Eno leto učitelj v hribih. Izkusil J—n. (Dalje.) Ob jutrih sem imel po ne ravno stari kranjski navadi kavo. Da ne bi postal nervozen pri svojem težavnem poslu, sem vselej pridejal polovico knajpove. Sladkorja je moralo biti vedno dovolj pri hiši. Dosti drugih grenkosti sem imel, vsaj kava naj bi bila sladka. Mleko mi je dajala Lešnikarica, tista žena, pri kateri je smreški župnik zvedel vse novosti te okolice. Nji se je imel Polh zahvaliti, da je vedel, kdo je liberalec in kdo klerikalec. Kako je bilo pa s kosilom? Kaj ne, pouk trpi do poldne in se začne ob 1. uri. In jaz naj bi bil v eni uri skuhal, se najedel in črepinje pomil in obrisal! ? Takrat kaj takega še ni bilo mogoče in sedaj tudi menda še ni. Obe roki si pa umijem, če je šola res trpela. Pred 9. uro sem v štedilniku dobro zakuril, nalil v lonec vode in del meso knhat. V lonec sem vrgel tudi malo peteršiljčka (ne : Peteršiljčka!), narezal vanj kak korenjček ali krompirček. Da je juha dobila lepšo barvo, sem del v lonec tudi malo žefrana. Ob 10. uri sem ogenj popravil, in če je bilo treba, vnovič zakuril. Ob 11. ali pol 12. uri pa sem končal s poukom, da sem si v naglici pripravil kako prikuho. Za prikuho sem imel krompir, sladko repo, riž ali fižol. Kisle repe ali zelja nisem poznal. Na kako omako pa niti mislil nisem. Dragim čitateljem je znano, da se da krompir napraviti kaj različno. Nočem imenovati imen vseh teh vrst, da ne pridem v zagato. Praktiška stran pa vedno bolje služi kot teoretiška. Zmleka sem vselej posnel smetano, da sem jo imel za zabelo ali kake štruklje. Utegnete si misliti, da sem se pri tem obračal Bog ve kako nerodno kakor bi se cerkovnik, če bi ga postavili pred šolske otroke. Res je bilo v začetku tako, in bil sein vreden pomilovanja. Ali vsake reči se privadiš, Že se z njo ukvarjaš vsak dan, kakor se paglavec privadi palice, če vsak dan dobi batine. Tudi jaz sem prišel kmalu v tir in sčasoma sem se kretal okolo štedilnika kaj spretno, bel predpasnik okolo pasu. Proaim, zakuriti ne ume dobro vsaka kuharica. V svoji togoti mrmrajo te ženske, ker morajo iznova zakuriti. „01), je že zopet pokrepalo! Da bi te zlodej vzel!" Tako se jeze te kuharice. Jaz sem pa mojster v tem. Tedaj juha, meso in prikuha je bilo moje najnavadnejSe kosilo. Pa menite, da si nisem časih kaj boljšega privoščil? S kako pašteto, torto, opraženo piško, piško v frikase ali frikando, lutriš-vandeljci, ragu-krafeljci ali s kako enako jedjo seveda si nisern mogel postreči, vendar pa sem si ustvaril kako jabolčno močnato jed, smetanaste štruklje ali kaj podobnega. Spoiniujam se, da je bila prva jabolčna močnata jed neslana, pa šele Gričar je prišel na to, da sem jo pozabil soliti. Da pa ta jed vkljub temu ni bila prenapačna, priča pač najbolj dejstvo, da sva jo v kratkem času vso spravila pod klobuk. Drugi dan sem napravil zopet tako močnato jed. Nisem je pozabil soliti. Povabil sem Gričarja in pokončala sva jo brez kritike. Pri tem pa mož ni pozabil pohvaliti svoje žene in še posebno starejše hčerke, kako izvrstno umeta delati močnate jedi. Kadar je bilo še kaj časa, sta sledili kosilu sadje in črna kava. Ce sem začel s poukom četrt ure prepozno, nič zato. Zato sem ga pa malo nnategnil" ¦ črez predpisani čas in — mirua Bosna! Za večerjo navadno nisem imel Bog ve kaj imenitnega. Če sem imel mesa, setn naredil kako bržolo s čebulo ali česnom ali pa biftek. Zraven so prišle večkrat krompirjeva salata ali kuhaue suhe češplje, potrosene s cukrom. Če pa mesa ni bilo, je bilo malo težavneje, no, pa svet se ni zato podrl. Potem so prišia na vrsto ocvrta jajca ali kar si že bodi. Nekoč sem obolel. Bilo je v četrtek. Ležal sem ves dan in tisti dan nisem videl človeka. Kmalu setn uganil vzrok tej bolezni. Prejšnji večer ni bila mlečna kaša dobro kuhana. Seveda zato tudi ni bila prav okusna, akoravno je nisem pozabil soliti. Tudi to rae je izmodrilo iu odslej sem pazil, da je bilo vse dobro kuliano. (Daije.)