IZVLEČEK Prispevek kratko predstavlja ključne spremembe v zahod- nem delu Rimskega cesarstva v poznoantičnem obdo- bju, torej med drugo polovico 3. in koncem 6. stoletja. Po krizi druge polovice 3. stoletja je v prvi polovici 4. stoletja imperij doživel kratko obdobje razcveta. Konec 4. stoletja so se ob drugih težavah velikega cesarstva za- čeli obsežni premiki ljudstev, ki so spremenili politično podobo Sredozemlja in njegovega zaledja. V drugem delu prispevka je izpostavljeno dogajanje na današnjem slovenskem prostoru v tem obdobju s poudarkom na iz- sledkih arheoloških raziskav. Območje današnje Slove- nije je močno zaznamovala lega na križišču pomembnih poti in posledično opustitev nižinske poselitve po sredi- ni 5. stoletja. Orisana je poselitvena podoba prostora in način življenja v novih višinskih naselbinah. Ključne besede: pozna antika, Rimsko cesarstvo, višinske naselbine, Slovenija ABSTRACT Th e article briefl y presents the key changes that occur- red in the western part of the Roman Empire in the late antique period, i.e., between the second half of the 3rd century and the end of the 6th century. Following the crisis in the second half of the 3rd century, the empire underwent a brief period of prosperity in the fi rst half of the 4th century. At the end of the 4th century, when the large empire was already experiencing other problems, large-scale migrations began, altering the political situa- tion in the Mediterranean and its hinterland. Th e second part of the article highlights events from that period that took place in the present-day Slovenian territory, focu- sing on the fi ndings of archaeological research. Th e area of present-day Slovenia was greatly infl uenced by its lo- cation at the crossroads of major routes and consequen- tly by the abandonment of lowland sett lement aft er the mid-5th century. Th e article outlines the sett lement si- tuation in the area and the way of life in the new hilltop sett lements. Keywords: Late Antiquity, Roman Empire, hilltop set- tlements, Slovenia Dr. Tina Milavec, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani MED ZATONOM RIMA IN ZA ČETKOM SREDNJEGA VEKA – POZNA ANTIKA V SLOVENIJI Tina Milavec, PhD, Faculty of Arts, University of Ljubljana BETWEEN THE FALL OF ROME AND THE BEGINNING OF THE MIDDLE AGES – LATE ANTIQUITY IN SLOVENIA 45 Zgodovina v šoli 1, 2022 46 Med zatonom Rima in za četkom srednjega veka – pozna antika v Sloveniji IZPOSTAVLJAMO UVOD Današnji slovenski prostor je geografsko zelo pester in je bil zato pogosto razdeljen med različne politične in upravne enote. Tu se stikajo Alpe s Panonijo, Sredozemljem in dinarskim svetom. V antiki pa so se tu srečevale matična Italija, panonske in noriške province, morda tudi Dalmacija. Po upravnih reformah cesarja Dioklecijana konec 3. stoletja našega štetja je bilo to območje razdeljeno med Benečijo in Istro na zahodu, Sredozemskim Norikom na severu, Panonijo Savijo in Prvo Panonijo na vzhodu in morda še Dalmacijo na čistem jugovzhodu (zemljevid 1). Ker je ležal na prehodu med zahodnim in vzhodnim delom Rimskega imperija, je skozi prostor današnje Slovenije vodilo nekaj najpomembnejših prometnih povezav, ki so močno vplivale na zgodo- vinski razvoj. Že od prazgodovine in podobno kot današnje trase avtocest so glavne prometnice vodile