GLASNIK ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA BULLETIN CFSLO/HME ETHNODQCALSOCIETY UDK39/4g7.12//05/ GLASNIK SED LETO 23/1983 ŠT. 3 - 4 STR. 57- 112 LJUBLJANA FEBRUAR 1984 ETNOLOŠKO RAZISKOVANJE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM MED 1945 IN 1983 V etnološkem raziskovanju Slovencev na Madžarskem lahko razlikujemo tri večja obdobja: 1. pred prvo svetovno vojno, 2. med obema vojnama, 3. po drugi svetovni vojni. V prvem obdobju (od 12. stoletja do 1920) so živeli Slovenci na Ogrskem zlasti na področju med Muro in Rabo. Leta 1920se je večji del teh Slovencev priključil h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev v pokrajini Prekmurje. Najsevernejši del pokrajine med Muro in Rabo — blizu 94 km2 med Srebrnim bregom in reko Rabo pri Monoštru — je ostal v Madžarski. Od takrat se to področje imenuje Porabje, Slovensko Porabje, njegovi prebivalci pa rabski oziroma po-rabski Slovenci. V vaseh Gornji Senik (Felso-szölnök), Doljni Senik (Alsöszölnök), Sakalovci (Szakonyfalu), Slovenska ves (Räbatötfalu), Šte-vanovci—Otkovci (Apätistvänfalva—Üjbaläzsfal-va), Andovci (Orfalu), Verica—Ritkarovci (Ketvölgy), v mestu Monošter (Szentgotthärd) in drugod po Madžarskem živi okrog 5000 Slovencev. Če primerjamo število etnoloških člankov v treh razdobjih, lahko ugotovimo, da se je njihovo število znatno (6-7-kratno) povečalo po letu 1945. V 19. stoletju in v začetku 20. stoletja je bila večina člankov napisana v madžarščini. V slovenščini je bil napisan en sam članek, in sicer spod peresa Antona Trstenjaka, ki je I. 1884 objavil „Jok pri Letnik 23/1983 končujemo z dvojno številko Glasnika. Te navade do sedaj nismo poznali, vendar pa smo po njej posegli zato, da se izdaja lanskoletnih številk ne bi vlekla v nedogled. Ob zaključku letnika pa še to: Uredništvo se je ves čas trudilo, da bi kljub težkim gospodarskim pogojem ohranilo Glasnik na dostojni ravni. V marsičem nismo uspeli. Izjalovile so se nam letošnje tematske številke, že dolgo časa Glasnik ne prinaša več etnološke bibliografije, zaspala je rubrika Polemike itd. Priznati moramo, da temu ne botrujejo samo finančni vzroki, ampak tudi neodzivnost bralcev in sodelavcev, oz., da je bila skrb za Glasnik prepuščena zelo ozkemu krogu sodelavcev. Glede nato, da je Glasnik trenutno edina ažurna (čeprav je tudi daleč od tega) etnološka revija na Slovenskem, se tako slabemu odzivu lahko samo čudimo. Ali pa tudi ne. Novemu uredništvu želimo več sreče. Uredništvo Slika na naslovni strani: dr. Valens Vodušek po snemanju v Ritkarovcih v Porabju, 6. marca 1970. Foto Mirko Ramovš. Fotografijo LX-XIX/26 in negativ hrani sekcija za glasbeno narodopisje v Ljubljani. pogrebu” na Gornjem Seniku.1 Članek Valentina Bellosicsa je izšel tudi v nemški izdaji monografije o Avstro—Ogrski.2 Med obema vojnama je v slovenščini objavil krajše spise o „rabskih Slovencih” profesor prekmurskega rodu Vilko Novak.3 V tem času je napisal pomembna etnološka članka o odprtih ognjiščih in o lovu na brinjevke pri rabskih Slovencih prvi prekmurski znanstvenik, ravnatelj szom-bathejskega Muzeja Savaria Avgust Pavel.4 Profesor monoštrske gimnazije Kalman Vakarcs je v svojih spisih o monoštrskem okraju zapisal podatke tudi o ljudskem življenju v slovenskih vaseh.5 Po letu 1945 je bilo za etnologijo Slovencev na Madžarskem objavljenih okoli 60 daljših in krajših spisov. Več ko polovica je bila objavljena na Madžarskem, in sicer večina v slovenščini od domačih avtorjev. Prvi etnološki spis domačega avtorja je nastal pravzaprav že pred prvo svetovno vojno, objavljen pa je bil šele leta 1974. Rokopis kmeta Alojza Dravca iz Slovenske vesi z naslovom Narodna vera i navade v vesi je objavil Vilko Novak v zborniku Traditiones.6 V nekem svojem drugem članku je Vinko Novak napisal, da je ta rokopis „doslej najobsežnejše besedilo v porabskem narečju... njegova odlika je duhovito, zabavno, kritično, čeprav včasih moralizirajoče pripovedovanje... natanko opisuje ljudske šege in z njimi zvezana verovanja... V slovenski entološki literaturi nimamo tako prijetno, obenem pa temeljito napisanega podobnega spisa, pa še v narečju in od kmeta.”7 Po dolgem zatišju se porabski Slovenci od začetka sedemdesetih let naprej spet oglašajo s članki o svoji ljudski kulturi v tedniku Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem, Narodnih Novinah-Ljudskem listu in v Zvezinem letniku, Narodnem Kalendarju — Ljudskem koledarju. V teh publikacijah so zapisane pravljice, vremenske napovedi, pregovori, ljudske pesmi in podatki o „borovem gostiivanju”, pripovedke o monoštrski bitki, podatki o izdelovanju bučnega olja, česanja perja itd.8 Leta 1975 je izšel prvi zvezek „Etnografije južnih Slovanov na Madžarskem”, kjer je bil objavljen članek o ženito-vanjski šegi „podaraj”, pri katerem nevesta pobira darove pred poroko. V naslednjih petih zvezkih te publikacije je bilo objavljenih še šest slovenskih člankov (o ljudski meteorologiji na Gornjem Seniku, o pustnih šegah, o žetvi in mlačvi, o pridelovanju ajde, o etnoloških spisih v zvezi s porabskimi Slovenci in o Avgustu Pavlu).9 Polovico teh člankov so napisali domači avtorji, polovico pa etnologi iz Slovenije. Prvi etnolog iz Slovenije, Vilko Novak, se je zanimal za porabsko ljudsko kulturo že med obema vojnama. Njegovo prvo delo po drugi svetovni voj' ni, ki vsebuje tudi etnološke podatke, je knjižica Slovensko Porabje, ki sta jo izdala z Jožetom Maučecem.10 Vilko Novak je v tej knjižici na kratko opisal naselja, stavbarstvo, poljedelstvo, pridelovanje lanu, lov na brinjevke in prehrano v Slovenskem Porabju. Omenil je šege ob Lucijinem dnevu in božiču in opozoril na ostanek splošno 5 ' f > .) _i. O ^ J slovenskega narekanja, ko v Števanovcih „za to naprošene ženske objokujejo pokojnika”, v Sa-kalovcih pa „ženska počaka na pokopališču prihoda pogrebcev in jih pozdravi s posebno pesmij-° ”11 V članku Etnografski značaj Slovenskega Po-rabja iz leta 1948 pravi V. Novak „Največ se je 'Tiogel avtor opirati na Košičeve in Pavlove spise... ^ajobširnejše je poglavje o svatbah, na drugih Področjih pa se je bilo treba omejiti na naštevanje ter navajanje narečnih izrazov. Med življenjskimi šegami sta najobširneje opisana smrt in pogreb, rnnogo manj pa je o letnih šegah.”12 V naslednjih Petih člankih — leta 1948,1949,1958,1968 in 1970 " je Vilko Novak obravnaval raziskovalno delo Av-9usta Pavla (v treh člankih) in Jožefa Košiča (v dveh člankih) v slovenskih vaseh v okolici Monošt-ra.13 Leta 1975 je podal pregled vseh madžarskih spisov o prekmurskih Slovencih, leta 1977 pa Pregled etnoloških spisov o porabskih Sloven-eih.1“» v 4. zvezku Etnografije južnih Slovanov na Madžarskem je pisal o življenju in delu Avgusta Pavla.13 Vilko Novak je kot prekmurski rojak in naj-b°ljši poznavalec življenja porabskih Slovencev Papisal največ etnoloških člankov o Slovencih na Madžarskem. Pfva ekipa slovenskih etnologov iz Ljubljane je piskala Slovensko Porabje na Madžarskem leta '97i. Takrat so sodelavci Glasbeno narodopisne-9a inštituta in Inštituta za slovensko narodopisje ^ačeli sistematično raziskavo Slovenskega Poraja, ki je trajala več let. Zbrano gradivo je bilo °bjavljeno že v naslednjih letih. V prvem letniku zbornika Traditiones je Niko Kuret objavil podatke 0 Segah in navadah ob glavnih praznikih in drugih Pomembnih dnevih leta.16 Najobsežnejšo štu-'l0 o Ženitovanjskih šegah v Prekmurju s poseb-P|n} ozirom na Porabje je leta 1973 objavila Helena Ložar—p0(j|0gar i7 p0 v. Novaku je ta razprava "2a Avgusta Pavla spisi najobsežnejša razprava o ®nem samem predmetu iz porabskega življenja”.18 jnaga Kumer je leta 1975 v knjigi Pesem ovenske dežele priobčila 11 ljudskih pesmi iz ovenskega Porabja.19 V budimpeštanskem zbor-. Iku Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem j6 ^'ko Kuret leta 1977 objavil študijo o pustnih segah.2o ok^r mardžarskih raziskovalcev je o Slovencih \ ^ o lici Monoštra največ pisal Jözsef Csaba, ki je ed drugo svetovno vojno živel in deloval kot no-etn 'i Porniih Petrovcih. V tem času je zbira let 09radivo na prekmurskem Goričkem, pc in iUQ1945 pa v Slovenskem Porabju. Med leti 194f dir 982 je objavil šest člankov v madžarščini (o na Q, .a^lu 9ob, o čebelarstvu, o magičnih znakih \ . 'ki križa, o rožmarinu v ljudskem življenju itn/ kit s!1699 V s'ovenščini (Običaji v zvezi z vodnja-där. Sodelavec muzeja v Körmendu Käroly Ma-Drin ^ leta. 1®77 v slovenščini objavil članek c r,! e|ovanju in uporabi ajde pri Slovencih v Želez-AnikUPan'^'22 Pomemben je še članek arhitektke tva ^azdo o posebnostih naselij in stavbars-obiaV | Venskih vaseh Železne županije, ki ga je SDom --leta 1®87 v madžarskem časopisu ze eniško varstvo.23 V knjigi Jänosa Bärdosija c geografskih imenih v Železni županiji so zapisana tudi slovenska ledinska imena.24 Poleg tematskih člankov je bilo napisanih tudi nekaj teoretičnih člankov in sestavljenih nekaj bibliografij. Prvo etnološko bibliografijo „rabskih Slovencev” je leta 1935 v knjigi Slovenska krajina sestavil Vilko Novak.25 Prvi teoretski članek o „Vendskih (= prekmurskih) etnoloških raziskavah” je napisal Bela Bälint leta 1947, v času druge svetovne vojne, ravnatelj muzeja v Murski Soboti. Po njegovem mnenju „ etnološko zbiralno in raziskovalno delo med „vendi (= prekmurc) lahko opravljajo... predvsem tisti, ki enako govorijo vendski (= prekmurski) in madžarski jezik”. Do naslednjega pregleda je prišlo šele leta 1971, oziroma 1977, ko je bilo objavljeno predavanje Jdzsefa Csabe, ki ga je končal s temi besedami: „Raziskovanje in zbiranje bi lahko povezali z ustanovitvijo „Slovenskega etnološkega muzeja” na Gornjem Seniku ali v Monoštru, poimenovanega po dr. Avgustu Pavlu”. Ta zamisel seje uresničila leta 1983, ko je bil v Monoštru odprt Lokaln-ozgodovinski in narodnostni muzej. V muzeju je v postavitvi avtorice pričujočega članka dobila svoj prostor tudi razstava „Slovenci v okolici Monoštra”. Razstavljenih je 14 fotografij, ki jih je v slovenskih vaseh posnel Jözsef Csaba v 1940-ih letih.27 Vilko Novak je leta 1975 v zborniku Traditiones predstavil madžarske spise o etnologiji prekmurskih Slovencev, pomembnejše spise o porabskih Slovencih pa je prikazal v budimpeštanski Etnografiji južnih Slovanov... leta 197 7.28 Avtorica tega članka je med letoma 1978 in 1983 v več — v madžarskem in slovenskem jeziku napisanih — člankih opozorila na pomen etnološkega raziskovanja Slovencev na Madžarskem. V knjigi Slovensko Porabje je leta 1982 podala kratek pregled letnih in življenjskih šeg in izbor bibliografije o Slovencih na Madžarskem.29 Slovensko Porabje je danes v raziskovalnem območju Muzeja Savaria v Szombatheju. V rokopisni zbirki muzeja so rokopisi o naseljih, stavbarstvu, lončarstvu, poljedelstvu, šegah, verovanju in besedni umetnosti v slovenskih vaseh Železne županije. V fototeki je največ posnetkov o materialni kulturi. Fotografije prikazujejo stanovanjske in gospodarske stavbe, delovno orodje, poljedelstvo, čebelarstvo in lov. Manj je slik o družbeni in duhovni kulturi. Te so v zvezi z verovanjem, nošo, ljudsko umetnostjo in družino. V predmetni zbirki je največ poljedelskega orodja in kuhinjske opreme. Leta 1979 je Muzej Savaria odkupil in pripeljal v Szombathely brunarico z Gornjega Senika. Hiša bo v szombathejskem muzeju na prostem ponazarjala stanovanjsko kulturo Slovencev na Madžarskem v 18. stoletju. Na etnološkem oddelku Muzeja Savaria je od leta 1979 zaposlen kustos-etnolog slovenske narodnosti, ki raziskuje predvsem etnološko podobo Slovencev v Železni županiji. MARIJA KOZAR — MUKlC Opombe 'Anton Trstenjak, Navade v Prekmurcih (Jok pri pogrebu). Slovan. Ljubljana 1884, 341—342. 2Valetin Bellosics, Die Wenden im Zalaer und Eisenburger Comitat. Die öst.-ung. Monarchie inWort u. Bild IV. Wien 1896, 259—270. 3Vilko Novak, Pri rabskih Slovencih. Slovenec 1931, št. 235. Isti, Rabski Slovenci, Slovenija 1933, št. 6. Isti, Slovenci na Madžarskem. Vodnikova pratika 1935, 50—51 4Pävel Agoston, Nyilttüzhelyü konyhök o hazai szloveno-knäl. Ethnographia 1927,129—144 (= Odprta ognjišča v kuhinjah naših Slovencev). Pavel Avgust, Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev. Etnolog IV (1931), 125—145. Pavel Agoston, Rigäszäs a Vendvideken es az Orsegben. Ne-prajzi £rtes‘itö 1942, 141—163 (= Lov na brinjevke v Prekmurju in v Orsegu). 5Vakarcs Kalman, Tusköhüzäs a szentgotthärdi järasban. Etnographia-Nepelet XLIV. 139—149 (= Borovo gostuvanje v monoštrskem okraju). Isti A szentgotthärd-muraszombati ja-ras ismertetese. Szombathely 1939 (= Opis okraja Monošter-—Murska Sobota). 6Alojz Dravec, Narodna vera i navade v vesi. Traditiones 3. Ljubljana 1974, 166—174. 7Vilko Novak, Etnološki spisi o porabskih Slovencih. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, s. 46. 8Marija Kozar—Mukič, Česanje perja na Gornjem Seniku, Narodni kalendar—Ljudski koledar 1975, Budimpešta, s. 170. Ista, Pridobivanje bučnega olja na Gornjem Seniku. Narodni kalendar—Ljudski koledar, Budimpešta 1976, 169—170. Ernö Eperjessy, Spomin na monoštrsko bitko v slovenskih pripovedkah. Narodni kalendar—Ljudski koledar, Budimpešta 1977, 165—167. Pavlič Irena, Borovo gostuvanje v Slovenski vesi. Narodni kalendar—Liudski koledar, Budimpešta 1982, 194—196. 9Pavlič Irena, Podaraj. (Prispevek k slovenskim ženitovanj-skim šegam v Porabju). Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. Budimpešta I. 1975, 149—155. Niko Kuret, Pust („Fašenek”) v Porabju. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 52—61. Käroly Madächy, Pridelovanje in uporaba ajde pri Slovencih v Železni županiji. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 143—149. Vilko Novak, Etnološki spisi o porabskih Slovencih. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 37—51. Marija Kozar—Mukič, Ljudska meteorologija na Gornjem Seniku. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 3. Budimpešta 1979, 149—157. Irena Pavlič, Žetveni in mlatveni običaji v Porabju. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 5. Budimpešta 1982, 103—117. Jözsef Csaba, Običaji v povezavi z vodnjaki in naravnimi vrelci v slovenskih vaseh vŽeleznižupaniji. Etnografijaju-žnih Slovanov na Madžarskem. 5. Budimpešta 1982,119—130. 10 * 12 13 10Jože Maučec—Vilko Novak, Slovensko Porabje. Ljubljana 1945. "Prav tam, s. 20. 12Vilko Novak, Etnografski značaj Slovenskega Porabja. Slovenski etnograf I. Ljubljana 1948, 90—106. Isti, n. d. 1977, s. 45. 13Vilko Novak, Avgust Pavel. Slovenski etnograf I. Ljubljana 1948, 136—139. Isti, Gradivo Jožefa Košiča za etnografijo Prekmurja. SE II. Ljubljana 1949, 100—110. Isti, Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Razprave III. SAZU. 2. razr. Ljubljana 1959, 233—278. Isti, Avgust dr. Pavel. Jezik in slovstvo XIII. 4. Ljubljana 1968, 127—130. Isti, Življenjem delo Avgusta Pavla. Razprave SAZU VII. Ljubljana 1970, 293—340. "Vilko Novak, Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju. Traditiones 4. Ljubljana 1975, 155—174. Isti, Etnološki spisi o porabskih Slovencih. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 37—51. 15Vilko Novak, Življenje in delo Avgusta Pavla. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 4. Budimpešta 1982, 7—26. 16Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov. Traditiones I. Ljubljana 1972, 195—203. "Helena Ložar—Podlogar, Ženitovanjske šege v Prekmurju s posebnim ozirom na Porabje. Traditiones 2. Ljubljana 1973, 121—146. 18Vilko Novak, n.d. 1977, s. 45. 19Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Ljubljana 1975. "Niko Kuret, Pust („Fašenek”) v Porabju. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 52—61. 21 Csaba Jöszef, Gombafelek gyüjtese es felhasznäläsa a vendeknel. Etnographia Lil. Budapest 1945, 70—72 (= Nabiranje gob in njihova uporaba pri Slovencih). Isti, A vendek nepi meheszkedeseröl. Etnographia LIX. Budapest 1948, 125—128 (= O ljudskem čebelarstvu pri Slovencih). Isti, Kereszt alakü varäzsjelek alkalmazasa a vendeknel. Ne-prajzi Közlemenyek I. Budapest, 1956, 102—109 (= Magični znaki v obliki križa pri Slovencih). Isti, Adatok a Vendvidek nepi meheszkedesehez. Etnographia LXXXII. Budapest 1971,70—73 (= Podatki o ljudskem čebelarstvu pri Slovencih). Isti, Rozmaring a vasi nepeletben. Vasi Szemle 4. Szorn-bathely 1974, 118—124 (= Rožmarin v ljudskem življenju Železne županije). Isti, Gyüjtöüton a Vendvideken. Vasi Honismereti Közlemeny mell. I. sz. Szombathely 1977 (= Na terenskem delu v Slovenski krajini). Isti, Običaji v povezavi z vodnjaki in naravnimi vrelci v slovenskih vaseh v Železni županiji. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 5. Budimpešta 1982, 119—130. 22Käroly Madachy, Pridelovanje in uporaba ajde pri Slovencih v Železni županiji. Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. 2. Budimpešta 1977, 143—149. 23Gazda Anikö: Vas megye szlovenek lakta települeseinek települesi es epiteszeti sajatossägai. Müemlekvedelem XI. Budapest 1967, 21—30 (= Posebnosti naselja in stavbarstva Slovencev v Železni županiji). 24Bärdosi Jänos, Vas megye földrajzi nevei. Szombathely 1982 (= Geografska imena v Železni županiji). "Vilko Novak, Bibliografija o Slovenski krajini. Slovenska krajina. Beltinci 1935. 26Balint Bela, Vend neprajzi kutatäsok. Etnographia—Nepele* LVIII. Budapest 1947, 186—190. 27Csaba Jözsef, n.d. 1977. "Vilko Novak, n.d. 1975 in 1977. "Marija Kozar—Mukič, Etnologija in narodnostne manjšine-Glasnik SED 18/2. Ljubljana 1978, 46—48. Ista, Etnološko raziskovanje v Porabju. Narodni kalendaf' —Ljudski koledar. Budimpešta 1979, 185. Ista, A Vas megyei szlovenek neprajzi kutatäsärol. Vasi honismereti közlemenyek. Szombathely 1979., 42—44 ( ^ etnološkem raziskovanju Slovencev v Železni županiji). Ista, Vključitev Porabja v raziskovalni projekt „Način življe' nja Slovencev XX. stoletja”. Glasnik SED 20/3. Ljubljana 1980' 123—124. Ista, A magyarorszagi szlovenek neprajzi vizsgälatänak mu' helyzete es eredmenyeinek összegzese. A II. bekescsabai N®' mzetközi neprajzi nemzetisegkutatö konferencia elöadäsai- 0-Budapest—Bekescsaba 1981, 559—564 (= Današnje stanje in rezultati etnološkega raziskovanja Slovencev na Madžarskem)- Ista, Iz bibliografije o Slovencih na Madžarskem. Slovensko Porabje. Celje 1982, 117—123. Ista, Etnološke raziskave in načrti. Narodni kalendar—Ljud' skl koledar. Budimpešta 1983, 183—184. Ista, A Szentgotthärd környeki szlovenek. Slovenci v okolio1 Monoštra. Die Slowenen in der Umgebung von SzentgotthäfO' A szentgotthärdi Helytörteneti es Nemzetisegi Müzeum a1' landö kiällltäsänak vezetöje. Szentgotthärd 1983, 3—4, 9— 15—16 (= Vodnik po stalni razstavi Lokalnozgodovinskega in narodnostnega muzeja v Monoštru). MARIJA KOZAR — MUK^ ETNOLOŠKO MUZEALSTVO RAZMERJE med etnologijo in muzeologijo OZIROMA O ETNOLOŠKEM MUZEJSTVU DANES Ničesar novega ne načenjam ob problemu sodobne etnologjje v današnji muzejski praksi, saj so o tem problemu, ki pa je očitno še zelo aktualen, razpravljali že mnogi etnologi. Leta 1976 so v Mariboru na posvetovanju Slovenskega stnološkega društva razpravljali o „Predmetu sinologije, varstvu etnoloških spomenikov in o etnološkem delu v muzeju”. Vprašanje „spreminjan ja vrednotenja etnoloških predmetov”1 je odprla Anka Novak, in med drugim ugotovila, da se je vsebinski razvoj zbiranja t.i. etnoloških predmetov s časom spreminjal. To pomeni, da se kriteriji zbira-nia t. i. etnoloških predmetov spreminjajo. Prav tu Pa se skriva jedro problema današnje etnološke aiuzeološke prakse. Merila zbiranja t. i. etnoloških Predmetov se teoretično sicer spreminjajo v najtesnejši zvezi s spreminjanjem teoretskih izhodišč sodobne etnologije, v praksi pa je to bistveno dru-9ače. Kriteriji zbiranja t. i. etnoloških predmetov Se ne spreminjajo, ostajajo taki, kakršni so bili v 19- stoletju. Razlogov za to je več, a o tem pozneje. Anka Novak je omenila, da je bilo odločilno merilo za zbiranje t. i. etnoloških predmetov pred 2. svet. vojno estetskost. Muzealci in amateriji so zbi-rali reprezentativno gradivo s področja ljudske urnetnosti ali s področja, ki je ljudski umetnosti blizu (izdelki domače obrti, noša itn). Po drugi svetovni vojni, ko se je etnološko muzejstvo raz-rpahnilo, sta' postala glavna kriterija zbiranja t. i. etnoloških predmetov na terenu „domače ljudsko ustyarjanje” in „starinskost predmetov”. Šlo je za "(eševanje” predmetov pred uničenjem, končni ci'j tega reševanja pa je bil ustvariti novo stalno etnološko zbirko. Razlogi za zbiranje predmetov so različni. Osnovni predlog je ohranitev oz. zaščita določe-ne9a predmeta pred propadanjem. Seveda se spet Postavlja vprašanje katerega predmeta. Že sama definicija muzeja, ki je kulturna institucija, ki zbira, varuje, hrani, predstavlja, razstavlja itn. predmete klJlturne dediščine nam govori o razlogih zbiranja Predmetov. Določitev predmetov (ves čas mislim na etnološko muzejstvo) pa je prepuščena presoji Posameznika, kar nedvomno vodi v nedorečenost, atihijnost, neenotnost konceptov etnoloških razstav oz. meril pri zbiranju predmetov in njihovo razstavljanje. Nekdo bo rekel: „Kvaliteta bo sama Prerasla oz. nadgradila povprečje in pokazala Pravo pot meril.” S tem se strinjam. A kljub temu se H1' vseeno zdi škodljivo in nespametno, da vsak 2ase išče to „kvaliteto” in pri tem zgublja za 'skanje in razčiščevanje temeljnih stvari ogromno jj’oci, ko bi jo lahko izkoristil za konstruktivnejše onkretnejše stvari, kakor sta npr. raziskava in razstava. Hočem poudariti le to, da se ves čas še vedno zgubljeno lovimo nekje na začetku, ko bi bili lahko že daleč, daleč pred njim. Ponovno smo se o etnološki muzeologiji pogovarjali v Novi Gorici leta 1980 na posvetovanju Slovenskega etnološkega društva o „Načinu življenja Slovencev v 20. stoletju”. Od etnologov, ki delajo v muzejih, sta s prispevkom sodelovala Naško Križnar in Jože Hudales2. Oba referata sta bila na posvetovanju zelo odmevna. Naško Križnar je s prispevkom „Ali je etnologija v muzeju aplikativna veda?” dregnil v srž (še danes) najaktualnejših problemov, ki se pojavljajo v razmerju etnologija — muzeologija oz. obratno. Tudi on ugotavlja nedorečenost oz. pomanjkljivost etnološke muzejske prakse in pravi, da „nimamo za muzejsko smer izdelanega nobenega vzorca ali modela delovanja, kot ga imamo za splošno podobo naše stroke”. Ponuja nam sicer rešitev iz „shizofreničnosti današnje muzejske etnologije, ki si v muzeju ni izoblikovala adekvatnega izraznega sredstva” s prekinitvijo „današnje prakse, ki se kaže v tem, da se muzejski etnolog v muzeju obnaša kot kustos 19. stol., občasno pa v drugem mediju (publicistika) nastopa kot moderni etnolog 20. stol.”