326
Listek.
Kratki hrvatsko - ruski riečnik. A. C— B+P+B-f-T.. Ciena 50 novč. — 40 kopejaka. U Zagrebu. Tisak Dioničke tiskare. 1894 8°. 111 str. Po nekaterih indicijih sodimo, da je sestavljal tega slovarja Slovenec. Namenjen je slovar posebno Rusom, ki se hote učili južnih slovanskih narečij. Po kakih načelih je sestavljen, ni povedano in se  ne da iz slovarja samega   posneti.   —
V   3. št. letošnje „Bosanske Vile" je tiskana pesen Simona Brica „Brez hiše"  (tiskana v Lj. Z. II.  str.  290),   katero je  prevel A.  Gavrilovič.
V   izvrstni smotri italijanski ,,Nuova Antologia. Rivista di scienze, lettere ed arti. Anno XXX. 3. serie. vol. 55. fascicolo 1. e 2." meseca januvarja t. 1. je izšla študija o borbi balkanskih narodov; spisal jo je Carlo de Štefani pod naslovom: ,,La lotta dei popoli nella penisola Balcanica."
V   pojasnilo. V 5. številki letošnjega tečaja »Bosanske Vile« čitamo med književnimi beležkami pod zaglavjem ,Nebratski' oster protest proti ,drskome i nebratskome vrijedjanju' (drznemu in nebratovskemu žaljenju), katero je baje zakrivil naš list s tem, da je oglasil »Bosansko Vilo« pod nadpisom ,Drugi hrvatski časopisi'. Zijedno se poziva naš list, da se ,opametuje' in da bodi ,pristojnejši' v pametovanju (zapominjanju) tuje narodnosti. Naš list je o mnogih prilikah posvedočil, da goji jednako nepristransko simpatije za bratovski plemeni hrvaško in srbsko; celo pa mu ni prišlo nikdar na kraj uma, da bi prepir med našimi brati kakor si koli bodi širil in pospeševal. Tudi neznanja o dejanskih razmerah med ,zavadjenom bračom nebračom' nam ne more nihče očitati. Jasno je torej, da je zašel naš oglas »Bosanske Vile« v 2. številki našega lista po tiskarski pomoti med hrvaške časopise. Tiskan je namreč z drobnimi slovi, a moral bi biti naslov tiskan z debelimi; dotični poročevalec ga ni uvrstil med hrvaške časopise, nego samo na istem kosu popirja na koncu pridružil hrvaškim listom z namenom, da se natisne oddeljeno od hrvaških časopisov. Upamo, da bode »Bos. Vila« zadovoljna z našim pojasnilom, in izrekamo samo še nado, da i ona sama uvidi, da se je s svojimi trpkimi besedami  nekoliko   prenaglila.
Histoire de 1'Autriche-Hongrie; par Lotus Leger. (Pariš. Hachette. 1895. 16°. 4e ed. Pisatelj te knjige (profesor au college de France) ne opisuje zgodovine dežel, ki so nekdaj pripadale Avstriji. Ograničil se je na opis treh skupin, ki so še danes temelj avstrijske države in katerih končno razmerje medsebojno še dandanes ni ustanovljeno. Te skupine so : Avstrija, Češka, Ogerska. Zanalašč torej ne opisuje skupne zgodovine,  nego analitično razpravlja zgodovino   nekaterih narodnih skupin.
Gospod Leger nam predočuje tudi najnovejše dogodke: padec Taaffejevega mini-sterstva, cerkveno - politične zakone v Ogerski, postopanje Mladočehov i. t. d. V predgovoru podaje pregled državnopravnih prvin, na koncu pa opisuje državno organizacijo in  politično statistiko.
Napravnik, Ceh, glavni kapelnik državnega Marijinskega teatra v Petersburgu, je zložil novo opero ,,Dobrovski", kateri je snov vzeta iz Puškinovega romana. Hvali se melodijoznost te skladbe.  Sploh je bila opera   vzprejeta s priznanjem.
Aleksander Sergejevič Gribojedov. V Rusiji se je slavila letos stoletnica rojstva tega znamenitega moža, ki je s svojo ostro satiro prižgal svojim rojakom luč evropske prosvete. Rodil se je v Moskvi 4. jan. 1795. leta in po burnem življenju umrl silne smrti   12. febr.   1829. 1.  v  Teheranu
Izmed njegovih del je posebno znamenita komedija ,,Gorje ofb uma" (Nesreča, ki izvira iz razumnosti), v kateri neusmiljeno biča puhlost in ošabuost svojih sodobnikov. Ta komedija se je čitala po vsej Rusiji, še predno je bila natisnjena, in prišla je v roke tudi carju Aleksandru   I. *)
') Mnogi  izreki te igre so postali   pregovori.
