Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - 1 Gruppo jp< ko| Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo ... L 2.500 [ T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 ji Leto XI. - Štev. 11 Gorica - četrtek 12. marca 1959 - Trst Posamezna številka L 30 Za resnicoljubnost in spoštljivost žalostna značilnost današnjega človeka je tudi nespoštljivost. Tolikokrat slišimo danes tožbe nad tem, kako zelo je človek izgubil čut za spoštovanje in spoštljivost. Nič več mu ni sveto: ne Bog ne njegovi zakoni, ne človek ne njegovo življenje, bodisi duševno, bodisi telesno. Kot vrela lava se razliva nespoštljivost nad življenjem in vedno bolj uničuje in požiga najdragocenejše vrednote življenja. Ta nespoštljivost se začenja v notra-,jl njem svetu misli, domišljije in želja. Kdor ne zna krotiti svoje domišljije in poželji-vosti, kdor se v mislih nad vsem spozabi, si v notranjosti vse dovoli, prestopi vsak božji in naravni zakon, onečašča vsako čisto razmerje do bližnjega, posebno na spolnem področju, tak je notranje že izgubil čut za spoštljivost. Kaj kmalu pride to do izraza v besedah in vedenju. Surovost in neotesanost v govorjenju, ki ni več samo neolikano, ampak prostraško in podlo, je le barometer, ki kaže, kakšno vreme vlada v duši. če poslušamo govorjenje na ulicah ali v določenih družbah, v tovarnah ali uradih, na raznih deloviščih in zabaviščih, da, večkrat celo v družini, se moramo po pravici vprašati, kam to vodi. Pravijo, da predvsem moderni mladini manjka čuta za spoštovanje. Gotovo mladina rada hitro sodi in večkrat še nima pravega čuta za življenjske vrednote, a kdo je naučil mladino take nespoštljivosti v govorjenju in vedenju? Ali ne odrasli? Ali ne razne revije in časopisi? Ali ne razni filmi? Da gre mlad človek kaj hitro še korak da-rtf lje, to je pač zakon narave. Večkrat se starši prijemajo za glavo, kako njihovi sinovi in hčere ne poznajo nobenega spoštovanja več, kako vedno bolj izgubljajo vsak čut za spoštljivost, posebno kadar otroci pokažejo to zadršanje nasproti lastnim staršem. A dozorelo je le seme, ki so ga sejali starši sami, ali pa ljuljka, ki jo je vsejal sovražnik, ko so starši spali. Mnogi pa so se s tem položajem sprijaznili in se skušajo na to nespoštljivost privaditi. Morda še tožijo nad starimi časi, ko pravijo, da je bilo vse drugače, a da bi danes kaj spremenili, popravili, rešili, mlademu človeku pomagali pri samovzgoji, za to nimajo več poguma. In to je morda najbolj žalostno: ta resignacija in kapitulacija pred nespoštljivostjo, ta umik in beg pred valovi nespoštovanja, ki vedno bolj ogrožajo vse življenje. Kjer ni nikogar več, ki bi se Postavil v bran in se pogumno boril, da reši svete in visoke vrednote, tam je morda res vse izgubljeno. Če torej posvetimo pozornost tem trem Pojavom modernega življenja, zlaganosti, hgubi čuta za dobro ime in nespoštljivost, ki smo o njih v zadnjih uvodnikih govorili, dobimo brez dvoma vtis, da življenje ni tako, kot bi moralo biti, da so korenine samo načete, da so vrelci sami kalni in zastrupljeni. Kaj nam je storiti? 1. Prvič se moramo jasno zavedati, da |J)f“ so resnica, čast in dobro ime res temelji Medsebojnega zaupanja in spoštovanja, •»rez katerih sploh ni pravega sožitja. Gotovo so važne tudi druge stvari: so-‘dalno blagostanje, kulturni napredek, tehnične pridobitve, zdravstvene razmere kt cela vrsta drugih reči. A bistvene in °snovne važnosti je tista duhovna podia-ki vse drugo šele omogoči in mu daje Sravl smisel. 2. Iz tega izvira naša druga dolžnost: ‘L vedno znova poudarjamo in brezpogojno zahtevamo to trojno podlago medvojnega življenja: resnicoljubnost, spoštovanje dobrega imena in telesa bližjega. Zato odločen boj vsaki laži v ve-kkem in malem, v osebnem in javnem Oljenju, pri vzgoji in v poklicnem delu! **°tovo je treba dosti poguma, da človek *®Vrne vsako zlaganost, razkrinka vsako navščlno in zahrbtnost, se vedno postaji *a resnico in jo vedno prizna, tudi •nu to ni prijetno. A le tak človek e fes značaj, ki mu lahko zaupaš in se nanj zaneseš. Lažnivec in hinavec te bo izdal in prodal ob prvi priliki. Dobro ime in čast nam morata biti večji vrednoti kakor denar ,ali trenutni življenjski uspeh. Prav tako moramo tudi druge ljudi vrednotiti predvsem pod tem vidikom. 3. Iz vsega tega pa je jasno, da so vse te zahteve prazne besede, če ne začne vsakdo sam pri sebi z obnovo lastnega življenja, govorjenja, zadržanja in delovanja. To je pravzaprav največ, kar lahko storimo, in to je tudi najbolj v naši moči. Drugih ne bomo tako hitro spreobrnili; javnega mnenja ne tako hitro popravili, in vsa taka prizadevanja bi bila pravzaprav hinavska, če ne bi za- čeli sami pri sebi. Zato veljajo tri zapovedi za lastno življenje: a) jasna, dosledna in brezpogojna samo-vzgoja k spoštljivosti v mislih, besedah, dejanju in celotnem zadržanju — spoštovanje pred Bogom in vsem, kar je sveto in njemu posvečeno; spoštovanje pred človekom, njegovo dušo in njegovim telesom, njegovim življenjem in njegovim dobrim imenom; b) jasna, dosledna in brezpogojna vzgoja čuta za čast in dobro ime bližnjega v skrbni odgovornosti, da bi v tem oziru res nikomur ne škodovali; c) jasna, dosledna in brezpogojna resnicoljubnost v govorjenju in delovanju v zasebnem in javnem življenju. Kdor bo to pri sebi uresničil, ta ima pravico in dolžnost, da tudi od drugih zahteva resnico, iskrenost in odkritost vedno in povsod. L. š. Afrika se p Zdi se, da je razvoj, ki je zajel afriški kontinent, nezadržljiv, kakor je bil nezadržljiv v preteklem stoletju v Evropi. Kar pomeni za evropske narode leto 1848, to pomeni za mlade, prebujajoče se afriške narode obdobje po drugi svetovni vojni; in morda bo prav leto 1958 ali 1959 šlo v zgodovino kot »pomlad črnih afriških narodov«. Da je Afrika danes na pohodu, je dejstvo in nihče si ne more več predstavljati, da gre za pojav, omejen v času in prostoru. Nacionalistično gibanje doma- la skoro ne pozna več političnih ■INHniUlMIIHIIMIIHIIIUIIIIIIIIUIIIUIIIIIIUIIIIIIIIUIHHIIIIIIIIIIHUlUllllllllllllillllllllllHIIIIIIIIIlilllHIIIIIIHIIItlllliniNHIUIIIIIIIinUinmilimUlllllllllUIIIIIUIIIIIIIIIHItllUmillllllUIINIIllUllllilUlliHlUinillllHIIIIIIIIIIlillllHIHnuillllltlUlllllllllllliniUIIIIIIIIHII Nemško vprašanje v ospredju svetovnega političnega zanimanja V središču mednarodnega zanimanja je še vedno nemško vprašanje, ki so ga sprožili Sovjeti z znano noto o Berlinu, ter nastop, oziroma odgovor, ki ga s tem v zvezi pripravlja Zahod. Vsa svetovna diplomacija se zato sedaj vrti okrog tega vprašanja. Da je ozračje razgibano, priča vrsta obiskov, ki so jih v preteklem tednu začeli državniki ter jih sedaj nadaljujejo. Britanski predsednik Macmil-lan se je vrnil iz Moskve z nepričakovanim delnim uspehom: Hruščev ni odbil sestanka zunanjih ministrov, ki so ga predlagali zahodnjaki. To dejstvo je Mac-millana spet opogumilo in je zato bolj optimističen glede razgovorov s Sovjeti. Smatra celo, da Velika Britanija lahko igra prvorazredno vlogo ter lahko ima vodilno besedo pri iskanju izhodne poti iz sedanje zagate; misli tudi, da njegovi državi pripada naloga pripraviti dejansko pot do omilje-nja napetosti na svetu. Ta teden se je načelnik angleške vlade odpravil v Pariz in Bonn, da poroča svojim zaveznikom o vtisih svojega poizvedovalnega potovanja v Moskvi. De Gaulle in Adenauer pa ga bosta seznanila s francosko-nemškim stališčem do Berlina in nemškega vprašanja sploh. De Gaulle in Adenauer, ki sta se pretekli teden sestala v Parizu, menita, da Mac-millan preveč zaupa Sovjetom in da se zato podaja predaleč v nevarne vode. 20. marca pa se bo angleški državnik sestal z Eisenhowerjem v Washingtonu ter seznanil ameriške voditelje s svojim ter s stališčem Francije in Zahodne Nemčije. Zadnjo sovjetsko noto o nemškem vprašanju, s katero Sovjeti pristajajo na konferenco zunanjih ministrov le pod določenimi pogoji, so na zahodu sprejeli na splošno s previdnim optimizmom. Vzroki, ki so privedli do