. Zelo hvalevredna rešitev, ki pa je z današnjega zornega kota (tri leta po omenjenem posvetovanju) bolj deklarativna kakor realna (ne po avtorjevi krivdi, ampak po krivdi nas vseh), saj smo še vedno na ničelni točki. Jože Hudales se je s svojim prispevkom lotil vprašanja „humanizacije” muzejskih postavitev oz. prenosa poudarka (tudi v muzejski praksi, ne le v etnološki teoriji) s predmetov na njihove nosilce — ljudi. V zvezi s tem je obravnaval vprašanje, „koliko lahko etnologija, kot veda o človeku in njegovem načinu življenja in še posebej raziskovalni projekt, Način življenja Slovencev v 20. stol., z rezultati svojih raziskav doprinese k boljši, pestrejši in vsebinsko bogatejši postavitvi tehničnih zbirk nasploh in še posebej zbirke slovenskih premogovnikov v Velenju”. Tudi sam izhajam iz vrst mlajše generacije etnologov, ki se je ves čas učila in borila prav za to „humanizacijo” etnologije oz. za prenos težišča etnoloških raziskav s kulturnih sestavin na človeka kot njihovega ustvarjalca in uporabnika. Verjetno sem prav zaradi ogromnih razlik med sodobno etnološko teorijo in prakso v muzeju začutil kot novinec — etnolog muzealec, kako zgubljam tla pod nogami oz. kako daleč smo še v naših muzejih od dejanske „humanizacije” etnološke muzeologije. Soglašam z Naškom Križnarjem, ki se sprašuje „ali je muzejska zbirka sploh lahko adekvaten prikaz načina življenja?”. Hkrati ugotavlja, da „muzejska razstava s svojo predmetno naravnanostjo v najboljšem primeru lahko z uporabo medijev in tehničnih sredstev zelo plastično prikaže (ilustrira) okolje, ne pa izrecno .način življenja’ali družbenih odnosov.” Ker je tradicionalni muzej danes kot zbirka ilustrativnega pomena, pa naj gre za arheološke, kulturno-zgodovinske, NOB ali etnološke oddelke oz. specializirane muzeje, še vedno popularna kulturna ustanova (čedalje bolj sicer le še za šolske in sindikalne izlete) se postavlja vprašanje, vsaj kar se etnoloških muzejev oz. oddelkov tiče, ustrezne izobrazbe etnologov, ki so zaposleni v muzejih. V očeh laika naj bi bil etnolog specialist, ki izredno dobro pozna predmete (gre predvsem za predmete s podeželja, kajti teh je tudi največ v muzejskih zbirkah in depojih), njihova lokalna poimenovanja, njihovo funkcijo, razširjenost oz. nahajališče, starost itn., itn.. Ko se spominjam študentskih let in kritik, ki so letele na Brataničev etnološki atlas (ki ga sicer še zdaj ni, kljub že približno dvajsetim letom dela na njem), obžalujem, da ga še ni. Prav tako lahko le z zadovoljstvom ugotavljam, da imamo knjige, kot so Slovenska ljudska umetnost, Slovenska ljudska noša in Kmečko gospodarstvo na Slovenskem Gorazda in Marije Makarovič, in da slednja pripravlja mapo slovenskih narodnih noš za folklorna društva (kar smo prebrali v časopisju), ki bodo lahko dober pripomoček tudi etnologom v muzejih. Pa se vrnimo k vprašanju kriterijev zbiranja t. i. etnoloških predmetov. Leta 1980 je izšla knjižica Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja I. V prispevku Ivana Sedeja „Etnološki spomeniki in etnologija”3 beremo, da tudi etnološko spomeniško varstvo mučijo podobni problemi, kakor etnološko muzejstvo, oz. da je „že dve desetletji čutiti navidezno razhajanje med teoretično mislijo v etnologiji in prakso v konzervatorstvu”. Vse do 60. let so veljali kriteriji „prvobitnosti” in izvirnosti, „tako so apriori veljali kot najpomembnejši etnološki spomeniki tisti predmeti in objekti, ki so kazali največ .prazgodovinskih' značilnosti — to so bile lesene hiše, leseni plugi, najpreprostejši mlini in stope itd.”. Tudi kasneje do bistvenih prelomov ni prihajalo, „spreminjali so se le deloma kriteriji vrednotenja, pogled na predmet varstva je postal kompleksnejši”. Kot začetnik v muzeju sem poslal 12. 5. 1983 vsem slovenskim kustosom etnologom in še nekaterim pismo z vprašanjem „Kaj je to etnološki spomenik, etnološki predmet? Na podlagi kakšnih konkretnih kriterijev opredelujejo etnološki predmet? Zanimal me je čim konkretnejši odgovor, pa tudi reakcija mojih kolegov. In rezultat je več ko simptomatičen. Seveda je provokacija, in upam, da s tem nisem koga užalil. Vendar menim, da je vprašanje tako aktualno in problematično, da je bilo vredno tvegati. Edina odgovora sem dobil 13. 6. 1983 od Naška Križnarja in 27. 10. 1983 od Gorazda Makaroviča. Zanju sem jima zelo hvaležen. Seveda me tako majhen uspeh spodbuja k naslednjim možnostim premisleka: — Ali so kustosi etnologi prezaposleni in nimajo časa odgovarjati svojim strokovnim kolegom? — Ali se jim zdi vprašanje preneumno in odgovor samoumeven in ga ne nameravajo razlagati svojim strokovnim kolegom? — Ali se počutijo prevzvišeni in jim je pod častjo svetovati mlajšemu kolegu? — Ali pa o teh stvareh sploh ne razmišljajo in to prepuščajo drugim! Za ponazoritev objavljam svoje pismo in pismi omenjenih kolegov. (Upam, da nista prizadeta, ker ju nisem posebej prosil za dovoljenje za objavo, a menim, da lahko s svojim razmišljanjem v marsičem pripomoreta k razjasnitvi skupnih problemov.) Dragi kolega, kolegica! Glede na to, da je predmet sodobne slovenske etnologije vsakdanje življenje ljudi vseh socialnih slojev v vseh zgodovinskih obdobjih in glede na to, da je določeno delo muzealcev z zakonom o naravni in kulturni dediščini s posameznimi členi, ki vsebujejo med drugimi tudi naslednje naloge: — ugotavljanje, popisovanje in raziskovanje naravne in kulturne dediščine, — dokumentiranje in vrednotenje naravne in kulturne dediščine, — ugotavljanje in predlaganje, katere dele naravne in kulturne dediščine je treba razglasiti za spomenik ali znamenitost in izdelovanje analitične osnove, potrebne za razglasitev, — predlaganje, strokovno pripravljanje in utemeljevanje izdaje upravnih aktov na področju varovanja spomenikov ali znamenitosti, — vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov ali znamenitosti, — skrb za pravilno vzdrževanje, ustrezno rabo in ohranjanje spomenikov ali znamenitosti ali zor-gani, ki jih upravljajo, — zbiranje, urejevanje in hramba premičnih spomenikov in znamenitosti itd., itd. in glede na to, da je kulturni in zgodovinski spomenik ali naravna znamenitost definirana kot del naravne in kulturne dediščine, ki ima posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost in, da je etnološki spomenik definiran kot območje, stavba, skupina stavb, premični predmet vsakdanje rabe, oblikovani izdelek, ki izpričuje način življenja in ustvarjalnosti slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti in drugih ljudstev na območju SR Slovenije, te sprašujem za tvoje mnenje, spoštovani kolega: KAJ JE TO ETNOLOŠKI SPOMENIK, ETNOLOŠKI PREDMET? Na podlagi kakšnih konkretnih kriterijev opredeljuješ etnološki predmet? Menim, da je pretežni del našega dela povezan s t. i. „etnološkimi predmeti” — od iskanja le-teh po terenu, do evidentiranja, dokumentiranja, zbiranja, konzerviranja, prepariranja, hranjenja in razstavljanja. S posodobitvijo etnoloških metodoloških izhodišč (s prenosom poudarka s predmeta na nosilca — človeka), po katerih je znanstvena raziskava nujna in potrebna, delo v muzeju pa postaja vprašljivo, odkrito prizna, da o iskanju odgovora na vprašanje: Kaj je to „etnološki predmet” oz. predmet v ospredju etnologovega zanimanja, izgubljam tla pod nogami. Dragi kolega, kolegica prosim te za čim bolj konkreten in čim hitrejši odgovor. Vprašanja sem poslal vsem slovenskim kustosom etnologom in še nekaterim. Prisrčne pozdrave kustos-etnolog Ralf Čeplak Nova Gorica, 13. 6. 1983 Spoštovani Čeplak, Predvidevam,da bo vedno več mladih etnologov v vedno hujši zadregi, ko se bodo polni fakultetnega znanja in predstav srečevali z muzejsko etnologijo. Gotovo se spomniš mojega prispevka na Posvetovanju SED v Gorici 1980. Od takrat nisem dosti pametnejši. Razmišljal sem o problemih, ki jih ti odpiraš. Če jih moj prispevek ni rešil, jih je pa vsaj nakazal. Še celo v širšem obsegu, kot je zgolj vprašanje muzealij. Kaj se zgodi z etnologijo v Muzeju? Ali je to še veda o načinu življenja? Ali je riačin življenja sploh mogoče dokumentirati, ali pa je to vendarle le začasen, hipotetičen, zmuzljiv Pojem, kategorija, filozofija, model, fantazem...? Ali je naš muzej sploh še mesto za hranjenje vseh Pričevanj o slovenski kulturi? O vsem tem sem tudi sam dosti razmišljal, nekaj tudi prakticiral. Za sodobne artikle — proizvode industrijske družbe sem predlagal npr. tovarniške muzeje (o tem ti lahko pošljem kopijo članka, ki je izšel v občinskem sindikalnem glasilu). Če se ne usme-rjamo na predmete (muzealije, spomenike), am-Pak na način njihove uporabe, moramo izumiti druga izrazna sredstva, ne muzej. Muzej je medij, Je izrazno sredstvo za sporočanje določenega de-la nacionalne (regionalne) kulturne dediščine sodobnikom, zanamcem in tujcem. Nikjer ni reče-no> da je muzej poligon za sodobno etnologijo. Ko se tega ne zavedamo, pomeni, da smo hudičevo Zagledani v svojo stroko, ki nam je alfa in omega ^sega. Smo vtirjeni v en sam zorni kot. Nikdar ne bomo znali misliti in delati interdisciplinarno, pologi že ne. Povsod in z vsemi se skregamo. povsod nam je premalo „načina življenja”. Rasisti 'n diktatorji. V moji predstavi se etnologija in muzej takole Srečujeta in pokrivata: ^d inventivnosti in inteligence posameznega etnologa — muzealca je odvisno ali je presek večji al' manjši. Muzej, tak kot je, skrbi zgolj za materialno mani-®stacijo raznih življenjskih načinov in prav nič več. a vse drugo je treba poiskati druge medije (pisano besedo, film, šolo, itd.). Zato ne smemo zameri-n če so ustvarjalci novega zakona obšli opisane 'leme in enostavno pristali na najbolj konvencio-alni in preverjeni predstavi o muzeju. Sam pa vi-ls. da je še mnogo stvari nedorečenih in odprtih. , .ud' za nas večne spraševalce in dvomljivce. Kam 1 Prišli, če bi bilo že vsem vse jasno, avzemam se skratka zato, da mora vsako raz-sljanje o etnološkem obravnavanju naše kul- turne dediščine v muzejih prevetriti tako muzejske, kot enološke dogme. Prejmi prijateljski pozdrav Naško Ljubljana, 27. 10. 1983 Spoštovani kolega Ralf Čeplak! odgovarjam na vaše pismo z 12. 5.1983. Oprostite zamudi, pismo je sicer pozno, glede na naravo problemov pa ne more biti prepozno. Zdi se mi, da vaše vprašanje izvira iz bistvenih razlik med teorijo etnologije, kot jo vidite, in med stvarnostjo. Če bi opredelitev predmeta sodobne slovenske etnologije, kot jo navajate v začetku pisma, držala, bi bilo to zelo lepo. Vendar je etnologija znanost kot katera koli druga: to je metodično dokazljivo pridobljeno in sistematizirano znanje o nekem predmetu. Če pogledate etnološko znanje (razprave, raziskave) na Slovenskem, boste videli, da vaša opredelitev ne drži, ampak da je želja ali deklaracija. Če se ozrete na velikanski neznani prostor, ki ga obsega vsakdanje življenje ljudi vseh socialnih slojev samo na Slovenskem, postane morda tudi opredelitev vprašljiva. Vsekakor bi bilo potrebno takšno opredelitev teoretično fondirati s teoretično raziskavo, kar pa ni storjeno. Kolikor je meni znano, gre v novejši etnološki teoriji vendarle za drugačne opredelitve (Heilfurth — struktura in funkcija osnovnih oblik socialnokulturnega življenja, Erixon — sociološko zgodovinsko orientirano komparativno raziskovanje kulture na regionalni osnovi; sorodne orientacije kažejo v raiskovalni praksi npr. Brepohl, Bausinger, Braun itd., Weissei npr. izrecno postavlja kulturo in način življenja kot korelativni kategoriji itd., itd.). Ne zamerite obrobnim opombam o gradivu, ki ga verjetno bolje poznate od mene, želel sem samo opozoriti na idejno družbeno opredeljeno filozofsko misel G. Gillija v znanem Vodniku po družbenih raziskovanjih: ožje za etnologijo bi to pomenilo raziskovanja kolerata kulture in življenja s stališč delavskega razreda. O tem se seveda da razpravljati še in še — no vsekakor vidite, da je vaša opredelitev potrebna ožje determinacije, na katero lahko pokažejo zlasti Trockega tekst o načinu življenja, Marxov vprašalnik za delavce, Engelsov Položaj delavskega razreda v Angliji in druge znane stvari. Če se teoretično opredelite v tej smeri, potem odgovor na vprašanje kaj je etnološki spomenik ni vprašljiv: to je vsak vir za etnologe ali etnologijo (pisan, usten, slikoven, predmeten itd.). Ti viri so raztreseni vsepovsod (galerije, zgodovinski, tehniški, obrtni, kulturno-zgodovinski muzeji, menda vsi arhivi, ustni viri na terenu, film, arheološke izkopanine itd.). Jasno je, da etnološki muzeji vsega tega ne morejo zbirati, delitev dela narekuje, da bi morali biti danes etnološki muzeji zbirke virov kmečke in delavske kulture. Kakor rabijo zbirke drugih muzejev etnologom, tako naj rabijo zbirke etnoloških muzejev drugim zgodovinskim strokam. O tem, kaj je muzej, ni dileme: to je zbirka (predvsem) virov — preostankov, za razliko od povsem istovrstne institucije — arhiva, ki je zbirka (predvsem) pisanih virov. Naloga muzeja je vire zbirati, ohranjati, sistematizirati itd. Muzej daje vire javnosti v rabo poljudno ali strokovno interpretirane na razstavah (stalnih in občasnih), strokovnjakom pa omogoča uporabo virov (zlasti) v depojih, kjer so sistematizirani in opremljeni z ustrezno dokumentacijo. V praksi to pomeni, da je med etnologom na institutu in etnologom v muzeju glede dela razlika. Etnolog v muzeju mora nadaljevati delo svojih predhodnikov, vendar ustrezno historično in socialno razširiti dokumentacijo ter razširiti predmet zbiranja na znani deziderat — delavsko kulturo. Raziskovalna praksa muzejskega etnologa naj bi bila povezana zlasti s področji zbiranja. Od njegove teoretične usmeritve je odvisno, kako bo interpretiral gradivo na razstavah — nikakor pa ne sme od te usmeritve biti odvisno, kaj vse zbira; kakor so muzealci drugih strok dolžni zbirati tudi za potrebe etnologov, tako je tudi etnolog muzealec dolžan zbirati za njihove potrebe vire kmečke in delavske kulture. Usmeritve se seveda spreminjajo glede na družbene interese, viri ostanejo. Delo v muzeju torej ne postaja vprašljivo, kot menite. Nasprotno, dela in zahtev je vedno več in naloge bolj razburljive. Naj omenim sijajne razstavne koncepcije, ki so bile še pred desetletji neznane (npr. muzej v Rüsselsheimu). Iz povedanega je razvidno, da na vaše vprašanje, kaj je etnološki spomenik, etnološki predmet — ni moč odgovoriti enopomensko. Historični viri nasploh so torej lahko občezgodovinski, tehniškozgodovinski, umetnostnozgodovinski, agrarnozgodovinski, po-litičnozgodovinski, itd. itd., istočasno. Takoje npr. Michelangelov model za razpelo obrtniku, ki jih je prodajal na kmete (Vasari, Vite) nedvomno umetnostnozgodovinski spomenik, tehničnoobr-tni spomenik, komunikacijskozgodovinski spomenik in ne nazadnje etnološki spomenik o hišni opremi, likovnih predstavah, možnostih, okusu toskanskega kmeta 16. stoletja. Glede na takšno stvarnost je treba razumeti sledeč odgovor: Etnološki spomenik je vsak vir za etnologijo (načelno). Etnološki spomenik je vir, ki priča o kmečki ali delavski kulturi (v praksi). Etnološki predmet je vir, ki ga je moč nadomestiti. Etnološki spomenik je vir, ki ga ni moč nadomestiti z drugim enake pričevalnosti. Lep pozdrav Gorazd Makarovič Res sicer sprašujem, kaj je to etnološki predmet oz. spomenik, vendar ne gre le za vprašanje muzealij, temveč za temeljna vprašanja etnologije v muzeju. Prav tako menim, da je od etnologove teoretične usmeritve močno odvisno, kaj vse zbira, oz. vsaj naj bi bilo, čeprav v praksi tako ali tako to ni. Res je, etnologi muzealci smo nasledili de- diščino naših prednikov in kljub našemu zavestnemu prepričanju v sodobne smernice etnologije (prenos poudarka s predmeta na človeka, prikaz načina življenja, ne le zbirke predmetov, ki izražajo svojo „prvobitnost”) se nam nehote porajajo merila, ki so v veliki meri tradicionalna. Morda tudi iz povsem praktičnih razlogov. Prav gotovo bi bilo ustrezno uvrstiti v zbirko npr. sodoben avtomobil (ta je morda najodločilneje vplival na preobrazbo človeštva na vsej zemeljski obli v tem stoletju), traktor ali barvno TV, kar pa je iz objektivnih in realnih razlogov nemogoče. Strinjam se z dr. Makarovičem, da bi se morali etnologi muzealci omejiti na predstavljanje določenih socialnih slojev. Ob tem omenja kmečki in delavski sloj, seveda je stvar dogovora, če sta prav ta sloja najustreznejša. Ali pa bomo spet deklarativno zatrjevali, da so v ospredju našega zanimanja vsi socialni in profesionalni sloji v vseh časovnih obdobjih, in bo prepuščeno posameznikom, da se odločijo, kaj raziskovati — vendar natak način ne bomo prišli niti do podobe načina življenja slovenskih kmetov ali delavcev v 20. stoletju, kaj šele vseh Slovencev tja do leta 2000, morda do leta 3000? Opombe: 1Anka Novak, Spreminjanje vrednotenja etnoloških predmetov, Glasnik SED leto 16/1976, št. 3. 2Glej: Način življenja Slovencev 20. stoletja, posvetovanje SED Nova Gorica, 6. 6. 1980. Ljubljana 1980. 3Glej: Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja I. Ljubljana 1980. RALF ČEPLAK KMEČKOST V SODOBNI KULTURI Pričujoči tekst je bil kot referat predstavljen v Farri d’lsonzo 29. maja 1983 na simpoziju na temo Ruralitä nella cultura contemporanea (Kmečkost v sodobni kulturi). Simpozij je pripravila občinska uprava pod pokroviteljstvom Pokrajinske uprave v Gorici kot sestavni del strokovnih priprav na ustanovitev ambicioznega muzeja furlanske kmečke kulture. Naslov simpozija odpira izredno zanimiva teoretična in metodološka vprašanja, pomembna za preučevanje preteklosti in sedanjosti vsakega naroda. Zato ne morem upati, da bi v svojem prispevku izčrpal vse možne vidike tega vprašanja. Pri nas v Sloveniji se z razmerjem med kmečko kulturo (tako namreč tudi lahko prevajam izraz „ruralita” v slovenščino) in kulturami drugih socialnih slojev pretežno ukvarja etnologija. Zato vas nameravam na kratko seznaniti s sledovi tega razmerja v zgodovini in teoriji naše vede, nato pa še z nekaj konkretnimi primeri stapljanja kmečke in mestne kulture in z muzejskim pogledom na obravnavano vprašanje. Na začetku je gotovo zanimiva identifikacija, ki kmečkost enači z ljudskostjo. Ker je pojem ijudstvo, ljudskost, izredno težko natančno definirati, se je ta enačil vedno s tistim razredom ali družbenim slojem, ki je odločilno prevladoval v okviru nekega naroda, oziroma, ki je temu narodu (etnosu) dajal značilni kulturni obraz. Dokler so bili to kmetje (in v okviru slovenskega naroda so bili ti zelo dolgo nosilci etničnega razvoja, saj Slovenci nismo poznali svojih fevdalnih gospodov, aristokracije, itn.), se je tudi etnologija enačila s ..kmetologijo” predindustrijskega sveta in njego-yih preostankov. V preteklosti je šlo v slovenski etnologiji tudi za idealiziranje kmečke kulture. Romantična usmeritev je videla v kmetstvu idealen temelj celotnega etnosa, torej nek večen, zdrav, brezkonflikten Svet, iz katerega se permanentno obnavljajo moralna in idejna izhodišča slovenskega naroda. Etnologija bi imela pri tem pomembno vlogo Posredovalca in reševalca nacionalnih posebnosti in vrednot. Ni naključje, da je slovensko meščanstvo sredi 19. stoletja, v času narodnega prebujala, za nacionalni simbol izbralo polepšano varianto gorenjske kmečke noše, ki se je v tej vlogi °bdržala do danes. Dalje: od začetka tega stoletja do danes si na primer Ljubljana, glavno mesto Slovenije, skuša pridobiti kulturno- turistično Podobo v evropskih očeh s Kmečko ohcetjo (!). Glavni atribut ljudskega naj bi bilo kolektivno kulturno ustvarjanje za razliko od individualnega, 9osposkega, meščanskega ustvarjanja. Evropejci s° iskali nepokvarjeno podobo kmeta in kmetstva v njunem „naravnem” in „izvirnem” stanju. Govo-riio seje o posebnem ljudskem načinu mišljenja, o delitvi na spodnjo in zgornjo kulturno plast itn. Ljudski značaj in vrednote so torej etnologi naj-jesneje povezovali s kmečkim ljudstvom in njemu biižnjirni socialnimi sloji. V času industrializacije, družbene in poklicne diferenciacije je to stališče Postalo vse manj sprejemljivo. Danes bi težko še Postavljali tako izrazita nasprotja kot na primer: vas — mesto, kmečkost — mestnost, nizka kultura j" visoka kultura, itn., s tem, da je samo po ena od kategorij predmet enotloškega preučevanja. Krnečka kultura je danes sestavni del sodobne ulturne podobe (slovenskega) naroda. To stap-Janje pa se ni zgodilo v trenutku, ampak se je do-9aJalo in se dogaja postopoma v zgodovinskem Procesu političnih, gospodarskih in kulturnih sPrememb. Na žalost Slovenci po socialistični revoluciji (po let.u 1945) nismo premogli Gramscija, ki je na Primer v italijanski svet marksistične politične Prakse pritegnil za alternativo „folklorno kulturo” Lot opozicijo vladajoči (recimo meščanski) kultu-JT Kmečka kultura je pri nas po 2. svetovni vojni ar naenkrat postala sinonim starih, nazadnjaških °dnosov in bila s tem delno anatemizirana. Us- rezna diferenciacija se je izvedla tudi na perso- nalni ravni. Na enem bregu so ostali etnologi, ki so se še naprej ukvarjali z „občestveno vezano” kmečko kulturo kot edinim predmetom etnološkega preučevanja, na drugem bregu pa so stali mlajši etnologi, ki so se zazvemali za vključitev vseh socialnih slojev v etnološke raziskovalne okvire. Dolgo je trajalo, da sta oba toka našla dopolnitev drug v drugem. Tako danes opredeljujemo našo regionalno etnologijo kot vedo o načinu življenja in (!) o ljudski kulturi (beri: kmečki kulturi) Slovencev. Kaj si danes predstavljamo pod izrazom kmečka kultura? Za katero kmečko kulturo gre? Današnja se gotovo razločuje od tiste spred 50 ali 100 let. Vsakič pa lahko ugotovimo, da jo utemeljujejo gospodarsko proizvodni načini. Med obdelovalci zemlje v Sloveniji danes prevladujejo polkmetje. Dopoldne delajo v industriji, popoldne obdelujejo zemljo in gojijo živino. Ali pa je vsaj eden od zakoncev ali članov družine redno zaposlen. Zaposlenost prinaša socialno in zdravstveno varstvo in finančno neodvisnost od prodaje kmetijskih pridelkov. Na tem socialnem statusu (pol kmetje, pol proletarci) je gradila Slovenija v prvih desetletjih po vojni svoj ekonomski in industrijski razcvet. Zaposlovanje kmetov v industriji je imelo velikanski vpliv na spremembo kulturne podobe vasi. Ne samo v materialni kulturi (prenova stanovanj, novogradnje, avtomobili, stroji), temveč tudi vsocialni in duhovni kulturi. Materialna in socialna neodvisnost posameznikov je razjedla močno institucijo vaške skupnosti, ki je nekdaj trdno vezala svoje člane v usodno povezano enoto. Zelo očiten je na primer propad tradicionalnih vaških pustovanj, sočasen s