Po Guyonu priredil Fr. P Veleum Leonardo je že v rani mladosti sanjaril o izrednih dejanjih ter se ni posvečal samo slikanju in kiparstvu. S svojimi prijatelji je rad gradil v zemlji utrdbe in zidal hisice, okoliške potoke pa je zvezal s prekopi. Njegova družina je že videla v njem bodočega inženirja. Potočke, ki so pritekali z bližnjih gričev, je usmeril na domači vrt, kjer je naredil lepe vodomete in majhen ribnik, ki je bil posebno v času suše zelo koristen. Sosednji otroci so prihajali opremljeni z lopatami in. rovnicami ter pod njegovim vodstvom prekopavali zemljo, starši so pa z veseljem gledali, kako neutrudno in marljivo delajo. . Leonardo je imel to vrsto dela vedno rad, celo potem, ko je že odšel v Francijo. Nekega dne je dejal očetu: »Zakaj ne izkoristijo vodovja reke Arno in ne narede prekopa od Florence do Pise in od tam dalje do morja? Tok reke je nepravilen, voda menjava višino in zato plovba ni vedno mogoča. Prekop bi odpravil vse te pomanjkljivosti.« »Ne zanimaj se za ta vprašanja, sin moj,« je odgovoril oče, >tvoj cilj je, da postaneš velik slikar; urejevanje rek in gradnja prekopov je posebna stroka in zahteva dolgotrajnega učenja.« »Vem, oče,« je odvrnil Leonardo, »toda jaz sem kljub temu izdelal načrt, ki bi lahko naredil veliko uslugo vsej dolini Arna, če bi ga izvršili.« Razvil je pred očmi svojega očeta papir, na katerega je bil narisal načrt za prekop in usmeritev muhastega rečnega toka. Notar je pregledal osnutke, potem pa presenečeno vprašal: »Ali si si sam zamislil to stvar?« >Da, oče, na potovanju, ko sva šla iz Florence na morje.« >No, vsa ta reč se mi zdi čisto zanimiva, predložil jo bom floren-tinski vladi.« Načrt je ugajal, vendar je nekaj nevoščljivčev preprečilo nje-govo izvršitev. Ti so trdili, da tako mlademu dečku pač ni zaupati in da bi imeli z izvršitvijo samo ogromne stroške, koristi pa nobene. : To mnenje je prevladalo, načrt mladega učenjaka so odklonili, toda nekaj let pozneje, ko je bil Leonardo že slaven mož, so ga odo-brili in uresničili. Milanski vojvoda Ludovik Sforza je leta 1493 povabil mladega slikarja, ki je že s svojimi prvimi deli zaslovel po vsej Italiji, k sebi . na svoj razkošni dvor. Leonardo, ki je imel takrat devet in dvajset * . let, najprvo ni hotel zapustiti Florence, shajališča Tseh slavnih umet-nikov, toda potem je to zaradi neke posebne okoliščine vseeno storil. Omenili smo že, da je bil Leonardo dober glasbenik in da je izvrstno igral na liro. »Pojdi v Milano,« mu je dejal eden izmed prijateljev, »knez Lu-dovik je velik prijatelj glasbe in tudi sam igra zelo dobro na liro, Sedaj se je odločil, da bo priredil veliko tekmo, na katero vabi vse 198 italijanske igralce na liro. Bilo bi res škoda, če ne bi tudi ti tekmoval in pokazal svojega sijajnega znanja.« »Tekme bi se pa res rad udeležil,« je dejal Leonardo, »zanima me pa tudi, kako se bodo izkazali drugi igralci na to prijetno, a malo znano glasbilo.« Pisal je torej milanskemu vladarju, da sprejme nje-govo vabilo. • »Za časa vojne,« mu je pisal v svojem pismu (1494), »lahko upo-rabljam posebne stroje, mostove, topove in granate, kar je vse moj izum in napravi veliko opustošenje v sovražnih vrstah. Lahko napa-dam ali pa tudi branim trdnjave na popolnoma nov in nepoznan način. V mirnem času sem pa slikar, kipar, gradbenik, mehanik, bavim se pa tudi z gradnjo prekopov. Znam vse, kar se le lahko pjričakuje od umrljivega človeka.« Tega na videz bahavega pisma ni napisal Leonardo iz domišlja-vosti, saj je bil znan kot skromen in odkritosrčen človek. Hotel je z njim samb opozoriti vojvodo na svoje izredne zmožnosti in na koristi, katere ima lahko od njega. Milanski vojvoda ga je zelo ljubeznivo sprejel. »Zvedel sem,« mu je dejal, »da igrate naravnost čudovito na liro. Tudi jaz se nekoliko razumem na to glasbilo in se že vnaprej veselim, da ras bom lahko poslušal na tekmi, kjer bodo zbrani najboljši ita- i lijanski mojstri.« »Zelo se bojim, Visokost,« je odvmil Leonardo, »da je moj sloves večji, kakor ga zaslužim. Sem predvsem slikar in igram na liro samo za zabavo.« »Tisti, ki so vas že slišali, vas zelo hvalijo; prepričan sem pa tudi sam, da bosie za vse udeležence zelo nevaren nasprotnik.