Cefteljsfcl
TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in d o p i s e prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in oskerbuje razpošiljanje založništvo.
List 16.	v Ljubljani, 15. avgusta 1874. Tečaj XV.
Kar se Anžek ni učil, tudi Anže ne zna.
Poleg verske odgoje je privaja k pokorščini poglavitni nalog družinski odgoji. Tukaj v družini je oče, je mati perva oblast, in če je družina dobro vrejena, gre ta versta od naj starejšega do naj mlajšega otroka. Pokorščina izvira iz veljave in spoštovanja. Spoštovanje otrok ima v naravi svoj vzrok, otrokom je prirojeno, čutijo namreč telesno in duševno prednost staršev mimo svoje, k njim pribeže, kedar strah napada njih serce, le k njim gredo, kedar potrebujejo nauka in sveta, in beseda starišev je otrokom božja beseda.
Otroci morajo ubogati. S tem se odvadijo slabih navad in vsajajo se jim dobre, ne da bi se otroci zavedali, „zakaj". O privaji k pokorščini strinjajo se skoro vsi pedagogi. Kant govori o tem tako-le: „Od začetka mora otrok slepo ubogati. Nenaravno je, da otrok gospoduje s svojim vpitjem, in da močneji uboga slabejega. — Otroke razvadijo, ako jim po volji store. To se godi tako dolgo, dokler so starišemza igračo, posebno pa ta čas, ko začnejo govoriti. Iz te razreje pa izvira velika kvar za vse življenje". Nepogojna pokorščina je nezrelemu, nespametnemu otroku neogibljivo potrebna. Bila bi naj večja nespamet in neod-pustna slabost, ko bi stariši skušali male otroke nagibati v pokorščino s tem, da bi jim razkladali vzroke, ali celo prosili ali pregovarjali jih, da bi to ali uno storili, to ali uno opustili. Stariši, ki otroke tako odgajajo, da jim vse na široko razlagajo, kedar od njih zahtevajo pokorščino, dobe sinove in hčere, ki si dovoljujejo vse mogoče napačnosti do starišev, ki jim jezikajo, in neskromno od vsakega povelja hote vediti vzrok in izgovor, n. p. „tega ne vem, zakaj bi to storil?" Ti so odgojeni a la
Rousseau. Vendar pa sam (Rušo) na drugem kraji piše o tem tako le: „Kaj je vendar bolj zopernega, bolj proti vsakemu redu, kakor uporen otrok, kateri vsem okoli sebe hoče ukazovati in si priderzne zapovedovati tem, brez katerih pogine, ako ga le zapuste. Kaj je bolj nespametnega, kakor če slepi stariši to termoglavnost odobrujejo, otroka še celo vadijo, da je trinog naj pred strežnicam, potem pa tudi njim samim.
Niemeyer daje o tem ta-le pravila: Otroci morajo od pervih let spoznavati, da je volja njih gojiteljev močneja od njih, in da ga ni sredstva, da bi se ji odtegnili. Ko otrok rase na letih in pameti, naj bode tudi zapoved gojiteljeva podobna svarjenju dobrohotečemu. Otroku zapovedujemo, dečku dajemo vodila, mladenču svetujemo in njegova pokorščina naj prihaja bolj in bolj iz lastnega prepričanja in svobode.
Natanjčna naj bode tedaj pokorščina! Beseda, pogled in otrok mora ubogati brez obotavljanja: „Oče so zapovedali, mati so tako rekli", več ni treba.
Da se pa otroci privadijo take pokorščine, treba je:
a)	Pri odgoji naj bode v družini naj večja edinost. Stariši morajo medsebojno spoštovati povelja, katera dajejo otrokom in delati na to, da se spolnujejo. Kar oče zapove, to mora mati spoštovati, kar je mati zapovedala, to mora oče varovati. Otrok, katerega je mati kaznovala, naj ne najde pri očetu zavetja, ravno tako naj mati pokaže v svojem obnašanji, da jo žali, ko je bil oče razžaljen. Ako vidijo otroci razpor v poveljih; ako slišijo, da stariši drug drugega grajajo, da oče prepoveduje, kar mati zapoveduje, ali kedar celo vidijo, da namesto otroka mati dela, kar je oče zapovedal, potem od točne pokorščine ni duha niti sluha.
b)	Stariši naj zapovedujejo, manj ko morejo; a kedar je potreba, naj se izreče povelje mirno, krotko in resnobno. Resnoba združena z mirom in ljubeznijo spreminja gojitelja v prijatelja; stariši, ki malo zapovedujejo, pa združujejo resnobo z ljubeznijo, vživajo pri svojih otrocih večjo ljubezen in spoštovanje od tistih, ki zmirom pridigujejo, pa pri tem kažejo veliko in škodljivo prijenjljivost.
c)	Zapovedi naj si bodo zmirorn enake, in s stanovitnostjo je treba delati na to, da se spolnujejo. Kar je bilo danes prepovedano, ostane tudi jutri tako. Le doslednosti se podverže narava mladega človeka. Že otrok čuti, da se več more staviti na to, kar je terdno, močno in si ostaja zmirom enako, kakor na omahljivost, ki se vda vsakemu vtisu, in vlada le po samovoljnosti in termi. Bolj ko se prijenjuje, večkrat kö se zapovedi preklicujejo, toliko bolj težka je pokorščina.
d)	Za neubogljivostjo naj pride kazen. Kdor svojega otroka resnično ljubi, in za njegovo dušo resnično skerbi, ga modro in resnobno strahuje; kajti gotovo je boljši, da otrok sedaj joka, ko ga stariši svare, kakor da bi stariši pozneje nad svojo in svojih otrok nesrečo jokali.
„Kdor ljubi svojega sina ga kaznuje". Nepokorščina mora se kaznovati z vso ojstrostjo; kajti to ni zmota uma, ki je odpustljiva, niti pogrešek človeškega serca, ki se pregleda, marveč sklep spačene volje. Volja pa se mora odgojiti od perve mladosti, da otrok ne odraste, in ko bi hoteli pokorščino odlagati do tega časa, da bo otrok hodil v šolo, bi bilo prepozno ; slabe navade bi se že toliko vkoreninile, da bi prevagala svoje-glavnost. To si dobro skušamo učitelji mladine že perva leta njih šolanja. Koliko more šola opraviti, ko otroci pridejo v šolo že doveršeni svojeglavci i. dr.?
e) Opominovanje, svarjenje in kazen naj se združuje z ljubeznijo. Ubogati mora otrok, pa ne le zarad kazni, ampak iz ljubezni. Ljubezen in strah naj oživlja serce otrokovo. Sama ljubezen ga spridi, strah ga naredi boječnega ali pa rodi v njemu notranji upor z videzno vdanostjo. Otrok naj se sicer le boji kazni; a dela naj iz ljubezni in dolžnosti, in kazen naj bo zadnji pripomoček odgoji, in naj se ne rabi poprej, dokler je še kaj sredstev do smotra. Redkeje ko je kazen, toliko več zda. Ker je očetovo in materno strahovanje naj težja iz med dolžnosti, je pa tudi treba naj večje zmernosti, poterpežljivosti in prizanesljivosti, ogibati se je treba vsake strasti, da se človek ne prenagli in prehudo ali preterdo ne kaznuje. — Otrok v zgodnji mladosti še ne pozna vzrokov, in samo opominovanje se ga malo prime; treba je, da se boji kazni in pričakuje plačila. Ko nekoliko bolj dozori, premišljuje in sodi, častiželnost se v njem. zbudi. Le varovati je treba čutilo do časti, ako je hudo oškodovano, redkokrat se potem zaceli.
