Reichov stroj deluje
VITOFLAKER
UVOD
Ko sc človek loti teme, ki jc povezana z WR, mora posvetiti pozornost tudi temu, kako sc bo izognil dvema vprašanjema: "Alijc bil Rcich zares nor?' in pa "Ali Reichov stroj delujeT. Na srečo Rcich nudi nešteto drugih tem, ki se jih človek lahko v spodobnem razgovoru loti. Lahko govori na primer o freudo-marksizmu, o psihoanalitični levici, o analizi karakterja in ego psihologiji, o telesu v psihoterapiji. Vprašanji pa obvisita v zraku in delujeta dalje. Vzpostavljata atmosfero manjše kredibilnosti, verjetnosti ali pa tudi mističnosti. Norost namreč Reicha diskvalificira kot znanstvenika, kot racionalno bitje, njegovo delo pa zvede na blodnje. Pravzaprav se ponavadi prvo vprašanje lc omeni, vendar kot nebistveno za diskurz, drugo vprašanje pa ostane v ozadju, kajti formuliranjc obeh vprašanj naenkrat dovoljuje paradoksalen odgovor: "Res, Rcich jc bil nor" in pa "Njegov stroj deluje." Kar bi pomenilo, da so bile njegove blodnje stvarne. In mislim, da jc res in da je vredno začeti esej o Reichu z (morda tudi navideznim) paradoksom: Reich je bil nor in njegov stroj deluje.
Glede Rcichovc norosti, h kateri se bom v eseju še vračal, naj uvodoma samo pripomnim, da pri tem nc mislim na psihiatrično etiketo, ki so mu jo neštetokrat pripisali, kot je to sploh navada v krogih, ki sc ukvarjajo s psihizmom, pa jc bil splet okoliščin tak, da je nikoli uradno ni dobil. V eseju se bom torej ukvarjal predvsem s tem, kako deluje Rcichovo delo (kot teorija in kol praktika - njegov stroj) in kakšne nastavke nudi za izmikanje statičnim opredelitvam tako teorijskih kot tudi delovanjskih dispozitivov. Tako sc bom, žal površno, lotil nekaterih nekaterih njegovih teorij, odkritij in izumov (teorija orgazma, karakterni in mišični oklep, odkritje orgona in orgonski akumulator).
Esej o Reichu mi predstavlja priložnost, da sc ponovno sprehodim skozi nekatere predele svoje adolcsccnce, ko jc bil Rcich eden mojih mladostniških idolov, z očmi svojega sedanjega razumevanja1 Tako jc moj namen podati nekatere informacije o
1 Avtobiografska opomba: Z Rcichom sem sc srečal kot šestnajstleten gimnazijec v Makavcjevcm filmu. Tako film kot tudi junak filma sta naredila name gromozanski vtis in naslednjijh osem let sem v večji ali manjši meri posvetil Reichu. Med dnigim tudi štiri leta usposabljanju v rcichovski terapiji. Moje udcjslvovanje v nco-rcichovskcm gibanju je kulminiralo v spoznanju, da si na koncu terapije sam in da je za radikalno spremembo potreben kolektiv. To spoznanje (in razočaranje) meje peljalo v druge vode (socialne), z Reichom pa sc ukvarjam še zgolj vzporedno in priložnostno, saj sc mi zdi škoda zgubili stik s temi stvarmi.
Rcichu, ga zase in za druge rehabilitirati (kar je mogoče razumeti tudi kot ponovno obleči) in ponovno kritizirati. Moje početje bo pri tem verjetno bralcu pustilo mnogo lukenj, tako kar se tiče Reicha, kot kar se tiče mojega razumevanja, če temu sploh lahko tako rečemo.
ORGAZEM
Potcnca, formula, refleks, skupina
Iz Foucaulta lahko sklepamo, da je psihoanaliza pomenila (in verjetno šc pomeni) enega od poglavitnih razvojev seksualne strategije oblasti. Če je predfreudovski govor o spolnosti potekal po tirih "histerizacije ženskega telesa, pcdagogizacije otroškega seksa, socializacije prokreativnega vedenja in psihiatrizacije perverznih zadovoljstev"2, ni težko videti psihoanalize kot nadaljevanje in preformulacijo teh istih tem na poti subjektivacije. Podobno velja tudi za Reicha, saj bi od otroka njegove dobe, kot tudi psihoanalize, težko pričakovali kaj drugega, kot da se vključi v gibanje svoje dobe, le da je Rcich storil to na svojstven, lahko bi rekli celo preveč dosleden način. S svojo naivnostjo in hkrati znanstvenostjo je prekoračil meje, ki si jih je psihoanaliza postavila. In če smo začeli s trditvijo, da je bil Rcich norec, deviant, je korenine njegove deviantnosti (ki se ji jc takrat reklo "enfant terrible" psihoanalize) iskati v začetkih njegovega psihoanalitičnega udejstvovanja. Rcich se namreč že od samega začetka ne obrne "prav". Naveže se na zgodnje Freudove teorije, ki jo jc tudi sam Gospodar poskušal dokonča življenja nevtralizirati, ter postavlja vprašanja, ki jih v strukturi psihoanalize ne gre postavljati.
Vprašanje, ki ga med drugim postavi, se tiče normalne spolnosti. Psihoanaliza v "volji po normalnosti", kot večina drugih normalizacijskih teorij, normalnost spolnosti definira negativno s tem, da razstavi galerijo perverznih likov, preko katerih sc vzpostavi normalni subjekt. Ko Rcich odgovori na vprašanje: "Kaj jc normalna spolnost?", ob tem da po logiki samoumevnosti sprejme delitev na bolne in zdrave, na perverzne in normalne, na nek način prekine verigo normalizacij, hkrati pa vzpostavi normalno, zdravo, potentno spolnost kot substanco svojega (takrat šc) psihoanalitskega sistema. Kot sam pravi, jc s pojmom "orgaslične potence" (tj. zdrave, normalne in naravne spolnosti, zapolnil zev v zgradbi psihoanalitične teorije. Do takrat jc namreč v psihoanalitičnih krogih veljala potcnca za zmožnost, da sc izvrši spolni akt, in jc bil torej pojem (im)potcnce omejen na erektivne in ejakulatornc zmožnosti moškega. Rcichov pojem orgastične potcnce je bistveno širši in vsebuje "zmožnost predajanja brez vsakršnih zavor toku biološke energije, zmožnost popolne razbremenitve vsega zaseženega vzburjenja preko nevoljnih in prijetnih krčev".3 Tu vam predstavljamo, z namenom podrobnejše ilustracije in informacijo o Rcichovcm pojmu orgazma, orgastične potence, Boadcllin povezetek Rcichovega opisa, opremljen z Rcichovim diagramom.
o
Glej M. Fuko: Istorija seksualnosti, Prosvcta, Beograd, 1982, str. 92.
^ Glej W. Rcich: The Function of Orgasm, Panther Books, I^ondon, 1968, str. 114.
Rcichov opis orgazma (po Rcichu povzel David Boadella)4
FAZA RAZVOJA VZBURJENJA
ORGASTIČNA POTENCA
ORGASTIČNA IMPOTENCA
1) Predigra
2) Pcnctracija
3) Voljna faza seksualnih gibov
4) Ncvoljne faze mišičnih krčev
5) Faza sprostitve
Biološka pripravljenost. "Mirno vzburjenje". Vzajemno prijetno pričakovanje.
