Jakob Rigler OSNOVE TRUBARJEVEGA JEZIKA Brez dvoma bi Trubar kot začetnik kontinuirane slovensTce književnosti in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika zaslužil podrobno monografijo o svojem jeziku. Razen tega bi bil študij Trubarjevega jezika močno hvaležno področje, saj bi raziskovalec lahko prišel do zelo zanimivih zaključkov. Tn vendar take monografije o Trubarjevem jeziku nimamo. Tudi sam bom opozoril samo na nekatere stvari, ki bistveno osvetljujejo Trubarjev koncept knjižnega jezika, zlasti na njegov odnos do rodnega dialekta v glavnih fonetičnih značilnostih. Te nam najbolj jasno kažejo, kaj je Trubar uveljavljal v knjigi in katero narečje se mu je zdelo vredno povzdigniti, seveda s primernimi korekturami, v knjižni jezik. V tem članku ni mogoče navajati dokumentacije, zato bom v glavnem podal samo nekaj rezultatov iz študije Začetki slovenskega knjižnega jezika, ki bo vkratkem pripravljena za tisk.* Doslej je bil Trubarjev jezik res razmeroma malo raziskan. Leveč skuša v študiji o jeziku Trubarjevega Matevža^ predvsem opisati jezikovne značilnosti v tem delu; nekatere posamezne stvari dobro pojasnjuje, kakih globljih zaključkov pa ne izvaja. A jih tudi ne bi mogel, kajti študija je že metodološko zgrešena: Leveč se je namreč naslonil na Matevžev evangelij v CNT leta 1582, ta pa je zaradi nedoslednega spreminjanja jezika iz prvih dveh izdaj jezikovno res precej mešan; zato iz same te izdaje niti ni mogoče razbrati kakih zakonitosti Trubarjevega jezika. Skrabcu je Trubar pogosto služil kot vir za začetke našega knjižnega jezika, ki ga je hotel postaviti na zgodovinske osnove 16. stoletja. V svojih študijah so seveda tudi vsi drugi lingvisti, ki so se ukvarjali z razvojem slovenskega jezika, posebno še Ramovš, upoštevali Trubarja. 2e zgodaj so opazili, da Trubarjev jezik v fonetičnem pogledu ni povsem enoten. Oblak pravi," da je že v Trubarju in tistih slovenskih pisateljih, ki radi in večinoma pišejo ei za naglašeni e mnogokrat najti e in izjemoma tudi o namesto u iz dolgega o. Ramovš pa piše v razpravi Delo revizije za Dalmatinovo Biblijo,^ da ima Trubar za e poleg ei tudi e in da je že pri Trubarju omahovanje med o in u za cirkumflektiiani o. V Kratki zgodovini'' pa meni, da je vsaj v prvih Trubarjevih delih še vedno pravilno menjavanje med u in o, odvisno od tega, v kakšnem ' v jijej obravnavam poleg Trubarjevega jezika ludi odUone drugih protestantskih piscev od tega jezikovnega tipa, kako se je jezik protestantov vključil v začetno obdobje katoliške protireformacije in razvoj grafike pred Bohoričem (o vsem tem sem tudi že predaval v lingvističnem krožku Filozofske fakultete v Ljubljani 22. marca 1963). - Die Sprache in Trubers Matthäus«, Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach 1878. 3—43. ¦ LMS 1887, 266, 267. • CJKZ I, 1918, 119, 139. ' Str. 196—197. 161 zlogu se o nahaja, in da je tudi v predložnih zvezah pravi dolenjski razvoj večinoma ohranjen; vendar trdi, da so tudi grafična izenačevanja. Trubarjevo odstopanje od govora na Raščici, kolikor niso mislili kot Oblak pri refleksu za e na nekak prehoden glas, ki bi ga zdaj označeval z ei, zdaj z e so razlagali večinoma z vplivom drugih govorov, ki jih je Trubar spoznal med svojim službovanjem, zlasti ljubljanskega." Kasneje je Ramovš' postavil tezo, da je Trubar zavestno odstranjeval nekatere narečne posebnosti, med drugim refleks za e. Po Ramovšu naj bi Trubar v tavtosilabičnih zvezah s sonorniki /, I, u, I sicer govoril za e monoftong,^ vendar bi bil po njegovem to premalen-kosten razlog, da bi mogli v tem videti vzrok za mešanje med ei in e. Ramovš navaja statističen pregled iz odlomka ene Trubarjevih poznejših knjig. Katekizma z dvema izlagama iz leta 1575, kjer je, če preračunamo v odstotke, v 65 "/o primerov pisan e z e in le v 35 */o z ei. Po Ramovšu je v prvih Trubarjevih knjigah razmerje obratno. Tudi po Ruplu^ je spočetka Trubar pisal za dolgo naglašeni e po svojem govoru ei (meistu, leitu, veiditi), pozneje pa v številnih primerih sprejel gorenjski e (mestu, letu, vediti), tako da je pisava ei; e v razmerju 1 :2. Vsi ti avtorji so samo ugotavljali neenotnost Trubarjevega