste, 14 apri le 1950. Una vía d'incontro, 23 aprile 1950. I lirnití delle trattative, 18 maggio 1950. Guerra di nervi, 31 maggio 1950. Pericolí per Trieste, 4 luglio 1951. La promessa (Trieste), 21 marzo 1952. / responsabíli, 23 marzo 1952. Difficili negozíati, 2 aprile 1952. La zona 3, 17 aprile 1952. Debolezza di Tito, 9 maggio 1952. L'accordo per Trieste, 11 maggio 1952. Le elezioni a Trieste, 21 maggio 1952. Come viene giudícato un compito scolastico, 24 maggio 1952. Elettori di Trieste, 10 giugno 1952. Sfcaíisí/ca e compiti scolastici, 13 giugno 1952. L'Austria e Trieste, 24 giugno 1952. Reazione sentímentale a un'indagine scientífica, 8 luglio 1952. Matrimoni e demografía, 30 luglio 1952. Lavoro e produzione, 24 setiembre 1952, I bambini allevati dagli animali feroci, 14 ottobre 1952. La manovra della Jugoslavia, 22 aprile 1954. Misure urgenti, 30 aprile 1954. E' morto il prof Antonio Fossati, 1 maggio 1954. Una strana forma d'amminístrazione (Trieste), 6 maggio 1954. Soffocare Trieste od attendere, 20 maggio 1954. Prudenza, 26 maggio 1954. Errori che si scontano, 28 maggio 1954. II dittatore jugoslavo non vuole una rapida soluzione per Trieste, 30 maggio 1954. La statistica dei voti, 4 giugno 1954. Durante il tempo d'esami, 5 giugno 1954. Unica soluzione possibile é tornare ai voti multipli, 8 giugno 1954. II problema dell'"inflazione universitaria", 17 luglio 1954. Troppi studenti non frequentano perché devono gua-dagnarsi i! pane, 18 luglio 1954. Italia, Trieste e Patto balcanico, 30 luglio 1954. II patto balcanico, 6 agosto 1954. II patto e I'Italia, 10 agosto 1954. Studenti di Torlno e studenti di Napoli, 12 agosto 1954. Studi sulla shuazione triestina, 22 agosto 1954. Gli esami sono inutilí ma non se ne pub fare a meno, 27 agosto 1954. La conferenza della popolazione, 1 setiembre 1954. Le trattative per Trieste, 8 setiembre 1954. Confinera domani l'URSS con Trieste?, 25 setiembre 1954. Gli accordi per Trieste e il principio regionale, 16 ottobre 1954. L'autonomía regionale prevista dalla Costituzione, 7 novembre 1954. Dati e previsioni sulle elezioni valdostane, 13 novembre 1954. Confronti statistíci (Aosta), 1 7 novembre 1954. L'inflazione universitaria e il "numeras clausus", 10 d¡-cembre 1954. Come costituire la Regione del Friulí - Venezia Giulia, 28 dicembre 1954. Le relazioni economíche tra Italia e Jugoslavia, 8 gen-nato 1955. Quattro misure urgenti per I'economía di Trieste, 14 gennaio 1955. I cinesi aumentano di 12 milioni all'anno, 2 febbraio 1955. Tre problemi per Trieste, 5 febbraio 1955. Qualí sono i rischi del viaggiare in aereo, 26 febbraio 1955. La Zona "B", 23 marzo 1955. Gil studenti - lavoratori, 1 aprile 1955. Un'inchiesta sulla vita triestina e i suol problemi, 22 aprile 1955. La crisi economica di Trieste, 28 aprile 1955. Per salvare !'economía di Trieste, 3 maggio 1955. Oppoduna per Trieste l'autonomía regionale, 5 maggio 1955. La critica situazione delle aziende cotoniere, 19 maggio 1955. Un professore racconta le sue esperienze di esami, 22 maggio 1955. Oggi alie urne 30 milioni di ínglesí, 26 maggio 1955. II caso Vidali, 3 giugno 1955, II congresso del petrolio, 5 giugno 1955. Il salario garantito, 16 giugno 1955. 