PDaiûBûski vesMk MttlSK© m maj 19S9 lÄik LXIXIX DÄala ©dl leta 1 wsebira Marjan Raztresen Planinci soodločamo o slovenskih zadevah 193 Dolžnosti pod planinsko streho 194 Odprava enega moža 199 France Urbanija Mirno je zaspal blagi gospod 201 Marjan Raztresen ••Sediva pri kitajski piramidi...« 205 Edo Kozorog Spreminjanje kulturne krajine 203 France Bernot Tako suhe zime še nismo doživeli 210 Pavle Segula In memoriam: Wastl Mariner 211 Lojze BudkoviČ Očakova samota 212 Šefko Kadrič Manekeni tehnike in industrije? 213 Geodetska planinska pot 215 Janez Bizjak Soška pešpot za družinske pohode 216 Helena Giacomelli Vsako pomlad 217 Tomaž Ravnihar Cisto prava turistična odprava 218 Odmevi 220 Iz planinske literature 225 Društvene novice 230 r Sirka na naslovni strani: Majski turni smuki so letos samo ïelje in spomini Foto: Stane Klemene Planinski vestnik Izdaja Planinska zveza Slovenije. 61000 Ljubljana. Dvofakova ulica 9, p. p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik). Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir. Edo Kozorog, Silvo Kristan, France MaleSič, Dragica Manfreds, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja in Franček Vogelnik. Predsednik zaiož-niško-izdajateljskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-676-47046. Naročnina za prvo polletje leta 1989 je 25 000 dinarjev, za tujino znaša letna naročnina 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu Številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tiska Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani. INTERVJU PLANINSKEGA VESTNIKA: PREDSEDNIK PZS MARJAN OBLAK PLANINCI SOODLOČAMO O SLOVENSKIH ZADEVAH MARJAN RAZTRESEN Ali slovenska planinska organizacija izgublja veljavo in vpliv, ki ga je imela vsaj prvega pol stoletja svojega obstoja? Ali se je posebno zadnja desetletja popolnoma izgubil njen narodni značaj, ki je bil prva leta delovanja pred vsemi drugimi nalogami SPD? Ali je tako velikanska organizacija, za delovanje katere se zanima razmeroma malo njenih članov, sploh še potrebna in ali ne bi popolnoma zadostovale majhne planinske skupine, v katerih bi b:ii|i vključeni somišljeniki po interesih? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s predsednikom Planinske zveze Slovenije Marjanom Oblakom, ki je skoraj poldrugo Teto na čelu slovenske planinske organizacije in bi se v tem času že moral poznati vpliv njegovega vodenja. — Predsednik Oblak, ali se strinjate z ugotovitvijo, da je bilo Slovensko planinsko društvo organizacija, ki je hotela biti povsod zraven, kjer so odločali o slovenskih zadevah, s teh položajev pa se je Planinska zveza Slovenije umaknila? »Glede tega se ne bi popolnoma strinjal z vami, kajti naša organizacija se je rodila v povsem drugačnih razmerah, kot so današnje. Dejal bi, da je PZS le nekoliko manj prisotna v javnem in političnem življenju. Vendar naj spomnim, da ima PZS v predsedstvu Republiške konference SZDL stalno svojega predstavnika: pred dvema letoma je bil dr. Miha Potočnik, zdaj je inž. Tomaž Banovec. Člana 'imamo tudi v svetu Triglavskega narodnega parka, za ustanovitev katerega >je bila PZS pobudnik. Morda pa se zadnjih šest do deset let ukvarjamo s tolikimi svojimi organizacijskimi, gospodarskimi in drugimi političnimi vprašanji, da naša družbena vprašanja ne pridejo več do izraza, da zaradi vsejugoslovanskih vprašanj, sodelovanja z zamejskim1! društvi, organizacije srečanj treh dežel niso toliko v središču pozornosti naši narodni programi,« — Ali PZS sploh ima kakšne narodne programe ali programe, ki bi sodili v ta sklop, kot jih je imelo SPD? »Imamo jih: med drugim, na primer, še vedno gradimo in obnavljamo planinske koče in poti. S Cankarjevo založbo nameravamo Izdati planinski leksikon, pri če- Marjan Oblak: »Težko je obvladovali tako veliko organizacijo kot je PZS.u mer premišljujemo, ali naj bi bil samo slovenski ali pa trijezičen ali celo petje-zičen, slovenski, srbohrvaški, italijanski, angleški in nemški. Nadalje sodelujemo pri pripravi opere Zlatorog, ki naj bi jo uprizorili trijezično, ko naj bi pevci hkrati peli v jezikih narodov, ki so se srečevali na Zlatorogovi ,sceni'. Delo naj bi skupaj pripravila Dunajska opera, glasbeniki iz Čedada, ljubljanska Filharmonija, baletni ansambel mariborske Opere, zbor iz Tolmina in ljubljanski Akademski pevski zbor.« — Ali je to le fikcija ali realen projekt? »Ni fikcija! Letos je leto pravljične opere, Zlatorog pa bi bil eden od pomembnih projektov v tem sklopu in je uvrščen v program Dunajskega festivala. O tem smo že razpravljati s predsednikoma Komiteja za kulturo in Kulturne skupnosti Slovenije, ljubljanska županja pa tudi že ve o tem. Dogovoriti se bo treba le še o organizaciji in financah. Premiera naj bi bila v operni hiši v Ljubljani, saj bo med drugim nastopilo nekaj solistov te hiše, na tej predstavi pa naj bi domači izvajalci nastopali brezplačno« — Kakšen je zdaj vpliv PZS na slovensko javno življenje ter na dogajanja v gorah in okoli njih? »Naš vpliv se med drugim čuti v Komiteju za varstvo okolja in v Komiteju za turizem, zaradi naših akcij se krepi razpoloženje, da je treba naravo spoštovati in varovati okolje, posebno še občutljiv gorski svet. Tako smo se konec lanskega leta na srečanju planincev treh dežel, Fur-lanije—Julijske krajine, avstrijske Koroške in Slovenije, dogovorili, da bomo na letošnjem jubilejnem, 25. srečanju v Beljaku razpravljali o vsestranskem varovanju gorskega sveta pred onesnaženjem. Upoštevana so bila naša mnenja o projektih v Zadnjici in celotni Trenti, prvi smo povzdignili glas za ohranitev kanjona Tare, čeprav ni v Sloveniji. Pri tem me prav bo:li naslednje: Trentarji bi želeli, da mi pridemo v Trento, jo kultiviramo in turistično obogatimo, oni pa bi se izselili in se tja vračali samo na dopust.« — Ali ni takšna vaša razlaga vendarle nekoliko poenostavljeno gledanje na stvar? »Ni! Dvanajst objektov v Trenti je zdaj praznih. Pred kratkim smo spet videli razpis za upravitelja koče Zlatorog, ki je splošno ljudsko premoženje oziroma je njen lastnik občina; ali naj pride tja kdo od zunaj ali pa bi bilo bolj logično, da bi kočo oživil kdo od domačinov, saj Trenta (razen Bovca) nima nikakršne gostinske in turistične ponudbe?« — Pogosto imamo občutek, da se slovensko planinstvo največji del ukvarja z od-pravarstvom v tujino in gradnjami koč, mnogo manj pa z drobnimi stvarmi, na primer z zasebnimi rjuhami, ki naj bi jih 194 planinci nosili s seboj v planinske koče. »To je pravzaprav res. Kadar se odprava odpravlja na pot, je vse na nogah, največje društvene akcije so seveda gradnje koč in vzdrževanje poti, poleg tega pa se društva največ ukvarjajo še z izletništvom. Zato so bile že na dveh sejah Glavnega odbora PZS kritike: kaj je s KVIZ, kaj z izobraževanjem (kjer smo aktivni, vendar je to manj vidno navzven). Kar zadeva odpra-varstvo, bi želeli do stote obletnice SPD, do leta 1993, narediti čimveč pri plezanju na osemtisočake po prvenstvenih smereh. Vendar se poleg tega veliko udejstvujemo v založniški dejavnosti z zalaganjem vodnikov, kirjig in zemljevidov, tudi iz predelov zunaj Slovenije. Tako predvidevamo, da bo letos izšel vodnik po slovenskih planinskih kočah; zadnji tak je izšel pred nekaj desetletji,« — Ali je PZS zadnja leta spodbudila kakšen raziskovalni projekt v domačih gorah, na primer o vodah, krasu, mejnih zmogljivostih potov in koč itd.? namesto toorcoitarp DOLŽNOSTI POD PLANINSKO STREHO_ Taki smo pač: radi se pogovarjamo o svojih pravicah, pogovore o dolžnostih pa bi radi čimbolj skrajšali ali se jim celo popolnoma izognili. Niti najmanjšega vzroka ni, da bi bili člani planinske organizacije kakšna izjema. Vendar moramo vedeti, da ni nobenih pravic brez dolžnosti. V planinskih kočah, ki se bodo v visokogorju letos odprle verjetno prej kot prejšnja leta, naj bi imeli člani planinske organizacije večje dolžnosti kot nečlan/, pa hkrati tudi večje pravice; tako je vsaj vsepovsod po Alpah. V kočah Centralnih Alp imajo člani planinskih organizacij znatne popuste pri plačilu prenočevanja in hrane, poleg tega lahko samo člani kupijo v koči vročo vodo, da si sami pripravijo čaj (kar je bila včasih posebno študentska navada tudi v naših gorah, zdaj pa jo nekako ohranjajo samo tuji gorniki, ker imamo mi menda več denarja od njih). — Pri nas imamo člani PZS popuste pri prenočnini — in to je vse. Saj to je na koncu koncev kar dovolj in se prav nič ne pritožujemo zaradi tega. Želeli bi predvsem opozoriti na dolžnosti, ki naj bi jih imeli planinci — člani PZS v planinskih kočah. Bili naj bi drugim zgled, da se v gor- "Ne, tega ni storila. Če bi to bilo, bi prišli v kolizijo z naravovarstveni ki in institucijami, ki to delajo poklicno. Z nekaterimi na teh področjih sodelujemo; s Triglavskim narodnim parkom, na primer, že, s Komitejem za varstvo okolja ne toliko, pa6 pa več s študenti-diplomanti, ki pripravljajo seminarske naloge in diplome o gorskem svetu in njegovih posebnostih. Mislim pa, da v Sloveniji potrebujemo kompleksen projekt, ki bi ga morali napraviti.« — V zgodovini smo se Slovenci večkrat primerjali predvsem z Avstrijci in Nemci in se kosali z njimi pri vsakršnem udej-stvovanju v gorah. Oni zdaj, na primer, iščejo alternativne vire energije za planinske koče namesto generatorjev na nafto, iščejo načine, kako naj bi se rešili odpadkov v hribih, sami izdelujejo projekte za uspešno prečiščevanje odplak. Na to sem mislil — In tega v slovenskem planinstvu zdaj ni. »Planinska organizacija za te namene nima denarja, vendar pa imamo zdaj pripravljena dva projekta, ki bi ju poskusno uresničili Še letos: na Krnu in na Kredarici bi postavili elektrarni na veter; s šestimi akumulatorji bi lahko uskladiščili dovolj elektrike za razsvetljavo in še nekaj bi je ostalo za kuhinjo. Nadalje smo se dogovorili, da bomo rjuhe iz planinskih koč praii v dolinah in da bomo pri pomivanju posode uporabljali čimmanj deter-gentov. Kar zadeva sanitarije v planinskih kočah, zagovarjajo v Franciji in Švici ,suhe', Avstrijci in Italijani pa ,mokre', na splakovanje. Avstrijci s Koroškega bodo letos poročali o vseh vidikih takšnih in drugačnih sanitarij v hribih. Na lanskem srečanju treh dežel pri nas v Martuljku smo se tudi dogovorili, naj bi vsak obiskovalec gorâ v teh treh deželah odnašal odsiej v dolino prav vse smeti, tudi tiste, ki jih je doslej puščal v smetnjakih planinskih koč. če je doslej vsak obiskovalec Kredarice, na primer, pustil tam samo dvajset de- niških čevljih ne hodi v spalne prostore, kjer je to prepovedano. Takoj po prihodu (ali pa čimprej) naj bi se vpisali v vpisno knjigo v koči; takšen vpis je že pogosto gorskim reševalcem olajšal delo, ko so vedeli, kje naj iščejo pogrešanega. V nekaterih alpskih državah je tako, da člani planinske organizacije (za razliko od nečlanov) lahko takoj dobijo ležišče, medtem ko morajo pri nas ("enako kot nečlani) navadno čakati do poznega popoldneva, ko oskrbnik razdeljuje (včasih na podlagi rezervacij, ki jih obiskovalci dobijo ob prihodu) postelje in sobe. Seveda je dolžnost članov PZS, da ob plačilu spanja pokažejo planinsko izkaznico s plačano članarino za tekoče leto, kajti brez tega ni popusta. Člani morajo vedeti, da je na eno izkaznico samo en popust, ne pa na primer za vso družino. Že kar dolžnost članov PZS je, da v svojih planinskih kočah ne zahtevajo jedilnika, kakršnega iahko pričakujejo v dolinskem hotelu visoke kategorije. Kuharica v skoraj vsaki planinski koči je sicer pripravljena ustreči tudi nekoliko zahtevnejšim željam svojih planincev, vendar le tedaj, kadar nima prepolne koče. Sicer pa, kot vemo, v gorah izvrstno teknejo tudi preproste jedi. Nihče ne ve, kakšne bodo letos cene v naših planinskih kočah; nizke gotovo ne bodo. Seveda se ne bomo smeli prav nič razburjati zaradi tega, saj niso nizke (in ne bodo) niti v dolinah. Vedeti pa je treba, da je k osnovni ceni prištet najmanj še prevoz na takšno višino, ki ni majhen izdatek. — Ker bodo cene visoke, se bo posebno v visokogorju letos treba odpovedati marsičemu — ali pa marsikaj prinesti s seboj v nahrbtniku. Vendar bo marsikdo preračunal, da se mu ne splača nositi pretežkega nahrbtnika v hribe, saj na koncu koncev potrebe po hrani niso tolikšne kot v dolini, za cenejšo pijačo pa bo že mogoče spraviti skupaj kaj denarja. Dolžnost članov PZS je seveda tudi ta, da vse smeti, ki jih prinesejo v kočo, iz nje tudi odnesejo in da glede tega tudi pozitivno vplivajo na druge obiskovalce. Če ni težko prinesti v kočo polne škatle, konzerve ali zavoja, ne bo pretežko v dolino odnesti samo embalaže. O udobju v planinskih postojankah je bilo že marsikaj napisanega. Medtem ko je v nekaterih prenovljenih kočah udobneje in prijazneje, je v drugih prav skromno — in posebno člani planinske organizacije se ne bi smeli pritoževati nad tem: takšne so pač možnosti — In čemu bi na koncu koncev pretiravali z udobjem v gorah. N a pos/ed je seveda dolžnost člana PZS, da kolikor je le mogoče pazi na svojo lastnino, vgrajeno v planinsko kočo. Če je pravi planinec, je kdaj v življenju prav gotovo pomagal pri gradnji take koče in dobro ve, koliko truda in denarja je treba, preden je postavljena in urejena. Če bomo poleg tega v kočah in okoli njih letos še prijazni in dobre volje, nam bo vsem skupaj tam gori prav lepo. M. R. Sonca je v naših gorah kar dovolj; ali ne bi mogli vsaj ob nekaterih planinskih kočah postavili takšnih sončnih celic? kagramov smeti in če je poletno soboto tam po petsto in več obiskovalcev, si lahko predstavljamo, kako velike količine odpadkov ostanejo tam gori.« — Ali ima PZS odločilno besedo pri gradnjah ali prenovah planinskih koč? Kaj je PZS konkretno storila zadnja leta na tem področju, da bi predvsem obvarovala gorski svet? »PZS ima gospodarsko komisijo, tudi podkomisijo za gradbeništvo in odbor za varstvo narave. Če mislite na onesnaženje Dvojnega jezera v Dolini Triglavskih jezer, to ni ie rezultat gradnje in povečave koče, prav tako pa ni le povečan Triglavski dom na Kredarici krivec za kakšno onesnaženje bližje narave, ampak predvsem obiskovalci. Brez odločitve naše komisije ni mogoče v visokogorju pri nas nič zgraditi niti prenavljati. V sredogorju je drugače in je marsikje odvisno od tistih, ki izdajajo gradbena dovoljenja, ker tukaj nimamo kakšnih zaščitnih normativov niti kar zadeva varstvo narave niti varstvo pred plazovi. V sredogorju predlagamo In svelu-jemo, ne moremo pa zahtevati, kajti občina suvereno izda gradbeno dovoljenje ali ga ne izda, PZS je dala privoljenje za povečavo koč na Kredarici in pri Sedmerih jezerih, povečan promet obiskovalcev in večja uporaba čistil in detergentov pa vplivata na okolje, ne fekalije.« — Mislite, da udobje v nekaterih slovenskih planinskih kočah ni že skoraj hotelsko in medtem ko se marsikje v Centralnih Alpah vračajo k izvirom planinstva, k preprostemu življenju v gorah, gremo pri nas marsikje obratno pot? Kaj pravi k temu PZS? »Hotelskega udobja ni nikjer v naših gorah, saj nimamo nikjer sob s kopalnicami ali umivalniki (razen morda na Vršiču, ki je ob cesti), ker moramo varčevati z vodo. Poleg tega ne menjamo perila tolikokrat, kot bi ga morali in zato planincem svetujemo, naj prinesejo svojo rjuho ali preobleko za zglavnik s seboj ali naj dajo prek zglavnika brisačo. Nasploh se bomo morali prav kmalu dogovoriti za standarde v planinskih kočah in priporočati ljudem, naj nosijo rjuhe s seboj.« — Ali PZS ni nekoliko spustila iz rok dogajanj v naših gorah, ko na eni strani priporoča, naj ne bi nadelovali novih poti in gradili novih koč, planinskega društva pa vse to še kar delajo? «Ne bi rekel, da je PZS to spustila iz rok, ampak da so društva preveč suverena. Žalosti me, da je slovenska planinska javnost terjala obnovo koče na Gozdu, zdaj pa je kranjskogorsko društvo ni sj>osobno upravljati — hkrati pa gradimo Erjavčevo kočo. Gradili smo kočo na Golici, ker so planinci tako zahtevali, zdaj pa trdijo, da je tista majhna koča popolnoma nerentabilna, Kar zadeva poti, moram re6i, da nekaterih namenoma ne obnavljamo, ker želimo, da bi bila ta pokrajina za tiste, ki so sposobni hoditi po gorskem brezpotju. Nekatere poti opuščamo tudi zato, da bi zavarovali gorsko cvetje. Na drugi strani pa so predvsem zaradi varnosti kar preveč zaznamovane in opremljene nekatere poti okoli .modnih' vrhov, ki jih obiskujejo planinske množice.