Sanjam o blazinah Wagons lits, Wagons lits in v sanje svetlouste steka se vonj jasminov, medtem ko skozi postaje spominov po tračnicah, po kretnicah tisočerih — tako razcveti se le Rimska cesta ob globokih večerih — v noč sprožena pesem beži... udarja ... nemi... Wagons lits, Wagons lits! Z roko neutrudljivo razpletam predivo v minulost zagledanih dni in vlak-čas drvi, z njim jaz in vi — Wagons lits... V plašč vlačnega vetra zavito hrepenenje, bilo si bumerang, slabo vržen v življenje, iz lahkonogih potepov si vedno nazaj v domači se vračalo kraj; ti, moj prvi korak, po stopnicah dni v svet šepajoč, obstal si, naprej, nazaj ne vedoč, podoben otroku, ko ga na laži dobe — 449 o sanje, moje sanje svetle, nihajoče na sedmih strunah naših dni, ste mavrica — vsaka barva je zvok, ki drugače zveni — a vendar v enoto ubrane kot žarki pramenolasi v krožnem valu počasi vse stvari in ljudi obiskujete, da vsaj bežen trenutek pri njih povasujete. O hrepenenje in sanje, lahko noč! Lahko noč tudi vi, ki vas več ni in ki se razgubljate kot takt, v noč udarjajoč — Wagons lits ... Wagons lits!... Raztegnil sem krog, napel in upognil sem lok žejnih želja, da lomil se je ubogljivo pod napeto tetivo. Hodim po ulicah in avenijah — v mladih očeh ste kot lepa primera v poezijah — sončne ste kot iz kristala — čakam samo na čudež in princ bom z zlato vprego... Toda -— postal sem Judež: mir srca, zeleno tančico trat, nevkljenjeno obzorje, tiktakanje nočnih cikad prodal sem za tlak, nemirno odmevajoči z verigo avtomobilov, kjer glas poedinca je mroči krik na pomoč, ki čuje ga le Bog, Vsevedoči! O velemesta — roječi ulj! Na Dunaju bil sem vihrav metulj, ki v mreže svetlob se prede. Bolj s krili udarja, bolj se cesta mu mede. Nekje pa preži nanj pajek — spoznanje, a preden zaveš se, da s svetlobo podzavestno si srkal gnus in grenkobo, jasni tvoj sen že na dvoje preklan je. Izgubil Boga si, srce pretrpelo brodolom, ostala sta — izrvanost in dvom. Dalje, vedno dalje se razpleta usoda, dalj jablana cveti, zori, spet Črv jo gloda, I; a minuli dnevi so dno prepada — zaman na robu stojiš in gledaš v globino, pod tabo kot v filmu valujoča promenada: vse se oživlja, stoji, beži... Kamor sežeš — dotipaš praznino. Na Semmeringu, v Tatrah, na Karavankah eno nebo se boči nad tabo, povsod te opaja samota in misel na Stvarnika raja. On našim srcem govori v ugankah neresnih, nerešljivih, On — tajno sluteni, samo v prirodi, v mislih, v molitvi občuteni! Tu, kjer je mir, kjer le veter oblake ziba, prelil se čez mene je božji blagoslov, spet našel Boga sem — zdaj bil je svetal in ves nov kot zvezda večernica, utripajoča vrh hriba. Ljubim višine, ljubim omamo dehteče daljine, zato sem si vedno želel biti poet ali pilot. Vsak dan potujem z balonom-oblakom, sanjam v tišini njegovih kajut, a z letalom oral sem sinjino le petnajst minut, zato sem ostal poet, potepuh in falot, ki rožam ob poti drobi pelod in med, odpoljublja sladko vihravost dekliških besed. Moja pot je dolga, posuta z osatom in s popki magnolij; na nji je minuta večkrat kot večnost, večnost minuta. Ob Donavi hodim po Budimpešti, z roko v roki me spremlja misel na domovino (ki naj bi bila nam mati, a večkrat je tujka in mačeha hkrati!) na i jeno življenje počasno, nepodobno čardašu ali