455 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. • 13 • 2003 - 2 IN MEMQRIAM, 447-465 II giorno de lia laurea comincia la disoccupazione, 30 giugno 1955. Perché aumenta ogni anno il numero degli anziani, 10 luglio 1955. F conveniente prolungare Peta di andaré in pensione, 24 luglio 19.55. Un professore di statistica osserva la mondanita bal-neare, 2 agosto 1955. Pensioni e limiti d'eth, 10 agosto 1955. F necessario salvare ¡'economía triestina, 11 agosto 19.55. Si vuol discutere seriamente l'atteggiamento dei gio-vani?, 17 agosto 1955. Quanti sono i meridionali che emigrano nel Nord?, 21 agosto 1955. Torino é diventata una metropoli, 6 settembre 1955. La crisi di Trieste, 8 settembre 1955. Non dissanguare Trieste, 10 settembre 1955. Le 4 grandi cause degli incidenti sulle strade, 25 settembre 1955. La lenta inflazione, 28 settembre 1955. i 180000 tedeschi deli'Alto Adige, 4 ottobre 1955. Un busto ad Achille Loria, 20 ottobre 1955. Aiuto per Trieste, 25 ottobre 1955. Le minoranze slovene che vivono in Italia, 18 novembre 1955. II porto di Trieste, 23 novembre 1955. Un protagonista (Agnelli), 16 diciembre 1955. Studenti che lavorano, 18 diciembre 1955. La neressita di lavoro ritarda e danneggia lo studio, 22 dicembre 1955. Qual é ¡'origine sociale degli studenti universitari, 4 gennaio 1956. Troppi studenti nelle universila, 11 gennaio 1956. I problemi di Trieste, 15 febbraio 1956. L'obbligo di rispettare il diritto di asilo político, 7 marzo 1956. L'umariita aumenta di 34 milioni l'anno, 14 aprile 1956. Formazione educativa di "Lascia o raddoppia", 28 aprile 1956. Le crisi dell'Universita in un discorso del proí. Aliara, 29 aprile 1956. Elezioni a Trieste, 22 maggio 1956. Vite da salvare, 27 maggio 1956. Soltanto a Trieste aurriento delle estreme, 2 giugno 1956. II limite della Regione, 29 giugno 1956. II corso medio della vita umana, 13 lugiio 1956. II magnetismo della materia, 25 lugiio 1956. lo, automobilista veloce mi difendo dalle accuse, 26 agosto 1956. II profde Castro si difende, 2 settembre 1956. Statistiche e opinioni sulla velocita, 9 settembre 1956. Trieste chiede un aiuto decíso, 27 novembre 1956. L'economia di Trieste é sana tria i triestini scoraggiati, 19 dicembre 1956. Inchiesta sugli italiani in Istria, 22 dicembre 1956. Un'inchiesta alia Pacolla di Economía e Commercio, 9 marzo 1957. La popolazione dell'URSS ha superato i 200 milioni, 19 aprile 1957. L'Europa occidentale a 255 milioni di abitanti, 20 aprile 1957. Cli abitanti della Ciña valuta ti in 650 milioni, 23 aprile 1957. Come siamo, 24 maggio 1957. faumento della popolazione e il controllo delle nascite, 5 giugno 1957. II bravo medico dovrebbe conoscere anche la statistica, 23 giugno 1957. L'ltalia nell'ultima guerra ha perso 444523 persone, 26 giugno 1957. Un piü alto ¡¡vello di ricchezza e di civilta, 18 luglio 1957. La statistica non sbaglia se i dati sono raccolti bene, 2 agosto 1957. Piü difficiíe per le donne terminare i cursi d'Universiia, 7 agosto 1957. I limiti estremi dell'etk dell'uomo, 13 agosto 1957. La crisi industríale e turística impoverisce le Valí i del PelUce, 17 agosto 1957. 100000 persone nel mondo colpite dalla polio nei '56, 18 agosto 1957. Piü foite ¡a mortal ¡ta per il sesso maschile (polio), 23 agosto 1957. Un avamposto dell'Occidente (Trieste), 4 ottobre 1957. Le promesse non mantenute e ¡I malcontento di Trieste, 9 ottobre 1957. Le difflcolta di 7Wesfe,17 gennaio 1958, Crisi nell'Universita, 26 gennaio 1958. Le rlcerche su! cancro ai controllo della statistica, 8 febbraio 1958. Si chiude a Trieste il Consolato francese, 13 febbraio 1958. Vanno crescendo le probabilith di sopravvivenza dei cancerosi, 20 