« — Ali je (tudi zaradi birokratizacije) sploh še mogoče obvladovati slovensko planinsko organizacijo? »Res jo je težko obvladovati, kar je vidno tudi iz vseh neštevilnih statističnih poročil, obračunov in zaključnih računov, ker marsikatero planinsko društvo ne izpolnjuje obveznosti do PZS, taista društva pa morajo pošiljati ista poročila statistiki, občini, Planinski zvezi in morda še komu. Mislim, da bi nekatere stvari morali poenostaviti, da bi, na primer, društva pošiljala poročila letno in ne na tri mesece.« — Pod slovensko planinsko streho zdaj ni jamarjev, ki so včas/fi bili, odhajajo orien-tacisti, odšli bodo prosti plezalci; aH vseh teh PZS noče več imeti? »Vsaka taka struktura se izloči, ko postane dovolj samostojna in če računa, da bo imela svojo propagando, svoje suverene nastope, institucije in denar, če se bo osamosvojila. Če so v planinski organizaciji, so ena od Štirinajstih dejavnosti in imajo občutek, da so za svojo dejavnost dobili premalo. Če se osamosvojijo, so neposredno vezani na Telesno kulturo, na SZDL in druge in nimajo posrednika. Kot vemo, so se že zdavnaj osamosvojili smučarji, potem večina jamarjev, verjetno se bodo kdaj prosti plezalci, ko bodo hoteli sami obvladovati svojo organizacijo in biti denarno neodvisni.« — Ko ïe govoriva o denarju: kakšen je proračun PZS za leto 1989 in kam bo šel ta denar? Od kod bo PZS dobila ta denar? »Zveza bo dobila del denarja od članarine, nato od Zveze za telesno kulturo, od ZSMS ter od sponzorjev in darovalcev. Ustanovili smo tudi Sklad Aleša Kunaverja, v katerem je že kakšnih petnajst resnih udeležencev, za založniško dejavnost in za Planinski vestnik pa daje del sredstev Kulturna skupnost Slovenije. Namenska sredstva dobimo po dogovoru iz republiškega proračuna in od Telesnokulturne skupnosti za vzdrževanje poti in objektov v visokogorju, Planinska zveza je ena od redkih organizacij, ki s članarino sofinancira svojo dejavnost in ki sofinancira del zavarovanja za svoje delo v gorah. Absolutne številke, koliko bo znašal 'letošnji proračun, Še ne morem povedati, ker o njem še nismo razpravljali.« — Od kod dobi Zveza denar za odprave v tuja gorstva in za dejavnosti v tujini nasploh, se pravi devize? »V vsakem primeru od delovnih organizacij: nekatere jih podarijo, druge posodijo, tretje odprodajo za dinarje, nekatere prispevajo letalske in drugačne vozovnice. Žal pri nas ni več takih delovnih organizacij, ki bi proizvajale vrhunsko planinsko opremo, se dogovorile z vrhunskimi alpinisti za testiranje In to ustrezno plačevale; oprema, preizkušena v najtežavnejših vremenskih razmerah, je vsekakor garancija za kakovost. V tujini je takih proizvajalcev več, zato se nekateri naši vrhunski alpinisti že navezujejo na proizvajalce In trgovce iz tujine.« — Kakšna je usoda YU Alp Pool a? Kako deluje, če sploh deluje? »Ko bodo naši vrhunski alpinisti imeli takšno družbeno priznanje in ko bodo tako organizirani, kot so naši vrhunski smučarji, bo Alešev sklad polno zaživel. To bo težko doseči, ker vrhunskega alpinističnega dosežka ni mogoče prenašati na televiziji In ga tudi tako propagirati. Težavno alpinistično udejstvovanje je mogoče publiki predstaviti Šele pozneje, na predavanjih, z diapozitivi in filmi, z napisanimi pri- spevki. Poleg tega imamo planinci in alpinisti v Slovenfjl bistveno manj simpati-zerjev kot jih imajo smučarji, saj je več prebivalcev naše republike aktivnih smučarjev (brez članstva) kot planincev in alpinistov. Poleg tega je treba priznati: čeprav nas je več kot sto tisoč planincev, nimamo dovolj simpatizerjev alpinizma. Tudi zato ni mogoče primerjati smučarskega in alpinističnega sklada, ker smo ljubiteljska organizacija.« — Kakšno je uradno stališče PZS, kar zadeva poklicne gorske vodnike v Sloveniji? »Predlagali smo, da bi morali biti gorski vodniki na voljo hotelom in turističnim organizacijam, ki organizirajo gorske ture. Začelo se je že, vendar so začetki še slabotni. Mislim, da so turistične organizacije na tem področju premalo dejavne. Vodnike imamo, le hotelske in podobne organizacije jih vodniško ne izrabijo. Poleg tega gre še za nekaj drugega: na Gross-glockner ne moreš iti, če nimaš s seboj poklicnega gorskega vodnika. Pri nas ni takih gorà, kamor primerno opremljen in telesno pripravljen planinec ne bi mogel priti sam. tuji planinci pa tako In tako pridejo v naše gore še bolje opremljeni kot naši, medtem ko neprimerno opremljenega tujega turista noben naš gorski vodnik ne bi hotel peljati v gore. Če si prej ne bi oskrbel opreme (ki pa si je najpogosteje ne bi),« — Kako kaže z osrednjim slovenskim planinskim muzejem? »Z VI as to m Kopačem sva opravila vrsto pogovorov, med drugim z ljubljansko županjo Nušo Kerševan, in vse kaže, da bodo p/ostori v Zoisovi hiši ob Ljubljanici v Ljubljani dodeljeni Mestnemu muzeju, ta pa bi jih namenil za planinski muzej. Doižnost Planinske zveze bi bila, da bi preskrbela del sredstev za opremo in seveda eksponate, medtem ko bi muzej po otvoritvi deloval kot vsi drugi muzeji pri nas. Muzej naj bi bil hkrati prispevek Ljubljane k stoletnici slovenske planinske organizacije. Obstaja dogovor z izvršnim svetom občine Center In Mestnim muzejem, da bi že letošnjo jesen predstavili del svoje planinske zbirke.« — Kaj je ali kaj bo z osrednjo slovensko planinsko knjižnico? Pred dvema letoma je bilo o tem veliko govorjenja, zdaj pa so govorice kar potihnile. »še vedno so močnejše težnje, da bi osrednja knjižnica ostala v sklopu Planinske zveze Slovenije in v njenih prostorih. Obstaja pa tudi zamisel, da bi ob muzeju dobili še prostor za knjižnico in bi bil muzejski kustos hkrati tudi knjižničar. 197 Upamo, da nam bo to uspelo, čeprav tega še ne morem trditi.« — Pred časom je bila dana pobuda, da bi stari planinci, ki nimajo planinskih naslednikov, zapuščali Planinski zvezi vsakršne planinske predmete materialne in duhovne kulture. Kaj ste kot predsednik naredili, da bi se ta zamisel uresničila? »Takih pobud je že nekaj. V Zoisovi hiši bo ob muzeju skladišče, kjer bodo zbirali take zapuščine in darila. Bojim se, da bi bilo tega preveč, ker mi je nekdo že rekel, da dobimo od njega cel kamion planinskih predmetov, ko odide. Marsikaj takega naj bi šlo tudi k domačim planinskim društvom.« — Kakšno je praktično sodelovanje PZS s slovenskimi izseljenskimi, zdomskimi, zamejskimi in begunskimi planinskimi društvi (ali društvi, ki so v d i as por i)? »Naše sodelovanje z zamejskimi društvi je zelo aktivno in se vsako leto večkrat srečamo, člani vseh slovenskih zamejskih društev imajo enake planinske popuste kot člani iz Slovenije, leta 1991 (in ne 1990, kot je bilo prvotno dogovorjeno) bomo sodelovali s Tržačani pri himalajski odpravi in se pogovarjamo o sanaciji planinske koče Mangart v Žabnicah pri Trbižu. Izredno aktivno je naše sodelovanje z našim zdomskim društvom Triglav v Švici, z izseljenci pa predvsem v Clevelandu v ZDA in v Avstraliji. Kot kaže, bomo imeli letos srečanje pod Triglavom okrog 27. avgusta, ki bo združeno z odkritjem Aljaževega spomenika med Dovjem in Mojstrano, pred tem pa bi pripravili vrsto različno dolgih planinskih izletov in tur okrog Triglava. Na srečanju pod Triglavom bi se zbrali izseljenci in zdomci predvsem iz Zahodne Evrope, kar bi bilo nekakšno nadomestilo za izseljenski piknik v Skofji Loki, ki je, kot kaže, preživel. To srečanje pripravljamo skupaj z republiško konferenco SZDL. S slovenskimi planinskimi društvi v dia-spori neposredno nimamo stikov, posredno so le nekakšni stiki prek revije Rodna gruda in Slovenske izseljenske matice. Ne vem, kdo je kriv za to. Občutek imam, da so sami tako močni, da nas ne potrebujejo.« — Ali obstaja sodelovanje med PZS in Turistično zvezo ali med PZS in turizmom nasploh? »Obstaja, vendar preveč deklarativno in premalo konkretno, čeprav je naša želja, da bi bilo to bolj konkretno. Turizem se pri nas vendarle drži bolj spodaj in se ne premakne navzgor. Vsaj na jugoslovanskem delu evropskih pešpoti E-6 in E-7 pa se dejavnosti obeh organizacij vendarle pre-193 pletajo in dopolnjujejo.« — Planinska zveza Slovenije se v svojih akcijah pogosto spominja druge svetovne vojne in NOB, na prvo svetovno vojno v naših gorah pa je popolnoma pozabila, kar še posebno velja za prizorišča soške fronfe. Zakaj je tako? »Prva svetovna vojna je precej odmaknjena, predmeti so propadli ali raznešeni. Ostali so kvečjemu še kakšni temelji stavb. Vsega tega pravočasno nismo evidentirali in proglasili za zgodovinsko dediščino, medtem ko smo takoj po drugi svetovni vojni obeležja vojnih dogodkov in objekte z zakonom zaščitili in jih popisali; spomenikov liz prve svetovne vojne pa nimamo niti popisanih. Morda bi bilo prav, da bi se dogovorili z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine ter dali vsaj nekaterim ostankom prve vojne ustrezen status in zaščito.« — Spet primerjam PZS z avstrijsko in italijansko planinsko organizacijo, ki imata debele vodnike po gorskih prizoriščih prve svetovne vojne, ki vzorno skrbita za te poti in spomenike, jih vzdržujeta in obnavljata, med drugim tudi s planinskimi brigadami. »Da, vse, kar ste dejali, je zelo res.« — Kaj je PZS storila za skupinske popuste na planinskih potovanjih? Ali premišljuje o družinskih popustih in članarinah ali podobnih akcijah? »Na eni od skupščin smo že razpravljali o družinskih članarinah PZS. Ko so zdaj ugasnili skoraj vsi popusti tudi za mladinska potovanja, kar smo imeli dolga leta, je napočitfa doba ekonomizacije, ko bodo železnice in avtobusi zainteresirani za planinska potovanja. Mislim, da se morajo stvari nekoliko umiriti; vendar se bomo še letos dogovorili o nekaterih od Ali bo že letos na Kredarici stala takšna električna centrala na veterT teh reči. Kar zadeva planinske avtobusne proge ob nedeljah in praznikih, ko ni delavskih prog in so avtobusi prosti, bi imela planinska organizacija velike popuste, če bi lahko zagotavljali dovolj potnikov. Dogovarjal se bomo z avtobusnimi podjetji, medtem ko je z železnico že dolgo mnogo boljše sodelovanje, ko se je mogoče vedno dogovorili za dodaten vagon in za dneve planincev celo za posebne vlake. Takšno sodelovanje bomo še bolj gojili tudi z drugimi prevozniki.« — O čem se nisva pogovarjala, pa bi bilo po vašem mnenju treba povedati vsaj kakšno besedo? »Smo amaterska, ljubiteljska organizacija, denar, ki ga dobimo za katerikoli namen, je večkrat oplemeniten, s članarino prispevamo del denarja za svoje dejavnosti. Od ustanovitve SPD nismo bili nikoli bogati, vedno pa smo se gospodarno obnašali, pač v skladu z intencijami našega poslanstva ob ustanovitvi.« T. ČESEN IN V. GROŠELJ VSAK NA SVOJEM HIMALAJSKEM HRIBU ODPRAVA ENEGA MOŽA Prvo aprilsko sredo sta iz Ljubljane prek Zagreba, Amsterdama in New Delhlja odpotovala v Himalajo alpinista Tomo Česen in Viki Grošelj vsak s svojim velikim ciljem. Česen se je odločil čisto sam (in seveda v alpskem slogu) splezati novo smer v veličastni severni steni 7710 metrov visoke Kumbakarne, kot je nepalsko ime za Jannu, Grošelj pa se bo v baznem taboru v Himalaji pridružil makedonski alpinistični odpravi, ki je sklenila splezati na Mount Everest, ter skupaj s svojim alpinističnim kolegom Stipetom Božičem, ki je tudi odpotoval z njim, priti na najvišjo goro sveta. VIKI GROŠELJ Grošljev odhod v Himalajo je del njegovega načrta, da bi priplezal na vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na Zemlji. Zdaj jih ima »v žepu« pet, in sicer Makalu (8481 m), Manaslu (8156 m), Broad Peak (8047 m), Gašerbrum II (8035 m) in ôo Oju (8201 m); če mu bo zdaj v kratkem času uspelo priti na Everest, bo skupaj z Božičem poskusil splezati še na sosednji Lotse. Konec maja se bo Viki Grošelj vrnil v Ljubljano, že poleti pa bo odpotoval v Pakistan, kjer bo poskusil priplezati na Mango Parbat. Jeseni bo še enkrat poskusil na Everest, če mu zdaj ne bo uspelo (takrat bo šla tja zagrebška odprava, ki bo plezala na najvišji vrh sveta s kitajske strani) in se nato pridružila slovenski odpravi, ki se Po spoprijela s tibetanskim osemtisočakom Sišo Pangmo, Vse Grošljeve podvige bo posnel na filmski trak njegov spremljevalec Stipe Božič, splitski alpinist, ki je doslej že stal na dveh osemtisočakih, na Mount Everestu (8848 m) in Manasluju (8156 m). Na tiskovni konferenci v prostorih Planinske zveze Slovenije v Ljubljani je Viki Grošelj pred odhodom v Himalajo dejal, da zdaj z Božičem nimata težav z opremo, kajti njun sponzor, zahodnonemška firma Vaude, jima je za sedanjo pot dala za 7000 mark opreme — in seveda lične velike reklamne razglednice z že napisanimi naslovi in pozdravi za lirmine poslovne partnerje in znane alpiniste, ki jih bosta naša alpinista oddala v Nepalu. Tako bo ves alpinistični svet zvedel o sponzorju In o obeh jugoslovanskih alpinistih. TOMO ČESEN Tomo česen je odpotoval v Himalajo z zdravnikom Janijem Kokaljem. Naš vrhunski alpinist se bo poskusil v novi smeri severne stene Kumbakarne, ki so jo do vrha poskušali preplezati že nekateri vrhunski plezalci, vendar to še ni doslej nikomur uspelo. Če bo Česen zmogel to steno (v steni K-2 in še marsikje je doslej že dokazal, da je tega zmožen), bo to nedvomno nov korak v himalajizmu, kajti doslej še ni nihče preplezal tako visoke stene na vrh tako visoke gore. »Na to odpravo sem se pripravljal dva meseca,« je na tiskovni konferenci pred odhodom dejal Tomo Česen. »S seboj imam tako malo prtljage in opreme, da sem doma nekajkrat natančno pregledal nahrbtnik, ker sem bil prepričan, da sem marsikaj pozabil — pa nisem nič.« — Tomo Česen se bo predvidoma vrnil v Slovenijo konec maja, če pa bo mogoče, seveda še prej, kar bo kajpada odvisno predvsem od vremenskih razmer. Tako kot Grošelj niti Česen zdaj nima nobenih težav z opremo, ki mu jo dajejo sponzorji iz tujine. Tomo Česen namerava splezati severno steno Kumbakarne po vrsti strmih snežišč in zaledenelih zajed — seveda v enem zamahu. Med tem plezanjem bo izrabil vse svoje dosedanje največje izkušnje: ko je priplezal na vrh Jalung Kanga (5505 m), ko je pred tremi leti sam splezal novo smer v južni steni K-2 in ko je pozimi v enem tednu sam preplezal severne stene 199 Takšna razglednice sta Viki Grošelj In Sil p 9 Božić odposlala iz Nepala po vsem alpinističnem svetu »treh zadnjih problemov Alp«. Le nečesa najverjetneje doslej ni izkusil v taki meri, kot bo v steni Kumbakarne: mraza, verjetno izrednega mraza, saj je severna stena te gore v večni senci. Zato bo hitrost najverjetneje bistveno odločala o uspehu akcije. VRSTA SLOVENSKIH ODPRAV Sicer pa ima Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije za letos še več ekspedicijskih načrtov, kot so povedali na tiskovni konferenci pred Ce-snovim in Grošljevim odhodom v nepaisko Himalajo. Osrednji in najtežji del južnega ostenja 6454 metrov visokega Bagiratija lil v indijski Himalaji nameravata splezati Fran-ček Knez in Silvo Karo, meddruštvena odprava PD Rašica in Ljubljana Matica pa ima v načrtu prvi jugoslovanski vzpon na Nango Parbat (8125 m), kamor namerava splezati tudi ena od naših alpinistk in doseči jugoslovanski ženski višinski rekord in od koder namerava eden od alpinistov skočiti z jadralnim padalom, eden pa se smučati z vrha; v celoti bo vzpon v alpskem slogu. Na Sišo Pangmo (8046 m) bo poskusilo nekaj slovenskih navez preplezati nove smeri v jugozahodni steni. Koroška odprava načrtuje direktno smer v severni steni Gangapurne (7455 m), alpi-200 nisti Železničarja iz Ljubljane pa po lan- skem velikem uspehu v Ameriki načrtujejo vzpon na himalajsko lepotico Ama Dabiam (6812 m) po še nepreplezani severozahodni steni. Do deset slovenskih alpinistov se bo pridružilo zagrebški odpravi, ki bo s tibetanske strani plezala na Mount Everest (8848 m) — če bodo seveda zbrali dovolj denarja za to pot, trije naši alpinisti pa bodo poskusili priplezati na najvišji vrh Antarktike Vinson Masif (5139 m), s čimer bi bilo zaokroženo slovensko plezanje na najvišje vrhove vseh celin. Na tiskovni koferenci v vili Zlatorog v Ljubljani so novinarji spraševali, kako je mogoče, da lahko letos, v letu jugoslovanske in s tem seveda tudi slovenske denarne in splošne gospodarske krize, gre na pot v Himalajo toliko naših odprav. »Deloma vrhunske alpiniste iz Slovenije podpirajo sponzorji iz tujine,« je dejal Viki Grošelj, »deloma pa gre zdaj za popolnoma drugačne odprave, kot so bile včasih. Medtem ko je šla pred desetletjem na pot iz Slovenije ena sama velika odprava, v kateri je bilo na primer 14 alpinistov, lahko gre zdaj sedem odprav, v katerih sta po dva alpinista.