nepričakovane spremembe sovjetskega stališča do sestanka zunanjih ministrov štirih velesil, so še vedno bolj ali manj nerazumljivi. Tako muhavost sovjetske politike si je težko razlagati. Predvsem Sovjetski zvezi ne kaže preveč zaostriti mednarodni položaj z vprašanjem o Berlinu. Zato sedaj govorijo v zmernejšem tonu, a v bistvu so nepopustljivi. Doseči hočejo dvoje: ureditev nemškega vprašanja po svojih načrtih ter demilitarizacijo določenega področja v Srednji Evropi. Medtem so Združene države že sestavile osnutek odgovora na zadnjo sovjetsko noto. Ameriški kongres je zavzel enotno stališče do Berlina v soglasju z vlado. Hruščev in Olienhauer v Berlinu Preteklo sredo je sov. predsednik Hruščev dopotoval v Vzhodno Nemčijo. Kot uradni razlog so navedli obisk mednarodnega velesejma v Leipzigu; v resnici pa je prišel zaradi drugih važnejših stvari. Predvsem bi hotel od blizu žugati in zastraševati zahod z grožnjo o ločeni sklenitvi miru z Vzhodno Nemčijo, če zahodnjaki ne bodo upoštevali njegovih »modrih« predlogov za rešitev nemškega vprašanja. — To je bistvo vseh govorov, ki jih je imel med svojim bivanjem v Vzhodni Nemčiji. Govoril je sicer precej umirjeno in spravljivo, toda v bistvu ni povedal nič novega ter ni v ničemer popustil. Dejal je, da se rok 27. maja lahko prenese, če bodo za- .............................. hodnjaki stavili »pametne« pogoje, pametne namreč, kakor si jih sam zamišlja. Toda berlinsko vprašanje se po njegovem ne more drugače rešiti kakor s podpisom mirovne pogodbe z Nemčijo in sicer z enotno, združeno Nemčijo po sovjetski zamisli ali pa se razdvojenost Nemčije zapečati z ločeno sklenitvijo mirovne pogodbe z Vzhodno Nemčijo. Z drugimi besedami: ali se Nemčija združi, kakor želijo Sovjeti, ali pa do združitve ne bo prišlo. Hruščev si je med tednom ogledal velesejem v Leipzigu ter se dolgo zadržal v zahodno-nemškem paviljonu, kjer ni štedil z laskavimi pohvalami na račun nemških industrijalcev. Med drugim je napil na zdravje največjega indu-strijca v Zahodni Nemčiji, Alfreda Kruppa, ki je med zadnjo vojno izdeloval orožje, sedaj pa pomaga še Sovjetom postavljati nove industrijske objekte. V Berlin bi moral priti tudi poljski prvak Gomulka, a pravijo, da je obisk odklonil, ker se zdi, da se ne preveč ogreva za sklenitev ločenega miru med Rusi in Vzhodno Nemčijo. iiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiHiiiiiiiiiiiiiiii Senat odobril politiko vlade Vlada ministrskega predsednika Segnija je dobila veliko večino tudi v senatu, kjer je zanjo glasovalo 143 članov, proti njej pa 97. Zdaj je torej na oblasti z vsemi pravicami in se lahko spravi na izvajanje svojega programa. Sedanjo vlado je rodila nujnost, da je treba dati državi upravo, ki ji bo po dolgi krizi zaradi padca Fanfanijeve vlade zagotovila stalnost. Zato si tudi Segni ni postavil kakih velikih načrtov, ampak se je omejil na najnujnejše probleme, za katere obstajajo stvarni pogoji, da jih bo mogoče tudi uresničiti. Mnogi zato imenujejo novo vlado skromnih, a konkretnih možnosti. Med razpravo v senatu o zaupnici je predsednik Segni razložil stališče svoje vlade do vprašanja Gornjega Poadižja, o katerem je jasno dejal, da je to izključno notranje italijansko vprašanje, kakor tudi izvajanje sporazuma De Gasperi - Gruber iz leta 1956. Medtem se je spor zaradi Južnega Tirola med Avstrijo in Italijo po atentatih na italijanske na- rodne spomenike še zaostril ter se razširil še na gospodarsko področje. Poročajo, da so zaradi tega mnogi avstrijski turisti odpovedali potovanje v Italijo za velikonočne praznike ter se raje odločili jih preživeti v Jugoslaviji. Upor v Iraku V ponedeljek so časopisi prinesli prva poročila o uporu v Iraku. Upor se je začel na severu države v mestu Mossul, kjer so velikanski petrolejski vrelci. Na čelo upora se je postavil polkovnik šafav, ki je bil znan po svojih simpatijah do Nas-serja. Sprva so uporniki dosegli znatne uspehe in si osvojili mesto Mossul. Po radiu so vrgli v svet vest, da korakajo proti Bagdadu. Toda v torek so bile vesti že drugačne. Radio Bagdad je trdil, da je upor že zadušen in da je njegov voditelj Safav mrtev. Vendar so bile vesti še neuradne. Vsekakor se zdi, da se upor res ni posrečil in da so ga zatrli. Vidno je, da je upor nastal med privrženci egiptovskega predsednika Nasserja zoper generala Kassema, ki ga iraški naoiona-listi dolžijo, da je vodil filokomunistično politiko. meja ter razdalj; zajelo je že skoro vse dežele in narode, tudi tiste, ki niso še kazali znakov za tako naglo prebujanje. Afrika ali črni kontinent, kakor jo tudi imenujemo, je danes podobna kotlu, v katerem neprestano nekaj vre ter puha ven vročo paro. Izgleda, kakor da je leto 1959 odprlo celo verigo dogodkov in nemirov. Prav prve dni januarja so v do tedaj mirnem Belgijskem Kongu izbruhnili krvavi nemiri; glas o njih je nepričakovano hitro prodrl skozi prerije in pragozdove v prav nasprotni kot Afrike, v Centralno afriško federacijo (Severna Rodezija, Južna Rodezija ter Nbasa). Še prej pa so zajeli nemiri Francoski Kongo, Somalijo, da o Alžiru niti ne govorimo. Kaj imajo skupnega vse te dežele, ki so si drugače zemljepisno zelo oddaljene ter- so različne po narodih, zgodovini, šegah in navadah, sistemu vladanja, gospodarstvu ter socialnih in političnih razmerah? To, kar preVeva tako različne si narode, dežele in gibanja, je nacionalistični pokret, ki se že zaveda svoje moči in gre zato nezdržno naprej. Končni cilj je osvoboditi se kakršnihkoli kolonialnih vezi. Čeprav ni mogoče reči, da gre v vseh deželah Afrike za boj proti kolonializmu, vendar gibalo, vez, ki druži vsa ta gibanja, je prebujajoči se nacionalistični čut afriških ljudstev. Tako gre v Somaliji, ki je pod zaupno upravo Italije in bo dobila že prihodnje leto neodvisnost, za nasprotstva med raznimi nacionalističnimi strankami, ki se pripravljajo za prevzem oblasti. Podobno v Francoskem Kongu, kjer so pred kratkim izbruhnili krvavi neredi med raznimi plemeni, ki se potegujejo za oblast v novi republiki. V Belgijskem Kongu in posebno še v Njasi pa je gibanje pretežno antikolonialnega značaja. — Kot znano v Njasi že dolgo ni miru, ker so se domačini uprli zapostavljanju od strani neznatne peščice belcev, ki imajo oblast v rokah. Teh je v Njasi le sedem tisoč (0,4%) proti 2 milijonom 700.000 črncev (99,6%). Domačini so s položajem nezadovoljni ter zahtevajo večje politične svoboščine pred letom 1960, ko misli Velika Britanija podeliti Centralni afriški federaciji popolno neodvisnost. Domačini se namreč bojijo, da jih bodo belci potem še bolj stiskali, in zato želijo, da bi dežela ostala še naprej britanski protektorat. Položaj v tem delu Afrike je torej paradoksalen, da domači prebivalci ne zahtevajo neodvisnost, ampak zaščito pred domačo vlado Evropejcev. Koloni-belci se pa bojijo, po drugi strani, da bi ostali v manjšini, če bi domačine pustili do večje besede pri državni upravi. Toda zgodovina gre neizprosno naprej in vsako upiranje upravičenim težnjam afriških domačinov more biti le začasno. Medtem poročajo, da je število mrtvih v spopadih s policijo v Njasi narasla na 38; vmes je posegla londonska vlada, ki je poslala v deželo angleške čete. Afriški domačini so angleške čete sprejeli z zadovoljstvom, kajti njihov boj ni naperjen proti londonski vladi, ampak proti krajevnim belcem. Prebujajoča se Afrika je v vretju; vsi narodi so začutili željo po svobodi in neodvisnosti. Od tod njihov nemir. NAS TEDEN V CERKVI 15.3. nedelja, tiha: sv. Klemen, spozn. 