Ker smo nekaj govorili o izobraževanji verskega čuta in navade do pokorščine, bodemo skušali še odgovarjati na vprašanje, kako morejo stariši pri odgoji na to delati, da otroci spoštujejo predpostavljene, sobrate in sploh da spoštujejo postave?
Peter Hitzinger
(Znojemski, Podlipski)
v
slovstvu slovenske m.
XVI.
Kedar koli se je prikazala na književnem polji stvar, o kteri je Podlipski kaj vedil ali pisal, koj je poprijel tudi on in doverševal tako svoje poročila. L. 1856 št. 7 poprašuje v Novicah: Kje je stal stari San-ticum? — ter odgovarja, da ondi, kjer stoji sedanji Kranj. — V razgovoru: „O besedi kuga" piše 1. 33 o njej nekoliko iz zgodovine, potem jo razlaga pa po etimologiji, po umoslovji in naravoslovji, v uče-
16*
nem in ljudskem govora. — Narodski in jezični otoki med Slovenci so mu 1. Kočevarji, o kterih je zapisal nekaj 1. 85; 2. Čiči 1. 86; s tim spisom se vjema 1. 101: Nekaj več od vlaškega jezika v Istri. Starinske reči pa je opisoval 1. 88. 89, in sicer: 1. Nekaj od stare Emone novega; 2. Stari Mitratov tempelj poleg černomlja. —
Bolj sloveči so to leto Hicingerjevi spisi, ki segajo v cerkvene vede in umetnije, na pr.: Nekaj od cerkvene zidarije v Dan. 1. 1. 3, kjer razlaga razne podobe kerščanske zidarije, ki so 1. rimska, 2. romanska ali bizantinska, 3. germanska ali gotiška, 4. prerojeni romanski zlog, z nekterimi zgledi sploh in posebej po naši domovini. Delavci naši dostikrat niso znali ločiti šege od šege, zloga od zloga, in mešali so veli-krat napačno in neprimerno skupaj. Lahko bi se tukaj imenovali zgledi, pravi, pa utegnilo bi koga žaliti, ker bi ne razločil, da tukajšne besede niso rečene za grajanja voljo, ampak zastran podučenja. „Te besede so zlasti v to stran namenjene, de naj se pri popravah ali pri novih nared-bah saj pri večjih cerkvah bolj natanko gleda na zlog prejšnjiga dela, de se gotiško sklepa z gotiškim, romansko z romanskim, in sicer spet naj se loči bolj na tanko bizantinsko-romansko, in klasiško-romansko... Ktera teh podob de je lepši, se ni lahko prepirati, ker ima vsak svoj okus v tacih rečeh; severni narodje sploh bolj čislajo germansko šego, južne ljudstva pa bolj romansko. Napak pa govorijo nemški pisatelji, ker od gotiške šege trobijo, de je nar bolj primerjena keršanskimu duhu, ter zaničujejo prijetno novoromansko podobo; duh keršanski ni samo duh resnobe in pomišljevanja, kakoršno razodevajo gotiške stavbe, temuč je tudi duh ljubezni in veseljnosti, ktero oznanujejo nar bolj novoro-manske zidanja; bizantinske stavbe, bi se morebiti utegnilo reči, imajo nekaj od vsaktere teh strani, vender tudi več od poslednje".
Jako potreben in slovenskim rojakom podučen spis je: Od zvonov in soglasniga zvonila 1. 31 — 34, kjer dokaj učeno po zgodovini in novejši umetniji pripoveduje, da „vsakteri drugačni glasovi ne dajejo praviga ali prijetniga soglasja; to že lahko razumeva uho, ktero ni izu-čeno za muziko. Zatorej se mnogokrat sliši govor navadnih ljudi, de zvonovi ne shajajo skupaj, de se koljejo, ali de je en zvon preslab, drugi premočen. Pomniti pa se mora, de med popisanimi soglasji velja nekaka različnost; nektere so namreč bolj terde, krepke in vesele, nektere bolj mehke ali mile... Kjer hočejo rabo tega dvojniga glasja prav določiti, si napravijo večji število zvonov, de si zamorejo za bolj vesele priložnosti in godove izbirati terdo glasje, za bolj žalostne čase in okoli šine pa mehko glasje... Posebnost slovenskiga ljudstva pa je, de mu je nar bolj všeč mehko soglasje, kakor je sploh v njegovi lastnii, popevati bolj mile napeve... Kar lepoto glasu zadeva, se nekterim dozdeva, de je v starih zvonovih veliko srebra, in de zato bolj čisto donijo, pa v tej
reči je nekoliko prazniga domišljevanja. V starih zvonovih je res povsod več srebra, ker so jih plačevali s peticami in dvajseticami; zdaj je pa dostikrat le papir v njih, ker zamoreino le bankovce dajati zanje. Kar pa blago zadene, je v vsih zvonovih le bron... Kedar v kterim kraji hočejo napraviti novo zvonilo, naj ljudje ne gledajo na samo težo» veli-ciga zvona, de bi se z njo pred drugimi soseskami ponašali in bahali; temuč naj se ozirajo na velikost svoje soseske, na svojo premožnost, tudi na velikost zvonika, in nar bolj na prijetnost glasu. V tej reči jim bo razumen mož, ali zvonar sam nar bolje vedil svet dajati . . . Pri sklepu naj nikjer ne pozabijo, kjer zvonove hočejo napraviti, tiste besede, ki jo je pevec o zvonu izrekel:
Nam do delo v čast izide	Vsak še nekaj moli za-se,
Blagor scer od neba pride.	Preden liti se začne.
Na spis od cerkvene zidarije se nanaša v 1. 44 t. 1857: Nekaj od cerkvenih posod in oblačil, da „kakoršno je zidanje, po takošni obliki gre tudi podobarstvo ... In tudi cerkvena naprava, posode in oblačila, se morajo ravnati po obliki zidarije in podobarije . . . Treba je, de se tudi pri nas cerkvena lepava začne ravnati bolj po cerkvenim duhu, ker se je zlo od njega odkernilo" itd. —
Ker je od 1. 1848 pri pregledovanji rokopisov, sporočil zgodovinskega zbora in v to zadevajočih bukev našel še marsiktero drobtinico cerkvene zgodovine, je po tem popisal „Nar starji fare po Kranjskim" 1. 16 — 22, v šematizmu ljubljanske škofije, ter poleg Bianchi Documenti I. 1. 43 t. 1857 pod naslovom: Iz zgodovine slovenskih far.
