Peter Hitzinger (Znojemski, Podlipski) v • sloTstru sloTenskem. VII. Kakor zasvete cerkve prostost, takojegoreltudiza Sloveaije mirno zmago. Da pa si vzmorejo Slovenci, treba je, da se strinjajo s sorodnimi Slovani. Po zgodovini je spoznal Hitzinger, da za nekdanjimi Gerki so na svetno pozorišče stopili Rimljani, za Romani Germani, in da za tčmi nastopiti utegnejo Slovani. Prikaže se mu v duhu »Slovanska doba", ktero v Novicah t. 1849 popeva v 3. 1. tako-le: De prevelike prekucijeKčr poklic svoj Netnc je zgrešil, Pridejo ob svojim časi,Popravljaje vse le bega, Stare, nove prerokijeSpake te de svet bi rešil, So pripovedvali glasi.V delo to Slovan zdaj sega. Nemcu predstvo so pustileMisel to v Slovanov sredi Kralja Višiga razmere,Modre glave so zbudile, Prostost de bi otel on sile,In bandero o njih besedi In pa varh bil svete vere.So roke junaške 'zvile. Ako je nebes osoda V to Slovane namenila, Naj modrost pogum naroda K pravim koncu bi vodila! Kako pomenljiva je ta pesem že celo v sedanji časl — Prav in modro se mu je zdelo, da se približujejo Slovani med seboj najprej v pisanji, in oglasi se p tein v ,,Dopisu iz Notrajnskiga" 1. 11, kteri naj bi bil vseslovanski književni jezik, v kterem bi se razumevali lahko vsi omikani Slovani: ,,Kaj meni pri tem prašanji v glavo pride ? Še le išemo vseslovanski književni jezik, in — ga že imamo! Kakor je Dr. Zupan, nekdanji profesor, dostikrat rekel: Vse imamo,Le išimo, Pa ne znamo,De dobimo. Vseslovanski književni jezik je staroslovanski. Tega je rabil Slovanski apostelj in pervi pisatelj sv. Ciiil, tega rabijo v božji službi Rusi in Serbljani, tega poznajo vsi učeni Slovani — in zastran bolj vesoljniga vpeljanjabi se ne bilo bati zavidnosti od tega ali uniga zdajniga slovanskiga narečja, zakaj vsiin je Girilov jezik včasti; tudi so v ravno tem jeziku vse razne oblike in korenine besed hranjene, kterih se nektere zdaj le v enim, nektere le v drugim slovanskim narečji obderžujejo. In če bi se s staroslovanskitu jezikam še Cirilov pravopis obderžal, bi bilo morebiti mnogim rodoljubam vstreženo. Ako bi se pa staroslovanski jezik imel še na latinski pravopis predjati, bi tudi to ne bilo neinogoče, inpred ko ne tudi ne napčno; sej tudi čehi še rabijo nemške in latinske čerke v svojim pravopisu; tako naj bi se v staroslovanskim vpotrebovale Cirilove in latinske, dokler bi se v unih ali teh vsi ne zedinili; Nemci bi nam ne mogli tukaj nič očitati, sej zraven lastnih gotiških sami rabijo tudi latinske." Pri vsem tem naj se pa književni jezik slovenski razvija tudi posebej, naj se množi in bogati po besedah, ki so le tu pa tam v navadi, pa dobre slovenske, ki se naj toraj pripravljajo v knjige. Na to mčri njegova opombica: sMala slovenska stran (v Borovniški, Preserski in deloma Ižanski fari) s zlo različnim jezikam" v 1. 50. Vendar kot pajek hud pa je bil na vse, kteri so v pisavi cepili Slovence ter razdirali književno slogo. Ko je tedaj prof. J. Poklukar po Novicah Slovencem ponujati jel svoj pravopis, češ: ;,Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali ?" — je to Podlipskega tako zjezalo, da zabavljivo v Sloveniji 1. 