jezika, M. Mole" pa je šel dalje in skušal ugotoviti, v katerih primerih je Trubar opuščal pisavo svojega domačega narečnega ei za e. Ugotovil je, da se javlja pisava z e največkrat le pri petih besedah; greh, večen, reč, človek- in beseda, medtem ko se drugod pojavlja e le sporadično in sicer v skladu s splošno razvojno črto literarnega jezika, ki se je prilagajal govoru gorenjske Ljubljane, glavnega kulturnega in literarnega središča Slovencev. Dosledno pisavo zev primerih greh, večen, reč, človek- in beseda razlaga s tem, da so ti izrazi v zvezi z religioznim življenjem. Zato so bili za Trubarja element religioznega jezika, znanega mu iz Ljubljane. Toda po !Moletu bi se pojavljal e v teh izrazih samo v prvi knjigi, v poznejših bi bil tudi v njih pretežno ei. Z izdajo prve knjige naj bi Trubar ustvaril novo tradicijo, močnejšo od nepisane ljubljanske cerkvene tradicije. S tem bi dolenjske oblike ne bile več nižje in manj spodobne od gorenjskih in bi postale dopustne tudi v navedenih petih primerih. Deloma je te Mole-tove ugotovitve uporabil Ocvirk,*^ ko je obravnaval vpliv družbe na razvoj slovenskega knjižnega jezika, in tudi Bezlaj*' pravi, da Trubar samo v štirih besedah tipa vera ni rabil dolenjskega e; za stari e in da je bila to verjetno posledica njegovega šolanja in potovanj, kjer se je seznanil z ustnimi obrazci nekaterih preprostih verskih tekstov iz drugih narečnih območij. Nekatere teh ugotovitev držijo samo deloma, večinoma pa sploh ne. Zaradi fragmentarnosti raziskovanja Trubarjevega jezika se določene stvari preveč posplošujejo. (Za pretirano posplošitev in s tem v zvezi za netočnost gre celo pri znani Trubarjevi izjavi," da je pisal tako, kot se govori na Raščici.) Včasih ima človek vtis, da so prav iskali primere, ki so si jih želeli, ali si jih celo * Prim, zlasti Ramovš, AfslPh XXXVII, 1918, 124, pozneje citiramo Moietovo razpravo ipd, ' KZSJ, 185—188. ' Kar pa ni edino možno (prim. Rigler, Južnonotranjski govori, Ljubljana 1963, 56, in isti, Pripombe, oddano za SR XV). Navajanje r v tej zvezi je lapsus, saj pred r tudi v heterosilabični poziciji na 'vsem jugovzhodnem slovenskem področju nimamo regularnega refleksa za jat. « Rupel, Primož Trubar, Ljubljana 1962, 232. Primeri so ponesrečeno navedeni, ker piše v njih Trubar s skoraj stoodstotno doslednostjo ei v vse?i svojih delih. " Z historii praslowialiskiego e w slowei'iskim. Rocznik Slawistyczny XVI, 1948, 24—27. " Naša sodobnost III, 1955, knj. 1. str. 390. " Blišč in beda slovenskega jezika. Tovariš XX, 1964, št. 5, str. 26. " V Prvem delu novega testamenta 1557, glej Rupel, Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1934, 25. 162 izmišljali. Za frekvenco posameznih refleksov v isti obliki se razen Moleta, ki pa se je tudi omejil na pet besed in prvo knjigo, sploh niso zanimali. Treba je samo temeljito pregledati gradivo, poiskati logične vzroke za na prvi pogled slučajne posledice, pa se zrušijo celo tako znane in priznane resnice, kot je tista, da je Trubar pisal v dolenjskem narečju z Raščice. Podrobna glasoslovna analiza Trubarjevih del nas privede do naslednjih ugotovitev. Trubar sploh ni odpravljal refleksa u za cirkumflektirani o in tudi mešanja obeh refleksov (niti grafičnih izenačevanj) pri njem ni. Nasprotno mnenje se opira v glavnem na pisanje sufiksa -ostiuši, na pisavo pokorni/pokurni in še na izredno redke posamezne primere. Vendar se dajo vse te navidezne nedoslednosti lepo pojasniti. Pri sufiksu -ost doslej niso opazili, da gre za ostanke posebnih akcentskih tipov, ki so v slovenščini že v Trubarjevem času začeli izumirati m so že pri Dalmatinu precej izgubljeni, imamo pa zanje popolne paralele še v sedanji sosednji čakavščini.'^ Prav tako nastopa u v pokurni le v določni obliki, čeprav tudi tam poleg O; to pa kaže le, da se je prvotna določna oblika tudi v govoru začela že izgubljati in nadomeščati z novo formo, ki je imela le intonacijsko opozicijo •— ta je končno tudi zmagala. Celo razne take posameznosti se dajo razložiti kot npr. oblika po Sapoueidi »po zapovedi«, kjer gre za arhaično lokativno akcentuacijo, popolnoma skladno z akcentuacijo, ki jo ima v istem času tudi npr. kajkavec Pergošič ipd. Pač pa je Trubar res zavestno odpravljal refleks ei za e, razen tega pa je v preveliki frekvenci glasu / sploh čutil dialektizem. Da je refleks za e odpravljal zavestno, se vidi že iz dejstva, da je, kot bomo videli, to delal po določenem sistemu. Pri tem je šel posebno v začetku ponekod celo predaleč, saj je včasih odpravil / tudi v drugih diftongičnih zvezah, kot npr. v besedah vojskovati, mlajši, hujši, majhen, najdejo, razbojnik itd.