16.3. ponedeljek: sv. Hilarij in Tacijan, muč. 17.3. torek: sv. Patricij, š.; sv. ledert, dev. 18.3. sreda: sv. Ciril Jeruzalemski, škof 19.3. četrtek: sv. Jožef, ženin Marije Dev. 20.3. petek: sv. Klavdija, m. 21.3. sobota: sv. Benedikt, opat SV. CIRIL JERUZALEMSKI je bil rojen v Jeruzalemu in, ko je dorastel, isto- tam tudi škof. Zelo skrbno je študiral sv. pismo, pa tudi svetne vede. Ohranjene so njegove kateheze, ki so izvrstne. Z njimi je pripravljal katehu-mene na sv. krst. Pisane so jasno. V njih podaja skoraj ves katoliški nauk. Življenje je imel naporno. Nastopal je proti krivovercem, proti Arijevi zmoti. Ker je bil cesar krivoverec, je preganjal Cirila. Ta je bežal trikrat in živel kot begunec v pregnanstvu. Vsi, ki hočejo pobožno živeti, bodo trpeli preganjanje, uči sv. Pavel. , Tiha nedelja Peta postna ali tiha nedelja nas spominja na'dejstvo, kako se je Zveličar moral skriti pred Judi, ki so ga hoteli kamenjati in u-smrtiti. Dobrega kristjana strese groza, ko bere to žalostno stran sv. pisma: ljudje so hoteli kamenjati in usmrtiti božjega Sina. Niso ga x spoznali in niso ga ljubili. — Jezus je bil božji Sin, sin živega Boga, pravi Bog in pravi človek. Prišel je, da osreči ljudi, da reši in osreči cel človeški rod. Prišel je, da nam pomaga iz našega trpljenja. Prišel, da nam vrne božjo spravo, očetovski blagoslov, milost in da nam pripravi večno zveličanje. Prišel je poln usmiljenja in neskončne ljubezni do nas. Ličil je pravo pot, pokazal je pot do sreče. Razodel je smisel in zadnji cilj našega življenja. Izkazoval je dobrote na vse strani, pomagal na levo in desno, odpiral oči, dvigal duha, ozdravljal bolezni, obujal mrliče. Skratka, bil je in ostane največji človeški dobrotnik in prijatelj, najboljši u-čenik in resničen srečonosec. — Hudobni ljudje pa vsega tega niso verjeli in ga niso sprejeli. Namesto da bi ga ljubili in častili, so ga sovražili in črtili. Prežali so nanj, zalezovali podnevi in ponoči, ovirali njegovo odrešilno delo, preganjali in iskali priliko, da ga pogubijo. »Proč s tem človekom! Pokončati ga za vedno!« — to je bil demonski sklep hudobnih in pokvarjenih Judov. Številne in nepopisne Jezusove dobrote so poplačali s peklensko hudobijo, mukami in trpljenjem. Kakšna grozna in nerazumljiva zgodovinska resnica je zgodba tihe nedelje: učlovečenega Boga so hudobni ljudje hoteli kamenjati in ubiti. Sklenili so in iskali priliko, da ga usmrtijo. Končno so ga ujeli in pribili na križ. — To je bil brez dvoma največji človeški zločin, največje hudodelstvo, najbolj podlo dejanje v vsej človeški zgodovini. Zdi se neverjetno, da so ljudje mogli zagrešiti kaj takega. Kako so mogli to storiti?! Ta prežalostna resnica kar noče in noče v glavo. A žal bi danes mnogi storili isto. Ali ni tudi danes polno ljudi, ki jim je Jezus tujec in sovražnik? Ali ni tudi danes mnogim napoti? Ali ni še danes zatiran, pozabljen in zanemarjen? Ali ni še danes mnogokje zatiran osebno in zatiran v nedolžnih, tlačenih, pravičnih in poštenih ljudeh?! Ali ni tudi to izbruh peklenskega satanizma, vedno živega v ljudeh? — Vstani, Gospod, in udari po hudobnih in krivičnih ljudeh! Reši svoje in naše pravice! življenja Cerk Nedovoljene posvetitve škofov na Kitajskem Po nepotrjenih novicah naj hi bili lani oktobra v rdeči Kitajski nedovoljeno posvetiti pet novih katoliških škofov, tako da je število teh škofov zdaj naraslo na 34, To naj bi bili škofje iz Cangše, Hong-šova, Ličova, Jočova in še neki drugi, katerih predniki so ali v ječi ali pa so jih komunistične oblasti izgnale. Posvetili naj bi jih bili med oktobrsko škofovsko konferenco v Čangši, ki je bila sklicana, da bi protestirala proti okrožnici pokojnega Pija XII. »Ad apostolorum principis«. Kdo je nedovoljeni obred posvetitve opravil, ni znano, pač pa se je zvedelo, da je bil na tem zborovanju navzoč nadškof iz Šen-janga, msgr. Li Tao Nan. Pripravljalni odbor za svetovni evharistični kongres Miinchemski kardinal Wendel je ustoličil komisijo, ki bo vodila priprave za svetovni evharistični kongres, ki bo prihodnje leto. Kongres se bo vršil pod geslom »Za življenje sveta«. Predsednik odbora je kardinal sam, tajnik pa je pomožni škof Neuhausler. Po svetu je že sedaj veliko zanimanje za kongres in se ga bo verjetno udeležilo rekordno število ljudi. Goreča sveča Ko se je Janez XXIII. poslavljal od Bolgarov, je imel govor, ki kaže, kako je že takrat mislil na združitev vseh kristjanov, Svoj govor je tedaj zaključil takole: »Predragi bratje, spominjajte se me, saj ostanem vedno, kljub vsem vetrovom in nevihtam, zvest prijatelj bolgarskega naroda. Že dolgo vlada med islandskimi katoličani navada, da postavljajo na božični večer na okno gorečo svečo, ki opozarja sv. Jožefa in Marijo, ko tedaj iščeta prenočišča, da bosta našla tam poleg tople peči in pogrnjene mize družino, ki ju željno pričakuje. Kjerkoli bom, v katerem koli predelu sveta, če bo bolgarski brezdomec šel mimo mojega bivališča, bo vedno našel na oknu gorečo svečo. In če bo potrkal na moje duri, pa naj bo to katoličan ali pravoslaven, mu bodo vedno odprta. O bolgarski brat, lahko vstopiš in našel boš najprisrčnejši sprejem.« Sveti oče utemeljeno upa, da se bodo s sklicanjem vesoljnega cerkvenega zbora vzhodni kristjani spet vrnili , v Očetovo hišo. Sveti oče obdaroval družine s številnimi otroki Preteklo nedeljo je sveti oče sprejel družine vatikanskih uslužbencev, ki imajo več ko tri otroke. V nagovoru je sveti oče dejal, da Bog vsako krščansko družino blagoslavlja, a brez dvoma so Bogu družine s številnimi otroki posebno ljube. Spomnil se je družine, v kateri je sam doraščal. Bilo je deset otrok. A pod isto streho so živele še družine nekaterih bližnjih sorodnikov, tako je bivalo skupaj trideset oseb. Vsakemu družinskemu poglavarju je sveti oče izročil lep dar. Škofovska konferenca na afriški Zlati obali škofje Zlate obale so se zbrali na letno posvetovanje. Govorili so predvsem o zgraditvi velikega semenišča. Novo semenišče bo začelo z delom prihodnjega oktobra. Zlata obala je samostojna republika v okviru francoske državne skupnosti. Šteje 2,773.000 prebivalcev, od katerih jih je 218.000 katoličanov in 70 tisoč katehu-menov. Dežela ima doslej 27 domačih duhovnikov. Dominikanski samostan na Norveškem Na Norveškem gradijo nov dominikanski samostan. Zadnji dominikanski samostan je bil zgrajen na Norveškem v daljnem 16. stoletju. Romarji v Loreto v letu 1958 Svetišče v Loretu je vedno priljubljen romarski kraj. Preteklo leto je prišlo v Loreto okrog 1,100.000 romarjev iz raznih krajev. V baziliki je bilo darovanih 22.000 sv. maš in razdeljenih 492.000 svetih obhajil. Nove župnije v Rimu Pokojni papež Pij XII. je opazil, da rimsko prebivalstvo silno narašča. Zato se je zavzel za postavitev novih cerkva in ustanovitev novih župnij. Ko je nastopil vlado leta 1939 je štel Rim le 1,200.000 prebivalcev. Ob njegovi smrti je štel Rim okrog dva milijona prebivalcev. Število župnij je naraslo od prvotnih 98 na 190. V pripravi je 8 novih župnij. Diplomatski stik med Sv. Stolico in Združenimi državami Demokratski poslanec Viktor Aufun je predloižl ameriškemu kongresu predlog, naj se vzpostavijo diplomatski stiki med Združenimi državami in Sveto Stolico. Tako bi se pospeševalo delo za svetovni mir in za medsebojno razumevanje. Zbranost v molitvi Ko so člani ameriškega kongresa zvedeli, da se mora državni tajnik Foster Dulles podvreči zdravljenju zaradi raka, so vsi člani vstali in nekaj časa v tihi zbranosti molili za bolnikovo zdravje. Kardinal Agagianian na Koreji Kardinal Agagianian je s Formoze odpotoval na Korejo, kjer so mu pripravili veličasten sprejem. Ogledal si bo versko življenje na Koreji. Sestal se bo tudi z ministrskim predsednikom Svngman Rhee-jem. Na Koreji bo ostal osem dni. Katoličanka, članica visokega indijskega sodišča Gospa Ana Khandy je bila v indijski zvezni državi Kerala imenovana za članico vrhovnega sodišča. Ona je prva žena v Indiji, ki je dosegla to mesto. Po veri je katoličanka in pripada sirsko-malabar-skemu obredu. Proti komunističnim »posvetitvam« Berlinski kardinal Dopfner in ostali škofje Vzhodne Nemčije so izdali pastirsko pismo, v katerem obsojajo sodelovanje pri socialističnih »posvetitvah«. Znano je, da so nemški komunisti uvedli po- sebne obrede za mladino. S temi obredi hočejo izpodriniti vpliv verskih obredov. Škofje pravijo, da noben katoličan ne sme sodelovati