karioki, ker smo težaki težkih dni, težjih kot dalmatinsko vino. O Dalmacija, sladka Dalmacija z modrooko daljavo, z belokrilimi pristani, s temnopoltimi dekleti! O tebi sem pesem pel sanjavo 451 med godbo cigansko v bratislavski vinski kleti, v Brnu med tankoprstnimi Rožami v Denisovih sadih me je omamljal spomin na poti ob bobnečih vodopadih, spomin na tople pozdrave slovenskih vasi in lahko žalost pjevačic belgrajskih noči. Spet polnoč — črni vran — zaplahutal je čez ravan. In sredi noči rdeče oči: Wagons lits, Wagons lits! Na nitke tanke polnočnih sanj obešam ostanke grenkih spoznanj. In pesem tiha toži po dneh, v katerih še diha bol in nasmeh. Toda zaman je moj klic, ne bo vas nazaj, ne bo vas kot jate preplašenih ptic, ko dalja ujame jih v naročaj. Kam Wagons lits? Kam Wagons lits? V Prago stostolpno, kjer Vltava šumi, v kodrastih valih čez jez padajoča, davnino in sedanjost v en sam obroč spajajoča. Nad mostovi reke Vltave, pod mostovi reke Vltave vedno v drugih nihajih en sam koral doni prihajajočim: »Sveti Vaclav, ne daj poginiti nam, ne bodočim!« Vrtiljak usode se suče kot barve reklam na Vaclavskem namesti, kjer si med množico sam, a vendar ne sam — sprejemaš kot antena sorodne zvoke in slutiš v bližini njo, ki si jo sanjal, zapredajoč jo v nevidne, menjave toke svojega hrepenenja ... sanjal... prisanjal... O Praga, stoletja so v tvojem zidovju okamenela, šli so kralji, cesarji, vojsk jeza čez te je hrumela; drobni ljudje so tukaj živeli, trpeli, hirali, umirali nekje, na tehnici časa bili so prelahki, nihče več zanje ne ve, porazgubili so se kot zelenilo listov v dan jesenski — in danes, danes se poslavlja pesnik slovenski — Sbohem! — Hotel bi samo: Cas, nazaj se vrti kakor kazalci na stolpu v judovski četrti! Dež škrablja, solza kaplja ... Dva vala tvojih usten, še beli robec slovesa nekaj drobno pisanih pisem ... ne, pozabil nisem, ko pala med naju minljivost je kakor zavesa, ne, pozabil nisem, da bela akacija bilo je tvoje telo, tako opojno, a danes kot krila enodnevnic nad vodo je prosojno ... Nekoč sva bila dve cesti na modrem obzorju. Daljino sva družno objela — galeba na morju. Cez naju se čas je peljal, sejal srebrnino, da peketanje dni se je culo, kot bi sto sladkih zvonov se usulo čez tiho, v mrak sanjajočo violino. Nekoč si poveva, kaj sva pretrpela, kako sva vila roke, zaman hrepenela. Ne zdaj, ko se čas je nad stoletjem brez vere, sramu in ljubezni sklonil, v sovraštvu in rekah nasilja utonil. Nekoč, ko bo ljubezen med ljudmi kot sonce nad poletjem. Potem bo dan zopet nežen, božajoči val; v obročih, iz dalje v daljo rastočih, 453 > bo prišumljal do obeh obal najinih src, v osamelosti mročih. Takrat bom kot ob cvetočem jasminu jokal in vriskal pri spominu! A sedaj: Lahko noč! Lahko noč, vi, mesta stoterih želja in zvezda, križišča, pristani, kjer brni vrvenje, kjer ladja srca pristaja na plovbi v življenje! Lahko noč! Bonne nuit! Wagons lits! Wagons lits! Videl sem Masarvka, Dolfussa — kaj so danes? Videl sem Karla in Beneša — kaj so danes? Videl sem Mihajla, Hitlerja — kaj bodo jutri? Tisoči so jih dvignili v srcih na oltar, tisoči so jih prekleli kot slab denar, zdaj čas obrača njih slavo kot veter zastavo ... . Videl sem na Dunaju v delavski četrti oči vdov in mater — usahle