170 L. P.: Prešernova pesem o povodnem možu. Prešernova pesem o povodnem možu. Spisal L. P. a pesem je zanimiva v marsikaterem oziru. Ker pa Levstik o njej trdi marsikaj, v čemer mu ne morem pritrditi, me je to napotilo, da izpregovorim o njej posebej. Najprej pravi Levstik: »Ta pesem si je v rodu z Lenoro, zato je v knjigi precej za njo postavljena. Ne da bi rekel: »ni izvirna«, ampak le toliko je gotovo, daLe-nora ga je izpodbodla, da je jo naredil.* Sorodnosti obeh pesmi nihče ne taji; da je pa Lenora sprožila balado o povodnem možu, tega vpliva bi jaz nikakor ne pripisoval Lenori. Res je, da hodita obe pesmi pri Prešernu nekako vzporedno pot. Obe sta namreč z »Lažnjivimi pratikarji« in »Zarjoveno devico« vred izmed najstarejših Prešernovih pesmi ter spadata vsaj v leto 1826. ali pa še katero poprejšnje. (Primeri Prešernovo pismo do Čopa z dne 13. febr, 1832. — »Ljublj. Zv.« VIII. 570) Obe sta bili skupaj prvič natisnjeni v prvem zvezku Kranjske Čebelice 1. 1830. — In neka sorodnost predmetov v obeh baladah se res ne da tajiti. Toda iz vsega tega jaz vendar nikakor ne bi sklepal, da je v Biirgerjevi Lenori iskati povoda Prešernovemu povodnemu možu; kajti ni prezreti tudi tega, kar nam Levstik sam pripoveduje ob drugi priliki (»Ljublj. Zv.« I. 446.) iz P. Marka knjige »Bibliotheca Carni-oliae«, str. 16., da je bil namreč že Disma Zakotnik poleg drugih narodnih pesmi zapisal tudi pesem »od lipe na Starem trgu«. Nemogoče tedaj ni, da je imel Prešeren še kaj raztresenih sledov o imenovani narodni pesmi, in da je ta narodna pesem morda obsegala isto snov kakor Prešernova balada. Gotovo pa je, da je Prešeren to v snov poznal iz Valvazorja; kajti prvotni naslov v Kranjski Čebelici I. 40. se je glasil »Povodnji mosh, balada is Valvasorja«. — Ko je pa bila domača pravljica Prešernu iz Valvasorja znana, tedaj pač ni potreboval več Biirgerjevega vpliva, ampak mu smemo že pripisovati toliko samostojnega pesniškega okusa in iznajdljivosti, da se je sam ob sebi odločil, da to domačo ljubljansko pripovedko obdela pesniško. Pesniški značaj pripovedke in domača nje izvirnost, to je po mojih mislih bil Prešernu boljši povod, da je Valvazorjevo pravljico preoblekel v pesem. — Dalje razlaga Levstik tako: L. P.: Prešernova pesem o povodnem možu. 171 Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče, Prešerna se brani in ples odlašuje. »V Čebelici je bila deklica te pesmi imenovana Za lika, zdaj pa se ji pravi Uršika. Morda res kdaj kaka Uršika ni hotela plesati s Prešernom; zakaj beseda »Prešerna« tu tako stoji, da lahko pomeni »prevzetna«, in tudi je lahko lastno ime. Ali je tudi mogoče, kar je še podobneje resnici, da se ga je branila Zalika, in zato jo je imenoval v povodnem možu, ko ga je prvič dajal na svetlo; ali leta 1847-, ko je drugič bil tiskan povodni mož, je menda že bil pozabil jezo, in zato je iz Zalike naredil Uršiko.« Tako Levstik. Tudi ta razlaga, češ, da se je pesnik po svoje znosil nad kako Zaliko ali Urško zato, ker ni hotela z njim plesati, ker mu je, kakor pravijo po domače povedano, ,dala korb'co', tudi ta razlaga mi nikakor ne prija. Nikakor ne verjamem, da bi smeli Prešerna, kakor koli si bodi, četudi le od daleč primerjati s Horacijem glede njegovega maščevanja nad Kanidijo. Verjetnejše je to-le: V prvi redakciji imenovane balade je nazval prevzetno dekle Zaliko pač le iz tega vnanjega vzroka, da bi dosegel ono presenetljivo priglasje med imenom in njega pridevkom, katero imenujejo poetike z latinskim terminom »annominatio«, z grškim pa 7cxpvi^y)<7i? ali 7uapovoj/.ot<7ia. V besedah: RosaTka ga sala omrčshit' sheli Saljubljeno v njdga obržzha ozhf — — RosžTka shč sala pred tabo fim sdaj, RosaU'ka presžla, perprdvljen na raj imamo podobno priglasje ali aliteracijo kakor v: Rozamunda roža deklic — — L e psi L e j 1 a mu dopade — i. t. d. Zaliko jo je imenoval, češ ker je bila »zala«, ker je bila najlepša izmed tedanjih ljubljanskih