Pri napisu: „Nekaj zastran naših koledarjev" 1. 27 — 29 bi utegnil kdo misliti, piše Hicinger sam, de bo našel kak pretres priloženih sostavkov našiga dvojniga koledarja ali naše velike pratike; pa to ni namen pričujočiga spisa, desiravno se memogrede želja sme izreči, de bi bilo dobro, nektere sostavke pred dobro pretresti, ali gredo v koledar, in nektere podobšine pred prav pogledati, ali so primerjene spisu, in de bi bilo tudi boljši, koledar za Slovence po imenu obilniši razločiti od slovenskiga koledarja. V sledečih besedah naj se več le to razloži, kteri svetniki ali sv. spomini naj bi se pred drugimi jemali v naše koledarje in pratike; zakaj v tem se lahko doslej zapazuje nekaka pomanjkljivost, sicer v koledarji za Slovence v večji meri, kakor v slovenskim koledarji. Kaj tedaj? — 1. Ljudski koledarji naj se bolj vjemajo s cerkvenim koledarjem. 2. Naši koledarji naj se posebno ozirajo na svetnike slovenskih krajev. 3. Ljudski koledarji naj obsegajo tudi svetnike med ljudstvam čislane, kakor posebne priporočnike ali patrone. - Še eno naj bi si zapomnila kmečka pratika: Naj jemlje za nektere svetnike bolj primerjene podobe". — V naslednjem tečaju na vprašanje: K o liker o
L
svetnic je svetili Helen? — kaže 1. 40, da se jih obhaja petero. Pod naslovom: Štatistiška opomba — graja v istem listu, da se pri številu cerkvenih popisov ali šematizmov nahaja velik razloček mimo števila deržavnih popisov; na pr. za Kranjsko, ki je celo obseženo v Ljubljanski škofiji, šteje politiški popis 1. 1851 stanovavcev 478.299, cerkveni pa ima 500.839 duš za ravno tisti čas. Od kod je tolikošen razloček? Od tod, pravi, ker ni enake natančnosti, tudi ne enakih vodil za števenje na vsakem kraju, ter opominja, kako bi se strinjati moglo števenje politiško pa cerkveno.
Kedar je postavljen bil v Ljubljani protestanški tempelj in so ng dan prišle bukvice „Bramba evangeljske vere", je v Zg. Danici 1. 1850 št. 49 — 51 in 1. 1851 št. 1 — 12 P. Hicinger, dasiravno ni bil dohtar sv. pisma, v posebnem sostavku razkazal, ktera je „Edina pot v nebesa ali podučenje od razločkov prave katolške vere memo drugih nekatolških ver" (gl. VIII. str. 22). Sedaj pa so našli v nekem kraju po slovensko spisane, nenatisnjene bukve o krivi veri, ki se bliža nekterim protestanškim odceplinam tiste baže, ki jih imenujejo pietiške, t. j. posiljeno ali lažnjivo pobožne, svetohlinjske ; osebe te nove vere se rade shajajo po noči; ženstvo ima tudi svoje duhovnice; namesti nedelje obhajajo saboto; po pokončanji hudobnega sveta upajo tavžent let na zemlji kraljevati s Kristusom. — Tej krivoverski ločini nasproti spiše Hicinger 1. 39 — 45 v poduk: „Prava pot v nebesa ni v temi skrita. Pogovori zastran nekterih skrivnih verskih zmot." Razun vvoda se v posebnih razstavkih vernik in duhoven pogovarjata: 1) Od Boga sploh; 2) od Kristusa; 3) od cerkve Kristusove; 4) od svetega pisma in od ustnega izročila; 5) od gnade Božje in od opravičenja; 6) od svetih zakramentov; 7) od Božjih zapoved in od keršanskih čednost; in 8) od poslednjih reči.
V dušni in telesni blagor otroške mladosti je živo popisal 1. 46. 47: Potrebnost posebnih dekliških šol, kajti pač prav bi bilo kaj več storiti za dobre matere prihodnjega zaroda, ali za pobožne device naslednjega časa. Popisavši izverstni dve dekliški šoli v Ljubljani in v Loki svetuje, naj bi se posebej napravile na pr. v Kamniku, Idriji, Novem mestu, Kranju, Kerškem, v Metliki, in naj bi se v ta namen pridobile šolske, ali še bolje usmiljene sestre, ktere imajo na Tirolskem mnogo manjših poddružnic po mestih in tergih po deželi ... Se ve, da same vnanje naprave ne bodo nikdar zadostovale, da je vedno treba človekovega djanja in prizadevanja in čuvanja, najbolj pa Božje pomoči in brambe. — L. 50 je po nekterih novih dopisih in sporočilih v „Šolske reči" dal „Pristavek k spisu o dekliških šolah" nekaj tudi iz lastnega prepričanja v Terstu, češ, „človeku, ki je za blagor svojih rojakov vnet, in po drugih krajih vidi bogato število šolskih naprav, se pač v sercu
dela nekakošna teža in bolečina, ker v svoji domačiji ne najde toliciga iskreniga prizadevanja za potrebno izobraženje ljudstva". — In kakor je v naslednjem tečaju 1. 22 osemdesetletnemu Preserskemu župniku J. Rožiču zložil sonet ter popisal „Od Verhnike" prijateljsko godovanje, v Novicah 1. 1S58 št. 36 pa zlatomašniku spet poklonil pomenljiv sonet; tako je 1. 37 po dr. Brunnerju poslovenil, kako naj se vede „Deklica ob jutranjim zoru".
Ko je po 1. 1855 sklenjenem konkordatu v Avstriji v djanje stopiti imela tudi nova postava v zakonskih rečeh, je sostavil o njih Dunajski nadškof Otmar cerkvenim sodnijam posebno podučenje, ktero so drugi škofje razposlali svojim duhovnom priporočevaje, naj se v duhovskih zborih o zakonskih zadevah med seboj pogovarjajo in podučujejo. Na Verhniki zbrani duhovni so pa z dekanom A. Pečarjem na čelu koj naprosili spretnega pisatelja l odlipskega, naj sostavi duhovnim in neduhov-nim koristno poljudno razlaganje zakonskih postav tako, da bi v posebni prikladi v Zg. Danici prihajalo na svetlo ter se dobivalo poznej v lastnih bukvicah. Podlipski se poda, in vsled tega pride na dan tedaj jako vgodna knjiga:
6) Razlaganje zakonskih postav. Poleg nar boljših razla-govcov spisal Peter Hicinger. V Ljubljani 1857, 8. str. 152. Natis. J. Blaznik. — Po primernem vvodu je v VII. poglavjih razlaganje v 1. od zakona sploh; v 2. od zarok; v 3. od zaderžkov veljavniga zakona; v 4. od zaderžkov dopušeniga zakona; v 5. od ravnanja pri sklepanji zakona; v 6. od odveze zaderžkov in poveljavljenja zakona; v 7. od tožbe na razdero zakona in na ločitev od mize in postelje. — „Cerkvene postave v zakonskih rečeh išejo po vsaki strani svetost zakonske zveze ohraniti in zagotoviti. Pisatelj je skerbel za tega voljo, tudi vse razlaganje v takim duhu pisati, in povsod po svoji moči spodobno in ker-šanski sramožljivosti primerjeno besedo staviti: zatorej upa, de bo s svojim delam tudi v to pripomogel, da bi se svetost zakonskiga stanu med našim ljudstvam obilniše čislala" (Zg. Dan. 1. 1857 št. 33).