propadom fantovskih skupnosti kot izključnimi nosilci pustnih šeg na vasi. Enaka usoda je doletela navzočnost širše skupnosti pri drugih letnih praznikih in pri šegah življenjskega cikla (rojstvo, poroka, smrt). Današnja kmečka gospodinjstva so opremljena z natanko enakimi stroji, pripomočki in pohištvom kakor gospodinjstva v mestnem stanovanjskem bloku. Torej gre za tendenco po nekakšni kulturni unifikaciji. V tej unifikaciji pa se ponekod kažejo razpoke. Mnogokrat sem pri svojem terenskem delu naletel na „mestno” urejene kmečke hiše s sodobno kuhinjo in serijskim bivalnim prostorom, ki mu na kmetih navadno rečejo „sprejemnica”. Čeprav je opremljena s pohištvom, ki ga meščan uporablja za vsakodnevno bivanje (klubska garnitura, knjižna omara, omara za luksuzno steklovino itn.), je vopi-sanih okoliščinah „sprejemnica” za vsakodnevno rabo zaprta. Stanovalci se čez dan in zvečer zadržujejo v veliki kuhinji (tradicija nekdanjega og-njiščnega prostora?), kjer je navadno tudi televizor (sodobni združevalec družinskih interesov), sprejemnico pa odpirajo samo ob izjemnih priložnostih (poroka, smrt, rojstni dan, birma, silvestrovanje, rodbinska srečanja) ali za izjemne obiskovalce, ki jih želijo posebej počastiti. To ravnanje kaže, da sama materialna dobrina še ni zagotovilo za spremembo načina življenja in bivanja oziroma za prekvalifikacijo kmečke kulture v kako drugo. Način življenja določa bolj način funkcioniranja materialne dobrine, torej njena uporaba v življenjskem sklopu posameznika oz. družbene skupine. V opisanem primeru je materialna dobrina zgolj nekakšen statusni simbol. Zelo zanimiva je podoba, če obrnemo zorni kot z vasi na mesto. Kaj se dogaja z nekdanjimi kmeti, sedanjimi meščani, v mestih? Mlajša slovenska mesta naseljujejo pretežno podeželski priseljenci 1. in 2. generacije. Lep primer je Nova Gorica, ki je stara komaj 35 let. Novi meščani so s sabo prinesli spomin na vaški način življenja, ki ga ni mogoče kar čez noč pozabiti in preskočiti. Tudi tukaj velja pravilo, da sprememba materialnih okoliščin bivanja ne prinaša nujno tudi komplesne spremembe načina življenja. Omenil bi samo nekaj drobnih ilustrativnih primerov. V primorskih vaseh je ob poroki navada, da nevesti in ženinu njuni prijatelji in vrstniki postavijo slavnostno „kalono”, slavolok iz borovih ali brinjevih vej in cvetja. Presenetljivo je, da so to kulturno sestavino priseljeni vaščani prenesli v mesto. Za Novo Gorico ni nič nenavadnega, če pred desetnadstropno stolpnico s 50 ali več stanovanji zagledate prekrasno ženito-vanjsko „kalono”, ki se morda od vaške razločuje po tem, da je bolj „gosposka”, torej lepše izdelana, neredko z umetelnim svetlečim napisom SREČNO in podobno. Pod to „kalono” se mladina iz stolpnice, podobno kot nekdaj vaška mladina na hišnem pragu, obredno poslovi od svojega vrstnika ali vrstnice, ki simbolično odhaja iz ene skupnosti v drugo, iz samskega stanu med poročene. Nadalje je na vasi ponekod razširjena navada, da domači, sosedje in sorodniki ponoči čujejo ob mrliču. V mestih je ta navada odpadla, ker krste z mrliči čakajo do pogreba v mrliških vežicah na mestnem pokopališču. Vendar izjemoma nekateri meščani prve generacije postavijo mrliča „na pare” kar v svojem mestnem stanovanju, pri njem čujejo, kakor so bili vajeni na vasi, in tudi pogrebne svečanosti začnejo pred stanovanjskim blokom. Tak primer s cerkvenim pogrebom je bilo pred leti še videti v Novi Gorici. Na vasi je stik med človekom in naravo sestavni del življenjskega in delovnega procesa. V mestih ga je treba ohranjati umetno. To pa se ne kaže samo v nedeljskih izletih in obiskovanju „trim” steze. Najpovednejši način iskanja zgubljenega stika z vaškim načinom življenja je obdelovanje majhnih parcel, vrtičkov na nezazidani mestni površini, ki je splošno ljudsko premoženje. Obdelovanje teh parcel je dobilo take razsežnosti, da je parcelizacija in vsa organizacija v zezi s tem postala del nalog administracije krajevne skupnosti. Ekonomski učinek drobne vrtičkarske proizvodnje je včasih ničen v primerjavi z zadoščen jem ob delu na zemlji, ki lajša prilagajanje na mestni način življenja. Malo nenavaden je naslednji primer, na katerega sem naletel pri raziskovanju načinov bivanja v Novi Gorici leta 1980. Vaški priseljenec si je postavil novo hišo v eni od imenitnejših četrti družinskih hiš v Novi Gorici. Žena je želela pred hišo zelenjavni vrt, mož pa je odločil, da se meščanu ne spodo- bi, da bi pred imenitno hišo sadil paradižnik in solato. Zato je zelenjavni vrt postavil za hišo in ga skril pred očmi obiskovalcev in mimoidočih še za visok betonski zid, pred hišo pa je zasadil manjši nasad z okrasnim grmičevjem. Mislim, da je zgled skritega zelenjavnega vrta za mestno hišo pomensko enak prej opisani mestni sprejemnici v vaški hiši. Oba primera sta kot razpoki v navidez enotni podobi sodobnega načina življenja, skoz kateri proseva na dva različna načina isti kulturni izvir v različnih okoljih. Menim, da je več ko razumljivo, da ugotovljenih zakonitosti ne bi mogli razbrati in razumeti, če bi usmerjali interesni fokus enkrat posebej na „kmečko” in drugič posebej na „mestno” kulturo. Današnje razmerje med obema je tako kompleksno, da ga moramo preučevati z enotnega metodološkega izhodišča, sledeč tako čistim kakor tudi kontaminiranim kulturnim vzorcem. Gre za to, da ne raziskujemo več kulturnih sestavin kot takih, temveč njihovo prepletanje in funkcioniranje v različnih okoljih. Kako odmeva ta usmeritev v muzejih, kjer je zaposlenih največ slovenskih etnologov? Muzej po zakonu skrbi za premično kulturno dediščino. V skladu z novejšimi entološkimi usmeritvami je kulturna dediščina zelo raztegljiv pojem, v praksi pa se pojem kulturne dediščine spet zoži na muzealije, ki so pretežno kmečkega, kvečjemu obrtniškega izvira. Tudi splošno veljavno laično mišljenje enači kulturno dediščino s kmečko kulturo. Pričakovanje povprečnih obiskovalcev muzeja je usmerjeno v rekonstrukcijo preteklosti. Kje pa se konča preteklost in začne sedanjost? Najlepši odgovor na to vprašanje smo delavci Goriškega muzeja dobili leta 1981 pri muzeološki ureditvi muzejske zbirke v Bardu (Lusevera) v Terski dolini, v malo znani slovenski vasici. Že pred potresom leta 1975 so Barjani pridno zbirali gradivo na pobudo prof. Viljema Černa. Njim samim je bila prepuščena odločitev, kaj spada v muzej in kaj ne. Kljub laičnim odločitvam so se iz zbranega gradiva izoblikovale celotne predstavitve značilnih gospodarskih dejavnosti tega predela Benečije: živinoreja, ovčarstvo, mlekarstvo, sirarstvo, predelava volne, izdelava lesenih predmetov in orodja in najznačilnejši kosi notranje opreme. Po natančnem ogledu materiala in po kratki seznanitvi z etnološko podobo Barda sem ugotovil, da so na površje zavesti amaterskih zbiralcev — muzealcev privrele tiste dejavnosti, ki so jih sami opravljali v mladosti ali še pred kratkim, vsekakor pa v okviru svoje generacije. Nekatere od teh dejavnosti so odmrle šele v času popotresne obnove, takorekoč pred našimi očmi. Ta material jim je bil pri roki, čeprav ga dejansko niso več uporabljali. S tem, da so ga prepustili muzeju, so v bistvu postavili spomenik svoji lastni spretnosti in znanju in s tem pomenu svoje generacije. Hkrati pa so nam pokazali, kje je zanje meja med preteklostjo in sedanjostjo, med muzejem in življenjem. Muzejska zbirka (Museo etnografico) v Bardu je tako postala kolektivni vaški spomin na bližnjo preteklost in kljub profesionalni muzeološki intervenciji tudi »ljudski” muzej, saj so mu metodološko in vsebinsko usmeritev določili sami vaščani. Zanima me, kako bi za tak kolektivni avtoportret poskrbela druga okolja, na primer delavsko ali predmestno. Ali bi ta okolja še čutila, da je temelj njihove kulturne dediščine kmečka kultura, ali pa bi oris segel samo do meje skušenj lastne generacije? S temi vprašanji se mora, po mojem mnenju, danes spoprijemati sodobna muzejska etnologija in pri tem ne sme zanemarjati niti kmečkih kulturnih sestavin preteklosti niti njenih transformiranih oblik v sedanjosti. Literatura: Angeles Baš, O „ljudstvu” in „ljudskem” v slovenski etnolo-9iji. Pogledi na etnologijo. Ljubljana 1978, 67-116. Gian Paolo — Grl, Etnološko raziskovanje v Italiji po drugi svetovni vojni. Glasnik SED 1980/4, 145-148. Slavko Kremenšek, Obča etnologija. Ljubljana 1973. Naško Križnar, Stanovanjska kultura na Gori v luči spreminjanja hišnih oblik. Goriški letnik 2, 1976, 43-51. Naško Križnar, Pustni običaji v gornjem Posočju. Primorski dnevnik, 25. 2. 1979, 5. Vizualije, Oris stanovanjskih načinov v Novi Gorici. Video kaseta (VOR). Realizacija Naško Križnar, trajanje 1 ura, 12 minut. Proizvodnja Goriški muzej 1980. NAŠKO KRIŽNAR kratko razmišljanje o etnologiji v muzejih Med vprašanja, ki bi si jih morali zastavljati etnologi in jih tudi reševati, sodijo gotovo vpraša-nia o pomenu in vlogi etnologije v muzejih. Razko-rak med metodološko usmerjenostjo etnološke ^ede in pojmovanjem etnologije v muzejih ježe tako občuten, da si nadaljnega razvoja te stroke v j^ozejih nikakor ne moremo jasno predstavljati. Mladi etnologi se zato raje prepuščajo že uteče-nirn in preskušenim načinom muzejskega dela, saj l'b k temu spodbujajo slaba medsebojna povezanost, neustrezna metodologija muzejske stroke in dolgoletna tradicija. Zato se dogaja, da Postaja težišče vsakega muzejskega dela — razs-tava (bodisi stalna ali občasna) nedodelana ali zastarela, muzealec pa išče potrditev svoje strokovnosti v pisanju člankov in razprav, ki jim n|hče ne odreka znanstvenega značaja. Težave izvirajo iz tradicionalnega pojmovanja j^uzejev in muzejskega dela. Muzeji naj bi bile za-. Iadnice starih in redkih predmetov — kar dejansko tudi so — delo kustosov pa je, da te Predmete na terenu poiščejo, jih varujejo in razv-scajo v skladu z muzejsko sistematiko, razi-kujejo njihov izvor in starost ter jih kot estetske in godovinske posebnosti predstavljajo širšemu bcinstvu. Delo etnologa je torej neposredno po-azano s predmetom, z muzejskim fondom, za katerega mora tudi po svoji poklicni zadolženosti skrbeti, ga raziskovati in razstavljati. Iz tega izhaja tudi edini način prikazovanja muzejskih strokovnih prizadevanj — kolekcijski način razstavljanja. Zanj je značilna količina in raznovrstnost gradiva, do neke mere tudi njegova funkcija, torej povezava kulturne sestavine s človekom. Etnologija, ki se je po svoji metodološki naravnanosti ukvarjala s preučevanjem ljudske kulture (imenujmo jo kar kmečka), je tudi v muzeju našla svoje delo v prikazovanju materialne, socialne in duhovne podobe kmečkega človeka. Kulturna podoba drugih socialnih slojev in poklicnih skupin je v glavnem ostala zunaj njenega zanimanja, saj se je z njimi ukvarjala kulturna zgodovina. Muzejsko delo se je tako ostro delilo na posamične oddelke in stroke z različnimi pogledi na predmet in obseg dela. Vse to pa je tudi zaviralo muzeologijo, da bi z razvojem muzejskih strok razvijala lastno metodologijo, ki bi bila zmožna povezati njihove izsledke v enoten zgodovinski muzejski koncept. Medtem pa so posamezne muzejske stroke svoje poglede na predmet in cilj raziskav poglabljale in dopolnjevale. Etnologija, ki je v glavnem raziskovala le kmečkega človeka, je v teoretičnem razglabljanju Vilka Novaka O bistvu etnografije in njeni metodi (leta 1956 v Slovenskem etnografu) našla bogato dopolnilo in razširitev svojih raziskovalnih področij. S tem naj bi se začela preučevanja vseh družbenih skupin in pojavov ne le v preteklosti, temveč tudi v sedanjosti. Nadaljnji razvoj ontologije je tudi zahteval, da postane bistvo etnoloških raziskav človek, kulturna sestavina pa naj bo samo medij za dosego tega cilja. Tako korenitim metodološkim spremembam in dopolnitvam etnologija v muzejih ni sledila, saj „sta naravi muzejskega dela bližji preudarnost in strpnost kakor radikalne in nagle odločitve.* Če bi šla etnologija v muzejstvu v korak s svojo metodologijo, bi se uveljavljeni principi muzejskega dela nujno morali spremeniti. S tem, ko se je razširil predmet raziskav, bi etnologija v muzeju morala poseči na področja, ki jih je doslej raziskovala kulturna zgodovina. S spremenjenim pogledom na predvet in cilj raziskave pa bi se moralo spremeniti tudi kolekcijsko prikazovanje v etnoloških oddelkih muzejev. S tem bi se podrla doslej uveljavljena delitev muzejev na oddelke, posamične stroke pa bi si morale prizadevati za zgodovinsko koncepcijo razstavljenega gradiva in za tesnejše povezovanje. Tako ostaja večina stalnih muzejskih zbirk še vedno urejenih po starih muzeoloških načelih. Etnologi v muzejih se upravičeno sprašujejo, ali naj uvrstijo v muzejski inventar poleg likalnika na oglje tudi električni kuhalnik, poleg slike na steklo in poslikane skrinje tudi tiskano reprodukcijo in industrijsko izdelano sodobno omaro, naj uvrstijo v etnološko zbirko poleg lesene sklede tudi emajliran lonec in poleg kolovrata šivalni stroj! Ali bi ne bilo mogoče z enim samim dobro izbranim kulturnim elementom prikazati življenjski slog določene družbene ali poklicne skupine v preteklosti in sedanjosti bolje kakor z množico lepih in starih predmetov? Novi pogledi o vlogi etnologije v muzejih so se že uresničili v nekaterih občasnih razstavah. Žal zaradi posebnosti in kratkotrajnosti te razstave niso mogle bistveno vplivati na postavitve stalnih muzejskih zbirk. Pokazale pa so smeri, po katerih naj bi se razvijala etnologija v muzejih. Jasno je, da bodo vsa nerešena vprašanja muzeologije morale reševati muzejske stroke skupno, in to čim prej. * Sergej Vrišer, Novi zakon in strokovne, znanstvene in spo-meniškovarstvene naloge muzejev. Argo XX—XXI, Lj. 1982. str. 83. ANDREJ DULAR Op. uredništva: članki o muzejstvu (bilo jih je predvidenih za celo tematsko številko) so posvečeni 60-letnici Slovenskega etnografskega muzeja. NEEVROPSKA ETNOLOGIJA RAZISKOVANJE DANAŠNJEGA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA AFRIČANOV Na vprašanje, kakšna je današnja etnološka podoba afriške celine ali tudi katerega drugega širšega geografskega območja, je najbrž težko ustrezno odgovoriti; najprej iz razlogov, ki niso povezani le z etnološko vedo (npr. geografska razsežnost razsikovanega področja, pomanjkanje virov in zato nezmožnost sledenja historični in kulturni identiteti, hitrost sodobnih sprememb), in drugič iz razlogov, ki so lastni samemu etnološkemu raziskovanju v preteklosti in danes, nekakšni njegovi „nezadostnosti”. Ker so etnološka raziskovanja izvirala iz različnih znanstvenih interesov (in so bili odvisni od vsakokratne politično-ekonomske in ideološke hegemonije), so bilazasnovanazrazličnimiteore-tičnimi izhodišči in metodologijami. V ospredju vsake metodološke naravnanosti so bili določeni pojavi in problemi, informacije so bile selekcionirane in pogosto so iz preučevanja izpadli tisti pojavi, ki bi kulturološko podobo dopolnjevali, in tiste informacije, ki bi jih bilo mogoče tudi danes koristno uporabiti. Nekatere med njimi so seveda tudi danes dragocene predvsem pri rekonstrukcijah preteklih obdobij in iskanju kulturne kontinuitete, druge pa so postavile vrsto statičnih modelov in sodb, ki včasih obremenjujejo tudi sodobne prispevke — predvsem tiste, ki hočejo biti celoviti pregledi etnološke podobe in zato pris- tajajo na nekatere priznane „resnice”, metodološke postopke, zapadajo poslošitvam, ki so skoraj nujne za sistematične preglede. Pri tem ne gre za kritiko takih pregledov (pr. Baumann, Biasutti, Hirschberg), ki so nedvomno dragoceni viri informacij in zato tudi izhodiščni za vse bolj specializirane študije. Poleg tega so osvobojeni evropocen-trističnih pogledov, superiornosti nad kulturo, ki jo preučujejo, in se zavedajo, da je etnološka podoba, ki jo podajajo, veljavna samo za določeno dobo (Afrika pred kolonizacijo 19. stoletja). Zato nakazujejo spremembe, ki so to podobo do danes že korenito prizadele, v preučitev pa jih prepuščajo drugim. Historični, jezikovni, fizičn-oantropološki, teritorialno-gospodarsko-kulturni prikazi so lahko le vir informacij, skratka priročniki, kar je končno tudi njihov namen. Vendar je jasno, da današnja etnologija s svojo naravnanostjo ne more več prisegati zgolj na te izsledke. Ne da bi jih v celoti zavračala, je sodobni zgodovinski razvoj nujno preusmeril njene interese na tiste procese in pojave, ki so značilni za današnji čas in pogojujejo in opredeljujejo današnjo afriško kulturo in njene nosilce. Iz pregledanih del (*) je mogoče izluščiti temeljna etnološka vprašanja v zvezi z Afriko v grobem v naslednjem: — vsebina, pomen, posledice srečanja afriške z evropsko kulturo, — mesto svetovnih procesov industrializacije in splošne modernizacije v Afriki, — preučitev sprememb in njihovih posledic na posameznih območjih in družbenih skupinah, — upoštevanje plemenskega vprašanja („tribal factor”), — premislek nekaterih metodoloških izhodišč, ki so dediščina preteklosti. Taka usmeritev, v glavnem uokvirjena v t. i-„Studies in Culture Change”, „Studies in Culture Contact”, „Studies in Culture Dynamic”, značilne za kulturno in socialno antropologijo, je seveda zahtevala temeljito revizijo metodoloških izhodišč. Posebne pozornosti naj bi bili deležni: — narava, značaj posameznih vzročnih elementov in procesov, — pomen procesa sprememb, — konceptualizacija in kategorizacija pojavov po njihovem pomenu za vsakokratno konkretno sociokulturno situacijo. Avtorji ugotavljajo, da so tudi sodobnejše etnološke analize še vedno metodološko tradicionalne v smislu, da se omejujejo na določene segmente prebivalstva na določenem teritoriju, pri tem pa ne upoštevajo širšega družbenopolitičnega konteksta (raven naroda, države) /ob tem je potrebno poudariti, da nobena skupnost v ruralnem ali urbanem okolju danes ni več samozadostna, neodvisna od širšega sociokulturnega konteksta/, in posvečajo pozornost tistim elementom, ki naj bi se spremenjljivosti kar najbolj vztrajno upirali, npr. tradicionalni vzorci, vrednostni sistemi in drugi normativni pojavi, ki jih je mogoče zabeležiti na omenjenem območju raziskave. O tradicionalni podobi (pod vprašaj je ob tem postavljena nespremenljivost nekaterih kulturnih vzorcev) ni več mogoče govoriti, poleg tega so bile te podobe že pred sto in več leti močno različne (vprašanje, kaj je tradicionalno, je moč opredeliti le za vsakokratno skupnost posebej in šele nato slediti spremembam), niti ni več mogoče uporabljati metod, s katero je bila ta „navidezna” podoba opisovana in interpretirana. Izhodišče torej ne morejo biti več apriorno vrednoteni kulturni elementi, ker je njihova povednost relativna in napolnjena z novimi pomeni in funkcijami, razumljeni naj bodo le kot predstavitev konkretnih gospodarskih, političnih, kulturnih interesov. V zvezi s spremenjeno in spreminjajočo se Podobo je treba teoretično in praktično pozornost posvetiti tudi in predvsem tisti temeljni družbeni skupini, ki je za afriško kulutro izhodiščnega Pomena, to je pleme. S problemom „pleme” se Pojavljata spleta vprašanj, ki sta med seboj tesno Povezana, prvo je terminološko, drugo pa vsebinsko. Vprašljivost terminološke ustreznosti se pojavlja zaradi: — pomanjkanja enotnih definicij, — pomenskih konotacij v določenih kontekstih (primitivnost, neciviliziranost, koservativnost, manjvrednost...). — novih potez, ki so plemenu prisojene v procesu sprememb. Alternativno naj bi uporabljali termine „ljudstvo” („people”), „kulturna skupina” („culture group”), ..skupnost” („community”) ali „etnična skupina” Lethnic group”), ob tem gre za kritične pregled dosedanjih pojmovanj in definicij plemena do sodobnejših kriterijev — npr. družbenoekonomsko merilo, opredelitev s kulturno- regionalnimi razločki (pr. Gulliver). Kljub mnogim diskusijam vzvezi s tem vprašanjem je zaradi splošne uveljavljenosti (tudi v znanosti), predvsem pa zaradi take ali drugačne oblike „plemenskosti” („tribalism”) ta termin še najustreznejši. (Ob tem le opomba, da je Pleme vezano na določen družbeni ustroj, in daje terminološka ustreznost ali neustreznost določe-na z družbeno- ekonomsko razvojno stopnjo, in zato od vsakokratnega položaja plemena na razvojni lestvici). Vso pozornost je zato treba posvetiti kvalitativ-nim spremembam in glede nanje opredeliti stopnjo „plemenskosti”: — teritorialno načelo za opredeljevanje pleme-na je vprašljivo, ker postajajo geografske meje zaradi novih interesov (npr. izraba zemlje za plan-taze), razseljevanj in selitev v mestno okolje nejasne, — s selitvami se rahlja tradicionalna plemenska zavest, ki pa dobiva zato tako v mestnem kakor Podeželskem okolju nove oblike in funkcije, — tribalizem ima torej svoje urbane in ruralne Variante, . ~ plemena na eni strani branijo svoje lokalne mterese, po drugi strani pa se v nadplemenskih °blikah borijo za svoje interese v okviru države, torej se „plemenskost” pojavlja na eni strani kot -Partikularizem” in na drugi strani kot neke vrste ..nacionalizem” (pr. Kenija, Uganda), — zato je potrebno raziskati konkretne relacije pleme — pleme in pleme — država, — tradicionalna kultura ne more biti več kriterij za opredeljevanje plemenskosti, — vpliv sprememb je za plemenskost pogosto ambivalentna (npr. dostopnost do izobraževanja po eni strani širi vedenje in oddaljuje od tradicionalnih vrednot, po drugi strani pa razširja splošno zavest in v določenih razmerah še posebej ovrednoti plemensko pripadnost), — tribalizem je opredeljiv hkrati zvezanostjo na tradicijo in z vključenostjo v sodobne procese, — mera vključenosti, prizadetosti, v spremembe veča razločke med plemeni. Plemenskost torej je ali ni vzpostavljena kot plemenskost v konkretnih družbeno-političnih kontekstih. V določeni meri plemenskost obstaja kot resnično razločevanje med skupnostmi, v določeni meri pa kot mentalni koncept, zavest, ki je močno čustveno obarvana (pogosto tudi s pomočjo tradicionalnih vrednot in simbolov izrabljena v opravičilo razločkov, ki koreninijo drugje, pogosto tudi za doseganje določenih interesov, ki jim prikrivajo vsebino) in ni zgolj identifikacijska. Zato je potrebno prehajanje iz tradicionalnih v sodobnejše okvire („transition”) raziskovati in razumevati „na novo”, zunaj priznanih in posplošujočih sodb in definicij kulturnih tipov in njihovih apriornih reakcij na spremembe, ki jih je in jih povzroča modernizacija. Pojave modernizacije je v vsakokratni družbi (tradicionalni, ruralni, urbani) potrebno konceptualizirati glede na: — izhodiščno, osnovno kulturo preučevane skupnosti (culture group), — državni kontekst (državne inštitucije in oblike kulturne dediščine), — posrednike sprememb, — notranje procese sprememb, povzročene od zunaj, — manifestacije teh sprememb. Faktorji in procesi modernizacije morajo biti določeni glede na raven sociokulturne integracije posameznikov, skupin, delov družbe,... Pri kriterijih izbire raziskovalnega področja ni odločilna le skupnost kot taka, temveč predvsem značilnosti konteksta modernizacije (v preteklosti je bil prepogosto upoštevan le prvi vidik, kateremu so bile, kot že omenjeno, pripisane vnaprej določene determinante). Modernizacija je pojav, ki vsakokratno tradicionalno kulturno podobo pretresa postopno glede na širši kontekst (od geografskega do političnega), vendar ta razvoj ne implicira vedno splošnih svetovnih stopenj transformacij — nasprotno: nanaša se na specifične alteracije, variante določenih družb, ki morajo biti empirično determinirane, in so si med seboj lahko podobne ali pa tudi ne. Šele po tem je možen primerjalni študij (cross-cultural study). Na državne inštitucije narodov z različnimi kulturnimi dediščinami in ideologijami različno vplivajo nadnacionalne moči in tokovi, vendar ima vsak narod določeno kombinacijo modernizacijskih faktorjev, ki omogoča nov kontekst spreminjanja za osnovno populacijo. Za tovrstne raziskave bi bilo idealno interdisciplinarno preučevanje, vendar zaenkrat take sinteze še niso možne, ker vsaka stroka vztraja na svoji uveljavljeni metodologiji in specifičnih ciljih. Z upoštevanjem tega in z rezultati opravljenih raziskav na različnih področjih Afrike in med različnimi deli njenih družb je mogoče zagledati vsakdanje življenje Afričanov v celovitejši, dinamični podobi, osvobojeni nekaterih apriornih sodb, posploševanj, predsodkov, tipiziranj, modelov. Kritiki so izpostavljene tradicionalne kulturne poteze posamičnih skupin, njihova navidezna statičnost, njihovi relativni pomeni in odločilnost za etnološko podobo, in metode, s katerimi so bili ti elementi raziskovani. Vrednost in uporabnost takih konceptov sta še toliko večji zaradi časovne in krajevne opredeljenosti raziskav, predvsem pa doslednega upoštevanja vsakokratnih družbenih, političnih, ekonomskih okoliščin na regionalni, nacionalni (državni) in mednarodni ravni, v njihovi medsebojni prepletenosti in pogojenosti. Pregledana dela: BAUMANN, Hermann: Die Völker Afrikas und ihre traditionellen Kulturen. Teil I. — Allgemeiner Teil und Südliches Afrika. Wiesbaden, Franz Steiner Verlag GMBH 1975. Etnološka podoba Afrike skozi geografske razmere, prazgodovinsko sliko (analiza arheoloških virov), antropološko in jezikovno podobo in kulturne regije. Obsežna bibliografija in izčrpen pregled dotedanjih raziskav. BIASUTTI, Renato: Razze e popoli della terra. Torino, Unione Tipografico — Editrice Torinese 1967. Volume terzo-Africa. HIRSCHBERG, Walter: Völkerkunde Afrikas. Mannheim, Bibliographisches Institut 1965. B. I. Hochschultaschenbücher 333, 333a, 333b. Rasna in jezikovna podoba, plemena po gospodarski dejavnosti. Etnološka podoba po prevladujoči gospodarski dejavnosti (gosp.