^^ Trubar ni pisal e za e samo v petih besedah, ampak znatno pogosteje. Samo v določenih besedah in pozicijah je pisal ei, sicer pa je z izjemo zadnjih del refleks za e v Trubarjevem jeziku e in ne ei. Mole je namreč v svojem članku navedel samo najbolj frekventne besede, medtem ko manj pogostnih ni upošteval, pa čeprav so tudi v prvi knjigi prav tako dosledno pisane z e. Verjetno je mislil, da so pač po naključju napisane vedno z e in da bi Trubar v njih, če bi jih pogosteje zapisal, uporabljal tudi ei. Ali pa se niso skladale z njegovo teorijo o cerkvenem vplivu na Trubarjev jezik. Samo nekaj besed z rednim e iz Katekizma 1550: bolezen, dekla, grevati, hoteli, ledig, lep, meniti, potreba, rešili, reva, slovenski, sosed-, streli, trezev, trpeti, umreti itd. Iz poznejših del je mogoče nabrati s skoraj popolnoma dosledno pisavo z e še številne druge primere, npr.: beg, bled, breg, cegel, cel, dečla, deklica, devati, dremati, gnezdo, keha, koleno in še več kot sto drugih. Glede pisave ei za e je imel Trubar izdelan sistem, ki se ga je držal z razmeroma zelo veliko doslednostjo. Diftong ei je pisal: 1. kadar je bilo treba ločiti siceršnja homonima" (sveit »mundus« : svet »sanctus«); 2. vedno v iz-glasju (vendar gre z redkimi izjemami tudi tu za diferenciacijo homonimov); Prim. Rigler, O akcentuaciji sufiksa -os! (oddano za SR XV). Fonetična razlaga, ki jo je za takšne Trubarjeve oblike postavil Ramovš, HG II § 91, odpade, ker so vezane predvsem na določeno obdobje in so popolnoma v skladu s celotnim sistemom Trubarjevega jezika. Tudi označevanje palatalnega n (z n ali in) je paralelno s pisavo ei za jat in 7-ja v drugih diftongičnih zvezah. Kako so ga motili homonimi, vidimo tudi iz nemškega predgovora k Prvemu delu novega testamenta 1557, kjer pravi: »slovenski jezik je sam na sebi reven in glede mnogih besed pomanjkljiv, ima tudi mnogo aequivoca, to je besed z več pomeni . . .' (prevod Ruplov, Slovenski protestantski pisci, 20). 163 3. navadno v tistih internih zlogih, pri katerih pride e v določeni obliki v izglasje fvei — veiditi »vedeti«); 4. večkrat tudi v besedah, ki jih je po etimologiziranju naslonil na prvi dve kategoriji — pri teh pa je seveda manj doslednosti; 5. v nekaj primerih v poziciji pred s(zj konzonant (meistu, veisi, zveizda ipd.), vendar pri takih primerih ni vedno jasno, če ne gre za posledico etimologizi-ranja. Poleg primerov, kjer je hotel z ei ločiti obliko z e nasproti obliki z nekdanjim nazalnim ali etimolo.škim e — sem spadata kot najbolj značilna primera sveit in leitu (proti zaimku lelu »le-to«) — so tudi primeri, ko je šlo za homo-nime celo v njegovem raščiškem govoru. Sem spada zlasti komplicirani primer dela, ki obseže kar ti i pojme; glagol delali, samostalnik delo in samostalnik del. Ker gre v vseh treh piimerih za e, se je bilo toliko težje odločiti za pisavo — in res se mu v prvi knjigi pri tem homonimu še ni posrečilo uveljaviti dosleden sistem. Pozneje je ei pisal v samostalniku del, glagol delati in samostalnik delo pa je pisal z e, toda oba je ločil še s tem, da je pri samostalniku pisal dvojni / (delic). Sistem, ki je — če izvzamemo dve tri besede — izdelan že v prvi knjigi, je z razmejoma zelo veliko doslednostjo in le z malenkostnimi odstopi izpeljan v vsem Trubarjevem delu do sedemletnega premora v njegovem pisanju med 1567 in 1574. Pred 1574 ni pri Trubarju niti bistvenega opuščanja ei niti bistvenega poznejšega uvajanja ei v tiste besede, pri katerih se je že na začetku odločil za eno ali drugo pisavo. Vendar je v dobi svojega začetnega razmaha okrog 1557 najintenzivneje opuščal ne samo diftong ei, ampak sploh / tudi v drugih dittongičnih zvezah. Po vrnitvi v Ljubljano 1561 je to pretirano izločevanje