Spomini na Dunaj in okolico.
Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj.
(Dalje.)
Moje načelo:
Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši I — Po tej poti otmeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski: „Litera scripta manet", ali po našem: „Zapisana čerka ostane".
14. dan septembra. (V c. k. arsenalu.) Med mnogo orjaških stavb, s katerimi se ponaša cesarska metropola Dunaj, stoji ogromni
c. k. arsenal brez ugovora v pervej versti. V neposredni bližavi južnega kolodvora razprostirajo se njegove velikanske sgrade, katere, akoravno neme, vendar z nekako silo vabijo k sebi radovedne ogledovalce, izmi-kovaje jim izraze občudovanja in stermenja nad nebrojnimi raznoverstnimi predmeti, kateri se jim v teh jako obširnih prostorih stavljajo pred oči. — Viharni politični časi 1. 1848, in zlasti strahovite dunajske dogodbe meseca oktobra onega leta sporodile so bile v merodajnih krogih misel na zjedinenje vseh vojaških, po raznih deželah razkropljenih orožnic v eno glavno skupino na Dunaji, in za ta namen odbrana bila je velika planota zunaj Belvederske čerte (Belvedere-Linie), kjer se je delo tudi precej naslednjega 1849. leta pričelo. Petero strokovnjaških korifej: Förster, Hansen, Van der Nüll, Rösner in Sikardsburg pod vodstvom in nadzorstvom F. Z. M. in topničarskega ravnatelja pl. Augustin-a je sostavilo načerte, ter vladalo in izpeljevalo dela, ki so se veršila celih 10 let. 8. maja 1859 še le so Njih Veličanstvo cesar Franc Jožef vložili zadnji kamen v stavbo, katera bo na stoletja svedok Njihovega odlično - pod vzetnega duha, ki je vredni naslednik in posnemovalec visoko-slavnega cesarja Karol-a VI., čegar ogromna dela svet še sedaj z vso pravico občuduje. —
Že ob svoji pervi nazočnosti na Dunaji 1. 1863, me je mikalo, ogledati si ta velikanski umotvor vojaško-stavbine popolnosti; ali takrat mi je bil v to čas prekratko odmerjen. Letos pa tega nikakor nisem hotel opustiti, in ravno današnji popoldan smo si bili odbrali mnogi tovariši-součenci v ta namen. Da arsenal zasluži res ime ogromne in velikanske sgrade, posnamejo čast. g. g. bralci lahko iz tega, ako povem, da v po-dolgasto-štiriogelni zunajni okrog je vpleteno osmero glavnih stavb, zmed katerih zlasti čvetera ogelna poslopja in načelnišče (Commandatur), katero slednje se nahaja v osredeku sprednje strani in skoz katero pelja glavni vhod, delajo že vsako za-se malo terdnjavo. Ob vsaki zmed omenjenih čveterih ogelnih sgrad more stanovati po 800 mož, in vravnane so celo za obrambo s topovi, čelo arsenalovo, proti mestu obernjeno, in njemu enaka zadnja plat meri na dolgost po 253 sežnjev; stranski dve daljši strani pa merite po 663 sežnjev. Znotraj tega velikanskega štiri-ogelnika se nahajajo kot na ogromnem dvorišču zopet druge, ne manj orjaške stavbe, spredaj namreč orožini muzej (k. k. Hof-Waffen-Museum) in slovesna dvorana (Ruhmeshalle); tikoma zadej pa so fabrike in delalnice za razno vojskino orodje. Med zunajnim štiriogelnikom in ravno navedenimi zno-trajnimi sgradami pa so še na vse štiri strani tako obširni prostori, da se ondi vsaka orožna stranka, bodi si topništvo, konjištvo ali pehota, vadi lahko po svojih vodilih in pravilih v vojaških vedah. Pero moje je preo-korno, popisati vtise, ki že pri zunajnem ogledovanji teh neizmernih zidarij zauzamejo pozornega obiskovalca; tudi bi stalo preveč truda, ko bi hotel
natanjčno govoriti le o posamesnih stavbenih znamenitostih, ki se nam stavijo pred oči v oblikah anglo-saksonskih. Zlasti „Commandatur-a, skoz katero pelja, kakor sem že zgoraj omenil, glavni vhod, je tako zalo oliš-pana z mavriškimi ogelnimi stolpiči, kipi in arhitektoničnem kinčom, da se meriti more z vsako palačo. Iz osredka te sgrade dviguje se nepo-pisliivo ponosno, velikanski kroni enako, visoko štiri-ogelno brezstrešno stražišče (Warte), ki duha našega peljä hipoma nazaj v zdavnej minule Čase, ter nam predstavlja stavbeni značaj starodavnih vitežkih gradov. Visoki jambor ob sredi stražišča nakitjen je o posebnih slovesnostih z casarsko zastavo. 211 kamnitih stopnic pelja na brezstrešni stolp; — škoda, da sem bil prepozno zvedel, da se tudi tje gor iti sme; še ta trenutek mi je žal za ondotni gotovo nepopisljivi lepovid.
