Gerkvene zadeve. Janez Šribar f Bivši dekan Šaleški in župnik v Škalah. »V spovednici, na leci ali pred oltarjem želel bi si umreti«, slišal sem že večkrat govoriti za vzveličanje duš prevnetega cerkvenega dostojanstvenika, češ, tam je najlepša smrtna poslelja za katoliškega duhovnika. Teh besed sem se spomnil, ko^ sem slišal popisovati smrt rajnega gospoda dekana Šribarja, župnika Škalskega. Žegnansko nedeljo (15. oktobra) zjutraj podali so se v spovednico, od tain na leco, kjer so še krepko in navdušeno oznanjevali božjo besedo. Po pridigi so oklicevali svate, pa že z nenavadno tohlim glasom. Potem se podajo pred veliki oltar, da bi za svoje farane služili sv. mešo z blagoslovom. Cerkvenik, kateremu so se č. g. dekan zdeli čudno izpremenjeni, pokliče č. g. kapelana iz spovednice. Oni takoj pri&topijo k očividno bolnemu g. dekanu, da bi jih odvedli od oltarja v posteljo, a ta odločno izrečejo, da si upajo še darovati sv. mešo za svojo drago čredo. Oprti na desno ramo svojega mladega gosp. kapelana opravili so res še zadnjo svojo sv. mešo, a samo do sv. obhajila. Ko so povžili sv. Rešnje Telo in sv. Rešnje Kri, bilo je vsem očitno, da so si zdaj sami podelili sv. popotnico. Da ne bi se pred oltarjem zgrudili, odvedli so jih takoj v žagreb in od tam v farovž in na posteljo. Č. g. kapelan sklenoli so namesto onemoglega g. dekana daritev sv. meše podelivši »zadnji blagoslov« s presv. R. Telesom. Brez odloga pokličejo domačega zdravnika, gospoda Fr. Skubica iz Velenja. Ta urno prihiti ter potrdi splošnjo sodbo, da je bila kap (mrtvud) vže na leci zadela preljubljenega gospoda dekana. Kar je g. zdravnik vedel in znal, vse je poskusil, a nemila stnrt se ni dala več od- vrniti od predrage žrtve, katero si je bila izbrala za ta dan. Zato podelijo domači g. kapelan svojemu duhovnemu očetu brez odloga sv. poslednje olje in sv. papežev blagoslov. Ko je poldne odzvonilo, naznanil je zvonov mili glas plakajočim Škalčanom in njili sosedom, da so nam preč. gospod župnik in dekan Šribar o poldne preminoli. Ker so oni bili šolski tovariš svojega tukajšnjega prednika, rajnega veleč. g. dekana Franca Trafenika, storil se je nagel sklep, pokopati dekana Šribarja prav v Trafenikov grob. S pomočjo veleč. duhovščine Šoštanjske razglasili so osiroteli g. kapelan Medvešek to žalostno novico po širokem ter so vse prav lepo vredili za primeren pogreb v torak, dne 17. oktobra 1893. Vže pred določeno 10. uro zbralo se je na hribu v Škalah mnogo čč. duhovnikov, sobratov, nekaj odlične gospode iz Velenja in Šoštanja in ogromno število kmečkega Ijudstva od blizo in od daleč. Sprevod vodili so veleč. gosp. Matija Stoklas, dekan Braslovški, nagrobnico govorili^ so pa vlč. g. Franc Smrečnik, starosta duhovnikov Šaleške doline, župnik Šentiljski in mnogoletni spovednik rnjnega g. dekana. V dobro premišljenih besedah, ki so prišle iz rahlo čutečega srca in so obilnim poslušalcem šle globoko v srce, naslikali so nam pokojnika kot pravičnega moža, moža v najlepšem pomenu te besede. Iz življenjepisa rajnega g. dekana naj povzamemo, da so se g. Janez Sribar rodili pri Črepinšeku na Dobravi v Celjski fari dne 21. grudna leta 1825 od prav premožnih kmečkih starišev. Šolali so se v Celji, v Celovcu in v St. Andražu, kjer so jim rajni knez in škof Anton Martin Slomšek dne 27. julija 1851 podelili sv. mešniško posvečenje. Izmed osem njihovih tadanjih tovarišev živita samo dva, veleč g. M. Arzenšek, župnik v Grižah in veleč. gosp. V. Selič, župnik v Kostrivnici. Pokojni g. dekan Šribar kaplanovali so v Gornjemgradu, v Slovenski Bistrici, v Koprivnici, na Sladki gori, na Ljubnem in v Št. Juriju ob južni železnici, od koder so šli za provizorja v Pameče pri Slovenjeragradcu. Tam so postali župnik 1. 1871. in so tam ostali do meseca avgusta 1. 1886, ko so se po smrti veleč. gospoda dekana Trofenika preselili na njihovo raesto v Škale. Pokojni prevzvišeni knez in škof Jakob Maks. Stepišnik so jih o priliki svojega kanoničnega obiskovanja v Škalah, dne 8. avgusta 1886 blagovolili vmestiti za župnika ter so jih postavili dekanom lepe Šaleške doline. Ze dne 23. oktobra 1886 odičili so jih z naslovom kn. šk. duhovnega svetovalca. Vsako njim izročeno službo opravljali so rajni g. dekan vestno, a odlikovali so se kot dober gospodar. Zato onega »talenta«, katerega so podedovali po premožnih stariših, niso zakopali, ampak so vedeli ž njim si prigospodariti še drug talent. Ker je njihova žlahta dobro založena, zamogli so v svoji oporoki še z rodbinskim imetjem se spominjevati dobrodejnih naprav naše škofije. Preobilen jok, ki se je razlegal med nagrobnico, bil nam je živ dokaz, da so pošteni Škalčani svojega gospoda župnika in dekana iz srca ljubili in da bodo za njih, kakor za njihove čč. prednike radi molili. Sv. mešo zadušnico peli so že imenovani gospod dekan Braslovški, stregla sta jim čč. gg. župnika Ponikovški in Zavoški in e. g. kapelan Paški. Solnce priplavalo je ravno do vrhunca, ko smo spustili pozemeljske ostanke predragega rajnega gospoda dekana Šribarja v krilo hladne zemlje. Do 30 čč. duhovskib bratov iz osem dekanij naše in krške škofije zapelo je rajnemu čast. bratu za slovo pretresljivi spev: »Recjuiem aeternam dona ei, Domine et lux perpetua luceat ei!« — Po kratkem od žal-ujočih dedičev bogato pripravljenera obedu razšli smo se z izrečnim sklepom, moliti drug za drugega, da bi se kedaj vsi srečno sešli z rajnim čast. sobratom v rajski slavi. V to Bog pomozi! Mili darovi za družbo vednega češčenja: Slivnica pri Mariboru 20 fl. 50 kr., Zavrče 10 fl., Sv. Lenart nad Laškim 4 fl. 91 kr., Sv. Križ pri Ljutomeru 17 fl. 40 kr., Konjice 41 fl. 69 kr., Rogatec 8 fl. 60 kr., Sv. Ropert v Slov. goricah 3 fl.