Spontano hotenje vstopiti ali da vstopi paruicr. Telesna nežnost. Porast užitka.
Gibi so voljni, toda ne-naporni in ritmični, brez muje ter nežni. Zunanjih misli ni, človek sc popolnoma prepusti izkušnji, prijetni občutki naraščajo. Obdobja mirovanja ne vodijo k upadu užitka.
Vzburjenje vodi k nevoljnim krčem genitalnega mišičevja (ki predhodijo ejakulaciji pri moškem in vodijo k vrhu), mišičevnje vsega telesa sodeluje z živahnimi krči, ko se vzburjenje pretaka od genitalij nazaj k telesu. Občutek, da se telo "topi". Na vrhu je zavest zamegljena.
Prijetna duševna in telesna sprostitev. Občutek skladnosti s
Preveliko ali premajhno vzburjenje "hladna" erekcija. "Suha" vagina predigra ni zadostovala ali jc bila preveč podaljšana.
Ali: sadistično prebadanje s strani moškega in fantazija posilstva s strani ženske.
Ali: bojazen pred penetra-cijo in zmanjšanje užitka ob pcnctraciji.
Nasilno drgnenje, živčna naglica. Zunanje misli ali fantazije so prisilno prisotne. Preokupiranost z dolžnostjo zadovoljiti partnerja in s strahom pred neuspehom, odločenost, da "uspe". Obdobje mirovanja vodijo k ostremu upadu vzburjenja.
Ncvoljni gibi so zmanjšani ali pa jih sploh ni. Občutki so omejeni na genitalije in sc ne širijo po telesu kot celoti. Ncvoljne gibe je potrebno simulirati za dobro partnerja. Stiskanje in porivanjc, da bi se dosegel vrh. Glava obdrži nadzor in ne nastopi zameglitev.
Občutki težke izčrpanosti, gnusa, odvratnosti, indiferentnost ali sovra-
Glej David Boadelli: Wilhclm Rcich, Evolution of hi« Work, Lavrel and Delu Books, Chichago, 1975, sli. 17-18.
partnerjem. Močna želja po počitku ali spanju,
štvo do partnerja. Vzburjenje ni povsem sproščeno, včasih vodi k nespečnosti. Omnc animal post coitus triste est.
žarenje".
V
Diagram tipičnih faz spolnega akta orgastično potentnih (velja za oba spola).
F: Prcdužitck, PE: Pcnctracija, I: Faza voljnega nadzora nad rastjo vzburjenja, v kateri se voljno podaljšuje še neškodljivo, II: Faza nevoljnih mišičnih krčev in avtomatične rasti vzburjenja, III: Nenaden in strm vzpon do vrha (V), IV: Orgazem; črtan del predstavlja fazo nevoljnih telesnih krčev, V: Strm "upad" vzburjenja, S: Sprostitev, ki traja približno pet do dvajset minut.
Opomba: Arabske številke odgovarjajo Boadellincm povzetku. Drugače diagram povzet po Rcichu5
Čeprav jc Reichov opis orgazma slabo dokumentiran (morda zaradi psihoanalitične manire), pa pomeni vseeno določen prodor. Prodor je, kot smo dejali, v tem, da daje pozitivno definicijo orgazma in zdrave (normalne) spolnosti, pa čeprav jc šc vedno podprta s kontrastirano bolno komponento. Funkcija tega dela Rcichovcga opusa, h kateremu se jc vedno znova vračal, je tudi v tem, da nudi nek standard. V terapiji je to standard ozdravitve oz. obstaja ko nekaj, s čimer se lahko stanje klienta ali pa tudi samega sebe nenehno primerja. Seveda pa ima tak opis funkcijo ideala, ki ga imamo lahko za teoretsko konstrukcijo ali pa za naravno, dejansko stanje. Vsekakor pa nc gre definicijo preko označenega, deviantnega. To da Rcichovemu pojmu orgazma tudi moč dejanskega desubjektiviziranega delovanja bodisi kot komponente teoretskega stroja bodisi kot izraz konkretnega. Lahko pa se vrne kot bumerang v ponovno predstavljeni podobi orgazma (npr. "Ali si uživala v orgazmu, draga?"). Vendar pa Rcichu nc moremo pripisati večjega deleža v orgazmomaniji, ki se je po 2. svetovni vojni razširila v Ameriki in kasneje še drugod. Govor o orgazmu kot o posebni menjalni vrednosti se jc razširil s seksologijo Kinseya, Mastcrsa in Johnsonovc. Pri njih in v ostali seksologiji je
^ Glej W. Reich: Function of Orgasm, sir. 115.
normalnost opredeljena predvsem statistično, orgazem kot fiziološka funkcija pa zelo ozko in zajema le vrhunec izven konteksta drugega dogajanja, kar pa dobro ustreza temu, da se orgazem vzpostavi kot blago (ki ga nekdo ima, dobi ali da), kot menjalna vrednost. Podobno bi lahko rekli za diskusijo o vaginalnem in klitoričnem orgazmu. Iz Rcicha sledi, da orgazem ni takšen ali drugačen, ampak totalen.
Reich v svoji materialistični naravnanosti seveda ni bil zadovoljen in je 10 let kasneje skušal ugotoviti dejansko bio-clcktrično podlago orgazma. Ugotovil jc, da orgazem v tokovih telesnih tekočin in električnih potencialov sledi določen vzorec, ki ga jc poimenoval formula orgazma: mehanična napetost - energetska nabitost - energetsko praznenje - mehanična sprostitev. To naj bi bil tudi skupen princip delovanja vseh živih bitij oz. življenja samega. Od utripanja ameb, posameznih vitalnih organov človeka, do utripajočega ritma orgazma je vse eno samo širjenje in krčenje v ugodju in nelagodju.
Kasneje jc v okviru telesno usmerjene terapije ugotovil, da se proti koncu terapije začne spontano pojavljati harmoničen gib, ki preplavi ves organizem. Zaradi podobnosti z orgastičnim gibanjem ga jc poimenoval refleks orgazma. Refleks orgazma jc nehoteno delovanje organizma v stanju popolne sprostitve in hkrati energetskega naboja. Zanj je značilna klonična konvulzija oz. ritmično gibanje, v katerem sc nakazuje tendcnca, da bi sc združila začetek in koncc trupa, oralna in analna odprtina prebavnega kanala, glava in medenica. Gibe spremlja umirjeno ritmično dihanje in valovanje6, ki ga je moč slediti po celem telesu, predvsem pa v trupu; pri izdihu od vrha prsnega koša preko diafragme in trebušnih mišic do mcdcnice in nazaj. Glava in okončine sodelujejo pri tem gibanju, tako da sc gib kaže kot umirjeno zapiranje in odpiranje. Ob tem se občutijo topla, nežna strujanja po telesu. To stanje je podobno, vendar ni identično orgazmu, ki poteka v okoliščinah večje energetske in čustvene nabitosti in v drugačnem doživljajskem okolju. Podobne gibe je moč opaziti v trenutkih neposredno po močnih čustvenih izrazih, po izrazitih telesnih naporih, ko pride do predaha, telo pa še vedno klonično vibrira. Orgazmu podobne gibe lahko opazimo tudi pri ostalih živih bitjih. Zelo izrazito jc, na primer, vibriranje meduze ali pa žuželk vzdolž telesne osi.