diftongičnega / v primerih, ko ni šlo za refleks e, precej opustil, še nadalje pa se je ogibal diftong a ei kot refleksa za e. Sistem glede pisave e pa tudi glede drugih odstopanj od govora na Raščici je najbolj dosledno izveden v času Trubarjeve največje aktivnosti. Po sedemletnem premoru 1567—1574 je v tem nekoliko popustil. Razvrstitev e in ei ni več tako dosledna kot prej, zlasti ei začne prodirati v besede, v katerih je pre; pisal e, manj obratno. Zelo močno pa je v tem pogledu popustil v CNT 1582, kjer je začel uvajati diftong ei za e in se sploh v jeziku najbolj približal govoru Raščice. Sprememba po 1574 še ni posebno velika, v primerjavi s spremembo leta 1582 razmeroma zelo majhna, vendar tolikšna, da je precej opazna. Za ilustracijo bi navedel samo »Pričevanje« iz pesmarice 1574, za katerega ni bilo povsem gotovo, ali je že bilo v izdaji 1567 ali ne."^ Če pa pregledamo jezik tega nekaj strani dolgega Pričevanja, vidimo, da so tam oblike, ki jih Trubar pred 1574 ne bi zapisal. Leta 1582 se prične ei pojavljati pogosteje in tudi v večini takih primerov, ki jih tudi med 1574 in 1582 še ni pisal z ei, čeprav še vedno ne prav v vseh. Zelo pogosto je popravljal e iz prejšnjih izdaj v ei. Primeri, v katerih ne nastopi v tem času ei, so navadno slabo frekventni in je predvsem to vzrok, da ni zapisov z ei. Frekventnejši primeri, za katere nimam izpisov, ki bi potrjevali, da je v njih leta 1582 uvajal ei, bi bili zlasti; beseda, cesta, dečla, leščerba, reva, senca, slednji, sosed- (toda ne soseščina), (rezev, večen, vekoma Vzrok za te spremembe je treba iskati v tem, da je po dolgi odsotnosti v močnejši meri izgubil stik z domovino, a zaradi pretrgane kontinuitete v pisanju med leti 1567—1574 mu je toliko lažje začel bledeti njegov prvotni koncept knjižnega jezika. Zaradi staranja mu je začel, posebno ob prirejanju CNT, spet " Glej Rupel, Nove najdbe naših prolestantik XVI. stol. Ljubljana 1954, 34—35. 164 stopati v zavest tisti jezik, ki se ga je naučil v otroških letih. Vsaj do neke mere so pospešili ta razvoj še drugi protestantski pisci, zlasti Dalmatin, ki so pisali ei precej nedosledno in vsaj pred Biblijo tudi znatno pogosteje kot Trubar. Druge stvari, ki jih zasledujemo v Trubarjevem jeziku, so bolj posameznosti, ki se ne tičejo toliko njegovega sistema. To so zlasti oblike svojilnih zaimkov, razne labializacije a-ja ipd. V teh stvareh je še najbolj navezan na svoj raščiški govor, čeprav vidimo, da se je tudi v raznih drobnostih skušal oddaljiti od svojega narečja. Celo pri besednem zakladu se, kot nam kažejo pleonazmi, ni hotel naslanjati samo na svoj govor. Te stvari so mu bile pač najbolj v mislih pri izjavi, da je pisal v narečju Raščice. Razen tega moramo videti v tej izjavi tudi nekaj skromnosti. Iz glavnih pote:? njegovega jezika pa se vidi, da oddaljevanje od govora na Raščici ni niti nesistematično niti majhno, kot se je doslej mislilo. Na Trubarjevo pisavo za e ni mogla vplivati cerkvena tiedicija, saj se lazvrstitev e .- ei niti najmanj ne ujema s povezanostjo ali nepovezanosto besede z religioznim življenjem. Že čebi šlo res samo za tistih pet besed, ki jih navaja Mole, bi pri primerih greh in večen res lahko pričakovali cerkveni vpliv, medtem ko je za primere beseda, človek- in reč razlaga s cerkvenim vplivom nekoliko prisiljena. Povezanost teh zadnjih primerov z religioznim življenjem prav gotovo ni tolikšna, da bi mogel prevladati cerkveni izgovor nad običajno vsakdanjo rabo. Prej bi potem pričakovali e v besedah kot: sveit »mundus«, peiti, sveteisi, veist, zveist ipd., m niše Trubar v njih ei. Zdaj, ko vemo, da Trubar ni pisal e za e samo v petih besedah, ampak v približno tridesetkrat večjem številu besed, je popolnoma jasno, da na razvrstitev pisave e proti ei ni mogla vplivati cerkvena tradicija, saj o pripadnosti k religioznemu jeziku ne moremo govoriti pri besedah kot: beg, bled, breg, cegel, cel, čevelj, čreva, devati, dolenjski, dremati, dreti, gnezdo, gosenica, hiteti, keha, kreg, lep, leščerba, medved-, mleko itd. Refleks e ; ei torej ni motiviran niti vsebinsko niti tradicionalno, ampak samo po zgoraj navedenih principih. Nastane vprašanje, ali lahko