pri socialističnem krstu, pri socialistični mladinski posvetitvi, pri socialistični poroki, pri socialističnem pogrebu. Sodelovanje pri teh obredih pomeni odpad od Cerkve. Cerkev Marije Kraljice sveta v Port-Saidu Leta 1937 je bila v Port-Saidu blagoslovljena Marijina cerkev. Dela so se potem nadaljevala. Sedaj pa so cerkev posvetili v čast Mariji Kraljici sveta. Obrede je opravil škof Ivan Kapistran Caver, apostolski vikar v Aleksandriji. BARAGO NA OLTAR Velika skupna zadeva vseh Slovencev, doma in po svetu, bi morala biti skrb za proglašenje blaženim božjega služabnika Friderika Barage, misijonskega škofa med Indijanci v Severni Ameriki, ki je umrl 19. jan. 1868. V ta namen se veliko dela v mestu Marquette v ZDA, kjer je bila Patru Frideriku v spomin! Ne bi bilo prav, če se ne bi tudi mi spomnili p. Friderika o. f. m., tragično preminulega v sredo 25. februarja v ul. Istria v Trstu. P. Friderik Kosič se je rodil pred 51 leti blizu Kopra v Istri. Tega znanega franči-škana-misijonarja smo se že spomnili v našem listu, ko je 7. jul. 1957 slovesno obhajal svojo srebrno mašo. Njegovo duhovniško življenje je nadvse vzorno, bogato, vzgledno. V svoji mladostni gorečnosti se je že kot riovomašnik povsem posvetil misijonskemu delu na Kitajskem, kjer je plodno deloval — kljub premnogim oviram — polnih 20 let. U-stanavljal in vodil je številne deške in dekliške šole ter katehumenate na različnih misijonskih postajah. Na tisoče in tisoče kilometrov je prevozil s svojim kolesom na misijonskih potovanjih, saj je bil njegov misijonski delokrog zelo obsežen. Na vse mogoče načine je Bog preizkušal vztrajnost, gorečnost in zvestobo svojega misijonskega delavca. Pretrpel je strašno mučenje. Šele na pol mrtvega so ga brezbožne oblasti izpustile in ga izgnale 1952. leta. Ob povratku v Evropo je p. Friderika sprejel v posebni avdijenci sv. oče Pij XII., ki se je z njim dalj časa očetovsko raz-govarjal. Ko je tajnik opomnil papeža, da je že minil čas avdijence, mu je ta odvrnil: »S kom se bom pogovarjal, če ne v prvi vrsti s svojim misijonarjem!« Tako je pokojnik žel priznanje za svoje delo pri najvišjem cerkvenem poglavarju. Po prihodu v Trst je bila p. Frideriku poleg drugega poverjena prvenstveno duš-nopastirska skrb za bolne in stare v frančiškanski župniji v ul. Rossetti. Pri tem svojem novem apostolatu je ves neugnan, vztrajen, goreč, delaven. Kako hiti vsak popoldan po ulicah ter -redno vsak mesec enkrat obišče vse svoje ljubljene bolnike! S svojo prirojeno ljubeznivostjo osvaja srca za Boga dušno in telesno strtih. Kot odličen poznavalec človeških duš je spreten, iznajdljiv. Ve za uspešne načine, kako priti v najglobji kotiček slehernega človeškega srca. Koliko miru, tolažbe, zaupanja vase jim prinaša s svojim prijaznim smehljajem; vceplja jim globoko spoznanje, da je trpljenje predragocen božji dar, ki ga je treba prenašali z veseljem. Kako hiti z mrzlično naglico v jutranjih urah vsak dan s kovčkom v roki, to je z misijonskim prenosljivim oltarčkom, k svojim dragim trpečim, da jim ponese kruh močnih. Do dvanajst in več sv. obhajil na dan! Kolikšna gorečnost! Do podrobnosti je izpel jamo njegovo organizacijsko delo za dim trpečih v maju. Vsi njemu poverjeni bolniki in starčki v župniji milostne Matere božje prisostvujejo vsaj enkrat v letu službi božji. In koliko jih je! Lepa, prostorna cerkev je povsem napolnjena. Čudovit ganljiv pogled! P. Friderik je sredi med njimi. Ves njihov je in oni vsi njegovi! Kot izkušen moderen misijonar ve, v čem je skrivnost dušnopastirskega uspeha: obvladati je treba jezike! Kako se trudi za njih dobro poznanje! Poleg znanja kitajščine, italijanščine, francoščine, angleščine se trudi za boljše obvladovanje slovenščine. Saj ima opravka tudi s Slovenci. Ti. so mu za tozadevno razumevanje še prav posebno hvaležni! Sedemindvajset let plodovitega apostolskega dela, to je kratka, a vsebinsko bogata bilanca: oznanjevalec krščanske bla-govesti med poganskimi Kitajci, ljubezniv in dobroten oče bolnih, grešnih in žalostnih; vse za druge — zase nič! P. Friderik pač ni prišel praznih rok pred božji sodni stol. Slava njegovemu spominu! Veličasten pogreb, ki se ga je udeležil poleg nepregledne množice ljudstva in o-gromnega števila duhovnikov tudi sam prevzvišeni tržaški škof msgr. A. Santin, je bil v petek 27. februarja živa priča, kakšen ugled in kakšno priljubljenost je, užival skromni frančiškan-misijonar p. Friderik. Bog mu bodi bogat plačnik! V trpljenju preizkušeni 81-letni materi, številnim sorodnikom ter vsej frančiškanski družini izrekamo ob bridki izgubi naše najglobje sožalje. ................................. | ..Katoliški glas“ v vsako | slovensko družino I : njegova škofijska stolica in kjer je tudi pokopan. Pa tudi drugod po svetu, kjer so večje naselbine naših ljudi, je živa ta zadeva. Zlasti v Argentini je mnogo zanimanja za to našo skupno stvar. Da bi med našimi ljudmi v zamejstvu in po svetu vzbudili zanimanje, so začeli v Buenos Airesu izdajati Baragovo knjižnico. Prva knjiga je že izšla pod naslovom »Barago na oltar«. Pripravlja se že tudi druga in tretja knjiga, kjer bo Baragov življenjepis in drugi spisi, ki jih je napisal velik apostol Baragove zadeve, pokojni dr. p. Hugo Bren, frančiškan. V knjigi »Barago na oltar« je najprej dr. Filip Žakelj, spiritual v slov. semenišču v Argentini, orisal Baragov lik in njegovo osebnost, kot ise nam kaže v njegovih pismih in v njegovem delu doma in v misijonih. Baraga je res svetniški mož, ki se je ves predal delu za rešitev duš in z nadčloveškimi žrtvami šinil božje kraljestvo med indijanskimi rodovi Severne Amerike. Slovenci smo lahko ponosni, da je naša zemlja dala sv. Cerkvi takega misijonarja in Indijancem takega kulturnega delavca. Poleg orisa Baragove podobe, ki obsega skoro 120 strani, so v knjižici še razne molitve za njegovo proglašenje blaženim, kot molitvena ura, devetdnevnica in drugo. Mi Slovenci, njegovi rojaki, smo posebno poklicani, da prosimo Boga, naj poveliča tega svetniškega moža s čudeži. Priporočajmo se mu, v naših pp|Eeba.h.. Da. bo naša priprošnja bolj zaupna, sezimo po knjigi »Barago na oltar«, da bomo Barago bolj poznali. Knjigo dobite v Gorici na upravi Katoliškega glasa, v Trstu pa v Marijanišču na Opčinah. Cena 450 lir. Ne stojmo brezbrižno ob strani v tako veliki naši skupni zadevi. Zanimajmo se za Barago tem' bolj mi v zamejstvu in po svetu, ker v domovini se ne morejo tej zadevi tako posvetiti, kot bi se lahko v drugačnih razmerah. Knjigo »Barago na oltar« v vsako slovensko hišo! Vsak naj si po svojih močeh prizadeva, da utira Baragi pot do oltarja! Ne U a ts eui it ivor P hn P k taji Sija t o vila kol oz 1 i »it- to *ica i iin, Koi dre , bic >e, Vi Ver, je km 'n , 'čni bil ie bii ^gc Hi , froc, ! ir h , trt, Uq 'oje 'eva '■ni IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Diskusija glede delovnega urnika V preteklem tednu so v Zagrebu zaključili večtedensko diskusijo glede spremembe delovnega urnika. Mnogi so se namreč pritoževali, da jim nalaga sedanji delovni umik prevelike žrtve s prezgodnjim vstajanjem. Povečini namreč začno vsi obrati v Jugoslaviji delati že ob 6h zjutraj ali najkasneje ob 6h in pol. Mnogi so zelo oddaljeni od delovnih središč in morajo vstajati ob 4tl in še prej, da pridejo za časa na delo. Ob dveh pop. so sicer že prosti, a proste ure jim že greni misel na zgodnje vstajanje. Diskusija v zvezi z delovnim urnikom je nastala kot posledica posebne akcije za povečanje delovne storilnosti, ki je v razmerju z drugimi evropskimi državami v Jugoslaviji še vedno zelo nizka. Kljub želji delavcev, naj bi se vpeljal urnik, ki je v veljavi na Zahodu, so sindikati željo delavcev zavrnili z motivacijo, da bi bila z novim urnikom delovna proizvodnja še manjša, in tudi s pretvezo, da v Jugoslaviji ni dovolj nočnih lokalov, kjer bi delavci lahko »ubili« svoj prosti čas. Istočasno so tudi v Beogradu zaključili tridnevno posvetovanje o produktivnosti