Obrazcc orgazma nc velja samo v zgolj bioloških sferah življenja. J. Southgatc in R. Randall sta ugotovila, da podoben obrazcc velja tudi za delovanje skupin, skupina deluje v ugodnih pogojih za zadovoljitev oz. uresničevanje skupinske želje7, oz. če vmes ne poseže frustracija. Ustvarjalno orgazmični ciklus,kot sta avtorja poimenovala proces, ki ga lahko opazujemo v skupinah, vsebuje štiri faze. Prva jc faza negovanja - produkcijsko in čustvene predigre, kjer se skupina opremi za svoje podvzetje, druga je faza energiziranja - pcnetracijc in frikcije članov skupine v probleme in konflikte svojega podvzetja, kjer produkcijska mašina začne sopihati in pripelje do vrhunca ciklusa, navdušenja nad doseganjem cilja, ustvarjanjem želje, nad trenutkom, ko se v skupini
6 Večinoma in večina ljudi diha na zelo omejen način. Pogosto srečujemo ljudi, ki dihajo samo s prsnim kožem ali pa samo s trebuhom. Pri odraslih je sploh težko najti ljudi, ki bi dihali v valovih in s celim telesom. Dihanje ima odločilno funkcijo tako Pri potlačevanju čustev kot pri rcichovski terapiji. Vendar je potrebno opomniti, da je pri Reichu (za razliko od Yogc npr.) v ospredju nevoljni vidik dihanja. Pogoji za ustvarjalno orgazmično delovanje skupine so:
-	da ima skupina željo, ki jc jc mogoče uresničiti;
-	da glede želje obstaja soglasje;
-	da obstaja dejavnost, ki se bo dosegla;
-	da ima skupina potrebno znanje in vcičinc in jih lahko med seboj izmenjuje;
-	da ima skupina potrebne vire;
-	da ima skupina podporo od drugih skupin in ustanov;
Glej J. Southgatc, R. Randall: Community and Group Dinamics, Barefoot Books, I^ondon, 1980.
ustvari nekaj novega. Četrta faza jc faza sprostitve, ko skupina zaokroži svoje delo, sc ozre nazaj, za seboj pospravi in proslavi uspeh. Pri tej skupinski paraleli je zanimivo naslednje: komponenta ustvarjalnosti in produkcitnosti vrha in pa komponenta nadindividualnosti. Zdi se namreč, da orgazem in produktivnost psihološkega subjekta nista možna, daje to možno le na nadindividualni ravni v biološki ali kolektivni matrici. Zato bi lahko rekli, da individualni orgazem ni mogoč (in sc zato individuum ob orgazmu razblini), kajti individuum sc vedno znova zapleta v svoje libidinalne investicije, skupinskost pa mu omogoči (ali celo dovoli) doživetje, ki leži zunanj njegove subjektivnosti (pri tem seveda nimamo v smislih skupinskega seksa, niti konkretne prisotnosti večjega števila ljudi).
DEJANSKOST TESNOBE
Kot smo na začetku opozorili, je ena od korenin Rcichovc deviantnosti vztrajanje na začetnih predpostavkah Freudove teorije. Dejanskost travm in dejanskost tesnobe sta dva pojma, ki sc ju jc Freud v kasnejših letih trudil izbrisati iz zgradbe psihoanalitične teorije, vendar pa se jima ni nikoli povsem odrekel. Če sc jc psihoanaliza nagnila k cdipalizaciji želje in normalizaciji posameznika ter odpovedi zadovoljstva, jc Rcich v istem času, ko jc ta proces potekal znotraj psihoanalize, vztrajal pri konccpLih dejanske tesnobe (Aktualangst) in dejanske nevroze (Aktualncvrosc), ki sta bili vtkani v temelj Freudove teorije v 90-tih letih prejšnjega stoletja8 Dejanska nevroza in tesnoba naj bi pomenili odgovor organizma na dejansko travmo v otroštvu ali pa tudi v odrasli dobi. Če otroško travmo povzroči predvsem zunanji agens, jc v odraslosti dejanska tesnoba posledica predvsem odsotnosti spolne zadovoljitve. V svoji čisti obliki sc kaže kot nevezana, prosto lebdeča tesnoba, sc pravi kot tesnoba brez objekta, na katerega bi sc vezala, in sc kaža predvsem v telesnih znakih (pospešen utrip srca, znojenje, suha usta in drugi znaki vzburjenja simpatičnega vegetativnega živčnega sistema). V tem smislu jc Rcich tudi razumel razliko med tesnobo in bojaznijo. Prva naj bi bila poslcdica pomanjkanja ustrezne katekse oz. razbremenitve zasežene seksualne energije (Rcich jo je poznajc poimenoval stazna tesnoba), druga pa anticipacija grožnje iz okolja in torej vzrok zajezitve.
Medtem ko jc Freud strogo ločil med dejanskimi nevrozami (nevrostenijami) in med psihonevrozami, ki naj bi nastale na podlagi otroških doživetij, pa jc Rcich ugotavljal, da sta dejanska nevroza in psihonevroza ozko povezani. Njegova trditev jc, da jc dejanska nevroza oz. tesnoba jedro vsake nevroze. Ncrazbrcmcnjena energija tvori ekonomsko jedro investiranja v historične (biografske) vsebine, ali z drugimi besedami: energijo nevrozam daje energija, ki jc nc moremo dejansko sprostiti v tem trenutku - zato staža -le da si nadene obraz preteklosti.
6
Glej W. Rcich: The function of Orgasm, str. 142.
Diagram: odnos med otroškimi psihičnimi vsebinami nevrotičnega konflikta in seksualno stazo9
PSIHONEVROZA Z ORGANSKO NEVROTIČNIM JEDROM
FANTAZIJA . . / (d) INCESTA (c)/ENERC,IJA PSIHONEVROZ
FIKSACUA p—i -_
NA STARŠE LJ	^	U
PSIHONEVROTIČNA ZAVORA GENITALNOSTI
DRUŽBENA ZAVORA
(a)
a - družbena inhibicija gcnitalnosti, ki povzroča stazo (0) b - staža povzroča fiksacijo na starše (historična vsebina) c - fantazija incesta d - energetski izvor psihonevroze e - psihonevroza vzdržuje stazo (sedanja staža energije)
Tako zastavljen problem tesnobe in nevroze zmanjšuje absolutno determiniranost pomena otroških "incestualnih" fantazij oz. psihističnih vsebin konflikta, ki drugače obvladuje psihoanalizo. To nam omogoča, da si postavimo nekaj pomembnih vprašanj o vzrokih nevrotizacije (historičnih in dejanskih), hkrati pa ponuja možnost, da si z drugačno ureditvijo dejanske situacije telo (brez organov) organizira zadovoljitev svoje želje.
ANALIZA KARAKTERJA
Pred letom 1924 psihoanaliza ni imela izoblikovanega sistematičnega pristopa k psihoterapiji. Poznani so bili sicer fenomeni transference in odpora, poznana je bila tehnika prostih asociacij in interpretacij in znano jc bilo tudi Freudovo geslo: "Kjer je bilo ono, naj sem jaz", oz. ozaveščanje nezavednega. Eden izmed izhodov iz takega kaotičnega stanja jc bila Rcichova analiza karakterja10
Bistvene značilnosti karekterno analitskega pristopa bi lahko takole povzeli:
-	predmet analize jc oseba kot celota in nc le simptom;
-	v transferenčni situaciji sc kažejo karakteristične obrambe jaza;
-	najprej se interpretira sedanji pomen karakterističnega odnosa analizanda do analitika in šele potem sc obclodanja globje vsebine;
-	karakterne obrambe jaza so strukturiranc v slojih tako, da so površinski sloji v dinamičnem odnosu z globjimi (karakterni oklep).