od jugozahoda na severovzhod (državna cesta Akvileja–Petoviona– Karnunt oz. Oglej–Ptuj–Petronell v Avstriji) in od severozahoda, predvsem pa od da- našnje Ljubljane, na vzhod (cesta Emona–Siscia–Sirmij oz. Ljubljana–Sisek–Sremska Mitrovica). Po teh poteh sta tekla promet in trgovina, a tudi cesarske armade in vpadi sovražnih skupin. Zato se je poselitvena slika tega prostora v zadnjih stoletjih Zaho- dnega rimskega cesarstva in po njegovem uradnem propadu zelo spreminjala, še bolj kot njegova okolica. Zemljevid 1: Upravna delitev prostora po Dioklecijanovi reformi provinc, glavne ceste, rimska mesta in višinske naselbine. (Zemljvid izrisal: dr. Anton Polšak, vir osnove: ArcGIS in .) 47 Zgodovina v šoli 1, 2022 KRIZA IMPERIJA A vrnimo se k začetkom teh velikih sprememb. Že druga polovica 3. stoletja našega štetja je bila za celotni Rimski imperij polna pretresov, vojn in težav. Po razmeroma dogem času miru in bojev skoraj samo na zunanjih mejah cesarstva je začel veliki im- perij pokati po šivih. Med letoma 235 in 286 se je na čelu cesarstva izmenjalo več kot 20 cesarjev, nekateri so vladali le po nekaj mesecev in nikoli niso stopili v Rim. Iz teh težav se je rimska država še uspela izvleči, predvsem po zaslugah Diokla, rojenega blizu današnjega hrvaškega mesta Split, kasneje poznanega z imenom cesar Dioklecijan. Ta je znova vzpostavil red v velikem imperiju in poskrbel za veliko število sprememb na različnih področjih, v vojski, v državni upravi, pri kovanju denarja in v ureditvi provinc. Dioklecijan je razdelil upravljanje imperija med sovladarje, saj je ugotovil, da je dela preveč za enega samega cesarja. Tako upravljanje države je trajalo sicer le kratek čas. Ko se je Dioklecijan upokojil, edini rimski cesar, ki je storil kaj takega, so se nasledniki med seboj hitro sprli in kot zmagovalec bojev za oblast je izšel cesar Konstantin. Njega najbolje poznamo po tem, da je v zahodnem delu imperija, kamor je spadal tudi pro- stor današnje Slovenije, leta 313 dovolil krščansko vero. Posledica tega je bila, da so se v 4. stoletju hitro začele gradnje cerkva, od katerih nekatere lahko občudujemo še danes. Najpomembnejša cerkev na širšem prostoru današnje Slovenije je bila dvojna ba- zilika v Akvileji, ki jo je škof T eodor začel graditi že nekaj let po letu 313. Do danes so se ohranili čudoviti mozaiki in del fresk prvih cerkvenih stavb. Na spletni strani www.fondazioneaquileia.it si lahko ogledate odlične 3D-rekonstrukcije akvilej- skih bazilik in delov mesta Akvileja. V Sloveniji pa si zgodnjekrščanske mozaike lahko ogledate v arheološkem parku Zgodnjekrščanski center pri Osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani: htt ps://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/263/ arheoloski-park-emona/. PRESELJEVANJE LJUDSTEV Razcvet 4. stoletja pa ni dolgo trajal. Leta 370 so izza Črnega morja prišle skupine, ki jih imenujemo Huni. Vest o divjem ljudstvu, ki se bliskovito pojavi, napade in izgine, spretnem z loki, na majhnih konjih, se je hitro razširila po imperiju in sejala strah. Med- tem so Huni premagali skupine, ki jih imenujemo Alani in Goti, ki so živele ob Črnem morju in severno od Donave, ki je predstavljala mejo imperija. Nekatera ljudstva so ostala Hunom podrejena, druga pa so pred njimi zbežala na zahod in proti jugu. Ti drugi