dela, katerega se je udeležilo okrog dva tisoč inženirjev in tehnikov iz raznih krajev Jugoslavije. Tudi na tem posvetovanju so ugotovili, da rezultati dela niso povsem zadovoljivi. Z boljšo organizacijo dela bi se lahko dosegli tudi boljši rezultati. Nove elektrarne v Jugoslaviji Titova vlada je sklenila, da bo letošnje poletje začela postavljati tri nove vodne elektrarne, ki jih v splošnem, že odobre- nem gospodarskem načrtu, ni. To naj bi bilo potrebno zaradi vedno naglej šega gospodarskega razvoja v Jugoslaviji. Ena teh central bo v Bajini Bašči na Drini in bo dajala na leto milijardo 300 milijonov kilovatnih ur. Drugo, enako močno, naj bi sezidali pri Senju, tretjo pa v Makedoniji. Jugoslovanska državna letalska družba »JAT« (Jugoslovanski aerotransport) bo s 1. aprilom uvedla nove mednarodne zveze z raznimi evropskimi državami. Zveza mod Beogradom in Parizom bo trikrat na teden, med Beogradom in Rimom pa dvakrat. Ta letala se bodo poleti ustavljala tudi v Splitu in Dubrovniku. for 1 Vi t»cr; ton V, »no lkdE vi tosti ►toh •bi *ho, ^11; V IJ»)o % , ®*to 1 k, «ko lfez] H Goi °Ve Mučeniška Madžarska Po zadnjih novicah naj bi bil v budim-peštanski ječi umrl tajnik kardinala Mind-szontyja msgr. Turscany, Dalje naj bi bile komunistične oblasti za nedoločen čas za-prle semenišče v Budimpešti pod pretvezo, da je nujno potrebno popravil, v resnici pa ker hočejo oblasti preprečiti P°" svetitev novih duhovnikov. Bogoslovci namreč ne kažejo nobenega navdušenj« do režimske organizacije tako imenovanih »Duhovnov miru«. Nekega semenišks" ga predstojnika so aretirali, bogoslovci pa poslali domov, da bi se premislili. Te novice, ki kažejo, da niso neosntf' vane, pričajo, da madžarski katoličan* kljub dolgoleLnemu zatiranju niso poz3' bili svoje odgovornosti do Cerkve in ga. Komunisti pa v njihovi zvestobi & veda vidijo zanemarjenje dolžnosti do d? žave. Ne marajo namreč priznali, da katoličan imel do Boga dolžnosti, terim se ne more in ne sme odpovedat’' '^tii •Or K : ^ H s *t Mg K, N N V I '*6I v Svetovno krščansko demokratsko gibanje Ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, je ideja svetovnega krščansko - demonskega gibanja — če že ni izšla iz vrst Igunskih politikov, čeprav je verjetno, je — našla prve in najbolj vnete zapornike in propagatorje ravno med'te-politiki. Razdrobljena in razcepljena hnja so šibka in neučinkovita, združe-pa pomenijo veliko moč. To vidimo I komunistih, ki dosledno in vztrajno kjo na tem, da komunizem kot ideo-lija in kot politično in sociološko giba- 1 ohranja enotnost ter nastopa kot sve-sna sila. Zato oponašajo Titu njegovo koliko drugačno pot »v socializem« kot oznanja Hruščev in Mao in ne vidijo
  • ati to delo potrpežljivo in previdno. L. P. Samostan sv. Katarine na Sinaju Skupina ameriških znanstvenikov je skrbno preiskovala samostan sv. Katarine na Sinaju. Odkrila je najstarejše ostanke bizantinske umetnosti. Posebno bogata je knjižnica, ki vsebuje grške, sirske, georgij-ske, arabske in slovanske rokopise. Maršal Tito spet doma Po stodnevnem potovanju po daljnih in prostranih deželah A-zije in Afrike se je jugoslovanski predsednik Tito vrnil domov. Zadnja etapa je bila Grčija. Po razgovorih na otoku Rodosu z grškimi državniki je z »Galebom« zaplul v solunsko pristanišče ter od tu nadaljeval pot s sinjim vlakom proti Beogradu. Med potjo se je ustavil v Skoplju, kjer je imel prvi govor. V polemičnem tonu je zavračal hude obtožbe sosednih komunističnih voditeljev Albanije in Bolgarije, katere je obtožil, da rovarijo proti Jugoslaviji po navodilih od zunaj. Še bolj oster in polemičen govor pa je imel Tito v Beogradu, kjer je odgovarjal na napade, ki so jih iznesli proti jugoslovanskemu režimu na XXI. kongresu KP v Moskvi sovjetski in drugi zastopniki. Kot znano so Tita prikazovali kot agenta imperializma, ki za svoje delo dobiva ameriško pomoč. Mikojan pa je celo dejal, da če hočejo,’ga lahko oni (Sovjeti) vsak trenutek podkupijo za sto milijonov dolarjev. — Na vse to je maršal odgovoril, da so vsi poskusi izolirati Jugoslavijo zaman. O Balkanskem paktu je dejal, da ga trenutno njegova vlada ne misli poživiti. Zelo ostro je nastopil proti albanskim voditeljem, ki so zadnje čase začeli pogrevati ozemeljske zahteve pa Makedoniji ter na široko rovariti med albansko manjšino v Jugoslaviji. Opozoril jih je, da če se to ne bo prenehalo, bo njegova vlada to vprašanje sprožila pred Združenimi narodi (OZ N). F I L M Das Madchen Rosemarie je nemški film, ki je na filmskem festivalu v Benetkah napravil precej hrupa. Rosemarie je preprosto dekle, ki jo ambicija kmalu povzdigne do bogastva in »slave«. V njenem razkošnem stanovanju se zbirajo visoki predstavniki nemške industrije. Ti ji v svoji neprevidnosti razkrivajo vse svoje načrte, ki jih zvito dekle registrira na magnetofone, katerih je njena soba polna. Toda prav to jo na koncu privede do smrti; neko noč jo namreč nekdo izmed njenih prijateljev zaduši s svileno nogavico. Film pogumno obsoja družbo, ki zaradi lastnih koristi žrtvuje vse tiste, ki se ji zoperstavljajo. Na drugi strani prikazuje dekleta, ki so v svoji neprevidnosti podobna metuljem: ti letajo okrog plamena, da zgorijo. Oba problema sta prav dobro prikazana in se sijajno prepletata. Pozorišče filma je današnja Nemčija, ki se je dvignila iz ruševin, a ne iz egoizma in hinavstva. Vendar pa hoče film poudariti tudi to, da se slični dogodki lahko pripetijo kjerkoli, ne samo v Nemčiji. Obsodba se ne nanaša na nemško družbo, temveč na vsako družbo, ki sta ji lastna korist in ugled prva in edina skrb. Rešitev problema pa v filmu ni pozitivna, kajti drug metulj je že pripravljen, da prevzame mesto prvega, ki je zgorel. Slični dogodki se bodo torej ponavljali. Čeprav se ne more govoriti o Rosemarie kot o umetniškem filmu, vendar smemo reči, da je zelo dober, zlasti v scenariju in scenografiji, če pomislimo, da prikazuje resnične dogodke, moramo priznati scenografu in režiserju pogum, ker sta si upala postaviti na platno film, ki tako neusmiljeno obsoja visoke družbene sloje. Naslovno vlogo igra Nadja Til-ler, ki je s tem filmom nenadno zaslovela. A tudi drugi igralci ne zaostajajo za njo. Zaradi svoje vsebine in problema, ki ga obravnava, je film primeren le za odrasle. črna orhideja je ameriški film, ki so ga prikazali na zadnjem beneškem festivalu. V njem nastopa Sophia Loren, ki je za svojo igro dobila nagrado Volpi. Film ima vse točke, da bi bil lahko zelo dober. V gangsterjevo vdovo se zaljubi vdovec, ki ima že odraslo hčer. Prav to ovira njeno ljubezen. A nazadnje jo »črna orhideja« omehča s tem, da pripra- vi njenemu očetu okusno jed. Ta nenadni in nepričakovani deus ex machina pa je prav tisto, kar pokvari celo zgradbo filma. Ker se je zdelo prej nepremagljivo, je potem v hipu odstranjeno; torej srečen konec za problem, ki bi se lahko globlje razvijal. To je pomanjkljivost scenarije, ki teče gladko skozi celoten film, dokler se ne poruši ob nenadnem koncu. Vlogo vdovca odlično igra Anthony Quim, ki je sicer priznan in slaven igralec, vlogo »orhideje« pa Sophia Loren, pri kateri je opaziti viden napredek. Zelo skrbno je tudi pripravljena režija Martina Ritta. Skoda, da je prav konec pokvaril celoten vtis filma. Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu vabi k duhovniški pripravi za veliko noč Govoril bo preč. g. Vidmar dne 15., 16. in 17. marca ob 19.30 v kapucinski cerkvi na Montuzzi. VZORNI TEDEN V GORICI. Od srede II. t. m. zvečer do prihodnje nedelje 15. t. m. se vrši v Gorici Vzorni teden za dekleta in žene. Vodi ga misijonar č. g. Savelj. Pridige so zvečer ob 8. uri pri Starem Sv. Antonu, zjutraj ob 6h pa v stolnici. Zaključek tedna bo v nedeljo ob 4" pop. z zadnjo pridigo in blagoslovom pri Sv. Antonu. — Dekleta in žene, ne zamudite prilike, da se lepo pripravite na velikonočno spoved in sv. obhajilo! Nova knjižica »MI IN NAŠI OTROCI« se dobi v Gorioi v Katoliški knjigami, v Trstu v knjigarni Fortunato in na upravi Knjižic v župnišču v Dolini. Cena te knjižice je 100 lir. Belgijski katoliški časopisi Belgijski katoličani imajo 40 časopisov, ki se tiskajo v 1,048.000 izvodih. Od teh jih je 29 v francoskem, 10 v flamskem in 1 v nemškem jeziku. Radio Trst A od 15. do 21. marca 1959 Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... — 15.40 Poje zbor iz Globasnice. — 17.00 E. Cavacchioli: Pier-rot, uslužbenec v loteriji, komedija v treh dej.; igrajo člani RO. — 19.00 Nedeljski vestnik. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve: (11) »Jože Pogačnik«. — 22.30 Poje zbor Ljubljanski Zvon. Ponedeljek: ' 14.30 Teden v svetu. 19.00 Pisani balončki. — 20.30 Respighi: PLAMEN, opera v treh dej.; v prvem odmoru, približno ob 21.20: Opera, avtor in njegova doba; v drugem odmoru, približno ob 22. uri: Mala literarna oddaja. Torek: 18.10 Simfonični koncert orkestra Tržaške Filharmonije, Glazunov: Stanka Razin; Gershvvin: Koncert v F za klavir in orkester. — 21.00 Postno predavanje - Lojze Šuštar: »Kako se duhovniško posvečenje pokaže v našem življenju«. — 21.30 Koncert basista Vinka Petrina. — 22.00 Obletnica tedna - Miran Pavlin: Pred 240 leti je Trst postal svobodno pristanišče. Sreda: 18.10 Brahms: Simfonija št. 3 v F Duru. — 19.00 Zdravstvena oddaja. —■ 20.30 Slovenske instrumentalne zasedbe. — 21.00 HLAPCI, drama v petih dej,, ki jo je napisal Ivan Cankar; igrajo člani Radijskega odra. Četrtek: 8.30 Slovenski narodni motivi. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Drago Štoka: »Sveti Jožef v legendi in običajih«. — 15.30 Beethoven: Sonata št. 6 v A Duru. — 17.00 Giovaninetti: »Noro zlato«, komedija v dveh dej.; igrajo člani SNG. — 21.00 Postno predavanje -Lojze Šuštar: (11) »Družinsko življenje kot posledica zakramenta svetega zakona«. — 21.30 »Potovanje na Mesec« - 18. in zadnja slika. — 22.20 Berlioz: Fantastična simfonija, op. 14. Petek: 18.00 Radijska univerza - msgr. Jakob Ukmar: Problem ločitve zakona po kanonskem pravu - (1) »Cerkvene sodnije in zbirke postav«. — 18.10 Hačaturjan: Koncert za violino in orkester. — 19.00 Širimo obzorja. — 21.00 Umetnost in prireditve v Thstu. — 22.00 Poslednji dnevi slovenskih književnikov - »Ivan Cankar«. — 22.15 Koncert tenorista Janeza Lipuščka. Sobota: 16.00 Novelist tedna, ureja Martin Jevnikar. — 18.00 Oddaja za najmlajše — Neva Rudolf: »Prišla je pomlad«. — 21.00 »Rdeči mak«, dramatizirana zgodba, ki jo je napisal Mirko Javornik; igrajo člani RO. — 22.20 Mendelssohn: Simfonija št. 5. Malater jev a vdova pripoveduje ^IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII fr svoji tisočletni borbi za neodvisnost ‘ ihtela Madžarska nikoli izrednejšega ^hitelja svobode, kakor je bil Pal Ma-voditelj upornikov proti Sovjetom, t se je prikazal na pozorišču uporniške ; džarske, je bil malokomu znan, toda ' | teden dni je postal oboževanec vse T^ske, črna ovca komunistične partije ^ ^geodama osebnost vsega sveta. Val ličenja je zajel ves svobodni svet, ' so v preteklem juniju Sovjeti javili o smrtni obsodbi junaškega častnika, t ‘tri j a Malater nam govori o lom iz-^ilnertl preizkušenem Madžaru, ki je * Nen mož, in o mučcniški dobi mad-0 zgodovine, v kateri je živel. Njeno „ Prosto in v vsei kruti resničnosti v vsej pripovedovanje spada brez dvo- btrio 'hod klasična dela današnje dobe. al Malater, junak madžarske vstaje L u 1956, se je najprej boril preti sa- sebi, da je nato lahko nastopil proti Sovjetom. Njegova žena Marija Malater odkriva brez vsakega olepševanja, njegove notranje borbe in govori v imenu vseh žena, ki so bile zapletene v zadnjo tragedijo ogrskega naroda. * To je zgodba mojega moža polkovnika Pala Malaterja, ki je bil v letu 1956 voditelj madžarske vstaje proti Sovjetom. Sedaj, ko so ga umorili — komunisti so naznanili njegovo smrtno obsodbo v preteklem juniju — mu ne morem več škodovati, če povem njegovo in svojo zgodbo. Hočem, da svet izve vso resnico. Najine družine so se že dol j časa poznale, toda jaz sem se srečala z Mala-torjem, ,ko mi je bilo 21 let. V tistem času sem bila uboga in brez doma, begunka v lastni domovini. Bilo je v aprilu leta 1945 in sovjetska vojska je na svojem zmagoslavnem pohodu proti zapadu že prešla moje rojstno mesto Kassa. Moja družina je pripadala srednjemu ogrskemu sloju, ki so ga Sovjeti smatrali za sumljivega. Sovjetske oblasti so od danes do jutri zasegle vse naše premoženje in zaukazale mojo aretacijo. Toda posrečilo se mi je, da sem jim zbežala in najprej na vozu sena in pozneje peš dosegla mesto v južni Madžarski, Debrecen. Toda na mestu hiše mojih sorodnikov in znancev nisem našla drugega kot' kadeče Se razvaline. Bila sem sama, popolnoma sama. Moj oče je umrl, ostali člani družine so se porazgubili, Bog sam vedi kam. Spomnila sem se, da so mi nekateri prijatelji iz Kasse dali ime kapetana Pala Malaterja, ki je v tistem mestu poveljeval prvemu bataljonu ogrskih obmejnih stražnikov. Čeravno ga nisem nikoli videla, je bila v tistem trenutku edina oseba, na katero sem se lahko obrnila za pomoč. Ko som povpraševala po njem ■ stražo pred njegovim stanom, mi straža ni dovolila naprej. Zdela sem se mu sumljiva. Noč sem prebila na kupu slame v neki zapuščeni stavbi. Imela sem umazan in od solz progast obraz. Nosila sem stare čevlje in mamino obleko. (Vsa madžarska dekleta so se tako oblačila, če so hotela neopažena mimo sovjetskih vojakov). Morda bi nikdar ne vstopila, da ni Malater v tistem trenutku prišel na prag. Visok — 1 meter in 95 — sijajne zunanjosti, gotovih in mirnih kretenj, je kazal več kot svojih 28 let. Zadostoval mu je en sam pogled njegovih predirnih si- vo modrih oči, da je takoj razumel moj položaj in me povabil naj vstopim. »Sedite,« mi je ukazal s svojim globokim glasom in jaz sem se naenkrat počutila mirna in gotova ob njem. »Čakal sem vas.« Zvedel je o moji aretaciji in o mojem begu in me vprašal, kaj nameravam. Povedala sem mu, da bi rada dosegla Sopron, kjer sem domnevala, da bom našla mamo in sestre. »To je nemogoče,« mi je odgovoril z neizpodbitno govostjo, »morala bi prekoračiti vso Ogrsko.« V Budimpešti in vzhodno od nje so se bili hudi boji med ruskimi in nemškimi četami. Ni bilo mogoče, da bi kdo prekoračil tista področja. Za sedaj, je dejal, morate ostati tu. Pomislil je nekoliko in mi nato ponudil mesto strojepiske v uradu svojega polka, da mi je s tem preskrbel vsakdanji kruh. Njegova pozornost pa ni bila še zaključena. Še isti dan mi je dobil stanovanje v neki prijazni kmečki hiši. Komaj sem stopila v svojo sobo, ko je gospodinja potrkala in mi prinesla šopek rož. Bile so šmarnice, Bog sam vedi kje dobljene v mestu razdejanja. Na vizitki, ki jih je spremljala, je bil napis: »Pogum, Marija. Lahko noč. P.M.« * Tedni, ki so sledili, so bili tako sladko boleči, da sem jih komaj prenašala. Čeravno sem bila med tujimi ljudmi, v pol razrušenem mestu in zaposlena od jutra do večera z delom, ki je postavilo na trdo preizkušnjo moje zmožnosti, je vse okrog mene pelo in vriskalo in vse se je začelo in končalo z enim samim imenom: Pal Malater. Vse njegovo obnašanje je bilo izredno. Prikupne zunanjosti je. izražal nežnost in obenem izredno moč. Njegove oči so bile zdaj mehke in dobre, zdaj zopet sem v njih brala jekleno moč in voljo. Pri delu je bil z menoj zelo uraden, toda v prostih urah sva bila vedno skupaj. Nikdar ni izkoristil mojega položaja, čeravno sem bila ženska brez vsake obrambe. Čez mesec dni je Pal omenil najino poroko. Bila sem v dvomu. Njegova družina je že 300 let izpovedovala protestantsko vero, medtem ko je moja družina bila strogo katoliška, šolala sem se v zavodu redovnic, kjer sem dobila dobro krščansko vzgojo, zato sem polagala veliko važnost na svetost zakona. Toda SKPD v Gorici vabi na kulturni večer, ki bo v torek 17. t. m. ob 20.30 v Marijinem domu na Placuti. Španijo in Portugalsko, z znamenitimi procesijami velikega tedna bo v svojih barvnih posnetkih prikazal dr. Branko Agneletto iz Trsta. PRIDITE! Seja