9 Ibid.,str. 124.
Formuliranje analize karakterja v veliki meri počiva na Reichovem delu v dunajskem "Tehničnem seminarju", ki je bil ustanovljen predvsem z namenom, da se ustvari psihoanalitična teorija terapije. V letih od 1924-30 je seminar potekal pod Reichovim vodstvom. Verjetno je seminar v veliki meri vplival na nastanek ego-psihologije, saj je bila med drugim ona od rodnih udeleženk seminarja Anna Freud. Vloga Rcichovih terapevtskih principov pa jc precej razvidna tudi pri večjem Številu takoimenovanih novih terapij. Fritz Perls, začetnik gestah terapije, je bil na primer Rcichov analizand.
Za analizo karakterja jc značilen odnos analitika do analizanda pri soočanju s karakternimi odpori. To se je izkazalo še posbej pri analnih-obscsivnih in pasivno-feminilnih karakterijih, ki per defenitionem niso sposobni prostega asociiranja. Z razvojem Rcichovc terapije je aktivna vloga terapevta prihajala čedalje bolj do izraza, pomen transference pa jc postajal čedalje bolj obroben in instrumentalen.
KARAKTERNI OKLEP
V nedrjih analize karakterja se je razvil kocept karakternega oklepa. To naj bi bil skupek vseh karakternih obramb jaza. Funkcija obrambe jc večplastna. Posameznika branijo tako pred grožnjami iz zunanjega sveta, kot tudi pred njegovimi lastnimi impulzi. Med slednjimi sta mišljena predvsem spolnost in tesnoba, ali bolje rečeno, predvsem tesnoba in posredno spolnost
Spolni impulzi namreč po Rcichovem mnenju niso ogrožujoči sami po sebi, ogrožujoča jc tesnoba, ki jo sprostijo. Rcichovski skupni princip utripanja velja namreč tudi za izmenjavo spolnosti in tesnobe, prijetnega in neprijetnega. Rcich vzpostavlja funkcionalno identiteto med telesnim širjenjem in krčenjem ter spolnostjo in tesnobo kot tudi usmerjenostjo proti svetu in od sveta stran.
PERIFERIJA
Diagram: funkcionalna identiteta in antiteza spolnosti in tesnobe
Do nevezane tesnobe pride tako, da spolni impulzi ne najdejo zadovoljujočega objekta ali (kot bi se raje izrazil in se izognil psihoanalitizmu) zunanje povezave, s čimer se obrne in spremeni v tesnobo. Da bi se izognil drugemu, se posameznik odreče prvemu in sc obda z oklepom obramb, ki onemogočajo izraz spolnih kot drugih, sekundarnih impulzov.
NADOMESTNI STIK
OKLEP
To pa še ni vsa zgodba o usodi gona; funkcija oklepaje tudi v tem, da omogoča vsaj nadomestiti stik s svetom. Ni potrebno razlagati, daje v stiku tisti del gona, ki se lahko plasira, ki jc družbeno sprejemljiv.
Strukturalno - topična lastnost oklepa naj bi bila, da je razslojen. Reich je baje uporabljal primerjavo s čebulo, in sicer, daje analiza karakterja podoba lupljenju čebule, saj gre za odkrivanje sloja za slojem, da bi prišli do jedra. Ta metafora se jc še večkrat uporabljala na področju humanistične psihologije, saj implicira, da obstaja v človeku neko naravno jedro, samo po sebi dobro in nepokvarjeno, ki pa se jc pokvarilo pod udarom nenehnih groženj in frustracij iz okolja. Mene to lupljenje bolj spominja na ruske babuške, kjer, ko odpreš eno babuško, najdeš v njej manjšo in v tej še eno manjšo, in tako naprej do zadnje. Ko odpreš zadnjo, ne najdeš v njej ničesar, kot da bi jo nekdo ukradel, tisto, ki naj bi pojasnila ves misterij babušk. Če pa najdeš zadnjo, ti je ta najbolj pri srcu, saj je to tista, ki si jo našel.
Humanistični podobna je tudi Rcichova shematska delitev oklepa na tri sloje. Zunanji sloj je tisti, ki služi stiku z družbenim okoljem, drugače poimenovano družbena fasada, maska, obraz. V njem sc kaže posameznik na njemu karakterističen način na priljuden in vljuden način. Poleg tega ima ta sloj funkcijo potlačenja impulzov srednjega sloja. To naj bi bil sloj pošasti, nesocializiranih in frustriranih demonov in ostale psihoanalitične menažcrijc. Pod obema pa se skriva jedro osebnosti, naravni homunkulus, ki ga Rcich poimenuje genitalni karakter, karakter, ki ni ostal fiksiran na nobeni prcdgcnitalni fazi seksualnega razvoja. Rcich in njegovi zasledovalci mu pripisujejo personalni obstoj in ga opisujejo kot orgastično potentnega, spontano heteroseksualnega in spontano monogamnega, vendar zmožnega racionalne prekinitve, ki uživa v svojem neodtujenem delu in ima fleksibilno in racionalno mišljenje, je čustveno topel in fleksibilen ne samo v izražanju ljubezenskih čustev, ampak tudi, če je treba, jeze in strahu. Imel naj bi neposreden stik z naravo, sc polno zavedal tako svojih zunanjih kot notranjih dražljajev, bil bi socialno orientiran in zmožen prilagajanja,
vendar brez strahu pred iracionalnimi zapovedmi, skratka, pravi psihološko/terapevtski superman, kakršne naj bi proizvajala (nco)rcichovska psihoterapija. Seveda jc to utvara. Sam nisem nikoli srečal takega človeka, tudi med reichovci nc. Pač pa so ljudje, ki so bolj ali manj fleksibilni, gibčni, iskreni, potentni itn., vsak pa s seboj nosi svojo "nevrozo" za vedno.
Tovrstna ikonografija, ki jo lahko posamezni rcichovski izseki vzdržujejo, izhaja predvsem iz statičnega pojmovanja obramb oz. oklepa. Oklep nudi podobo nečesa, kar človek ima, z analizo pa se odstrani in iz oklepa sc rodi nov posameznik, kot sc rodi princ iz žabe. Na nek način jc to cclo res, vendar pa je točnejši opis ta, da postane oklep stvar, ki jo človek lahko uporablja. Gre za to, da v nevrotičnem karakternem oklepu prevladujejo prisile ponavljanja, da jc človek s fiksiranjem na posamezne dele telesa in na svojo družinsko situacijo v svojem vedenju redundanten. V tem smislu jc genitalni karakter manj redundanten nefiksiran na pomene investiranega telesa in možni agens kolektivnih izrazov želje.