febbraio 1958. II rapporto fumo - cancro non é ancora dimostrato, 8 marzo 1958. "l¡ dottor Zivago" dimostra che il comunismo e un errore, 21 Marzo 1958. I raggi X piü dannosl delle radiazioni nuclear!?, 27 aprile 1958. I "raggi X"problema medico e sociale, 3 maggio 1958. La mortalita infantiie ancora moto alta nel Sud, 6 giugno 1958. Sí svolgario gli esami in equilibrata serenita, 8 giugno 1958. í.a percentuale dei matrimoni rimane costante nei secoli, 14 giugno 1958. Moncalieri prima tappa degli immigrati da! Sud, 25 giugno 1958. 456 ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 13 • 2003 • 2 IN MEMORIAM. 447.465 il controllo delle nascite e la posizione délia Chiesa, 26 giugno 1958. 50 milioni di italiani, 28 giugno 1958. Quando tutta una classe sconta il catlivo insegnamento avuto, 1 luglio 1958. La statistica da ragione al método di Ogino Knaus, 9 luglio 1958. La sigaretta non è la causa del sotgere del cancro ai polmone, 20 lugiio 1958. Non è vero che Trieste viva a spese dello Stato italiano, 26 ¡uglío 1958. I problemi degli impiegati triestini già al servizio del governo militare, 29 luglio 1958. Util i compiti politici e culturali dalla Regione Friuli -Venezia Giulia, 17 setiembre 1958. Gli elettori slavi di Trieste vanno verso i partid italiani, 1 7 ottobre 1958. I suicidi in Italia, 23 novembre 1958. Calda era la ierra, 21 febbraio 1959. Tra laurea e primo impiego tredici mesi, 8 maggio 1959. II pericolo che si nasconde nel progresso ato m ico,''. 2 maggio 1959. La grande ombra, 14 maggio 1959. Sono attendibii: te statistiche sovietic/ie, 27 maggio 1959. í delitti piii gravi sono in costante diminuzione, 16 giugno 1959. / "sondaggi" sono popolari ma spesso non servono a nulla, 30 luglio 1959. La tragedia del moderni profughí, 6 agosto 1959. Non è provato che il fumo provochi ¡I cancro al polmone, 8 agosto 1959. La difficile técnica dei sondaggi statisdci, 20 agosto 1959. Non s/ sa quanti uomini siano vissuti fino ad ora, 12 settembre 1959, Trieste attende che le promesse diventino realta, 26 settembre 1959. L'ascesa del Sud, 14 novembre 1959. Perché crescono di numero meno ossequiati i vecchi, 21 novembre 1959. E' in aumento in Italia l'occupazione industríale, 26 novembre 1959. Solo una parte delle "matrícole" prosegue gli studi fino alia laurea, 12 dicembre 1959. Troppi pregiudizí nel Nord sulla miseria méridionale, 25 dicembre 1959. Curióse statistiche sul progresso umano, 31 dicembre 1959. Gli errori dell'emigrazione, 2 gennaio 1960. La speranza oltre il fiume, 12 gennaio 1960. La statistica è una scienza che va studiata, 14 gennaio 1960. La percentuale dei morti ridotta a un quarto in 100 anní, 7 febbraio 1960. Inquietudine a Trieste fra de tus ion i e speranze, 10 febbraio 1960. La civilth umanistica europea cede il posto a quella americana, 14 febbraio 1960. II costo del la vita in Italia nei dad statisdci e nel la realta, 25 febbraio 1960. Statistiche del passato e previsione del futuro, 2 marzo 1960. Quand sono in Italia i senza lavoro?, 11 marzo 1960. Nessuno sa quand sono i disoccupati in Italia, 31 marzo 1960. L'avvenira e dei matematici, 2 aprile 1960. Messo in dubbio II rapporto tra uso del tabacco e cancro, 8 aprile 1960. La Regione Friuli - Venezia Giulia, 13 aprile 1960. Gli ¡ndici sul costo della vita ci danno la situazione reale?, 16 aprile 1960. La montagna si spopola, 8 maggio 1960. Una necessita economica e morale, 15 maggio 1960. 