Mir ljudčm na zemlji! Dnevi, ki stoje pred nami, so praznični ter polni veselja za verno, krščansko Ijudstvo. Kdo se ne spominja rad dobrotnika in še posebno na njega, od katerega dobiva zmerom in vedno dobrote? In dobrotnik nam je Sin božji, kakor nam ni in ne more več nibče biti: iz nebes doli nain še vedno deli v svoji sv. cerkvi milosti svoje — spravo z Bogom, zavoljo katere je legel kedaj — o božiči — v revne jaslice, ubogo dete med ubogo, pod jezo božjo vzdibujoče človeštvo. Zastonjniso tedaj klicali angelji v svet pri pastirjib: Slava Bogu na višavah in mir ljudein na zemlji! Mirii je človeku pred vsein potreba in mirii pred vsem z liogom. Kdor zasluži jezo božjo, njeinu ne pomaga noben mir in naj si tudi rajta. da ga vživa s celim svetom. Tak mir se laže njeniu in on se laže sam sebi! Ker znamo, da je naše slov. Ijudstvo in torej tudi naši bralci, pobožno in srca, zato radi upaino, da bode o božiči v njih srci ljubi mir, inir 7. Bogoin in torej ludi z bližnjiin: tako pa bodo tudi polein božuini dnevi. zanje dnevi veselja veselja brez lirupa pa zalo dnevR tem večje sreče. /iVemo pa, da ne bode povsod tako, kajti krščanstvo se v naših časib izpodriva in ljudje si radi iščejo veselja pri njih, ki nimajo mirii in ga torej tudi ne morejo dati ne sebi, ne drugim, ki bi ga radi od njih. Taki Ijudje so sedanji liberalci in skorej vse eno, če so naše vere, našega rodii ali pa tujici in more biti iz rodii krivonoscev. Pri njih se sicer tudi govori in piSe o božiči, toda njih božič ni krščanski: Sin božji, krSčanski božič je prinesel mir iz nebes, ti pa, liberalci vsake vrste, zanesli bi, ko bi mogli, nemir še gori v sv. nebesa! Kaj je njim sedaj še sveto! Lastni dobiček, koristi za svojo osebo — to je edino, za kar njim hodi, to je njih božie, njih mir, ki si ga žele in če je mogoče, tudi pripravijo ne samo za božič, ampak za celo svoje življenje. Ne moremo in tudi ni treba, da dokažemo natanko to nasproli našim bralcem. Njim je znano, da se bije vsa vojska, kar je imamo v občinah, v okrajib, v deželah, v državab — po celem svetu, skorej edino le za koristi raznih strank, malo kje pa za »mir ljudein na zemlji.« Naše eesarstvo je sicer veliko, ali če se primeri svetu, je le malo, troha v vrsti vseh držav na svetu. In imamo li kaj mirii v našera cesarstvu? Nasproti drugim, Kosednjim državam ga še kolikor, toliko iinamo in za to zahvalimo lahko svitlega cesarja, toda miru med nami, med prebivalci raznih dežel, raznib ljudstev: oj tega mirii išče ti tvoje oko zastonj! Iz drž. zbora so sicer gg. poslanci odšli na božič, želeč si vesele praznike, toda v njih srci ni bilo te želje, vsaj ne odkritosrčne. V drž. zboru so tri, štiri večje stranke, ali vsaka za-se je premala za to, da se polasti vlade. V zadnjem času pa je postala bolj, kakor kedaj poprej, potreba za vlado, da ima v drž. zboru zasŁ večino, na katero se sme zanesti, kedar boče kaj cioseči v korist cele države. Ali da take ne more priti, dokler ostanejo v drž. zboru dosedanje razmere. Vsaka afranka gleda le na svoje, ne pa ludi še na koristi cele države. Tako pa pae ne more priti — mir ljudem na zemlji. Največja stranka je v drž. zboru nemških liberalcev in ona noče mirii nasproti drugim, ako se ji ne dajo — za podnožje. Tega pa ne marajo druge stranke, vendar pa si še le-te nič ne sežejo v roke zoper ono, ker se neki križajo njih koristi. Nekaj je na tem se ve, da tudi resniee in tako bode težko najti pot, ki pelje v drž. zboru do stalne večine, želimo pa iz srca : da še je vsaj nekaj »dobre volje« pri ljudeh in da najde nje grof Taafle ter jih spravi pod eno zastavo, pod zastavo pravice in resnice. Koder ste pa le-ti hčeri, doma iz nebes, za gospodinjo, tam je tudi »dobre volje« in torej bode »mir ljudem« tudi v našem cesarstvu.