30 odgovori vspevu: nSmešnica in resnica". Zbor o Slovenskem pravopisu. Zbrani so poslanci iz vsih Slovenskih strani: Koroški in Štajerski, Gorenski, Dolenski, Tominski, posebej Kroparski, Teržiški, Kranjski, Loški, Šent-Vidski, Ribniški, Idrijski, Beli Krajnec, Pivčan. Po ogovoru predsednikovem se prepirati jamejo koj o pervem predlogu, ki ga prebere pisar: »Kdaj še ne bomo sIoto pravopisu lažnivosti dali? Pišimo, kakor povsod govore: šw, vstov in perjaČM. Čerk preobilo je greh zapisati, ko manj se jih sliši« — ter zajdejo v osebnosti, da vstane šepetanje, šum in hrum, prepir in vpitje — iz levice in sredice; predsednik zvoni, toda zastonj, in — ko vstane celo cepetanje z nogami, razpusti zbor in poslanci gredo prepiraje se na vse strani. — nDragi rodoljubi! kliče v opombici Podlipski, pustite enkrat Abecedino vojsko na stran; tisti, ki jo je začel, je gotovo ni hotel večne, namreč rajnki slavni Matija Čop; ampak le to je hotel: Si vis pacein, para bellum (utique non sempiternum)!" Ker je pa prof. Poklukar še dalje snoval spis svoj v Novicah, oglasi se v 1. 20 precej ostro: ,,Pišimo kakor smo pisalil" Podlipski razkazuje tu, da naš pravopis ni lažnjiv, ampak resničen in redoven; da se ne sme paziti le na pravorek Gorencev, ampak tudi Dolencev in Notranjcev; da izrekovanje polnih samoglasnikov in soglasnika l na koncu ni neprijetno, po zgledu Belega Kranjca in Pivčana, kterima tudi v smešnici daje prednost, ter opominja naposled: Bde bi pa6 v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih; naši zoperniki se temu le smejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana. čehi, Slovaki in Iliri več za drugo daljej gledajo, kakor nazaj na abecedoi ktero imajo zlo enako z nami. Tudi nam je na veliko drugih in imenitniših reči več gledati in delati; sej smo v abecedi že vendar nekako edini". — Poklukar mu na to celo v posebni prikladi mirno odgovori, razkazovaje svoje razloge, svest si, da — nasprotnika v pravdi — ostaneta med seboj vendar prijatla. t Smešnica in resnica so bili prepiri o novem pravopisu; smešnica in resnica so bili pa tudi prepiri o novih časih, kteri so od 1. 1848 skoro vse premenili tudi po deželi, po kmetih. Odpravila se je bila tlaka, ukazalo se potem gotovo povračilo, prestvarile so se soseske, gospoda bratila se s kmetom, šole se slovenile i. t. d. 0 teh in drugih rečeh je poslušal Podlipski kmete, ter šaljivo iu resuobno popeval v Novicah 1. 24: »Pomčnki o novih časih". Podobica s kraetov. Razgovarjajo se Pravoljub, Zvijač pa Dvomnež, na zadnje o šoli: Zvijač.Pravoljub. Ees je, de v šoli so gospoda Naj praša kdo kar koli koga, Ravnali iz kmečkiga naroda, Je šola vednosti podloga; De praša glava puhloznanska:Pa še po šoli se je učiti, Kje raste zemlja tam Ljubljanska?Če hoče kdo se bolj zmodriti. So tudi mogle se preplesti,Možem je šola skušnja razna, Nositi ošabno se in vestiMenitev med seboj prijazna; Tam kakor mestne gospodičneVedn6 skerbno premišljevanje, Dekleta tud zagorelolične.ln pa podučnih spisov branje. Dvomnež.Dvomnež. Je šola se poslovenila,Smo tak učeno modrovali, Za domačijo več bo učila?Bi celi svet zravnati znali, — Še človek hotel mlad bi biti,Le ena reč nam še ostane: Si novih vednost pridobiti!Kdaj zopet žvenk papir nastane?! Nasproti mestnim homatijam vlada po deželi navadno mir, in kjer je mir, tam biva tiha zadovoljnost. V duhu novih časov in slovenske šole je popeval to Podlipski v Sloveniji 1. 