Vendar, — čas je, da vstopimo zdaj v duhu v znotranje prostore, kjer nebrojni predmeti čakajo, da napajajo z veliko slastjo oko naše. Prekoračivši sprednjo vežo, dvor, in zopet zadnjo vežo obširne „Comman-datur-e", nahajamo se na že omenjenih prostorih znotranjega glavnega dvora, in pred nami dviguje se zopet nova palači enaka sgrada: slovez-na dvorana in orožini muzej. Ob obeh straneh trojnega vhoda v to poslopje stoji razpostavljenih 223 topov in vojskinih movžarjev (Mörser) v raznih velikostih, oblikah, dolgosti in obsegu. Množina tega streliva je v raznih vojskah od naše armade vplenjena; in marskatero odlikuje se s toliko dolgostjo in debelostjo, da se je mogla zemlja šibiti in stresati na dalječ in dalječ okrog, ko je odmeval don iz strašanskih teh ognjenih žrel. Že o samih teh topovih in movžarjih napisati bi se dala obširna zgodovina. —
Podajmo se naprej, in sicer v znotranje prostore palače, pred katero se v duhu nahajamo. Koj v jako obširni, z mnogimi stebri pod-slonjeni veži vidimo sprelepe in znamenite reči. Obok je ves prepre-žen z arhitektoničnimi olepšavami in pozlačenimi arabeski; ob stebrih in stenah pak se nahaja na primernih podlagah postavljenih 52 kamnitih Portrait-kipov odličnih vojaških velikašev in poveljnikov prešlih in novejših časov. Iz te veže peljajo vhodi k desni in levi v obširne prizemeljske hrame, kjer je nakupičenega od sile veliko raznoverstnega starinskega vojskinega orodja: topov, pušek, sabelj, mečev, bodal, bobnov in Bog zna kaj še vse. Le poveršno in mimogrede smo mogli to nekoliko pregledati; toraj o posamesnostih tudi ne uterpim govoriti. Edinega, topu ena-cega streliva — menda je francoski fabnkat 1. 1678, — naj specialno omenim. Zove se „Höllenmaschine", in obstoji iz nič manj kot 50 stre-livnih cevi. Precej rada, — ali pa tudi celo nič — je mogla na smert misliti taista glava, ki si je vmislila tako strahapolno orodje. — Stopimo zopet dalje! Široke kamnite stopnice, ki se ob sredi visočine razcepijo v dva oddelka, in nas peljajo v zgornjo nadstropje, vendar! naj po-
pravim svoj izraz: prostor, skoz katerega deržijo stopnice do uzvišenih prostorov (Nemci imajo za ta stavbeni oddelek novo-tehnično ime: „Stiegen-kaus") je resnično rajske lepote; — tudi v nobeni cerkvi nisem še kaj lepšega vidil. Stene in oboki so prenapolnjeni s »presnimi slikarijami, pozlačenimi arabeskami in z vsemi mogočimi olepšavami; — umetnija tu več celo menda ne bila mogla narediti, kot je. In ko pridemo v nadstropno glavno dvorano, tam še le ne vemo, kam naj bi se najprej ozerli. Ondi bi človek res kmalu mislil, da se nahaja v ovežju samih nebes. Mislite si, dragi g. g. bralci, obširno štirogelno sobano. Že svitla tla sama, s prelepimi mozaik-olepšavami okinčana, so taka, da bi si človek kmalu na-nje stopiti ne upal. Med šibkim stebrovjem, ki podslanja visoke galerije, katere dvorano opasujejo okrog in okrog, vidimo v štirih oglih sobane stati na visocih postamentih iz dragocenega belega marmeljna zdolbljene portrait-kipe najslavnejših vojskovodjev naših časov, namreč: Radecki-ga, bana Jelačič-a, Windischgratz-a in Haynau-a. (Svitli vladar dali so tedaj v hvaležnosti svoji tem neumerljivim junakom postaviti spominske kipe v oserčji, t. j. na naj odličnejšem mestu slovezne dvorane!) Obok sprelepe sobane poožuje se v velikansko visoko kupijo, v katero prihaja od verha dol po barvani steklenini dnevna svitloba, ter čudovito lepo obseva neizrečeno prekrasne presne slikarije, s katerimi so ona, ter ostali oboki in stene ozališane. Slavnoznani profesor Karol Blaas, po rodu Tirolec, je storil s temi resničnimi umotvori ime svoje neumerljivo. Tolike živosti v barvah, kakor se tu vidi, dozdaj menda še ni noben umetnik te struke dajal presnim slikarijam; vsaj jez nisem še videl nikdar in nikjer lepših malarij te verste. 24 večjih in manjših slik kaže nam v ku-plji in po obokih nad galerijami razne vojskino-zgodovinske obraze; med temi se po obširnosti posebno odlikujejo: „Schlacht bei Nordlingen 1634; — bei St. Gotthard 1664; — bei Zenta 1697; — bei Turin 1706". Med vse posamesne slike so vpletene bogato-pozlačene arabeske in sploh toliko arhitehniškega kinča, da ni izreči. Ako zasliši katerikoli kraj častni naslov: slovezna dvorana, ta ga gotovo z vso pravico. Pa, — vsega tu vidjenega še kratko malo nisem popisal. Glavni dvorani so prizidani v čveterih oglih tudi štiri manjše shrambice. V eni se nahajajo stopnice, ki peljajo na galerije; v ostalih treh pa se shranjujejo, — gotovo v svojem patriotizmu ne rečem preveč, — prave svetinje, t. j. djanski spomini na naj slavnejše može in vojskovodje našega stoletja. Videti so tu slavnega Radecke-ga bela vojaška suknja, rudeče hlače, škornje; red zlatega runa; ruski častni meč; maršalska palica (Marschallstab); sablja, klobuk in pas (Feldbinde). Dalje nahaja se tu devetero prekrasno vezanih diplomov, s katerimi so mu razna mesta podelila odliko častnega meščanstva. Tudi ljubljansko diplomo sem vidil vmes, in radovedno jo pregledoval. Dalje shranjuje se tu med Radeckijevimi spomini 14 kiju-
čev terdnjav in mest, katere je po zmagi privojeval svojemu svitlemu vladarju, kakor tudi slike vseh vojska, katerih se je vdeležil. Reči se sme, da temu vojskovodju je odkazano v slovezni dvorani pervo mesto.
Ozrimo se sedaj še dalje po preimenitnih spominkih. Shranjuje in radovoljno kaže se tu vojskini križec (Armeekreuz), ki ga je nosil viso-koslavni cesar Franc I. po srečno zmagani evropejsko - narodski vojski pri Lipsku,- — Marije Terezijni red kralja pruskega in cara ruskega, ted.ij znanih treh zaveznikov zoper silnega Napoleon-a I. — Nepopislji-vih čutil zavzet sem bil, ko nam prijazni voditelj pokaže ostarelo kopje (Fahenstange), ter nam reče: To je ostanek one zgodovinsko - znamenite zastave, katero je o določilnem trenutku v kervavi bitki poleg Aspern-a hrabri nadvojvoda Karol zgrabil barjaktarju iz rok, postavil se na čelo junaških grenadirjev, navdušil jih za ponovitev boja in s tem slavno zmagal. — Ne manj zanimivala me je zastava (Votivfahne) papeža Pija VII., ko se je vračeval iz francoskega jetništva. — Pokazalo se nam je dalje: Vojskovodje Haynau-a suknja, klobuk, meč in pas; — znanega Henzi-a (slavnega branitelja budimske terdnjave. v kateri je bil sam zapalil strelni prah, da bi ne prišla v roke ustajnikov) klobuk; — vojskovodje Win-dischgratz-a suknja, hlače, škornje, sablja in več častnih redov (Orden); — maršala Nugent-a suknja, klobuk, navadna in dvoje častnih sabelj, komorniški ključ, ter reda Marije Terezijni in Leopoldovi; — vojskovodje kneza Schwarzenberg-a, neumerlivega zmagovalca pri Lipsku klobuk, meč, maršalska palica in več redov; — slavnega princa Evgeua Savojske-ga oklep, dratena srajca in maršalska palica itd. itd. — Tudi švedskega kralja Gustava Adolfa obleko (Koller), katero je nosil svoj smertni dan v bitki poleg Liitzen-a dne 15. novembra 1632 smo tu videli.
(Dalje prihodnjič.)
Dopisi in novice.
Predragi bratje in tovariši!
Kakor vam je znano, imeli bomo hrvški učitelji 25., 26., 27. t. m. splo-šnji svoj zbor v Petrinji.
Pri prvej našej skupštini v Zagrebu 1. 1871 so bili Slovenci prvi, ki so nam prijazno v velikem številu podali roko ter se z našim delovanjem po bra-tovsko zanimali.
Nadejamo se, da je tudi zdaj med nami ljubezen ravno tista, kakor poprej in da bo zopet naš premili in predragi brat Slovenec prvi, ki bo v naše kolo pritekel, ter nas zopet z bratovsko ljubeznijo spremljal pri našem delu.
Srce nam je veseleje in pogumneje, kedar vidimo vrle naše brate okoli
sebe.
