UDK 808.63-4:929 Ramovš F. Josip Matešič Univerza v Mannheimu
DOPRINOS F. RAMOVŠA OPISU AKCENATSKOG SISTEMA SLOVENSKOG
JEZIKA
H. Jaksche v svoji knjigi Slavische Akzentuation II, Slovenisch na mnogih mestih citira dela F. Ramovša, na 120 str. kar 42. To kaže na važnost Ramovševih akcentoloških del. Ramovš je pomemben tudi zaradi svoje Historične gramatike (2 zvezka) in drugih svojih del s to tematiko.
. Harald Jaksche, in his book Slavische Akzentuation II, Slovenisch, cites F. Ramovš in several places, in 120 pages of text fully 42 times. This shows the significance of RamovS's accentological work. Ramovš is also important for his Historical Grammar (2 fascicles) and other works with on this topic.
Slavist Harald Jaksche, autor knjige Slavische Akzentuation II, Slovenisch spominje izmedu ostalog Frana Ramovša kao »velikog znanstvenika« čije je radove koristio pri opisu akcenatskog sistema suvremenoga slovenskog jezika. U Bibliografiji se čitatelju prezentiraju slijedeći radovi: 1. O slovenskem novoakutiranem d > o, g, d (JF 2, 1921, 227-239); 2. O premiku akcenta v tipih zvëzdà, ienà in msglà v slovenskem jeziku (Lud Słowiański I, 1929, A 48-A61 ); 3. Historična gramatika slovenskega jezika, VII: Dialekti (Ljubljana, 1935); 4. Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana 1936; 5. Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov (Roeznik slawistycznz, Krakow, dalje RS, 3,1950, 16-23); 6. O praslovanski meta-toniji RS 4, 1951, 157-161; 7. Morfologija slovenskega jezika (Ljubljana).1
Prema bibliografskom popisu F. Ramovšu pripada prvo mjesto u usporedbi s drugim izvorima koje Jaksche navodi u svojoj monografiji. Ovo dakako još ne znači da su radovi F. Ramovša bili glavnim vrelom za kojim je Jaksche posizao pri pisanju svoje študije. Medutim pomnija i detaljnija analiza spomenute študije pokazuje daje Ramovšev doprinos obradivanoj temi vrlo značajan kako u kvantitativnom tako i u kvalitativnom pogledu. Tome je pogodovala u neku ruku i namjena Jakscheova rada, naime da se prikaže povijest akcenatskog sistema i fonološka uloga akcenta u književnome slovenskom jeziku. »Es ist nicht Aufgabe dieser Arbeit, die phonetische Natur der slovenischen Akzentuation zu beschreiben, sondern es geht hier ausschließlich um die Geschichte des Akzentsystems und die phonologische Rolle der Akzente. Um jedoch dem Leser, der das Slovenische nicht kennt, einen Eindruck zu geben, auf Grund welcher phonetischen Gegebenheiten wir heute von »Zirkumflex« oder »steigender Intonation« sprechen, will ich kurz auf die Phonetik des slovenischen Akzents eingehen« (6).
Namjera mojega izlaganja nije u tome da iznesem svaki i najmanji primjer koji Jaksche navodi odn. sve one slučajeve gdje se citira F. Ramovš. Za to bi trebalo više vremena nego što nam stoji ovdje na raspolaganju. Navodim stoga nekoliko, po mojem sudu, važnijih mjesta (iz 1. teoretskoga i 2. praktičnog dijela študije) koja u do-
1 H. Jaksche, SlovenischSlavische Akzentuation, II (Wiesbaden, 1965), str. XIV.
voljnoj mjeri govore u čemu je važnost i kakav je bio doprinos dijalektologa F. Ramovša u Jakscheovoj monografiji.
U poglavlju Osnovno o vokalizmu i akcentu autor kaže daje u povijesti sloven-skog vokalizma kvantitet jednog vokala bitno utjecao na razvoj njegova kvaliteta. Pri tome su dvije tendencije evidentne: tendencija suženosti (ili diftongizacije) dugih vokala i suprotna tendencija koja je išla u pravcu otvorene artikulacije (i kasnije) redukcije kratkih vokala.2 Obje tendencije su u ponekim dijalektima prouzročile jake diferencijacije etimološki istih vokala pod različitim akcentima. Največe promjene izazvala je »moderna vokalska redukcija« koja je od 15. stolječa u centralnim slovenskim govorima djelovala u pravcu redukcije nenaglašenih vokala /ë/, /i/, /u/ > з ili 0),
0	čemu je - navodi Jaksche (12)- opširno pisao F. Ramovš.
