Albin Podjavoršek: Gospodarji slovenskih sužnjev Ob 25-letnici ptujskih dogodkov. Če se zamislimo danes v naše življenje, se moremo samo začuditi, da nismo — v razmerah, v kakršniih smo živeli pred vojno — vtonili v vsemogočnem morju germanske misli, ki je z vsemi silami butala v naše narodno telo, da ga uniči in sezida na njega kosteh vsegermanski most na sinjo Adrijo. Četudi je Kraševec dosti odporen zoper nasilja tujcev, četudi bi se tujcu takoj ne vdala Gorenjska, zelena Štajerska je kot predstraža že tonila in le 1. december 1918. leta jo je rešil narodnega, a tudi moralnega in gospodarskega pogina. Danes se sicer tega ne zavedamo več, ker smo preveč verovali v odpornost štajerskega ljudstva in se nismo zavedali nevarnosti. Dasi smo borili ljute narodnostne boje, nam je manjkalo v teh borbah najvažnejšega, gospodarske moči. To pa so imeli naši nasprotniki! Narodnostno življenje pri nas se je pričelo prebujati po 1. 1860. najprej po mestih. Doba taborov je zanihala nekoliko tudi med okoličane mest. Ker pa jc ostalo prvotno vse samo pri idealnem navdušenju narodnih prvoboriteljev, kmet pa je bil neuk tlačan, se ta za narodnostna vprašanja večji del ni zanimal, kolikor pa je bilo zanimanja, so ga uničili nasprotniki. Borbe za narodne pravice slovcn- skega ljudstva so ostale v rokah inteligentnejših narodno zavednih meščanov. Kakor se je pojavljala v naših ponemčenih mestih in trgih organizacija slovenske narodne misli (narodni domovi, čitalnice, pevska društva, gledališke predstave, besede i. dr.), ki n. pr. v ptujskem okraju ni imela zaledja v kmetskem ljudstvu, tako se je za borbo proti rastočim Slovencem organiziral nemški živelj, da započne proti nasprotnikom pravo idejno in gospodarsko vojno. Vrhunec teh borb so bili dejanski spopadi, v katerih so stali Slovenci kot manjšina v defenzivi. Najhujši spopad nemškutarjev na Slovence se je izvršil 13. septembra 1908 v Ptuju, kjer so se do viška razdivjali renegati slovenske krvi, kjer je do ostudnosti govoril nemškutarski pljunek, gnila jajca, kamenje, palice in bikovke. Epilog tem dogodkom so bile ljubljanske žrtve 20. septembra 1908., dva mrliča in nešteto ranjencev. Kakor se je budila na eni strani narodnostna misel predvsem med meščani, ki se kljub zatiranju in bojkotu niso hoteli vdati, je šlo prav nasprotno radi gospodarskih prilik kmetsko ljudstvo v še hujšo narodno suženjstvo. Zato smemo danes v svobodni državi smelo trditi, da —če ne bi bilo z zlomom centralnih sil koncem svetovne vojne prihoda Jugoslavije, bi ne bilo več Slovencev, in mesto do Karavank bi črtali za enkrat Slovence do Save. Nemško raznarodovalno delo, ki je bilo sijajno organizirano in imelo v slabem gospodarskem stanju našega kmeta najodličnejšo oporo (kjer pa so bili bogatejši kmetje, pa so nemško čutili in govorili), je želo odlične sadove. Posledice teh čutimo mcd starcjšokmetsko generacijo še danes. Nemška orientacija in nemško čuv&tvo bdita podzavestno še v marsikateri duši. Nekaterih pokrajin, zlasti v neposredni okolici mesta Ptuja, se drži še dalje te vrste narodno suženjstvo, ki ga zna odpraviti le v današnjih narodnih prilikah rastoča in za bodočnost vzgajajoča se generacija. Povsod na bivšem Štajerskem so bile potujčevalnice, najrazboritejši nemškutarji pa so