so za pomoč in nastanitev znotraj meja imperija prosili rimske cesarje. Tako se začenja nekaj stoletij dolgo obdobje, ki ga imenujemo preseljevanje ljudstev. V tem obdobju se je Rimski imperij razdelil na dva dela, zahodnega in vzhodnega. Meja se je občasno rahlo spreminjala, večinoma pa je potekala med panonskimi na eni in make- donskimi in dačanskimi provincami na drugi strani. Različne skupine ljudi, ki so prej živele zunaj cesarstva, so se premikale po prostoru današnje Evrope in iskale svoj živ- ljenjski prostor. Pogosto so pri tem prestopale meje rimske države, kar je imelo za po- sledico mnogo konfl iktov in vojaških spopadov. Za povrh so se znotraj države vnemale državljanske vojne med uradno priznanimi cesarji in tistimi, ki so se sami ali s pomočjo vojske zavihteli na prestol. Mnogo ljudstev je vstopalo v tako imenovane federatske pogodbe z rimskimi cesarji, v zameno za nastanitev in oskrbo so obljubili, da bodo 48 IZPOSTAVLJAMO varovali rimska ozemlja. T e obljube pa so bile včasih kratkega veka, zato je prihajalo do številnih konfl iktov in menjav zavezništev. Do sredine 5. stoletja so se odvili tako dalj- nosežni premiki, da so V andali osvojili Kartagino v severni Afriki, današnji Tunis, Huni so ustanovili svojo veliko državno tvorbo v Panoniji, Zahodni Goti pa so bili nastanjeni v jugozahodni Galiji, današnji Franciji okrog Toulousa. Obseg Zahodnega rimskega cesarstva se je hitro krčil, prebivalstvo pa je doživljajo hude čase. Poleg obleganj, spo- padov in nasilja domačih in tujih vojakov so ljudi pestile lakote zaradi zamujenih žetev, epidemije različnih bolezni, visoki davki, s katerimi so cesarji poskušali hraniti izpraz- njeno državno blagajno, in druge tegobe. Vrstili so se tudi vdori v Italijo, od katerih je trajen postal vdor skirskega poveljnika Odoakra, ki je leta 476 odstavil mladoletnega cesarja Romula Avgustula in si prisvojil prestolnico v Raveni. KRALJESTVI VZHODNIH GOTOV IN LANGOBARDOV Sodobnikom se verjetno ta dogodek ni zdel tako usoden, a se je izkazal za trajen konec zahodnega cesarstva. Nadomestila so ga kraljestva germanskih ljudstev, ki pa so pogo- sto posnemala rimski način življenja in si prizadevala za priznanje vzhodnega cesarstva. Višji sloji družbe so bežali ali upali na posredovanje s strani vzhodnorimskih cesarjev, ki pa so bili polno zaposleni s težavami na svojih mejah in s svojimi sosedi. Eden od takšnih nepriljubljenih sosedov vzhodnega imperija je bil T eoderik s svojo skupino Vzhodnih Gotov. Vzhodnorimski cesar Zenon ga je leta 488 napotil, naj zanj ponovno osvoji Italijo iz rok Odoakra, kar je T eoderik tudi storil. Vzpostavil je svojo prestolnico v Raveni, ki še danes kaže razkošne spomenike iz tega časa, in kraljestvo Vzhodnih Gotov, pod katerega je spadal tudi prostor današnje Slovenije. Kraljestvo pa ni preživelo Teoderika samega, po njegovi smrti leta 526 so se razplamtele 20 let trajajoče vojne z vzhodnim cesarstvom, ki so Italijo hudo prizadele. Sredi 6. stoletja je morda kratko kazalo, da bi se sanje o ponovno vzpostavljeni rimski oblasti okrog Sredozemskega morja lahko uresničile. Cesarju Justinijanu je uspelo za nekaj časa nazaj pridobiti ozemlja v severni Afriki, na Pirenejskem polotoku in tudi Italijo. A politični položaj na prostoru nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva je bil ne- stabilen, v 6. stoletju se je dvignila nova sila, to so bili Franki. Malo ljudstvo s severa Evrope je v nekaj več kot 100 letih postopno osvojilo velike dele nekdanje rimske Galije in prostora na vzhodnem bregu Rena ter močno poseglo v dogajanje do Alp in Italije. Njihovo približevanje in vmešavanje v sredozemsko politiko se je bizantin- skemu cesarju zdelo nevarno. Ker je bil dober diplomat, je skrbel, da so se ljudstva, ki so živela na prostoru nekdanjega zahodnega imperija, prepirala med seboj in niso predstavljala večje nevarnosti za njegov, vzhodni del imperija. Frankom je nasproti postavil drugo skupino, Langobarde, ki so že nekaj časa živeli v Podonavju in kasneje tudi na velikem delu današnjega slovenskega zemlja ter računali na svojo priložnost v obljubljeni deželi Italiji. Na velikonočni ponedeljek leta 568 naj bi se Langobardi pod svojim kraljem Alboinom odpravili v Italijo. Potovali so prek sedanjega slovenskega ozemlja, kot skoraj vsi, ki so s severa ali vzhoda po kopnem želeli tja. Langobardi so se ustalili predvsem v severni Italiji in ustanovili kraljestvo, ki so ga sestavljale šib- ko povezane manjše politične enote, ki so jim načelovali vojvode. Najbližja današnji Sloveniji je bila v Furlaniji s sedežem v malem mestecu ob reki Nadiži, Čedadu. Po- tem ko so Langobardi zapustili Panonijo, kjer so do tedaj živeli, so z vzhoda za njimi začele prihajati nove skupine. Med njimi najvidnejši so bili Avari in Slovani, to pa je že tema za drugo zgodbo. Z njimi se je življenje močno spremenilo, a te spremembe so bile postopne. Vsakodnevno življenje ljudi se je še dolgo oklepalo starih tradicij in navad (zgodovinski pregled obdobja: Bratož, 2014). Med zatonom Rima in za četkom srednjega veka – pozna antika v Sloveniji 49 Zgodovina v šoli 1, 2022 POZNA ANTIKA NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM PROSTORU Današnji slovenski prostor je bil zaradi zgoraj opisane lege na vozlišču pokrajin in poti v zadnjem stoletju obstoja Zahodnega rimskega imperija zelo izpostavljen prehodom in vpadom domačih in tujih vojaških skupin. Zaradi tega so Rimljani že v 3. stoletju začeli z vzpostavljanjem obrambnega sistema, ki ga poznamo pod imenom claustra Alpium Iuliarum, zapore Julijskih Alp. T a izraz je uporabil pisec Amijan Marcelin, ne vemo pa, kako so sistem Rimljani dejansko imenovali. V 4. stoletju so dogradili kompleksen se- stav utrjenih mest, trdnjav, stolpov in zapornih zidov, ki je nadzoroval prehode in poti na prostoru med Posočjem in mestom T arsatica, današnjo Reko v Kvarnerskem zalivu (zemljevid 2). Glavna trdnjava je bila na današnji Hrušici na Notranjskem (slika 1), kjer cestna povezava med Panonijo in Italijo doseže najvišjo točko (858 m. n. v.). Poleg uradnih utrdb pa so bile manjše vojaške posadke nastanjene tudi po različnih strateško primernih točkah v vmesnem prostoru. Na območju, ki so ga varovale klavstre, se je od- vilo precej pomembnih vojaških spopadov v 4. stoletju, med drugimi spopad pri Mrzli reki v Vipavski dolini med cesarjem T eodozijem in uzurpatorjem Evgenijem leta 394. Po tej bitki in predvsem za začetek 5. stoletja pa pisni viri navajajo, da je bil ob prihodu tujih vojaških skupin sistem nezastražen in lahko prehoden (Kusetič idr., 2014; Kos, 2015; Ciglenečki, 2016). Zakaj se je to zgodilo, nam ni povsem jasno, zunanje meje na Zemljevid 2: Potek glavnih cest in sistema claustra Alpium Iuliarum. (Zemljevid izrisal: dr. Anton Polšak, vir osnove: ArcGIS in Kuseti č, idr., 2014, sl. 3.1.) 