U iscrpnom poglavlju pod naslovom Metatonije riječ je i o pojavama novog akuta
1	novog cirkumfleksa u odgovarajučim formama raznih paradigmi (cirkumfleks se pojavljuje u stalnim a akut u mobilnim paradigmama). I ovdje se Jaksche (16) poziva na Ramovševu tezu da su obje metatonije istoga podrijetla, ali su se tijekom vremena diferencirale, i to zbog utjecaja različitih glasovnih ili točnije prozodijskih faktora.
Tumačenje F. Ramovša prihvača autor monografije (30) o akcentu u slovenskome književnom jeziku i u vezi refleksa starocrkvenoga glasa jata (ë). Ovaj glas (tako F. Ramovš) do kraja 10. stolječa izgovarao se kao široko ë (ce). Kasnije kao suženo samo u onim dijalektima gdje se održala dužina. U onim pozicijama gdje se glas kratio, kao na primjer pod starim akutom, ostala je artikulacija širom. Ova diferencijacija očuvala se u sjevernim slovenskim dijalektima takoder poslije novog duženja starih akutiranih slogova.
U prvi period razvitka slovenskog jezika spada progresivno prenošenje (pomi-canje) neakutiranog akcenta (nebo, zlato, po vodo), gubitak jera na kraju riječi i kao posljedica ovoga duljenje kratkog sloga (bog), kračenje akuta u svim pozicijama te gubitak sufiksalnog jera s posljedicom istovremenog duljenja kratkog vokala u slogu pred jerom. Sve ove pojave bile su več u vrijeme postanka Brižinskih spomenika završene buduči da je F. Ramovš, ističe Jaksche (36), dokazao da u ovim spomenicima nema traga redukciji u slabim pozicijama. I u poglavljima tzv. drugoga i trečeg perioda razvoja slovenskog vokalizma recipijent nailazi ne ime F. Ramovša, posebice to vrijedi za slučajeve gdje dolazi do odstupanja od normalnoga tj. razvoja u književnom jeziku. Ove vrsti odstupanja, odudaranja od standarda čuvaju se i danas u mnogim slovenskim dijalektima što Jaksche potkrepljuje navodima citirajuči vrela iz dijalektoloških študija F. Ramovša.
U drugom dijelu svoje monografije Jaksche obraduje akcentuaciju imenica, prid-jeva, zamjenica, brojeva i glagola, dakle svih promjenljivih vrsta riječi, izuzev priloge. I ovdje kao u prvom dijelu knjige objavljeni radovi F. Ramovša služe dokaznim materijalom. Evidentno je to na primjer u tvrdnjama, doslovno preuzetih iz F. Ramovša, prema kojima je: nastavak -ih (-eh), na konjih (grobéh), u lokativu pl. imenica ovog tipa preuzet iz genitiva pl (66) - ili daje uzlazna intonacija u interoga-tivnih zamjenica došla analogijom od upitnih zamjenica gdje je duljenje vokala izazvala upitna rečenica (96) - ili da su prema 3. licu pl tresejo (glag. tip tresti) nastali u
2 U osnovi je to misao J. Baudouina de Courtenay.
Josip Matešid, Doprinos F. Ramovša opisu akcenatskog sistema slovenskog jezika	197
novije vrijeme i oblici poput pletejo (100), itd.
