M etelko V slovenskem slovstvu. 26. Marljivo je Metelko prebiral nNovice", ktere so se tudi po njegovih učencih od leta do leta vidoma doverševale v dobri pisavi in pravilnib vnanjih oblikah. To pa mu ni bilo po godu, da so se poprijele bile Gajice. Slovenščino je razlagal sam v Metelčiei, sicer po šolah je vladala Bohoričica, in učenei so mu spisovali svoje naloge nekaj v tein, največ pa v njegovem čerkopisji. Javno je rabil tedaj sam le Bohoričico, in v njej je prišlo na svetlo v št. 20 omenjeno »Berilo za drugi klas malih šol na kmetih« 1. 184G vTerstu; v njej je od 1. 1819 do 1847 spisoval: g) Oznanila c. k. Ilirskiga poglavarstva v Ljubljani z mnogoterimi podučenji in c. k. razpisi. ZaVodnikom je bil namreč Metelko kranjski tolmač (cf. IX. 3. str. 6); za njim pa je to opravilo dobil in menda do smerti svoje izverševal Fr. Malavašič. — V Bohoričici je to leto dal na svetlobo pobožno knjižico, kteri je naslov: h) Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškiga serca, ktero je ali božji tempelj ali pa hudičev berlog. Za obuditev in vterditev keršanskiga duha. V Ljubljani 1847. 8'. 312 str. Predgovor IX. Z 10 lesoreznimi podobami. Iz nemškiga prestavljeno in z nmogoteriini pristavki pomnoženo. Druziga natisa 1848. Tretjiga 1851. ,,Te bukvice, pravi v predgovoru, so bile iz Francoskiga na Nemško prestavljene, in že v letu 1732 pod naslovam ali imenilain: Duhovno zerkalo zaderžanja, iz kteriga vsak za večno zveličanje skerben kristjan stan svoje duše spoznati, in svoje življenje prav vravnati zainore, po gorečih željab pobožnili duš na dan dane. Od leta 1732 se je na svetu veliko spreminilo, — resnica pa je zmirej tista večno nespreminljiva — in labko je vediti, de te resnice so sedanjimu svetu zlo neperjetne . . . Kakor ima Bog svoje kraljestvo v vernib in pobožnih; tako iraa tudi satan svoje kraljestvo v hudobnih, nevernih in spačenih . . ." Tako so Kristus in njegovi aposteljni razločno učili . . . Kdor tedaj veruje v te njih nauke, mora tudi verjeti, de je človeško serce ali božji tempclj ali pa hudičev berlog. Iz stanu serca, ktero je prebivanje in sedež dobriga ali liudiga, se mora res človek obsoditi; obličje je le naznamek, ki ga notranji človek očitno obesi, po kterim se notranji stan, kteriga dulia otrok de je, nekoliko spozna. Zatorej poglej v svoje serce, premisli svoje notranje, de izveš, v kterim stanu se znajdeš; ako Kristus, ali liudič v tebi kraljuje, ako je božje ali hudičevo kraljestvo v tebi, ako si prost božji otrok, ali suženj greha in hudiča . . Le Kristus te zamore sprostiti, in če te On sprosti, si resnično prost ali svoboden". V takein duhu so pisane te bukvice. Jako presunljive so pridjane podobice, v kterih se prav živo razodeva notranji stan na pr. človeka, kteri grehu služi ter v njegovem sercu kraljuje hudič s sedmerimi naglavnirai grehi, ki jih kažejo po pomenu: pav, krastača, kozel, kača, svinče, risat in terdorog; ali smert njegova s strahotno glasilko: Poberi se spred mene, ti prekleti, v večni ogenj! — Ravno tako presunljiva je nasprot podoba, v kteri se kaže notranji stan pobožnega, kterega serce je tempelj živega Boga in prebivanje presvete Trojice; ali smert pobožuega in pravičnega s premilo glasilko: Bali ti zvesti hlapec! Po teh in po svoji notranji vrednosti in lepoti so se omenjene bukvice slovenskemu ljudstvu, ki je takrat imelo že dokaj prav lepih in mioiiili mašnih in pobožnih, priljubile tako, da je v kratkem treba bilo tretjega natisa, in se je po smerti spisateljevi napravil že četerti, pa v Gajici, 1. 18G2. XI. 8'. str. 416. Pa še v nekem drugem ozim so znamenite te bukvice. — Vzajemnost narodovska je tedaj naglo rastla, in niimo poprej so bolj pogostorna dobajale iz Amerike pisma in v njih po časnikih se brale tožbe, kako hudo se sim ter tje godi ondod kerščanskim verovestnikom ali misijonarjem sploh in posebej kranjskim. Kranjskim v severni Ameriki stradajočim misijonarjeni nekoliko pomoči, to je bil nagib, da se je Metelko lotil prestave že popisanib bukvic. Da si ravno se takih knjig Slovencem ne manjka, vendar mislim, da po njih nisem pomnožil le števila nekoristnih bukev. Iz Amerike sem dobil ene nemško natisnjene (morebiti edine v Evropi, v Lipsku vsaj ni nobenih); v Ameriko naj dobrotno se vračajo kranjski poslovenjene. Konec 1. 1847 izroči Mctelko ves njibov dobiček t. j. 617 gold. ljubljanskemu škofijstvu, naj ga pošlje v Ameriko, in naj iz le-tega denarja dobi misijonar And. Skopec 117 gld., Frid. Baraga, Fran. Pirc, Jur. Godec, Ign. Mrak in o. Ot. Skola pa vsak-teri po 100 gold. Škofijstvo 10. jan. 1. 1848 z drugimi za misijone nabranimi novci pošlje tudi to darilo na Dunaj Leopoldinske družbe ravnateljstvu, ktero koj na to razodene posebno pohvalo Metelkotu za njegovo velikodušno in zdatno prizadevanje k razširjanju in vterjevanju katoliške vere v daljni Ameriki obetaje, da se dar njegov med naznanjene misijonarje razdelil bode na tanko po storjenem določilu. — Se-li more dati slovstvu blagši namen od ljubeznjivega pospeševanja pravega kraljestva božjega? Tudi drugoč je Metelko rad delil milostinjo tu in tam po pravilu, naj ne ve levica o tem, kar stori desnica, podoben tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja; vendar naj se o tej priliki oinem, da je 1. 1836, kadar je bil župan verli J. Hradecky, mestnemu starašinstvu izročil 300 gld. za uboge zanemarjene otroke, naj bi se jim naklanjala poštena izreja; in že 1. 1832 je neki dobrotnik po njem oskerbništvu Ijubljanske ubožnice daroval 500 gold. proti temu, da se denar varno naloži, obresti med uboge sproti razdeljujejo, glavnica pa oberne za beraško delavšnico, če se vstanovi kedaj v Ljubljani. Vidi se, da je davno že snoval Metelko, kar je verno sporočil tudi v poslednji svoji volitvi.