« V upravi Planinskega vestnika z veseljem ugotavljajo, da se število naročnikov na Planinski vestnik kljub težkim časom Iz meseca v mesec veča. Ob tej prijeinl ugotovitvi naj spomnimo upravne odbore planinskih društev, da bi se lahko v mesecih, ki prihajajo, spomnili svojih oskrbnikov v planinskih kočah In jim naročili Planinski vestnik. Oskrbniki bodo veseli take pozornosti. DNE 4. MAJA 1927 JE UMRL JAKOB AL JAZ MIRNO JE ZASPAL BLAGI GOSPOD FRANCE UR BANIJA Spoštovani gospod župnik! Nisem bil poleg, ko ste 27. avgusta 1889 med jutranjo mašo na Dobravi pri Kropi vzeli slovo od tamkajšnjih faranov in krasnega razgleda izpred cerkve na čudovite vrhove Julijcev in Karavank ter Storžiča in okoliških hribov. Skušam se le vživeti v tisti čas, v Vaše tedanje občutke. Če se ne motim, Vam je v Vašem bistrem očesu zablestela solza, ko ste stopili iz zakristije in je Vaša čvrstega koraka vajena noga zastala ob še skoraj sveži gomili. Pod njo počiva od dela utrujeno telo Vaše mame, ki je bila prav gotovo srečna, da ste postali duhovnik, četudi ne kar na hitro; je bilo še bolj premišljeno. Postaviti ste ji lep nagrobnik, iz trdnega kamna izrezan in vanj dali vklesati: Tukaj počivajo ljuba mati Elizabeta ALJAŽ r. 1813 — 9. maja 1889 Večna luč naj jim sveti Srčno ste nas vi ljubili, Dobra mati bili ste. Vam hvaležno smo točili Vročih soizic jagode. — Ko trobenta zabuči Videli se bomo vsi. Postav/7 J. Aljaž, župnik Še lepši in trajnejši, živ spomenik ste ji klesali do konca svojih dni v svojem srcu: dejanja, ki govorijo o hvaležnosti do rodne matere Elizabete in rodne grude Slovenije. In ta spomenik živi naprej v vseh Vaših duhovnih otrocih. V majniku 1889 so se Vaša mati preselili v večnost; šli so za očetom Antonom. Tega 'in še marsičesa o Vas ne bi vedel, če ne bi Vi sami to tako preprosto in lepo popisali v Planinskem vestniku (leta 1923 v 8. številki) pod naslovom »Oris mojega življemja«: »Rojen sem bil 6. junija 1845 (tiskarski škrat je ponagajal in namesto junija bi moralo biti julija) v vasi Zavrh št. 2 (pri Bačniku) pod Šmarno goro, župnije Smlednik na Gorenjskem. Oče so bili Anton, mati Elizabeta, doma iz Dobrove pri Ljubljani. Imel sem pet bratov in dve sestri. Jaz sem bil četrtorojeni otrok. Oče so imeli srednje veliko posestvo in so še nekaj prikupili (skupaj 130 mernikov po-setve). Bili so ključar cerkve na šmarni gori, pobožen mož, dober narodni pevec, branja nevešči, pa imeli so izvrsten spomin. Rojeni so bili leta 1795 ter so učakali 83 let. Mati so znali dobro brati, Imđli so sv. pismo, staro 100 let, In skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Večinoma so podedovali knjige po svojih starših.« In nadaljujete: prvi koraki v šole, petje na Šmarni gori in v šolah, Ljubljana, Dunaj, pa spet Ljubljana, Tržič, Dobrava, Dovje — to so glavne postaje Vašega življenja. Na vseh postajah in vmesnih potovanjih bogastvo Iskrivih načrtov, uspelih podvigov in seveda naporne vztrajnosti, brez katere ni šlo. Sami pa tudi pravite: »H koncu zberem nekaj rožic, pa tudi kopriv, ki so zrasle ob dolgem potu mojega življenja.« In ponižno začnete zadnje poglavje »Moji padci« in ne morda »Moje zmage«, kakor bi morda marsikdo pričakoval. SELITEV IZ DOBRAVE Vrniva se na Dobravo! Vaša mati so prav gotovo vedeli (ali še bolije čutili), zakaj se njen Jaka odpravlja z Dobrave drugam. Ne morem si misliti, da ji ne bi pripovedovali o svojem romanju na Triglav, pa o Šmercu iz Mojstrane, ki Vas je že leta 1887 spremljal na obisk tistega, na katerega ste »mi-stili ljubeče vsak čas« in o njem »sanjal sred svetlih dvoran«. Na Dovjem je že od leta 1873 župnikoval Janez Ažman, Vaš prijatelj in ne le stanovski kolega. Dober in pravičen mož — pa se je vseeno (ali pa prav zaradi svojih vrlin) zameril nekaterim vaškim veljakom. Očitali so mu to in ono, ga celo tožili, tožbo pa izgubili. Župnik je bil tedaj prepričan, da bo za faro najbolje, če se ravna po pravilu, da pametnejši odneha. Sklenil se je umakniti z Dovjega v sosednjo faro Gorje. Tam je skrbel za duhovno pašo ljudi še 21 iet, do svoje smrti. Župnijo Dovje ije zapustil že pred prihodom novega župnika. Predstavljam si, kako ste 30. maja 1889 v župnišču na Dobravi sedli za mizo, položili predse bel list papirja, z močno roko prijeli za pero in sestaviti dopis, ki ga hrani Arhiv ljubljanske nadškofije. Razo-deli ste svojo željo in ponudili svoje najboljše sposobnosti z odločno voljo, da pomagate tam, kjer je najbolj potrebno — ne tam, kjer bi biio lažje. Razmere na Dovjem so Vam bile znane. Odločili pa ste se v zavesti svojega poklicnega poslanstva, kot Vam je velevala vest. Vaš 201 odnos do težav je bil pač takšen: težave niso zato, da nas uničijo, ampak da jih premagamo in se po njih celo dvignemo. Obilico najrazličnejših izkusiev ste si že nabrali v študijskih letih na Dunaju in v Ljubljani, kot kaplan in katehet v Tržiču in župnik na Dobravi, Vaše poznavanje človekove duše se je ie kako poglobilo, ko ste (kot sami navajate) šli več kot 1500-krat spovedovat na množično obiskovane Brezje. Cerkveni predstojniki v Ljubljani niso prav nič oklevali s pisanjem odloka o Vaši nastavitvi za župnika na Dovjem, čeprav so za Dovje povprašali še trije duhovniki. Tudi svetna gosposka v Skofji Loki, ki je tedaj imela še nekaj besede pri duhovniških nastavitvah, se ni nič obirala dati svoje soglasje. DUäNI PASTIR ALJAŽ Kako so Vas sprejeli Dovžani? Siišai sem, da je nekdo opisal slovesnost ob Vašem prihodu. Baje so ljudje zelo pazljivo spremljali nekaj dni pozneje tudi cerkveni obred ob Vašem umeščanju za župnika. Menda so si ta zapis ljudje kar precej prepisovali. Naj mi bo sreča mila, da bi morda kje le še naše! tak prepis! Vaš prijatelj, katehet in hudomušni planinski prijatelj ter pisatelj Janko Mlakar Doslej še neobjavljena fotografij z neke ohceti: morda bo kdo od bralcev lahko identificira! nekatere od svatov na ohceti je zapisal (Jakob Aljaž, triglavski župnik — Ljubljana 1953, str, 47): »Ko sem nekaj let po Aljaževi smrti prišel na Dovje, me je vrh klanca nekoliko pred cerkvijo ustavila močna ženska: ,Ali greste gospoda Pečariča obiskat?' ,Da,' ji odgovorim. S srpom v roki se mi je zdela nekam bojevita. ,Sedaj imamo vsaj župnika, ki se méni za cerkev. Aljaž pa ni drugega videl kakor tisti svoj Triglav.' Tako je rekla s trdimi besedami in odšla krepkih korakov po klancu navzdol. Besede so ji prišle iz sovražnega srca; biile so hude in zelo krivične. Aljaža sem poznal kot navdušenega planinca, pa tudi kot vestnega duhovnika, ki je bil vnet za lepoto božje hiše.« Ko ste se poloti'li potrebne obnove župne cerkve, Vam je moralo biti res zelo hudo, ker ste celo sami zapisali, da so bili ljudje »nejevoljni in so godrnjali, rekoč, da jim bom cerkev podrl ... Edino zabavljanje sem moral slišati. Bridka izkušnja me je učila, da je neumestno ljudem zoper njih voljo dobroto skazovati in cerkev lepšati ... Srce me je bolelo, da so nekateri ljudje raje odšli v Podkoren na žegnanje in ples, kot da bi se slavnosti udeležili...« (Kronika župnije Dovje 1839—1912) Računi in zapisi od Vašega prihoda na Dovje pa do leta 1895 dokazujejo, da ste v teh letih ves svoj čas in sredstva (denar) porabili le za domačo župnijo. Vsak pošten človek, ki vsaj malo planinsko diha, si lahko samo misli, kako Vam je bilo kdaj pa kdaj presneto težko zdržati doma iri se ne podati tako vabečim goram v naročje. Za premagovanje takih skušnjav je potrebna zares ogromna mera ljubezni. Toda dali ste prednost obnovi obeh cerkva in župnišča, še prav posebej pa obnovi duhovnega življenja. V tem času je bil misijon, so bile birme in sevé redno duhovniško delo. Ni bilo malo otrok, ki ste jih krstili, učili in pripravljali na obhajilo in birmo z namenom, da bodo znali pošteno živeti. Veliko je bilo ljubečih parov, ki ste ijih Vi požegnali. In koliko ste jih pripravili za pot v večnost in Jih tudi sprenrijaili na zadnji poti! O tem govore matične knjige naše župnije. In vse to sami, brez pomočnika, večkrat tudi hudo bolni. VSESTRANSKO DELAVEN MOŽ Zakaj sem se ob tem tako razgovoril? Ni bila tista ženska, ki jo je srečal Janko Mlakar, edina, ki je tako mislila o Vas. Zato se ustavljam ob tem vprašanju Vašega pojmovanja duhovnika. Veliko je o Vas napisanega: kaj vse ste storili kot domoljub, gornik, glasbenik, zbiratelj in zapisovalec ljudskih pesmi, graditelj, — skratka, na vseh pomembnih področjih življenja zaslužen mož. Le o Aljažu kot duhovniku — župniku je zapisanih malo vrstic. Največkrat ste sicer omenjen kot »triglavski župnik«, toda s poudarkom na prfdevniškem vzdevku »triglavski« in ne na samostalniku »župnik«, ki označuje Vaš samostojen poklic. Mislim, da se motijo in Vam verjetno nehote delajo krivico tisti, ki si predstavljajo Vaše poklicno duhovniško življenje kot za Vas postransko zadevo, neke vrste sredstvo, da ste mogli izpeljati večino svojih načrtov na drugih področjih svojega delovanja. Vaši objavljeni spisi (Planinski spomini, Oris mojega življenja, Pevski spomini In drugi) so vsi po vrsti res prijetno branje. V njih se ne hvalite z lastno pobožnostjo, ampak raje poveste kaj veselega. Meni ste zato še bolj všeč. Pogostno prebiranje in premišljevanje imenovanih spisov, upoštevaje vse tisto, kar ste zapisali v župnijsko kroniko, v kratkih poročilih ob raznih blagoslovitvah, v dopisih na škofijo, v besedilih, izbranih za komponiranje, mi vedno bolj odkriva Vaše čudovito pojmovanje duhovnika ter njegovega pomena za ljudi, med katerimi živi. Vedeli ste, da v župniji Dovje zaradi svojih pogledov in odločitev niste bili vedno in vsakomur priljubljen, šli ste mimo tega in s čisto vestjo delali še naprej za blagor ljudstva. Da, široki v pogledih, toda nikdar dvolični. Farizejščine in hinavščine niste trpeli. Postavili ste si visoke cilje, a niste bili prevzetni. Šli ste tudi v družbo visokih, učenih In kronanih glav, a v korist revnih kajžarjev, skromnih oglarjev, preprostih pastirjev in drvarjev. Ohranjeno je pričevanje enega od teh hvaležnih Vam fara-nov: »Njegova požrtvovalnost res ni poznala meja, čepav se je soočil z nerazumljivo trmoglavostjo nekaterih faranov, ki so mu bili po zakonu vesti dolžni pomagati. Sam je dosledno spoštoval pisane in nepisane dolžnosti do njih, njih pravice pa upošteval in izpolnjeval brez ugovora. Prav to njegovo ravnanje mu je odprlo pot do številnih kmečkih preužit-karjev in preužitkaric, ki so na lastni koži (pa še kako!) občutili nehvaležnost sveta in svojih potomcev. V oporokah in na bolniški postelji so mu izročali svoje prihranke za popravilo cerkve.« Dovtipov na račun Vašega načina opravljanja duhovniške službe (spoved, maša, pridiga, krščanski nauk) si ne morem razlagati drugače, kot da so posplošeni, nekateri pa kar krivični in celo žaljivi. Spoznavam, kako ste znali biti duhoviti in veseli, tudi šaljivi in zbadljivi, nikoli pa smešni al! celo nesramni. Četudi so Vas izzivali, ste se zadržali in dostojanstveno odbijali napade — In zmagovali. In še vedno zmagujete. SPOŠTOVANJE DOBRIH PRIJATELJEV_ Vaš izreden čut in posluh za pravičnost Vam ni dal miru, da se ne bi neustrašeno potegnili tudi za tolikokrat napačno razumljenega in predstavljenega Goriškega slavčka. »Ko so prišle na svetlo poezije Slm. Gregorčiča, je nastala znana literarna vojska. Nekateri so ga strastno napadali, drugi smo ga slavili. Iz Brezij gremo k meni na Dobravo, da podpišemo častno adreso in zaupnico Sim. Gregorčiču. Bilo nas je šest duhovnov (Vrhovnik, Zloger, jaz, Berlic, itd.). Neustrašeno sem stal na njegovi strani, dasiravno so letele puščice name.« (PV, 1923, str. 131) »V sobi imam njegov kip. Vselej se mi milo stožl, kadar ga pogledam. Po mojih mislih bi bil Sim, Gregorčič še mnogo lepih pesmi zložil, če bi mu ne bili kritiki življenja ogrenili in njegovo občutljivo srce tako močno ranili, da je izgubii prosti polet v nebeške višave.« (PV, 1923, str. 147) Kako spoštljivo je gledala na Vas kot duhovnika pripadnica anglikanske vere F. S. Copelandova, vidimo iz njenega opisa smrtne nesreče Vladimirja Topo-lovca (1924): »Nazadnje so opustili vsako upanje, da bi mladega plezalca položili k zadnjemu počitku v dolini. Ob vznožju stene je bral pogrebno mašo dobri oče Aljaž, častitljivi župnik z Dovjega, ki je sam ljubil gore in Triglav. Blagoslovil in posvetil je steno, da kosti ubogega fanta ne bi ležale v neposvečeni zemlji,« (Čudovite gore, Ljubljana 1985, str. 33) 203 V Trenti je v Vašem času že pastiroval Jože A bra m-Tren ta r. V večerni uri je na vrhu Triglava iz njegovega srca pri kipela imenitna zdravljica: »in slastno sva pila — na zdravje domovine —, na svoje zdravje pa na tvoje zdravje, vrli naš Aljaž! in kakor je bila vsaka teranova kapljica pristna, Čista, neskaljen sok žlahtne trtice, tako so bila pristna, iz dna srca kipeča vsa moja voščila tebi, dragi Aljaž, ijubi Aljaž, in pristna ije bila moja hvaležnost do tebe, da si zgradil ta tabor, in ravno tako pristna, čista je gotova zahvala in priznanje vseh dobrih Slovencev okrog in okrog Triglava, da si zgradil 'tak drzen, imeniten spomenik slovenski zemlji v čast in diko! Sebičnosti nisi poznal, Bogu in domovini si posvetil vse svoje življenje in delovanje — domovino si proslavil sirom sveta v njenih zračnih lepotah, Brezmadežni si postavil visoko, visoko na Triglavu, na mogočnem, vzvišenem prestolu svetišče, da bi Čuvala vedno nad lepim slovenskim domom,« (Jože Abram: Moja Trenta, Gorica 1972, str. 45 in 46) ČLOVEK VELIKIH VRLIN Med tistimi, ki so razumeli Vaše delovanje kot poslanstvo, je nedvomno tudi Oton Zupančič. Kako bi mu sicer srce narekovalo tako jedrnato in posrečeno posvetilo za spominsko ploščo: Triglavski župnik, l/ubil si višine, po njih si romal, molil, pesmi pel, premnogo src za njih lepoto vnel, zdaj ti hvaležno hranijo spomine.« Z rajskih višav ste se Vi že osem let smehljali, ko Vam je Glasbena matica iz hvaležnosti odkrila to spominsko ploščo, čudovito delo umetnika Toneta Kralja, krasno upodobitev Vas in Vašega dela. Ni mogla najti primernejšega kraja kot zvonik šmarnogorske cerkve — cerkve nad Vašo rojstno vasjo, cerkve, kjer Vas je že kot majhnega dečka upodobil na sliki v kupoii slikar Matevž Langus; cerkve, kjer ste že kot otrok prepevali s svojim očetom svojo prvo Slavo Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji... Tako lepo, da še zdaj odmeva. V srce in dušo Vam je pogledal tudi Stanko Trobina: »Aljaž je bil skala, iztrgana iz srca Triglava, toda pojoča lepo in mehko melodijo pristno slovenske duše. Bil je iskren in dovtipen verski oče ter sredi planinskega sveta najčistejši božji svečenik, kateremu se je vsa narava globoko razodevala... Bil je mož velikih vrlin, duha in srca. Odlikovala sta ga neutrudljiva ljubeznivost in odkritosrčna prijaznost do vsakega.