Fran Valenčič: Ve rosne oči . . .
39
Na severni poluti je ravno pomlad, sneg se topi na severnem tečaju in voda se odteka po prekopih, da se vidijo široki in črni, ob prekopih pa — zopet sem izgrešil cilj — se vije v mokri zemlji dolg zelenkast trak — bujna flora! — —
Življenje je vseobčen pojav vesoljstva!
Pojav poln krasot, čudes in modrosti.
V njem leže skriti svetovni problemi, socijalni problem, problem dedičnosti, problem smrti, problem čednosti in pregrehe.
Iz življenskih problemov hočem očrtati nekoliko markantnih potez.
Življenje nas uči živeti!
"V
Ve rosne oči. . .
e rosne oči, kaj me zrete v obraz, kaj s pogledom me begate trudnim! Ah srčece ti, jaz ne morem, ne morem, da pokril bi te z blatom ostudnim.
Lic tvojih pomlad, dih cvetja opojni, glej, potapljam se v sladki omami, a sreče ni. — Preslab sem jaz, prešibak, da bi čuval nad vami.
Tvoj svet je lep, a nikdar ne bo moj, in moj, glej, ustvarjen ni zate; vse tvoje bogastvo pohodil bi jaz, vse nade, livade in trate.
V tvojo dušo izlil bi kesanja grenkost in zlo, ki ga srce občuti. Saj veš, da se zruši ti vsa mladost v eni sami presladki minuti.
Fran Valenčič.