predstavlja tak jezik, kot ga je pisal Trubar, približevanje gorenjskemu dialektu. Ce bi ga hoteli razlagati na ta način, nam ostane popolnoma nerazumljivo razmerje v, njegovem jeziku, ki kaže na e e, o, ki pa je ne moremo primerjati s splošno dolenjskim razvojem ou > u, ker ni istočasna v vsej gorenjščini, je ta tendenca kmalu zajela še ljubljansko področje. Ker je tu že pred tem prišlo do monoftongizacije ou > u, se je sedaj monoftongiziral seveda samo diftong ei. Da se je v tem času področje okrog Ljubljane začelo odmikati od do-lenjščine in inovacijskih valov z juga, nam kaže razvoj bilabialnega praslovan- =' Glej Rigler, SR XIV, 1963, 67. "' Glej Riglpr, Rocznik Slawistyczny XXI, 1960, 27—35. -- Obravnavo teh problemov z navetibc literature glej v SR XIV, 1963 , 32 si. 366 skega w, ki je prehajal v labiodental v drugih slovanskih jezikih okrog 14. stoletja, v slovenščini pa tudi vsaj pred 16. stoletjem. Okolica Ljubljane (še z južnim obrobjem Barja) je pri tem pojavu ostala vezana na gorenjščino; s tem je v zvezi tudi razvoj švapanja v južni okolici Ljubljane.^ Drugih pojavov, ki jih je težje datirati, tu ne bi navajal. Tudi razvoj d > u, ki ga je gorenjščina, če je Ü sploh kdaj poznala, izvršila že pred 16. stol., je v 16. stol. lahko že zajel tudi Ljubljano (ne more biti pa istočasen kot v gorenjščini, ker se tu 1 pred u drugače razvija). Ce torej računamo, da je spiva dolenjsko Ljubljano zajela monoftongiza-cija ei > e, pridemo do vokalnega sistema, ki je značilen za Trubarja. (Seveda se je v tem času verjetno že izvršil sekundarni akcentski premik in sta zato obstajala v sistemu dva po kvaliteti različna e-jevska in o-jevska vokala). Tudi "to, da piše Trubar v izglasju ei za e in prav tako včasih tudi pred skupino s (z) + konzonant (ali mogoče tudi izglasje), je bilo verjetno utemeljeno v govoru. Pojav monoftongizacije se na raznih krajih ponavlja v različnih obdobjih. So področja, kjer temu pojavu lahko tako rekoč prisostvujemo. In vedno vidimo, da monoftongizacija najkasneje zajame izglasje. V notranjščini npr. so monoftongizacije zelo pogosten pojav, prav od vasi do vasi različno daleč razvit. Za to področje ugotovljeni"^^ vrstni red monoftonizacije glede na pozicijo diftonga ei velja na splošno vsaj za centralna narečja, le prekmurščina včasih nekoliko izstopa. V južni notranjščini je npr. v izglasju ei ohranjen še povsod, razen v Hrpeljah, kjer je monoftongiziran tudi v tej poziciji. V internih zlogih pa se diftong najbolj drži pred spiranti. Pri Trubarju vidimo, da je / večkrat ohranjen, če mu sledi s (z) + konzonant. V tem položaju se ei tudi zdaj najkasneje monof-tongizira, obenem pa se v tem položaju pogosto pojavlja tudi sekundarni parazitski 7 tipa ojster; tako je razumljivo, zakaj ima Trubar v takih primerih pogosto ei. Podoben proces opažamo zdaj tudi nekoliko južno od Ljubljane. Ig ima skoraj redno še ei, le redko e in je torej v prvi fazi monoftongizacije, ki nastopa na Igu samo fakultativno pred labiali, nazali in (trdim) 1. V sosednjih vaseh je monoftongizacija navadno malo močnejša. V Mateni je npr. ei v internih zlogih splošen samo še pred spiranti, medtem ko je v drugih pozicijah največkrat e. V Brestu pa je tudi pred spiranti že samo monoftong. Seveda so vse te monoftongizacije ob južnem robu Barja, ki se lokalno pojavljajo proti jugu le malo manj kot do Raščice, znatno kasnejše od suponirane ljubljanske monoftongizacije in sem jih navedel le zato, da bi prikazal, v kakšnem zaporedju nastopajo. Ljubljana je verjetno m,orala preživljati v prvi polovici 16. stoletja prav tako monoftongizacijo, ki pa se je začela lahko že znatno prej. Današnje stanje v samem mestu seveda ne dopušča nikakih sklepov glede narečja pred 400—500 leti, saj se je od takrat mesto povečalo približno štiridesetkrat in je prišlo do velikih sprememb. Vendar pri vsem tem ne gre za nekdanji ljubljanski govor, ki bi ga samo teoretično suponirali, ampak ga lahko s precejšnjo verjetnostjo tudi dokažemo z govorom okoliških vasi in redkimi starimi zapisi iz Ljubljane. Tako ima področje Kožarje—Brezovica—Vnanje gorice e : u, le v svojilnih zaimkih {moj itd.) ter v končnici -ovi je o, a pri tem gre lahko za pozicijski razvoj. Za dolgi e je tu dosledno e — torej že naslednja stopnja razvoja, kot jo poznamo iz Trubarja. Monoftongrzifani glas je tu ozek in to bi kazalo na drugačno — verjetno starejšo — monoftongizacijo, kot je ona v okolici Iga, kjer je rezul- , " Glej Rigler, SR ?Cin, 1961/62, 241 si. " Glej Rigler, Rocznik Slawistyczny XXI, 1960, 30, in isti Juinonottanjski govori, 29. 