« (Slovenski cerkveni skladatelji, Maribor 204 1972, str. 122 in 123) V takšno cerkev na Dovjem je pred sto leti prläel Jakob Aljaž za župnika Kako pa so gledali na Vaše delo Vaši najbližji poklicni sodelavci? Kaplani so vsi do zadnjega bili le malo časa z Vami — in vendar dovolj, da so se Vas radi spominjali in se tudi vračali k Vam na Dovje. To priča med drugim dopisnica Vašega kaplana Franca Pavšiča. V Sori se Vas ob koncu dneva in ves v delovni vnemi spomni Franc Sal. Finžgar ter Vam pošilja pozdrave. S svojo čestitko za Vaše odlikovanje je pohitel tudi dr. Andrej Karlin, tržaško — koprski škof. Anton Medved se Vam s svoje postojanke javlja z opravičilom, ker molči zaradi gradnje neke kapelice, — Samo te štiri kartice, Vam namenjene, mi je do sedaj uspelo iztrgati iz pozabe. Kdo ve, kje je vse tisto, kar je bilo na Vas naslovljeno! Tega je moralo biti veliko. Kam je šlo? Kje so prijateljska pisma Simona Gregorčiča, ki jih sami omenjate? Če so še kje, bi bilo pošteno, da mi jih spomin na Vas pomaga najti, kajti vsaka beseda nekaj odkrije. Beseda, napisana Vam, je Vaša in tudi dragocena za vse, ki bi radi čim več vedeli o Vas, da bo predstava o Vas spet čimbolj resnična. ALJAŽEVE ZADNJE URE Vaš dolgoletni pomočnik — kaplan, zelo razgledan duhovnik Franc Pečarič, je sam prijel za plug, ko Vi niste več mogli. Vreden učenec svojega učitelja! Njegovi za- pisi ne odkrivajo samo lepega stanovskega odnosa, ampak dokazujejo pravo bratsko povezanost, globoko obojestransko iskrenost ter spoštovanje. Že leta 1911 je prišel na Oovje. Ves čas Vam je bil desna roka. Stal Vam je ob strani tudi v vseh tegobah. V Vaši zadnji nadvse mučni bolezni Vam je prinaša! največjo tolažbo. Dragocena so njegova pričevanja o Vas, ki jih je že takrat zapisal za nas. Povedo nam, da tudi v času svoje bolezni niste izgubili humorja in ste sredi hudih bolečin zabavali svoje obiskovalce. Vedno svežega duha ste se do konca ŽIVO zanimali za vse. izpolnili je Vaše naročilo: v cerkvi je povedal, da odpuščate vsem, da pa tudi prosite odpuščanja vse, ki ste jih morda kdaj raz-žalili... Ob Vašem odhodu iz te tako čudovite doline solz Je v Kroniko zapisal: »Bolnik je nepremično zri proti nasprotni strani pri peči, kjer je visela slika Križanega, kolcanje je ponehalo, dihanje — prej silno težko — je postajalo vedno bolj redko — in slednjič je blagi gospod popolnoma mirno brez vsakega boja zaspal. Bilo je dne 4. maja 1927 zjutraj točno ob dveh.« (Kronika 1926—1951) Veliko lepega so o Vas, spoštovani g. župnik, napisali ljudje, vajeni peresa in spretni v odkrivanju dogodkov, vrednih spomina. Vsem tem se zahvaljujem. Najin današnji pomenek je le eden izmed mnogih. Nisva se pogovarjala preveč po zgodovinsko, ampak bolj mi je šlo za to, da vsaj nekoliko odkrijem tiste najbolj notranje vzgibe, ki so Vam vodili vedno snujočega 'in do konca mladostno zagnanega duha. Vesel sem, ker se z Vami pogovarjajo še mnogi drugi, predvsem mladini dobro bo-teči ljudje, ki bodo tudi opisali svoje po-menke. Moje oči gledajo taisti košček raja, ki ste ga občudovali Vi; v svoje roke jemljem stvari, ki so jih držale Vaše roke; in moje srce doživlja blagodat Vaših udejanjenih zamisli. Vsak dan stopam mimo Vašega počivališča ob vratih v zakristijo dovške cerkve in ne srečujem le Vašega spomina, ampak živo čutim osrečujočo bližino Vaše ljubezni do človeka, ljubezni, nad katero smrt nima nobene moči in gre zmagovito preko groba. Rad sem Vaš učenec, kaplan in vsaj v nekaterih stvareh tudi naslednik, ker čutim, da ste z menoj in našim ljudstvom. Spet nam pomagate iskati in najti prave poti. PRED DESETIMI LETI SO NAŠI STALI NA VRHU EVERESTA »SEDIVA PRI KITAJSKI PIRAMIDI ...« MARJAN RAZTRESEN Dne 13. maja mineva deset let, odkar sta na vrhu najvišje gore svata, na Mount Eve re s (u s ta la kranjska alpinista Nejc Za-plotnik in Andrej Štremfeij. Bila sta prva Jugoslovana, ki sta splezala na «streho sveta«, njima pa so dva dni pozneje sledili še Stane Belak-šrauf, Stipe Božić in Ang Phu. Vsi so priplezali na vrh po novi, jugoslovanski smeri, ki še zdaj velja za enega od najtežjih pristopov na Everest. Da bi si osvežili spomin na ta dogodek, o katerem je takrat govorila vsa Slovenija, a ne samo nekaj dni, kot je navada po kakšnem športnem uspehu naših, po-natiskujemo iz knjiga ^Kruta gora« (Cankarjeva založba, 1979) nekaj odstavkov, ki avtentično pripovedujejo o trenutkih zmage. (Op. ur.) Ledenik Kumbu. ki se rojeva na spodnjih pobočjih Everesta in Lotseja in umira nekaj dni hodâ nižje, se je v nedeljo, 13. maja 1979, zbudil obsijan s soncem. Kamor Je seglo oko, je bilo jasno in po temno modrem nebesu se ni sprehajal niti en sam oblak. Toda nekaj ur prej so ljubljanskima radioamaterjema sporočili v bazni tabor na ledeniku Kumbu, da se je prejšnji dan začel v Bengalskem zalivu monsun. Nobenega dvoma ni, da bo od tod nadaljeval svojo pot proti Himalaji, ki jo bo dosegel morda čez teden, morda šele čez nekaj tednov. Zdaj ni bilo več šale; medtem ko smo lahko poprej računali ie na vremenske muhe, ki bi iahko preprečile napredovanje proti vrhu gore, Je bilo treba odslej računati na trajnejše poslabšanje vremena, ki bi zanesljivo preprečilo zmagoviti pohod na vrh. Zdaj je bilo treba pohiteti. Če fantje ne bi prišli na vrh do začetka monsuna, bi se morali vrniti v domovino brez zmage. Zgodaj zjutraj, kmalu po prvem svitu, so odšli 'iz petega višinskega tabora proti vrhu Andrej in Marko Štremfeij in Nejc Zapiotnik, vsi trije iz Kranja. Bili so odlično pripravljeni in sposobni priti na vrh, če jim le vreme ne bi preveč nagajalo — in če se proti njim ne bi zarotilo še kaj drugega, na kar niso mogli računati. 205 Zarotila se je tehnika, ki so ji do tedaj popolnoma zaupali. Ze po nekaj minutah hoje je Marku Štremflju, starejšemu od obeh bratov, počil zadnji ventil na kisi-kovem aparatu, ki ga je še imel, potem ko je imel poprej že nekaj težav s to tehnično pridobitvijo alpinistov. Medtem ko je do tedaj še vedno upal, da mu bo ventil zdržal do vrha, je moral tisti trenutek pokopati vsa upanja. »Fanta, pojdita sama naprej!« je dejal bratu in Nejcu in glas se mu je tresel, ko je s težavo zadrževal solze. »Ko bosta na vrhu, se vsaj za trenutek spomnita name, ki mi ni bilo dano, da bi bil srečen skupaj z vama ...« Obrnil se je in začel sestopati. Ni čakal, da bi mu brat in prijatelj karkoli rekla, da bi ga spodbujala ali tolažila. Niti za trenutek ni pogledal nazaj, da bi ju videl, kako se oddaljujeta in kako stopata vedno višje proti vrhu, proti cilju. Ni ju hotel gledati, kako vedno bolj izginjata v višavo. Tudi onadva ga nista hotela klicati Vedela sta, da bi vsi trije začeli jokati, če bi se ustavili. Toda njun korak je bil nekaj časa težji; zdaj sta bila le še dva — in kaj bo, če bo ostal čez čas le še en sam? Marko se je vrnil v petico, sédel pred šotor, se zazrl predse, pogledal proti vrhu in se zjokal kot otrok. Tako blizu je bil vrhu — in zdaj je spet enako daleč, kot Akademski slikar France Nevine, kl Je bi) leta 1979 Clan Jugoslovanske odprave na Mount Eve-res), je nad ledenikom Khumtju takole videl najvišjo goro sveta je bil pred dvema mesecema, ko je odhajal na dolgo in naporno pot... Andrej in Nejc pa sta napredovala proti vrhu. Sprva jima je biilo vreme naklonjeno, potem je začelo vse močneje pihati in veter se je začel spreminjati v vihar. Nekoliko pred poldnem sta se prvič oglasila po brezžični radijski zvezi. Potem ko je Zaplotnik snel masko dihalnega aparata z obraza, se je najprej nadihal naravnega zraka izpod Everestovega vrha in nato spregovoril: »Na vrhu sivih skal sva in računava, da bova približno čez tri ure, se pravi nekako ob treh popoldne, na vrhu Everesta. Tukaj piha strahovit veter in zato ne bova mogla sestopiti po Zahodnem grebenu. Misliva, da bi bila najprimernejša rešitev po klasični poti, na Južno sedlo. Če bi se vračala po Zahodnem grebenu, bi naju zanesljivo odnesel veter.« Vodja odprave ga je vprašal, kako se počutita in če jima je mraz kaj škodovat. »Nekoliko imam otečene prste na rokah; plezala sva peto težavnostno stopnjo, kar v tej višini nikakor ni preprosto,« je odgovoril Nejc. »Ne vem pa, kako je s prsti na nogah; mislim, da je vse v redu. Enako je z Drejcem.« Povedal je še, da napredujeta v redu, da nimata prehudih težav in da jima le močan veter precej nagaja. Ali jima bo uspelo? Ali jima bo veter vsaj do vrha še prizanese!? Če se ne bo podirala Zemlja, ni bilo mogoče računati, da bi se mlada Kranjčana vrnila dol; previsoko sta bila, da bi izpustila iz rok enkratno priložnost, ki se jima je ponudila — da bi namreč kot prva Jugoslovana stala na strehi sveta. Na vrh bosta torej skoraj gotovo prišla. Toda ali se bosta tudi srečno vrnila v enega od višinskih taborov? AH jima bo uspet podvig, ki je še težji od vzpona, namreč spust v dolino? In kakšna bo cena za ta njun uspeh? Ali cena za uspeh na mogočni gori le ne bo previsoka? Bosta sploh zmogla sama sestopiti? Ob enih popoldne, ko je bila spet dogovorjena radijska zveza med tabori, se Kranjčana nista oglasila. Preveč dela sta imela z vetrom, snegom in goro, da bi lahko mislila na uro in na dogovor s kolegi. Čeprav so bili radijski sprejemniki in oddajniki v baznem taboru ta dan vseskozi odprti, so bili pogovori tako kratki, da se je nekaterim zdelo kar škoda tratiti dragoceno energijo. Toda napoved je biia takšna, da bi se utegnilo ta dan marsikaj zgoditi. Onadva pod vrhom sta rekla, da bi utegnila priti na vrh okrog treh popoldne. Če sta tako računala, potem bosta prišla še nekoliko pozneje. Ali ju ne bo priganjala noč? Kako jo bosta preživela na prostem v kruti gori? Med temi premišljevanji se je oglasil radio. Govoril je Nejc Zapiotnik: »Tone, javi sel Tone, na vrhu sva...!« Ura je bila natančno 13.51 po nepalskem času in okrog devete dopoldne po jugoslovanskem, Skarja v začetku — enako kot vsi, ki smo poslušali to sporočilo — menda sploh ni dojel, za kaj gre. Popolnoma mirno je dejal: »Pazita, da vaju ne bo odneslo dol!« Potem je bilo nekaj sekund vse tiho. Oglasil se je spet Nejc: »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi...« »Ali je z&lo mraz?« je zanimalo Skarjo. »Veter je ponehal,« je odgovoril Nejc, »in kar znosno piha. Kar pa zadeva mraz, ga je mogoče prenašati. Najhuje je bilo pri Rumenem pasu na grebenu...« »Kako se mislita vrniti?« je vprašal Skarja. »Preden se začneta vračati, čimveč sli-kajta. Tudi na poti čimveč fotografi raj ta, posebno piramido, po kateri je bilo plezanje najtežje.« »Mislim, da se ne bova vrnila po isti poti,« je dejal Nejc. "Prenevarno bi bilo in bojim se, da bi naju odnesel močan veter. Najbolj naju vleče Hornbeinov kuloar. Na nevarnih krajih bi se varovala, spuščala bi se po vrvi vseskozi po ku-loarju in nato prečila do našega četrtega višinskega tabora.« »Lahko gresta po tej poti,« je odločil Skarja. »Bolje je, da se vračata po naši strani, kot da gresta na Južno sedlo. — Kakšno je na vrhu vreme? Tukaj je megla... « Zadnjega vprašanja fanta na vrhu nista slišala ali pa sta ga namenoma preslišala. Sedela sta tam zgoraj, megle so se podile okrog njliju in nista mogla dojeti vsega, kar se je dogajalo z njima. Tiste trenutke se sploh nista mogla prav zavedati, da sta prva Jugoslovana, ki sta stopila na vrh najvišje gore sveta, da sta prva človeka na svetu, ki sta utrla na Everest novo smer, da sta edina človeka, ki stojita ta trenutek na najvišji točki našega planeta, na kateri je do tedaj stalo le nekaj deset ljudi, odkar stoji svet... Koristno športno plezanje Zadnje dni minulega teta je Avstrijska planinska zveza sklicala zborovanje svojih Športnih plezalcev, ki ao se ga udeležili vsaj vsi najboljši pleza ici Iz Avstrije. Prvi del tega srečanja Je bil v Univerzitetnem Inštitulu za Športno medicino v Innsbrucku, kjer so Sportniki prestali dolgo vrsto testov, V drugem delu ao plezalce prepeljali v Buoux v Južni Franciji, kjer so se poskusili v nekaterih najtežavnejših smereh. V Inns bru chu so zdravniki zbrali SS posamičnih podatkov o maksimalnih vrednostih moči, hitrosti In reakcij Športnih plezalcev, poleg tega pa ao opravili še an (ropom etri čna merjenja. Te preiskave 1er analize o krvnem obtoku, srčnem delovanju In pljučnih funkcijah so pokazale pri teh Športnikih odlične rezultate na celotnem Sportnomotorlčnem področju, pa tudi kar zadeva zdržlflvost, ki jo |e mogoče primerjali t zdržljlvosljo Športnikov v drugih športnih panogah, za katere Je potrebna maksimalna telesna zdriljlvost. Naslednja točka teh raziskav ao bile rentge-noloSkoortopedske preiskave. Razveseljivo Je, da se v primerjavi z drugimi vrhunskimi Sportniki pri plezalcih kljub lemu, da se nekateri od njih ukvarjajo s to de)avnost|o že več kot deset let, kaže Izredno malo poikodb. Opaziti Jih ie mogoče predvsem v območju prstnih sklepov In Jih |e mogoče preprečit! s pravilnimi metodami treninga. Avstrijska planinska zveza že več lel usmerja svoje raziskava v lo smer In bo v prihodnjih letih o lem izdala priročnik za športne plezalce. Gledano v celoti Je torej Športno plezanje Športna panoga, ki Je nadvse primerna za skladen telesni razvoj, če le le trening primeren In v skladu z izsledki moderne Športne medicine. V tem primeru to Spori no udej-stvovanje ne more pripeljati do trajnih poškodb, pa čeprav gre za vrhunske športnike. [Die Alpen) Jadranska transverzala? Med planinci, pa ne samo Iz HrvaŠke In Dalmacije, je vse večje zanimanje za Bio-kovo. K temu vsekakor prispeva tudi atraktivna planinska transverzala, Imenovana Blokovska partizanska ataza, ki od Kardeljevega do Gornjih Brel v dolžini več kot slo kilometrov povezuje tako naravne kot kulturne znamen Host! in zanimivosti te veličastne gore. V Planinski zvezi Hrvaške pa najresneje premišljujejo o lem, da bi uredili Jadransko planinsko pot, ki bi v vzdolžno Jadransko planinsko Iransverzalo povezala vse hribe od UČke do Bojane. V to iransverzalo bi bila seveda vključena tudi Biokovo In tamkajšnja Blokovska partizanska staza. TRENTA — VHOD V ZAHODNO EVROPO ALI IZHOD IZ NJE? SPREMINJANJE KULTURNE KRAJINE EDO KOZOROG »Planine ne pomenijo gorovja, ampak plan svet po gorah, kjer je prenehala rast visokega, družnega drevja, svet gospodarskega pomena za rabo paše," je napisal dr. Henrik Turna v svoji Študiji o naših planinah leta 1924. Vendar pa je bilo v tistih časih, ko so naši praočetje začeli enačiti goro In planino, to še nekako logično in celo samo po sebi razumljivo. V naših gorah verjetno ni bilo »ta prave gore«, ki ne bi pasla na svojih pobočjih črede drobnice. in kako je s »planinsko« krajino danes, dobrih 65 let po Tumovi študiji? PASNIKI IN GOZDOVI Kot izrazit primer pašnega območja v Trenti vzemimo dolino Zadnjice, ki je nekakšno zaledje vasi Na logu. Če vzamemo v roke Franciscejski kataster iz leta 1822 (Arhiv Slovenije), vidimo, da Je imela kulturna krajina takrat popolnoma drugačno podobo kot dandanes. Pašniki so zavzemali skoraj polovico te doline in še jih je bilo premalo za več stoglavo čredo drobnice. Po nekaterih ocenah je bilo namreč v Trenti preko 3000 koz in še dvakrat toliko ovac, ki so preživljale prebivalce te doline po ukinitvi tužin ob koncu 18. stoletja. V tem času na katastru ne zasledimo v dolini še nobene planine, saj jih takratni ekstenzivni način pašništva še ni potreboval v taki meri. imenoslovje pa nam da slutiti, da je bil v preteklosti delež gozdov Še manjši. Prav v tem času je bila degradacija zemljišč največja za- Planlna Zajavor le la IMS Foto: Jaka Čop radi premočnih sečenj In prevelikega števila drobnice. Kasneje se je to veliko pašno območje zreduciralo v tri pašna žarišča: planino Na Utru, o kateri nam priča danes le še Imenoslovje, planino Za Fîelim potokom (opuščena po letu 1930) in planino Zajavor (opuščena po letu 1952). V dolini pa se je povečal delež travnikov kot osnova za krmljenje drobnice v zimskem času — kar pa je že značilnost polintenzivne reje drobnice. Planina Zajavor (kot tudi ostale poslednje ovčje pianine v Trenti) je propadla po letu 1952, ko je bil sprejet zakon o prepovedi paše koz. Pravzaprav ne zaradi samega zakona, ki je bil potreben, temveč zaradi njegove totalitarne administrativne izvedbe, ki je Trenti na silo vzela še preostalih 464 koz, ki so direktno in indirektno dajale takratno podobo Trenti, obenem pa so bile na žalost indikator nerazvitosti, s katero se je naša država borila v tistem času. Kakorkoli že, to Je tudi obdobje največjih sprememb in prelomnic v družbeni komponenti kulturne krajine. Depopulacija doline se močno poveča, delež vzdrževanega prebivalstva postane večji od aktivnega, prebivalstvo izrazito ostari. RAZPAD KULTURNE