— 144 — Ž ab i c a.
Na vrtu nam je babica             Na grmu le sedela je
Pod hruško pravila nekoč,         In v bistro gledala vodo,
Da je živela žabica,                   Več vode še hotela je,
Ki kvakala je dan in noč.         Za njo prosila je nebo.
A Bog hudo kaznuje jo, Ker zadovoljna ni bila; V vodo, kjer ribe plujejo, Se zvrne z lista revica.
Gradiški   .