167 tal indiferenten ah včasih proti širini se nagibajoč e. Tudi Rudnilc ima isto razmerje, a vzhodno od Ljubljane ga dobimo še na desnem bregu Ljubljanice pri Kašlju in Zadobrovi. Ker nahajamo v bližnji zahodni, južni in deloma vzhodni okolici Ljubljane dosledno in pravilno distribucijo refleksov za obravnavane glasove, bo treba v teh krajih računati z regularnim razvojem in ne mešanjem. Vse to opravičuje domnevo, da je bilo nekoč isto tudi v samem mestu Ljubljani in da je šele kasneje prodiral gorenjski o. Manj verjetno je Ramovševo-"' mnenje, da je ljubljansko mešanje med u in o za o, ki je bilo, kol kažejo Ramovševe izjave, v njegovem času še precejšnje — medtem ko je do danes u praktično že izpodrinjen — nastalo po sekundarnem dolenjskem vplivu na prvotno gorenjsko Ljubljano. Pričakovali bi, da nam bodo pri točni določitvi areala posameznih refleksov pomagali zlasti stari zapisi ledinskih in krajevnih imen. Toda zapisi v jožefin-skem in franciscejskem katastru"^* nam ničesar ne povedo: ti zapisi so razmeroma mladi in se je od 16. stoletja do njih lahko že marsikaj spremenilo; razen tega je primerov z dolgim, (cirkumflektiranim) o zelo malo, a tudi isti primeri so v istem kraju pisani enkrat z u drugič z o in to ne samo v problematičnih krajih, ampak tudi npr. na Igu, kjer še danes ne najdemo nikoli o-ja (izjema je končnica -ovi). Lahko bi se sicer skliceval na ime Vodmai za nekdanje severozahodno ljubljansko predmestje, ki se še danes večinoma govori z u, in tudi stari zapisi, ki jih imamo od leta 1405 dalje,-" kažejo na u- Ne glede na to, da etimologija ni popolnoma jasna, je v prvem zlogu gotovo etimološki o. Toda zaradi protetičnega (ali etimološkega) w bi lahko o v tej besedi samo pozicijsko prešel v u, tako da pri dokazovanju tudi ta primer odpove. Kot rečeno, še nekaj potrjuje resničnost suponiranega ljubljanskega govora: stari teksti. Kol prvega lahko omenimo Ene dutiovne pejsni, ki so jih mimo Trubarja izdali 1563. leta. Pri njih je sodelovalo več avtorjev. Njihov jezik se med seboj precej razlikuje, loči pa se tudi od Trubarjevega. Znano je Trubarjevo odklonilno stališče do le zbirke in če pogledamo jezik Juričičevih prispevkov, nam je to stališče popolnoma razumljivo. Če izločimo Juričičev delež (podpisan in nepodpisan), ki že na prvi pogled izdaja neslovenca — in odštejemo nekaj nemogočih oblik, kot pogostno človeiti ipd., ki jih najdemo tudi pri Juričiču in jih lahko prištejemo njegovemu koreklorskemu delu — vidimo, da kaže ta jezik v glavnem isto razmerje e : u (izjema so zlasti svojilni zaimki). Seveda ima vsa pesmarica močan pečal Trubarjevega jezika, tudi ei je pisan večinoma v istih primerih kot pri Trubarju, vendar v manj frekventnih besedah ni skladnosti. Cvekelj, ki je bil Ljubljančan in se zato nanj lahko najbolj opiramo, ima npr. tako kot Trubar ei v izglasju, pač pa ga v primerih, ko ga je Trubar pisal zaradi diferenciacije homonimov, včasih izpusti [letom ipd.). Za ö ima redno u, le v svojilnih zaimkih tudi o poleg u, ker je bil u v teh zaimkih (verjetno povsod, prav gotovo pa v stranskih sklonih) Trubarjev dialektizem. Cvekljev jezik je glasoslovno razmeroma blizu Trubarjevemu, od njega se razlikuje zlasti v slabo fiekventnih primerih. Vendar kljub temu, da je bil menda Trubarjev sorodnik, ne moremo računati, da bi mu ga bil Trubar popravljal; to pa ne samo zato, ker bi mu bil potem popravil tudi manj frekventne primere, ampak tudi zalo, ker vemo, da se je Trubar pri prepirih spotikal prav ob Cvekljeve pesmi, češ da so slabo verzificirane (glede na tedanji silabični princip). -• AlslPh XXXV11, 1918, 124^ HG Vil, 103, 121. I Izpiske mi je dal na razpolago dr. Suyer. i " Glej M. Kos, Srednjeveška Ljubljana. Ljubljana 1955, 78—79.J 168 v nekaterih pesmih se zdi, kot da bi