KRAJINE Novejše stanje kulturne krajine nam poleg topografskih kart še nazorneje prikazujejo aerofotoposnetki (posebno snemanje leta 1956 In ciklično snemanje leta 1986). S študijo le-teh lahko vidimo, da se naravna komponenta močno odziva na spremembe družbene komponente v njej. Kako ne, saj je krajina zapleten kiber-netski sistem z vrsto povratnih zvez, ki jih Še ne poznamo dovolj. Planina Zajavor lela 1972 Foto: Naäko Križner Podobne trende nam prikazuje tudi primerjava starih in novih fotografij istih motivov z dotočenim časovnim zamikom (glej primer za planino Zajavor!). Danes je torej v Trenti zelo dobro vidno propadanje ali spreminjanje namembnosti objektov, zaraSčanje kulturnih površin, v odmaknjenih delih kulturne krajine, kot so npr. ovčje planine, pa lahko govorimo že o razpadu kulturne krajine: tu se krajina vrača k svoji prvotni, naravni obliki. To pa pomeni, da se nam spreminjajo oz. propadajo vrednote, ki so bile vključene v Triglavski narodni park. Večina uporabnikov tega prostora se nikakor ne obnaša tako, kot bi se morala do prostora nacionalnega pomena. Gozdarji gospodarijo z več kot polovico prostora, gozdovi tod pa imajo splošno koristne funkcije, ki jih je potrebno Se krepiti. Ker panoge za takšno krepitev ne sofinancirajo, je vsak kubik lesa preveč obremenjen in komaj opravljajo proizvod- Planina Zajavor lela 1988 Foto: Edo Kozorog no funkcijo. Zato ni Čudno, da zaradi težkih spravilnih razmer ponekod celo premočno posegajo v občutljive gozdove, čeprav bi morali skupaj s kmetijci najbolj negovati kulturno krajino. Slednji vedno težje vzdržujejo svoje površine, ki prehajajo v roke gozdarjev, nimajo pa tudi dovolj sredstev za krepitev njihovih funkcij. Planinci in turisti so s svojo množičnostjo največji proizvajalci hrupa in onesnaževalci. Lastniki počitniških hišic imajo v svoji lasti veliko Število objektov in veliko zemljišč, ki so nepovratna za intenzivnejšo rabo. »Vikendaštvo« je namreč do prostora In problemov v nJem po pravilu zelo pasivno. Za vse je značilno eno: vsi iz prostora le jemljejo (doživetja, kubike, odstrel divjadi ...), zelo malo pa vlagajo (znanje, investicije, ureditev prostora in krepitev njegovih funkcij). PLANINE NA FOTOGRAFIJAH___ Eden od glavnih problemov pri tem je seveda primerno financiranje, ki mora biti organizirano najprej v obiiki vlaganj na nacionalni ravni, pa tudi neposredno na nivoju uporabnikov — turističnih društev, organizacij in posameznikov. Zato bo morda počasi vdrlo tudi v našo planinsko zavest dejstvo, da z morebitno vstopnino v park ne bo prizadeto naše doživetje ali okrnjena lepota parka, temveč bo s tem laže varovati tisto, kar nam daje identiteto, planinstvu in planinski organizaciji. Stvari se sicer opazno premikajo na bolje, kar je že rezultat timskega dela več strokovnjakov. Vendar so zaenkrat še vedno hitrejši negativni procesi. Obstaja pa močan izziv (ali nemara zadnja možnost), da bi ta prostor funkcionalno uredili in začeli reševati vsaj glavne probleme v nJem do prihodnjega leta, ko bo na divjih vodah Soče prizorišče svetovneoa prvenstva v kajakaštvu na divjih vodah. To je idealen časovni vhod v Evropo 1992, saj je Trenta najbližja zahodni Evropi in zato tudi zelo dober vhod vanjo — ali pa izhod. Gotovo je, da v prihodnje planina ne bo več simbolizirala naših goia. Ta simbol lahko ohranimo v naši zavesti s planinsko fotografijo, raziskavami in planinsko vzgojo v ožjem in širšem pomenu besede. Toda stvari se zapletajo že prav na začetku, ko naš najboljši planinski fotograf Jaka Čop ne more dobiti založnika za knjigo z izborom svojih najboljših fotografij o Trenti., » * » » Pomembnejša literatura z obravnavano tematiko: Kozorog, E. (1988): Analiza spremembe kulturne krajine, diplomska naloga, Gozdarska fakulteta, Ljubljana. Križner, N. (1972): Planinsko naselje v porečju zgornje Soče, Goriški letnik, Nova Gorica. Turna, H. (1924): Naše planine, Jadranski almanah. * (1987): Celovit razvoj Trente, Zavod za razvoj in plan, Tolmin. ZIMA 1988/89 NA KREDARICI TAKO SUHE ZIME ŠE NISMO DOŽIVELI FRANCE BERNOT Zima v meteorološkem smislu obsega mesece december, januar in februar. Dolgoletni zimski temperaturni povpreček Kredarice (1956—1985) znaša — 8,1", temperaturni povpreček zime, ki se je pravkar iztekla, pa je znatno višji, saj znaša —4,4°. Pozitivni temperaturni odklon znaša potemtakem kar 3,7°. V padavinskem pogiledu je bila zima izredno suha. Dolgoletni zimski padavinski povpreček znaša 324 mm, v minulih treh zimskih mesecih pa je skupno padlo samo 150 mm padavin, kar je samo 46% od normalne zimske množine moče. Podrobnosti po posameznih mesecih so naslednje: Decembrski temperaturni povpreček, ki je znašal —6,4°, je bil za 0,4° nad dolgoletnim povprečkom, ki znaša —6,8°. Januarja je bilo najtopleje, saj je njegov mesečni temperaturni povpreček znašal samo — 2,7°; bil je kar za 5,8° nad normalnim januarskim povprečkom obdobja 1956— 85, ki znaša —8,9°. V naših gorah je februar najhladnejši mesec v letu. Letošnji februarski temperaturni povpreček pa je znašal samo —4,0°. Februar je bil kar za 4,9° pretope! v primerjavi z dolgoletnim povprečkom, ki znaša —8,9°. Absolutne mesečne ekstremne temperature zimskih mesecev so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov. Maksimalne temperature so znašale v decembru 3,9" (dne 23. decembra), 7,1° dne 16. ja- nuarja in 6,6° dne 1. februarja. Za primerjavo naj služijo najvišje doslej izmerjene temperature Kredarice: 3, decembra 1985 je znašala temperatura zraka 9,8°, 7. januarja 1983, 7,6°, 29. februarja 1976 pa 9,4°. Najnižje temperature posameznih mesecev so bile —21,4° dne 16. decembra (abs. min. — 25,3° dne 23. 12. 1962), —10,9° dne 6. januarja (abs. min. —28,3° dne 7. 1, 1965) in —15,0° dne 15. februarja (abs. min, —27,7° dne 15. 2. 1965). Navedeni mesečni temperaturni povpreček ter absolutni mesečni temperaturni ekstremi (maksimalni in minimalni) v primerjavi z normalnimi vrednostmi kažejo, da je bila zima na Kredarici pa tudi drugod v naših gorah dosti pretopla. Oblačnost in trajanje sončnega sija sta s! v obratnem sorazmerju: bolj je oblačno, manj je sončnega sija. Velja pa tudi nasprotno. — Decembrski povpreček mesečne oblačnosti je znašal 4,5 desetin pokritosti neba; bil je pod normalno vrednostjo, ki znaša 5,5. Sonce je v tem mesecu — po heliografskih registracijah — sijalo 118 ur, kar je 44 odstotkov maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v tem mesecu na Kredarici. Januarja se je stopnja oblačnosti zelo znižala; znašala je samo 1,5 desetine pokritosti neba, njen dolgoletni povpreček za ta mesec pa znaša 5,5 desetin pokritosti neba. Zato je sonce obsevalo Kredarico kar 204 ure, kar je 72 odstotkov maksimalnega trajanja sončnega sija v ja- nuarju. Tako visok odstotek je izjemna vrednost. Tudi februarja je biia stopnja pokritosti neba pod normalno vrednostjo; znašala je 4,2 desetine pokritosti neba, medtem ko dolgoletni povpreček znaša 5,6 desetine pokritosti neba. Sončnega sija je bilo precej manj, samo 136 ur, kar je 47 odstotkov maksimalnega možnega trajanja. Padavine so minulo zimo zatajile. Decembra jih je v desetih dneh padlo (kot sneg) samo 50 mm, kar je komaj 39 odstotkov normalne mesečne množine, ki znaša 119 mm. Januar je bil izjemno suh. Padlo je komaj 1 mm (z besedo: eden) padavin, kar je samo 1 odstotek normalne januarske množine padavin, ki znaša 107 mm. Februar je zamujeno skušal nadoknaditi. V zadnji dekadi meseca je padlo 99 mm padavin, kar je 113 odstotkov normalne februarske množine padavin. Padavine vseh treh zimskih mesecev so padale samo kot sneg. Snežna odeja je ležala vso zimo, vendar so njene maksimalne mesečne višine zelo zaostajale za doslej znanimi mesečnimi maksimalnimi višinami snežne odeje. Najvišja decembrska snežna odeja je bila debela 50 cm (dne 15, decembra), kar je komaj šestina doslej znane maksimalne decembrske debeline snežne odeje, ki je 25. decembra 19B2 merila 304 cm. Januarja je biia snežna odeja Še tanjša; med 1. in 19. januarjem je bila samo 30 cm debela, preostale dneve pa je bila še tanjša. Dne 30, Januarja 1977 je bila kar 13-krat debelejša, saj je merila 434 cm. Zadnje dni februarja se je njena debelina povečala na 80 cm, kar je slaba sedmina doslej znane maksimalne februarske debeline snežne odeje na Kredarici (521 cm dne 28. februarja 1977). Kakšne so bile zimske snežne razmere na Kredarici leta 1952, ko Je Gorenjsko in Bovško pokrivata Izjemno debela snežna odeja, ne vemo, ker takrat na Kredarici še ni bilo meteorološke opazovalnice. Kako izjemno suha je bila minula zima, nam pove še podatek, da med 22. decembrom 1988 in 22. februarjem 1989 (razen 8. januarja 1989, ko je padlo 1,4 mm padavin) na Kredarici ni bilo padavin. Tako izjemno suhe zime še nismo doživeli. Pravijo, da davkarija in zima ne prizane-seta. Če bo ta iljudska izkušnja držala, se nam bo želja izpolnila in zadovoljila smučarje. Če Izdatnih padavin ne bo, bo ledenik močno hiral, pa tudi v dolinah poleti ne bomo imeti vode. Planinci in alpinisti so imeli minulo zimo v gorah lepo, suho in toplo vreme, smučarji pa niso prišli na svoj račun. Iz nekaterih a I ovens kl h p I an Ins k III dru Štev îe već let nismo dobili v uredništvo Planinskega vestnika nobenega glasu. AH ta društva nič ne delajo — all pa ne delajo njihovi društveni propagandisti In kulturniki. Spomnite Jih kdafpakdal, čemu ste jim zaupali te druil* vene fun kol j* I In memoriam: Wastl Mariner Četrtega aprila je končal svojo življenjsko in gorniško pot Wastl Mariner, profesor In alpinist, predvsem pa gorski reševalec iz Inns-brucka na Tirolskem, ki je komaj dober teden prej, 23. marca, dopolnil 80 let. V Sloveniji ga poznamo predvsem gorski reševalci; nanj nas spominjajo med drugim viteil, pa gorska nosila, ki jih po domače imenujemo kar »mariner«. Naše poznanstvo sega v prva povojna leta, posebej pa v čas, ko je slovenska in jugoslovanska GRS postala družinski član iKAR — Mednarodne komisije za reševanje v gorah. Wastl je po zaključku druge svetovne vojne, leta 1945, na moč prizadevno poskušali med vojno zbrane izkušnje in znanje, predvsem pa učinkovito reševalno opremo, uvesti v oivllno rabo. Kot strokovnjak in pobudnik je pripravljal mednarodna srečanja reševalcev vse od leta 1948 naprej. To je čas, ki šteje za začetek, prva snovanja in mladostna ieta IKAR. Po nalogu Mednarodne unije planinskih združenj — UIAA je leta 1955 v Boznu na Južnem Tirolskem sklical zastopnike vseh alpskih dežel, ki so med 29. in 30. oktobrom v hotelu Mondschein še formalno ustanovili IKAR kot osrednjo strokovno organizacijo gorskih reševalcev. Ob ustanovitvi se je modro odpovedal dolžnosti predsednika v korist zdravnika-reševal-ca iz nevtratne Švice dr. Rudija Campella. V organizaciji je prevzel mesto predsednika podkomisije za tehniko reševanja in opremo, ki jo je uspešno vodit več kot trideset let in kronal z odličnim priročnikom »Neuzeitliche Bergrettungstechnik«. Ob 80-letnem Jubileju je po številnih čestitkah z lastnimi besedami najlepše razkril svoje bistvo. Takole pravi: »Priznanje za delo v alpinizmu in gorski reševalni službi mi je v veliko čast. V zaključnem obdobju mojega čudovito lepega živiljenja z gorami se mi potrjuje, da sem z uspehom izpolnjeval dolžnosti, ki sem jih jemal kot nekaj samoumevnega in kar sem opravljal v dokaz hvaležnosti za vse, česar sem bil v dolgih šestdesetih letih deležen v gorah. Nikdar, odkar živim, nisem ničesar jemal brez zahvale, kot da mi nujno pripada. Na stara leta mi to daje prijeten občutek; pomirjen sem in hkrati vesel, da v gorah nisem streget samo lastnim užitkom.« P. Seguia V ZIMI BREZ SNEGA PO TRIGLAVOVI OKOLICI OČAKOVA SAMOTA LOJZE BUDKOVIČ Letošnja zima je krepko razočarala občudovalce zasneženih gora. Goram pa ni prinesla običajnega miru. Na markiranih poteh smo srečevali trume planincev, ki so v prelepih dnevih hiteli k oddaljenim vrhovom. Stene so komaj požirale naveze, željne novih doživetij in kategorizacijskih točk. V takih razmerah Človek resnično ne more zdržati doma. Le kam bi jo mahnil? Že nekaj let iz pisarne gozdne uprave na Bohinjski Bistrici brezplačno uživamo razglede na dnevno prebujanje Julijcev. Jutra z zarjo so nekaj posebnega. Gore zažarijo kot v plavžu. Kako rad bi takrat kljub mrazu žarel na Triglavu, Toscu ali v grapi Mišelj vrha! Nehote si doživljanje približamo skozi daljnogled: na prostranih pobočjih Tosca opazujemo gamse, ki mu-lijo suho travo na bornih kopninah. Pogled seže na očaka. Stolp zaenkrat sameva. Drobna gaz pod vrhom priča o obisku. Kaj pa greben, ki se vleče prek Rjavca na Triglav? To bi bilo vredno obiskal V soboto se pričnejo psihološke priprave. Žena končno le spozna, da je bolje pustiti staremu kozlu na pašo, kot pa popravljati jasli v hlevu. Prepričam še svaka, ki je po ozki specializaciji košarkar, in v nedeljo se zapeljeva pod Konjščico. KAMNOLOM V ŠKRBINI Jutro je hladno. Previdno hodiva po za-ledeneli vlaki, ker ne bi rada prehitro zaključila ture. Se v mraku zapuščava planino in grizeva pot proti Jezercu. Blaženi mir skali samo pasji lajež med stanovi. Na Jezercu stopiva v prvi resen sneg. Nlmava časa za počitek; greben je namreč še hudirjevo daleč. Tudi vreme se nekam kisa. S Studorskega prevala razločno vidiva, da na Primorskem nekaj kuhajo. Sunki severozahodnlka pravijo, naj ne bova preveč v skrbeh. Na ravnem delu poti okoli Tosca lahko malo predahneva. Za ovinkom pričakujeva pogled na greben. Prav mogočno se dviguje nad Ledinami. Vajene oči Iščejo prehode. Vstopila bova s poti na Dolič. Rjaveč ne kaže večjih težav. Severozahodnik že prinaša modrino. Mimo Vodnikove koče se prepustiva poti pod Cesar in Konjsko sedlo. Bližje sva grebenu, hitreje se vzpenjava po serpentinah pod Planiko. Končno sva pri vstopu. Utišava kruljenje v lačnih želodcih in se previdno spustiva v lahko plezanje. Skala je krušljiva in obložena z drobirjem. Prehodi niso težavni, razen škrbine pod Rjavcem, kjer je pravi kamnolom. Svet se položi in prvič zagledava vrh Triglava. Na njem je že kar grozd obiskovalcev. Naletiva na prazno tubo majoneze, ki očitno ni iz Kugyjevih časov; skupaj s Komacem je že leta 1693 prvič prečil greben z Bovške škrbine do Rjavca. O tej turi je v svoji knjigi Pet stoletij Triglava napisal: »Ko sem nekega dne, prihajajoč skozi Krmo, zlezel na Vernar (2226 m), sem nad južno krnico zagledal nekaj, Česar od vseh stotih mož, ki so že gledali tja, ni bil nihče zapazil. Niti sloviti stari triglavski vodnik Sest iz Bohinja, čeprav je vselej trdil, da mora nekaj takega poiskati in najti. Takoj sem stopil blizu in se že isto popoldne Iz koče Marije Terezije povzpel na dve skalni glavi, ki stojita v južnem grebenu Triglava. Obe sta bili še deviški. Zahodna od njiju, ki kipi kvišku z navpičnimi rdečimi zidovi, se upira s skrajnimi silami, toda Andrej jih je po kratkem spopadu zlomil. Od ondod sva opazovala in potegnila smer novega vzpona čez južno steno.