- kult. tipi) in značilnih kulturnih elementih: prehrani, noši, naseljih in bivališčih, družbenih oblikah, religiji in umetnosti. Bogata bibliografija - splošna in za posamezna plemena in plemenske skupine. WESTERN CIVILIZATION AND THE NATIVES OF SOUTH AFRICA. Edited by I. Shapera. Studies in Culture Contact. London, Routledge & Kegan Paul 1967. (I. izd. 1934) Oris stare bantujske kulture in današnje življenje v rezervatih. Vplivnost krščanstva, izobraževanja, ekonomskih in socialnih okoliščin v urbanih in ruralnih naseljih, vloga administracije in politike, evropski vplivi na jezik, književnost in glasbo domorodcev. Interdisciplinarna raziskava. Poudarek, da take raziskave sicer ne morejo rešiti problemov domačinov, vendar želijo z analizo realno predstaviti njihov položaj v splošni družbeni shemi držav in prispevati k oblikovanju politike, ki lahko izbira med represionistično, asimilacijsko ali adapcijsko rešitvijo problema domačinov. THREE AFRIČAN TRIBES IN TRANSITION. Volume I. of Contemporary Change in Traditional Societies. Edited by Julian H. Steward. Urbana, Chicago, London, University of Illinois Press 1972 (1967). Uvodnik izdajatelja o Perspektivah modernizacije kot uvod v študij in raziskave sodobnih sprememb. Sledijo raziskave skupnosti v Ugandi, Keniji in Nigeriji, ki so različneglede na specifične sociolkulturne kontekste in so dosegle različno raven sociokulturne integracije. TRADITION AND TRANSITION IN EAST AFRICA. Studies in Tribal Element in the Modern Era. Edited by P. H. Gulliver. London, Routledge & Kegan Paul 1972 (1969). Predstavitev različnih viariant plemenske vloge v zvezi s sodobnimi inštitucijami, jezikovnim načrtovanjem, trgovino, pravom. Koncept v uvodniku. Razsikave pokrivajo območje Vzhodne Afrike — Južni Sudan, Uganda, Kenija, Tanzanija, Somalija — z upoštevanjem ruralnih in urbanih naselij. Izhodišče je pleme in plemenskost, opredeljeno s kulturno-regionalnimi razlikami. INGRID SLAVEC ANTROPOLOGIJA V PERUJU V Peruju je prišlo v petdesetih in v začetku šestedesetih let do precejšnih sprememb v etnološkem raziskovanju. V folkloristično usmerjeno vedo so začeli prodirati različni, v Severni Ameriki že nekaj časa uveljavljeni antropološki tokovi — predvsem kulturna, urbana in aplikativna antropologija. Vpliv kulturnoantropološkega vzorca je povzročil močne tendence po integraciji več strok, predvsem arheologije in etnologije. Pod okriljem dotedanjega inštitua za etnologijo in arheologijo pri državni univerzi San Marcos v Limi (Institute de Etnologia y Arqueologia en la Universidad Na-cional Mayor de San Marcos) seje oblikovala nova veda, ki naj bi združevala obe stroki. Njena metodološka usmerjenost naj bi bila podobna severnoameriškim konceptom. V nacionalnih znanstvenih okvirih je bilatakšna naravnanost nova. V sklopu integrirane vede naj bi se namena in predmeta obeh disciplin tesneje povezovala, hkrati pa bi se tudi razločevala. Medtem ko bi se etnologija ukvarjala z „živimi” skupnostmi in kulturami, bi se arheologija posvečala „mrtvim”-Etnologi bi zbirali nevsakdanje in „primitivne” kulturne sestavine, arheologi bi odkrivali nenavadna najdišča in predmete, etnologija bi preučevala notranjo strukturo skupnosti, arheologija pa bi skušala razložiti, kako so se postopoma oblikovale posamične skupnosti. In končno, etnologija bi raziskovala ekonomske odnose in razločke med tradicionalnim in sodobnim zahodnim ekonomskim ustrojem, arheologija pa bi odgovarjala na vprašanja o razvoju proizvajalnih sredstev, razmi' šljala o temah, kot je npr. „način produkcije” ipd- Omenjeni inštitut je leta 1958 preusmeril tudi dejavnost svojega muzeja v namen obeh strok. Kasneje se je razvil v oddelek za antropologijo na državni univerzi v Limi (Departamento de Antro-pologla de la Universidad Nacional Mayor de San Marcos), kjer so imeli določena skupna predavanja študenti etnologije in arheologije. Največ zaslug pri ustanovitvi oddelka imata takratna profesorja, arheolog dr. Luis E. Valcärcel in etnolog dr. Jose Matos Mar. Glavni pobudnik in vodja kulturnoantropološke metodološke usmerjenosti, dr. Valcärcel, se je na sploh zavzemal za večje povezovanje etnologije ne le z arheologijo, temveč tudi z ostalimi vedami, predvsem z lingvistiko in zgodovino. Omenjeni je tudi začetnik tako imenovane etnozgodovine v Peruju.1 Kmalu se je pokazalo, da sicer močni nameni profesorja Valcärcela in nekaj redkih, ki so mu sledili, niso rodile željenih sadov. Kljub združevanju v okviru skupnih inštitucij, je ostala povezava zgolj formalna, dejansko sodelovanje pa občasno in neuspešno. Praktično se stroki nista nikoli združili v enotno kulturno antropologijo. V šestdesetih letih je prišlo — v nasprotju s prejšnjim zbliževanjem — do precejšnje oddaljitve med disciplinama. Etnologi oz. antropologi (kakor odtlej imenujejo sami sebe) so predmet svoje Pozornosti iz preteklosti premaknili skoraj izključno v sedanjost. Raziskovalna tematika se je vse bolj približala sociološkim, urbanističnim in el tako da je bil odziv filmskih amaterjev in klubov 2elo ustrezen, splošna kvaliteta prispelih filmov pa Večja kakor na prvem festivalu leta 1982. Lahko bi rekli, da so Prevalje v kratkem času uspele utrditi sloves kvalitetne, specializirane filmske manifestacije, ki je že dobro znana v Evropi. Zlasti je pomembno, da se na Prevaljah enakopravno srečujeta vzhodna in zahodna Evropa na področju amaterskega filma. Kaže, da so Prevalje prestregle neko sila razširjeno težnjo v sodobnem svetu amaterskega filma, ki doslej ni našla prave možnosti za predstavitev. To je želja filmskih amaterjev, da ne bi izdelovali samo umetniških, igranih in eksperimentalnih filmov, temveč hočejo razširiti svoje delovanje na področje polemičnega, angažiranega filma, ki v obliki reportaže, poročila ali eseja, na vsak način pa na dokumentaristični podlagi, aktivno posega v stvarnost, jo prikazuje, analizira, kritizira in predlaga alternativne rešitve. Lahko bi rekli, da gre v bistvu za neke vrste osveščanja in obnovitve kvalitete človekovega odnosa do lastnega okolja, pa naj bo to okolje tovarna, delavnica, narava ali kultura. V nekaterih primerih pa so ti filmski dokumenti tudi skromen, a dragocen arhiv nacionalne kulturne dediščine. Škoda, da se program prevaljskega festivala ne seli po večjih slovenskih krajih, saj bi glede na kvaliteto in globalno sporočilo to vsekakor zaslužil. Žirija pravzaprav ni imela težkega dela, saj se je v konici nabralo dovolj kvalitetnih filmov za vse tri vsebinske smeri festivala in za vse razpoložljive nagrade. Naj navedem za orientacijo v usmeritev prevajalskega festivala nekaj statističnih podatkov. Od 66 filmov je žirija izbrala 25 filmov za festivalski program. Od 66 filmov je žirija izbrala 25 filmov za festivalski program. Med njimi je bilo 13 etnoloških, 6 obrtnih, 2 industrijska, 1 potopisni in 3 brez razvidne žanrske usmeritve. Žirija je podelila 15 nagrad in priznanj. Grand prix in zlato plaketo je dobil Oasis 79, italijanski film, portret ostarelega tirolskega pastirja. Srebrno plaketo je dobil nemški animirani Aqua z ekološko tematiko in bronasto plaketo nemški Na poti v civilizacijo. Sledilo je še 12 specialnih nagrad in priznanj. Med 15 nagrajenimi filmi jih 7 lahko štejemo za etnološke dokumentarce. Nagrado Slovenskega etnološkega društva je prejel film Cvetna nedelja prevaljskih avtorjev Mlakarja, Murija in Ciglerja. Film na zelo neprisiljen način prikazuje izdelavo cvetne butare, odhod v šentanelsko cerkev, prizore pred cerkvijo, vrnitev domov in tradicionalno obdarovanje z jajcem in klobaso. Film sicer nima originalnega sinhronega tona in šumov, kakor bi se za tak dokumantarec spodobilo, pač pa ga učinkovito spremlja zvok domačih citer. Priznanje Slovenskega etnološkega društva je prejel madžarski Dinnyesek. Prikazuje življenje sezonskih pridelovalcev lubenic in dinij v okolici Blatnega jezera. Podlaga filma je očitno skrbna etnološka raziskava, saj je uporabljeno večje število fotografij in statističnih podatkov, ki prikazujejo tudi zgodovino te kmečke dejavnosti. Pretresljiv je zaključni prizorfilma, ko protagonisti pridejo na razstavo o njihovi dejavnosti, pravzaprav o njih samih, v večjem madžarskem mestu. Kakor se rado zgodi pri preveč „strokovnih” filmih, je tudi vtem primeru filmska odlika žrtvovana večji informativnosti. ŠTUDIJ VIZUALNE ANTROPOLOGIJE V ZDA Na XI. ICAES v Kanadi letos avgusta sem prihajal v stik s strokovnjaki za antropološki oz. etnološki film iz vseh kontinentov in iz najrazličnejših držav. S/ Vancouvru, kjer je potekal zaključni del kongresa, je prišla na področju vizualnih medijev v ospredje velika „premoč” Anglo-Američanov. Današnje ameriške antropologije si sploh ne moremo predstavljati brez aktivne vloge filma pri raziskovanju in študiju. Zato me je zanimalo,;kako poteka visokošolski pouk vizualne antropologije. Na srečo sem naletel na pravega človeka, ki mi je to pojasnil tako rekoč iz prve roke. Timothy ASCH, ki je bil predsednik ene od kongresnih sekcij z naslovom V učilnici in izven nje — film kot komunikatorantropologije, je hkrati tudi direktor Centra za vizualno antropologijo (Center for Visual Anthropology) pri Oddelku za antropologijo Južnokalifornijske univerze (Uni-versity of Southern California). Center deluje vte-sni povezavi s Filmsko in TV šolo na fakulteti, ki poučuje tudi poznavanje radia kot komunikacijskega medija. Pogoj za vpis študija v centru za vizualno antropologijo je prva stopnja iz naslednjih študijskih smeri: iz filma, novinarstva ali antropologije. V 5. semestrih programa študentje spoznajo socialno antropologijo, vključno z metodami terenskega dela. Primarna skrb je posvečena usposabljanju študentov v antropologji, filmu (16 mm, video, super 8 in fotografija) in v žurnalizmu, tako da po končanem študiju znajo izdelovati kvalitetno filmsko dokumentacijo, primerno za znanstveno raziskovanje. Končno diplomo sestavljata vizualna študija in skrbno pisana razprava na isto temo. Študenti se usposabljajo ob realizaciji profesorjevih projektov, pa tudi s samostojnimi produkcijami. Center za vizualno antropologijo je izdelal že vrsto svetovno znanih dokumentarcev, za enega od njih so prejeli celo Oskarja (1977). Redno sodelujejo v TV koprodukcijah kot strokovni svetovalci, pisci in realizatorji poljudnoznanstvenih serij. Za leto 1984 sta na programu dva večja vizualna projekta, in sicer Srbi v Chicagu pod vodstvom dr. Andreia Simiča in Židovski emigranti v Fairfaxu Barbare Myerhoff. Naj na kratko navedem še najzanimivejša predavanja in seminarje, ki so zabeleženi v programu za letošnje leto. Študij se je pričel januarja 1984. Prvi semester: — Zgodovina antropologije in antropološka teorija I. — Seznanjanje s filmsko tehniko. — Izdelovanje S 8 mm filmov, vsak študent izdela 5 filmov. — Etnografska filmska analiza. Drugi semester: — Zgodovina antropologije in antropološke teorije II. — Novinarstvo (dokumentarne oddaje, selekcija in ravnotežje snovi v dokumentarcu, etični problemi dokumentarnega filma, terenske raziskave in poročila, priprava dokumentarca, priprava bibliografije in terenskega dela). Tretji semester: — Proizvodnja etnografskega filma. — Etnografsko terensko delo na bližnji lokaciji, v kraju študija. Izdelava filmskih in žurnalističnih izhodišč. Za vsak etnografski „dogodek” se posname najmanj 200 m filma, nekakšna entograf-ska študija. Iztega materiala se zmontira edukativ-ni ali TV dokumentarec. — Urbana antropologija, regionalna raziskava na terenu. Četrti semester: — Antropologija, najmanj 3 mesece terenskega dela z uveljavljenim antropolgom na oddaljeni lokaciji (Azija, Oceanija). Oblikovanje koncepta raziskave, zbiranje podatkov in vizualna študija. Peti semester: — Novinarstvo — Realizacija edukativnega filma. — Diploma, realizacija filma in spremljajoče pisane razprave — monografije. — Podrobnosti študijskega programa niso trdno določene. Trden je le učni smoter. Ta pa je: diplomanti naj pridobijo temeljno poznavanje in razumevanje socialne antropologije ter znanje za izdelavo dobrih zvočnih etnografskih filmov, ki bodo služili nadaljnjim raziskavam. Vsak študent si bo v času študija izbral svojo pot do tega cilja, odvisno od stopnje razgledanosti in izobrazbe. Na centru za vizualno antropologijo deluje 11 rednih visokošolskih učiteljev in 2 gostujoča iz Filmske šole USC (Južnokalifornijske univerze)-Med njimi so zelo znana imena svetovnega antropološkega oz. etnografskega filma. Že omenjeni Timothy Asch je trenutno gotovo eden vodilnih antropoloških filmarjev na svetu. V zadnjih dveh desetletjih je veliko storil za uveljavitev učenja antropologije s pomočjo filma v Ameriki in Avstraliji. Neprecenljive vrednosti je njegova serija dokumentarcev o venezuelskih Indijancih Yanomani. Dr. Stephen Lansing, uveljavljeni antropolog in cineast, poznavalec azijskih civilizacij, raziskovalec Balija in indonezijskih otokov, sodelavec različnih TV družb za dokumentarni film in stalni sodelavec Encyclopaedia Cinemato-graphica. Dr. Barbara Myerhoff, preučevalka židovske identitete v ZDA, dobitnica Oskarja za dokumentarni film Število naših dni (Number our days) leta 1977. Dr. Gary Seaman, preučevalec Taiwana, avtor 15 filmov o kitajskih religijah. Trenutno montira film o kitajski geomanciji (geomancy), nekakšni geografski enačici akupunkture. Dr. Andrei Simič, Jugoslovan (kje vse jih ne najdemo), je uveljavljal fotografijo na področju antropologije, sedaj pa pripravlja vizualno raziskavo o ameriških Srbih v Chicagu. Mel Sloan, ustanovitelj danes svetovno znane Visoke filmske šole na Južnokalifornijski univerzi. Predavatelj in realizator številnih dokumentarnih in igranih filmov. Na koncu pa še podatek ošolnini. Polnašolnina za en semester je 3.000 US dol. in še stroški okoli 600 US dol. na mesec. Ob tem pa šola zagotavlja vsa tehnična sredstva in material za realizacijo vizualnega dela programa. NAŠKO KRIŽNAR DOKUMENTI OPOMBE SED K PREDLOGU SKUPNIH PROGRAMSKIH JEDER OSNOVNOŠOLSKEGA IN SREDNJEGA USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA (Že od vsega začetka, ko so iz „ilegale” proniknila jedra o pouku književnosti, je SED zasledovalo Problematiko jeder in do 15.10.1983, ko je bil rok za oddajo pripomb, pripravilo protestno besedilo. Pripombe smo hoteli prebrati že v Rogaški Slatini, saj je bilo tam zbrano največ naših članov. Zaradi objektivnih okoliščin to ni bilo mogoče in smo ak-c'jo prepustili 10 SED, ki je spremljal tudi javno razpravo o jedrih. Istočasno je svoje mnenje o Programskih jedrih napisal tudi Oddelek za etnologijo FF, ki je svoja stališča objavil v Novicah FF. posebna izdaja, Ljubljana oktober 1983. Predloge SED in Oddelka smo združili v besedilo, ki ga predstavljamo našim bralcem.) Slovensko etnološko društvo se vključuje v razpravo o „skupnih programskih jedrih” na podlagi Pretresa predlogov za jezikovno, književno, zgodovinsko in družbeno področje. Etnologija kot samostojen predmet pri nas ni vključena v noben izobraževalni program (razen ene izjeme v SR Sr-o'ji), saj nihče (razen etnologov) ni čutil potrebe, oa bi problematiko načina življenja in ljudske kulture Slovencev, drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti, Evropejcev in ljudstev zunaj Evrope uvrstil v ta ali oni šolski program. Ker je etnologija ustala tako zunaj konteksta programskih jeder, so nase pripombe usmerjene k skupnim jedrom za književnost, jezik, umetnostno vzgojo, zgodovino in glasbo, saj naj bi te stroke posredno zastopale tudi etnološke „interese”. Splošne pripombe: IO SED meni, da je vsebina izobraževalnih programov najpomembnejše področje vzgoje in izobraževanja in da je njihova sestavina izrazito strokovno vprašanje. Prepričani smo tudi, da mora izobraževanje nuditi celotni jugoslovanski mladini znanje o vseh narodih in narodnostih v Jugoslaviji, da pa mora biti največ pozornosti posvečene lastnemu narodu. O tem, da je treba najprej spoznati najbližje okolje in šele nato druge „koncentrične kroge" vsakdanjega življenja, ne more biti dvoma. Seveda pa so pogledi na neposredno okolje oz. na širino omenjenih krogov lahko različni. Prav ob tem ugotavljamo, da so sestavljale! „jeder” malomarno in brez potrebnega znanja opravili svoje delo, saj je vsebina predlogov sestavljena (milo rečeno) površno, marsikdaj tudi v nasprotju z zastavljenimi vzgojnimi cilji, celo formulacije namenov so protislovne. Predlogi skupnih jeder so najnovejši dogodek v procesu, ki traja že dlje in ki vztrajno zmanjšuje delež humanistične izobrazbe v izobraževalnih programih. Kot predstavniki stroke, ki preučuje način življenja in kulturo najširših družbenih plasti, opozarjamo na pomen humanističnih ved in poznanja nacionalne kulture za mlado generacijo in družbo nasploh. Znanje o jeziku, književnosti, zgodovini, kulturi, načinu življenja, o družbenih razmerjih in duhovnih spoznanjih more in mora mlada generacija sprejeti od starejših generacij v svojem okolju, saj tega dela izobrazbe ni možno pridobiti nikjer drugje na svetu. Če mladi nimajo orientacije o in v svojem okolju, je to krivda starejših, ki niso bili sposobni prenesti nanje vrednot, ki jih je to okolje stoletja ustvarjalo. Zato se zavzemamo za temeljito strokovno revizijo šolske reforme, ki naj vendar že preneha biti žrtev kratkovidnih, tehnokratskih odločitev. Zato SED protestira proti nedemokratičnemu odločanju v zvezi z’ reformo izobraževanja, kjer so skupna programska jedra žal najhujši, a logični vrh nestrokovnosti in nepoznanja problematike. Želimo, da v strokovnih vprašanjih začne naša družba končno že upoštevati strokovna mnenja, zato naj se na tej podlagi tudi črtajo neustrezne odločitve, ki ne zdržijo kritike. „Skupna jedra” naj bodo samo primer, ki ga ne bi smelo biti, ker pa se je „rodil”, se ne sme ponoviti. Posebne opombe in razmišljanja: 1. Nedemokratičnost pri sprejemanju predlogov skupnih jeder je bila tako zavestna, „obravnava” pa tako skrivaška, da so se vsa (tudi poštena) prizadevanja spremenila v žaljivo burko, ki je poleg ogromne strokovne, naredila tudi veliko politično škodo. (O tem so precej povedale že druge ustanove, društva in časopisi.) 