lepotic. Pri drugi redakciji pa si je menda premislil, da se mu je zazdela važnejša zgodovinska natančnost, posneta po Valvazorjevem poročilu, nego sama igrača priglasbe ali aliteracije. Zato jo je, sledeč Valva-zorjevemu poročilu, v drugi redakciji nazval Urško. — Zalika je govoreče ime (nomen est omen), za-njo govori alitera-cija, za Urško pa zgodovinsko poročilo. — Toda poslušajmo sedaj Valvazorjevo obširno pripovedovanje. Ze v XI knjigi na 685. strani, govoreč v 2. odstavku o reki Ljubljanici in o plovbi po tej reki, omenja to pripovedko s sledečimi besedami (preloženimi): »Predno se pa od Ljubljanice poslovimo, treba še to 172 L. P.: Prešernova pesem o povodnem možu. povedati, da se nahaja v njej prikazen, katero imenujejo povodnega moža, in da se ta večkrat po noči pokaže, in da je to tako splošno znano, da ve vsaki čofnar in ribič na Ljubljanici dovolj o tem povedati. Kakor se sploh pripoveduje, je v prejšnjih časih ta pošast večkrat tudi pri belem dnevu prišla iz vode in se je prikazala v človeški podobi. In prikazala da se je potem leta 1547. prvo nedeljo meseca julija na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je bilo vse sosedstvo zbrano in se je s poštenim plesom razveseljevalo, kot zalo olepotičen mladenič čedne in brhke postave; prijel da je neko dekle, Urško Seferfn, se z njo precej seznanil in naposled mimo Stiškega dvorca proti reki zaplesal ter planil z njo v vodo. Ta nenavadni dogodek hočem obširneje razpravljati v letopis nih zgodbah. Odkar so pa reko večkrat blagoslovili in posvetili, pa ta pošast bolj miruje. Vendar bi se dala o tej prikazni napisati obširna knjiga, kakor jo je napisal Praetorius o sleškem duhu Libercunu (ali Repoštevu), ako bi hotel vse popisati, kar ljudje o njej tvezejo in pripovedujejo. Toda jaz sodim, da se ponajvečkrat večini pripovedk prav mnogo doda in pridene.« Obširnejše poročilo čitamo XV. 460., kjer Valvazor v 19. poglavju piše o povodni pošasti, katera je bohotno ženščino s seboj v vodo speljala itd. Njegove besede se glase preložene: »Na 685. strani XI. knjige sem svojo besedo zastavil, da pošastni dogodek, ki se je 1. 1547. pri nekem plesu v Ljubljani primeril, tukaj med posebnimi dogodki razložim obširneje ; torej moram sedaj besedo rešiti in izpolniti. Prvo nedeljo malega srpana (Heumonat) prej imenovanega leta se je sešla v Ljubljani na Starem trgu pri vodnjaku, katerega je takrat poleg stoječa lepa lipa pretvarjala v kratkočasno zabavišče, po stari navadi na tem trgu vsa soseska; uživala je tu poleg prijetne godbe svoja s seboj prinesena jestvila po starem nekdanjem običaju v prijateljski zaupljivosti, namestu katere se dandanes žalibog skoraj povsod vriva francoska nezaupnost, slepilna udvorljivost, okrinkana zvijačnost in hinavščina poleg prokletega spletkarstva. Po starokranjsko t. j. v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijazni so se med seboj razveseljevali in po obedu so se zabavali tudi z navadnim plesom. Ko se že to veselost nekaj časa uživali in so že bili vsi dobre volje, da — veselje je bilo vsa srca že popolnoma obladalo: glej! tedaj pristopi lepo opravljen, brdkostasen mladenič ter se ravna, kakor da bi rad z njimi nekaj rajev zaplesal. To celi družbi niti najmanje ni bilo nevšečno in se ji tudi ni zdelo čudno, ker je bilo po običaju dovoljeno vsakemu vstopiti v tako veselo druščino. Najprej je zbrane L. P.: Prešernova pesem o povodnem možu. 173 prav vljudno pozdravil, podal tudi vsem navzočnim prijazno roko; a dotik z njegovo roko je pri vsakomer provzročil nenavaden občutek, alteracijo ali zono (grozično ganjenje); kajti njegove roke so bile iz-premrzle in mehke. Takoj potem se je naklonil eni izmed okrog sedečih, da bi z njim zarajala, ter si je izbral za svojo plesalko sicer lepo nališpano in zunanje lepoobrazno, toda po mišljenjn in po nravi nelepo, prešerno mladenko, ki je bila iskra in razposajenega vedenja, ki je namesto deviškega samovanja živela