50 IZPOSTAVLJAMO Renu in Donavi je država nadzorovala še kar nekaj časa. Opuščanje klavster naznanja prihajajoče poznoantično obdobje, ko je prostor današnje Slovenije ostal na obrobju državnega zanimanja in nadzora. Z umikanjem države in odseljevanjem višjih slojev, ki so si to lahko privoščili, v Italijo, se je življenje od sredine 5. stoletja dalje zelo spre- menilo. Zadnji veliki udarec je verjetno zadal prehod Atilovih Hunov ob napadu na Italijo leta 452. Lahko da je bilo precej naselij takrat požganih in si preprosto niso več opomogla. Pisni viri po sredini 5. stoletja molčijo, saj ta del imperija ni bil v središču pozornosti državnih kronistov. Arheološka podoba prostora pa nam pove, da se je sredi 5. stoletja prav na tem delu antičnega sveta korenito spremenil način življenja. UTRJENE VIŠINSKE NASELBINE Največja sprememba je nastopila z opuščanjem mest in manjših naselij v nižinah. Glav- na rimska mesta, Emona (Ljubljana), Celeja (Celje), Petoviona (Ptuj) in Neviodun (Drnovo), po prvi polovici 5. stoletja ne kažejo več znakov življenja. Podeželske vile, velika gospodarska posestva, ki so bila tako značilna za rimski način življenja, so bila prav tako opuščena, enako velja za manjše zaselke. Zakaj se je to zgodilo, je težko v celoti razumeti. Najverjetneje je bila ogroženost ob vpadnicah tako velika, da so ob neprenehnih prehodih vojska, napadih in ropanjih ljudje presodili, da se je treba zateči na varnejša mesta. T a so poiskali na naravno utrjenih položajih – vzpetinah, polotokih, pomolih ali sotočjih vodotokov. Tam so si postavili nova naselja, ki so jih še dodatno utrdili z obzidji, jarki in palisadami, če je bilo to potrebno. V teh naseljih je imela glavno mesto cerkev, saj je vedno bolj očitno, da so v odsotnosti državne organizacije, nadzora in pomoči, predstavniki Cerkve prevzemali skrb za prebivalstvo, trgovino in organiza- cijo javnega življenja (Ciglenečki, 2003; Ciglenečki, 2012). T em novim oblikam poselitve arheologi pravimo utrjene višinske naselbine (sliki 2 in 3) in so v osnovnih potezah značilne za velik del bivšega imperija, le da drugje nižin- ska poselitev ni povsem propadla. Na današnjem slovenskem prostoru pa te vzpetine zamenjajo vse prejšnje oblike naselij. Tu se je odtlej odvijalo življenje, ki si ga lahko predstavljamo nekje med mestnim in vaškim. V veliki meri so bile te naselbine samo- Slika 1: Idealna rekonstrukcija trdnjave na Hrušici. (Vir: claustra.org, izvirnik hrani: Narodni muzej Slovenije, rekonstrukcija: Igor Dolinar.) Med zatonom Rima in za četkom srednjega veka – pozna antika v Sloveniji 51 Zgodovina v šoli 1, 2022 oskrbne, sami so pridelovali hrano in osnovne potrebščine za življenje, izdelovali so lonce za kuhanje, orodje za obdelavo lesa in kamna, poljedelsko orodje, gospodinjske predmete in preprostejše oblike nakita in delov noše. Iz oddaljenih delov Sredozemlja, severne Afrike, današnje Grčije in Cipra, pa so še vedno dobivali nekatere dobrine, ki so predstavljale osnovne sestavine rimskega načina življenja, na primer vino ali olje, morda celo cenjene ribje omake. Iz Levanta in Egipta je prihajalo surovo steklo, iz ka- terega so si izdelovali okenska stekla in osnovne oblike kozarcev in svetilk za cerkvene zgradbe. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so imeli tudi kak kos dragocenega nakita ali vojaške opreme, ki je prihajal iz daljnih krajev. Za obrambo naselij so prebivalci skrbeli bolj ali manj sami. Tiste, ki so bile strateško bolj pomembne, so nadzorovale manjše posadke predstavnikov državne oblasti, vzhodnogotske, bizantinske ali langobardske uprave. Naselbine so se med seboj po vlogi razlikovale, kot prej nižinske. Nekatere so imele pomembnejšo vojaško vlogo, druge religiozno (na- selbina na Sv. Hemi na avstrijskem Koroškem je imela po dosedanjih podatkih 6 cerkva in velja za romarsko sredi- šče), tretje civilno (Ciglenečki, 2008). Nekatere višinske naselbine so očitno predstavljale tudi večje regionalne centre z okoliškimi manjšimi satelitskimi naselji. Od teh je bil posebej pomemben Karnij, današnji Kranj. Na pomolu med rekama Savo in Kokro zgrajena utrjena na- selbina je najbolj poznana po velikem grobišču na savski terasi pod obzidjem. T am so bili poleg domačinov pokopani tudi ljudje, ki so prihajali iz različnih delov takratne Evrope, ter predstavniki vseh državnih oblik, ki smo jih ome- nili v začetku tega prispevka, Vzhodnih Gotov in Langobardov, verjetno tudi Frankov in Bizantincev, pa še koga. Nekateri predmeti na grobišču kažejo celo povezave s Skan- dinavijo. T o in dragocene najdbe celih lamelnih oklepov in kopjastega orožja z dvorišč današnjih hiš ob obzidju Kranja kažejo, da je bil Karnij pomemben in cvetoč center v dolini Save, ki je nadziral pot na sever proti Koroški in Tirolski, in središče politič- ne enote, imenovane Karniola, ki se je oblikovala na prostoru nekdanje rimske uprave (Knifi c, Lux, 2016; Pfl aum, 2016) (sliki 4 in 5). Slika 2: Višinska naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu v dolini Soče. (Foto: Slavko Ciglene čki.) Slika 3: Idealna rekonstrukcija višinske naselbine Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, kjer je urejen arheološki park. (Vir: geago.si.) 52 IZPOSTAVLJAMO ŽIVLJENJE V VIŠINSKIH NASELBINAH Vsakdanje življenje ljudi se je spreminjalo. Trudili so se ohraniti rimski način življenja, ki so ga bili navajeni, a to ni bilo več povsem mogoče. Opustili so centralno ogrevanje in kulturo javnih kopališč, gledališč in iger. Le še redke stavbe so bile krite z opečnatimi strešniki. Javno življenje se je v pozni antiki vedno bolj vrtelo okrog cerkva, ki so zasedale vedno pomembnejšo vlogo v življenju ljudi in države. Od začetka 5. stoletja dalje je skoraj zastal tudi novčni obtok, vsaj pritok svežih novcev, ki so jih kovali bizantinski cesarji ali germanski kralji. V erjetno so z zlatniki in srebrniki plačevali le še uradne vojaške posadke, med preostalim prebivalstvom pa je najverjetneje krožil nekaj stoletij starejši rimski dro- biž, saj ga arheologi najdemo v velikih količinah tudi na poznoantičnih najdiščih. Ostanke oblačil arheologi najdemo zelo redko, saj v slovenskem podnebju organske snovi v zemlji hitro razpadejo. Vemo, da so nosili lanena in volnena oblačila, premož- nejši tudi svilena. Spenjali so jih s pasnimi sponami in okrasnimi zaponkami. Te za- ponke so pogosto v oblikah različnih krščanskih simbolov, najpogosteje križa, pava ali goloba. Radi so nosili tudi ogrlice