« IZPOSTAVLJEN RAZBIT GREBEN_ Na Rjavcu naju pozdravi možic In prelep razgled na Triglav. Greben se rahlo spušča in oži. Ponovno sva v kamnolomskl coni in temu primerna je previdnost pri napredovanju. Pogled na naslednji stolp ni preveč razveseljiv. Ponuja raztežaj malo zahtevnejšega plezanja. Se sreča, da imava tanjšo vrv in nekaj železja. Po ozki polici se zabarikadlrava v votlini pod previsom. Zaradi moralne opore zabijem klin in oklevajoče naskočim težave. Ker le ni tako hudo, sem kmalu nad problemi. Uroš ima manj težav, ker ima kot košarkar večje operativno področje za Iskanje primernih oprimkov. Priplezava na stolp. Ponovno možic. Greben je še bolj zožen in razdejan od strele. Prav po mačje se plazim preko zajetne skale, ki čaka le na primerno sapico, da jo pahne v globino. Uroš me že malo grdo gleda, ker ga vlačim po takem svetu. Potolažim ga, da naju za naslednjim stolpom čaka Bovška škrbina. No, do drugega stolpa je ozek, izpostavljen greben In nepoznan prehod na stolp. Tudi ta težava je premagana in že gledava v škrbini. Kamen se nama odvali s srca. Sele sedaj opaziva, da nama je Triglav pripravil pravo pravljično popoldne. Pogledi sežejo daleč v Dolomite in Visoke Ture. Severozahodnih je na grebenu prav rezek, zato brž v škrbino! Pospraviva opremo in po markirani poti po polžje leževa proti vrhu. Sva kar rahlo utrujena in žejna. Vse to premaga izjemen razgled. Na vrhu srečava dva mladeniča iz Ljubljane. Po Triglavu rajžata kar v teniskah. Iz vpisne knjige ugotovimo, da je vrh obiskalo tega dne preko 50 planincev. Neverjetna številka za januar! JUGO PENETENTES Treba bo v dolino. Na Planiki na dušek zvrneva skromno, vendar dragoceno konzervo piva. S pogledi švigava po najinem grebenu, ki je kljub očakovi bližini tako samoten, odmaknjen ljudskemu vrvežu. Po snežiščih, na katerih se zaradi izredno suhega zraka že tvorijo jugo-penetentesi, oddrsiva proti Konjskemu sedlu. Sedaj pa hitro naprej, da ne bova žrtvi noči! Na Konjščici se za trenutek ustavita pri Robertu. V stanu nama ponudi kačjo slino, tako da se komaj ustavita pri avtomobilu. Doma naju težko pričakujejo z riževo juho in drugimi dobrotami nekoliko poznega nedeljskega kosila. Otroka radovedno vlečeta na ušesa doživetja. Noge postajajo od celodnevne rajže vse bolj svinčene. Kljub utrujenosti pa se v podzavesti že prebujajo novi načrti. Opomba: Greben preko Riavca do Triglava sva 22. 1. 1989 preplezala Uroš Novak (KK Radovljica) in Lojze Budkovič (AO Bohinj). Težave v skoraj 7,5 km dolgem grebenu niso prehude (I—III), le previs smrdi po štirici. Ker je o turi znano bore malo podatkov o predhodnikih, lahko že bralci Planinskega vestnika razkrijejo kakšno skrivnost. PLANINSTVO — ALPINIZEM — PROSTO PLEZANJE MANEKENI TEHNIKE IN INDUSTRIJE? SEF KO KADRIĆ V reviji Staze, glasilu PD Energoinvest iz Sarajeva, je v lanski predzadnji številki izšel pričujoči prispevek. Zaradi pogledov, ki jih je avtor v njem razložil, se nam je zdel tako zanimiv, da ga v celoti pona-tlskujemo. Seveda ni nujno, da se uredništvo Planinskega vestnika z ugotovitvami strinja ali se kakorkoli drugače o prede-ljuje do njih; objavljamo ga preprosto kot mnenje nekega avtorja in (morebiti) nekega okolja. (Op. ur.) Komunikacijska povezanost, ekonomska, kulturna in svetâ kot celote, še nikoli nI tako močno vezala fjudi in narode drugega na drugega in tako hitro omogočala obtok idej, ideologij, usmeritev vrednot, na drugi strani pa ni bil človek Še nikoli v svoji zgodovini v položaju, da bi ga tako hitro dezinformirali, ga enostransko informirali ali mu vsilili usmeritve v nove vrednote, standarde In podobno. V tej zvezi niti alpinizem ne ostaja imun na stanje in gibanje v svetu. Zato Je alpinizem kakor tudi njegova ideologija, posebno še ideologija alpinistične morale, odsev splošnega svetovnega družbenega stanja. Značilnost svetovnih družbenih odnosov, v katerih imajo usmeritve v vrednote Zahoda zdaj pomembno, ponekod celo prevladujoče mesto, je konkurenca, neredko ne- usmiljena konkurenca, ki z najrazličnejšimi načini in metodami, tudi z javnim mnenjem, vključuje človeka kot individua vase. Tako postaja tudi alpinizem iz ljubezni do lepote gora in človeka ter iz duhâ dostojanstvenega tekmovanja s samim seboj alpinizem konkurence, prestiža (posameznikov, regij, narodov idr.). V alpinizem se je — enako kot v številne druge človekove dejavnosti — vmešat biznis, to je industrija potrošniške družbe, kjer v glavnem zelo drago prodaja svoje izdelke. Alpinizmu Je bil vsiljen duh tehnične popolnosti; težnjo, ki jo človek namerava uresničiti v materialu, prenaša tudi v sebe samega — težnjo, s katero želi preskočiti zgornjo mejo svoje pameti in telesa. Da bi bili alpinisti glede tega uspešni v steni, se vse pogosteje in vse bolj poslužujejo tehničnih pripomočkov. Zdaj ni tehnično nerešijivih problemov v steni, kar pomeni, da je plezalec prebil zgornjo mejo nemogočega, vendar z dehumanizacijo na širšem področju kot posledico. Zato je Walter Bonatti dejal: »Z uporabo ekspanzij-skega klina (...) občutek nepredvidenega skoraj izgine, s tem pa tudi izziv alpinizma samega kot tudi pomena besede .nemogoče' (...) Duh alpinizma je ubit. Postaja edinole še grobost in surovost in ni nobenega razloga, da bi še naprej obstajal.« Od življenjskega pravila »Izkušnja in vložen trud prineseta uspeh« prihajamo do tehnicističnega pravila »Boljša in popolnejša oprema pomeni večji uspeh«. Ce k temu dodamo še to, da pomeni dobra oprema denar, odkrijemo bistvo zakulisne igre, ki se vrti okoli alpinizma zunaj samih alpinistov in ki jo sprejemajo, pri čemer pogosto tega niti ne dojamejo, ali pa igra sprejemajo preprosto zato, ker tudi sami želijo senzacije in posredne lastne potrditve. S tem postane alpinist maneken v rokah industrije, plačilno sredstvo senzacije in prestiža, posreden industrijski izdelek, porabnik in vir informacij (vseobsegajočega informativnega stroja, industrijskega, športnega idr.). Glede na to, da je alpinizem kot vrhunska oblika planinstva v tem primeru omejen na plezanje, kjer so iz že omenjenih razlogov možne kategorizacije, omejevanje rezultatov na merljive časovne enote, dolžine, teže Itd., kar je mehanicizem, ki ga ni mogoče vključiti v bistvo alpinizma, je pa po meri porabniške družbe, naj se vrnem k izvoru imena »alpinizem«, »planinstvo« in »plezanje«. Alpinizem kot gibanje novejšega časa se je rodil v velikih bojih za novo družbeno ureditev v Evropi (18. stoletje), in sicer v službi raziskovanja narave. Sam pčjem priča o tem, da je to dejavnost, ki ima svoj objekt, s katerim se ukvarja, v gorah, in še natančneje, v Alpah kot gorskem masivu, z vrsto tehničnih težav, kl fih je treba premagati in spoznati, od strmih pobočij, pokritih z gostim rastlinjem, do strmih kamnitih prepadov, strmih zasneženih pobočij in ledenikov idr. Vse to zahteva od alpinista izredno psihično In fizično pripravljenost, znanje plezalne tehnike v kopni skali in ledu, znanje o nevarnostih v gorah, o gorah nasploh, izjemen občutek za orientacijo. Da bi se hitreje premikali ali da bi se izognili nevarnostim in zaradi reševanja morajo alpinisti obvladati smučarsko tehniko, transport Itd.; zaradi natančnejšega seznanjanja planinske javnosti in javnosti nasploh in da bi izpopolnili znanstvena, umetniška in drugačna spoznanja, morajo poznati tehniko zapisovanja motivov, okolja in ostalèga bodisi z risanjem, bodisi s fotografsko in filmsko tehniko ter z drugačnimi metodami itd. Ta in takšna celovitost je alpinizem, ki ni merljiv s standardnimi merili in enotami časa, dolžine, teže itd. (Takšna dejavnost v Andih se imenuje andizem.) Planinstvo kot športnorekreativna človekova dejavnost ima za objekt, s katerim se ukvarja, goro, planino. Gore so v geografskem smislu vzpetine, dvignjena območja z nadmorsko višino nad 500 metrov, iz česar lahko opredelimo planinstvo, ki je človekova dejavnost v gorskem okolju iz športnorekreativnih pobud. Katere in kakšne dejavnosti so to, je popolnoma stvar individualnih privrženosti, možnosti In interesov. Športno plezanje ni nič drugega kot proizvod porabniške družbe, ki jo je mogoče meriti s standardnimi enotami, za objekt pa lahko služi (vendar to ni nujno) gora. Zaradi tega beremo senzacionalne članke o plezanju po nebotičnikih, stolpih, piramidah itd. To in takšno plezanje je prej predmet socioloških proučevanj, natančneje, urbane sociologije, ki se ukvarja z odtujevanjem človeka v urbanem okolju in stremljenji k temu, da bi ovrednotilo lastne kakovosti v slogu omenjenega prestiža, senzacije, nenavadnosti itd. Žal želijo kar pogosto poistovetiti pojma plezanje in alpinizem, kar v praktičnem smislu pomeni njegovo zoževanje do vulgarlzacije, zo-ževanje zornega kota do tiste ravni, ko človek vidi samo steno, in še več, samo del te stene. V teh in tako omejenih pogledih na alpinizem želijo nekateri vsiliti veljavni standard kategorizacije — delitev alpinistov na kategorije, težavnosti na ocene, čas plezanja pa na sekunde, s Čimer niso upoštevane popolnoma individualne alpinistove posebnosti (spolne, starostne, telesne, duševne, gmotne idr.). Pri sprejemanju alpinizma, pri iskanju njegovega pravega mesta v naši družbi ne smemo zanemariti osnovnih vrednot socializma kot sistema in samoupravljanja kot njegove oblike, ustrezne našemu družbenemu življenju, ogromne doze humani- té a neken industrijske porabniške druibe? zaci je, očlovečenja človekove dejavnosti; delovanja, s katerim se človek ukvarja, da bi v dolgi vrsti preizkušenj, situacij, v stiskah z zunanjo naravo občutit in razvil svoj notranji svet, razvil vsestransko, zdravo socialistično osebnost, ne pa da bi človek tem dejavnostim siužil in jim bil suženj, Alpinizem mora pri nas povezovati smeri svojega razvoja z razvojem socialističnega humanizma nasploh, prilagojenega našemu družbenemu življenju, pri čemer mora gojiti njegove usmeritve v vrednote ter se lotevati najrazličnejših ukrepov in aktivnosti za konkretno zaščito pred njegovo dehumanizacijo. (Steze) OBETA SE NAM SE ENA NOVA TRANSVERZALA: GEODETSKA PLANINSKA POT Slovenski geodeti pripravljajo slovensko geodetsko planinsko pot, ki naj ne bi peljala od vrha do vrha, ampak naj bi povezovala obiske vseh tistih vrhov, ki so v visokogorju, sredogorju in gričevnatem svetu in na katerih so točke slovenske trigonometrične mreže prvega reda. V Sloveniji je 35 točk trigonometrične mreže prvega reda, ki so enakomerno razporejene po celotni površini republike. To so Kanin, Mangrt, Golica, Košuta, Grin-tovec, Uršlja gora. Velika Kopa, Zigertov vrh, Lokavec, Kemenek, Lendavske gorice, Jeruzalem, Zavrh (Grmada), Donačka gora, Javornik, Mrzlica, Vivodnik, Rašica, Blegoš, Rodica, Korada, Kremenjak, Mrzo-vec, Nanos, Krim, Kucelj, Orljek, Zglav-nica. Gorjanci, Debeli vrh, Cerk, Sv, Ana, Snežnik, Slavnik in Malija. Najvišja točka je Mangrt (2679 m), najnižja Kremenjak (236 m). Vrsta vrhov, na katerih so trigonometrične točke prvega reda, je cilj planinskih obiskov in so vkijučeni v različne planinske poti. Na Slovenski planinski poti je sedem vrhov, na razširjeni slovenski planinski poti pa še pet. Kot so lahko geodeti grobo preverili, je dostop na 21 vrhov označen In opisan v glavnih planinskih vodnikih. V krajše lokaine planinske poti so vključeni še drugi vrhovi; tako so poti nanje označene in verjetno tudi opisane. Prav malo vrhov s te bodoče poti je manj obiskanih, zato bo potrebno preveriti dostope, jih označiti in primerno opisati. Dostop do dveh vrhov (Krim, Cerk) je vprašljiv, ker sta pod vojaškim režimom. Kot je napisal v prvi informaciji o tej bodoči poti inženir geodezije Gojmir Mlakar iz Celja, bo treba marsikaj storiti, preden bodo lahko nanjo stopili prvi pohodnikl. Predvsem bo treba imenovati delovno skupino, ki naj bi opravila vse priprave za vzpostavitev te poti; skupino naj bi imenovala Zveza geodetov Slovenije. Potem bi bilo treba po njegovem mnenju vzpostaviti stike s Planinsko zvezo Slovenije, ki naj bi sodelovala v akciji. Zatem naj bi podrobneje proučili vrhove, na katerih so trigonometrične točke prvega reda, kar zadeva dostopnost, potrebe po ureditvi in označitvi dostopnih poti. Nadalje bi bito treba pripraviti primeren vodnik; v njegovem uvodnem deiu bi na poljuden, tudi negeodetom razumljiv način opisali bistvo in pomen triangulacije, način določitve in lego koordinat, še posebej pa značilnosti trigonometrične mreže prvega reda; k splošnemu delu bi sodila tudi primerna karta trigonometrične mreže, iz katere naj bi bile razvidne opazovane smeri na sosednje trigonometrične točke prvega reda; v podrobnejšem delu vodnika bi bil opis vsakega vrha s trigonometrično točko prvega reda: na levi strani topografija (izrez iz karte 1 :10 000), številka točke, njena lega {geografske koordinate) in nadmorska višina, na desni pa prostor za žig, ki dokazuje obisk; v vodniku naj bi bil opisan tudi dostop do točke. Hkrati bi morali pobudniki za to pot preveriti dostope do vrhov, ki niso vključeni v planinske poti, jih urediti in označiti. Prt tem bi lahko sodelovali predstavniki pristojne geodetske uprave. Naposled bi morali izdelati celostno podobo akcije, se pravi zunanji videz oznake, markacije, način označitve smeri, videz vodnika ipd. Kot je predvideno, naj bi akcijo uresničili že do letošnje jeseni, ko bi pot odprli z obiskom najvišje trigonometrične točke na Mangrtu. Smrt na Everestu Francoski radijski In televizijski novinar In alpinist Michèle Fermentier je konec lanskega leta podlegel svoji alpinistićnI strasti na Everestu, in sicer1 na viSinl približno osem tisoč metrov. Bil je udeleženec odprave Esprit d'Equipe, naslednice Quota 01-tomlla, ki je bila namenjena na najviijo goro sveta. Ko je na visini osem tisoč metrov divjala nevihta, ao se z gore vrnili vsi razen njega, prepričan je bil, da bo orkan kmalu minil all da se bo vreme vsaj nekoliko umirilo, ta napačna presoja pa je bila zanj usodna. Orkan je namreč divjal po gori kar nekaj dni, tako dolgega bivanja v divjini pa nI preživel. Morda se je nekoliko zaneSal na svojo srečo, ki |o je do takrat ie imel v gorah: podobno neurje Je namreč dve leti prej že preživel na K-2, ko se Je vračal z vrha ob nenadnem poslabšanju vremena ter se po zares Čudežnem naključju vrnil iz ledenega pekla z gore. Tokrat mu usoda ni bila tako mila. ROMANTIČNA STEZA OD IZVIRA SOČE DO BOVCA SOŠKA PEŠPOT ZA DRUŽINSKE POHODE JANEZ BIZJAK Ideja o pešpoti po dolini Trente se je rodila v začetku osemdesetih let. Če se prav spomnim, je bi! takratni predsednik PZS Tomaž Banovec med prvimi, ki so bili prepričani, da bi bil že čas, da bi planinskim pohodnikom uredili pot, k! bi jih vodila od izvira Soče do Bovca po najlepših predelih Trente, predvsem pa stran od cestnega prometa. Ko smo pri Triglavskem narodnem parku leta 1984 začeli sestavljati srednjeročne In dolgoročne razvojne plane, smo vanje vnesli tudi ureditev soške poti. Toda prehod od besed k dejanjem je zahteval tri leta. Poznavalce in ljubitelje Trente ter tiste gornike, ki v Julijce zahajajo s soške strani, ni potrebno posebej prepričevati o prednostih pešpoti skozi Trento. V miru in odmaknjeno od ceste občudovati naravno bogastvo soške doline ter izjemne gorske panorame, ki se za vsakim vogalom odkrivajo popotniku, je povsem nekaj drugega kot enako početje v dosedanjih razmerah, ki so pogojevale le hojo po vedno bolj promeini cesti. RAZŠIRITEV STARIH STEZ Kot v vsaki dolini tudi v Trenti ni cesta edina pot. Vzporedno s cesto vodi nekaj stezâ, ki so večidel zaraščene, opuščene in na nekaterih krajih komaj spoznavne. Ureditev pešpoti skozi Trento torej ne pomeni gradnje nove poti, ampak razširitev obstoječih stezâ in čiščenje njihove okolice; kjer pa steze niso povezne, bo potrebno nadelati nove kratke povezovalne odseke. Pešpot je urejena, ko je tudi opremljena s počivališči, razgledišči in primernimi oznakami. K opremi pešpoti sodijo klopi, mize, koši za smeti, smerne lable in markacije, oznake naravnih in kulturnih posebnosti, mimo katerih vodi pot, urejeni dostopi k tem znamenitostim, Informacijske table o gozdni vegetaciji, o značilnem rastlinstvu In živalstvu ob poti, o vodah in geologiji, opozorila za ekološko ozaveščanje idr. Veliko dela in veliko denarja torej. Pešpoti drugod po svetu so obenem tudi učne in vzgojne poti, namenjene rekreaciji in izobraževanju hkrati. Soško pot ureja Triglavski narodni park. Veliko je pomagala krajevna skupnost Trenta-Soča, predvsem pri Iskanju soglasij lastnikov posameznih parcel, čez katere pelje pešpot. Vedeti moramo, da nI vsak lastnik vesel, Če čez njegovo zemljo hodijo popotniki. Pomoč je obljubilo tudi turistično društvo Trenta, ustanovljeno konec lanskega leta. Izhodišče za urejanje in trasiranje soške poti je vsebinsko zahtevno; popeljati po-hodnike od izvira Soče v Zapodnem po vsej Trenti navzdol, mimo vseh naravnih znamenitosti in kulturnih ali zgodovinskih spomenikov, odmaknjeno od ceste in čez krajinsko najbolj atraktivne predele soške doline. Nemogoče je celotno pot urediti Markacija na Soški poti: lipov list naenkrat. Ker bo, kadar bo končana, dolga skoraj 22 km, je urejanje razdeljeno po odsekih, trajalo pa bo nekaj let. Na začetku in na koncu vsakega odseka bo postavljena informacijska tabla s skico in opisom tega odseka. KAKO JE V PARKU V HESSNU?