KRITI
KRAU RIBIC
THE FISHER KING ■ ■■DD
režija:	Terry Gilliam,
scenarij:	Richard LaGravenese,
fotografija:	Roger Pratt,
glasba:	George Fenton,
igrajo:	Robin Williams, Jeff Bridges, Amanda Plummer, Mercedes Ruehl,
producent:	Tri-Star Pictures, ZDA, 1991.
The Fisher King, najnovejši in precej razvpiti film bivšega montypytho-novca Terryja Giliiama, se je končno prebN do naših samostojnih kino-platen. Že na prvi pogled nam ta film prinaša kontroverzno mešanico, ki jo sestavljata glavna igralca: Robin Williams kot simbol nečesa patetičnega in brezspolnega in Jeff Bridges kot predstavnik sarkastičnega uporništva, ter režiser Terry Gilliam, po filmih Brazil in Pustolovščine barona Munchausna, sinonim bizarnega in grotesknega. Film The Fisher King po svoje obrne te ste-reotipe in pokaže tisto skrito plat teh
treh avtorjev: Robin Williams se izkaže kot sočen komik, Jeff Bridges kot zrel karakterni igralec in režiser Gilliam kotfilmar, ki je osvojil vse zakonitosti hollywoodske melodrame - uspešnice, in to tako, da ni zatajil svojega značilnega sloga in morbid-nega občutka, ki daje tej nadgrajeni komediji pridih nelagodnosti in para-noičnosti.
Yuppijevski stan je v Fisher Kingu analiziran od znotraj navzven, poudarjena je mučna socializacija yup-pieja kot nekakšnega "tretjega bitja", kot sta ga v grobem prikazala filma They Live Johna Carpenterja in kult-
splatter Society Briana Yuzne. Če so yuppiejr v teh dveh filmih prikazani kot zajedalski sloj postmoderne družbe, jih Fisher King razkrije kot ljudi, ki so žrtve nekega določenega sistema in so na koncu svoje uspešne poti brez milosti soočeni z vprašanjem: Kaj zdaj? Ali je možna pot nazaj, se pravi v družbo, iz katere se je yuppie izobčil, kar v vsej moči občuti šele takrat, ko se govorica utelesi v neprištevnem killerju, ki brez vzroka pobije par yuppiejev -brez vzroka, če odpišemo Bridgeso-vo definicijo yuppieja kot pripadnika razreda, ki se množi sam s sabo; zato je med njimi tolilso bebcev, ki se vsi enako oblačijo. Če je torej yuppie lahko žrtev svoje lastne govorice, potem je nekoč nekaj spregledal: ni osvojil stika z okoljem, katero ga sedaj zavrača - tisto prvobitno torej, kar nam Gilliam sugerira z vizijo Svetega grala, ki se nahaja v naši bližini in ga ravno zato, ker je tako blizu, iščemo celo življenje. Včasih je dobro vedeti, da je Sveti gral le posoda, iz katere se žejen človek odžeja.
Fisher King je film, stkan iz niti, ki se na prvi pogled zdijo preveč jasne in banalne, da bi lahko nekdo iz njih spletal film. Toda to je le površen vtis in gledalec se ne sme pustiti zapeljali lahkotni, hollywoodski komičnosti in happyendu, ki ga film brez predsodkov položi pred nas. Važni so tisti trenutki, ki jih vidimo le, če to komičnost in happyend razumemo v povezavi s krutimi fantaz-mami Robina Williamsa in Bridgeso-vim požrtvovalnim doživljanjem zločina in kazni. Happy-end ni le filmski pojem, temveč pride vedno, ko ga znamo poklicati s pravim imenom. Tudi zato je Fisher King eden najlepših filmov o preživetju v svetu, ki ni naš.
MAX MODIC
BILLY BATHGATE
wan
režija:	Robert Benton,
scenarij:	Tom Stoppard,
fotografija:	Nestor Almendros,
glasba:	Mark Isham,
igrajo:	Dustin Hoffman, Nicole Kidman, Steven Hill, Loren Dean, Bruce Willis,
producent:	Touchstone Pictures, ZDA, 1991.
N F O
Rob Friedman, vodja propagande pri Warner Bros, je izjavil, da v dvajsetih letih, odkar dela v filmski industriji, še ni bilo filma, o katerem bi se pisalo toliko, kot o Stonovem J. F. K. Tisk je film napadal tako vehementno, da je moral postati uspešnica (pri Warnerju so za J. F. K najprej računali na kumulativni BO. rezultat 50.000.000 USD, zdaj pa že upajo, da bo dosegel 100.000.000 USD; po 8 tednih predvajanja je nabral že 58.000.000 USD): Stone je ustvaril vizijo o mitskem času in prostoru ter o idealističnem mladem predsedniku, ki ga pokončajo sile zla - film namreč sloni na predpostavki, da je atentat na Kennedyja sprožila njegova želja po ameriškem umiku iz Vietnama. To je sicer dobra osnova za epski plot, vendar pa večina kritikov S tonu očita »potvarjanje zgodovine«, kajti Kennedy naj bi dejansko izkazoval namen še močneje pritisniti na Vietnam, da bi s tem kompenziral ponižanje, ki so ga ZDA izkusile v Zalivu svinj. Le malo pa jih je, ki opozarjajo, da je bila resnica verjetno precej bolj banalna; daje predsednik Kennedy sicer znal prirejati zabave in je bil zelo fotogeničen, da pa ni imel najmanjšega pojma, kaj naj sploh počne v Vietnamu ali na Kubi. (Glede zunanje politike nasploh je takšna nepodkovanost značilna tudi za vre druge ameriške predsednike, z izjemo Nixona, ki je edini imel kolikor toliko konsistentne ideje o globalnih ciljih ZDA). Zanimivo pri tem je, da je večina denarja za snemanje filma J. F. K. prispela iz neameriških virov (Canal Plus, Bodo Seriba, Arnott Milchan), kjer so očitno dobro ocenili, da se upodobitve zarotniške Američane Se vedno izplačajo.
20th Century Fox je bil v letu 1991 po svojem izkupičku izven ZDA na prvem mestu med ameriškimi majorji. Foxov delež v skupnem izkupičku vseh majorjev na tujem tržišču znaša okoli 22,2%, Pri tej družbi so dosegli skupaj 265.000.000 USD izkupička za najemnino in prvič v zgodovini tega majorja je izkupiček na tujih tržiščih presegel prihodke na domačem terenu. Med vsemi filmi iz lanskoletne Foxove ponudbe sta največ iztržila Home Alone (87.100.000 USD za najemnino) in Sleeping with the enemy (31.000.000 USD).
Upravni odbor ÁFMA (American Film Market /tíín.j je za 26. februar, dan pred pričetkom AFM (27. februar-6. marec), sklical sestanek članov organizacije. Tema sestanka: priporočilo upravnega odbora, da bi odslej v Santa Monici ponovno	^ J
organizirali le en AFM letno, in to spomladanski. Kot smo že poročali v tej rubriki, je lanska odločitev AFM A, da imajo svoj sejem tudi jeseni, v času MlFED-a, privedla do razdora znotraj same organizacije, pa rudi do sporov, ki so dobili mednarodne razsežnosti.
Billy Bathgate je soliden film, vendar samo to. Ko ga imamo za seboj, vemo, kje so razlike med solidnim in
odličnim. Ali, kot se je uspel izraziti Joel Siegel, član stalne kohorte kritiških svelnikov, sicer domujoč v
ABC-showu Good Morning America: »Great filmmaking, but not a great film.« Ker smo že ukradli tujčevo
N F O