I        ZLATI GRAD.
¦                                                                                                                                                       ¦
¦                                                                                                                                                       •
(Nadaljevanje.)
Malo   ur   pozneje   se   poda minister na čelu dolge   vrste   od   teže škripajočih vozov, obloženih z živežem in z neizmerno množino denarja iz glavnega mesta proti jugu. Huda : je bila pot ob veliki vročini in mnogem prahu. ; Čim niže   so prišli, tem slabše se jim je go- i dilo,   kajti   suša  je   postajala zmeraj   večja. : Sčasoma je bilo že težko dobiti sena in vode | za   živino   in   ni preteklo ravno mnogo dni, ko so prišli v popolnoma posušene kraje. — Oj groza ! Vse pusto in rujavo, še celo drevje se je že sušilo. Po cestah in pred kočami so I ležali   mrliči,   umrli   vsled   kuge   in   lakote, j Mnogo živih se je le z veliko silo držalo na nogah    ter     tako   milo    prosilo    za pomoč, j da bi se jih moral še trd kamen usmiliti.
Ljudomil je bil nekaj časa gluh za vse j prošnje, niti pogledal ni ne na levo in tudi j ne na desno, ampak tiho je jahal pred svojo j četo. — Toda vedno večje, gorje mu je iz- j brisalo iz spomina povelje kraljevo, ni mogel ; več gledati prehude nadloge in ustavil se je zato v sredi nesrečnih krajev- Hitro je poslal j nekaj služabnikov z več vozi zlata v sosednje j dežele, da so nakupili žita in pripeljali s j seboj zdravnike. Nakupljeno blago je razdelil j med stradajoče, a ti so takoj morali iti j kopat kanale, po katerih so iz rek vodili j vodo na nižja polja.
Sčasoma so zazelenele najrodovitnejše njive in boljši travniki in črez nekaj mesecev je blagodajni dež zopet .oživil vse južne kraje. Tedaj pa je dal Ljudomil nakupiti mnogo živine ter jo razdeliti kmetom, katerim je njihova poginila. Ni še preteklo leto dni, ko si je   ljudstvo   zopet opomoglo.
Ljudomil je postajal vedno bolj potrt.Dobro je vedel, kaj ga čaka, ako v devetih mesecih ne postavi zlatega grada in s čim naj zida? Ves denar je bil že izdan.
Nekega dne je razglasil sledeče besede : „Naš premilostljivi kralj je daroval ves svoj denar, da je rešil vaš strašne smrti. Take dobrosrčnosti ne najdete drugod in sploh nikjer. Zato pa tudi vi izkažite kralju svojo hvaležnost ter mu sezidajte na gori krasno palačo, kakoršne še nima ves svet."
Od veselja je zavriskalo vse ljudstvo. Kdo bi pa tudi zamogel tako nesramen biti, da bi ne hotel pripraviti svojemu največjemu dobrotniku malo veselja ?
Takoj so se zbrali stavbeniki in se posvetovali tri dni in tri noči, kakšen grad naj sezidajo. Zjedinili so se, da postavijo iz žlahtnega lesa veličastno palačo.
Na vseh koncih in krajih so po vrtah zapele ostre sekire in črez dobrih osem mesecev je stal tam prekrasen grad. Nad vhodom se je iesketal zlat napis : „Svojemu največjemu dobrotniku hvaležno ljudstvo."
Okrog gradu so naprevili prelepe vrtove, v katere so presadili najlepše cvetlice in najimenitnejše drevje, ki   ga  je bilo  mogoče
dobiti. Med zelenimi tratami pa eo žuboreli hladni potoki, kojih kristalno čisto vodo so napeljali z visokih gor.
V tem času ni storil Trdomar skoraj ničesar druzega, kakor da je mislil na zlati grad in na čast, biti prvi vladar na svetu. Za vse drugo mu ni bilo nič mar in niti vroče prošnje nesrečnih podložnikov ga niso ganile in zbudile iz premišljevanja in sanj. Neizrečeno težko je pričakoval od Ljudo urila naznanila, da je zlati grad gotov.
Zadnje dni druzega leta prihiti na kraljev dvor star ministrov služabnik in sporoči kralju, da je njegovo povelje izpolnjeno. Vesel vpraša Trdomar: Aji pa je grad tudi najlepši na svetu ?" — „Da, gotovo mu ni nikjer para in še celo nebesom bi bil na čast", odvrne starec in zopet odide.
Kralj ni mogel več doma strpeti in zato se ie brž odpravil na pot. Spremljalo ga je mnogo žlahtne gospode in vojakov. V malo dneh so prišli v nesrečne kraje, kjer je ubogo sestradano ljudstvo vrelo od vseh strani k cesti prosit miloščine. Dalje proti jugu prikazovali so se njihovim očem vedno boljši kraji, in če ne bi tuintam pričala suha drevesa in na poljih na tisoče novih grobov, ne mogel bi nihče verjeti, da so pred jednim letom tod gospodarile suša, kuga in lakota. Vsak trenutek so naleteli na kako novo cesto ali nov vodovod, ljudstvo pa jih je povsod še lepše sprejemalo kakor drugekrati.