U Jakschinoj monografiji koja broji 120 stranica ime F. Ramovša, što u bilješkama što u tekstu, navodi se 42 puta, znači u cjelini gledano na svokoj trecoj stranici citiran je sada jedan sada drugi rad ovoga neumornog i plodnog znanstvenika. Zašto na-vodimo ovaj podatak? Da bismo pokazali kako je nezamisliv opis razvoja današnjega slovenskog standarda bez osvrta na radove, bez navodenja izvora koje je slovenstici namijenio F. Ramovš. Pozornost ne samo domačih nego i stranih slavista pobudio je F. Ramovš objavljujuči priloge i u (tada) najeminentnijim slavističkim časopisima, u Zeitschrift-u für slavische Philologie, Slaviji, i drugima. Pored istraživanja slovenskih dijalekata F. Ramovš je bio, ako se ne varam, jedan od prvih znanstvenika koji se prihvatio nezahvalnog posla obrade slovenske historijske gramatike. Pod naslovom Slovenische Studien u uvodu zacrtanog programa on kaže: »Die vorliegenden slovenischen Studien wollen als eine Vorarbeit für die künftige historische Grammatik der slovenischen Sprache, deren Ausarbeitung ich mir vorgenommen habe, aufgefaßt werden. Daß ein solches Werk gegenwärtig noch etwas Unmögliches ist, ist ohne weiteres jedem klar, der die bisherigen Arbeiten auf dem Gebiet der slovenischen Grammatik kennt. Es ist bisher ja kaum die Sprache, die uns in den ältesten slov. Drucken erhalten ist, ein wenig behandelt worden, und selbst diese Abhandlungen lassen noch vieles zu wünschen übrig. Auch muß es jedem Slavisten in die Augen fallen, daß seit dem Tode des begabten V. Oblak zur Erforschung der Geschichte der slov. Sprache eigentlich nicht viel beigetragen wurde; was von Fall zu Fall erschienen ist, war nicht viel mehr als ein kleiner Brocken ohne eigentlichen Zusammenhang mit der gesammten Entwicklung«.3 F. Ramovš je bio svjestan da poduhvat neće imati uspjeha ako ne budu za nj stvoreni uvjeti, ako ne budu u prvom redu izvedena istraživanja iz područja dijalektologije. Imamo li u vidu svu šarolikost i bogatstvo slovenskih dijalekata, tada možemo zamisliti kakav je posao valjalo obaviti - nešto što se čini neostvarivo uz največu marljivost u jednom ljudskom vijeku. Skepsu je potencirala činjenica daje F. Ramovš u mnogočemu morao početi ab ovo. »Allerdings ist es schwer, - tvrdi on - sich einer solchen Arbeit zu widmen, wenn man bedenkt, daß außer Oblaks Studien über die älteren slov. schriftlichen Denkmäler und der im »Cvetje« zerstreuten Ausführungen Škrabecs nichts Brauchbares vorliegt, und bei der lückenhaften Kenntnis der slov. Dialekte noch alles einer gründlichen, langjährigen Erforschung bedarf: alles Arbeiten, die erledigt werden müssen, bevor man an die Darstellung der geschichtlichen Entwicklung der slov. Sprache herantreten kann (123).« Prije izrade historijske gramatike prethodilo je sistematsko ekscerpiranje književnih izvora i skupljanje dijalekatološke grade. »Um mit der notwendigen Kenntnis ausgerüstet an diese Arbeit gehen zu können, müßte ich soviel als möglich die große, reiche Fundgrube der protestantischen Drucke ausbeuten und die großen Lücken in der slov. Dialektologie auszufüllen versuchen (124).« F. Ramovš je svaki svoj poduhvat vrlo savjesno izvodio. Za zapisivanje dijalekata sastavio je podroban plan rada i upitnik. Na osnovu skupljene grade objavio je prvu detaljnu klasifikaciju slovenskih dijalekata,4 koja uz manje korekture, ako se ne varam, i danas važi. Iako nije sve zamišljeno, zaplanirano ostvario - kao na primjer obradu vokalizma u okviru
3F. Ramovš, Slovenische Studien, ZfslPh XXXI (1963), 123.
4 J. TOPORIŠIČ, Die slovenische Dialektforschung, ZslPh XXX (1962), 383-414, konkretno o Ramovšu.
historijske gramatike - u tome ga je spriječio osim težine problema i objaktivan razlog: nedostatak potrebnih pretstudijskih radnji - u cjelini gledano Ramovševo stvaralaštvo na području slovenskog jezikoslovlja i danas ostaje conditio sine qua non kada je u pitanju pročavanje ne samo pojedinih disciplina, kao u našem slučaju pro-zodijskog sustava, nego i slovenskog jezika uopče.
Povzetek
H. Jaksche v svoji knjigi Slavische Akzentuation II, Slovenisch, Ramovša citira na 42 mestih. Iz tega se vidi velik pomen Ramovševe akcentologije tudi za čas Jakschetove knjige. Ramovša navaja - da se omejimo na najvažnejše - v zvezi s teorijo splošnega razvoja slovenskega vokalizma (kar je v bistvu Baudouinova teza), s pomikom cirkumfleksa v slovenščini, v zvezi z dvojnim razvojem jata v slovenščini, ob povezanosti novega akuta ni novega cirkumfleksa, v zvezi z akutiranostjo vprašalnih zaimkov, dolgo 3. os. množine pri glagolih. Ramovš je nadvse zaslužen tudi za slovensko zgodovinsko slovnico, za katero je bilo malo predraziskav, še zlasti pa za slovensko dialektologijo, kjer je pokazal zlasti svojo moč sinteze. Da bi bil izdelal celotno zgodovinsko slovnico slovenskega jezika pa je za moči enega človeka v takih okoliščinah, kot so bile za Ramovša, preveč. Lepo pa je podal kratko zgodovino slovenskega jezika.