Pridite torej vi vrli sokoli premilih nam slovenskih planin in dolin, pridite, da Vam zamore brat Hrvat zopet podati svojo roko in Vam se svojo gostoljubnostjo postreči.
«Pristopnice» dobivajo se pri «mjestnem odboru II. obce hrvat. učit. skupštine po 1 gol d. u Petrin j i.» Vožnja na železnicah in pa-robrodih znižana je na 33^. Skrbeli smo, kolikor se je dalo, da bode ne le duševne hrane, ampak tudi prijetne, hrvaške zabave. Pomoz Bog!
V	Zagrebu, 8. avgusta 1874.
Za centralni odbor II. obče hrvat. učiteljske skupštine: Predsednik:	Tajnik:
Ivan Filipovič.	Ljudevit Tomšič.
Program II. obče hrvatske učiteljske skupštine u Petrinji 1874.
I.	Predskupština je 24. kolovoza u 7 sati (uri) na večer. U njoj če se odrediti, koja če se pitanja i kojim redom u občoj skupštini razpravljati. Ustanovit če se poslovni red i predbježno izabrati predsjednik, 2 podpredsjednika, 2 tajnika i 4 redatelja obče učiteljske skupštine.
II.	Sutra dan 25. kol. u 8 sati u jutro je prva sjednica obče skupštine.
Posije podne u 3 sata odsječna (odsekova) sjednica, u kojoj če se razpravljati: K oje knjige i kako da se sastave za naša učiteljišta, pa kako da se što prije do njih do d je. Eazprava zadarskoga uči-teljskoga odbora.
U 4 sata predavanje za hrvatske učiteljice: O uporabi zabavištnih učila i poslova od Josipe Žitkovičke, učiteljice u Liesingu kod Beča.
U 6 sati predavanje: O tjelovježbi u pučkoj školi od prof. Ante Lofflera iz Eakovca. Posije 7 sati zabava u streljani.
III.	26. kolovoza u 8 sati u jutro druga sjednica obče učiteljske skupštine.
U 3 sata posije podne predavanje: Narodno školstvo i 19. viek u obče, a napose kod nas Hrvata. Najznatnije zapreke povolj-nomu razvitku narod noga škols.tva u obče, a napose u Hrvatsko j. Od Jakoba Bohinca, okružnoga škol. nadzornika u Novoj Gradiški.
U 4 sata odsječna sjednica za razpravu statuta centralnoga odbora.
Na večer koncert sa predavanjem: Petar Preradovič i njegova pjesnička djela s gledišta pedagogij skoga, od Stjepana Basarička, učitelja u Virovitici.
IV.	27. u jutro u 7 sati predavanje: Eazvitak gene ti v a višebroja kod samostavnika i odnošaji višebrojnih oblika 3. 6. i. 7. pade ž a od Ant. Pechana, učitelja na učiteljištu u Petrinji.
U 9 sati treča sjednica obče učiteljske skupštine.
U 2 sata posije podne zajednički banket.
Cielo vrieme skupštine bit če u prostorijah petrinjskoga učiteljišta pri-redjena izložba učila istoga učiteljišta i drugih raznih učila za pučke škole.
V	28. kolovoza izlet u Topusko. Uzput: Izložba učila c. k. gradjanske škole u Glini u sgradi iste škole.
Iz volovskega okraja V Istriji. Dne 9. julija bil je v Vdovskem okrajni učiteljski zbor. Predsedoval je zboru naš c. k. okrajni nadzornik g. And. Šterk, in njega namestnik bil je g. Jane, učitelj i kurat v Eukovacu. Zbor koj v začetku ogovoril je sam c. k. okrajni glavar g. Ant. Fegec, z mično in jedernato slovensko besedo. Na dalje govoril je sam gosp. c. k. nadzornik, ko polagal je na srca zbranih učiteljev važnost ovega zborovanja, ter priporočal s temeljito besedo vseskozi delati v prid i djanski korist našej mladini.
Nadaljevalo so potem volitve namreč: 1. V odbor prihodnje okrajne konferencije bili so vsi dosedanji gg. učitelji voljeni, kakor: Jelušič, Gros-man Mirosl., WaišelFr. i Pretnar. 2. V deželno konferencijo, ki bode sredi septembra v Poreču, bili so izbrani: Jelušič, G ros man Vilibald in Waišel.
Nasledoval je potem program letošnje konferencije v teh točkah: 1. O risanju v pučkih učionah. 2. O pjevanju v pučkih učionah. 3. O izobraževanju učitelja, koj put nanj pelje ? 4. Koliko i kako može učitelj preprječiti, kod diče gnjusno psovanje i kunenje? 5. Kojimi sredstvi može učitelj uzdržati školsku disciplinu, koje pedepse po zakonu sme rabiti?
O 1. točki poročali so: Grosman Mirosl., Kosič i Kranjec. Zjedinili smo se slednjič, da naj se risanje uči v šolah našega okraja na podlagi »sešitkov« v to odločenih, kakor dopnšča tudi ministerialna okrožnica od 9. avgusta 1873, št. 6708, i 6. maja 1874, št. 5815. Cela skupščina zbranih učiteljev priznala je, da risanje je gotovo zanimiv šolski predmet; toda postavno vstrezati naše narodne šole mogle bodo še le potem, ako bo hotela vlada ali pak občina kupiti temu predmetu neogibno potrebnega, pak drazega učilnega orodja i razdeliti ga šolam, kajti stariši ne bodo mogli v svojej veliki revščini toliko vtrpeti, i draga učna gradiva za šolo kupovati, česar celo do sedaj niso premogli.
O 2. točki bilo je enoglasno odobreno, da naj se petje uči le na posluh in nikakor ne po glasbenem načrtu. Vadijo naj se narodne, crkvene i druge kratkočasile pesmi.
O 3. točki poročal je "VVaišel, na kratko omene, da nikoli ne toliko zelomerno, kakor dandanašnjo dobo, neogibno je vsakemu učitelju potrebno, da je vže izobražen, pak da se tudi nadalje izobražuje, zato da more preobilnim zahtevam vseskozi vstrezati. Naj bližnja pot k nadaljevalnemu izobraževanju učitelja, pak pelja — «dobro osnovana» okrajna učiteljska bukvam i ca (biblioteka), koja se v našem okraju še pogreša —.
O 4. točki odobreno je bilo tako le: Zoper grdo kunenje i psovanje, šola višjega upljiva imeti ne more, kakor podučevanje, svarjenje, napeljevanje na dobre i slabe zglede i djanja. Katehet pak naj kaznuje take prestopnike s kazenskimi sredstvi po postavi dopustivnim, a učitelj kaj vspešnejšega storiti ne more i tudi ni njegova reč.
O 5. točki bila je živahna razprava, i šiba priznala se je kot naj boljše sredstvo šolskega kaznovanja. Kečeno je pak bilo tako, da redkokrat in to v naj višji sili naj se šiba pametno rabi in gotovo ne bo škodovala. (? Pis.)