bili brez dvoma v Ptuju, ki so imeli poleg idejne premoči med okoliškim prebivalstvom v Halozah, na Ptujskem polju, v Slovenskih goricah i. dr. tisoče gospodarsko odvisnih ljudi, ki so morali tako plesati, kakor so brenkali nj,ih gospodarji. S propadanjem narodne zavesti je propadalo ljudstvo tudi moralno, kar vidimo še danes, največ v teh omenjenih krajih. Narodna in moralna propast ljudstva datira torej iz let ponemčevanja slovenskega Ijudstva. Nemški kapital je kupoval mala, zadolžena posestva želarjev (kočarjev) in manjših kmetov ter jih družil v veleposestva, na katerih je potem zaposloval obubožane ljudi. Veleposestniki so bili večinoma nemški nacionalisti. ljudje pa en sam ogromen kmetski proletariat. vdan alkoholizmu in v vsem odvisen od svojih nemških gospodarjev. Kdor je odviscn, je lahko ž njim. To je nemško-nacionalni clement vedel. Zato se je s hladno, računarsko zavestjo vrgel na kmetski proletariat, da ga vpelje v svojo miselnost. Ptuj je bil pred vojno najzagrizenejše ncmškutarsko mesto. V tem oziru se ne dasta primerjati ž njim niti drugi štajerski mesti, Maribor ali Celje. Ti nemški mogotci so strahovali ptujski slovenski živelj, kakor ga irnore strahovati le renegat, poturica. Saj nitl že ni tako zanimivo, da so vso besno gonjo proti Slovencem vodili slovenskih mater sinovi, ki niso znali sami, kaj šele njih starši, dostikrat niti dobro nemško govoriti ali pisati. A gospodarsko so si z nemškim kapitalom opomogli, in kdor ima denar in reže drugim kruh, ta vlada. Takšna družba se je torej vrgla na lačni, obubožani narod v okolici Ptuja, in za ta del naroda se je pričela najstrašnejša tragedija. Z lažnivo, toplo besedo, ki ji naivni narod tako rad veruje, so pričeli in mu ponudili žganja. Ljudje. ki so si izmislili zastrupljevanje naroda z žganjem, so prav dobro poznali psihologijo ljudstva. Tudi v tem primeru so dosegli zastrupljevalci svoj namen. Ko se je pričela kupčija z žganjem, so se ga ljudje oklenili- (vina itak niso imeli. ker je bil vinograd last gospodarja) a ga tudi rajši pili, ker je bilo kot umetno žganje cenejše in močnejše. Če si stopil v tistih časih v gostilno, si zapazil, da pijejo mnogo dražje vino gospoda, dočim je sedel tlačan pri cenenih litrih žganja, ki ga je po kupicah žejen vlival vase kakor vodo. Gospodar je pil »haložana«, podložnik umetno žganjico. Tvorničarji-žganjarji so izvrstno zaslužili, a nemški nacionalisti so prodirali bolj in bolj v narod, kojega slabo odpornost je žganje popolnoma uničilo. Žganje in divja agitacija nemškutarstva sta vzela ljudstvu moralni in narodni čut in Ijudstvo. strnjeno naseljen slovenski živelj, se je dalo lahko ponemčevati. Ta prodor je pospeševal v slovenskem jeziku tiskani, a z nemškim strupom napolnjeni časopis »Štajerc«, ki je dopolnjeval žganje. In tako se je zgodilo, da je slovensko ljudstvo zahtevalo in s po- močjo »Schulvereinov« in »Siidmark« zidalo za svojo slovensko deco nemške šole. Da ni bilo svetovne vojne, bi ta živelj utonil! In če se vrste tu drug za drugim še danes najlahkomiselnejši umori in vladajo mesto trezne misli le kamen, nož in kri, čutimo, da so vsi ti pojavi nesrečna posledica in dediščina zagrizenega raznarodovanja in sovraštva nemškutarstva do slovenskega ljudstva. Že po narodnem osvobojenju, ko