Listek. 635 — Narodne pesni koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal /, Scheinigg, c kr. gimn, profesor v Celovci. Tiskala in založila Ig. pl Kleinmavr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1889, m 8, 466 str. Cena? Te kritično urejene zbirke, ki obseza 1041 daljših in krajših-narodnih pesmij koroških Slovencev, mora od vsega srca vesel biti vsak prijatelj narodnega pesništva, kakor tudi vsak razumnik, ki v narodnih pesmih zasleduje jezikoslovne zanimivosti in opazuje ljudsko dušo v nje žalosti in veselji. Slovenci, pokažite se zahvalni gospodu izdavatelju in povrnite mu veliki trud njegov s tem, da si omislite to prekrasno knjigo! — Ilustrovan narodni koledar za navadno leto 1890. Leto II. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. Tiskala »Narodna tiskarna« v Ljubljani, 1889, 4, 97 str. Cena 45 kr , po pošti 50 kr. Ta lična knjiga obseza najprej kalendarij, ki se od drugih navadnih odlikuje s tem, da je pomnožen z mnogimi slovanskimi krstnimi imeni in imenitnimi dogodki iz avstrijske, kranjske in slovanske zgodovine ; potem našteva deželne patrone v naši državi, objavlja dvorni koledar z rodopisom vladajoče dinastije avstrijske in vse sedanje vladarje evropske, kakor tudi vsa najimenitnejša deželna, cerkvena in državna oblastva v Vojvodini kranjski itd. Zabavni del obseza životopise: Josip Juraj Strossmajer, Matej Cigale, Anton Martin Slomšek, Dragotin Rudež, popis božje poti na Dobrovi, Jelinekovo kozaško sliko: V noči Rusalk, in razgled po svetu: Sokolova petin-dvajsetletnica, Vodnikova slavnost v Ljubljani, Slovenska zmaga v Velikovci, smrt ce-sarjeviča Rudolfa, Taaffejeva desetletnica, dogodki v Srbiji, razstava v Parizu, izpremembe v ministerstvu, Boulanger, orijentska železnica, smešnice Knjigo dičijo še podobe škofa Strossmajerja, Mateja Cigaleta, Valentina Vodnika, knezoškofa Slomška, Dragotina Ru-deža, dobrovske farne cerkve in Eifflovega stolpa v Parizu. Ličnemu in zelo spretno sestavljenemu priročnemu koledarju želimo veliko kupcev, zlasti ker mu je cena res nizka. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis s pridejanim zemljevidom. Postojina, R. Seber 1889, Cena? Zeld lepo nalogo so si postavili naši učitelji, opisati namreč vse šolske okraje na Kranjskem v zgodovinskem, zemljepisnem in ndrodopisnem oziru. Taka namera je zelo hvalevredna in zasluži naše popolno priznanje, ker do sedaj je kranjska dežela v krajepisnem in antropološkem oziru še vse premalo poznana In ravno učitelji v tem pogledu lahko največ store, ker so v vedni dotiki z deželo in z narodom, ker imajo vsak dan priliko oboje opazovati, v tem ko se drugim učenjakom le redkokdaj in le slučajno taka prilika ponudi, takd da so njih opazke mnogokrat jednostranske ali vsaj nepopolne. Z veseljem pozdravljamo torej dva do sedaj izdana zvezka, t j. Kočevsko okrajno glavarstvo (spisala Št. Tomšič in Fr. Ivane, Ljubljana 1887J in v naslovu te ocene navedeno delo Ali kakor se veselimo takih literarnih pojav, skali se nam vender že pre"cej to veselje, ako navedeni knjigi skozi in skozi prečitamo. Res je, da gg. učitelji niso hoteli podati »učeno pisanih knjig, niti suhoparno naštetih zgodovinskih in statističnih podatkov, nego poučno berilo.h. Mi se s tem popolnoma ujemamo in tudi več ne zahtevamo, ali, kar se nam