__ Leta 1988 je bil urejen in delno opremljen prvi odsek soške poti od Izvira Soče (oznaka 1) do Markovega mostu (oznaka 2) pod naseljem Na Logu. Na tem odseku še manjkajo markacije; od tistih, ki so bile pritrjene, so jih nekaj že pobrali obiskovalci »za spomin«. Posebnost teh markacij vidi vsak že na prvi pogled: majhne bele kvadratne ploščice z zelenim lipovim listom. Zakaj lipov list in ne vsem znana planinska markacija? Ker soška pot ne bo planinska, ampak tudi vzgojna in učna pot, so potrebne drugačne oznake. Pri opremljanju poti smo uporabili Izkušnje krajinskega parka Hochtaunus iz nemške zvezne dežele Hessen. Oba parka, Hochtaunus In Triglavski narodni park, tesno sodelujeta na področju urejanja prostora in pri Izmenjavi izkušenj iz ekološke problematike. Listino o sodelovanju in pobratenju sta parka podpisala Junija 1968 v Trenti na isti dan, ko je bil slovesno odprt prvi odsek soške poti. V parku Hochtaunus pešpoti niso označene z enotnimi markacijami ali ločeno po Številkah, ampak ima vsaka pešpot svojo oznako: največ je živalskih simbolov, nekaj pa je rastlinskih znakov. Njihove izkušnje dokazujejo, da so takšne markacije zelo razumljive za orientacijo In spomin pri pohodniklh, zato smo pri soški poti poskusili s podobnim. Ena od njihovih najdaljših pešpoti ima oznake z zelenim lipovim listom. Ker nam je taka markacija domača, smo jo uporabili na soški poti. Vse potrebne tablice z lipovim listom za soško pot so Izdelali in podarili v parku Hochtaunus. Lipa In lipov list nista le identifikacijska simbola za Slovenijo, ampak imata podoben pomen tudi v deželi Hessen. Ob cestah na tamkajšnjem podeželju so dolgi In dišeči lipovi gaji, tipična hesenška kmetija pa ima na dvorišču vodnjak in košato lipo. Lipa iz dežele Hessen raste tudi ob soški poti. Visoko drevo so pripeljali Iz Nemčije in ga posadili na dan podpisa listine o sodelovanju. Ta lipa stoji na počivališču soške poti nasproti kampa Bolčina v Zgornji Trenti. PRVI ODSEK POTI Se kratek opis prvega odseka soške poti. Pot se začne (v obratni smeri pa konča) na parkirišču ob cesti nekaj minut pod Kočo pri izviru Soče. Vstop na pešpot je označen z veliko informacijsko tablo. Pot je speljana skozi gozd po levem bregu Soče do značilne trentarske hiše na cestnem križišču Trenta—Vršič—Izvir Soče, Tu je treba stopiti nazaj na cesto in iti po njej do ovinka pred Kugyjevim spomenikom (možnosti za stezo ob cesti zaenkrat še ni). Nato stopimo mimo spomenika do Petrove domačije; to je nedvomno najpogosteje fotografirana tipična trentarska hiša, eden od zadnjih In najdragocenejših spomenikov nepokvarjene trentarske arhitekture. Od Petrove hiše gremo navzdol po široki poti v Mlinarico. Pred brvjo čez Sočo naj nihče ne pozabi zaviti v sotesko Mlinarice {naravna znamenitost), kar je le 7 minut hoje. Nato se vrnemo čez brv in po cesti pod Pretnarjevo domačijo (p. d. Furlan) do cestnega mostu Čez Sočo. Soška pot zavije pred mostom desno na desni breg Soče In je speljana ob strugi navzdol, umaknjeno od cestnega prometa. Za obisk botaničnega vrta Juliana je treba nasproti trentarske cerkvice spet čez brv na cesto in v Juliano. Zato bo soška pot dobila na tem odseku vzporedno varianto po gozdni stezi nad cesto od Juliane navzdol čez Mali Vršič do naselja Na Logu. Zaenkrat se je mogoče cesti izogniti le po desnem bregu Soče. — S steze se popotnikom odpirajo čudoviti pogledi na divji gorski svet okrog Trente in nad njo. S počivališča pri lipi je mogoče priti čez brv v avtokamp Bolčina. Od lipe navzdol je pot speljana po manj znanem delu Trente (še vedno desni breg Soče), zato pa izjemno slikovitem zaradi nenavadnih razgledov. Prvi odsek soške poti se konča pri velikem mostu čez Sočo; imenuje se Markov most. S tega mostu ali pa nekoliko višje čez brv (Pretnarjeva brv) boste v nekaj minutah prišli po cesti do največjega trentarskega naselja Na Logu. Tam je avtobusna postaja, privatna trgovina, trentarski muzej, poleti pa je odprto gostišče Orel. BODITE PRIZANESLJIVI! Drugi odsek soške poti bo urejen od Markovega mostu navzdol po levi strani Soče do odcepa za Vrsnik, To delo nas čaka v letu 1989, Soška pot je že zdaj zelo primerna za družinske pohode. Kdor bo hodil po njej, bo našel precej nedodelanih malenkosti; večkrat bo zaman iskal markacijo, ker jo je kdo pred njim »vzel za spomin«. Veliko dela in časa bo potrebno, da bo soška pot opremljena in urejena, kot je treba. Zato bodite na začetnih odsekih prizanesljivi pohodnlki. Ne kritizirajte, ampak uživajte — in pomagajte. HELENA GIACOMELLI Vsako pomlad Vsafco pomlad ko grem spet po teh svojih poteh Ko jeziki snega Še oblizufejo otoke razprtega teioha dišijo poti čisto drugače. Ker je sneg popil ves nemir tisočerih nog. TREKING PO NEPALSKIH POTEH ČISTO PRAVA TURISTIČNA ODPRAVA TOMAŽ RAVNIHAR HimalajiO smo si vedno predstavljali kot nekaj silno visokega. Da ni povsod taka, ugotovimo na začetku svoje poti — tre-kinga okoli Anapurn. Hodimo na komaj štinisto metrih nadmorske višine. Po zeleni široki dolini teče reka Marsiandi in njeni pritoki zalivajo neskončna terasasta riževa polja, prav tako pa tudi našo pot. V silni vročini in vlagi iščemo prehode prek vodâ. Po nekaj dneh hoje se dvignemo komaj za nekaj sto metrov. O toliko opevanih himalajskih gorah ni niti sledu. Kar razočarani smo. Popoldanska oblačnost in rahel večerni dež še povečujeta vlago. Neki večer končno le opazimo vrh gore med oblaki. Malo nam odleže: končno gore. Zadnji sončni žarki osvetljujejo v daljavi belo goro. Ma-naslu (8156 m), nam pove naš sirdar. Že teden dni smo od »doma« — Katman-duja. Naš sopotnik, poleg mene edini moškega spola v skupini sedmih Slovencev, ima že več dni velike težave z žulji. Ne more več naprej. Izčrpali smo že vse naše znanje o zdravljenju žuljev, vendar brez uspeha. Noga je zatečena in kaže na zastrupitev. Vsi smo zaskrbljeni. Ena od naših deklet prinese vest, da je v sosednjem taboru zdravnik in da se bo oglasil po večerji. Kar oddahnemo si: to bo rešitev za nas in zanj. Kmalu prideta dva Avstralca — starejši in mlajši in se lotita dela . pregledata nogo, pohvalita našo dosedanjo nego, se posvetujeja med seboj, nakar data napotke za nadaljnje zdravljenje in nekaj zdravil. Na koncu svetujeta bolniku mirovanje in po nekaj dneh počitka vrnitev v Katmandu. Nekaj dni hodä dalje ponovno srečamo v neki vasi mladega Avstralca, ki je pred dnevi zdravil našega tovariša. Povabi nas v svoj tabor. Med pogovorom pravi, da pol leta dela v Avstraliji, pol leta pa hodi po svetu in predvsem vodi trekinge po Himalaji. Vprašam ga, kaj je po poklicu. Zasmeje se in pove, da je mehanik za popravila hidravlike gradbenih strojev. Le kaj bo z našim fantom, ko mu je nogo zdravil mehanik? Važno je, da misli, da ga je zdravi! pravi zdravnik, se tolažimo. II. Pokrajina se spreminja. Riža ni več. Dolina postaja vse ožja. Globoko pod nami se peni reka. Hodimo po ozki stezi, ponekod vsekani v strmo steno. Vegetacija se spreminja iz dneva v dan. Vse višje in višje gremo. Kmalu bomo na sedlu Thorung 218 in 5400 metrov visoko. Tu je, žal, najvišja točka našega pohoda — za nekatere tudi na srečo, kot se je pokazalo kasneje. Pravijo, da gre okoli 26 000 pohodnikov letno okoli Anapurn. Le malo jih srečujemo. Pot je dolga več sto kilometrov in ljudje se razgubijo na takih razdaljah. Koliko pohodnikov se potepa po vsej nepalski Himalaji, pa vedo samo na policijskem uradu v Katmanduju — ali pa še tam ne. Vsak pohodnik mora imeti tako kot člani ekspedicij posebno dovoljenje — permit. Ta dokument moramo občasno potrditi na policijskih postajah določenih pokrajin. Čemu služi ta kontrola, ne vemo. Bolj potreben bi bil na takih točkah zdravnik (ali vsaj spodoben prenočitveni objekt), tako pa smo tudi teden dni hodâ oddaljeni od najbližjega kraja in zdravnika. Tako je tu seveda najbolje biti zdrav. Na eni od takih policijskih postaj opazimo pomoto v permitu ene od deklet: namesto imena so ji napisali rojstni kraj, tako da se je pisala MISS STAR) TRG TREBNJE, kar pa ni motilo ne nas, ne nje, najmanj pa zdolgočasene policijske uslužbence. Mi ne razumemo njih, oni ne nas — pa se kljub temu najbolje razumemo, III. V neki vasi v gorah obiščemo budistično svetišče. Težko najdemo njegovega upravitelja — lamo. Oblečen je v delovno kmečko obleko, enako kot vsi drugi prebivalci vasi, ki tu redijo jake. Verjetno smo lamo zmotili pri kmečkem opravilu, toda na obrazu mu ni videti, da bi bii nejevoljen zaradi našega obiska. Z veseljem nam pokaže svetišče. Tu se vidi stoletna patina časa. Na stenah je stotine kipcev Bude in starih molitev, napisanih na rižev papir. Rahla svetloba izpod stropa slabo osvetljuje prostor, v njem velik oltar, bobne, zastave, sveče. V temnih kotih je polno lesenih kipcev bogov in boginj, obloženih s prst debelim prahom, ki skrivnostno režeče strmijo v nas in mi s strahom vanje. Lama moli pred oltarjem, nato stopi do velikega bobna. Svetišče se strese in mi z njim. Po nekaj udarcih po bobnu se vrne in prižge svečo na oltarju. Tleče dišave, grozeči pogledi bogov, temačnost, odmev bobna — vse je grozljivo, kakor da se dogaja na kakšnem drugem planetu. Naenkrat opazim, da so rože na oltarju v pločevinkah z velikimi napisi v angleščini o njihovi nekdanji vsebini. Konec je transa. Premišljujem, kje že vse puščamo tujci sledove, ko jo maham iz templja za hitrimi dekleti. IV. Po nadmorski višini smo malo pod streho Evrope — Mont Blancom. Večina od nas ne občuti tegob višine, ker smo dobro aklimatizirani, Danes se pripravljamo na nočni pohod čez 5416 metrov visoko sedlo Thorung. Pred dvema dnevoma nas je še močil dež, tu gori je snežilo, toda lepo vreme zadnjih dni je sneg pobralo. Kako je na sedlu, točno ne ve nihče. Upamo, da ni veliko snega. Proti večeru stotine ovc, koz in nekaj konj pridirja do kamnite kolibe, v kateri bivakiramo. Živali so prišle prek sedla, kar je za nas dober znak. Ob treh zjutraj zapustimo mrzel in umazan kamnit bivak. Po dobri uri hoje pridemo do resne ovire: močan hudournik ledeno mrzle vode drvi čez pot v dolino. Svetloba luči nosačev in sirdarja bega po vodi, ko iščejo najboljšo možnost za prehod. Ni je. Preostane samo zakoračiti v vodo in na drugo stran. V samih supergah nosači zabredejo v vodo. Kako jih zebe, si lahko mislimo. Dolgo časa mečejo v vodo velike skale, po katerih potem mi s težavo prečimo na drugo stran. Drugi dan je zmanjkalo aspirinov. Povpraševanje je bilo preveliko. Prvi sončni Žarki obarvajo bele gore na obeh straneh naše poti. Sedla še ni nikjer. Počasi hodimo. Ena od deklet ima težave z višino. Tolažimo jo, da bo kmalu bolje, samo da pridemo na drugo stran. Hodi kot v sanjah vsa bleda in izmučena. Toda treba je naprej. Ko je sonce že dokaj visoko, pridemo do ravnice, po kateri še dolgo hodimo. Končno velike piramide zloženega kamenja z molilnimi zastavicami označujejo vrh sedla. Pot se prevesi navzdol. Levo in desno od nas so sami prelepi vrhovi, šestinpolti-sočakl, lepo zaliti v sneg in led. Sirdar pravi, da je do bližnjega vrha štiri do pet ur. Sonce je že prejšnji dan pobralo sneg na sedlu, zato lahko hitro napredujemo navzdol. Od kitajske meje oziroma Tibata smo oddaljeni samo kakšen dan hoda. Dolina, v katero se spuščamo, >je brez življenja. Opaziti je le malo lišajev: sâmo skalovje in pesek. Struge hudournikov so suhe. Kakšno nasprotje dosedanje poti! Takoj se spomnimo na jabolka, ki so na drugi strani rasla v višini našega Triglava. V daljavi zagledamo velike bele gore: 8167 metrov visoki Daulagiri in 7061 metrov visoki Nilgiri kot predstraža 8091 metrov visoke Anapurne I. Ni videti tako visoko, seveda ko jih gledamo s 5000 metrov visokega »balkona,« pa Še nekaj dni hoda so daleč. Kasneje, ko smo prišli bližje pod gore, so nam pokazale svojo lepoto in velikost, kajti pogled z višine 2000 metrov navzgor na višino 8000 metrov pokaže prave razsežnosti. Spustimo se do reke Gandaki In v mesto Jomosom. Začutimo civilizacijo: urejene hiše, gostilnice, vojaški objekti, letališče. Veter neusmiljeno piha po dolini reke navzgor. Letala letijo samo zjutraj, ko je mirno ozračje, mi pa hodimo (kot skoraj vedno) ves dan, občasno s hrbti obrnjenimi naprej zaradi prahu in vetra in si utiramo pot po dolini navzdol, V. Naši nepalski spremljevalci so vsak dan živahnejši. Bliža se konec sedemnajst-dnevne poti z nami. Kmalu bo izplačilni dan, nato morda kakšen dan počitka, potem pa jih čaka nova pot z novo skupino. Tako je v sezoni pohodništva. Kljub velikim naporom so vedno dobre volje, nasmejani in urnih nog. Hoditi morajo kot mi, včasih še hitreje, poleg tega pa nositi svojo In našo prtljago, kuhati trikrat na dan, postavljati šotore itd. Ko zapustimo reko Gandaki, se povzpne-mo na 2840 metrov visoko sedlo v vasici Goropani in zjutraj na 3193 metrov visoko razgledno točko. Od tu so gore najlepše. Beli vrhovi kipijo v nebo. Vrhovi Anapurn in Daulagirija se šele proti koncu naše poti pokažejo v vsem sijaju. Naš trud je poplačan. Kar boljše volje smo ob teh razgledih, ki se spreminjajo iz ure v uro in iz dneva v dan. Vsak dan je bolj vroče in vsak dan večja je vlaga v zraku. Del poti prehodimo čez pragozd, nato nas kamnita stopničasta pot vodi navzdol. Ni in ni je konec. Po dveh dneh hoje se v dolini pod nami v megli prikaže vodna gladina. Jezero pri mestu Pokara pomeni konec stopnic, konec naše poti. Počutimo se, kot da smo že doma. Jezero, ki je približno še enkrat večje od našega Bohinjskega, je obdano z močvirjem, v katerem so vodni kanali. Sirdar zavije k vodi — in za ločjem so skriti čolni. Vožnja s čolni je odličen zaključek naše poti. Na obali nas na velikem prostoru za kampiranje sredi travnika čaka presenečenje. Naš »žuijček« z ženo sedi na travi z obvezano nogo in nas pozdravlja. Ne moremo verjeti svojim očem. V kratkih stavkih nam pove svojo zgodbo. Po našem odhodu se mu je stanje noge zelo poslabšalo. Po naključju je bil v tistem kraju pravi zdravnik, ki mu je dal dvanajst injekcij antibiotikov in ga tako rešil. Ko se mu je stanje izboljšalo, je z velikimi težavami prišel sem, nam naproti. Po vsem tem nam dokončno odleže. Srečen konec pustolovščine skupaj zalijemo z rakšijem — domačim blagim nepalskim žganjem in pojémo veliko jezersko ribo. Petje in bobnanje naših domačinov naznanja po večerji, da se bo proslavljanje nadaljevalo. In res se je: plesali smo, peli in pili pivo Še pozno v noč. Kako smo peli slovenske narodne pesmi, naj raje ne povem, domačini pa so vendarle ploskali. 