40: nPastirska podobica" (Idyllion). Konec se glasi: Anton:Anka.Jakob. 0 pač bo nar bolji,Smo tak govorili,Le stori za naji, Ljudem kaj po volji,Ovac pozabili; Sej tečeš ti raji; De iz šole bo kmaloJih vernem čez mejo,Midva počakajva, Za dom se več znalo.De v škodo ne grejo.Še malo kramljajva. Prav zdi se mi, da je njegova tudi v duhu narodnih serbskih zložena pesem: nLjubljani" — v 76. 1. Slovenije, kjer pesnik Hišnikar tolaži poslovenjeno mesto malo, da nVedno, kar popred si bila, — V duhu si Slovencam sreda, — Narod ves še nate gleda". — Ako popustijo te tujci Nemci, približajo se ti rojaci bližnji Slovani. — Visoko se je povzdignila takrat Slovenija, polna naj boljših nad o bodočnosti; toda — kar se je v naglici dalo ali obetalo, naglo se je nazaj jemalo, pervi ogenj je jel ugasovati, slovenščina pešati, in že se je bilo bati za Slovenijo. Tedaj zapoje Podlipski kazaje na nekdanje Slovene, Rimljane, Franke in Germane, sploh na sovražnike Slovanov — v Novicahl. 31: MKje S lo v e nij a živi:" >Na zemlji ako bi stanii ne imela, Bo v sercu svojih sinov še živela,« Da pa bo Slovenija tudi na zemlji imela svoj stan, tega se nadeja pesnik vzlasti z ozirom na nje pravičnega vladarja, na njegovo slovesno obljubo, pa tudi na njeno nepremakljivo zvestobo. Res je, da »Svoje želi vsak, bodi možak sam, bodi si narod; Tudi Slovenija ima svoje vošila ta čas, Njeni sinovi v eno de bi združeni bili ko zemlja, In de bi lahko učenost našli doma ne drugej, In de cenil tak v pisu kot uku se njeni bi jezik.« V tein smislu prepeva ,,Slovenija Francu Jožefu I. ob njegovim veselim godu" 1. 1349 v Novicah 1. 34, ktera Podlipskega pesem je nasledba veličastne pesmi Koseskega: nSlovenija Ferdinandu ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844" — tim več, ker »Ni le beseda, je djanje ta njena prisoga; v resnici Blago, život, kri, vse Tebi, Vladar, posveti. Tvojemu rodu na čast, na poboj za protivnike Tvoje Duh ji iz oserčja kipi, suče ji v roki se meč. Zmaje se hrast, ko še lipa stoji — pa Slovenija zvesta.« Gorel je Hitzinger za Slovenijo, popeval je dobo slovansko; najbolj v čislih mu je pa le bila vera in cerkev katoliška, in v tej ni hotel terpeti nobene prenapete narodovnosti. Spričuje nam to nEine unmassgebliche Bemerkung", ki jo je bil dal še 1. 1849 o vprašanji, v kojem jeziku naj v mestnih šolah Slovencem razlaga se kerščanski nauk, češ: nMan beruft sich gur Entscheidung dieser Frage auf Gesetze, und swar Gesetze der Methodik, Katechetik, Nationalitdt, politischen Gesetzgebung u. s. iv. Und ivo ist noch eines geblieben? Aufdie Gesetze der katholischen Kirche ist tvenigstens offentlich noch nicht hingeiviesen tvorden . . . Weder Ultra-Slavismus, noch GontraSlavismus soll bei der Katechetih herrschen, sondern Katholicismus, das ist: jene Ordnung, tvodurch Griechen iind Hebraer, Deutsche und Slaven, iiberhaupt alle Volker in Eine, nicht bloss deutsche oder slavische, sondern in Eine heilige, allgemeine christliche Kirche vereinigetwerden". (Vid. Theolog. Zeitschrift Nro 17. S. 144.)