iz raznobarvnih steklenih jagod, prstane in uhane, lase so si ženske včasih spenjale z okrasnimi iglami in pokrivale s tančicami, ki so bile lahko pretkane z zlatimi nitmi (slika 6). O moški noši vemo precej manj, saj so jih po- kopavali z malo predmeti; poleg pasu najdemo v grobovih glavnike in torbice z osnov- nimi vsakodnevnimi potrebščinami, kot so na primer nož, kresilo in pinceta. Različne skupine ljudi so uporabljale različne pogrebne običaje. Skoraj nikogar v tem obdobju niso pokopali sežganega, to navado so Rimljani postopno opuščali vsaj od 3. stoletja dalje. Nekatere skupine prebivalstva so pokopavale svoje moške v polni bojni opremi in svoje ženske z bogatim nakitom iz srebra, zlata in poldragih kamnov, ki so jih dobili predvsem s Cejlona. Najpogosteje pa so ljudi pokopavali kar brez vseh pridatkov. Osnova prehrane so bili žita in stročnice ter drobnica, govedo, prašiči in perutnina. Čeprav so živeli sredi gozdov, lov ni bil pomemben vir hrane. PREHOD V ZGODNJI SREDNJI VEK Zelo slabo zaenkrat razumemo konec uporabe višinskih naselbin in ponovno selitev v doline. Morda že v 6., goto- vo pa v 7. stoletju so se v severovzhodni del današnje Slo- venije, v Prekmurje, začeli priseljevati novi ljudje, ki jih viri imenujejo Slovani (Guštin, 2002; Pavlovič, 2017). Ti so živeli povsem drugače kot ostanki prebivalstva rimske- ga imperija, v hišah iz organskih materialov, postavljenih ob potoke v nižinah. Preživljali so se s preprostim polje- delstvom, verovali so v druga božanstva, govorili drug jezik in bili družbeno povsem drugače organizirani. Ob- dobje njihovega prihoda in naselitve imenujemo zgodnji srednji vek, saj se s prevlado njihovega načina življenja antika dokončno zaključi, prekinjen je za nekaj stoletij tudi razvoj cerkvene organi- zacije. Tu in tam so bili prvi stiki starega z novim prebivalstvom tudi konfl iktni, ne pa vedno. Za posamezne višinske naselbine opažamo, da so bile uničene v večjih požarih, ki pa jih ne moremo z gotovostjo povezati z napadi ali spopadi. Prebivalci nekaterih višinskih naselbin so se verjetno sami odločili, da jih bodo zapustili, razloge za to pa bomo morali še poiskati z novimi raziskavami. T ekom stoletja ali dveh so se vsi počasi vrnili v nižine, kjer so sčasoma zaživeli skupaj in oblikovali nove politične tvorbe. Od teh se je v določeni meri ohranila že prej omenjena Karniola s središčem v današnjem Kranju, ki jo zgodnjesrednjeveški viri omenjajo že kot domovino Slovanov. Slika 4: Rekonstrukcija vojščaka z oklepom in kopjastim orožjem, kakršno je bilo najdeno v Kranju. (Vir: Gorenjski muzej, risba: Jakob Klemenčič.) Slika 5: Poznoanti čni nakit iz Kranja. (Hrani: Gorenjski muzej, foto: Tomaž Lauko.) Med zatonom Rima in za četkom srednjega veka – pozna antika v Sloveniji 53 Zgodovina v šoli 1, 2022 SKLEP Med 3. in 6. stoletjem našega štetja je bilo Sredozemlje prizorišče velikih političnih in poselitvenih pretresov in sprememb, po drugi strani pa tudi razcveta krščanstva. Rim- ski imperij so na zahodu zamenjale države germanskih vladarjev, v jugovzhodni del današnje Evrope pa so se od konca 6. stoletja dalje kot eni zadnjih priseljevali ljudje, ki jih imenujemo Slovani. Prostor današnje Slovenije je bil zaradi svoje lege ob ključnih prometnicah na seve- rovzhodni meji Italije zelo izpostavljen prehodom