je nastopilo pri nekih parlamentarnih volitvah 14 političnih strank, je volil Haložan »Gospodarsko stranko«, katere nositelji so bili — Nemci. Kdor reže kruh, pač sme vladati! — Danes, ko proslavliamo 25-letnico nemškutarskega pljunka v obraz našega naroda in se spominjamo težkih dni, se dviga od nekod neka narodna nemška manjšina, ki pri vsem dobrem življenju, ki ga ima pri nas, išče neke svoje »pravice«, ki da jih je izgubila. Vprašati se moramo, kdo je ta manjšina in komu se godi krivica. Zato se je danes. ko pri nas tako zvani »nemški živelj« kliče v svojih srcih »fiihrerju« tretjega carstva ter čaka, da ga odreši kot »nemško narodno manjšino« v dravski banovini čistokrvna kri ncmške rase, še posebno vredno spomniti trpljenja, ki je padalo nekoč kot grozna skala na dušc in telesa zatiranega slovenskega človeka. Danes, po našem slavnem 1. decembru 1918. Ieta se je začelo neko podtalno gibanje nemških sinov slovenskih mater in očetov za nemško šolstvo. Zbirajo podpise za nemške razrede in nemško besedo v naših učnih zavodih. »Nemška narodna manjšina« prireja koncertc po ponemčenem Korotanu. Mi pa moramo poslušati iz dneva v dan močnejše nemškutarjenje po ptujskih, celjskih in mariborskih ulicah. Da, danes bi si morali ob 25-letnici ptujskih dogodkov še posebno izprašati vest tudimi: Kjeje naša zavest, da ni iztrebila izrodkov, ki so se bili potuhnili, a naenkrat vstali, ko je »fiihrer« obljubil odrešenje in osvobojenje iz»sužnjega jarma«? Ob 1. decembru so vsi klicali Zivio! in se ovijali v naše trobojnice. Danes pišejo v nemške časopise o hudem zatiranju, ki ga doživlja »deutscher Marburg, Pettau, Windisch-Feistritz, Cilli« i. dr. Čakajo, da se pomakne nemška meja do Karavank »bis zur Sau«. »Deutsches Volk in Unter-Steiermark« hrepeni po priključitvi k materi Avstriji. In tako naprej se zdi, da se bod« nenadoma zopet znašli v dobi pred 25 leti in — kakor je slovenska prastara navada — pripognili vljudni, mehki hrbet pred nemško besedo in za nemški udarec! H koncu pa pomislimo še enkrat o naši nemški narodni manjšini. Tisti, ki so pred 25 leti pljuvali v slovenske ljudi v Ptuju, metali vanje gnila jajca ter jih bili s palicami in bikovkami, nekateri še žive, drugi pa so njih potomci. Gorečncži, nemški stebri! Poglejmo v njih rod! V bridkih Halozah, na Ptujskem polju in tam okoli so imeli domovc. Uboga slovenska viničarska mati jih je rodila. Viničar, suženj nemškega gospodarja, ki je bil nekoč prav tako slovenskega rodu. Da, ni ga hujše_a pesjana kot je renegat! Celokupna »nemška narodna manjšina« v dravski banovini so ostanki isinov in hčera slovenskih mater in očetov. Ne samo v Ptuju in ptujski okolici, temveč po vsej slovenski zemlji. Pravih, res čistokrvnih Nemcev, kakor jih zahte- va rasist Hitler, je bilo med našim narodom malo, a še ti so bili tolerantnejši od poturic tudi v hudih časih žalostnih ptujskih dogodkov. Če je rasist Hitler iskren, se bo takih žalostnih Slovencev branil in jim ukazal tja, kamor spadajo. K poboljšanju! Mi pa bi napravili krivo delo in samemu sebi najhujšo ,krivico, če bi tem ostankom priznali le cno samo nemško-nacionalno črko. Drugič pa: dvigniti moramo svojo že nekoliko otopelo zavest ter pregnati z ulic naših narodnih islovenskih mest večno nemškutarjenje!