MIŠIČNI OKLEP
Analiza karakterja in usmerjenost v interpretiranje odnosa tukaj in sedaj sta logično pripeljali do tega, da jc postala predmet interpretacije tudi telesna drža, s katero so klienti vstopali v analitično situacijo. Reakcije na intcrprctacije so bile dovolj močne tako glede sproščanja afekta, kot v tem, da so afekti imeli močno izraženo vegetativno komponento. To je bilo za Rcicha v tistem času šc posebej pomembno, saj se je takrat ukvarjal z funkcionalno identiteto med tesnobo in spolnostjo ter med delovanjem simpatičnega in parasimpatičnega kraka avtonomnega živčnega sistema (AŽS). Prišel jc do sklepa, da ima tudi karakterni oklep ustrezen telesni antipod, in sicer v karakterističnih mišičnih držah, oz. bolj precizno rečeno, v karakterističnih skupinah kronično napetih oz. mlahavih mišic. Funkcija teh habitualnih mišičnih kontrakcij ni zgolj psihološka, kot jc to pri histeriji, kjer gre za investiranje psihičnih vsebin v dele telesa. Neprožnc skeletne oz. progaste mišice onemogočajo oz. zmanjšujejo tokove telesnih tekočin, s tem tudi koloidnih razmerij in električnih tokov, in tako posredno delujejo na delovanje AŽS, vitalnih organov ter na energetsko presnovo. Na ta način progasto mišičevje blokira tako tokove telesnih občutkov kot tudi tesnobe in spolnosti. Funkcionalno jc torej dosežen isti rezultat kot pri blokiranju tesnobe in spolnosti s karakterinimi obrambami. Pri tem velja opozoriti na to, da človek lahko vsaj delno usmeri pretakanje energije oz. delovanje vitalnih organov prav s pomočjo progastih mišic, ki jih oživčuje centralni živčni sistem (CZS) in so torej pod vplivom idcacijskih in rcprczcntacijskih proccsov in tudi volje, pa čeprav nezavedne, čeprav so prav ti organi in funkcije oživčeni z AŽS in so torej zunaj dometa voljnih psihičnih proccsov. Tako lahko posredno s pomočjo progastih mišic z voljo (tudi nezavedoma) kontroliramo nehotno pojavljanje čustev. Marsikdo se bo spomnil, kako jc kdaj kot otrok zadrževal dih, ko gaje bilo strah. Po eni strani zato, da bi bolje slišal, kaj se okoli njega dogaja, po drugi strani pa je s tem, pa čeprav morda ne preveč uspešno, zadrževal naraščanje čustva v njem samem. Vojaška poza "trebuh noter - prsa ven" in moralna preža gospe z mcdcnico, ki jo vleče za sabo, medtem ko ponosno raca, sta dva arhetipa strogo nadzorovanih emocionalno energetskih sistemov.
Energetski tokovi potekajo v dveh smereh. Prva in osnovna smer je ccntcr-periferija. Ta smer sledi kardiovaskularnemu sistemu in AZS (lahko bi rekli tudi obratno, da ti sistemi sledijo tej smeri). Druga smer sledi telesni osi in prebavni cevi ter CZS. Medtem ko je oklep prve smeri splošen in se kaže v hipo- ali hipertoničnem mišičevju in drži, pa je oklep vzdolžne smeri strukluriran tako, da nasprotuje tokovom segmcntalno in pravokotno.
Rcich jc opisoval očesni, ustni, vratni, prsni, preponski, trebušni in medenični segmet.11 Tu sc ne bomo ukvarjali s podrobnim opisovanjem delovanja posamenih segmentov. Naj omenim le to, da vsak segment ali z blokado ali z izrazom daje svoj ton izraženemu čustvu. Vendar pa jc Rcichova ugotovitev, da čustva nimajo sama na sebi posebnega pomena in so le izraz gibanja plazme (cmocija - ex - movcrc - iz(razno)-gibati). Le naknadno jih lahko prevajamo v jezik besed oz. povezujemo z ravnmi označevalnih semiologij.
TERAPIJA
Rcich jc v manj kot 20-tih letih prehodil kar precejšno pot. Od analize odporov in karakterja do biofunkcionalnc terapije, od interpretacije odnosa klicnta do analitika do manipulacij posameznik mišic in osvobajanja čustev in energetskih tokov. Od psihoanalitskih izhodišč jc ostalo le še malo, razen kavča. Glavne teme, ki zanimajo rcichovsko terapijo, so mišični bloki, utripanje organizma (dihanje, vegetativne funkcijc, nehotni gibi) in pa sproščanje nakopičenih afektov, ki jih klicni do takrat ni mogel sprostiti in so terapevtu dokaz, da terapija deluje s ciljcm, da sc doseže sproščeno harmonično delovanje telesa (refleks orgazma). Ob tem pride seveda do spontanega spominjanja travm iz otroštva in drugih psihičnih vsebin. Vendar pa jc vtis tak, da imajo te vsebine le periferno funkcijo. Terapevt jih priznava, sc jih veseli, saj mu dokazujejo, da jc psihoterapevt, vendar pa niso deležne tiste pozornosti, kot zgoraj našteti elementi terapije - telo, tokovi, izraz afektov. Rcich je siccr že včasih, ko jc žc popolnoma spremenil svoj terapevtski stil in metodo, zatrjeval, da čisto brez analize karakterja ne gre. Nco-reichovci to za njim ponavljajo, vendar pa jc redko kateri usposobljen v psihoanalitičnih veščinah, pa tudi sama usmeritev jc taka - aktivna in "matter of fact", da za pravi, pasivni, psihoanalitični pristop ni prostora. Nco-reichovci sc zato zatekajo k novejšim psihoterapevtskim tehnikam, kot so na primer gestalt terapija, rogerianska terapija, cncountcr tehnike ipd. Kakorkoli žc, lahko ugotavljamo, da gre pri nco-rcichovskih tehnikah za rcdukcionizcm na biološko funkcijo. In kaj jc potem tisto, kar v konkretni (nco-rcichovski) terapiji deluje?
1' Glej W. Rcich: Character Analysis, Vision Press, London, 1973.
Prva, temeljna in neizpodbitna ugotovitev je, da se klient zave svojega telesa, kar je, moramo priznati, velika sprememba, saj večina ljudi v naši civilizaciji sploh ni pozorna na svoje telo (pa čeprav ga časti, trenira, malikuje in joggira). Druga ugotovitev je, da doživi nekaj močnih izbruhov čustev, ki jih doslej ni poznal, izražal, kot da bi na njih pozabil. S tem v zvezi bo doživel nekaj močnih katarktičnih trenutkov ob izbruhu jeze, sovraštva, žalosti, joka, veselja in hrepenenja. Doživel bo valovanja sladkih in toplih tokov po telesu, pa tudi krčev, telesne bolečine ipd. Doživel bo olajšanje, po nekaterih scansah se bo počutil kot prerojen. Gledal bo z drugimi očmi, zbistril sc mu bo pogled, barve bodo bolj jasne in žive, nekaj trenutkov bo doživel, ko se mu bo zdelo, daje v prav intimnem stiku z naravo. Doživel bo trenutke, ko bo "izgubil" ego, ko se mu bo občutek jaza raztopil v prcplavljanju občutkov enosti z drugim. Različnih občutkov, ki jih nudijo doživetja rcichovskc terapije, bi lahko našteli šc, kar dobrih, kar slabih. Ob teh doživetjih sc mu bodo obudili spomini na krivice, ki jih jc v različnih obdobjih doživel, pa jih je "pozabil". Marsikateri spomin mu bo obudil, kot da se to dogaja tukaj in zdaj12. Z vsem tem sc mu bodo odprle različne možnosti za raziskovanje samega sebe, za sprehajanje po kanjonih zavednega in nezavednega. Ob teh dogodkih sc mu bo zgodilo tudi marsikaj zdravilnega. Morda bo zmogel nekaj novih moči, da si uredi neke probleme, ki jih prej ni mogel, lahko da mu bodo stvari padle skupaj tako, da bo prebrodil različne stiske, rešil konflikte itn...