domačih in sovražnih vojaških sku- pin. Predvsem zaradi te izpostavljenosti je v 3. in 4. stoletju rimska država ta prostor utrjevala, prebivalci pa so občasno bežali v bolje utrjene ali odročne predele. Po sredini 5. stoletja so se domačini tudi trajno preselili iz niže ležečih in naravno slabo zavaro- vanih naselij v tako imenovane višinske naselbine. Tja so v okrnjeni obliki prenesli an- tični način življenja in se trudili nadaljevati stike s preostalim rimskim svetom. Razen nekaterih postojank, ki so bile vojaškega in strateškega pomena za državne tvorbe 6. stoletja v Italiji, so bili ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Javno življenje je v veliki meri vodila cerkvena organizacija. Zgodovinski in arheološki viri so za današnji slovenski prostor še posebno skopi za čas 7. in 8. stoletja. V tem času so se tu ustalili novi prišleki z vzhoda in začeli vzpostavljati svojo politično organizacijo. Obenem so prihajali tudi predstavniki sosednje Bavarske in nove velesile na zahodu, Frankovskega kraljestva. Skupaj s potomci domačinov, ki so po koncu 6. stoletja postopno zapuščali višinska naselja, so zaživeli v obdobju, ki ga imenujemo zgodnji srednji vek. LITERATURA Bratož, R. (2014). Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Zbirka zgodovinskega časopisa. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Ciglenečki, S. (2003). Frühchristliche Kirchen in Slowenien und die Elemente ihrer Innenausstatt ung (Ranokršćanske crkve u Sloveniji i elementi njihova unutarnjeg uređenja). Hortus Artium Medievalium, 9, str. 11–12. Ciglenečki, S. (2008). Castra und Höhensiedlungen vom 3. bis 6. Jahrhundert in Slowenien. V: Höhensiedlungen zwischen Antike und Mitt elalter von den Ardennen bis zur Adria. Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde 58. Degruyter, str. 481–532. Ciglenečki, S. (2012). Spremenjena podoba poznoantičnih urbanih središč – prispevek k transformaciji poselitvene slike v jugovzhodnoalpskem prostoru. V: Lazar, I., Županek, B. (ur.), Emona med Akvilejo in Panonijo / Emona between Aquileia and Pannonia. Koper: Univerzitetna založba Annales, str. 459–478. Ciglenečki, S. (2016). Claustra Alpium Iuliarum, Tractus Italiae circa Alpes and the defence of Italy in the fi nal part of the Late Roman period / Claustra Alpium Iuliarum, tractus Italiae circa Alpes in problem obrambe Italije v zaključnem poznorimskem obdobju. Arheološki vestnik, 67, str. 409–424. Guštin, M. (ur.) (2002), Zgodnji Slovani. Zgodnjesrednjeveška lončenina na obrobju vzhodnih Alp. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Knifi c, T., Lux, J. (2015). Kranj z okolico v pozni antiki – zapis geografa iz Ravene in arheološki podatki. Kranjski zbornik, str. 39–41. Kos, P. (2015). Ad Pirum (Hrušica) in Claustra Alpium Iuliarum. Vestnik ZVKDS XXVI. Kusetič, J., Kos, P., Breznik, A., Stokin, M. (2014). Claustra Alpium Iuliarum: med raziskovanjem in upravljanjem / Claustra Alpium Iuliarum: between research and management. Ljubljana: Inštitut Ivan Michler. Pavlovič, D. (2017). Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja. Arheološki vestnik, 68, str. 349–386. Pfl aum, V. (ur.) (2016). V blesku kovinske oprave / Gleaming in armour. Kranj: Gorenjski muzej. Slika 6: Rekonstrukcija poznorimske ženske noše. (Avtorica: Tamara Korošec, ©ZRC SAZU.)