2. Odsotnost etnološke problematike opažamo tudi v okvirih drugih strok. Za značaj programskih jeder je odsotnost načina življenja naših narodov in narodnosti (v okviru zgodovine) zelo povedna, saj kaže mišljenje sestavljalcev, kaže pa tudi njihov odnos do ljudi, ki (po dikciji na str. 208) „žive, rade i proizvode... u okviru objektivnih uvje-ta i odnosa.” Prav ti „uvjeti i odnosi” se v Jugoslaviji in povsod drugod po svetu kažejo najbolj izrazito v vsakdanjem življenju in v razmerah kulturnega in nekulturnega značaja, ki nas vsak dan neposredno zadevajo in se tudi na njihovi podlagi (poleg jezika, o katerem bomo govorili pozneje) ljudje čutijo Slovence, Srbe, Hrvate, tudi Jugoslovane, Francoze, Japonce itn. In vse to področje, vsi ti različni načini življenja, vse te ljudske kulture, ki so na Balkanu še močno žive, v katerih je mogoče razpihovati najrazličnejše nacionalizme in verske evforije — puščamo docela zunaj šolske vzgoje, kakor da bi svet res temeljil le na cesarskih palačah, parlamentih in ministrskih pisarnah, ne pa na delu na polju, v tovarnah, delavnicah, na življenju v kmečkih, delavskih in drugih hišah in stanovanjih. Ti načini življenja, te vsakodnevne navade se lahko razločujejo od kraja do kraja, od pokrajine do pokrajine, od naroda do naroda. Razločki pa lahko razdvajajo ali povezujejo, zato jih je treba poznati, pojasnevati je treba njihove izvire, okoliščine njihovega nastanka in obstoja. Način življenja na ravni vsakdanjosti zadeva vsakogar. Prav zato ni mogoče v šolski vzgoji, ki naj bi bila naravnana k razumevanju med ljudmi v ožjih in širših družbenih skupnostih, mimo obliktakega ali drugačnega načina življenja. Medsebojno poznanje in ustrezna razlaga naših načinov življenja pa mora teči v obe strani, to je, da tudi drugi spoznavajo nas. 3. Nujnost poznavanja pa skupna programska jedra popolnoma spregledajo, čeprav je bil to njihov osnovni namen. To pa se je lahko zgodilo zaradi pristranosti in zaradi zaverovanosti delitve snovi po republiških in jezikovnih ključih. Spet je bil v prvi vrsti formalizem pred logiko, etatizem in centralizem pa pred raznovrstnim bogastvom narodnih kultur, uniformiranost pred raznolikostjo. To se kaže tudi v približevanju ene kulture drugi (npr. srbske slovenski) — na škodo zadnje, seveda. Programska jedra za jezik, književnost, zgodovino, glasbo itn., niso premislila, oz. sestavljalci niso vprašali, koliko Slovencev pozna ljudsko kulturo Srbov, Hrvatov, Makedoncev in koliko ti slovensko. Jedra v vseh naštetih področjih kažejo zmanjševanje deleža pouka vzgoje Slovencev o sebi in za druge in zmanjšujejo vednost drugih narodov o nas. Neznanje pa je prvi korak k predsodkom in sovraštvu. Nepoznavanje se začne pri jeziku, ki je do sedaj sprožil tudi največ polemik. Poleg že znanega pa etnologi v jezikovnem programu pogrešamo večje povezovanje specialne lingvistične problematike z etnologijo (npr. jezikovni in vedenjski obrazci, formule itn.). Seveda pa pri jeziku najbolj bode v oči nepoz-nanje in neznanje slovenskega jezika s strani srbohrvaško govorečega področja. Tega znanja ni dala niti stara šola, še manj ga dajejo jedra, ki so celo naperjena proti nacionalnim identitetam. Neznanje jezika ni samo politični problem, temveč privede tudi do nepoznavanj na drugih področjih, ki so pomembna za skupno razumevanje v Jugo- slaviji. (Mimogrede pa so ta področja zanimiva tudi za etnologa.) Književnost: Pri književnosti se omejujemo na izrazito „etnološko” področje — na ustno slovstvo. Kateri koli otrok v katerem koli kraju Jugoslavije bo po predlogih programskih jeder spoznal le južnoslovansko (srbohrvaško) ljudsko epiko in nekaj ženskih pesmi. Rezultat take vzgoje lahko že vnaprej predvidimo, ker tudi prej ni bilo drugače: Slovenci poznamo nekaj pesmi iz junaškega ciklusa Srbov in Hrvatov (pouk srbohrvaščine), aktivno obvladamo (v petju) tudi del njihove ljudske lirike (stiki, šola, mediji). Z druge strani pa doživljamo popolno nepoznanje naše ljudske poezije, celo s strani intelektualcev. Slovenci imamo med vsemi jugoslovanskimi narodi največ balad, a niti ena ni uvrščena v jedra in tako se bo nadaljevalo „poznavanje”, da imamo le Očka ma konjička dva in Regiment po cesti gre”i neke druge švabske pesme.” (ustna navedba znanega intelektualca). Skupna jedra tega anahronizma ne odpravljajo, temveč ga še povečujejo. S tem pa se ustvarja novo področje nerazumevanja in predsodkov. Slovenski otrok se bo s srbohrvaško ljudsko pesmijo seznanjal še pri obveznem pouku srbohrvaščine in po radiu in s stiki, kar je seveda pozitivno, hrvaški, srbski in makedonski otroci pa po učnem programu ne smejo zvedeti za našo pesem. Spoznajo lahko samo „novokomponovane pesme” prek radia. Programska jedra tako slovenskemu otroku še povečujejo staro „slutnjo”, da „prave” slovenske ljudske poezije sploh ni, razen nekaj lajn. Ob ljudski pesmi, ki je neločljivo povezana z glasbo, se moramo slovenski etnologi zato še na kratko dotakniti skupnih jeder za pouk glasbe. T u je z ljudsko pesmijo tako, kakor je bilo omenjeno že pri književnosti. Po „starem” programu slovenski učenci od 4. do 8. razreda osnovne šole aktivno (pojejo, tudi na proslavah v čast Prešernovega dne) spoznajo 53 pesmi drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti (glej pesmarico za 4. do 8. razred osnovnih šol z naslovom Prek sveta odmeva pesem — ljudske pesmi. Zbral in uredil Miro Kokolj, Ljubljana 1981). Obratno poznavanje pa sploh ni omembe vredno, ker ga sploh ni. Tudi na tem področju programska jedra stvari ne izboljšujejo, ampak jih še slabšajo, saj dopuščajo, da bodo otroci drugih narodov še v zrelih letih vedeli le za „neko avstrijansko jodlanje”, ne pa za slovenski melos. Kakor je našemu otroku tuj bosanski ali makedonski ritem, a ga vseeno sprejme in se mu privadi, tako bo v začetku tuj 3/4 ali 4/4 takt malemu Makedoncu ali Srbu. In če te „tujosti” ne bo spoznal, mu bo ostala tuja celoživljenje in je ne bo nikoli mogel priznati za vrednoto. Kot predstavniki malega naroda in stroke bi zato želeli večje poznavanje naše ljudske kulture v drugih republikah, pa ne zaradi odstotkov in tudi ne zaradi povračilne hvaležnosti, temveč preprosto zato, da se bomo spoznali in da bo v vseh Jugoslovanih končno le zaživela zavest, da so drugačne in različne kulture (pesmi, šege...) bogastvo in naša prednost, ne pa razlog za nesporazume in predsodke, v katere peljejo programska jedra. Če že sestavljale! ne spregledajo, potem vsaj ne smejo oropati slovenskih otrok za lastno kulturo. Vse kaže, da se vsaj pri ljudski pesmi ne smemo bati slovenskih predsodkov do drugih pesmi, pač pa nasprotno, saj tako nerazumevanje potrjuje tudi večja srečanja (pionirjev, mladincev, šol, strokovnih društev itn.), ki kažejo, da le Slovenci dovolj poznamo jugoslovanski pevski (ljudski) program, komaj kje pa se najde neslovenski posameznik, ki zna vsaj kitico slovenske ljudske pesmi. O petju pesmi drugih jugoslovanskih narodov pri Slovencih in o njihovi razširjenosti med nami, imamo celo začasno etnološko raziskavo s statističnimi tabelami. Skupna programska jedra za zgodovino umetnosti se s starejšimi koncepti ujemajo v tem, da predlog premalo upošteva „ljudsko” umetnost, kar velja tudi za glasbo. Stari in novi program pomagata (metodično zgrešeno, z molkom ali s podcenjevanjem ljudske umetnosti) usmerjati učenca k spoznavanju t. i. „visoke” umetnosti. Pri tem pa minimalno upoštevata ali sploh spuščata likovno in umetnostno skušnjo najbližje učenčeve okolice (ljudsko umetnost), iz katere bi lahko učenci izhajali, saj jim je vsakdanji način življenja najbližji. Pri zgodovini umetnosti pogrešamo etnologi tudi „svoj delež”, ki bi lahkojasno razložil marsikatero umetnostno in arhitekturno prvino, ki bi spet pomagala spoznavati bogastvo jugoslovanske različnosti in učence varovala pred predsodki. Tudi pri umetnosti se skupna jedra niso izneverila svoji neznanstveni vlogi. Podobno velja tudi za področje oblačilne kulture, šeg in navad. Brez strokovne informacije si namreč učenci oblikujejo posplošene predstave in predsodke. Etnologija, ki bi na nekaterih mestih te predsodke lahko razbila, ni vključena niti z rezultati svojega dela v druge stroke, kar seveda škodi celotnemu našemu sporazumevanju. Zato se SED zavzema (ne prvič) za poglobljen pouk o narodih in narodnostih v Jugoslaviji in najodločneje protestira proti predlogu skupnih jeder, ki vidijo možnost le v enostranskem spoznavanju '(unitarističnem) in negiranju posameznih kultur. Za spoznavanje drugih kultur je potrebno znanje jezikov narodov in narodnosti. Ni pa dovolj, da se samo nekateri učimo srbohrvaško, tudi obratno bi moralo biti obvezen cilj, če hočemo premagati na eni strani predsodke in vzvišenost, na drugi strani pa zapiranje in kljubovalnost. Na bogastvo različnih kultur bi morala opozarjati vzgoja od vrtca do univerze, vendar pa se to ne dogaja niti pri visokošolskem študiju. Na Oddelku za etnologijo ljubljanske filozofske fakultete so npr. naslednji predmeti: Etnologija Slovencev, Etnologija drugih jugoslovanskih narodov, Etnologija Evrope, Etnologija neevropskih etničnih skupin. V Beogradu pa zajemajo jugoslovanske okvire z enim samim zamahom, v okviru iste predmetne skupine. Vendar zaradi teh razločkov v študijskem programu ni nikoli prihajalo do nesporazumov (ali očitkov) s kolegi iz Beograda. Nam se je vedno zdelo naravno, da etnološko problematiko Slovencev (vključno z zamejstvom) obravnavamo v okviru predmeta Etnologija Slovencev, način življenja in ljudska kultura drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti pa je predmet Etnologije narodov in narodnosti Jugoslavije. Menimo celo, da mora ta predmet spričo dejanske potrebe po boljšem medsebojnem spoznavanju načina življenja in ljudske kulture še pridobiti na pomenu, seveda pa ne na račun prej omenjenega predmeta in tudi ne na račun evropske in neevropske etnologije. Vsi ti predmeti imajo v strukturi „koncentričnih krogov”, po našem mnenju, svoje logično in medsebojno dialektično povezano mesto. Seveda se tudi prepletajo: prek raziskav in seminarskega dela o življenju delavcev iz drugih republik v Sloveniji, o življenju Slovencev na tujem, na začasnem delu, o izseljenstvu itn. Zato ni potrebno spreminjanje ali poenotenje etnološkega študijskega programa na univerzi. Zaključek: Spoznanje bogastva različnih kultur moramo bogatiti, ne pa uniformirati, zato ved, ki te kulture razlagajo, ne smemo ukinjati ali jim zmanjševati delež ur pri pouku. Nasprotno! Če hočemo okrepiti „zajedništvo”, če hočemo spoštovati in razumeti drugo kulturo, moramo spoznati svojo in ne smemo dopustiti, da se nam zgubi v namišljeni enakosti. SED meni, da je treba razpravo o jedrih nadaljevati šele po temeljitem strokovnem popravilu. Noben rok ne more biti opravičilo za površnost; na področju izobraževanja se je že večkrat pokazal negativen rezultat nepremišljenih reform. SED odklanja jedra kot strokovno katastrofo in kot politično napako, pa tudi kot žalitev. Društvo kot strokovno združenje si bo še naprej prizadevalo za sprejemljivejše rešitve, vendar le v okviru širših vsebinskih določil programskih jeder, ki bodo omogočala strokovno, znanstveno, demokratično in človeško razpravo. Slovensko etnološko društvo zanj predsednik Marko Terseglav V Ljubljani, 4. 10. 1983 POROČILA, OCENE, ODMEVI . . . XIX. Poletni seminar slovaškega jezika in kulture Od 24. julija do 20. avgusta 1983 je v Bratislavi potekal seminar slovaškega jezika in kulture. Namenjen je bil prevajalcem slovaške literature, tujim novinarjem, predavateljem slovaškega jezika in literature, in vsem, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga zanimajo za jezik, literaturo in kulturo tega naroda. Seminar ni zanimiv le sam na sebi, temveč nudi zanimiv primer predstavljanja nekega naroda. Poglobiti se je vredno predvsem ob vprašanju, kakšen delež ima pri predstavitvi nekega naroda kultura v etnološkem pomenu besede in kakšen odnos do tega so prireditelji želeli ustvariti pri tujcih. Seminar ima že ustaljeno obliko dela: udeleženci spopolnjujejo znanje jezika na dopoldanskih jezikovnih tečajih, ki so diferencirani glede na stopnjo njihovega jezikovnega znanja. Slavistično usmerjenost so presegla predavanja, ki so bila vsak dan na vrsti za tečaji: vanje so bila namreč vključena tudi širša kulturološka vprašanja. Praktično srečanje s kulturo v ožjem pomenu besede je bilo na sporedu v popoldanskih in večernih urah. Med predavanji, ki so neposredno zanimiva z etnološkega vidika, so bila: predavanja Emilie Horväthove Letni običaji na Slovaškem, Františka Kalesnega Habäni na Slovaškem, Jana Michälka Kontakti med češkim in slovaškim narodopisjem in Sohe Kovačevičeve Ljudsko rezbarstvo na Slovaškem. O problematiki, zanimivi za etnologa, so spregovorili tudi slavisti, npr. o vprašanjih nezbornega jezika mladine, o pregovorih in njihovem življenjskem kontekstu. O vprašanjih kulture določenih socialnih skupin pa je spregovoril vodja seminarja, slavist Jožef Mistrik, in sicer v predavanju Jezik in ljudska pesem. Čeprav so bila predavanja v večini namenjena razreševanju jezikovnih vprašanj, se je torej o izvenjezikovni kulturi tokrat govorilo na seminarju tudi teoretično. Glede na to, da je bilo med udeleženci veliko takih, ki potrebujejo prav tako kakor jezikovno izpopolnitev tudi čustvene spodbude za vztrajanje v jezikovnem in siceršnjem izročilu slovaške kulture (potomci izseljencev, pripadniki slovaških manjšin v tujini itn.), je razumljivo, daso prireditelji namenili veliko pozornosti praktičnemu spoznavanju kulturne dediščine. Ta dediščina izhaja iz različnih obdobij in območij Slovaške in tudi iz različnih socialnih skupin. Oblik seznanjanja z izročilom je bilo več: na krajših ogledih kulturnih znamenitosti Bratislave je obiskovalec spoznal različne vsebine, predstavljene v muzejih, spominskih sobah itn. Mesto samo vsako leto organizira splet prireditev v obliki Kulturnega poletja: klasične koncerte, gledališke igre, literarno — glasbene programe, filme, razstave, programe za otroke, folkorne nastope in športne prireditve. Udeleženec seminarja je tako spoznal, kako danes Bratislavčani zadovoljujejo svoje kulturne potrebe, hkrati pa se je seznanjal tudi z njihovimi vsebinami. Ministrstvo kulture je poskrbelo tudi zato, dasta bili s kulturnimi programi obogateni obe enodnevni ekskurziji po zahodni Slovaški in štiridnevni izlet na vzhod. Posebno doživetje je bilo srečanje z vaščani v Selcih, ki so nam po toplem domačem sprejemu predstavili svojo folklorno skupino: vodi jo preprost delavec, ki vedenje o tem, kaj in kako bo učil folklorno skupino, črpa pri starejših vaščanih. Nastopi njihovih otrok sicer tehnično niso tako izbrušeni, kakor so bili drugi, ki smo jih imeli priliko videti, njihova govorica pa je morda prav zato drugačna. Njihov ples ne premore takšnih akrobatskih figur, zato pa so se nastopi odlikovali z živostjo: doživeto so predstavili na primer večer ob preji, običaje ob žetvi, konec paše. Pri tem je imela svoje mesto tudi govorjena beseda, s katero so hoteli poudariti živost običaja. Šege, prenešene na oder, so imele za nekatere zanimiv položaj: marsikdo od nastopajočih je namreč v mladosti v konkretnih življenjskih situacijah ravnal na enak način kot zdaj, le da iz drugačnih potreb in v drugačnem okolju. V času seminarja nam je Ministrstvo kulture namenilo še „folkorna večera”, na katerih pa je bil program bolj „uraden”. Odlikoval se je z večjo artistično dovršenostjo plesov in pesmi, razkorak med tem, kar so ti plesi v resničnosti predstavljali, in tem, kar so folkorne skupine ponujale nam, pa je bil s tem tudi večji. Ti nastopi pa so seveda v polni meri ustrezali predstavam o „stilizirani folklori” in so kot izraz kulturnih hotenj prebivalcev povedali svoje o današnjem Slovaku. Zanimivo pa je, da tudi te skupine niso gradile le na barvitosti noš in akrobatskih figurah, temveč so predstavljale tudi plese drugih socialnih skupin, značilnih začasdodruge svetovne vojne (ples dimnikarjev, zabava meščanov, ciganski ples). Vsi folklorni nastopi so imeli na navzoče pričakovan učinek: namen, da tujci odnesejo domov dovolj emocionalno podprt vtis o bogastvu slovaške folklore, je bil s tem dosežen. Pozornejše oko pa je zasledilo tudi prizadevanje, da bi ob vsej stilizaciji prikazali tudi različke in dinamiko resničenega življenja v preteklosti. Folklorne skupine so nas na določen način seznanjale s kulturo preteklosti in sedanjosti, na ekskurziji pa smo se z nekaterimi pričevanji načina življenja posamičnih socialnih skupin srečali tudi v muzejih. V dveh gradovih z ohranjeno notranjščino so nam predstavili življenje slovaške „šlachte” in njenih podložnikov. Morda je prav sreča, da imajo več ohranjenih gradov, pripomogla, da svoje pretekle kulture kljub njenemu izrazito agrarnemu značaju ne predstavljajo le kot kulturo kmečkega prebivalstva, temveč tudi kot kulturo fevdalcev, obrtnikov in socialnih skupin, na katere niso ponosni (cigani). Ljubiteljem slikovitosti materialne kulture seje najbolj vtisnil v spomin obisk vasi Čičmani, ki je znana po poslikanih hišah, in obisk skansna v Zubercih. Vrednotenje tega, kar ponuja skupina hiš oz. umetno sestavljena vas, predstavljena v muzeju na prostem, je bilo odvisno ne le od razlage kustosa, temveč tudi od obiskovalca: nekdo je skansen sprejel kot sredstvo za vrnitev v preteklost, drugi se je zavedal njegove muzealne zasnovanosti, na večino pa je idilična „vas” delovala ne le informativno, temveč tudi emocionalno. Seminar za tujce, kakršen je seminar slovaškega jezika, torej odpira zanimivo vprašanje načina seznanjanja s kulturo določenega naroda. Način, ki se ga poslužujejo v Bratislavi, je pri udeležencih seminarja dosegel svoj namen: vsakdo, ki je sledil prizadevanjem organizatorjev, je imel ob odhodu neko predstavo ne le o jeziku, temveč prav tako o pretekli in sedanji kulturi. Kakšen odnos si je ustvaril do tega, pa je bilo odvisno od posameznika oz. od njegovega sistema vrednotenja. MARJANCA PTIČAR POROČILO o udeležbi na XI. mednarodnem kongresu antropoloških in etnoloških znanosti (XI. International Congress of Anthropological and Ethnolo-gical Sciences — XI. ICAES) Quebec, Vancouver, 14.—25. 8. 1983. Povabilo za udeležbo na omenjenem kongresu sem v imenu sekretariata kongresa prejel sredi leta 1982 s strani organizatorja filmske sekcije, Qospoda Pierra M. Stevensa sicer sodelavca National Film Television and Sound Archives v Ot-tawi (Kanada). Zaprosil meje, naj izdelam predlog Programa jugoslovanskih etnoloških filmov za to veliko mednarodno prireditev. Poslal sem mu seznam desetih najzanimivejših jugoslovanskih filmov zadnjega desetletja. Izbral je tri naslove, in sicer dva makedonska (Dae, 1979 in Sunet, 1981) in slovenskega Opre Roma (1983). Hkrati sem prija-vil in poslal tudi svoj referat za eno od sekcij Kongresa — F—49, Anthropological perspectives 'n the production of ethnographic film and video tor general public audiences. Referat ima naslov Slovenski etnološki film in šola. Govori o izkušnjah slovenskih etnologov pri izdelavi serije šolskih etnoloških filmov Kako živimo, ki je nastajala v obdobju 1978 — 1982 pri DDU Univerzum v Ljubljani. Za ponazorilo sem nesel v Kanadotudi ene-9a od filmov te serije, za dodatno informacijo o slovenskem etnološkem filmu pa še več izvodov Svoje knjige Filmografija etnološkega filma 1905 — 1980. Iz povedanega sledi, da je bilo moje zanimanje na tem kongresu osredotočeno na vizualno antropologijo oz. etnologijo, ki je v Sloveniji in Jugoslaviji s teoretičnega in organizacijskega vi-*ka še deficitarno področje. Pričakovati je bilo, a bo udeležba na kongresu omogočala bolj Pojemanje kot dajanje informacij na tem področju. Program mojega bivanja v Kanadi je bil razdeljen na dva dela, kakor je narekovala organizacija kongresa v dveh fazah. Prvi del programa se je odvijal v Quebec Cityju, kamor sem pripotoval v soboto, 13. 8. 1983. Izkazalo se je, da smo v jugoslovanski „delegaciji” štirje etnologi in en antropolog. Vsi smo se udeležili slavnostne otvoritve kongresa, ki je bila vgledališču univerzitetnega mesta Univerze Laval, največje frankofonske univerze v severni Ameriki, v nedeljo 14. 8. 1983, ob 10 dopoldne. V ponedeljek se je začel strokovni del po delovnih sekcijah. Vsak dan je potekalo hkrati okoli 40 sekcij. Vsaka je imela svojega predsednika in več referentov. Posameznik je mogel v enem dnevu slediti največ dvema sekcijama, v najslabšem primeru samo eni. To je posameznim udeležencem onemogočalo pregled nad celotnim delom kongresa, še posebej ker referati ali povzetki niso bili predhodno natisnjeni. Filmski program prve faze kongresa v Quebecu je bil sestavljen tako, da bi udeleženci spoznali predvsem kanadsko problematiko (Indijance, Eskime in sploh kulturo severnega polarnega kroga) in delo kanadskih filmskih producentov. Prvi vzporedni programje prikazoval klasike svetovnega etnološkega filma (Jeana Roucha, Roberta Flahertyja, Chrisa Markerja, Margaret Mead, Roberta Gardnerja), drugi vzporedni program pa najnovejše, nepoznane etnološke filme, ki še niso doživeli premiere oz. ocenitve. Prva programa sta bila v celoti sestavljena iz fonda videoteke univerze Laval (Cinematheque), ki deluje v okviru Bi-bliotheque de lUniversite Laval. Bogastvo gradiva videoteke me je spodbudilo, da sem obiskal to.zanimivo institucijo in bil toplo sprejet. V spremstvu vodilnih delavcev sem si ogledal delovne prostore videoteke in zvedel vse o njeni ustanovitvi, organizaciji in delovanju. Videoteka univerze Laval zbira tudi evropsko gradivo, zato so njeni predstavniki z zanimanjem sprejeli v dar izvod Filmografije slovenskega etnološkega filma. V tesni zvezi z videoteko je Service de 1’Audiovi-suel, ki služi profesorjem in študentom univerzeza izdelavo audiovizualnih pripomočkov pri študiju. Zadnjih 10 let se ta služba poslužuje izključno elektronske video tehnike, ker je film v primerjavi z njo predrag. Na oddelku je zaposlenih 80 delavcev. Na razplago imajo več TV študijev, najsodobnejšo opremo za studijsko in zunanje delo, sposojevalnico tehnike za študente in profesorje, v njihovem okviru pa deluje tudi fonolaboratorij za učenje tujih jezikov. Vsaka fakulteta univerze Laval pa ima spet svojo tehniko in osebje za predvajanje audiovizuelnih pripomočkov. Service de I Audiovisuel izdela vsako leto okoli 50 edukativnih enot na videokaseti, po scenarijih posameznih profesorjev. Številne vizualije pa pripravijo sami študentje s sposojeno opremo in tehnično pomočjo profesionalnega osebja. Impresivnost tega oddelka naj ilustrira in dopolni podatek o velikosti univerze Laval na njenih fakultetah (od tehnike, do umetnosti) študira 20.000 študentov, zaposlenih pa je 5000 profesorjev. Ogled odličnih kanadskih dokumentarcev o Indijancih in Eskimih, nekaterih klasičnih etnolo- ških filmov svetovne proizvodnje in vzpostavitev stikov z videoteko univerze Laval in z njenim au-diovizualnim oddelkom, štejem za največjo korist prve faze XI. ICAES v Quebec Cityju. Drugi del kongresa je potekal v Vancouvru v Britanski Kolumbiji, kamor sem prispel 18. 8. 1983. Tudi tukaj je delo kongresa potekalo v sekcijah — vsak dan okoli 60 sekcij (!!). V jugoslovanski „delegaciji” je bilo 6 etnologov in 4 članska delegacija iz Zagreba, organizatorja naslednjega, XII. ICAES leta 1988. Moji sekciji F—49 je predsedoval dr. Jack Rollwagen iz Brockporta, New York, ZDA. Pri delu sekcije pa so sodelovali še naslednji referenti, svetovno znani eksperti: Asen Balikci (Kanada), John Collier (ZDA), Allison Jablonko (ZDA), Don Rundström (ZDA), Timothy Asch (ZDA), Antonio Guzman (Mehnika), in Jasuhiro Omori (Japonska). V tej sekciji sem bil edini predstavnik iz Evrope. Z referatom sem želel predvsem informirati navzoče, da se tudi v Jugoslaviji nekaj dogaja na področju etnološkega filma. Glede na razvitost vizualne antropologije v Ameriki odraža številčno razmerje pripadnosti referenov objektivno podobo stanja v tej stroki, če seveda to ni posledica večkrat kar napremostljivih konceptualnih razločkov v pogledih na zasnovo in vlogo audiovizualne dokumentacije v humanističnih znanostih med Ameriko in Evropo. Tu bi lahko Evropa močneje nastopila na metodološko—teoretični ravni s svojim konceptom, tako pa sta bila, na primer, dva močna evropska centra (CNRS iz Pariza in IWF iz Got-tingena) navzoča samo na vzporedno potekajočem in izredno kvalitetnem Festivalu etnoloških filmov, ki je potekal od 20. do 25. 