« Leonardo je prišel na tekmo s čudno oblikovano liro, ki je vzbu-dila zanimanje vseh navzočih. To nenavadno glasbilo, ki je bilo iz srebra in podobno konjski glavi, si je Leonardo sam naredil po dobro " . premišljenem načrtu. Ostali tekmovalci so se začeli smejati, videč to svojevrstno liro, pa tudi vojvoda si je mislil, da si je mladi Floren-tinec privoščil neumestno šalo. Toda ko je Leonardo zaigral pesem, ki jo je zložil nalašč za to priložnost, se je to mnenje kaj kmalu spremenilo v splošno občudovanje. Lira je imela zvonek, nežen in čudorito čist gfas. Leonardo, ki je bil slikar, kipar, glasbenik, grad-benik, pesnik in mehanik, je znal določiti na svoji liri prava razmerja in je tako dosegel izredno dovršenost glasu. Njegova zmaga je bila popolna: dobil je glavno nagrado in proglasili so ga za najboljšega igralca tistega časa. Ta uspeh mu je prinesel zelo zavidljiv položaj na dvoru vojvode Ludovika. Princ mu je poveril urejevanje dvorskih slavnosti in izde- * lavo načrtov za prekope, katerim se ima ta lepa dežela zahvalifi za stojo rodovitnost. Knez je naročil Leonardu, naj naredi kip njegovega očeta Fran-ceska, in sicer jezdečega na konju. Leonardov življenjepisec Vasari nam pripoveduje, da je bil kip zelo lep in veličasten. Na žalost delo še ni bilo dovršeno in odlito v bron, ko so čete francoskega kralia Ludovika XII. pridrle v Milano in uničile ogromen glinasti osnutek. Tekom bivanja v Milanu je Leonardo izvršil tudi svojo zname-nito »Zadnjo večerjo«, ki jo je naslikal na steno v jedilnici domini-kanskega samostana Santa Maria delle Grazie. To sliko na presno (fresko) so drugi slikarji zelo radi posnemali in je postala kmalu 199 znana po vsej Evropi. Francoski kralj Franc I. jo je tako občudoval. da je mislil prepeljati v Francijo vso steno, na katero ,je naslikana. Žal je sliko kmalu precej pokvarila vlaga in ne-spretnost tistih, ki so jo hoteli popravljati. Vojvodo Ludvika so Francozi pregnali iz Mi-lana in Leonardo se je vrnil v Florenco, kjer so ga sprejeli njegovi some-ščani z velikim veseljem. Tu je dovršil svoje najlepše slike: Devico s sv. Ano, podobo Lukrecije Erivelli in znamenito Mono Liso del Giocondo. Pripovedujejo, da je Leonardo naročil godbenike, ki so med slikanjem nežno igrali in priva- bili na lice Mone Lise nasmešek, ki ga še danes vsi občudujejo. Omenili smo že, da se je poleg Leonarda potegoval za okrasitvena dela v florentinski posvetovalnici tudi Michelangelo. Leonardo da Vinci je imel tedaj dva in petdeset let, Michelangelo Šele trideset, toda že tedaj je vsa Italija občndovala njegovo silno nadarjenost. »Ta mladi mož,« je deial Leonardo, »ima duna, toda jaz sem bolj izkušen in imam več ana- tomskega znanja, zaio bom zmagal.« Načrti obeh tekmo- valcev so bili razstavlje- ni v dveh ločenih dvo- ranah. Leonardo da Vinci si je izbral za predmet prizor iz vojne za Mila- no, kjer si videl trumo konjenvkov, ki so divje branili svojo zastavo. Michelangelo pa si je iz- bral prizor iz pisanske vojne. Razsodišče se ni mo- glo zediniti, komu naj prizna prvenstvo, kajti oba umetnika sta dobila enako število glasov. To- da ko je Leonardo hotel izvršiti svojo sliko na zid, ga je nenadna ne- zgoda oplašila: omet, ki , si ga je sam pripravn, je stekel na sRko injo Študija Kristusa za »Zadnjo večerjo«. umazal. Leonardo ni hotel nadaljevati dela in je odšel iz Florence. Tulij di Medici je ravno takrat odhajal v Rim, da bi prisostvoval kronanju svojega brata, ki je bil izvoljen za papeža, in je povabil Leonarda s seboj. »Moj brat, papež Leon X.,« mu je dejal knez, »ljubi umetnost in vas bo rad sprejel.« Novi papež je Leonarda z veseljem sprejel in mu dal takoj naročilo za večjo sliko. Toda umetnik se je le počasi spravil na delo in je vso stvar temeljito proučil, preden fe začel delati. Leon X., ki je bil vajen na hitro Michelangelovo delo, je le težko prenašal Leonardov način. Nekega dne je prišel v Leonardovo delavnico, da bi videl, kako napreduje začeio delo. »No, ali gre slikanje hitro izpod rok?« ga je prijazno vprašal. »Sedaj se ne bom več obotavljal,« je odvrnil umetnik, »kajti lak za sliko sem že sestavil.« »Kaj vi začenjate sliko pri koncu? Mislim, da se slika navadno lakira šele potem, ko je že izvršena!« Leon X. se je obrnil in nezadovoljen odšel. »Ta slikar,« je rekel, »ne bo nikoli nič naredil, saj sanja o koncu. preden se sploh loti začetka.« Leonarda so te besede ranile in je užaljen zapustil Rim. (Konec.)