In če se vse to pripisuje znotraj terapevtskega okvirja neki terapevtski akciji, vemo, da je prav tako pomembno za ureditev vsakdanjih personalnih problemov prav vključevanje v neko družbeno telo, ki se v tem primeru formira okoli te terapevtske aktivnosti.
Ob zgornjem personalno obarvanem opisu delovanja rcichovskc terapije, pa čeprav jc njeno delovanje tako očarljivo in vznemirljivo, kot tudi privlačno za človeka, ki si želi psihičnih avantur, pa bi lahko še vedno zamerili (neo)rcichovskem pristopu biofunkcionalisličen delerminizem. Pristop k terapiji, gledan z vidika funkcij energetskega pretakanja in mišičnih blokov, vzpostavlja identiteto med telesnim in duševnim. Na svoji lastni ravni funkcioniranja jc tudi upravičen, kritična točka tako zastavljenega delovanja pa je, da ima v pomenski ravni orgazem vlogo označevalnega absoluta, ki mu je vse drugo podrejeno. Psihična raven preneha imeti svojo avtonomnost delovanja in, čc naj uporabim rcichovc izraze, od funkcionalne identitete in antiteze ostane samo šc identiteta. In kjer v psihoanalizi kraljujeta edip in falos, v biocncrgetski terapiji uraduje orgazem, energija, telo. S tem ko sc vse zvede na telo, telo postane postvarjena entiteta. Če se psihoanaliza podvrže telesne tokove s psihičnimi rcprezcntacijami, si rcichovska terapija podvrže psihične tokove s telesnimi. V tem smislu ne vidim nobene razlike, ki jo vzpostavlja Jacobi v Družbeni amneziji, med postvarujočim delovanjem novih terapij (kamor sodijo tudi (nco)rcichovske) in psihoanalitično cdipalizacijo. V bistvu gre pri obeh za normalizacijskc taktike oblasti. Razlika jc zgolj v poudarku.
Če ima rcichovska terapija torej to moč, da pri posamezniku sproži delovanja, ki uhajajo njegovi strukturi, ostane vprašanje, kje sc zopet ujamejo. Po mojem mnenju je ravno aparat terapevtskih šol (kar je tu mišljeno tudi zelo konkretno) tisti, ki ima sredstva za njihovo ponovno zajetje. Preprosto, terapevtska šola da na
12
Plastično obujanje spominov gre včasih tako daleč kol rojstvo. Včasih se spominja samo telo. Pri pod oživljanju rojstva so pri nekaterih zasledili tudi take reflekse, ki jih imajo samo novorojenčki, kasneje pa ugasnejo.
razpolago svojim privržcnccm aparat poimenovanja novih dogodkov. Če privrženca (lahko rečemo tudi klienta, vendar se ne smemo slepiti, da gre samo za pogodbeno razmerje - jaz tebi denar - ti meni terapijo) reichove šole nekje zaščemi, začuti toploto, mravljince ali doživi tudi kaj bolj dramatičnega, si bo lahko rekel: "To je energija." Če sc mu bodo v življenju stvari zakompliciralc, če so bo s kom skregal, bo lahko zamahnil z roko in rekel: "To je del mojega terapevtskega procesa, terapevtska reakcija."
Mišični bloki, ki so sc v toku terapije sprostili, so sc transponirali na delovanje terapevtskega telesa. Mišični oklep je zamenjal socialni oklep. Posamczniksc lahko giblje bolj prosto, vendar znotraj meja, ki mu jih narekuje terapevtska dejavnost.
ORGON
Orgon (iz organizem, organsko, orgazem) jc ime, ki gaje Rcich dal obliki energije, ki jo je odkril konec 30-tih let. Lahko bi sklepali, da je orgon nekakšna metafora, podobna libidu, nekakšen skupni princip delovanja različnih bioloških energij, tokov, skupni imenovalec funkcionalno identitete živih stvari. Pa je več kot to. Je tudi hipoteza, narejena na podlagi trdnih opazovanj in eksperimentov. Več teh eksperimentov je tudi za današnji čas presenetljivih in dejstvo je, da jih Rcichova hipoteza še najbolje razlaga. Kot pri vseh energijah, tudi tu ostaneta zgolj hipoteza, ki jo lahko dokazujemo preko učinkov. Tukaj imam namen na kratko in površno prikazati nastanek te Reichove teorije in jo ilustrirati z nekaterimi poskusi in opazovanji.
Rcich je prišel do odkritja orgona, ko je proučeval električne potenciale živih bitij. Kajti menil je, da jc orgazem predvsem električni proces. Ko je z meritvami potencialov kože potrdil svojo hipotezo o funkcionalni identiteti spolnosti in tesnobe, jc hotel podobne meritve izvajati tudi na cnoccličarjih. Do prodora na novo področje je prišlo, ko si je postavil naivno vprašanje, kako priti do enoceličarjev. Iz osnovne šole vemo, da so to naredi tako, da sc namoči seno. V senu naj bi bile ciste cnoceličarjev, ki se v ugodnih pogojih odpro in cnoccličarji oživijo. Bolj natančno opazovanje pa je pokazalo, da se cnoccličarji nc razvijajo iz cist, pač pa da se iz v vodi razpadajoče snovi oblikujejo mešički (žepki), ki sc gibljejo podobno kot živa bitja in se kasneje organizirajo v cnocclični organizem. Pokazalo se je tudi, da sterilizacija sena v določenih pogojih nc samo da nc onemogoči tega proccsa, ampak ga cclo pospeši. Rcich jc prišel do podobnih rezultatov tudi z drugimi snovmi (npr. z železnimi opilki, premogom), tudi s takimi, ki imajo anorgansko sestavo. Mešičke, ki nastanejo pri razpadanju snovi, je poimenoval bione. Bioni predstavljajo nekakšen vmesni člen med živo in neživo snovjo. To pa ima seveda svoje implikacije glede vprašanja biogeneze.
Opazovanje bionov jc Reichu nudilo veliko materiala za zaključke glede osnovnih značilnosti življcnskih proccsov. Ena izmed stvari, ki jih jc opazil, jc bila, da imajo bioni poseben plavkast sij. Ta sij jc bil še posebej močen pri kulturah bionov, ki jih je Rcich pridelal iz peska z morske obale. Z opazovanji jc ugotovil, da jc to posebne vrste žarčenje, ki ima različne učinke, med drugim tudi na elektroskop. Da bi
eksperimentiranje z elektroskopom lažje kontroliral, jc v temni sobi zgradil Faradcyevo kletko, ki naj bi ščitila eksperimentalno polje pred elektrostatičnimi vplivi iz atmosfere. Stranski učinek tega eksperimenta je bil zopet pomembnejši od načrtovanega. V temnem prostoru jc bilo videti, da je sevanje prisotno v atmosferi tudi takrat, ko v okolici ni posebnega vira (bionov). Rcichov sklep na podlagi tega in drugih opazovanj je bil, da jc opazoval sevanje nove vrste energije, ki naj bi bila vseprisotna in značilna predvsem za živa bitja. Sledila je še vrsta drugih eksperimentov, s katerimi si jc prizadeval pojasniti delovanje te energije in fenomenov, vezanih na njo. Reich je trdil, da je učinke orgonske energije moč opazovati vizualno, da se njeno prisotnost da dokazati preko toplotnih učinkov, z gcigcrjcvim števccm in z elektroskopom. Nekateri njegovi eksperimenti so imeli prav neverjetne učinke. Neverjetne v smislu, da sc jih z obstoječimi teorijami nc da razložiti in da opozarjajo na pojave, ki jih naš mehanistični in racionalistični um nc more dojeli in se jim raje izogne. Zunaj okvirov tega eseja bi bilo, da bi se tukaj lotili bolj podrobnega opisa in ovrednotenja Rcichovih odkritij. Zato se bomo omejili na kratek prikaz delovanja njegovega najbolj znanega stroja -orgonskega akumulatorja.