8. 1983 v funkcionalnem Robson Square Media center. Enako je bodla v oči odsotnost vzhodnoevropskih predstavnikov tako v strokovnem, kakor v festivalskem delu. Če lahko nastop v sekciji F—49 štejem za uspešen, saj se je naša problematika prvič predstavila v tako „visoki” družbi, navezal pa sem tudi več osebnih stikov, ki bodo koristili zlasti pri morebitni pripravi na XII. ICAES, ki bo v Zagrebu, 1988, tega ne morem trditi za naš nastop na festivalu etnološkega filma. Kljub najboljši volji in trudu namreč jugoslovanskih producentov ni bilo mogoče zainteresirati za nastop na tej ugledni prireditvi svetovnega dokumentarnega filma. Vardar film iz Skopja je že v prvi fazi razgovorov postavljal pretirano visoke odškodninske zahteve za svoj nastop na festivalu, kasneje pa je to podjetje bankrotiralo in z njim ni bilo več mogoče navezati stikov. Viba Film iz Ljubljane pa je do zadnjega trenutka obljubljala svoj nastop, tako da je njen film Opre Roma natiskan v uradnem programu festivala. V zadnjem trenutku pa je Viba sporočila, da ne bo izdelala angleške verzije filma, s čemer je tudi njen nastop odpadel. Znanstveni dokumentarni film je res malo poznano delovno področje v Jugoslaviji, vendar je to hkrati tudi področje, kjer se stikata strokovni in poslovni interes. Zato vsi vabljeni producenti etnoloških filmov (izbira je bila opravljena v ostri konkurenci najboljših filmov zadnjih let) z veseljem izkoristijo priložnost, ko se zbere okoli 2000 najuglednejših antropologov in etnologov vsega sveta. Poleg filmov so poslali dovolj reklamnega in informacijskega gradiva (zloženke, kataloge), da bi na svoje izdelke opozorili. Zlasti so na tej „borzi” pomembni predstavniki številnih videotek, ki tekmujejo, kdo bo prej odkril nov, zanimiv dokumentarec. Škoda za izgubljeno priložnost. Ob tem se ne smemo čuditi, če najdemo na primer v katalogu UNESCO za leto 1972, samo 2 (dva) (I?) jugoslovanska filma s področja arheologije,antropologije in etnologije. Tuje bitke izgubljamo na domači fronti. Leta 1988, ko bo v Zagrebu XII. ICAES, Opre Roma, zmagovalec Beograda 1983, ne bo več vroč in konjunkturen film. Zguba torej ni samo gmotna, temveč je predvsem udarec, ki nas neupravičeno potiska v nadaljnjo anonimnost v antropološkem, etnološkem in družboslovnem filmu. Uradni del mojega sodelovanja na XI. ICAES pa ima tudi svojo neuradno polovico. Kot eden selektorjev 1. Mednarodnega tedna etnoloških in etnoloških filmov, ki je bil v Kranju oktobra 1983, sem pridobil za sodelovanje več producentov in avtorjev. Enega najboljših filmov vancouverskega festivala (To Find the Baruya story). sem prinesel v ta namen kar osebno v Jugoslavijo. V stiku s Slovenci v Vancouvru sva s kolegom Janezom Bogatajem (Filozofska fakulteta, Ljubljana) pripravila predavanje v Slovenskem društvu (Slovenian Society), v njihovi novi dvorani, ki sojo sami zgradili v predmestju Vancouvra. Prikazan je bil etnološki film Sirjenje na ovčji planini in serijadia-pozitivov iz današnje Slovenije. V Kanadi sem si ogledal tudi štiri znamenite kanadske muzeje. V Torontu Royal Ontario Museum, v Vancouvru Vancouver Museum in Vancouver Maritime Museum, v Victoriji, glavnem mestu Britanske Kolumbije, pa znameniti in navdušujoč i British Columbia Provincial Museum. Globalne ocene mojega bivanja v Kanadi ne bom podajal posebej, saj je iz dosedanjega poročila mogoče razbrati, kaj je po mojem mnenju bilo na tej poti dobrega in koristnega in kaj lahko kritiziramo. Omenil bi le, da na deficitarnih področjih, kjer se Slovenci in Jugoslovani šele začenjamo uveljavljati, ne moremo pričakovati rezultatov čez noč. Zato ne smemo podcenjevati drobnih osebnih stikov, ki sčasoma lahko privedejo do globljih kontaktov in do enakopravne kulturne izmenjave na nacionalni ravni. Prvi konkretni rezultat mojih kontaktov znotraj sekcije F—49 je vabilo predsednika sekcije, naj za mednarodno glasilo o vizualni antropologiji (SAVICOM Newsletter) napišem poročilo o stanju vizualne etnologije v Jugoslaviji. NASKO KRIŽNAR 1. KONGRES JUGOSLOVANSKIH ETNOLOGOV IN FOLKLORISTOV, ROGAŠKA SLATINA, 5. — 8. 10. 1983 Veliki kongres upov bi na kratko lahko označili takole: velika pričakovanja, mnogo vloženega truda, dobre zamisli, konkretne spodbude itn., toda sadove so videli samo optimisti. Taka označitev zahteva nekaj pojasnil: 1. tale zapis je moje povsem osebno razmišljanje o pobudi (skupni kongres), ki je bila že dolgo let navzoča med folkloristi in etnologi dobre volje, konkretizirala pa se je šele letos; 2. vrsto let sem spremljal pobude za skupni kongres, zato so mi nekatere stvari morda bliže. Prav zato pišem o njih, čeprav se kot neposrednemu organizatorju to ne bi „spodobilo.” Kljub nekajletnim vsejugoslovanskim pripravam na skupni kongres, ta ni prinesel tistega, kar smo pričakovali. Kal neuspeha smo slutili že pred leti, ko je v jugoslovanski etnološki in folkloristični srenji oživela misel po skupnem delu, z njo pa so oživeli tudi odpori do skupnega kongresa, ki so se najbolj pokazali tedaj, ko je Slovenija s konkretnimi kongresnimi temami in predlogi nastopila na Hvaru pred jugoslovanskimi folkloristi. Nekakšen histeričen sprejem predloga o skupnem kongresu je prirediteljem napovedoval težke ure. To se je Potrdilo tudi na skupni seji predsedstev folkloristov in etnologov decembra 1982 v Beogradu, ko folkloristi niso bili sposobni predlagati svojih kongresnih tem. Sprejeli smo nekaj kompromisov, ki naj bi našo skupno pobudo ohranili vsaj do kongresa v Rogaški Slatini. Tu pase je izkazalo, da je naša strokovna in znanstvena skupnost le obvezna in celo neprijetna formalnost kongresa v Sloveniji. Že prvi večer, ki je bil predviden za skupno sejo obeh predsedstev, sta se ti po nerodnosti (?) etnologov ločili in sta delali ločeno, kar je bilo seveda dobrodošlo „minerjem” izfolklo-rističnih vrst. Zato tudi ni čudno, da na redni letni skupščini etnologov ni bilo folkloristov, na folkloristični pa ne etnologov, čeprav bi si tudi v organizacijskem pogledu imeli drug drugemu marsikaj Povedati. Ločenost je bila še usodnejša v vsebinskem pogledu. Ni nam namreč uspelo prepričati republiških društev, da bi na skupnem kongresu obravnavali le eno ali največ dve za obe društvi zanimivi temi, ki bi jih podpirali tudi strokovnjaki v sekcijah, ki bi svoje delo „podredili” naslovu glavne — plenarne teme. Ostala je že znana razdrobljenost, ki je omogočila, da so se po phmpijskem načelu — važno je sodelovati — zna-sli na kongresu tudi referati, ki se ne bi smeli poja-vhi niti kot srednješolske naloge, kaj šele kot strokovni ali celo znanstveni teksti. (To velja Predvsem za književno sekcijo in za plenarno temo Po sledeh najstarejše kulturne dediščine). Tudi prva in zelo obetajoča plenarna tema Težnje v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki in diskusija sta pokazali, da manjka skupne volje in da ni vsem do tega, da bi naredili „inventuro” v stroki. Kljub predhodnim „navodilom ” organizatorja so bili republiški referati zelo neizenačeni (nekatera društva pa referatov sploh niso poslala), kar kaže na različne metodologije in poglede. To je dobro, ni pa dobro, da se o teh razlikah v Rogaški Slatini nismo več pomenili, da je vsak videl le svojo pot in bil prepričan o svoji pravilnosti in ni znal prisluhniti pobudi drugega. V samozadovoljstvu lastne pomembnosti jih je večina čakala, da bo neprijetna „teoretična” tema minila. Mogoče pa je nastal molk prav zato, ker smo prišli do spoznanja, da jugoslovanska etnologija in folkloristika drsita v nevarna območja nekritičnosti, pozitivizma in neznanstvenosti. Ta možnost je bila kot provokativno vprašanje ponujena tudi razpravljalcem v Rogaški Slatini, a jo je večina z diplomatsko fineso obšla, tako da se nikomur od „nasprotne” strani ne bi mogel zbuditi dvom, da je pri nas doma kaj narobe. Vendar pa je presenetila mirnost v razpravah, kar si razlagam s tem, da so bili razpravljale! vseeno obzirni do skupnega kongresa ali pa so se bali, da kritika kakor bumerang prileti nazaj nanje. Kar najbolj preseneča, pa tudi osuplja, pa je dejstvo, da je večina udeležencev prišla na kongres nepripravljena. Organizator se je potrudil, vloženi so bili tudi precejšnji družbeni denarji, da je zbornik referatov izšel mesec dni pred kongresom, kar se je zgodilo prvič v 30 letni zgodovini folklorističnih kongresov. Drugod po znanstvenem svetu je predkongresno gradivo nekaj običajnega, saj omogoča uspešno delo, večjo aktivnost v razpravah in boljše delovne rezultate. Nekateri pa so na našem kongresu prvič slišali, da referatov ne bodo brali, nekateri za zbornik niso vedeli, večina pa gradiva sploh ni pregledala in prebrala. In ko je vsakokratni voditelj razprave na kongresu odprl diskusijo, je bilo seveda veliko tišine ali pa so se k besedi prijavili že „abonirani” diskutanti, za katere je znano, da navadno govorijo mimo teme. Dve skrajnosti v diskusiji sta predstavljali 3. plenarna tema, kjer diskusija ni in ni mogla zaživeti, in muzikološka sekcija, kjer je bila diskusija izvrstno pripravljena in udeleženci dobro pripravljeni na pogovor. Tu je diskusija potekala kar cel dan. Nepripravljenost in zaverovanost le v svoj referat se je pokazala tudi v književni sekciji, čeprav so nekateri njeni stalni člani vedno najglasnejši kritiki drugih in veliki zagovorniki znanstvene misli. Okrogla miza o vprašanju etnosa in narodnosti pa je še enkrat pokazala, kako čisto nič nismo pripravljeni poslušati sogovornika, kako se otepamo vsake pobude, ki ni zrasla na našem zelniku, čeprav je ta že zdavnaj do golega oskubljen. Ignoriranje znanstvenosti, pa tudi organizatorjevega dela in družbenega denarja je bila osupljiva. Ignoranca (tako se mi dozdeva) temelji še vtretji nesimpatičnosti kongresa, . priseganju na tradicijo. Ta pravi, da se ne sme nič spremeniti, daje najbolje, da kongresi ostanejo le poštni predal za ponavljajoče domače naloge in družabno srečanje. Nič se ne sme spremeniti. Zato seveda ni možen sporazum, da bi se zaradi stabilizacije, pa tudi zato ker si nimamo kaj povedati, pa zato, da bi se približali etnologom, sestajali le vsaki dve leti. Niti tega nismo sprejeli, da bi se še enkrat našli skupaj z etnologi in antropologi pred svetovnim antropološkim in etnološkim kongresom. Kdor hoče v skupnost, naj se torej ravna po nas, mi se po drugih ne bomo! To velja za obe zvezi, saj tudi etnologi niso dosti premišljevali o bodočem skupnem delu, ki bi mogoče narušil njihov dnevni red. Samozadovoljstvo in republiški egoizmi ne dopuščajo, da bi se stvari v doglednem času premaknile na bolje. Takoj moram reči, da nisem pričakoval, da bi morali etnologi in folkloristi zdaj za vsako ceno in vsako leto tičati skupaj, toda domišljal sem si, da bomo vsi skupaj pokazali več pripravljenosti in skupne volje in da si bomo zaradi znanstvene nuje, pa tudi zaradi materialnih možnosti bolj prizadevali za skupno delo. Vendar je bilo prav skupno delo marsikateremu udeležencu kakor rdeča ruta biku in čakali so, da neprijetni skupni kongres v Rogaški Slatini mine. Minil je, toda mislim, da nobeno republiško etnološko in folkloristično društvo v Jugoslaviji, prav tako tudi zvezi, od Rogaške Slatine naprej, ne bodo smeli in ne bodo mogli več mimo prvega skupnega kongresa, saj je bil to korak naprej tako v organizaciji kakor v prizadevanjih za drugačno vsebino in za enotnejši nastop. Prvi skupni kongres do neke mere vsaj moralno obvezuje vse. Najbrž je to spet le še ena mojih utopij. Če si ogledamo stare številke Glasnika, vidimo, kolikokrat so bile pozitivne pobude in kritike že napisane, prav ob kongresih, pa se vendar ni nič spremenilo. Zgleda, da folkloristi in etnologi ostajajo najzvestejši ohranjevalci tradicije in „svetinj”, ki so včasih že nadležne). Škoda je, velika škoda, vendar sem prepričan, da je bil 1. skupni kongres tudi zadnji. Ob odnosu, kakršen se je pokazal v Rogaški Slatini, mogoče sploh ni česa obžalovati, vendar čutim, da bosta že naslednja kongresa etnologov in folkloristov velik korak nazaj, ker bosta ločena. Že zdaj v naših strokah capljamo za drugimi in potem še zavestno silimo nazaj. Žal je hudo resnična ugotovitev nekega udeleženca kongresa, ki je dejal, da bodo tudi v bodoče reševali stroko le zagreti posamezniki in da je kongres pokazal, da so etnološka in folkloristična povezovanja v Jugoslaviji možna le prek posameznikov iz različnih republik in posameznih ustanov. To je res, toda zakaj mora biti tako? Splošna ignoranca na kongresu se je pokazala tudi v odnosu do jezika. Predstavljal sem si, da vsaj med etnologi in folkloristi razumevanje slovenščine ni problem in da ni potrebno vsako leto posebej prepričevati, kako naj bi na kongresu govorili slovenski referenti in razpravljale!. A žal smo kot diskutanti in organizatorji večkrat govorili v prazno, kar je bilo nekajkrat usodno tudi za diskusijo, saj nas je razumela le peščica kolegov iz Zagreba, Beograda in Skopja. Resnično nismo pričakovali od kolegov, ki obvladajo veliko svetovnih jezikov in so nekateri kot terenci tudi strokovnjaki za najrazličnejše narečne odtenke svojega jezika, da bodo zahtevali od slovenskih kolegov, da doma gvorijo srbohrvaško. Naše vztrajanje pri slovenščini ni samo trmasto sklicevanje na ustavne pravice, temveč že zaradi večkrat povedanega, da smo v neenakopravnem položaju, če moramo v strokovni in znanstveni razpravi svoje misli prevajati še v drug jezik, drugi pa se lahko izražajo v materinščini. To sem že večkrat omenil na naših kongresih, vendar nekateri tudi tega niso razumeli, čeprav je bilo povedano v srbohrvaščini. Ni pa vse črno. Čeprav je bilo pozitivnih rezultatov kongresa v primerjavi z negativnimi manj, pa jih zato ne gre zanemariti. Velikanski napredek je bil že v tem, da je skupni kongres sploh bil, da so se srečali etnologi in folkloristi in se začeli spoznavati in „otipavati”. Prepričan sem, da je že prvič odpadel marsikateri predsodek in da bo delo ob ponovnem srečanju zato laže steklo. Mladi ljudje brez „zgodovinskih” predsodkov obeh ved so se nekajkrat resno zagrizli v skupne probleme, to pa obeta tudi drugačno delo v prihodnosti. Kdor je večkrat spremljal delo folklorističnih in etnoloških kongresov ve, da je bil zadnji kongres kljub pomanjkljivostim in ignoranci v vsebinskem in organizacijskem pogledu velik korak naprej. To pa je bistveno in na tem moramo graditi naprej. Žalost in jeza v tem zapisu sta torej le zato, ker se stvari ne premikajo tako hitro, kakor bi se lahko in za kar so dani vsi pogoji. MARKO TERSEGLAV ETNOLOŠKA ZBIRKA POKRAJINSKEGA MUZEJA KOPER Ob 70-letnem jubileju je bila v Pokrajinskem muzeju v Kopru javnosti predstavljena obnovljena muzejska stavba in odprta samostojna etnološka zbirka na Gramscijevem trgu. Poudarek slavnostim ob otvoritvi je dalo zborovanje Društva muzealcev Slovenije in spremljajoči kulturni program s strokovnima ekskurzijama v Raven in tržaško okolico. Koprska etnološka zbirka je dobila ustrezne prostore v prenovljeni gotski stavbi, ki jo je v celoti obnovil Medobčinski zavod za spomeniško varstvo iz Pirana z denarno podporo koprske in republiške Kulturne skupnosti. Težišče etnološkega raziskovanja je predstavljala istrska kultura v najširšem smislu. Tako smo pritlične prostore namenili oblikovanju s kamnom kot dominantnim materialom v istrskem okolju, v prostorih prvega nadstropja pa prikazujemo oblikovanje s tekstilom. Osrednji temi sta bili izhodišče za spoznavanje in vključevanje drugih področij vaške in mestne kulture. S sprotnimi raziskavami bomo zato zbirko postopno dopolnjevali, da pa bi jo obiskovalcem kar najbolj približali, name- ravamo (takoj ko bo to mogoče) uporabiti tudi tehnična vizualna sredstva. Muzejska postavitev naj bi v svoji predmetni naravnanosti vizualizirala, oz. plastično ilustrirala obravnavano okolje. Da bi to lahko dosegli, smo uporabli različna sredstva in vsakemu od njih namenili posebno vlogo. S tem, ko smo jih hkrati uporabili, smo želeli, da bi obiskovalci zaznali prostorsko perspektivo: — Muzejski predmet je v postavitvi nosilec osnovne informacije, ki le ponazarja ambiente. Rekonstrukcija zato ni potrebna, ker je nosilno vlogo prevzel človek oz. njegov odnos do okolja. — Risba je v prostor postavljena kot mentalna risba, ki je ujeta v trenutek življenja. Z risbo je zajeto okolje, v katerem poteka življenje, torej od postavitve drobnih predmetov do prostorskih razsežnosti. — Fotografija. S fotografijo doživljamo prostor in njegove prebivalce vznačilnih vsakdanjih situacijah. Vse od življenjskih mejnikov, prek dela in počitka do geografskih, socialnih in historičnih zaporedij. — Pisava. Pisani besedi smo dali poseben Pomen, ne le kot estetski vrednosti pri oblikovanju razstave, temveč smo jo vključili v sheme, ki nam Pomagajo, da se laže orientiramo po prostorih, obenem pa označuje tudi pomen vsakega od njih. Torej kaligrafija živi kot samostojen medij, ki obiskovalca tako kakor risba povezuje z vsebino Posameznih ambientov. V postavitvi smo s hkratno uporabo več medijev videli možnost, da s pomočjo etnologije lahko doživimo odnos do okolja. Z industrijskim razvojem so nastale spremembe v skupnosti — Pretrgale so se namreč vezi med človekom in naravo — kar naše generacije občutijo kot problem sodobnega načina življenja. Na mentalni in doži-vUajski ravni spremljamo te vezi od predmetov, Prek postopkov obdelave do samih elementov narave. Uvodni prostor namenjamo predstavitvi Istre in njenih prebivalcev. S frizom panoramskih posnetkov Istro geografsko prikazujemo. Mozaik iz življenja pa predstavljata dva različna pogleda, Ponazarjena s fotografijami in risbami. Meščansko in kmečko kuhinjo obvladuje kamnito ognjišče kot središče doma (primerjalno — kmečka in meščanska kuhinja). Uporabnim Predmetom, izdelanim iz kamna, se priključijo še Predmeti iz drugih materialov, ki so služili kot nujen inventar v kuhinji, postavljeni kot življenjsko °kolje. To je zgled, kako več elementov obvladuje en prostor — življenjsko okolje. V naslednjem prostoru — pri predstavitvi kamna ~~ Pa en sam element ponazarja, kako je vgrajen v kulturo. Predstavljamo ga v treh stopnjah: kamen pri oblikovanju krajine kulturna tera-Sa> pot, naselje, zajetje vode, znamenje), — kamen pri gradnji (vodnjak, trg in ulica, stav-ba> stopnišče in dvorišče, okno in vrata, krasilni e|ementi), kamniti uporabni predmeti (delovni pripomočki, kamen pri stiskalnicah in mlinih, žrmlje in možnar, kamnita posoda in korito). V tem prostoru smo uporabili vse štiri medije. V pokriti lopi, ki je del dvorišča, smo predstavili kolarstvo, ki ga bomo dopolnili še s kovaštvom, ko bo raziskava zaključena. Zgornje prostore smo namenili predstavitvi tekstilnega oblikovanja. Pri procesu pridobivanja niti smo združili rastlinske in živalske surovine in kot končni izdelek nit, ki jo s postopkom predenja in mikanja predstavljamo v zadnji fazi — tkanju. (Industrijske statve ob muzealiji so pedagoški pripomoček). V končni fazi so razstavljena oblačila, prikazana v kronološkem zaporedju od srede 19. stoletja do obdobja pred drugo svetovno vojno. Z mikavnejši-mi detajli oblačil smo oblikovali ambiente, ki z drobnimi modnimi dodatki — ti so pripadali meščanski noši — dopolnjujejo razstavni prostor. Del prostora smo namenili otroškim oblačilom. Koncepcija razstave zajema torej vaško in mestno kulturo — slog življenja v Slovenski Istri. Upoštevali smo historično, socialno in starostno delitev (ponazorjeno s fotografskimi nizi, risbami in grafikoni), obenem pa smo si tudi prizadevali, da bi obiskovalci razstavni prostor doživeli v kontekstu časa in prostora. Želimo tudi, da bi zbirka postala poseben medij, ne le ponazoritve življenja v Istri, pač pa tudi odgovor na vprašanje našega časa. Razstavo so pripravili: Zvona Ciglič, Pokrajinski muzej Koper, dr. Marija Makarovič, Slovenski etnografski muzej Ljubljana (tekstil),, Marko Pogačnik, akademski kipar (oblikovanje | prostora, risbe) Dušan Podgornik, akademski slikar (kaligrafija, fotografije) ZVONA CIGLIČ DISLOCIRANA ETNOLOŠKA ZBIRKA V TONINI HIŠI V RAVNU Pomorski muzej „Sergej Mašera” iz Pirana je 14. 10.1983 odprl dislocirano etnološko zbirko v kmečki hiši v Ravnu. Stavbo, ki v obnovljeni obliki ohranja značilnosti istrskega ruralnega stavbarstva, je prenovil Medobčinski zavod za spomeniško varstvo iz Pirana, postavitev posamičnih zbirk pa je delo omenjenega muzeja. Hiša se imenuje po zadnji lastnici. Leta 1982 je bila zaključena prva faza predstavitve zbirk. Rekonstrukcija oljarne-torkle v pritličnih prostorih ki so tudi nekdaj služili poljedelskim, sadjarskim in vinogradniškim dejavnostim, prikazuje način pridobivanja olivnega olja v vaseh Slovenske Istre pred vpeljavo modernih tehnoloških postopkov. Lesena in kamnita konstrukcija (mlin za mletje oliv in stiskalnica) ponazarjata delovni postopek v oljarni, ki je bil vezan na zimski letni čas. Slikovno gradivo iz današnjih oljarn dopolnjuje zbirko v smislu primerjalnega prikaza modernih tehnoloških postopkov pri pridelavi olja. Silhueta konja iz žice (avtor akad. kipar Marko Pogačnik) ponazarja vlogo domače živali pri delu v oljarni in hkrati razbremenjuje togost rekonstrukcijskih zahtev v prostoru. Oljarni sledi v nadstropnih prostorih predstavitev istrske kmečke kuhinje in sobe. Ne gre zgolj za prikaz bivanjskih razmer na prehodu stoletij in v prvih desetletjih tega stoletja, temveč za prikaz temeljnih snovnih dobrin notranje opreme, ki so vplivale na način življenja stanujočih in hkrati odražale njihov socialni izvir. Izhajali smo iz dejstva, da je prikazJpivanjske kulture širok pojem, ki ga je težko prikazati statično, vezano na določen čas. Posamični kosi notranje opreme navezujejo kontinuiteto obstoja na različna časovna obdobja, medtem spreminjajo svojo namembnost in se (nekateri) še danes ne izključujejo iz živega dogajanja. Silhuete v papirju (istega avtorja) kažejo na namembnost posamičnih kosov notranje opreme in na njeno časovno spreminjanje. Dislocirano etnološko zbirko v Ravnu bomo v naslednjih letih dopolnjevali z novimi eksponati (v času priprav nam niso bili na voljo). V teku so priprave za izdajo kataloga o zbirki, leta 1984 pa bomo dokončno uredili okolico stavbe. V nekdanjem gospodarskem poslopju bomo uredili depo za oljarstvo. Muzejska zbirka je nastajala v sodelovanju delavcev muzeja, Pokrajinskega muzeja iz Kopra in Slovenskega etnografskega muzeja. Risbe in silhuete so delo akad. kiparja Marka Pogačnika. Fotografsko gradivo sta izdelala akad. slikar Dušan Podgornik in Žare Veselič. Sodelovali so tudi vaščani, ki so nam z nasveti ali možnostjo odkupa predmetov omogočili postavitev zbirke. Stalno zbirko bomo skušali aktivno vključiti v vaško dogajanje in jo predstaviti širši javnosti. Ne smemo prezreti njenega pedagoškega pomena za vzgojo in izobraževanje in seveda njene vloge v popestritvi obalne turistične ponudbe. O problemih, nakazanih v zadnjih vrsticah, pa bo potrebno vsekakor spregovoriti in napisati kaj več. ZORA ŽAGAR KNJIŽNA POROČILA IN OCENE POMISLEK OB KONGRESNEM ZBORNIKU (ZBORNIK 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov. Rogaška Slatina, 5.