v razuzdanem življenju. Ta mlada venerila in radoživa veseljačica, katere pravo ime je bilo Urška v Seferfn, se je znala po njegovo prav kmalu prilagoditi in se je vsem norčavim burkam privadila, tako da je vse kazalo: češ, enako se z enakim ne bi moglo nikdar bolje ujemati in družiti. Ko sta tedaj po običajni navadi nekaj rajev odplesala, sta se polagoma spustila v raz-širnejši ples ter sta začela od prostora, ki sicer raj in rajalce ograja in omejuje, vedno dalje krožiti in večje kolobarje delati, tako da sta od imenovane lipe priskakala in priplesala proti Stiškemu dvorcu in mimo njega proti reki Ljubljanici združema; le tu pa sta završila tako zvani pomet (Kehraus — dal Bog, da ne za večno!); kajti vpričo ondi navzočnih brodnikov, ki čakajo vedno za prevoz pripravljeni, sta naposled oba skočila v Ljubljanico ter izginila gledalcem izpred oči; pa ju tudi pozneje ni bilo več videti. — Omenjena lipa je do leta 1638. še stala, torej skoraj 91 let; tedaj pa jo je naposled rajni gosp. Ludovik Schonleben kot višji mestni blagajnik dal posekati, ker je bila od starosti že vsa telava in polna mrčesa. In na njenem mestu je začela mestna občina graditi iz lepo izlikanega mramorja lično izklesan lep vodnjak. — Nad to dogodbo se je imenovana družba in cela soseska tako zgrozila, da je še tisto uro raj ponehal, in da si nihče več ni upal začeti kakega plesa in razveseljevanja« i. t. d. — Končuje se Valvazorjevo poročilo z razblinjenim svarilom pred razuzdanostjo in plesalsko lahkomiselnostjo. — Izmed inačic v obeh redakcijah naše balade omenimo lahko še to: 4. grano 3. kitice se v »poezijah« glasi: Modrij in zvijač je vseh bila umetna — V Kranjski Čebelici se je ta verz glasil: V svijazhah, ko nekdaj Arraida, umetna — Že v 2. kitici nam slika pesnik Urškino (oz: Zalkino) omreževalno koketnost podobno kakor govori Horacij o Barini (od. II. 8.). Da bi nam jo pa še živeje predočil kot pravo koketno ljubovalko, jo pri- •74 L. P.: Prešernova pesem o povodnem možu. merja s Tasovo mamljivko Armido (v osvobojenem Jeruzalemu). — Armida bodi v tej primeri prototip prave Ijubphlepnice in neodoljive kokete. Kakor je čarokrasna saracenka Armida omamila mnogo krščanskih vitezov in križarskih junakov in naposled tudi samega Rinalda, tako je tudi lepa Ur.ška predobro znala omreževati v svoje ljubovalne zanke tedanji moški svet ljubljanski. — Valvazorjevega povodnega moža je bilo spoznati po alteraciji ali zoni, ki jo je vzbujal dotik njegove roke; pri plesu Prešernovega po-vodnika se je pojavilo bučeče vršenje vetrov in strašno grmenje; povodni mož narodne pesmi (Koritko I. 79.) pa je silnejši in surovejši hrust, ki stiska svoji plesalki roke tako, da ji kar kri izza nohtov udarja. — Koliko pozornosti in zanimanja je Prešernova balada o povodnem možu v prvem zvezku Kranjske Čebelice vzbudila med tedanjimi do-mačimi izobraženci, to nam dokazuje dr. Cesnika četudi šaljivo, vendar iskreno pismo, s katerim Prešerna izpodbuja, naj Zaliki kmalu preskrbi rodnega bratca ali sestrico, da bo kaj družbe, da ji ne bo dolg čas, t. j. naj poleg balade o povodnem možu zloži še kaj izvirnih balad in romanc, a ne prevodov, kakor je Lenora. Z neslanicami prof. Jak. v v Zupana pa ni treba polniti Kranjske Čebelice. Cesnikovo pismo slove v izvirniku: Herrn Dr. Siebenschlafer! Ich lebe der frohen Hoffnung, da!3 die Zeit einer neuen Entbin-dung nicht mehr weit ist, und daJ3 Du Deine Salika mit einem hub-schen Briiderchen oder mit einem netten Schwesterlein erfreuen wirst. Lass ihr die Zeit nicht lang werden. Schenke ihr ein leibliches Ge-schwisterchen; lass das Adoptieren zum Teufel gehen: eigene Kinder vertragen sich mit fremden nicht wohl. — — — — — — — — — — — — — — — Ich erwarte also ganz zuverlassig eine neue Leibesfrucht in der Zhebeliza von Dir. Nur Prof. Suppan soli sie mit seinen ungesottenen Plunzenstiicken nicht bespucken. Adieu Herr Doktor, adieu Herr Papa. Ich bin Dein Zhefnik.