ORGONSKIAKUMULA TOR
Orgonski akumulator jc pravzaprav zelo preprosta stvar, tako zelo preprosta v dobi zapletenih strojev, da nujno napeljuje na misel, da je vmes neka vrsta prevare, ali pa začudenje, da sc tega ni pred Rcichom nihče domislil. Gre namreč za preprosto škatljo, katere edina posebnost jc, da jc z zunanje strani obložena z organsko snovjo (npr. les, vata, volna, baje pa dajejo šc boljši učinek sintetične snovi, kot npr. polivinil, steklena volna), na notranji strani pa jc obložena s kovino (najboljše učinke daje galvanizirano jeklo). Rcichova teorija, kako ta škatlja deluje, jc približno takale:
Organski material ima lastnost, da privlači in absorbira orgonsko energijo, kovina pa hkrati privlači in odbija. Čc ju kombiniramo, pride na kovinski strani do bolj izraženega orgonskega sevanja.
ATMOSFERSKI ORGON
Če pa prostor zapremo, dobimo pojačano polje orgonske koncentracije.

ATMOSFERSKI ORGON
PRIVLAČI
ABSORBIRA
ORGANSKA SNOV
KOVINA
Kot vidimo, jc izraz akumulator morda zgrešen, kajti funkcija Rcichove naprave ni v akumulaciji energije, ampak v koncentraciji oz. kondcnzaciji sevanja, ki tudi siccr obstaja v atmosferi.
Do človeškega organizma se prenese energija s sintropičnim učinkom. Orgonska energija sc namreč obnaša nasprotno drugemu zakonu termodinamike. Sc pravi, da dva orgonotska sistema nc težita k ravnotežju, temveč obratno - močnejši sistem "srka" energijo iz šibkejšega. Sc pravi, četudi je konccntracija orgona v akumulatorju močnejša kot v atmosferi, jc še vedno mnogo manjša kot v človeškem organizmu. Človeški organizem, ko sede v akumulator, po principu obrnjenega drugega zakona termodinamike črpa iz zgoščene orgonske atmosfere.
Učinek orgonskega akumulatorja na človeški organizem je na splošno blagodejen. Sedenje v akumulatorju vzbuja parasimpatično delovanje AZS, se pravi, sprošča (mirnejši pulz, stimulira prebavo, mišični tonus, poviša se temperatura, itn.). Včasih se pojavijo tudi občutki "mravljincev", slabotnega utripanja, ščemenja ipd., kar naj bi bila posledica energetskih tokov v telesu.
Orgonski akumulator ima še druge učinke, ki niso vezani na človeški organizem. Med njimi jc tudi ta, da sc znotraj škatljc rahlo zviša temperatura (cca 1°C). Zelo
ilustrativni pa so eksperimenti, ki jih je izvedel 1976 v Rimu Gabriele Aronica13. V organske škatlje jc spravljal ra/.ne sadeže, zelenjavo in jajca. Hkrati pa jc imel še kontrolne škatlje, ki so bile sestavljene samo iz organske ali kovinske snovi, te iste predmete pa jc puščal na prostem. Kontrolni predmeti so seveda zgnili, medtem ko so sc tisti v orgonski škatlji nekako balzamirali. Jajca so, na primer, dobila na površini neke vrste varovalni cmajl, kot sc včasih zgodi z ubitimi jajci v hladilniku. Najbolj presenetljiv eksperiment pa je bil z neko sredozemsko rastlino z mesnatimi listi. Ta rastlina se razmnožuje ravno z listi. Ko namreč list odpade in pristane v ugodnem okolju (zemlja, vlaga, svetloba), iz dna lista požene kalčck, iz katerega sc razvije koreninica in poganjek. Prcdno se nova rastlinica prime v zemljo, porabi hrano, ki jc shranjena v listu. Pri eksperimentu Aronice so listi, ki jih je imel v kontrolnih škatljah, ovencli, listi v akumulatorju pa niso, še več - pognali so kalčke. V času, ko sem imel priložnost opazovali potek eksperimenta, so bile to žc za pedenj velike rastlinico. Pri tem pa jc bilo videti, da niso izrabile niti malo hrane iz lista, ki je ostal tak, kot jc bil. Vse to se je zgodilo brez vode, zemlje in celo brez svetlobe (v škatlji). Mislim, da so ti rezultati dovolj zgovorni in da lahko zaključimo, da se je Rcich ukvarjal s fenomeni, ki jih obstoječi znanstveni aparat nc more razložiti. Torej naj rečem, da kljub temu, da jc bil nor, njegova odkritja in izumi delujejo. Kot vprašanje lahko postavimo le to, koliko veljajo teorije, ki jih je na podlagi teh opazovanj razvil. Mojc mnenje kot laika na tem področju jc, da imajo Rcichovc teorije šc največjo moč razlaganja teh fenomenov.
DEVIANTNA ZNANOST - IZTIRJANJE IN UTIRJANJE
Rdeča nit, ki se vleče skozi Rcichovo življenje in delo, jc deviantnost, odstopanje od norm, od uveljavljanje družbenih resnic in dejstev na več področjih. Četudi smo lahko opazovali pri Rcichu določena odstopanja žc od samega začetka njegovega dela (v okviru psihoanalize vztrajanje na spornih teorijah, druženja z marksizmom in politiko), pa lahko vidimo, daje nadaljevanje poti pomenilo progresivno družbeno izolacijo kot tudi večanje bizarnosti vsebine njegovega dela. Krog njegovih sodelavcev se jc manjšal (siccr v valovih, pa vendar), da bi na koncu, po nekem tveganem eksprimetnu o učinkih orgonske energije na jedrsko, ki jc popolnoma razsul skupino tistih sodclavccv, ki so z njim vztrajali, ostal popolnoma sam. Ni naključje, da jc umrl v zaporu, kamor jc prišel, ker ni hotel upoštevati odloka sodišča o prepovedi razširjanja orgonskih akumulatorjev in torej omejevanja njegovega dela. Sodišču sc ni hotel ukloniti z norim in genialnim argumentom, češ, da jc njegovo delo lahko predmet le znanstvenega presojanja, nc pa juridičnega.