Gorenjci prilagajali svoj jezik nekemu drugemu govoru ali pa Trubarjevemu jeziku. Vendar ne vemo, koliko so nekatere stvari Juričičeve posebnosti ali hiperkorekture Gorenjcev. Da pa pri vsem tem v tej pesmarici ne gre zgolj za dobro posnemanje Trubarjevega jezika, ampak za neko oporo v živi govorici, lahko sklepamo deloma že iz celotnega razpoloženja prirediteljev te izdaje, posebno Klombnerjevega, nasproti Trubarju. Zlasti pa nam to dokazuje dejstvo, da so za to izdajo vsaj nekoliko popravljali jezik že tiskanih Trubarjevih pesmi, kot npr. gial v dial, potrubuemo v potiebuemo, končne konzonante tipa vjhitag v vshitak in zlasti zelo pogosto u v o v svojilnih zaimkih, kar je bilo ljubljansko (prim, zgoraj navedeno obliko za vasi zahodno od Ljubljane in spodaj obravnavane ljubljanske prisege, Pohlina ipd.). Ce bi v Ljubljani govorili o namesto dolenjskega u, ne bi bilo nobenega razloga, da bi Trubarju popravljali u v o samo v svojilnih zaimkih. Da ni bila to morda le .Juričičeva muhavost, kaže mešanje u in o v svojilnih zaimkih tudi v njegovih pesmih, tako da kljub enkratni obliki juoyoi za Trubarjevo Suy ne moremo pripisovati teh popravkov le na račun Juričičeve hrvaščine. Zelo uporaben za naše dokazovanje je, čeprav že nekoliko mlajši, slovenski listič iz leta 1611. V aktih ljubljanskega mestnega arhiva ga je našel I. Vrho-vec-8 in domneval, da si ga je dal prevesti iz nemščine birič, ki je po mestu razglašal magistratna obvestila. Ta listič je pisan v zelo slabem jeziku, tako rekoč brez vsakega vpliva tradicije, a v njem spet najdemo razmerje e : u za e in o. Tega si ne moremo razlagati drugače kot z ljubljanskim govorom. Iz istega oziroma malo kasnejšega časa so tudi ljubljanske prisege (prvi del)^*. Literarni vpliv protestantske tradicije tudi v tem rokopisu ni močan, čeprav je njegov jezik neprimerno bolj urejen kot v prej navedenem lističu. Jezik ni povsem enoten, toda to bi še najbolj kazalo na prepise. V prisegah najdemo že nekatere mlajše dialektizme, pisan pa je u za o, le v izglasju je nekaj zamenjav. Oblike svojilnih zaimkov so pisane pretežno z o, toda to je, kot sem že omenil, ljubljansko. Ne drugi strani pa je za e pisan dosledno e, le enkrat bere-:no ueisiio, kjer gre za ei v isti poziciji( in isti besedi), kot ga dobimo tudi pri Trubarju. Za izglasje ni primerov, le beseda naprej se večkrat nahaja v prisegah. Pisana je kot napre ali naprei. Torej že stopnja, ki je nekoliko mlajša od Tru barjeve — toda saj so tudi prisege sedemdeset let mlajše. V ljubljanščini naj bi bili tudi Schönlebnovi dostavki v EiL, česar ni ponatisnil iz Hiena. Govoriti o čisti ljubljanščini je sicer najbrž malo pretirano. Tudi on ima skoraj dosledno u za o, odstopa kvečjemu do take mere kot Dalmatin. Ozrimo se še na Pohlina, za katerega navajajo, da piše ljubljanščino. Ker je bil rojen v ljubljanskem šentpetrskem predmestju, bi pričakovali, da se bo naučil refleksov e in u za e in 5. Toda oče je bil Kamničan in to bi prav lahko pustilo gorenjske sledove v Pohlinovem jeziku. Razen tega je od časa, ko je živel v Ljubljani Trubar, do časa, ko je rastel Pohlin, preteklo dvesto let in gorenjski o je lahko že močneje pritiskal na Ljubljano. Kljub temu piše Pohlin še vedno pretežno e : u, le redkeje ima o, in sicer redno v končnici -ovi, skoraj redno v besedah, ki premikajo naglas tipa nos, rog, redkeje drugod. Pa še za tip TOg navaja v prvi izdaji slovnice dubleto Roh in ruh, le v svojilnih zaimkih ima samo o in so mu oblike z u možne le v poeziji kot licentia poetica. Kot sem že omenil, se je v Ljubljani v svojilnih zaimkih verjetno govoril samo o, a tudi o v končnici -ovi je verjetno takrat že prodrl — do danes je prodrl celo že na Ra- Objavil ga je v LZ 1886, 254. Glej Oblak, LMS 1887. 260--28'). 