73000 italiani sono morti l'anno scorso di cancro, 26 maggio 1960. Le industrie in montagna, 31 maggio 1960. Universíta e industria, 29 giugno 1960. All'industria conviene aiutare gli studend poveri e meritevoli, 5 luglio 1960. Forse il cancro aumenta meno di quanto le cifre fac-ciano credere, 17 luglio 1960. I meticci di guerra, 20 !ug!io 1960. Le statistiche non hanno provato che il fumo provochi il cancro, 6 agosto 1960. Gli studi universitari e la camera nella vita, 18 agosto 1960. Come daré al Sud industrie e manodopera qualificatíva, 28 agosto 1960. Le statistiche, 2 settembre 1960. L 'Italia non ha chiesto Trieste perché ci morisse tra le braccia, 8 settembre 1960. Trieste non vive a spese dello Stato, 9 settembre 1960. Medioevo in Calabria, 14 settembre 1960. La "doppia statistica" disorienta il pubblico, 16 settembre 1960. L'indagíne sui disoccupati col método del "campione", 18 ottobre 1960. Liste slave e indipendístiche complic.ano le prospettíve a Trieste, 1 novembre 1960. I.'ltalía "adriadca" ha problemi economico - sociali di area depressa, 26 novembre 1960. L'economía dell'ltalia tirrenica é piü forte, prospera e moderna, 2 dicembre 1960, E' vero che oggi si campa molto di pib íeri, 15 dicembre 1960. Le donne hanno piii dei maschí speranze di diventare molto vecchie, 23 dicembre 1960. La laurea "intermedia", 7 gennaio 1961. Come l'Austria t.ratta la minoranza slovena, 9 febbraio 1961. 457 ANNALES - Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 2 IN MI-MOR1AM, 4-17-465 Aprite l'Universita ai diplomad tecnici, 24 febbraio 1961. L'Universita, 4 marzo 5 961. II mondo del futuro, 19 marzo 1961. II Piemonte dopo l'unita, 30 marzo 1961. Zone depresse, 2 aprile 1961. Aziende piü grandi e razionali per la rinascíta dell'agri- coltura, 9 aprile 1961. Sono due milioni i dipendenti delle piccole industrie in Italia, 22 aprile 1961. Realtb e prospettive delTagricoltura italiana, 8 giugno 1961. Pensare a Trieste, 22 giugno 1961. II fumo é certo nocivo ma non detto che causi il cancro, 3 setiembre 1961. Perché nel censimento si deve diré la venta, 12 ottobre 1961. Un'índustria che impiega 1700000 itaiiani, 22 ottobre 1961. Gli stipendi degli statali in un secolo d'unita italiana, 25 ottobre 1961. In Italia il piü forte sviluppo delTindustria automobi- listica, 2 novembre 1961. £v intetesse di tutta l'ltalia "fermare" la decadenza di Trieste, 18 novembre 1961. Le sorprese del censimento, 3 dicernbre 1961. I torinesi negli ultimi due secoli da 72 mita sono sal i ti a un milione, 24 gennaio 1962. Come vivono in jugoslavia i 57 mi la itaiiani rimasti, 14 febbraio 1962. Per la Regione Friuli - Venezia Giulia sono necessarie idee chiare e coraggio, 20 febbraio 1962. Piü frugali (e piü sani) i pasti dei nostri nonni, 25 febbraio 1962. Perché ad ogni grido di aliarme aumenta il consumo di sigarette, 13 marzo 1962. II costo delta vita in un secolo e cresciuto da 200 a 1000 volte, 17 marzo 1962. Perché aumentano solo le pensioni delta Previdenza, 25 marzo 1962. La maggioranza degli itaiiani non si interessa di política, 1 aprile 1962. Per la Regione Friuli - Venezia Giulia non basta uniré insieme tre province, 27 aprile 1962. L'immigrazione dei meridionali a Torino e nel resto del Piemonte, 5 maggio 1962. Quasi scomparsa la "polio" negli Stati Unid, 8 giugno 1962. Occorre prendere iniziative che diano impulso a Trieste, 10 luglio 1962. Lo sviluppo della popolazione italiana sulla linea dei grandi