Listek.
327
Ob stoletnici se je glumila v Aleksandrovem gledališču v Petersburgu igra pri-godnica g. "VVeinberga, v kateri je le-ta prikazal poleg Gribojedova njegove znamenitejše vrstnike,
Nikolaj Semenovič Leskov (M. Stebnickij). V Peterburgu je umrl 5. marcija (21. febr.) jako plodovit in nadarjen ruski pisatelj in publicist N. S. Leskov. Zaslužil si je stalno slavo v ruski književnosti posebno s tem, da je neizmerno resnično in umetniški slikal življenje nižjega in višjega duhovništva, razkolnikov in starinskega plemstva. Vsi ti krogi so poseben svet ruskemu narodu samemu, najbolj novi pa so mu bili v književnosti ubogi duhovniki na kmetih. Razkoluike, te milijone ruskega naroda, ki se drže z neverjetnim uporstvom svoje ,,blagočesti'voj starin.v", je predstavljal jednako moj-sterski kakor znani narodopisni beletrist Pečerskij-Meljnikov. Neizmerno se hvali tudi njegov izvirni  in narodni jezik.
Leskov je hodil po hudih trnjevih potih, in v dobi svojega petintridesetletnega delovanja si je šele v poslednjih desetih letih priboril občno priznavanje. Nastopil je v burni dobi šestdesetih let, ko so se pripravljale in uvajale velike reforme. V takih časih povsod strašno vre, tem bolj pa pri narodih brez stare kulture in večstoletnih tradicij. Liberalizem je postal moda in ni znal nikakih mej, tako da se je pri mnogih duhovih razvil v nihilizem. Leskov je bil sprva tudi velik liberalec, ali nihilistovske pretirauosti so se mu zgabile, začel jih je bičati ter se je posebno s svojim romanom ,,N^kuda" mladim in naprednim krogom še bolj zameril nego Turgenjev z ,,Dymom". Strašen krik proti ,,odpadniku" ga je gnal še bolj v nasprotni tabor. Vender tudi v njegovih polemičnih spisih se ni izgubil umetnik, mnogo člankov in povestij pa je bilo čisto umetniških, tako da so se mu počasi zopet odpirala tudi liberalna glasila. Novih nasprotnikov si je nakopal s slikanjem duhovništva, dasi je bilo brez vsake tendencije; ali tudi v konservativnih krogih se je cenil njegov umetniški talent, tako da so ga nazaduje povsod spoštovali. V resnici je bil Leskov samostalen značaj, ki se ni slepo klanjal nobenemu modnemu mnenju in ni spadal k nobeni stranki. Najbolj znan je njegov roman ,,So-borjane'', ki nas seznanja z duhovuištvom na kmetih; mnogo šuma pa so napravile njegove  ,,Archierejskija meloči"  (škofovske   drobnosti).
Leskov se je narodil v odlični plemiški (dvorjanski) rodbini v vasi Gorochovu, v Orlovski guberniji, 4. februvarja 1831 1. Izgubil pa je skoro očeta, iu tudi sorodniki so mu ubožali, tako da se je rano moral postaviti na svoje noge, Tri leta je poslušal predavanja na kijevskem vseučilišču, potem pa je stopil v službo pri dragem možu žene svojega strica, ki je bil zanj skrbel, pri radikalcu Augličanu Škotu, trgovskem podjetniku. Leskov je v tej službi mnogo potoval po Volgi, po južni Rusiji in po tujih krajih. Videl in skusil je torej mnogo. Svoje raznovrstne vtiske je opisoval v pismih Škotu, ki jih je kazal svojemu prijatelju J. V. Selivanovu, znanemu pisatelju. Ta je prvi ocenil književno nadarjenost Leskova, dva kijevska medicinska profesorja pa sta ga nagovorila, naj poskusi svoje moči v literaturi. L. 1861. je prišel v Peterburg ter skoro zaslovel kot beletrist. Pisal je v vse večje časnike iu časopise, tako da se njegovim spisom niti ne zna število.                                                                                                            M. Murko.
T. G. Masarvk, Ceskd otdzka. Snahy a tužby naroduiho obrozeuf. V Praze. Ndkladem  ,.Casu".   1895.
Opozarjamo kratko na Masarykovo knjigo o »Češkem vprašanju«, ki je vredna, da se tudi Slovenci z njo seznanijo in o nji izpregovorijo. Masaryk ne razpravlja češkega vprašanja v praktičnem političnem zmislu, ampak razbira načela češkega zgodovinskega in posebno novejšega narodnega življenja ter hoče narodni zavesti dati filozofski temelj.    Knjiga   je   nastala   iz   študije   o   Kollarju, katero je Masaryk   objavljal   v