Slednjič bila je razprava o novem « Lehrplan - u » za našo istrsko pokrajino, o kojem se bode v pokrajinskem zboru v Poreču obravnavalo. Odposlanci imajo se pripraviti nanj, da mogli bodo o njem poročati v deželnej konferenciji. Ob dveh popoldan prenehal je zbor, kajti želodec je tirjal svoj «tribut«, i ta navadna točka obveljala je «en b 1 oc»; toraj podali smo se k obedu, ker vršile so se kratkočasnice i zabavno petje pod vodstvom «Ribniškega smešneža» gosp. Z . . . . učitelja in duh. pomoč, na Munah.
Okoli 4. ure nadaljevalo se je zopet zborovanje; konečno pak podpisali so vsi svetovni gg. učitelji molbenico na deželni zbor, da bi se vsem istrskim učiteljem plača po 800 — 700 — 600 gld., namesto 500 — 400 — 300 gld., priznala i s prihodnjim letom izplačevala.
Poslovili smo se v upapolnej nadi, da ob času zbora prihodnjega leta viditi si želimo «zdravih i veselih» !
V Hrušici, dne 22. julija 1874.	Franjo VVaišel.
Iz kranjske gore. 1. t. m. smo spremili na pokopališče truplo umerlega gospoda Kašperja F1 o r i a n - a, bivšega učitelja na Fužinah (Weissenfels). Banjki bil je rojen r.a Fužinah, ter po posebni dobroti preč. gospoda Franc. Pire-a, misionarja, pri kterem se je tudi šolal, izvršil šole, ter se je odločil za učeniški stan. Učiteljaril je v Podbrezjah, Pečah, Poljanah, Selcah in zadnjič na Fužinah, kjer je bil okoli 32 let. Za njegove posebne zasluge so mu Njih Veličanstvo presv. cesar podelili sreberni križec s krono. Bil je posebno hranljiv in posebni dobrotnik revežem. Daroval je ondotni farni crkvi okoli 600 gld. Bolehal je dolgo, odleglo pa mu je posebno tisti dan, ko so ga gosp. Pire obiskovali; o kako je bil vesel. videti še enkrat svojega bivšega učitelja in zdaj sivega starčka. Pogreb bil je sijajen. Iz med učiteljev vdeležil sem se ga samo jaz, edini učitelj v tej dolini; bila sta razun domačega gosp. župnika tudi naša dva preč. gosp. duhovna nazočna, velika množica domačih ljudi, med temi tudi fužinski gospodje uradniki. Utrinjala se je mar-siktera solza po licu, pa zakaj ne, saj je bil ranjki skozi in skozi dober kristjan in zvesti učitelj. Naj bi se nad njim spolnile besede: «Blagor njim, kteri v gospodu zaspe, v slavi nebeški se tam prebude.» Naj bode ranjki vsem gospodom učiteljem, kakor prijateljem v spomin priporočen! liarovški.
Iz Ljubljane. Deželna učit. konferencija bode letos v Ljubljani 21. sept. (cf. Uč. Tov. 1. 9. 1. maja t. 1.) Na dnevnem redu bodo: 1. Učni čerteži za Kranjsko. Ker je si. ministerstvo izdalo ravnokar vzorne čerteže, bode berž ko ne posvetovanje, kako se čerteži vravnajo potrebam kanjskega šolstva. 2. Učne knjige in berila, ki se dosihmal na Kranjskem rabijo. 3. Učila za kranjske šole po § 71. šolsk. in uč. reda 20. avgusta 1. 1870. 4. Pomankanje učiteljev. 5. Zapreke rednega obiskovanja šol po deželi. 6. Samostalni predlogi. S kon-ferencijo bode tudi združena razstava učnih pripomočkov. — Za čas odpusta gsp. poročevalca za upravo in gospodarstva pri šolah preuzame njegovo mesto gsp. Julij pl. Vesteneck.
— (Šolsko. Stvar je resnična.) (Konec.) Oče. To je sicer vse res, in si lahko mislim tudi jaz; ali — česar jaz nikakor razumeti ne morem, je to, da so, ni davno še, kakor pravijo, dali postave, po kterih spričevala, ktera po toliko skušnjah dajete potrjeni gospodje učitelji ljudskih in glavnih šol, više pri srednjih ali latinskih šolali in gosposkah pa nobene očitne veljave več nimajo. Da ravno sedanji čas tolikanj govorijo in pišejo, kako povišani so gospodje učitelji v plači in v časti, pa da bi njih očitna spričala očitne veljave ne imela, kaj je to? Učitelj. Bes je, oče! in prav hvaležen sem, da so glede na sedanjo draginjo povišali nam plačo sploh nekoliko; pa vendar, povem vam po vseh ustih, kaj malo me veseli to, dokler se na drugi strani podira tako naše delovanje. Eekdaj so sprejemovanjske skušnje med nižimi in višimi šolami nekaj pomenile, dokler jih je bilo učencev preveč in za vse prostora niso imeli; zdaj pa se vsaj meni zdijo nepotrebne. Tudi bi počitnice učencem bile res počitnice, ki bi se med letom potem rajši učili. Kar pa je poglavitna reč, je pa to, da bi sami sebe ne podirali, marveč zidali z zedinjenimi močmi, ter vzviševali si med seboj čast in veljavo, ktera nam je živo potrebna, če hočemo, da nas spoštovali bodo otroci in učenci; kako težavno jih je nam krotiti, dokler vedo, da z našimi dvojkami in trojkami pojdejo lahko v srednje ali više šole. Povem vam, da mi je ta reč mimo plače bolj pri srcu, kedaj nam povrnejo spet, da bodo očitne naše spričbe ali svedočbe imele tudi odločno veljavo v občinskem življenji. Oče. Prav to je bilo, gospod učitelj! da sem ogovoril vas danes, tudi meni na srcu, in — ne zamerite, prosim, kajti, še enkrat rečem, žal mi je, pa — sram me je. Z Bogom!
—	Iz seje c. k. dež. šolsk. sveta 9. julija 1874. Prebero se rešene službene vloge. — Za vmestenje spraznjene službe za jezikoslovje na c. k. gimnaziji v Kranji se stavi nasvet si. ministerstvu za uk in bogočastje. Učni čertež, ki ga ravnateljstvo c. k. gimnazije v Kočevji, z zapisnikom šolskih bukev vred predlaga, priznava se z nekaterimi opombami in pri slav. ministerstvu se nasvetuje, da se privolijo po tri učne ure na teden za rudnino- in prirodoslovje v 3. razredu in da se ob enem pooblašča, da sme učni čertež, kar se tiče prirodoslovnih ved tako napraviti, kakor ga imate realni gimnaziji v Kranji in v Rudolfovem. — Stavi se nasvet za stolico laškega jezika na ljubljanski višji gimnaziji. — Sporočilo c. k. deželnega nadzornika za humanistične predmete na srednjih šolah o nazorovanji ljubljanske višje gimnazije Se jemlje na znanje in se predlaga c. k. ministerstvu za uk in bogočastje. — Nek ljudski učitelj se v kazen prestavi na drug kraj. — Prednaša se organična osnova za možka in ženska izobraževališča za ljudske šole, katero je poslalo slavno c. k. ministerstvo dne 26. maja 1874, št. 7114. V smisla te postave, da se kolikor moč odvrača pomanjkanje ljudskih učiteljev, ukrene se naslednje: 1. Napravi se enoletni praktični tečaj na c. k. učit. izobraževališču v Ljubljani za take, ki so že doveršili ali vse razrede ali njih več na višjih razredih srednjih šol, in to takrat, ako se jih dovolj za to oglasi. 2. Napravi naj se pripravljalni tečaj na učit. izobraževališču in sicer za 1. 1874/75 in to se naznanja ravnateljstvom deželnih srednjih šol oziroma okrajnim šolskim svetovalstvom, da se dalje obznani. 3. Ravnateljstvu učit. izobraževališča se naroča, da se spelje organična osnova naj, strogo derže se osnove, potrebno ukrene in dotične nasvete predlaga. 4. Pri slavnem ministerstvu če se nasvetovati, da bi se na ljubljanskem učit. izobraževališču štiriletni tečaj skrajšal na tri leta vendar le 1874/75. in 1875/76. leta.	"	(Dalje prih.)