paesi industriali, 15 setiembre 1962. Perché II progresso nel Meridione é piü lento che nel resto d'Italia, 19 settembre 1962. Tutta l'ltalia adriatica puo dirsi "zona depressa", 22 gennaio 1963. Senza l'aiuto della statistica non si produce, né si go- verna, 29 gennaio 1963. Occorre che Trieste e il Friuli abbiano spirito di col- laborazione, 3 febbraio 1963. Fantasia e verita, 15 febbraio 1963. Responsabiliza e rimedi, 7 marzo 1963. Baroni e servi della gleba nel mondo dell'Universita, 7 aprile 1963. Inleiletluall in Jugoslavia, 19 aprile 1963. Previsioni elettorali, 20 aprile 1963. Solo il numero è a favore della Ciña, 16 luglio 1963. Se l'esame è condotto con buon método professore e studente concordarlo nel voto, 18 luglio 1963. Contadini piemontesi, 25 luglio 1963. Itaiiani in Canada, 11 settembre 1963. Come si vive in Canadá, 13 settembre 1963. Gli eschimesi del Canada vivono oggi come gli europei di 10000 anni fa, 15 settembre 1963. La ripresa dei redditi agricolí, 19 settembre 1963. I calcolatori elettronici nette diagnosi del medico, 29 setiembre 1963. II cancro non è piii diffuso che nel passato, 27 ottobre 1963. Ancora non sappiamo in Italia quant; s ¡ano i matad di cancro, 29 ottobre 1963. Gli esamí, 7 novembre 1963. Perché le statlstiche non soddisfano nessuno, 27 dicernbre 1963, I neonati in Italia, 28 dicembre 1963, La necessit'â di un titolo intermedio tra diploma dette medie e laurea, 11 gennaio 1964. Quanto spendlamo in spettacoli e svaghi, 12 gennaio 1964. Spetta agll Stati Uniti il prímato dei divorzi, 25 gennaio 1964- "£' rnorto di vecchiaia" si diceva, ed era cancro, 29 Gennaio 1964. Cancro e fumo, 25 marzo 1964. La triste statistica dei bambíni che nascono con mal- formazioni, 3 aprile 1964. Poligamia e poliandria, 4 aprile 1964. Quanto spende un turista viaggíando nei di vers i Paesi?, 12 aprile 1964. Le statistiche non sono mai perfette, 16 apri le 1964. II Friuli - Venezia Giulia alie urne il dieci maggio, 25 aprile 1964. Le statistiche sconsigliano i tnatrimoni fra consanguinei, 20 maggio 1964. II voto "giusto" negli esami di scuola, 5 giugno 1964. Chi insegna ai professori come sí interroga un alunno, 26 setiembre 1964. Pauroso Faumento dei casi di sifilide, 9 ottobre 1964. II "logorio della vita moderna" non abbrevia la nostra esistenza, 11 ottobre 1964. L'esperto di statistica: una carriera trascurata, 20 ottobre 1964. 458 ANNAIES - Ser. hisi. sociof. ■ 13 • 2003 • 2 1N MFMORiAM, 4Í7-'165 La Svizzera "minore", 3 novembre 1964. 106 maschi ogni cento femmine é la proporzione íissa delle nascite, 8 novembre 1964. Si spendono sei miiiardi ali'anno per regalare libri pieni di errori, 15 novembre 1964. La delinquenza mi ñor He non e affalto in aumento, 27 novembre 1964. Perché e difficile una statistica de i malati di cuore in Italia, 1 dicembre 1964. / libri di testo delle elementari, 6 dicembre 1964. Perché la Ciña preme alia frontiera con /'URSS, 2 gen-naio 1965. La pressione dei cinesi sull'URSS crescera ancora nei prossimi anni, 3 gennaio 1965. Le spese per i brevetti stranieri e la ricerca scientifica in patria, 6 gennaio 1965. In Italia 40 bambini su 1000 muoiono entro íl primo anno di vita, 8 gennaio 1965. "Quiz" oscuri e inutili agli esami per la patente, 24 Febbraio 1965. Come scrivere, scegliere e pagare i libri di testo per le elementan, 28 febbraio 1965. l/uomo potrebbe vivere i 20 anni, 21 marzo 1965. í turisti in Italia, 28 marzo 1965. Matrimoni