Davek na kiilturna sredstva. Noben greh, nobeno nasilje, nobeno volilno aleparstvo, nobeno gaženje politične morale — in koliko je tega gaženja po naši Istri! — ni v tako sramoto, v tako uničevalno obsodbo za italjansko gospodarstvo v Istri, kakor je dejstvo, da so s težkim davkom obremeni 1 i g1avno kulturno sredstvo: da siromasneinu kmetu zvisokimi taksarai zagrajajo potv — solo! Vsi pravi prijatelji omike in napredka zahtevajo, naj se celo tudi srednje in visoko šolstvo kolikor le možno popularizuje! To je: šola n aj postane pristopna tudi najubožnejšim slojem s tem, da bo pouk v ceno in če le možno: brezplačen! Oče je dolžan svojini otrokom, da jib pošilja v šolo, a država je dolžna, da sili starše, da vrše to svojo dolžnost. Zakaj oče, ki je nemaren, ali celo uporen proti tej dolžnosti, je najslabši oče, je naravnoat sovražnik otročičem, ker jiin odreka, česar trebajo najprej in najbolj za svojo bodočnost. Najbolj, pravimo. Borba za eksistencijo je dandanes, v teh časih najhujših konkurenčnih bojev na vsakem polju socijalnega in gospodarskega življenja tako težka, da ne more vztrajati v nji, kdor z marljivostjo ne spaja tudi potrebnega primernega znanja. In to ne velja morda le za trgovca, obrtnika, industrijalnega delavca itd., ampak tudi za kmeta. Tudi kmet se ne more vzdrževati dandanes, ako si ni pridobil naobrazbe, v kolikor mu je potrebna, da ima smisla za napredovanje v racijonalnem obdelovanju polja in v gospodarstvu sploh. Tudi za kmeta današnjih dni velja resnica: ko napreduje vse okolo tebe, j.e vsako tvoje mirovanje nazadovanje! Ob splošnem napredovanju je vsaka stagnacija v resnici propadanje, ki se more končno završiti s smrtjo! Dokaz za to nam dajejo ravno žalostne gospodarske razmere v Istri — bedno životarenje istrskega kmeta, skoro nevredno Sloveka. Sposobnosti za napredovanje daje — znanje, omika! Kdor se hoče vzdržati dandanes, mora biti usposobljen za konkurenčni boj. Ali te usposobljenosti ni brez znanja, znanja pa ni — brez šole! Kje je torej glavni vzrok žalostnim gospodarskim razmeram po Istri ? Kdo ima te razmere na vesti ? Kdo drugi nego tista stranka, ki ima politično moč v deželi. Vso to pretresljivo bedo ima na svoji črni vesti tista stranka, ki vzdržuje še danes sistem, kateremu je vodilno načelo: kmetmora biti neumen! Inv dokaz, da je temu res tako, se muremo sklicevati na dejstvo, da je eden izmed poslancev iz italijanske večine v deželnem zboru istrskem kot argument proti snujočerau se hrvaškemu gimnaziju v Pazinu podal izjavo, ki se je glasila bistveno tako-le: BKam papridemo, ee bi tudi kraetje začeli hoditi v šolo?! Kdo bo pa potem naše pure pasel!?" Mož je pregnantno in cinično dal izraza vsi grdi, odurni sebičnosti svoje — oligarhiške kaste. Sistematično je ta gospodovalna kasta vzkračala našemu kmetu sredstva za kulturno povzdigo, v prvi vrsti za ljudsko šolo. A to je pripravilo našega kmeta v žalosten, nsoden cirkulus vitiosua. Ker nima zadostne šole, propada gospodarski; akerjepropal gospodarski, ali nirna smisla za potrebo šole, ali pa nima zmožnosti, da bi kaj žrtvoval za šolo! In ob takem stanju je imela italijanska stranka dosti žalostnega poguma, da je obisk ljudske šole težko obdačila! Takov sistem je deželi v prokletstvo. To je zlo, ki dalje rodi zlo! Zakaj — kakor že rečeao — posledica žalostnim gospodarskim razmeram kraeta v Istri je ta, da mnogokateri kmet občuti dolžnost pošiljanja otrok v šolo za — žrtev. A sedaj vprašamo: kje je pravica, kje je logika, da, kje je morala, ako se kmetu, ki komaj in s krvavim trudom vzdržuje sebe in svojce, na žrtev, v katero je prisiljen, nalaga trd davek ? ! In tako dela oligarbija v Istri s svojimi šolskimi taksami. Da bodo čitatelji imeli malo pojma, kakov davek je to, naj jim povemo, da je sama občina kastavska plačala v šestih letih na šolskih tak.ah nic manj nego 78 tisoč K! Po vsi pravici je župan Jelušič v zaključku svojega poročila vzkliknil: nBog odpusti grebe našim naspvotnikom, ki so nam napekli te nesrečne takse!" Seveda se izgovarjajo gospodovalna gospoda, da so bili prisiljeni v to, ker dežela ne more zmagovati stroškov za ljudsko solstvo! Taki izgovori pa ostanejo prazni dotlej, dokler bodo trosili deželne denarje za železnice, o katerih že naprej vedo, da bodo pasivne, dokler bodo iz gole Ijubkovalnosti trosili tisočake na leto iz deželnih sredstev za srednje šole, ki so nepotrebne, kakor je nepotreben deželni gimnazij v Pazinu, in dokler bodo tisoče in tisoče, ki bi jih dežela labko dobivala iz užitnine, puščali v žepe zasebnikov . . . potepuhov, da morejo ti poslednji tem svobodneje služiti — stranki, ščuvati narod in širiti nemoralo v njem! Basta! Tu ni nikakega izgovora: šolske takse v Istri so v pogubo za gospodarsko stanje kmetov in v sramoto gospodovalni stranki! A sramujejo naj se tadi tisti činitelji, ki s svojim aparatom podpirajo — sovražnike omike, oligarhe s sred- njeveskimi pohlepljenji! .Edinost."