—	Učiteljsko društvo za Slovenski Štajer bo zborovalo 21. in 22. septembra v Mariboru. Na dnevnem redu bodo: 1. vprašanja deželne učiteljske skupšine v Gradcu z ozirom na priobčene izgledne naučne načerte • 2. imenovanje učiteljev; 3. društvene zadeve.
—	Učiteljsko zborovanje. Vdovsko učiteljsko društvo hode imelo občni zbor 10. septembra t. 1. Na devnem redu bode a) poročilo tajnikovo in blagajnikovo; b) izvanredna podpora neke vdove; c) volitev pregledo-valcev računa; d) volitev predsednika, blagajnika in 7 odbornikov. Ako bi občni zbor slučajno ne bil sklepovalen, nastopi §. 25. dr. pravil.
Slovensko učiteljsko društvo bode imelo ravno ta dan ' (10. septembra) svoj občni zbor. Na dnevnem redu bode: a) poročilo tajnikovo in blagajnikovo; b) prenaredba društvenih pravil; c) predlogi posameznih udov. . Kdor o poslednji točki hoče kaj govoriti, naj to naznani odboru do 1. septembra, da se bode na dnevni red postavilo, sicer drugi, kakor odborovi predlogi ne pridejo na dnevni red, ker bode zbor le občni zbor slovenskega učiteljskega društva. Pri vas, slovenski učitelji in učiteljski prijatelji, je tedaj, da pokažete, ali vam je kaj mari za društvo, katero ima svoje častitljivo ime po narodu, kateremu služite.
Ravno ta dan precej za slov. učiteljskem društvom bode imela tudi „Narodna šola" svoj pervi občni zbor. Blagajnik in tajnik bode obširno poročal .o delovanji tega društva od tega časa, ko se je v Ljubljano preselilo, in je začelo delovati z 1873. letom. Slovensko učiteljsko društvo in Narodna šola niste imeli lansko leto občnega zbora, tem več pričakujemo letos obVnega vdeleževanja svojih tovarišev in prijateljev.
Ako hoče namreč naroden učitelj imeti veselja do dela, mora najti pri narodu podpore in zavetja, sicer dela brezvspešno, in njegova delavnost je zgubljena in samic bele vrane se hitro postrele. Naroden učitelj gleda tedaj zaupljivo v narod, za katerega dela in se žertvuje. Brez boja pa ni zmage; brez požertovulnosti ni vspeha, in Mor ne seje, tudi ne zanje.
10. septembra, na dan zborovanja bode ob 8. tiri pri sv. Jakobu sv. maša. Najprej bo zborovalo vdovsko društvo ob 9. uri, potem pride na ver sto učiteljsko društvo in poslednjič pa „Narodna šolau. — Zborovalo se bode v prostorni gosti/niči pri Virantu na st. Jakobskem tergu h. št. 139. Domoljubni učitelji pridite obilo!
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Goriškem: V sežanskem šolskem okraju razpisujejo se s tem: a) učiteljske službe v šolskih občinali III. verste v Povirju, Eodiku in Štijaku; b) učiteljske službe v šolskih občinah IV. verste v Kobiljiglavi, Vatovljah, Velikem dolu, Vojščici; c) podučiteljski službi v Sežani in v Komnu šolsk. občin II. verste. Dohodki teh služeb so določeni v §§. 22., 30., 33. in 36. deželne šolske postave 10. ttarcija 1870. — Podučitelj v Sežani dobival bode še 100 gl. doklade, a v Komnu vžival prosto stanovanje obstoječe iz ene sobe. — Prosilci naj vložijo svoje prošnje previdene z dokazom učiteljske sposobnosti in dosedanjega službovanja naj dalje do 10. septembra t. 1. pri dotičnih krajnih šolskih svetih. Prosilci, ki ne služijo v tem šolskem okraju, naj vložijo prošnje po šolskih oblastih njim predpostavljenih. C. k. okrajni šolski svet v Sežani dne 7. avg. 1874.
Na Kranjskem: V Ihanu učiteljska služba z letno plačo 450 gld., v Zalogu pa učiteljska služba z letno plačo 400 gld. in prostim stanovanjem. Prošnje do 6. septembra t. 1. pri krajnem šolskem svetu v Ihanu in Zalogu. — Na dvorazredni dekliški šoli v Kamniku služba dekliškega učitelja, letne plače je 500 gld. in 80 gld. za stanovanje in dekliške učiteljice, 1. plače je 400 gld. in za stanovanje 31 gld. 50 kr. Prošnje do konca avgusta t. 1. pri pomnoženem krajnem šolskem svetovalstvu v Kamniku. — V kočevskem šolskem okraji se razpisujejo učiteljske službe tudi v Morovcah 1. pl,- 450 gld.; v liib-nici drugega učitelja 1. pl. 500 gld.; v Lašičah, v Sodražici in Loškem potoku po 400 gld. podučit. Prošnje v 6 tednih pri dotičnem krajnem šl. svetu. — Na 4. razredni ljudski šoli v Vipavi učiteljska služba, plače je 500 gld. in 100 gld. za šolsko vodstvo; prošnje do 30. avgusta pri c. k. okrajnem šolsk. svetu v Postojni. — V Fužinah (Weissenfels) z 1. pl. 400 gld. Prošnje do 31. avg. pri okrajnem šolsk. svetu v Radovljici. — Na enorazredni ljudski šoli v Bo-štanji (kerškega šl. okraja) učitelj, služba z 1. pl. 500 gld. Prošnje do 15. sept. pri krajnem šl. svetu v Boštanji. — V kočevskem mestu služba nadučitelja in šolskega ravnatelja z 1. pl. 600 gl. oprav, doklado 100 gl. in 80 gl. za stanovanje, oziroma pa služba drugega učitelja z letno plačo 500 gl. Prošnje v 6 tednih pri krajnem šolskem svetu v Kočevji.
Premembe pri učitelj stvu.
Gsp. Ignacij Bohm, nadučitelj v Kočevji, gre v pokoj; g. Jakob Šerak, učitelj v Sent-Gothardu pri Trojanah, k sv. Lenardu pri Laških toplicah, in g. Janez Furlani, učitelj v Zagorji pri Savi, v Leitersberg (ok. Maribor).
Listnica. Gsp. J. L. v A....su; prejeli 1 gl. 50 kr.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Milic.