studence: zrle v obraz so smrti, sinove, može so trli v februarju kanoni, s Podkarpatske Rusije odvijajo se kamijoni, v njih so joka je molili rožni venec brezdomci, pest še krepkeje stisnili, v očeh se ogenj je kresal, ko so prisegli maščevanje: Ce ne mi, naši — potomci! Videl sem vas, vi bedni: glad je plesal kot senca v trpkem nasmehu, v širokih, obtožuj očih očeh. Še lepe besede bilo je škoda za vas, sreča vam je davna bajka, poznate le šest dni obupa, sedmi je nagajka, žvižgajoča visoki ton v Marcia funebre, da mrazi po kosteh. Do src novih Krezov predrla ni glasna zahteva: Dajte nam kruha! Ne bomo umirali! Svoje vesti so z mehkimi preprogami zabarikadirali, da krik lačnih po njih ne odmeva, ko jim na suha, osločena hrbtišča na rumeno kožo in prazna prgišča glad igra simfonijo gneva, divjega kot katarakt. Vmes pa dolge limuzine Rolls-Royce tolčejo takt, škripajo dvigala, stroji, žerjavi, vlaki, blazni j o sirene, transmisije, letala nad oblaki — prevpiti ne morejo glasnega hrupa: Dajte nam kruha! In z mnogimi sem sanjal: iz Rusije nove besede cesto v bodočnost nam bodo tlakovale, vpletli jih bomo v srce kot bela dekleta pri plesu rože v lase; takrat ne bo več gladu, zvonil le smeh bo brez bede. Kako boli, ko razpadajo v prah ideali — kot bi košček srca za koščkom odnašali vali. Pajčolan lepih besed — odgrni: je laž! Sen o bratstvu vseh— spreglej: je laž! Pozavne o miru — naj dozvenijo: laž! Tovariši, proletarci vseh zemlja, poslušajte, kako na Španskem trobenta vihra, kako na Finskem, na vseh vogalih sveta med kupi razmetanih teles, domačij in ojnic fanfaro o miru, svobodi regija — fanfara strojnic! Kako boli, ko razpadajo ideali — kot bi košček srca za koščkom odnašali vali! Ideali niso večni, večen je le Bog, večen je čas, ker čas je večen krog, tudi ljubezen je večna, nespremenljiva, le ljubljena bitja so večno menljiva. Lahko noč, ideali, na križpotju noči brez vas sanjam o Wagohs lits, Wagons lits... Pri nas še mehke in tihe so noči, ko luna skozi veje srebrnike seje v sanje pokojnih ljudi. Toda — čuj, že gong votlo udarja, gong, odločitve gong, nas kruto ogovarja! 455 i Ne joči, dekle! Ne boš, ne boš edina, ki preplati srce ti rezka bolečina. Glej — brez besed gredo: njih prsti, ki so pasli nekoč le sanje, puško so tesno obrasli, glej — brez besed gredo in vsak ima pod brado pritrjen jermen, boječ se za čelado, da ne izgubi je, kot je izgubil svoj sen med cvetjem grudi. Vsak sanja še mladost, vsak sanja in se čudi. Morda svoj mladi sen bo moral pod kopiti za vedno nedosanjan jutri že pustiti? In vendar: luč je v vseh. Brat brata bo podpiral, ko ranjen bo za novi vek umiral... Nov človek in nov svet si bosta dobra, mila, kot bi ljubeča roka iz sončnih žarkov ju povila, ne bo ubogih več, ne bo bogatih, od srca do srca na nitkah zlatih drselo bo upanje. In globino brezen med srci preobokal tedaj bo: Bog-Ljubezen! Wagons lits, Wagons lits, vaša pesem je dozvenela,a ne izzveni mi v srcu, ki postalo je struna in godalo. Doma sem, sam sem, zožil se je krog, ostalo je le dvoje gladnih rok. Težko jim je po Tebi, Vera, težko po daljavi, po dobrem človeku, ki me morda nikdar ne pozdravi, težko jim je za vami, Wagons lits ... Wagons lits ... Dobro jutro! Moj sen kopni, petelin že s petjem danico plaši. 456