16» ščico. Pohlinov jezik bi torej tudi kazal na to, da se je v Ljubljani v njegovem času še V precejšnji meri govoril u, da pa je najbrž o že začel nekoliko prodirati. Razmerje e : u v obravnavanih tekstih, ki izvirajo od ljubljanskih avtorjev, ne more predstavljati tradicionalne pisave, kajti pisci, ki niso iz Ljubljane, nimajo niti malo dosledno izvedenega razmerja e : u, ampak močno mešajo. Med takimi bi omenil zlasti Stapletona, Skalarja, Romualda, da o mlajših ne govorim. Prav tako tudi v krajših neljubIjanskih zapiskih, kot npr. v prisegi ribjega tatu iz Polhovega Gradca 1675"* ipd., razmerje e : u še zdaleč ni dosledno izpeljano. Nemogoče si je misliti, da se bo npr. skoraj nepismeni avtor lističa iz 1611 naučil razmerja e : u iz tradicionalnega jezika, če se tega niso mogli pomembni pisci. Podatki iz drugih strok nam pri določanju jezika Ljubljane ne morejo dosti pomagati, vendar bi obravnavano tezo prej potrjevali kot ji nasprotovali.'^ Ostane še vprašanje, kako naj ocenimo Trubarjevo razmerje do ljubljanskega govora. Ali naj v Trubarjevem jeziku vidimo samo neke vplive Ijubljan-ščine ali Trubarjevo hotenje, da bi pisal v ljubljanščini. Mislim, da je njegovo zavestno hotenje — po vsem prej obravnavanem •— izven vsakega dvoma. Pisati je hotel v ljubljanščini in vanjo vnesti elemente svojega narečja le toliko, da bi jo obogatil. Seveda se mu to ni do kraja posrečilo, pa saj se mu tudi ni moglo. Prvih dvanajst let, v katerih se je tudi naučil jezika, je živel na Raščici. Toda pred izdajo prve knjige je preživel osem let tudi v Ljubljani in to v glavnem neposredno pred časom, ko je začel pisati. To pa pomeni že precejšnjo dobo, v kateri se je lahko priučil ljubljanskega govora vsaj v glavnih potezah. Ni se pa seveda pri pisanju mogel spomniti vsake malenkosti, zlasti ne takih, za katere ni imel opor v sistemu, ki si ga je zgradil za transponiranje svojih narečnih oblik v ljubljanščino. O vplivih in mešanju lahko govorimo pri takem jeziku, kot je npr. Kreljev, kjer so pomešani razni refleksi, ne pa pri tako sistemsko izdelanem jeziku, kot je Trubarjev, kajti velika zmota je bila v trditvi, da je Trubar pisal, kakor mu je slučajno prišlo na misel in pod pero. Po vsem tem je jasno, da je bil Trubarjev koncept knjižnega jezika drugačen, kol si ga predstavljamo, in da podcenjujemo njegova filološka prizadevanja in sposobnosti. Trubar ni povzdignil v slovenski knjižni jezik dolenjskega narečja z Raščice, ampak po domačem narečju nekoliko modificiran govor Ljubljane. Kaj vse ga je k temu pripeljalo, je težko reči, čeprav so osnovni vzroki, mislim, jasni. Mogoče se v tem kaže novo gledanje luteranstva, ki se je nasproti samostanskim kulturnim centrom v katolištvu začelo naslanjali na meščanstvo in plemstvo. Odprto ostane vprašanje, koliko bi bil Trubar mogel poznali probleme ob nastajanju drugih literarnih jezikov. Toda ne glede na vse to ga je že sam logičen sklep moral pripeljali do ugotovitve, da je jezik centra pomembnejši od jezika majhne vasice. In Ljubljana je že v Trubarjevem času štela brez predmestij 4000 prebivalcev,^^ Raščica pa je imela 13 kmetij in 3 mline.^ä Res da je nekaj ljubljanskega prebivalstva pripadalo Nemcem, vendar je bilo ljubljansko mestno prebivalstvo razen plemičev in nekaterih meščanov pretežno slovensko. Iz podatkov o ljubljanskih obhajancih v protestantskem času vidimo, da jih je bilo pri slovenskih nedeljah okrog 70'/o'*. Primerjava med Ljubljano in Raščico je morala Trubarju v vseh pogledih pokazati prednost Ljubljane. Objavil Rupel, SR XI, 1958, 128. " Prim, za umetnostno zgodovino E. Cevc, Umetnostni diagram gorenjske preteklosti. Gorenjska. Revija za kulturo, 1957, št. 1—2, str. U. Glej Leveč, MMK XVIII, 50. " Glej Kidrič, CJKZ II, 1920, 254—255. ¦" Glej Svetina, Drugi Trubarjev zbornik. Ljubljana 1952, 161, 171—172. 170 Trubar je torej vzel za osnovo knjižnega jezika prav najbolj centralni slovenski govor, ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobširnejših in centralnih slovenskih narečij, ki pa je obenem predstavljal tudi jezik največjega slovenskega mesla, tedanjega upravnega središča Kranjske, ki je imela glede na prebivalstvo povsem prevladujoč slovenski značaj, kraja, v katerem se je formiralo središče nove nacionalne slovenske cerkve, kraja, ki je postajal center meščanstva in kulturni center. Ta jezik je skušal obogatiti z elementi drugih narečij; razumljivo je, da predvsem z elementi svojega domačega govora. Tu gre za dobro premišljeno rešitev formiranja knjižnega jezika in v zvezi s tem je treba prevrednotiti dosedanje ocene Trubarja.