pokrajinskega sveta V soboto 7. marca se je v Gorici sestel pokrajinski svet na izredni seji, ki je bila v glavnem posvečena vprašanju deželne avtonomije. Krščansko-demokratični svetovalec Coceani je v začetku seje obsodil demonstracije dijakov in obenem predložil resolucijo, v kateri obsoja ravnanje južnotirolskih Nemcev. Resolucijo so sprejeli s štirimi vzdržanimi glasovi. Socialistični svetovalec Cappello je nato predlagal, naj se sestanejo tržaški, gori-ški in videmski pokrajinski svetovalci ter določijo delegacijo, ki naj bi šla v Rim z zahtevo po čimprejšnji ustanovitvi avtonomne dežele. Nastopili so nato razni govorniki s svojimi predlogi, med drugimi tudi dr. Andrej Makuc, ki je rekel, da bi se moralo tudi pri nas kot drugje po svetu urediti vprašanje narodne manjšine in njene enakopravnosti s posebnim zaščitnim zakonom. — Prihodnja seja bo 14. marca. Položaj v livarni SAFOG Livarna SAFOG je v preteklem tednu dobila novega generalnega ravnatelja dr. Francesca Ghisolija, ki je nadomestil prejšnjega ravnatelja ing. dr. Luigija Vratna, ki je odstopil zaradi slabega zdravja. Ostal j>a bo še nadalje v podjetju, a v manj odgovorni službi. Na sestanku članov notranje komisije, ki so jo sklicali, so razpravljali tudi o novih naročilih za Chatillon, ki jih mora livarna izpolniti do leta 1960. Kljub temu naročilu pa ne bodo mogli zaposliti vseh delavcev, ki že tako delajo po skrčenem delovnem umiku. Sklenili so, da bodo oddelek za lito železo popolnoma odstranili, ker se je izkazal za zastarelega in ne odgovarja več potrebam današnjega časa. Razširili in obnovili pa bodo livarno jekla po zadnjih izsledkih modeme tehnike. Ravnateljstvo je na tem sestanku tudi izjavilo, da je v podjetju še vedno 300 delavcev preveč in da se bo podjetje normaliziralo le tedaj, ko bo število delavcev padlo. Na vprašanje sindikalnih predstavnikov, kaj nameravajo ukreniti z odvišnimi delavci, ravnateljstvo ni dalo odgovora. 972 milijonov za šolska poslopja na Goriškem Ministrstvo za javna dela je sporazumno z ministrstvom za vzgojo odobrilo znesek 972 milijonov lir za' gradnjo in popravila šolskih poslopij na Goriškem. V tem načrtu je zainteresiranih 19 goriških občin s skupnim številom 42 šolskih poslopij za otroške vrtce, osnovne šole, tehnične in industrijske šole, liceje. Ponekod bodo šolska poslopja šele zgradili, drugod samo prenovili. Obljubo, ki jo je dal minister Togni Goričanom ob priliki o-tvoritve tehnične šole dne 18. ja- nuarja, je tudi zvesto držal. To je največja vsota, ki jo je kdaj koli prejela naša pokrajina v šolske namene. Od slovenskih občin bo iz tega sklada dobila denarno pomoč za gradnjo poslopij le števerjanska občina, in sicer 1,8 milijona lir za ureditev šol v Steverjanu in na Va-lerišču. Študentje tekmujejo Študentje morajo imeti tudi razvedrilo po mučnem učenju in najlepše in najbolj zdravo razvedrilo je ravno šport. Vsako leto goriške šole tekmujejo v lahki atletiki, a že dolgo ni bilo v programu tekmovanja v odbojki; letos pa so študentje odprli športno sezono z odbojko. Prišla je sobota in kljub dežju se je nabralo precejšnje število študentov v veliki telovadnici na trgu Katerini. Ko se je začela prva tekma, so študentje pazljivo sledili igri med moštvi italijanskega učiteljišča in realne gimnazije. Toda gledalci niso bili zadovoljni s slabo in počasno igro in pričakovali so vsi tekme med slovenskim licejem in tehnično italijansko šolo; in res, komaj so stopili na igrišče igralci teh dveh šol, je zadonel v dvorani dolg in prisrčen aplavz. Po sodnikovem žvižgu se je začela tekma. Bila je taka kakor smo si jo želeli, zelo hitra in lepa. Obe moštvi sta se borili z vsemi močmi in vsaki lepi akciji so gledalci burno ploskali. Naši študentje so zelo lepo odigrali in želi aplavz vseh navijačev. Tekma se je zaključila z zasluženo zmago slovenske šole, ki je premagala nasprotnike z lepim rezultatom 2-0. Ostale tekme, ki so sledile, pa niso bile ne lepe in niti ni bilo toliko ploskanja, število gledalcev se je skrčilo, saj po tekmi med slov. šolo in tehnično so študentje povečini izginili. Niso še zamrli pogovori o sobotnem tekmovanju in že je bilo v ponedeljek na Livadi ob precejšnjem številu dijakov in profesorjev tekmovanje v teku čez dm in stm med slovenskimi dijaki. Bili sta dve skupini, ki sta morali preteči: prva 1400 m in druga 800 m. V prvi skupini so tekmovali starejši tekači in pni je prišel že mnogoletni zmagovalec An sel mi Ernest z časom 4’26”8/10, sledili so ostali. Rezultati: 1. Anselmi - čas 4’26”8/10 2. Cej Jožef 4’29'’8/10 3. Čemic Ivan 4’30”4/10 4. Terpin Marjan 4’38" V drugi skupini je nepričakovano zmagal Kerševan z dobrim časom, sledili so še Devetak Venceslav, Vidimar Jožef in nato vsi ostali. Po teku je bila za vse tekmovalce pripravljena mala južina! Marko Odkup ljudskih stanovanj na Goriškem Predsednik zavoda za ljudske hiše je na zadnji tiskovni konferenci obrazložil postopek za odkup stanovanj v ljudskih in drugih stanovanjskih hišah. V poštev za odkup pridejo vse tiste stanovanjske hiše, kjer se bo vsaj 7/10 družin izjavilo za odkup. Preostale 3/10 stanovalcev pa se bodo morale vseliti v hiše, ki ne bodo šle v odkup. Posamezne družine imajo pravico do stanovanja v velikosti 18 tv. m za vsako osebo. Kdor razpolaga z več- jim stanovanjem, si bo moral izbrati drugo, manjše. Na Goriškem bo prišlo v poštev 757 stanovanj za odkup. Kdor prevzame stanovanje v odkup, ga bo lahko plačal takoj ali pa v mesečnih obrokih po 4.500 lir za dobo dvajsetih let. Jugoslovanske kokoši in jajca zopet v Gorici Zaradi kokošje kuge so oblasti pred časom prepovedale uvažanje perutnine in jajc v Gorico. Sedaj pa so v Jugoslaviji cepili veliko število kokoši in bolezen odpravili in zopet bomo videli po goriških ulicah tradicionalne jugoslovanske cajne s perutnino in jajci, katerih se bodo goriške gospodinje posebno sedaj pred prazniki zelo razveselile. Popravila na cesti Videm-Trbiž Da bi se zmanjšale cestne, nesreče, ki so tudi v naši pokrajini tako pogoste, so odgovorne oblasti sklenile popraviti in izboljšati marsikatero cestno omrežje. Tako je sedaj rimsko ministrstvo oddalo na dražbi gradbena dela na cesti Videm -Trbiž. Pri Portisu in Ospedalettu bodo cesto, ki je tam silno ozka, speljali izven naselij. Dela bodo stala 175 milijonov lir. Prijava dohodkov do 31. marca Goriški davčni urad je že razdelil o-brazce za davčne prijave za leto 1958. Med goriška podjetja je razdelil 7.079 o-brazcev (95 več kot lani), med zasebnike pa 1.466 obrazcev (3 več kot lani). Med severnimi kraji Italije je naša pokrajina najslabši davkoplačevalec, kar je znak šibkega gospodarskega razvoja. Prijavo so dolžni izpolniti vsi tisti zasebniki in podjetja, ki so imeli v lanskem decembru najmanj 240.000 lir dohodkov. Cas za prijave je do 31. marca. »Operacija črte« Kakor po drugih večjih mestih, tako so tudi v našem mestu v tem tednu začeli s tako imenovano »operaoijo črte«. Potom te akcije skušajo cestni organi seznaniti pešce z najnujnejšimi cestnimi pravili. V ta namen so v teh dneh prepleskali vse prehode za pešce čez cesto, tako da se nihče ne bo mogel izgovarjati, da črt ni opazil. Upajmo, da se bo ta akcija, ki je bila potrebna tudi za naše mesto, izkazala za koristno. Od kod apatičnost med rajbelj-skimi rudarji? V zadnjih letih smo rudarji v Rajblju večkrat morali stavkati za obrambo svojih pravic. Posebno zadnja stavka leta 1957, ki je trajala nad dva meseca, je naše rudarje močno razgibala. Sedaj pa gre z našo razredno zavestjo vedno bolj Pok. p. Friderik med sprejemom bolnikov v cerkvi navzdol. Zanimanje za sindikate močno pada. Kaj je temu krivo? Visoka življenjska raven gotovo ne, saj je lepo število mladeničev, ki pohajajo po vasi brez posla. Vzrok je nekje drugje. Prej sta oba sindikata nabirala prispevke tako, da je delodajalec sam pridržal prispevke za sindikat naravnost pri plači. Po zadnji stavki je pa stvar drugačna. Sindikati morajo nabirati prispevke