226                                 M. P.. Nataša-.^Moja pesem.
Od gosta do gosta šel knez je nato, pozdravil župana in škofa, barončke in svetlega grofa pa vsakemu stisnil prijazno roko, uljudno v obraz se smehljaje.
In če jim povedal je puhel dovtip,
zavrelo je hrumno veselje
v dvorani kakor na povelje
in vzdignil prisiljen grohot se na hip
pa ploski so glasni doneli.
A norec je grajski v ozadju ostal.
Od družbe sladko razuzdane
sred svetle prostorne dvorane
le on se ni knezovim šalam smejal —
edini pač knezov prijatelj . . .
Vojanov.
Moja pesem.
n
i himna radostna, ne pesem sloveča, to mojega srca pesem ni . . . Prisega je živa, želja hrepeneča, ljubiti tebe vse žive dni! —
Pozabljenja viri pač srcu so znani ... — as srcem vsi moji spomini žive — in če so vsi upi mi v njem pokopani  — ob dragih mrličih živi mi srce . . .
A kadar umrje z menoj — hrepenenje . . . zapre se za tebe srce in oko, pozabljeno bodi, da moje življenje daritev je bila — za tebe samo! —
M. P. Nataša.
\