in primavera, 3 apriie 1965. Perché la mortal i ta infantile e ancora troppo alta in Italia25 apriie 1965. l/etnologo meglio de! giarista capisce la delinquenza sarda, 15 maggio 1965. L'alta nata lita deüa Ciña preoccupa piü dell'atomica, 16 maggio 1965. L'agricoltura atiende dallo Stato aiuti, non una politica dirigistíca, 22 maggio 1965. La delinquenza sarda potra essere vinta, 2 giugno 1965. Di moriré per cancro corriamo lo stesso rischio dei nostri nonni, 8 giugno 1965. Qualche consiglio agli studenti per avere successo negli esami, 17 giugno 1965. Le raccomandazioni servo no per il successo negli esami?, 18 giugno 1965. L'Albania, il vicino di casa che gli italiani non cono-scono, 4 agosto 1965. Come tendere piü giusti i risultati degli esami, 14 agosto 1965, La popolazlone attiva aumenta meno del numero degli abitanti, 19 agosto 1965. Deve continuare ¡a scuola il figlio bocciato agli esami?, 22 agosto 1965. Turismo in jugoslavía, 15 ottobre 1965. L'economia jugoslava: diffícoíta e prospettive, 6 novembre 1965. Anche la statística conferma: difficile lavorare e studi-are, 21 novembre 1965. Meno bambini in ogni famiglia, 28 novembre 1965. L'indice della mortaliú infantile e strettamente legato alia miseria, 29 dicembre 1965. II pre - salario per gli universitari, 4 gennaio 1966. Come si deve assegnare il pre - salario agli studenti, 11 gennaio 1966. Pofere d'acquisto dei salar i dal i 900, 23 gennaio 1966. Un popolo che aumenta moho tapidamente (India), 27 febbraio 1966. Un esperimento tentato a Torino: esami all'Universitk ogni mese, 14 maggio 1966. Opportune all'Universita le sessioni mensili d'esame, 6 kiglio 1966. "L'erba crescera sui moli" (Trieste), 4 Agosto 1966. ! grandi sacrifici e la riuscita degli studenti che lavorano, 11 agosto 1966. Cresce o diminuisce la criminalita?, 23 agosto 1966. Come sí forma il gíudizio del professore negli esami, 31 agosto 1966. Torino ierí e oggi, 7 settembre 1966. La statistica fe una scienza seria, 9 settembre 1966. Nemmeno i Rettori Magnifici possono imporre le pro-prie leggi ail'Uriiversíth, 6 ottobre 1966. La storia del giornalismo ci rivela ¡'Italia dell'Ottocento, 22 ottobre 1966. Occorre molta cautela con i raggi X, 26 ottobre 1966. Metodo rápido e comodo ma non privo di rischí, 30 ottobre 1966. Un esempio: la Scuola torinese di Amministrazíone Industríale, 15 novembre 1966. Libretto sanitario personale ai torinesi che lo desí-derano, 20 novembre 1966. Concedere sessioni mensili d'esame anche agli studenti non "fuori corso", 25 novembre 1966. La popolazione della Ciña ha supérate i 650 milioni, 31 gennaio 1967. I suícidi díminuiscono in ogni paese del mondo, 2 febbraio 1967. Una piü chiara coscíenza sui pericoli dei raggi X, 5 febbraio 1967. La proporzione dei suicidi é mínima tra gli sposatí, 12 febbraio 1967. Sei miiiardi di uomini alia fine del secolo?, 16 aprile 1967. £' ragíonevole che l'aJunno discuta il voto agli esami, 28 aprile 1967. L'andamento della vita economica italiana, 17 maggio 1967. La delinquenza é dimínuita in Italia riell'ultimo de-cennío, 21 maggio 1967. A Torino sono in proprieta demaniale oltre 1,5 milioni di metri quadrati, 3 giugno 1967. Gli esami non dirnostrano le capacita delto študente, 15 giugno 1967. Professori e studenti tutti hanno qualche colpa, 9 luglio 1967. II controílo delle nascite é in Italia gia una realíá, 23 luglio 1967. 459 ANNALES • Ser. hist. sociol. ■ 13 • 2003 • 2 IN .ViEMORiAM, 447"