po svojih zaupnikih od posameznih delavcev. Ta način pobiranja sindikalnih prispevkov je privedel do tega, da se prispevki zelo neredno stekajo. Delavci jih čestokrat niti nočejo več plačevati in so iz sindikatov izstopili. Zato pada število delavcev včlanjenih v sindikalnih organizacijah in pada tudi višina sindikalnih prispevkov. V tem oziru so občutno nazadovali posebno svobodni sindikati (CISL), dočim so social-komunisti dosti bolj zavedni in požrtvovalni; njih sindikat CIGL) je daleč nadkrilil svobodne sindikate. V notranji komisiji je zato svobodnim sindikatom (CISL) ostalo le eno mesto. To so gotovo huda dejstva. Po tej poti je nevarnost, da bodo sindikati popolnoma opešali in da bo delodajalec pridobil na moči in bo potem ravnal z nami kakor bo hotel. Nevarnost je tudi, da bodo social-komunisti dobili monopol med nami rudarji. Skrajni čas je, dragi tovariši rudarji, da se otresemo apatije in zaspanosti. Narava se bo prebudila. Tudi mi se moramo. Poživiti moramo naše zanimanje za sindikate in se zanje tudi žrtvovati. Kakor država ne živi brez davkov, tako tudi sindikati ne morejo živeti brez prispevkov! ... _ Tomaž testno manifestacijo. Na miren in dos jen način so šli v povorki od Doma 1 staniških delavcev proti trgu Unita in tod po Korzu do trga Garibaldi. No so transparente z napisi, naj vlada skrbi za učinkovite ukrepe, da bi se d' nil pristaniški promet, ki je v zadn; času zelo pade! in prizadel tudi nje. Barkovlje V soboto 28. februarja je na univ« v Pddovi promoviral za doktorja medic naš rojak Vladimir Viviani (Živec). Sl demu doktorju vsi Barkovijani iskit čestitamo in mu želimo obilo uspeha poprišču njegovega bodočega delovanj Dolina Tudi v Dolini smo imeli enkrat »j besa na zemlji« in sicer v nedeljo ca. To je le vesela igra, s katero so razveselili in presenetili Borštani. številni gledalci so bili izredno zadoV< ni, le popolnoma drug naslov bi ii zaslužila. To je bila popolna zmešnjl ,1 Na tiho nedeljo bo v cerkvi Brci' madežne na Pesku gospod škof posvetil novi oltar. Začetek posveti tvf| ob 16”. Začetek sv. maše ob 17.30. 5 Stoletnica Ane Bruggeri V Skednju je dne 5. marca praznovala v' vili Helena stoletnico rojstva gospodična Ana Bruggeri. Redovnice, ki to vilo oskrbujejo, so pripravile jubilantki prisrčno slavje. Pa tudi mestne oblasti so jo obiskale. Zjutraj je škedenjski župnik msgr. Rovis daroval v kapeli vile sv. mašo in razdelil vsem sv. obhajilo. Pozneje je jubilantki prišel čestitat sam tržaški škof msgr. San t in ter ji prinesel tudi brzojavko z voščili samega sv. očeta Janeza XXIII. Besedilo brzojavke je naslednje: »Ani Bruggeri, ki obhaja stoletnico svo- Pal ni hotel nič slišati o mojih ugovorih. Dva meseca potem, v avgustu leta 1945, sva se poročila v majhni katoliški cerkvi. Prve tedne sva preživela v neki kmečki hiši v bližini Szegedina v bojnem zatišju in v čudoviti lepoti cvetoče ogrske zemlje. »Ko bi mogla vse življenje preživeti v tem čudovitem miru,« je v tistih dneh večkrat dejal Malater, ko se je spomnil na burno življenje vojnih let. Potem sva začela najino vsakdanje življenje v Budimpešti, kamor je bil Pal premeščen. Ustanovila sva se v majhnem, za silo popravljenem stanovanju. Cez pet mesecev, ko sem že pričakovala svojega prvega otroka, so Pala premestili v Vac v 65 km oddaljeno mesto. Pred odhodom mi je obljubil, da se bo vrnil y Budimpešto ob rojstvu otroka, zame pa je bolje, da ostanem še v prestolnici, kjer je večja možnost za hrano in ostalo. Zaradi neprestanih inflacij je bilo tisto leto izredno hudo. Hrane ni bilo. Včasih sem uporabila vso Palovo plačo, da sem kupila kak kilogram kruha in oekaj škatlic vžigalic. Skoro vsak dan sem prekoračila vse mesto, da sem lahko dobila izdatno ko- silo pri Palovi teti Katalini, ki je prodajala družinske dragocenosti, da je lahko dobila hrano zase in zame. Kljub temu pa sem z vsakim dnem bolj hujšala. Ko sem bila v sedmem mesecu nosečnosti, me je Pal prisilil, da sem šla k svoji mami v Szegedin, ker je bil prepričan, da bom tani imela vso potrebno postrežbo. Otrok se je rodil v juniju 1946, mesec predčasno zaradi pomanjkanja, ki sem ga trpela. Vsekakor bil je fantek in vsi smo ga sprejeli z velikim veseljem. Malater je bil zadnji svojega rodu in z rojstvom sina je bilo njegovo nasledstvo zagotovljeno. Pal je bil v sedmih nebesih in tudi zame je bilo rojstvo sina Pavla — dali smo mu očetovo ime — najsrečnejši dan mojega življenja. Pal je bil zelo ponosen na svojega sina. Pisal mi je skoro vsak dan in ob nedeljah je prevozil v vlaku velike razdalje, da je lahko bil za kako uro doma. Prinašal je Pavlu raznovrstne igrače, mnogo prej kakor se je on sploh začel zanje zanimati. In ko je končno dobil stanovanje v Vacu in sva se s sinčkom tja preselila, njegovo veselje ni imelo mej. V letih, ki so sledila, je moj mož stalno napredoval v službi. To je pomenilo tudi neprestane selitve. V štirih letih smo se sedemkrat preselili. Malater je bil prvo povišan v majorja, nato v polkovnika. Naša družinica je sedaj narasla na pet članov. Sinu Pavlu sta sledili še dve deklici, Marika in Judika. Družila nas je velika ljubezen in Pal je ves prosti čas prebil z otroki, jih vzgajal brez vsake težkoče, jim pravil pravljice in se z njimi zabaval. Toda v jeseni leta 1950 je bil Pal znova premeščen in sicer v prestolnico Budimpešto in od tedaj se je naša družinska sreča začela krhati. DEKLETA, dijakinje, učiteljice in ostale gospodične so vabljene na duhovno obnovo, ki bo v nedeljo 15. marca ob 4h popoldne pri čč. šol. sestrah (Sv. Ivan). — Vabi vodstvo Dekliške zveze. RAVNATELJSTVO Višje realne gimnazije s slov. učnim jezikom v Trstu sporoča, da je treba vložiti prošnje za zrelostni izpit do vključno 14. aprila t. 1. — Pojasnila daje tajništvo Višje realne gimnazije v ul. Lazzaretto Vecchio 9/II. vsako dopoldne od 10. do 12. ure. jega rojstva, sv. oče iz srca vošči še mnogo božjih milosti in pomoči ter pošilja njej in njenim domačim svoj apostolski blagoslov.« Stoletna Ana Bruggeri se je ginjena zahvalila msgr. Santinu za toliko pozornost. Sledila so razna darila in tradicionalna torta s sto svečkami. 25 let v Iadjedelniški industriji Pretekli teden je v Združenih Jadranskih ladjedelnicah 98 delavcev in uradnikov praznovalo 25-letnico dela v teh podjetjih. Na tržaškem centralnem sedežu v ulici Cavour so zaslužnim uslužbencem priredili prisrčno slavje, katerega so se udeležili tudi svojci jubilantov. Predsednik Zveze ing. Domenico Pacchiarini je izrazil svoje zadovoljstvo in čestitke in nato razdelil nagrade 98 slavljencem. Pristaniški delavci protestirajo Tržaški pristaniški delavci so uprizorili v soboto zjutraj po tržaških ulicah pro- na odru in bosanska tetka ni bila e< ki jc težko pravo zadela. Vvc- priznal mladim Borštanom in njihovemu P serju! Doživeli ste lep uspeh s to J doma v Borštu, v Bazovici, na Kat velu in tudi v Dolini. Drugo zimo ali na jesen pa zopet pridite in nam z K igro lajšajte težave na zemlji. Sliši se,, da mislijo letos pripraviti Trstu »Slehernika«. Naše mnenje je, ga ne bi igrali samo enkrat na Rep tabru, ampak pozneje tudi po vaseh. Dolini ali Borštu je prav lep proS pred cerkvijo; prav tako v Skednju. Mavhdnjah, na Proseku in drugod, hernik« zasluži večji in večkratni usP kakor »Veliko srečanje«. OBVEST ,L J ŠMARNICE 1959. Duhovni* zveza v Gorici bo izdala no šmarnice »K Mariji nas klič1 ki bodo dotiskane do Veli noči. Za one, ki jih predna* čijo do Velike noči, bo cc 400 lir; pozneje pa bodo st* 600 lir. — Prednaročila sp1 jema uprava Katoliškega gl v Gorici, Riva Piazzutta št. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolp* trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mol1 Tiska tiskarna Budin v Gorici VELIKA NOC 1959 J PREDSTAVLJAMO VAM NOVO POMLADANSKO BLAGO v trgovini PITASSI GORICA - KORZO VERDI 38 - GORICA POVRŠNIKI • OBLEKE • KOSTIMI • JOPICI za moške - ženske in otroke PO NAJNIZJIH CENAH — OGLEJTE SI NASE IZLOZBE, DA SE PREPRIČATE! —