82
Mati.
(Piše ). E. Bogomil)                                        III.
Iz barake št. 6 so pač prihajali prijetni duhovi. Skozi odprta okna so se pa razlegali hrapavi glasovi slovenske narodne pesmi; sli-šalo se je glasno govorjenje in vpitje. Sempatja so prihajali na   Petrova ušesa hreščeči akordi že precej pokvarjene harmonike.
»Danes je prvi plačilni dan, prve denarje si zaslužil, Peter! Ali sto-piva na en polič?« nagovoril je Tomanov Jože svojega spremljevalca, ko sta šla mimo barake št. 6,
»Pojdiva kar do naše barake. Prve denarje sem sicer zaslužil, a še danes jih bom poslal domov.«
»Saj jih jutri še tudi lahko pošlješ. Pojdi! Prvi zaslužek se mora za-   • močiti, da se boljše prime.«
Peter se je obotavljal, Jože ga je pa kratkoinmalo prijel za roko in ga potegnil v gostilno, ki je bila v baraki št. 6.
Prvič v svojem življenju je bil Peter v gostilni, da je namreč jedel in pil za svoje denarje. Zato je bil pa nekako bojazljiv, kakor jc sploh vsak začetnik. Tomanov je bil pa že čisto domač. Zato je on naročal zase in za Petra.
»Plačal boš pa danes ti, Peter, zato ker si prvič v gostilni.«
»Vsak pol bova plačala, ali ne?«
»Ne, ne, Peter! Tq ni tako. Danes moraš ti plačati za oba. To je taka postava. Drugič bo pa vsak sam zase.«
»Čudna postava,« je zamrmral Peter in res plapeval, Tomanov je bil pa vesel, da se je enkrat zastonj najedel in napil na račun nikjer zapisanih, pa vendar veljavnih poštav.
Drugi dan je pa Peter poslal materi prvih trideset kron in v pismu je omenil, da je to prvi zaslužek za prve domače potrebe, drugič bo pa poslal še več, ker bo zmeraj več dela in zmeraj več zaslužka.
Bendač je bil pa hud, da se je Peter brez potrebe mudil v gostilni. Njegovo načelo je bilo: delati in varčevati. Zato greš v tujino, da kaj prislužiš, ne pa zato, da vse poženeš po grlu. Kdor misli tukaj dobro živeti in po gostilnah zapravljati svoj zaslužek, ta bo šel prazen nazaj, kakor je prazen prišel sem.« Tako je mož počasi in previdno obiral Slako-vega Petra.
»Saj ni tako hudo, oče, kot vi mislite. Saj sem tudi materi prccej poslal.«
»Fant, ti še ne poznaš ne sveta, ne samega sebe. Enkrat si šel v gostilno, za enkrat pridc dvakrat in trikrat in štirikrat in tako dalje bo. Tega se človek navadi, Pa kako hitro! Odvadi se pa silno težko.«
»Nc bodite hudi, oče.«
»Saj nisem hud; povedati ti pa le moram, kar ti gre.«
83
Ta dan je šlo delo Petru bolj slabo od rok. Na vse je bil jezen: nase, na Tomanovega in na Bendača. Zakaj je bil jezen nase, pravzaprav ni vedel; na Tomanovega se je pa jezil, ker je za njegove denarje jedel in pil; na Bendača pa, ker ga je svaril, da je šel v gostilno, ko je vendar šel za svoje denarje in ne za Bendačeve.
»iVsak bo že gospodaril nad mano, kakor se mu bo poljubilo,« se je jezil Peter. »To ne gre in ne more iti. Sam svoj gospodar hočem biti. Še bom šel v gostilno, in če se Bendač na glavo postavi. Tomanov pa za moje denarje ne bo več jedel ne pil. Pojdite se kadit, postave! Kdo jih je dal!«
Slabe volje je bil Petcr tisti dan. Glava ga je bolela, roke je pa imel trde in tuje. Pa ta strašna žeja!
Ali vseeno bo še šel v barako št. 6. Tam je doma veselje, zabava, petje. Tam je prijetna tovarišija. Tam izveš vse mogoče novice. In vse to za male denarje: toliko plačaš, da te ravno vun ne vržejo. Bendač se bo pa seveda jezil. Naj se le — se bo že naveličal.
Večkrat je Petru pot tako nanesla, da je prišel mimo barakc št. 6, in izkušnjava je bila tudi že tu.
»Le noter, le noter!« so ga klicali tovariši. Ali naj se jim ustavlja? Ali naj ga imajo za skopuha?   Ali naj se jim zameri?   Le noter!