219 ©dm@w KLASIČNO IN ŠPORTNO PLEZANJE Glede na gospodarske in ekonomske stiske, kakršnim smo priča, menim, da bo treba nekako reorganizirati uporabo planinskega dinarja, ki prihaja kot prihodek od »planinskega čaja«, prav tako pa tudi prihodke, ki jih pridobimo od planinstva. Iz omenjenih prihodkov ne moremo več financirati programov, ki nimajo nič skupnega z goro, ki se od planinstva popolnoma oddaljujejo in obstaja zelo majhna verjetnost, da bi se vloženi dinar vrnil nazaj na goro. Pri tem misiim na tako imenovano športno plezanje, ki ima vse večji vpliv in se ne širi samo v kakovost, ampak tudi po vrednostih, porabi in zahtevah. Športno plezanje namreč postaja »arenski šport«: seli se v predele pod goro, v soteske, kanjone, morske pečine, telovadnice. Gore 'in oste-nja ti plezalci zapuščajo In jih spet prepuščajo »starim tradicionalizmom in srčne-žem«. Ne vidim torej v tem planinskih motivov, ki bi jih bilo treba financirati; nobenih planinskih motivov ne vidim v pospeševanju športnega plezanja in ga ne morem upravičevati, razen če ne gre pri tem za trening alpinistov — plezalcev pred plezalnimi vzponi v domačih 4n tujih gorah. V razvojnih fazah bi bile nujne organizacijske spremembe. Vendar se bo moralo športno plezanje osamosvojiti, kot so bile v polpreteklosti nekatere reorganizacije, ko se :je, na pnimer, odcepilo od planinske organizacije smučarstvo in se osamosvojilo, kot se je osamosvojilo jamarstvo, v planinski organizaciji pa je ostalo te še turno smučanje. V planinsko organizacijo nismo vključi'li niti zmajarjev ali jadralnih Ovce na olimpijskih progah Planinci In drugI obiskovalci Ig ma na In Bje-laSnlce, pa tudi Jahorlne, ki poleti prihajajo na Izlete v te hribe, lahko vidijo več tropov ovac, čred konj In govedi, ki se pasejo po zatravljenih olimpijskih smučarskih progah. Ko so urejene proge posejali a travo, niso izgubile nobenega od svojih prejänjlh čarov, prav tako pa niso tamkaj änj I gorja nI utrpeli nobene ikode. Vendar lahko pozoren obiskovalec opazi, da obstaja vsa) ena pomanjkljivost. Ovce se namreč nerade pasejo po pose]eni nangleSkl« travi. Prav hitro gredo prek leh travnikov In pohitijo na avtohtono planinsko paSc. padalcev, čeprav bi biil zaradi uporabe planinskih poligonov bližji planinski organizaciji, če ne zaradi drugega že zaradi usklajevanja varnosti, reda in varstva okolja. Podobno bi se lahko vprašali tudi pri tako imenovani kategorizaciji, kajti ZTKO sredstev s tega naslova ne obravnava ločeno, ko gre za vrhunski športni status: klasični alpinizem in športno plezanje sta na istem imenovalcu. Pri tem pa je treba verjetno poudariti, da je veliko laže priti do kategorizacije in ranga v športnem plezanju kot v klasičnem stenskem plezanju. Seveda ob tem nočem omalovaževati športnega plezanja, ampak se želim le bojevati za namensko uporabo planinskega dinarja in za pospeševanje dejavnosti na gori, to je za tiste, ki žive z goro in za goro. Osebno želim čimveč razvoja, dosežkov in prodora športnega plezanja v mednarodno areno. Franc Ekar, Kranj ZGREŠEN VTIS V 3. (marčevi) številki letošnjega leta je v Intervjuju, ki ga je vodil Tadej Golob z Vikijem Grošljem, na strani 100 v vprašanju tov. Goloba navedeno tudi naslednje: »Akademik Janez Milöinski je že pred leti napisal, da spada alpinizem med Športe, v katerih se Izraža latentna siticidal-nost.M Ta ugotovitev, katero potem tov, Grošelj po svoje komentira, pa ne drži. Moj brat Janez, upokojeni univerzitetni profesor sodne medicine In mnogim starejšim alpinistom gotovo znan kot dolgoletni član Gorske reševalne službe ter predavatelj na raznih seminarjih za strokovno izpopolnjevanje članov GRS, se s tem problemom nikoli ni ukvarjal. Polemiko, ki se v članku omenja, je sprožil moj sestavek «Vrhunski alpinizem kot oblika 'Indirektnega samodestruktivnega vedenja, primer Klementa Juga«, objavljen že 1981. leta v Zdravstvenem vestniku in nato ponatisnjen še v Alpinističnih razgledih. Zanimivo je, da se je polemika oživila prav šele po premieri Jančarjeve drame »Klementov padec«, ki ima za snov osebno tragedijo dr. Klementa Juga. Omenjeni svoj članek sem napisal v sklopu raziskovanj visoke samomorilnosti v Sloveniji in spodbujen od tujih študij o tem, kako se pri vseh nas ljudeh nered-koma pojavljajo in se na nenavadne načine uveljavljajo mimo našega zavestnega hotenja težnje, ki nam skrajšujejo življenje. Življenjska zgodovina dr. Klementa Juga in njen tragični iztek sta se mi videla v tem pogledu izjemno poučna. Res pa rte vem, kako naj danes popravim zgrešen vtis, da želi tisti članek razvrednotiti zasluge dr. Kiementa Juga za naše planinstvo oziroma alpinizem (ali aipini-stiko — po dr. Škerlaku) ali ga kol osebnost dezavuirati. Ko sem prebiral njegove spise in potem še njegovo korespondenco, resda nisem mogel sprejeti nekaterih njegovih Ideoloških stališč in je kot mit zame mogoče nekoliko zbledel, zato pa se mi je kot človek, spominjajoč nas na notranje konflikte, katerih nihče od nas ni prost, toliko bolj približal. Se manj sem pa Imel namen omajati pri nas tako zasidrano spoštovanje do planinstva iin alpinizma nasploh in bom tudi poslej kot vseskozi z zanimanjem in ponosom sledil uspehom naših alpinistov. Sam sem bil vnet, čeprav v podvigih relativno skromen planinec in si dovolim sedaj na starost kdaj posanjariti, kako bi temu področju udejstvovanja moral v svojih prihodnjih življenjih (?) posvetiti več časa. Upam, da bo tisti,'ki si bo vzel potrpljenje In brez predsodkov prebral moj članek, našel v njem le potrditev zgornjih pripomb. Pro!, dr. Lov MLlčlnskl HUDIČKOV BORŠT NA ZAPLATI_ V lanski deseti številki PV je Peter Sko-berne zapisal nekaj misli o tem gozdiču, katerega nastanek pojasnjuje edinole legenda o sporu dveh kmetov in nagajivi grabežljivosti hudiča (za bralce PV jo je v taisti Številki pripravila Dušica Kunaver po Jakobu Kelemini). Tudi sama sem med tistimi, ki jim Hudičkov boršt zbuja radovednost, toliko hujšo, ker ga imam pogosto možnost opazovati spred svojega doma. Edini podatek o zgodovini Zaplate sem našla pri prebiranju Zgodovine mesta Kranja Josipa Žontarja [prvič izšla 1939, drugič 1982): med 1147 in 1154 je mejni grof Bertold Andeškl podaril neka posestva pod Storžičem skupaj s pobočjem Zaplate do njenega vrha novo ustanovljenemu samostanu cistercijanov v Vetrinju na Koroškem (1982, str. 20). Kaj nam to pove? Nič, če je bila Zaplata takrat že izsekana v današnji podobi. Vendar je to malo verjetno, saj je bilo sekanje dreves in krčenje novih površin v tako strmem in ne ravno lahko pristopnem svetu kar zahtevno podjetje, poleg tega pa ja do 11. in 12. stoletja bilo najbrž še dovolj površin za nove njive in travnike v laže pristopnih delih na Kranjski ravnini in njenem robu. Izsekavanje in krčenje gozda s požigal-ništvom je bilo v srednjem veku edina teh- nika za povečevanje kmetijske pridelave — torej le z večanjem obsega rodovitne zemlje, ne z njenim izboljševanjem, kajti gnojenje s hlevskim gnojem (celo hlevske živinoreje kot danes) v Sloveniji niso poznali vse do 18. stoletja. Že v 16. stoletju pa se je izsekavanje ustavilo, vse razpoložljive površine so že izkrčili, preostanek gozda so bili prisiljeni hraniti za oskrbo z lesom in kurjavo. Cistercijani, ki so v 12. stoletju postali lastniki Zaplate, so bili znani po svojem umnem gospodarjenju in skrbnem Širjenju kmetijskih površin. Zato se najbrž ne bomo motili, če zapišemo, da so si vetrinj-ski menihi domislili in vodili izsekavanje na pobočju Zaplate v času med 12. in 16. stoletjem. Takrat naj bi torej nastal tudi Hudičkov boršt. Cemu niso posekali vseh dreves? Možno je, kot domneva Peter Skoberne, da iz gospodarskih razlogov — ohranili so gozdič za kurjavo ali, na primer, ker je skupaj s studenčkom ob svojem robu nudil dobno zavetje pastirjem in živini ali koscem. Bolj pa mi je všeč misel, da je sekire ustavil ekološki razlog. Krpo gozda na pobočju Zaplate vidim kot žebelj, ki drži celotno travnato rušo na njenem mestu In brani vodi v obliki plazov, topečega se snega in nalivov opravljati svoje razdiralno poslanstvo — brani ji odplakniti zemljo v dolino. To se pogosto dogaja tam, kjer so posekati prav vsa drevesa na pobočju. Prenekatera cesta v Sloveniji je zatrpana z zemeljskim plazom po vsaki večji plohi. Nepai utegne imeti v prihodnosti velike težave, saj ekologi opozarjajo, da z nezavarovanih pobočij, kjer so vsa drevesa postopoma posekali za kurjavo, odplakne voda letno kar nekaj centimetrov prsti v Indijo. Hudičkov boršt na Zaplati ima gotovo predvsem varovalni pomen za pašnike okoli sebe. Sedaj pa ključno vprašanje: so bili ljudje v srednjem veku tako ekološko ozaveščeni, tako blizu naravi, da so vnaprej določili kvadratno površino gozda za čuvarja pašnikov na pobočju pred erozijo? Tega pač ne bomo vedeli, dokler ne odkrijemo arhivskih dokumentov o teh dogodkih — morda pa nikoli. Razmišljamo iahko tudi drugače: najbrž niso izsekali celotnega pobočja na en mah; to bi bilo le preobsežno podjetje. Delo je verjetno potekalo le v zimskem času, kot je delo v gozdu še do nedavnega, saj je bilo poleti dosti opravil na polju. Pozimi pa okoliščine niso vedno ugodne za delo, posebno v gorah ne. Iz-sekovalce je iahko oviralo še marsikaj drugega, na primer leta lakote, pomanjkanje delovne sile zaradi epidemij, turških vpadov in podobno. Lahko smo prepričani, da je trajalo precej let, morda celo deset- 221 letij ali stoletij, preden je Zaplata dobila nekako današnjo podobo. Lahko si domišljamo, da se je, ko so izsekali že večino gozda in so bili že blizu studencu in sredini pobočja, očitneje pokazalo delovanje erozije. Narava je pokazala zobe, ker so porušlii ravnotežje, ki ga je bila ustvarila, dolgo je trajalo do vzpostavitve novega, današnjemu podobnega. In sedaj še zadnja domneva: vemo, kako zelo so ljudje v srednjem veku verovali v temne sile zla in tudi cerkveni možje so nevšečno jim delovanje pogosto naprtili satanu, ki naj bi se kar naprej trudil kvariti dobronamerna človeška prizadevanja. Ko so se torej v do tedaj kar uspešnem krčenju novih pašnikov na Zaplati pojavili znaki propadanja travne ruše (skladno s prodiranjem vedno bliže točki, ko bi bil ves gozd izsekan), je bilo sklepanje na hudičevo dejavnost hitro pri roki. Morda je bil preostali košček gozda tedaj poimenovan po tisti temni sili, ki ga je domnevno ščitila in končno tudi ubranila uničenja. Zdi pa se, da so bili ljudje pri tem še hudomušni, zato Hudičkov boršt namesto Hudičev; toda — ali se ne smejimo in norčujemo pogosto takrat, ko nas je najbolj strah, pa tega nočemo priznati? Možno je seveda tudi, da se je prvotno ime preoblikovalo pozneje, ko je človeško delovanje na Zaplati že izginilo iz kolektivnega spomina in so ljudje iskali razlago za nastanek gozdiča, prav tako, kot ga danes iščemo mi. Tako si zamišljam nastanek in poimenovanje Hudičkovega boršta na Zaplati; kopica domnev 'in sklepanj je to. Morda pa ima še kdo svojo misel, morda kdo razpolaga z bolj konkretnimi podatki? Naj se oglasil Mojo radovednost pa neti še ena skrivnost Zaplate in tej ne najdem odgovora. Kdorkoli je hodil od Kališča mimo Hudičkovega boršta proti Sv. Jakobu (ali v nasprotni smeri), je opazil napise, naj se ne oddaljuje s poti, ker lahko stopi na n e raz stre-Ijeno mino. Od kod mine na Zaplati? Kdo in kdaj jih je položil? Priče tega vojaškega opravila so najbrž Še žive, saj se je verjetno lahko zgodilo le v senci druge vojne. Zadeva je skrivnostna še toliko bolj, ker se v zadnjem desetletju na Zaplati pase precej številna čreda ovc, pa še ni bilo slišati, da bi katero raznesla sprožena mina. Tudi sama sem si že privoščila (s strahom v kolervih in z zelo mehkim korakom) sprehode zunaj poti, pa še lahko tole pišem. Vse to mi poraja domnevo, ali sploh so kakšne (nerazstreljene) mine, zakopane tam gori, m če niso — čemu napis, ki straši planince, čemu omejevanje gibanja? Morda pa na pobočju Zaplate biva še kakšna skrivnost. Tatjana Do I lan, Kranj PLANINSTVO V ENCIKLOPEDIJI V Književnih listih, ki so četrtkova priloga dnevnika Delo, je bil 26. januarja objavljen kritičen prispevek Stanka Ki in ar ja o 2. zvezku Enciklopedije Slovenije. Naj iz ie daljše kritike povzamemo samo tiste ocene, ki zadevajo planinstvo. (Op. ur.) Morda za uvod v spisu izražena želja: Ekipa izdajateljev Enciklopedije Slovenije naj bi malo manj hitela in naj bi imela ves Čas na umu, da se loteva dela, ki je po definiciji monumentalno in mora biti brez napak. Naj takoj preidem k stvari: COP, Joža Citiram iz članka: Med njegove prvenstvene vzpone ... sodi smer Čopov steber... (1922 z Janezom Kvedrom). Komentiram: Podatek v oklepaju je popolnoma narobe. Čop je plezal v stebru leta 1945 s Pavlo Jesihovo. (Medtem sem zvedel, da Tine Orel, ki je avtor članka, nI kriv za napako, »Zaslugo« zanjo je treba torej pripisati ekipi ES, ki je Orlov članek pripravila za natis.) DEBELAK-DERZAJ, Mira Marko Citiram: Med najpomembnejšimi vzponi sta prvenstveni smeri v severni steni Špika (s S. Tominškom 1926) in na Škotskem, ko je 1937 v steni Ben Nevisa skupaj z E. Deržajem opravila prvenstveni vzpon — Slovensko smer. Komentiram: Prvi hip bi se iz navedka dalo razumeti, kot da ima Debelak-Derža-jeva v Špiku dve prvenstveni smeri, kar je celo res, ie da navedek tega ne misli reči, kar potrjuje oklepaj, ki definira samo pomembnejšega od obeh vzponov, in pa nadaljevanje navedka. Toda tudi nadaljevanje je nespodobno ohlapno, navaja pa poimensko smer, ki še daleč ni tako pomembna kot tista v špiku, a vendar ta imena ni zaslužila, čeravno je v svojem času ponesla slavo slovenskega alpinizma po svetu. Je »zasluga« za tako ohlapnost avtorjeva ali iektorjeva? Predlagam, da se navedek preoblikuje takole: Med njenimi najpomembnejšimi prvenstvenimi vzponi sta Direktna smer v severni steni Špika (1926 s S. Tominškom) in Slovenska smer v severni steni Ben Nevisa na Škotskem (1937 z E. Deržajem). (Kar pomeni, da nimam vsebinskih pripomb. Kdo drug jih utegne imeti.) Komentar h kriteriju izbora obravnavanih tem v. tej zvezi: Edo Deržaj je v tem članku sicer omenjen kot alpinist, ni pa si zaslužil omembe kot uspešen pisec in ilustrator (kar bi pa zlasti želel prebrati v njemu posvečenem članku, ki ga pa ni, seveda, a ne vem zakaj). Splošen komentar k alpinističnim člankom: Planinstvo je slovenski narodni šport št. 1 z okroglo 100 000 registriranih članov v planinskih društvih in blizu stoletno na-rodnostno-kulturno dejavnostjo. Vendar se urednikom ES ni zdelo potrebno pritegnit! (po smrti Tineta Orla) k sodelovanju strokovnjaka s tega področja. Med pisci člankov je naveden samo še Franci Savenc, in to kot »učitelj na Srednji kemijski šoli, Ljubljana«. Taka oznaka Savencu je na tem mestu seveda deplasirana, ker kot učitelj kemije ni napisa! nobenega članka za ES, marveč je sodeloval (s člankom o Tomu Česnu) kot planinski kronist in informator, ali točneje, šef INDOK službe pri PZS. Vendar mu tudi v tej drugi funkciji (a za ES edini!) niso dali v pregled (lekturo, korekturo) nobenega Orlovega članka (preden so bili le-ti dokončno natisnjeni). Treba je narediti konec izgovoru, da smo Slovenci majhen in reven narod in da stroški za številčnejšim narodom enakovredno kulturo presegajo naše moči. Bolj res je, da na škodo zdravja lastnega naroda dajemo denar za nerazvite in postajamo sami zmeraj bolj nerazviti. To je politika, ki bi Jo pohvalil sam Martin Bormann, ko bi mu bilo dano, saj je bil mnenja, da je za Slovane, torej tudi za Slovence, dovolj, da znamo šteti do sto, Stanko Klinar VSTOPNINA V TNP V 2. in 3. številki PV smo lahko bralci tega pestrega planinskega glasila prebrali nekaj prispevkov, ki se nanašajo na razmišljanja TNP o uvedbi vstopnine na nekatera območja Triglavskega narodnega parka. Razmišljanja, ki so btla javno objavljena, segajo od velikega začudenja »Saj tega skoraj ne morem verjeti« do hudomušnega pomisleka o »Cestnini s Kredarice na Triglav«, vmes pa je, najbrž upravičeno, posegel tudi TNP, ki žeM na podlagi ureditve v nekaterih sosednjih državah (pa tudi doma) utemeljttl neobjavljeno prošnjo, ki jo je posredoval Zako-nodajno-pravnl komisiji Skupščine SR Slovenije 3. 11. 1988 (številka 122'1-l/88) z željo, da bi izvedel za strokovno mnenje te komisije o možnosti za uvedbo vstopnine v okviru TNP. T, Banovec je v svojem prispevku, objavljenem v 3. številki Planinskega vestnika na strani 107, zapisal: »Najprej naj bi o tem razmislili pravniki, k! sedaj zadevo preučujejo za TNP«. Pravniki, člani Zakonodajno-pravne komisije Skupščine SR Slovenije, so o tem že razmislili In izdelali mnenje, ki je datirano s 14. 2. 1989. Zdi se nam prav, da mnenje sporočimo slovenski planinski javnosti in na tak način končamo vsaj eno od razmišljanj v zvezi z vstopnino v TNP. Zakonodajno-pravna komisija je pri obravnavi navedene problematike izhajala iz nalog, ki jih ima na področju sistemske ureditve določene pravne problematike (glej 182. člen poslovnika Skupščine SR Slovenije). V nadaljevanju navajamo dobesedno stališče komisije. »Komisija je v razpravi menila, da splošni prispevek v obliki vstopnine ali v drugi obliki za vstop in gibanje po (celotnem) Triglavskem narodnem parku ne bi bil sprejemljiv. Razlogi za to so večplastni. Po eni strani bi tak prispevek ali vstopnina, ki bi bila pogoj za vstop v Triglavski narodni park, dejansko pomenila omejitev pravice do gibanja na ozemlju Triglavskega narodnega parka in s tem na pomembnem delu ozemlja naše republike. Naša zakonodaja pa po mnenju komisije izhaja iz načela prostega dostopa do naravnih dobrin. Splošni prispevek v taki a