podaje, pod&j se nam točno, pregledno in v zanimivi (tudi lepi) obliki. V obeh knjigah pogrešamo nečesa, kar bi nikakor ne bilo smelo izostati, pogrešamo namreč opisa narodnih seg, ki nam vidoma ghiejo pred očmi, zatem narodnih nošenj (če jih je še kaj) ter n&rodnih pripovedek (resnih!) in pesmij. Saj vsakdo ve", kako vsi narodje ravno sedaj folkloristiko goje, in mi Slovenci tudi ne smemo v tem oziru ostati za njimi. Zat<5 pa še ni zadosti, ako se le nekaj tujih besed iz narodove govorice zabeleži (želeti bi bilo, da se take besede tudi raztolmačijo, ker ne more vsakdo vedeti n. pr. kaj pomeni »drvišati«), nego potreba je narod globlje opazovati in zateči ga pri svojem naj-skrivnejšem mišljenji in čutenji ter videti, kako on to svoje mišljenje in čutenje v 636 Listek. poetično obliko izliva. Dobro je tudi, da je v knjigi mnogo krajevnih imen (potokov, gričev in travnikov) naštetih, ali ne bilo bi odveč, ko bi se jim tudi nemške oblike pristavile, da bi se videlo, kak<5 so tujci popačili naša lepa imena. Razven te splošne želje naj pristavim še nekaj posebnih opazek, ne kot grajo gg. spisateljem, nego kot pouk, česa naj se v prihodnje ogibljejo. Najpoprej želim nekoliko drugačne razdelit\e in razvrstitve predmeta, t. j , da bi se postavila »Statistični pregled-, ter razdelitev glavarstva v okraje in občine po površini in prebivalcih na prvo mesto, in ne na najzadnje. Tudi se nam razvrstitev po »šolskih občinah« ne zdi nič kaj primerna, ker se take občine lahko od danes do jutri izpremene" in ker bi se potem lože s knjigo okoristili tudi nešolniki, n pr. uradniki, notarji, trgovci in obrtniki. Saj je vender redka prikazen, da bi bila jedna politična občina razdeljena med več šolskih občin, nasproti pa se lahko pove": v tej in tej poli-tiški občini imamo toliko in toliko šolskih. Zatem priporočamo pregledovalcu knjige, naj izbriše vsa nepotrebna opetovanja jedne in iste stvari. Tako" čitamo o potoku »Jamščici« ravno tisto na str. 121., kot na str. 120. (!); o Kobenceljnu na str. 126. isto kot na str 122.; o Gradišči isto na str. 134. in 157. ; o Vrtovci na str. 177. in na str. 205. zopet. Koliko visok je Nanos, čitamo pa še celo šestkrat: na str. 131., 133., 146., 175., 181. in na str. 182. že zopet! To je vender preveč! Največ opazek pa imam glede" zgodovinskih podatkov. Dandanes vender že ne gre več, lokalno zgodovino samo in jedino le iz Valvasorja zajemati. Natisnene imamo že vse najstarejše listine (Schumi, Urkunden und Regestenbuch) in iz Dimičevih zgodovin poznamo že toliko zgodovinskih podrobnostij, da ne moremo biti vsaj za glavne kraje več v zadregi, napisati njih posebne zgode in nezgode. Pri tem pa seveda ne sme doticnikova fantazija tako oživeti, kakor se je to dogodilo pri zgodovini Planine (vipavske) na str 200. in 201., kjer je toliko nezmiseljnostij in izmišljenostij natisnjenih: Prav je, če se splošni zgodovinski pregled vsega okraja naprej postavi, kakor n. pr. v »Kočevskem okrajnem glavarstvu« na str. 13., (kar se na str. 70. zopet ponavlja^, pri tem pa se mora povedati, kam je dotično glavarstvo najpoprej spadalo in kedaj je bilo s sosednim Kranjskim združeno. Tako pogrešamo v vsem »Postojinskem glavarstvu« jasne zavednosti, da so njegori predeli v srednjem veku pripadali Krasu, takoimenovani Carsiji, katero je 1. 