Reichova deviantnost jc bila deviantnost s substanco. Vedno jc lahko ohranil svoj prav. Substanca neke deviantnosti je bila od samega začetka v njegovem terapevtskem delu, ki mu jc potrjevalo njegove teorije (kot tudi prinašalo sredstva za financiranje raziskav). To, da terapevtska praksa potrjuje teorijo neke terapevtske šole, jc prejkone zakonitost, vendar je treba poudariti, da je bil Rcich verjetno nadpovprečno ccnjcn in uspešen tudi v okviru vsakodnevne pragmatikc. Nadalje je snov za substanco svoje
13	•	.....
Za eksperimente sem izvedel iz prve roke in imel priložnost opazovati učinke. Pozneje pa sem izvedel, da so bili rezultati
objavljeni v prvi številki reichovske revije "Pulsazionc" v Rimu.
dcviantnosti oz. svojega prava črpal iz svojega družbenega angažiranja na področju seksualne politike. Stotine tisočev članov organizacije (sex-Pol),ki jo jc vodil, jc verjetno argument za definiranje samega sebe kot nekoga, ki jc na pravi poti. Ko jc bil bolj osamljen, pa so mu svoj (deviantni) prav dokazovali biofizični eksperimenti. Ti mu niso samo pomagali proizvajati teorijo, ampak znova potrditi tiste, ki jih je že prej proizvedel.
Nc vem, ali se je smiselno vprašali, ali jc bila njegova ustvarjalnost posledica izobčenja in osamljenosti ali pa jc bilo obratno, da je bilo izobčenje posledica njegove ustvarjalnosti. Verjetno velja oboje. Reichova usoda pa potrjuje, da je potrebno ostati zunaj normalne in normalizirajoče znanstvene skupnosti in osrednjih tokov misli in znanja, če naj bo produkcija ustvarjalna in inovativna. Pri Rcichovem opusu najdemo za to več vzrokov.
Rcichovo delo je segalo na preveč različnih področij (psihologija, psihiatrija, somatska medicina, biologija, fizika, astronomija... in še več, da bi bilo lahko prebavljivo za enodimenzionalno, specializirano znanost. Izražano jc bilo v jeziku, ki jc tuj znanstvenemu jezkovnemu aparatu, da bi se lahko integriralo v znanost njegovega časa (kako naj empatija služi fizikalnemu raziskovanju,?!! npr.). Njegovo delo jc res tako odtrgano, da se verjetno bolj smiselno vprašati, kako to, da jc od njega sploh kaj ostalo, da ni utonilo v pozabo ter da ni Rcich ostal zapisan le v enciklopediji mrtvih norih znanstvenikov. En del odgovora bi bil, da le ni bil toliko osamljen, da bi njegova smrt nc pustila ničesar za seboj. Nasproti in v paradoksu z njegovo deviantno izoliranostjo jc bil večji del življenja močno družbeno angažiran. In čeprav jc bil Rcich močna osebnost, da so drugi v njegovi prisotnosti zbledeli, in se zdi, da jc njegovo delo pretežno individualno, jc verjetno bližje resnici, da je bil Rcich vedno v skupini, da si jc vedno hotel ustvariti gibanje14 To mu jc tudi uspevalo in na nek način si jc ustvaril apostole, ki so po njegovi smrti ponesli njegovo besedo v svet. Verjetno na področju psihoterapije ni nikogar, razen Freuda seveda, ki bi ga sledilo toliko različnih šol kot Rcicha. To pa kaže, da jc Rcich ustvarjal sredi močnih skupinskih proccsov (in jih tudi sam ustvarjal), ki se iztekajo tudi še po njegovi smrti.
Hipoteza, razširjena med njegovimi privrženci, jc, da je bil Rcich pred svojim časom. Čeprav sc nekatere njegove teme pojavljajo danes brez kontraverzij, ki so jih povzročile v času svojega nastanka, tudi nc da bi se posredno ali neposredno skliccvale na Rcicha (npr. psihosomalski vidiki raka, sintropija energije itn.), pa sem mnenja, da zgorna hipoteza nc drži povsem. Rcich jc bil res otrok svoje dobe, hkrati pa jc izstopil iz strukture, ki jo jc le-ta obvladovala. Res jc tudi, da sta sc tematika in struktura znanosti 30 let po njegovi smrti spremenili, vendar pa nc toliko in tako, da bi lahko integrirali v svojo strukturo Reichov opus v ccloti. Kar jc danes Rcichovcga integrirano v znanosti (ali v njeno obrobje), so samo drobci. In pomembno jc, kaj so storili tisti, ki so dele Rcichovcga opusa pripeljali spet nazaj, da bi ustrezali trenutku.
Čc pogledamo, kaj jc danes od Rcicha ostalo, bomo našli tri večja in ločena področja. Na Rcicha se sklicujejo na področju družboslovja (freudomarksizem), na področju psihoterapije in na področju obrobnih, para-znanosti. Na vsakem področju se sklicujejo na Rcicha iz posameznega obdobja in na posamezen segment njegovega opusa. In na vsakem od teh področij je potrebno sklicevanje na Rcicha vmestiti v
14
V čemer sc razlikuje od 1'cnichela, s katerim sta vrsto let delila usodo začetnikov levičarske psihoanalize. Ta se je poznaje enkapsuliral v krožku skupine somišljenikov in tako prikrito deloval, da je do Jacobijcve knjige ostal praktično pozabljen. Videli R. Jacoby: Potiskivanjc psihoanalize, S1C, Beograd, 1986.
strukturo danih razmerij družbene moči. Reichovi "nasledniki" počnejo bolj uspešno natanko tisto, kar je počel Rcich, pa mu ni uspelo. Rcichov način, kako nasprotovati tendcncam, da bi njegovo produkcijo odneslo, je bilo z vokvirjanjem v znanosti, šc posebej v medicinski model. Reich je do konca, pa čeprav nc povsem uspešno, gradil na primatu abstraktne avtoritete znanosti in na strukturiranju svojega predmeta dela na način medicinskega modela. Na koncu ga je to pripeljalo do položaja, ko je mogoče razumeti, da bi bili predmet njegovega zdravljenja celo človeštvo ali celo planet. Pobegi iz utirjenj normalnega dajejo veliko moči. Vendar pa sc ta moč znotraj okvirja, ki si gaje Reich definiral, interpretira kot omnipotcntnosL Ta interpretacija pa nujno nosi impotcnciranjc zajetega ubežnika. In tako sc iztirjenost, vrnjena v subjektiviziran odnos, izkaže za paranojo, četudi je ta kruto realna (Rcichova borba s čustveno kugo). V nihanju med vtirjenemm in iztirjenjem leži tudi moč in nemoč WR.
In če Reichu ni uspelo obdržati svoje ladje v mirnih vodah z vztrajanjem pri medicinskem modelu, jc to uspelo nco-reichovccm. S tem, da so se usmerili v tržišče novih terapij. Še toliko lažje, ker dandanes psihoterapija ne pomeni prodajanje uslug, ampak robe. Človek od terapije pričakuje, da bo dobil (za denar) svoja čustva, izraz, telo, spoznanje, zdravje, edipa ipd. Podobno velja za para-znanstvene prakse (še zlasti na področju medicine), ki se tudi včasih sklicujcjo na Reicha. Pri vsem tem tako vmestitev omogoča ravno redukcija na eno. To eno postane blago oz. menjalna vrednost nekega dogodka. Tako Rcichovskc prakse nihajo med postvarjeno eksistenco na tržišču in med koletkivnim izrazom, ki ga omogoča reichovsko telo. Zdi se, kot da prva tendcnca prevladuje.