HOTEL
TONE    S E L I Š K A R
Sredi noči še vedno zvene vrvi dvigala, v sosednji sobi brne čudni glasovi spečega neznanca: kakor renčanje spehanega psa, ki je gonil divjad.
Tisoči, ki jih je spalo pod to odejo,
se me dotikajo:
mimogrede, vsak po svoje. Čutim mehke dlani žene
in trde roke moža. Slišim stopinje
vseh gostov: nežne in lahke,
krepke in prožne,
počasne in lene.
Nekje klokoče pipa vodovoda. Sobarica trka: ali kaj potrebuje gost — morda njo samo? Vsa je pripravljena kakor kiosk s slaščicami.
Zjutraj po hodnikih ogaben trušč.
Za liftom so našli dva črna moža,
prezebla in lačna kakor psa.
Zunaj je zima: led, glad in mraz,
ni dela, ni strehe,
ti „božjia ljudje si iščejo zavetja kakor plaha zverjad.
Telefon. Policija, pendreki, kri in zeleni Henrik.
¦