-9. 10. 1093. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo 1983. knjiga 395 str., 2. knjiga 396—812 str. /Knjižnica Glasnika SED 10/1, 2) Septembra 1983 je kot deseti dvojni zvezek Knjižnice Glasnika SED izšel zbornik prvega skupnega kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov. V zborniku so zbrani prispevki udeležencev kongresa v Rogaški Slatini po razpisanih plenarnih (1. zvezek, 42 referatov) in sekcijskih temah (2. zvezek, 62 referatov). Pripravljale! kongresa so upoštevajoč posebno priložnost (prvo skupno srečanje etnologov in folkloristov v skoraj štiridesetletnem povojnem delu) in tradicijo dosedanjih ločenih kongresov (29 folklorističnih in 17 etnoloških) predlagali naslednje plenarne in sek-cijske teme: I. plenarna tema „Predstavitev Kozjanskega”. Predstavitev kraja je na vseh kongresih stalna tema, posvečena kraju in okolju, kjer poteka kongres. Nanjo se nanašajo trije prispevki (o duhovni kulturi na Kozjanskem, o stavbni dediščini in osplošnih potezah sprememb v načinu življenja). Objavljeni prispevki naj bi ob ogledu terena (strokovna ekskurzija udeležencev) spodbudili razpravo o varovanju kulturne dediščine in načrtovanju razvoja Kozjanskega kot obrobnega in zapostavljenega področja; II. plenarna tema „Težnje v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki” je bila zamišljena kot središčna kongresna tema. Republiški etnološki in folkloristični referati (dvaza vsako republiko) bi morali biti kritična analiza dosedanjega strokovnega dela, kjer bi se pokazale značilnosti in dosežki obeh ved v povojnem času. Objavljenih je 14 referatov in prispevek gostje kongresa Margarite S. Kašube o delu sovjetskih znanstvenikov pri etnološkem preučevanju narodov Jugoslavije; III. plenarna tema „Po sledeh najstarejše kulturne dediščine” je predstavljena v 27 raznovrstnih prispevkih, ki obravnavajo starejše vire, gradivo in pojave o kulturni kontinuiteti na jugoslovanskem ozemlju. Drugi zvezek zapolnjujejo referati sekcije 0 vprašanjih uporabnosti etnologije in folkloristike v sodobni jugoslovanski družbi (15 referatov), sekcije o etnološkem in folklorističnem preučevanju mest (6 referatov), ustnem slovstvu (27 referatov) in etnomuzikoloških temah (13 referatov) in samo en prispevek za načrtovano okroglo mizo o obravnavi etnosa in nacije v naših vedah. Vsebinska zasnova zbornika oziroma razpisane teme (čeprav sprejete z nelahkim soglasjem jugoslovanskih etnoloških in folklorističnih druš' tev) obetajo seznanitevz razvejanim etnološkim in folklorističnim delom, teoretično ravnijo in konkretnimi raziskovalnimi rezultati, skratka s spoznanji jugoslovanskih strokovnjakov v povojnem času, njihovimi sočasnimi prizadevanji in usmeritvami. Vendar: pričakovanja o sintetični podobi jugoslovanske etnologije in folkloristike se kmalu Podrejo. Že samo razmerja med številom referatov za posamične teme kažejo na prevladujočo ozko specialistično naravnanost raziskovanja, obravnava in vsebina pa vse prepogosto tudi na neučinkovite metode, ki z vidika razumevanja celovitosti kulturološke problematike, zahtevnosti njenega preučevanja in aktualnih življenjskih Problemov zaostajajo za sodobnimi strokovnimi zahtevami. Podobne obravnave polnijo številne Prejšnje zbornike in nekako ne sodijo v sintetični jugoslovanski zbornik (ob tem mislim predvsem na prispevke o najstarejši kulturni dediščini in ustnem slovstvu), temveč v kroge specialistov in na cjihova posebna posvetovanja. To načelno seveda velja za vse teme, vendar je na tem mestu Potrebno razločevati med splošnejšimi in specifičnimi vprašanji vsake vede. Če je slednjih obravnav veliko, je razmeroma malo tistih, ki sledijo niljem kongresa in se lahko vključujejo v razpra-vUanje o vlogi etnologije in folkloristike v sodobni jugoslovanski družbi, pa še to le s spoznanji o Posredovanju kulturne dediščine v turizmu in muzejstvu. Presenetljivo skromno je zastopana tudi mestna problematika. Navedena dejstva pravzaprav niti niso presenetiva, če pozorneje preberemo preglede in komentarje o težnjah v povojni jugoslovanski etnologiji m folkloristiki. Čeprav so prispevki različno zasnovani in problematizirani (od zgolj kronoloških do epistemoloških), je iz razvoja obeh strok razvidno, da so sodobnejša prizadevanja (v teoretskem in vsebinskem pogledu) značilna šele 2a zadnje desetletje tam, kjer so bili spremenjeni Pogledi zaradi načrtnosti dela dovolj odmevni, da so se rezultati pokazali tudi že v raziskovalni praksi- Med ključnimi problemi, ki se kažejo vzborniku (in ki so se pokazali tudi v kongresnih razpravlja-nÜh), so skoraj vrtičkarska miselnost, odsotnost samokritike in strokovne kritike, celo neznanstve-n°st in nestrokovnost (raven nekaterih prispevkov Je nižja od amaterske), ki omogočajo, da natakem srečanju prevlada načelo „Važno je sodelovati!”. Kijub želji, da bi se izognili zameram in užaljenosti. bi $i uredništvo in pripravljale! kongresa morali Vzeti pravico selekcije ali pa vnaprej natančneje določiti teme in kriterije. Ker tega očitno ni bilo mogoče storiti, natisnjena besedila in zbornik v Ce|oti nazorno odslikujejo raven današnje jugoslovanske etnologije. Sledi seveda vprašanje, s ^skšnimi razlogi bi to podobo nasilnospreminjali. Najbrž bi moralo vsako strokovno posvetovanje Prinesti nova, aktualna spoznanja, tega smo nekako vajeni tudi iz podobnih tujih zbornikov, kjer Jo vedno mogoče prebrati kaj novega, kjer 0brobne stvari odpadejo, kjer je, skratka, zbrano ['ajboljše. In najbrž ni razloga, ki bi nasprotoval Ze|ji za čim večjo kvaliteto, in tudi ničesar, kar bi vedo zadrževalo v samozadovoljstvu, inerciji do novega in drugačnega. (Da tega vtisa niso „popravile” niti razprave o posamičnih temah, je ugotovil tudi poročevalec o kongresu, ko je zapisal, da vrelci v Rogaški Slatini niso prekipeli.) Zbornik je torej predvsem zbirka gradiva, popis tem, s katerimi se ukvarjajo posamezniki. Da večina jugoslovanskih etnologov še vedno popisuje, zbira in spopolnjuje množico že nakopičenega gradiva, najbrž ni posebno spodbudna ugotovitev. Nenačrtnost (konceptualna in organizacijska) raziskovalnega dela pač sama po sebi onemogoča sintetično jugoslovansko kulturološko podobo, ne le celovito, ampak tudi po posamičnih tematskih razdelkih. Nadaljevanje take prakse nedvoumno pomeni stagnacijo vede. Kako tak način ostaja pri drobnih spoznanjih, lahko nazorno razberemo iz prispevkov o težnjah v povojnem razvoju. Ti prispevki poleg redkih izjem prinašajo zgodovini naše vede kljub njihovi omenjeni raznovrstnosti spoznanja, iz katerih bi se bilo morda vredno kaj naučiti. INGRID SLAVEC Zmaga Kumer, LJUDSKA GLASBILA IN GODCI Ljubljana, Slovenska matica 1983. Izšla je dolgo pričakovana knjiga. Šele naše stoletje nam je dalo dve podobni knjigi. V slovenščini je izšel prispevek o slovenskih glasbilih, pisan za evropski priročnik o ljudskih glasbilih „Handbuch der europäischen Volksmusikinstrumente”, ki sta ga začela leta 1967 izdajati Erich Stockmann (Institut für deutsche Volkskunde an der Akademie der Wissenschaften, Berlin) in Ernst Emsheimer (Musikhistoriska Museet, Stockholm), tiskati pa VEB Deutscher Verlag für Musik, Leipzig. Prispevek torej, ki naj bi sledil skupnemu evropskemu dogovoru o načinu raziskovanja in podajanja rezultatov, prispevek, ki ga zato nujno primerjamo z raziskovalnimi dosežki drugih evropskih držav (pa naj je pisan v znanstvene ali poljudne namene). Ista avtorica je leta 1972 (založba Obzorja, Maribor) objavila prvo slovensko delo te vrste z naslovom „Slovenska ljudska glasbila in godci”. Knjižica je hitro pošla in zanimanje zanjo ni usahnilo vse do izida te novitete, razširjene in spopolnjene izdaje prve knjižice. Toda, ali je res popolnejša? Zavedam se bremena raziskovalca in pisca kakršnih koli spisov, poljudnih ali znanstvenih, in občudujem pogum avtorjev, voljo in silno energijo, še zlasti energijo, da nastane delo, o katerem govorim. Zmaga Kumer je prav gotovo opravila delo velike širine, ki ga je morda omogočil šele današnji čas z vsemi izsledki in številnimi prizadevanji različnih zbirateljev — raziskovalcev, ki jih je avtorica vključila v to razširjeno izdajo. Zavedam pa se nedokončnosti in prav zaprav nikdar popolne dodelanosti, ker vsakršno delo, še zlasti raziskovalno, že v svojem času nastajanja zgublja bitko s časom. Kako zelo individualna so lahko informatorjeva resnica, pojmovanja, opredeljevanja in razkrivanja zakonitosti problematike, kar verjetno v iskanju čim večje objektivnosti ne bega samo mene, naj ponovno pričajo te vrstice, ki nimajo namena biti kritične, temveč predvsem (interpretacijsko) drugačne. Zavedam se namreč teže in odgovornosti vsakega javnega pisanja, še zlasti teže kritičnega pisanja, ki nujno vsiljuje tudi javno mnenje. Slovenska noviteta obravnava 54 glasbil ali zvočil, ki jih avtorica razvršča po sistematiki Sachsa in Hornbostla, torej po sistematiki, ki razvršča glasbila po načinu izvabljanja zvoka. Žal pa nestrokovnemu bralcu ne omogoča pogleda v sorodni svet glasbil po tematiki in glede na razvoj (otroške zvočne igrače so tako raztresene praktično po vsej knjigi), a je to po tej razvrstitvi neizogibno. Delo je opremljeno z devetimi notnimi transkripcijami in 38 fotografijami. Bistvenih vsebinskih novosti, se zdi, v tej knjigi ni. Precej sta razširjena poglavje o pritrkavanju in poglavje o vlogi godcev (slednje bolj v kvantitativnem smislu). Že objavljeno je mnogokrat dopolnjeno s podatki iz Hrovatinove zapuščine (Radoslav Hrovatin, prof. glasbene zgodovine in etnomuzikolog, ki je umrl pred petimi leti). Žal druga knjiga prinaša mnogo manj prilog (risb in fotografij), in zdi se, da je kljub individualnosti iskanja objektivne resnice najti nejasnosti. Avtorica se odreka "živi” glasbeni informaciji, ki bi ji morala biti podrejena tako rekoč vsakršna informacija, saj gre za glasbila, ki so namenjena glasbenemu izražanju (prva knjižica iz leta 1972 je imela priloženo malo gramofonsko ploščo z raznovrstnim izborom instrumentalnih zvokov, skromno, a vendar). Ne odreka se samo zvočnim posnetkom (to lahko opravičimo s tehničnimi ovirami ali boljefinančnimi ovirami), temveč tudi pisani informaciji o zvočnosti (od obravnavanih 54 glasbil in zvočil je notnih informacij samo 91), o tehnični zmogljivosti glasbil, o uglasitvi, nastajanju zvoka, o slogu igre, gradnji in negovanju, drži glasbila in načinu izvabljanja zvoka. Le redke so te informacije, in zdi se, bolj ali manj naključne, kakor je naključno raziskovanje glasbil in godčev-ske problematike. Zdi se, da je največji del zanimanja posvečen izrazom za posamična glasbila, obliki in zunanjemu izgledu glasbila. Toda, če obstaja posebna zvrst glasbe, tako zelo različna od „umetne glasbe”, da jo opravičuje poseben prilastek „ljudska”, in so za njeno izvajanje namenjena posebna „ljudska” glasbila, nas v prvi vrsti zanima, v čem je ta ljudskost glasbe, ki ji daje pečat izjemnosti. Na Slovenskem seje igralo na glasbila, ki so bila lahko poznana praktično po vsem svetu ali vsaj v evropskem prostoru. Včasih so bile oblikovne razlike prav neznatne. Slovenskost (torej ljudskost) velja zato morda iskati v (slovenskem) načinu rabe glasbila, načinu igre, v slogu in repertoarju. Ne- katera glasbila, ki bi jih po dobi popularnosti lahko označili za prava „evropska modna” glasbila (dude, citre, okarine, drumlice ipd.) so se le malo razločevala po zunanjem izgledu, zelo pa po uglasitvi in glasbenem izrazu. Podobno je bilo tudi z ljudskimi plesi (glej M. Ramovš, Plesat me pelji, Ljubljana 1980), ki so bili večinoma privzeti, a spremenjeni, prilagojeni občutju slovenskega etosa: slog plesanja daje pečat slovenskosti. Zato mislim, daje informacija o obliki glasbila najbrž le del širše in kompleksnejše problematike, ki razkriva časovno, krajevno in socialno podobo godčev-stva. Šele s temi tremi determinantami pa je podana tudi etnološka „resnica” ljudskosti. Zvonovom in pritrkavanju na Slovenskem je posvečeno kar 20 strani, medtem ko je drugim glasbilom odmerjeno le pol do največ tri strani. Bralca začudi nesorazmerje v obravnavi posamičnih glasbil, ki nikakor ne sledi pomenu in razširjenosti. Si res zaslužijo tako pozornost v takem razmerju? Je pritrkavanje res tako pomembna slovenska značilnost ali posebnost, ki mu je brez tehtnejše argumentacije pripisana fenomenalnost in morda praslovanski izvir, da mu je odmerjeno toliko prostora oziroma raziskovalne pozornosti (v glavnem tekstu so navedena skoraj vsa imena znanih pritrkovalcev, livarjev, bogato število verzov oponašanja zvonov...), kar je sicer razveseljivo, saj smo vsake specialistične raziskave slovenskega godčevstva lahko le veseli, toda takšno obravnavanje v tako zasnovanem priročniku terja podoben pristop tudi pri raziskavi ostalih glasbil. In igre z zvonovi ne poznamo samo na Slovenskem, temveč tudi v drugih (severnih) evropskih deželah in v Romuniji (pa verjetno še kje, saj z impozantnim zvenom naravnost vabijo k spretnosti pritrkavanja), toda način igre (slog) in raba se zdita slovenska značilnost, tudi posebnost. Na drugi strani imamo glasbila, ki naj bi tako rekoč preplavila slovenski etnični prostor: na primer citre in tamburice, o katerih so različni poročevalci pisali, da so bile v rabi skoraj pri vsaki hiši. Prvim je odmerjenih 5 strani, drugim pa stran in pol. Knjiga vsebuje tudi kar 5 podobnih in manj zgovornih fotografij pritrkovalcev, fotografij nekaterih drugih glasbil, ki si jih bralec težko predstavlja le po opisu, pa v delu na žalost ne najdemo: pokalice, koruzne orglice, stržek, drumlice, pi' katora, bordunske citre in klavirske citre, brnivke, okarine, dvojnice, dude, lajne. Predstavljena le z besedo nekako nasprotujejo avtoričini uvodni želji, da bi bila knjiga vsem razumljiva. Še teže razumljiv pa je opis brez zvočnega zgleda, brez risbe, brez notnega zapisa. V obravnavanem delu prihaja do izraza tudi določena nedoslednost pri upoštevanju glasbil-Včasih je dovolj, da je glasbilo na Slovenskem zabeleženo le enkrat ali dvakrat, pa ga avtorica ima za ljudsko in ga tudi navaja ali opiše pod posebno sistematsko številko: pikatora (str. 21)-žabice (str. 62), „tamburica” (str. 76), dvojnice z jezičkom (str. 117). Druga, celo večkrat izpričana, avtorica označi za izjemna in jim rabnost in torej ljudskost odreka: do neke mere okarine (čeprav ugotavlja, da so bile poznane sko- raj po vsej Sloveniji), pojočo žago, bumbas, klavirske citre. Vsiljuje se vprašanje, ali o glasbilih, o katerih preberemo le kratko informacijo npr. o lajnah in harfah), nimamo obširnejših Podatkov, ker po (o) njih ni nihče spraševal ali pa Prepozno, ko jih na Slovenskem skorajda ni bilo nnoč več najti, ali pa so res tako izjemna v slovenskem godčevstvu? Primeri se celo, da pomanjkanje informacij vodi v dvomljive interpretacije, kakor npr. pri opisu glasbila pod oznako „tamburica” (stran 76, podatek je iz Hrovatinove zapuščine). Da gre za negotovost, kažeta morda tudi narekovaja pri sicer samostojno opisanem glasbilu. Po informatorjevem opisu se tudi zdi, da se skrivajo pod oznako ..tamburica” bordunske citre, kar podpira tudi dejstvo, da je ljudsko poimenovanje glasbil bogato, raznovrstno, domišljijsko in včasih sila Poenostavljeno, saj z istim terminom poimenuje vrsto povsem različnih glasbil: tamburanje pravijo tudi pritrkavanju (stran 34), v Vipavski dolini je ta-fnbur tudi boben, v Prekmurju pa so tamburice tudi koruzne goslice (stran 55). Cela vrsta je takih zamenjav, zato se mi zdi, da opis glasbila pod samostojno številko z oznako „tamburica” le ni Povsem upravičen. Podobne nejasnosti se kažejo tudi pri opisu in uvrstitvi cindre med tambure, ki je svojstven tip, precej drugačen od „ansamblskih” tamburic, solistično glasbilo obmorskih in istrskih r|aselij, ki bi zaslužil obširnejšo raziskavo, v kolikor ga je v funkcionalnosti še moč najti. V poglavju o opreklju zvemo, da je godec iz Murske Sobote igral na cingule, ki so obsegale 5 oktav. Če bi bilo to res, bi bil to poseben tip opreklja na Slovenskem, ogromnega obsega, ki bi ga ne mogli Primerjati z nobenim drugim evropskim oprekljem ‘n bi zaslužil posebno pozornost. Zato se zdi Verjetneje, da gre za razvojno obliko velikih cimbal (male cingule po ljudsko), ki se jih je dalo tudi Prenašati. Tamburicam in cimbalam podobne in prav tako Precej neraziskane so v godčevstvu tudi citre. Na Slovenskem so izpričane že od 17. stoletja, seveda v drugačni obliki, uglasitvi in z drugačnimi zvočnimi možnostmi kakor danes. Najbolj znane so akor dične citre, ki so k nam prišle po trgovskih poteh iz sosednje Avstrije. Toda pot spreminjanja in prilagajanja modnemu okusu časa, ki je vodila do današnje razvojne stopnje, to je akordičnih citer, os-taja nepojasnjena. Nikakor ni moč govoriti o enem razvojnem tipu citer. Zastavlja se vrsta vprašanj, odgovorov nanje pa žal iz dela ne dobimo. Kakšna J® bila pot prilagajanja v treh stoletjih in pol, v čem so se različice razločevale in čemu in kako so služile svojemu namenu? In če niso več zadoščale Potrebam godčevstva, zakaj ne? Kakšen je tip »navadnih” citer, kakor jih poimenujeavtorica (str. 74) (če jih sploh lahko tako imenujemo). Želeli bi si opredelitve, ali gre za najstarejše „bordunske c^re”, ki se jih igra z deščico ali gosjim peresom, j51' so to citre, na katere se švrka in igra s prsti mrčne prijeme. So to citre, ki so bordunsko ugla-Sltev zamenjale za akordično ali so to že namensko izdelane akordične citre s široko paleto Akordov; so to koncertne, elegijske, harfne, ki-arske, redke violinske ali klavirske citre? In v čem je bistven različek med enimi in drugimi? Grob opis nam vprašanj verjetno ne more pojasniti. Ta razmišljanja in vprašanja mi vsiljujejo dejstvo, kako zelo pomembno je raziskovanje uglasitve glasbil tudi za razvrščanje in klasifikacijo, kako študij žive glasbe in prakticizem (ne samo glasbila kot mrtvega muzejskega predmeta) odpirajo nov in predvsem drugačen svet. Za muzejske zbirke nekaterih drugih evropskih dežel (npr. Avstrije, Belgije) in še zlasti v Sovjetski zvezi skrbijo kustosi—raziskovalci, ki morajo tudi praktično obvladati tehniko igranja na glasbilo in obiskovalcem (in raziskovalcem) ponuditi živo zvočno demonstracijo, pa naj glasbilo spoznajo s študijem arhivskih virov in ergologije ali pa se ga naučijo od godcev na terenu. Dvomov o uglasitvi zato skorajda ni. Meni pa se takih vprašanja zastavlja še več. Bi si res godec izdelal glasbilo za spomin in ne za rabo (stran 66) ali ga ne poskusil uglasiti v „kakršenkoli red”? So res dvojnice, s katerimi so spremljali fantiči obhode belokranjskih kresnic, uglasili le približno, pri vsem tem pa je bilo hudo napak, če bi se kresnice pri petju zmotile? Je možna ta dvojnost (posnetki nam vsiljujejo občutek sicer neraziskanega reda)? Zdi se mi verjetneje, da so dvojnice, na katere so igrali v Beli krajini in so prihajale k nam s Hrvaškega po trgovskih poteh, sledile glasbenim zakonitostim izdelovalcev (v rokah uporabnikov). In, ali res obstajajo dvojnice z jezičkom kot posebna oblika glasbila. Tudi ljudska terminologija ne pozna dvojnic z jezičkom, temveč diple, ki se jih igra z mehom in včasih brez njega (tudi edini informator iz Bele krajine jih tako imenuje). Sestavni del glasbila in opis pod samostojno številko se ne zdi opravičljiv. Primernejša in na-zornejša bi bila tudi primerjava dud iz srednjeveških slikarij (povečini iz zahodne in severne Slovenije) s srednjeevropskimi dudami (Dudelsack) kakor pa z južnoslovanskimi gajdami orientalskega tipa. Prve izhajajo iz keltsko-ilirskega izročila, tako kakor škotske, francoske, holandske, italijanske, nemške dude, in so bliže glasbenemu okusu vselej skozi zgodovino v evropski prostor vklap-Ijajočega se slovenskega etnosa. Temeljitejša raziskava uglasitve trstenk bi zagotovo pokazala, da ni bistvena le lepa oblika glasbila (stran 100). Obliko pogujuje najdaljša naravna dolžina različno debele trstike, od kolenca do kolenca. Izdelovanje in uglaševanje trstenih orglic je zelo zamudno in natančno delo, ki se prične že pri posamičnih cevkah, preskusi se v nizu trstenih orglic s preigravanjem (lokalnih) melodij, sledi uglasitev, izmikajoč se II, IV in VII. stopnji tonskega niza, ki jih tudi v melodijah redko najdemo. Uglasitev trstenk je res nenavadna, in uglasitve ni moč posploševati, saj imajo vsa glasbila, ki se razločujejo po velikosti in številu cevk (od 5 do 47!), svojo uglasitev. Za katero glasbilo (tip z ozirom na debelino trstike in katerega izdelovalca) velja informacija na strani 101, in kako poteka igra, ne zvemo. Pa tudi uglasitve trstenk ni moč zapisati brez modificiranega klasičnega notnega zapisa, saj je uglasitev netemperirana (poltonsko neizrav-nana) in že po fizikalnih meritvah uglasitvenega niza istega tipa trstenk z ozirom na številko trste-nih cevk, ki jih je opravil Bruno Ravnikar, upoštevajoč tudi možnost neenakomernega pihanja, so odstopanja od 10 — 30 centov. Za posamične tipe sicer tudi enotneje poimenovanih glasbil trstenih orglic v trstenke, iz dela ne zvemo. In katero glasbilo bi terjalo obširnejšo in točnejšo obravnavo, če ne prav trstene orglice, morda najstarejše izpričano glasbilo na Slovenskem, saj sega prvi dokument o njih v 6. stoletje pred našim štetjem (situla iz Vač). Ali gre torej za glasbilo predslovanske kulture? Verjetno tudi ni naključje, da si jih je avtorica izbrala za simbol slovenskega godčevstva (glej ovitek). Praktični preiskus bi nadalje zavrgel sodbo, da je lažje igrati na trstenke, sestavljene iz tanjših cevk (priljubljenejše so bile zaradi svoje večje uglasitvene zmogljivosti), pa tudi sodbo, da je na drumlice ali