Posebno ena reč je vlekla Petra v gostilno. V gorenjem kotu so se zbirali možje in fantje, njegovi delovni tovariši, in igrali za denarje. Kadar je bila igra končana, je pa pospravil eden precejšen kupček denarja ¦— — Kako je to prijetno!
»Sedaj šele vidim, kako lahko človek hitro obogati.    Samo če znaš' dobro igrati, pa imaš kar dvojen zaslužek naenkrat.«
Željno in pazljivo se je oziral Peter na igralsko mizo.
»Kaj bi dal,« si jc mislil, »če bi jaz znal takole igrati! Moram se na-učiti. — Vidiš ga no, že zopet je dobil! — Kdor zna, ta pa zna. Moram znati tudi jaz, pa je. Nekaj bom prislužil, nekaj bom priigral, in denar mi bo kar rastel v roki. Pa kako hitro bi šel lahko domov, k matcri, ki me gotovo težko pričakuje.«
»Peter, ti vidiš samo eno stran igre,« mu je govoril notranji glas. »Ti vidiš samo tistega, ki dobi. Poglej pa, koliko jih je, ki pri igri vse izgube. In teh je zmeraj več kakor prvih.«
»Toda ali moram ravno jaz izgubiti?« se je tolažil Peter. »Kdor zna igrati, ne bo izgubil. In jaz hočem znati!«
Čim dalje bolj je motil in begal izkušnjavec ubogega neizkušenega Petra in ga zapletal v goste mreže pohlepnosti in dobičkaželjnosti ¦— do-kler ga ni popolnoma zapletel vanje.
IV.
Robidar je vzel Petra v igralsko šolo in. mu podajal nauk za naukom, kako treba igrati in kdaj treba igrati, da bo več dobička. Seveda nauk ni bil zastonj — Pcter je moral ta nauk precej drago plačati.
84
Tako! Sedaj pa že znaš. Sedaj botno pa poizkusili zares. Zvečer po delu, veš.«
Lepo izpričevalo je dal Robidar svojemu najnovejšemu učencu. Od tistega dne je prihajal Petcr še večkrat v gostilno na št. 6, odtam pa pozno zvečer v svojo barako, kjer ga je njegov vodja Bendač z vcdno večjo ne-voljo sprejemal.
»Ti, snoči je bil pa pri nas zopet vihar,« je pravil Peter nekega dne Robidarju.
»Kaj pa je bilo?«
»I, saj vcš. Naš stari se je zopet razjezil.«
»Žc razumem, Ali si norec, da ga poslušaš? Jaz bi ga že ne.«
»Kaj hočem! Z njim sem prišel semkaj, z njim moram zopet domov, Sam pa ne znam nikamor.«
»Ali je zate samo Bendač na svetu?«
»Hm!«
»Hm! Pusti ga, pravim, pusti ga, starca čemernega.«
»Čc bi lc mogel!«
»Mogel?« Ali ima on kaj govoriti? Ali mar njemu služiš?«
»Tisto ne, ali —«
»Ali, ali,. - Peter, ti si osel. Pridi v našo barako,«
»Ali smem? Kako bi rad!«
»Zakaj ne!«
»Torej pridem. Še jutri pridem.«
»Tako je prav. Peter, ti boš naš in samo naš.«
Drugi dan se je Peter res preselil. Zapustil je svoje tovariše, pustil sitnega Bendača in šel k prijaznemu in dobrohotncmu Robidarju. Zaman ga je poizkušal pregovoriti Tomanov, brezuspešno se je trudil Bendač: Peter je ostal pri svojem sklepu in pri svoji trmi.
»Povem ti, fant, da ti bo še žal,« se je poslovil Bendač od njega.
Peter pa je pričel tisti dan novo, nadepolno življenje: čez dan pri delu, ob prostem času pa večidel pri igri. Njegovo srce je pa upalo in sa-njalo o bogastvu ...
Toda-----------
»Mati, naš je danes pisal. Pa tudi poslal je nekaj, Kaj pa vaš Petcr?«
»A, ti si, Bendaška. Naš že dva meseca nič ne piše. Prav skrbi me, Ali vaš nič ne piše o njem?«
»Prav nič ne. Na, saj lahko prebereš.«
Počasi bere Slakova mati pismo, da izve, kako se godi domačinom v tujini, da morda le najde kako besedico o svojem sinu. Ali zastonj — pismo molči,
»Pa res nič ne piše. Koliko je pa poslal?«
»Petdeset kron.«
»Lahko si jih vesela.«
»Vsaj za največje potrebc bodo prav prišle. Pa z Bogom, mati.«
85
Soseda odide, materine misli pa pohite v daljavo na Tirolsko, kjcr biva njen Peter. 0, mati, ko bi ti vedela, kaj tvoj Peter dela, od žalosti bi se razjokala ...                                                                           (Dalje.)