brnice moč igrati le preproste melodije. Glasbilo, ki ga v sorodni obliki poznajo praktično vsi narodi sveta, služi zelo različnim tonskim jezikom, različnim melodičnim strukturam, in s spretnostjo godca je moč iz njih izvabiti popolno kromatično lestvico. Ob koncu razmišljanja naj se za hip ustavim še ob dveh poglavjih: o godčevskih skupinah in o vlogi godcev. Prvo prinaša sklepno ugotovitevsicerv nasprotju s prejšnjimi stališči o enkratnosti pojavov in zato neupoštevanju”... zavedujoč se, da lahko pomenijo (enkratne navedbe godčevskih skupin) le prikaz trenutnega stanja v nekem kraju in območju, kakršno je bilo pač v času zapisa "(stran 155). Nadalje sledi ugotovitev, da je sestava skupin prepuščena naključju, ali drugače, značilnost slovenskega godčevstva je tudi nestalnost. Prav to poglavje spodbuja zato sledeče razmišljanje: noben podatek, informacija pretekle ali sedanje dobe, pisan ali drugačen arhivski vir kakor tudi ustna informacija, ni zanemarljiv in nepomemben. Noben vir, čeprav samo enkraten, ni za slovenski etnični prostor nezanimiv (je pač podoba enkratnosti). Drugače je neopravičljivo tudi upoštevanje vsake enkratno izpričane god-čevske skupine. Teh pa je večina. Poglavje o vlogi godcev prinaša podatke bolj o priložnostih za igro in manj o vlogi godcev, oboji pa se nanašajo v večini na harmonikarje, pihalce in trobilce, nagodbo povojnih let torej. Malce nas bega, ker iz podatkov ni moč razbrati vselej, za kateri čas veljajo informacije. In žal, o odnosih in načinu igre posameznih glasbil v godčevskem sestavu spet ne zvemo ničesar (samo enkrat s kratkim besednim opisom): kdo vodi, kdo spremlja, v kakšnih harmonijah poteka glasba, kakšen je slog, v čem je njegova ljudskost, kakšen je repertoar? To so tudi poglavja, kjer največkrat naletimo na malo povedne izraze: včasih, marsikje, nekdaj, tu in tam, menda, ponekod, morda, kadarkoli, neredko, kakšno vižo ali kakor se že imenuje (glej npr. strani 170, 171). Čeprav je delo naslovljeno „Ljudska glasbila in godci”, kakor vsa podobna evropska dela, se slednja lotevajo problematike glasbil in godčevstva kompleksneje, pogosto so sad skupnega dela muzikologov, etnologov, akustikov, fizikov, zgo- dovinarjev, arheologov, sociologov, psihologov in celo medicincev, kar mora roditi zanimive in kompleksne sadove. Posamičnim glasbilom so posvečeni vsestranski pregledi v samostojnih publikacijah. Skupinskega dela seveda ni mogoče primerjati z rezultati dela posameznikov. Pri tem pa se ponuja vprašanje, ali ne bi tudi na Slovenskem kazalo raziskovanja ljudske galsbe kdaj zastaviti obširneje, skupaj z etnologi, akustiki, glasbeniki... Raziskovanju nacionalne preteklosti je res naložena velika odgovornost. Delo Ljudska glasbila in godci je zato dokument dobe, pretekle in trajajoče, vir in potrditev nas samih. To pisanje pa je zato tudi kljubovanje uvodni avtoričini misli (stran 11), „da bodoča raziskovanja ne bodo prinesla nekaj bistveno novega”. Želim upati, da pota slovenske etnomuzikologije vodijo naprej, k novim metodam in spoznanjem naproti, ki so spričo prezrtih vprašanj (zlasti o „živi” ljudski glasbi) toliko bolj zaželena in še vedno zastrta. MIRA OMERZEL—TERLEP MATIJA TERLEP RAZMIŠLJANJE OB IZDAJI NOVE HELIDONOVE PLOŠČE „KOROŠKA” Po (pre)dolgih štirih letih je decembra 1983 pri Helidonu končno izšla plošča „Koroška”, po „Porabju” (1979) druga po vrsti iz serije o slovenski glasbi. Založba Helidon je tako poslala na trg ploščo s posnetki izvirne ljudske glasbe s slovenskega etničnega ozemlja, tokrat „del pevskega in godčevskega izročila s Koroške iz Avstrije”, ki so ga sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU posneli v letih 1976—1980, nekaj primerov pa v letu 1969 dr. France Cigan. Novi dvojni album založbe Helidon širši javnosti predstavlja le del zvočnega gradiva iz vsake od koroških pokrajin. Med izbranimi primeri je največ ljubezenskih pesmi, sledijo pa jim še otroške, pripovedne, koledniške, svatbene in po ena godovna, obredno plesna, stanovska, mrliška, domoljubna, poučna, družinska, nabožna, novoletno voščilo, nekaj ritmiziranih besedil in th plesne melodije. Zvočnim posnetkom so priložene transkripcije besedil in notni zapisi zvočnih primerov, dodani pa sta tudi spremni besedi Zmage Kumer in Julijana Strajnarja, ki je tudi sicer pripravil izbor zvočnega materiala. V načrtovani seriji posnetkov izvirne ljudske glasbe se je torej tokrat predstavila Koroška, sledile pa naj bi ji še Rezija, Beneška Slovenija ir1 Tržaška nato pa zvočni pregled po slovenskih pok-rajinah znotraj državnih in republiških meja. Temu aaj bi na koncu sledil še „pregledni izbor nekaterih 2načilnejših zvočnih primerov z vsega slovenskega etničnega prostora” (12 plošč oz. dvojnih albumov). Sekcija za glasbeno narodopisje in založba He-^don načrtujeta torej temeljit pregled in pogled v hašo ljudsko glasbeno ustvarjalnost, s katerim bi se predstavili doma in v tujini (temu je namenjen Prevod teksta spremne besede v nemščino in angl-eščino). Toda načrti so eno, ob dejstvih pa se lahko človek tudi tokrat zamisli. Poglejmo si jih nekaj: — Posamične plošče iz serije bi morale izhajati Pogosteje, vsaj vsako leto ena, tako da bi bila celotna zbirka na trgu do konca 80. let. Pri sedanji ■jhitrosti” pa lahko to pričakujemo leta 2017, in tudi ne bi šlo vse še enkrat hitreje, ne pred letom 2000. . — Majhna (premajhna!) naklada plošče (2000 'Zvodov, kakor zagotavlja glasbeni urednik He-'idona V. Ovsenik) ne zadošča niti za domače Potrebe (ki so velike, kar nam dokazuje vsakodnevno neposredno delo in stiki z ljudmi). Kaj fele, da bi se Slovenci z reprezentativnim albumom pojavili vsaj tam, od koder glasba prihaja, naprimer na Koroškem. 7“ Kljub nizki nakladi pa škriplje tudi na tržišču, ?aj ploščo prodajajo praktično samo v Ljubljani (in to „neopazno” samo v trgovini Helidona). Izdaje plošče tudi niso spremljali potrebni komercialni postopki, ki so sicer običajni ob izidu marsikaterih novih diskografskih publikacij. Tako He-bdonove nove plošče na trgu praktično ni. Treba bi bilo (že zdaj) misliti na to, da bo imela Pravo vrednost načrtovana zbirka tudi v celoti, pa zal prve plošče iz serije, „Porabja”, že dolgo nikjer ni več. Prva je bila razprodana in druga bi pač Zahtevala vsaj višjo naklado. Ta pa ostaja ista. zakaj? Stara zgodba se, žal, nadaljuje. Tudi drugih 0vrstnih publikacij (npr. knjižnih), s katerimi bi ahko zadostili domačim potrebam in povpraševa-nJu. pa tudi vedno večjemu zanimanju, ki ga izvirni Judski glasbi namenja tujina, že po nekaj mesecih ni več dobiti. So razprodane, ponatisa pa ni. Kako Je to mogoče ob poplavi vsega mogočega, zdrave-9a in nezdravega, kar se pojavlja na našem trgu? Stalno izgovarjanje na komercialni uspeh in Neuspeh v tem primeru torej ne drži. Kaže celo, akor da nekateri želijo, da bi take in podobne iz-Pač životarile po svoje. Če je tako, gre celo za Plikovanje kulturne politike. V njej pa, po mnenju skaterih, za izvirno ljudsko glasbo očitno ni Prostora. IGOR CVETKO KRONIKA — Na Ohridu je bil v začetku julija simpozij o balkanski folklori, ki sta se ga z referatoma udeležila sodelavca Sekcije za glasbeno narodopisje dr. Zmaga Kumer in mag. Marko Terseglav. Ob tej priložnosti se je na Ohridu sestal tudi jugoslovanski odbor za pripravo publikacije jugoslovanskih etnoloških inštitucij. — V poletnem zatišju so sodelavci Pokrajinskega muzeja Celje 19. julija pripravili v Stari grofiji razstavo Gospodarska poslopja na osnovi gradiva iz fototeke celjskega muzeja. — Avgusta sta se 11. mednarodnega kongresa antropologov in etnologov v Kanadi (Vancouver in Quebec) aktivno udeležila sodelavec Goriškega muzeja Naško Križnar in asistent Oddelka za etnologijo FF mag. Janez Bogataj. (Glej poročilo) — 1. septembra so bili na Oddelku za etnologijo sprejemni izpiti, po katerih se je na Oddelek vpisalo 15 študentov pod A. — 6. septembra seje sestal pripravljalni odbor SED za pripravo kongresa v Rogaški Slatini. — 14. septembra je asistent Oddelka za etnologijo mag. Zmago Šmitek uspešno predstavil in obranil doktorsko disertacijo z naslovom „Obzorje Slovencev na področju neevropskih kultur”. — 15. septembra je Oddelek za etnologijo obiskal dr. E. Hammel s kalifornijske univerze v Berkl-eyu in se s sodelavci oddelka pogovarjal o svojih demografskih raziskavah v Jugoslaviji. — Na poti s terenskega dela v Istri se je 16. septembra na Oddelku za etnologijo ustavil romunski etnolog dr. Ion Vladutiu. — V Stubiških Toplicah sta se konec septembra udeležila sestanka jugoslovanskih etnomuzikologov Igor Cvetko in Julijan Strajnar s Sekcije za glasbeno narodopisje pri ZRC ISN SAZU. — Od 4. do 8. oktobra je v Kranju potekal I. mednarodni teden etnoloških in ekoloških filmov. V selekcijski komisiji je sodeloval Naško Križnar. Predstavljenih je bilo 16 etnoloških filmov, od tega 5 slovenskih (Lan, Na domačiji, Od setve do mlačve, Sirjenje na ovčji planini in Opre Roma). — V Rogaški Slatini je bil od 5. do 9. oktobra 1. skupni kongres jugoslovanskih etnologov in folkloristov. Kongresa se je udeležilo precej članov našega društva, z referati pa so sodelovali Slavko Kremenšek, Niko Kuret, Ivan Sedej, Ingrid Slavec, Marko Terseglav, Alenka Simikič, Irena Keršič, Zvona Ciglič, Tanja Tomažič, Branka Berce—Bratko in Mira Omerzel Terlep, Naško Križnar pa je pripravil projekcijo etnoloških filmov. — V Ganglovem razstavišču v Metliki je bila med 1. in 14. oktobrom na ogled razstava gradiva za etnološko topografijo občine Črnomelj. Pripravil jo je kustos etnolog Belokranjskega muzeja v Metliki Andrej Dular. — Julijan Strajnar je med 5. in 10. oktobrom prisostvoval mednarodnemu etnomuzikološkemu simpoziju v Samarkandu v Sovjetski zvezi. — Zora Žagar iz Pomorskega muzeja „Sergej Mašera” v Piranu je 14. oktobra v zaselku Goreli v Ravnu pripravila odprtje stalne etnološke zbirke „Tonina hiša”, kjer so prikazani delovni postopki pri pridobivanju olivnega olja in osnovne snovne dobrine bivanjskih razmer v tej istrski vasi. Pri obnovi stavbe in pripravi muzejske zbirke so sodelovali še delavci Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo, Pokrajinskega muzeja Koper in Slovenskega etnografskega muzeja, akad. kipar Marko Pogačnik, akad. slikar Dušan Podgornik in fotograf Žare Veselič. (Glej poročilo) — 20. oktobra je bila v Kopru odprta samostojna etnološka zbirka v obnovljeni gotski hiši na Gramscijevem trgu. Namenjena je predstavitvi istrske kulture in načina življenja, iskanju vezi med preteklostjo in sedanjostjo. Za obnovo hiše na Gramscijevem trgu je skrbel Medobčinski zavod za spomeniško varstvo, ureditev zbirke in postavitev je vodila Zvona Ciglič iz Pokrajinskega muzeja v Kopru, s pomočjo dr. Marije Makarovič, Marka Pogačnika in Dušana Podgornika. Naslednji dan je bila ob 70-letnici ustanovitve koprskega muzeja javnosti predstavljena tudi obnovljena muzejska stavba, na sporedu pa je bil tudi zbor Društva muzealcev Slovenije in kulturni program s strokovnima ekskurzijama v Raven in tržaško okolico. (Glej poročilo) — 16. in 17. novembra je bilo v Ljubljani posvetovanje o zgodovini Ljubljane, kjer sta v referatih etnološko raziskovanje predstavila dr. Slavko Kremenšek in Nives Sulič z Oddelka za etnologijo. — 21. novembra smo si etnologi in študentje etnologije v Kinoteki ogledali tri tuje etnološke filme, ki so bili predvajani na kranjskem festivalu etnoloških in ekoloških filmov (Običaji Eskimov, Zgodba o Baruyih in Zgodba o ženi N:ai). — 9. decembra so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo Italijanski ljudski nakit in noša 19. stoletja, ki jo je posredoval rimski Museo nazionale delle arti e tradizioni popolari. 9. decembra je bilo na Govejku v organizaciji študentov etnologije že tradicionalno etnološko brucovanje (Glej prispevek). — 15. decembra je na Oddelku za etnologijo predstavila diplomsko nalogo z naslovom „Poskus etnološkega prikaza kulture soklanskega mizarstva in njenih sledov v današnjem Solkanu” absolventka Katja Kogej. — Izvršilni odbor SED je imel zadnjo sejo 16. decembra. Začrtan je bil okvirni program za leto 1984. Oživili naj bi društvene večere, pripravili posvetovanje „Paralele 3” med hrvaškimi in slovenskimi etnologi s poudarkom na etnološkem preučevanju Istre (jeseni v Kopru oz. Portorožu) in se udeležili posveta o zgodovini, kulturni zgodovini in etnologiji, ki bo predvidoma jeseni v Mariboru. Sodelavci Slovenskega etnografskega muzeja so na Goričanah 18. decembra odprli razstavo „Kitajsko novo leto”. V Firenzah se je decembra Naško Križnar udeležil znanega filmskega festivala „Festival dei Popoli”. Decembra je izšla enajsta knjižica Knjižnice Glasnika Slovenskega etnološkega društva Etnološki razgledi in dileme 1. avtorja Slavka Kremenška. INGRID SLAVEC IN MEMORIAM OB SMRTI VLADA JAGODICA 19. decembra 1983 seje po dolgi in težki bolezni v bolnici Petra Deržaja končalo življenje našega dobrega znanca in sodelavca Vlada Jagodica. Rojen je bil 22.4.1925 v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, klasično gimnazijo in ekonomsko fakulteto. Zaradi težkih materialnih razmer se je že v času študija zaposlil. Ker so ga privlačili vzhodni jeziki in kulture, je na beograjski univerzi vpisal orientalsko filologijo in književnost in leta 1955 diplomiral. Znanje je dopolnjeval še v Parizu na šoli vzhodnih jezikov (amharščina, pe-rzijščina) in na Čcole des hautes etudes (iranisti-ka, primerjalna slovnica indoevropskih jezikov, fonetika afriških jezikov), predvsem pa v Egiptu, kjer je bil dve leti kot štipendist (1959—1961) in kamor se je kasneje še vračal (1970, 1976, 1980). Leta 1982 je obiskal tudi Irak, pred tem pa Perzijo (z ekskurzijo Slovenskega orientalističnega društva) in sovjetsko Srednjo Azijo. 1. JEZIKOSLOVJE: Na oddelku za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko Filozofske fakultete v Ljubljani je poučeval arabščino kot lektor od leta 1961 in kot višji predavatelj od leta 1982. Za interesente je posebej prirejal še tečaje perzi-jščine in turiščine. Rezultat njegovega jezikovne-9a dela, ki je bilo posebno intenzivno prav na Področju afriških in bližnjevzhodnih jezikov, sta knjigi Priročnik libijske arabščine (Ljubljana 1967) 'n Slovar malgaškega jezika in priročna slovnica (Ljubljana 1969). Napisal je vrsto strokovnih in Poljudnih jezikoslovnih člankov, npr. Jezikovni Problem arabskega sveta (Delo 15.1.1961), Quel-pues comparaisons entre le dialecte bedouin de la rögion de Mariout et le dialecte du Caire (v : Actes du XXIXe Congres international des orientalistes, Etudes arabes et islamiques 2, Pariz 1975, str. 79—85). Koliko jezikovje na svetu (Pionir 1981/82, ®tev. 1, str. 27), Genealoška razvrstitev jezikov (Pionir 1981/82, štev. 3, str. 27), Indoevropski jeziki (Pionir 1981/82, štev. 5, str. 39), Spoznavajmo Jezike sveta (32 nadaljevanj v Tedenski tribuni 1971/72), Egiptolog in arabščina (rezime predavanja, v : Orientalistika 2, Ljubljana 1978, str. 59). . Sestavljal je učbenika pogovorne egiptovske in 'raške arabščine, ki bi bila pomembna pripomočka našim delavcem in strokovnjakom v teh deže-ah> aju žal ni utegnil izdati. Nedokončana je osta-la tudi njegova raziskovalna naloga Jezikovna Podoba Afrike, ki jo je nameraval predložiti za doktorsko disertacijo. Pred tem je opravil raziskavo beduinskih narečij v Egiptu. Imel je številna predavanja o jezikovni problematiki neevropskih dežel. Tako je npr. v lingvističnem krožku na Filozofski fakulteti govoril o IT|algaščini, na oddelku za primerjalno jezikoslovje ''Zagrebu o jezikovni in nacionalni problematiki Afrike, v Slovenskem orientalističnem društvu pa o jezikovni situaciji v Afriki in o jezikovni in narodnostni sliki arabskega sveta. Skupaj z Jarom Dolarjem je decembra 1975 pripravil razstavo o razvoju pisav. Na ljubljanskem sodišču je bil od leta 1964 tudi zapriseženi prevajalec za arabščino. 2. KNJIŽEVNOST: Zelo raznovrstna je bila tudi Jagodičeva prevajalska dejavnost. Iz 16 afriških jezikov je prevedel izbor Afriških pripovedk (Ljubljana 1976) in napisal predgovor, njegova je tudi spremna beseda k zbirki Korejske ljudske pripovedi (Ljubljana 1979). Za knjižno zbirko Kondorje oddal prevod staroegipčanskih tekstov. Napisal je tudi obsežno besedilo o avtorju in delu k slovenskemu prevodu knjige perzijskega epika iz 12. stoletja, Nizamija, Sedem zgodb sedmih princes (Ljubljana 1981). Od njegovih člankov o izvenevropskih književnosti omenimo naslednje: prevod pesmi in podatki o turškem pesniku Orhanu Veli Kaniku (Naši razgledi 6. 4. 1979), Širši razgled po afriških književnostih (Literarna priloga Dela 8. 3. 1979), podatki o egiptovskem književniku Tawfiqu al Ha-kimu in prevod njegove kratke enodejanke Reka blaznosti (Naši razgledi 10. 10. 1980). Za literarni leksikon Cankarjeve založbe je pripravil seznam 2700 gesel, za ljubljanski radio pa oddaje o sodobni turški poeziji, ljudski poeziji Sudana, sirijsk-o—ameriški šoli v novi arabski literaturi, eskimski in afriških književnostih idr. V Slovenskem orientalističnem društvu je predaval o indijski poeziji v perzijskem jeziku in njenem najvidnejšem predstavniku Galibu, o ujgurski književnosti, o majevski knjigi Popol Vuh, papiamentski književnosti na Antilskih otokih in književnosti v jeziku Sranan Tongo. 3. NARODNOST IN KULTURA: Študij jezikov in književnosti izvenevropskih ljudstev je Vlado Jagodic povezoval s širšo problematiko njihove etnične in kulturne samobitnosti. To ga je tudi zbliževalo z etnologijo in z etnologi. Pogosto je prihajal na etnološki oddelek Filozofske fakultete, bodisi po literaturo ali na pogovor. Nameraval se je udeležiti tudi ekskurzij študentov etnologije v sovjetsko Srednjo Azijo in v Zakavkazje, a mu je obakrat to preprečila bolezen. Na oddelku za etnologijo je v okviru seminarja o izseljenstvu pripravil predavanje o Slovencih v Egiptu. Del podatkov, ki jih je zbral o izseljevanju iz naših krajev v Egipt, je tudi objavil v razpravah Slovenci v Egiptu (Slovenski izseljenski koledar 1968, str. 206—209) in Arabske besede v slovenščini naših izseljencev v Egiptu (Jezik in slovstvo 1967/68, str. 253—255). Kulturološko so bila zasnovana nekatera njegova predavanja v Slovenskem orientalističnem društvu, npr. o Egiptu (z diapozitivi) in o Iranu od Aleksandra Velikega do danes. Oktobra 1980 je predaval o narodnostnem vprašanju v Afriki, decembra istega leta pa o položaju manjših v Afriki. Tekst Položaj manjšin v Afriki je objavil v Razpravah in gradivu Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani 1981, str. 207—210. Vse od ustanovitve Slovenskega orientalističnega društva, k čemur je sam mnogo pripomogel, je bil aktiven v društvenem vodstvu kot predsednik (1974—1976), podpredsednik ali član izvršilnega odbora. Prizadeval si je, da bi v društvu zaživela af-rikanistična sekcija, ki bi povezovala raziskovalce vseh strok, sodeloval pa je tudi pri delu drugih sekcij — indološke, sinološke in amerikanistične. Zavzemal se je še za ustanovitev Centra za neevropske kulture na Filozofski fakulteti, ki bi kasneje prerasel v inštitut. Razmišljal je o splošnih problemih orientalistike pri nas in o tem predaval decembra 1975 na simpoziju Orientalistika in neuvrščeni svet (objavljeno z naslovom Kratek pregled orientalističnih strok, ki sovJugoslavijiše nerazvite ali pa so slabo razvite, Orientalistika 1977, štev. 1, str. 96—98). Če bi skušali določiti mesto Vlada Jagodica med tistimi Slovenci, ki so se ukvarjali s študijem izvenevropskih dežel in kultur, bi jih našli celo vrsto, ki so živeli osamljeni na „robu družbe” in so le redko dočakali priznanje za svoje delo. V primerjavi z njimi je Vlado Jagodic svoje znanje vendarle uspešneje posredoval drugim, delno zaradi službe, ki mu je to omogočala, delno zaradi bolj razumevajočega in odprtega okolja. Žal je moral odložiti pero med snovanjem svojih najobsežnejših in najpomembnejših del. Skromen, kakršen je bil, se ni silil v ospredje ali se hvalil z bogatim znanjem. Tudi na svojo bolezen je gledal brez samopomilovanja kakor človek, ki je večkrat zrl smrti v obraz, prvič že na začetku svoje polnoletnosti v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau. Morda je od tod izviral tudi njegov globok čut za človečnost, ki smo ga pri njem najbolj cenili. Zato je smrt Vlada Jagodica za vse nas boleča izguba, ne le v znanstvenem, marveč tudi v človeškem pogledu. ZMAGO ŠMITEK OBVESTILO Na seji predsedstva ZDFJ 25. 1. 1984 je bilo sklenjeno, da bo 31. kongres Zveze društev folkloristov Jugoslavije od 1. do 5. oktobra v Radovišu v Makedoniji. Vse, ki bi se želeli udeležiti kongresa obveščamo, da se pismeno prijavijo Slovenskemu etnološkemu društvu do 15. marca 1984. Kongresne teme: 1. Folkloristični prikaz Radoviša in okolice. 2. Splošno in specifično v folklori NOB in revolucije pri jugoslovanskih narodih in narodnostih. 3. Metodologija terenskega raziskovanja folklore. 4. Spremembe in kontinuiteta v svatbenih običajih. Delo v sekcijah: Sekcija za ustno slovstvo: Družbene vede in ustno slovstvo Etnomuzikološka in etnoko-reološka sekcija: Problemi prilagajanja tradicionalnih oblik sodobnemu odrskemu izvajanju. Na kongresu bosta tudi sekciji za otroško folkloro in športne igre. SED GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Glasilo Slovenskega etnološkega društva: zanj odgovoren Marko Terseglav, predsednik Izhaja štirikrat letno, naklada 700 izvodov Grafična priprava in tisk: DITC Novo mesto Glavni in odgovorni urednik: Marko Terseglav Člani uredništva: Naško Križnar (film) Boris Mravlje (tehnični urednik, fotografija) Damjan Ovsec (Bulletin of Slovene Ethnological Society) Mojca Ravnik (kronika, jugoslovanska etnologija) Ingrid Slavec (knjižna poročila, lektorica) Nives Sulič (prevodi v angleščino) Zmago Šmitek (neevropska kultura) Izdajateljski svet: Angelos Baš (ZRC pri SAZU) Slavko Kremenšek (Oddelek za etnologijo FF) Boris Kuhar (SEM) Inga Miklavčič (ZSV, Nova Gorica) Julijan Strajnar (ZRC pri SAZU) Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana, telef.: 224—011, int. 335, glavni urednik 216—322 Posamična številka stane 30 din Celotna naročnina 120 din Tekoči račun 50100—678—44338 Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo (št. 4210—27/78) je Glasnik oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Številko sta sofincirali Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. Zgodovina etnologije v slikah zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Slika je iz ustanovitvenih let okrog leta 1923. Reproduk-c'jo negativa hrani SEM NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 829l983