1028. podelil nemški cesar Konrad II akvilejskemu patrijarhu Poponu. Ta »Carsia« je bila takrat poleg Furlauije in Istre posebna patrijar-hova provincija, obsegala je razven pravega Krasa še Vipavo, Postojino, Lož in Cerknico, ter se je prostirala po pivški in košanski dolini tjadoli do Reke in Moščenic. Patrijarhi so potem porazdelili Carsijo na manjše fevde ter jih darovali svojim vazalom, n. pr. vso reško dolino in volovsko okrajno glavarstvo Devincem. Premski grad (str. 86.) n. pr. je bil s Senožečami vred *) jedno najvažnejših devinskih posestev 2) in o njem ne molči ravno zgodovina. Ni mogoče, da bi bil 1. 1313. »Egtes iz Raven« posestnik te graščine, ker je bil še 1 1374. Hugo »Herr von Duino und Premi. (Ravnaharji so mogli biti le devinski gradniki na Premu 8) in po zamrtji Devincev 1. 1399 je prišel tudi Prem z drugimi njih posestvi v oblast grofov Walsee. Grof Reimbert Walsee zapiše 1. 1472. Devin, Senožeče in Prem ter vsa svoja posestva na Krasi cesarju Frideriku III. Ta in *) 1463: Actum in burgo Sanosechie, comitatus Duini et super Carsiis posito: Archeografo Triestino V. pg. 225. 2) Pichler, »II Castello di Duino«, pg. 196. 8) Czornig, Gorz-Gradisca pg. 386, Anmerkung I. — Listek. 637 njegovi nasledniki so darovali Prem različnim plemičem, zlasti Ravnaharjem, od katerih ga je priženil okoli 1. 1610. Ivan Sforza grof Porcia (Portia et Bruguera) kot »fevd« in šele njegov sin Ivan Ferdinand ga je kupil 1. 1627. za 63.257 gld. kot alodijalno lastnino. — Ali ni tisti grb nad graščinskimi vrati morda devinski, ali pa walseejski, prej ko hallerski? In kakd se opisuje zgodovina giavarskega središča, Postojine same ? Vse, kar se ru pripoveduje o Katalanili in o mestu Porreston so le Kandlerjeve sanjarije in izmišljotine. Tudi Zahnova hipoteza (Friaulische Studien pg. 333), da se je Postojina kdaj Arizperg imenovala, je popolnoma neosnovana, ker Aris, Ariis je nastalo iz »Arigis« in to zopet iz »Arichis = Heinrich« (primeri cerkvico sv. Arha = Henrika na Pohorji). Zgodovinski grad Ariis, Arisperg, stal je v spodnji Furlaniji ob reki Stelli (južno od Flambra), kjer je še sedaj vas tega imena. Dr. Gregorutti v Trstu 1J izvaja ime Postojina od »via po-stuma«, ki je držala skozi staro Venecijo, ali mož ni mogel dokazati, da bi se bila ta rimska cesta naši Postojini kdaj le zdaleč približala. Temu nasproti vemo, da so Benečani v svojih latinskih spisih še v srednjem veku (1. I344. in 1367.) Postojino le v slovenski obliki »Postoina« imenovali. 2) In še 1. 1459. čitamo, da je bil: Georg Cer-nemel »Capitaneus Postoine et Vicecapitaneus in Ducatu Carnioliae a) Da je na Soviči stal rimski kastel, ali bolje »predrimsko gradišče«, to je kaj verjetno. Izvestno je tudi postojinska graščina zeld stara, vender se ne more reči, da je bila okoli X. stoletja sezidana. Kakor smo zgorej videli, prišla je tudi Postojina 1. 1028. pod svetovno oblast akvilejskega patrijarha. Zahn je tega mnenja 4), da je akvilejska cerkev vse, kar je imela na Notranjskem, dobila od meranskih grofov, ki so bili od 1. 1173. dalje mejni grofje istrski, zlasti da je patrijarh Berthold Meranski (1218 — 1251.) pridobil svoji cerkvi Vipavo, Postojino in Predjamo, katero poslednjo so pa patri-jarhi v XIV. stoletji zopet izgubili. Mejni grof Henrik Meranski je bil 1. 1226. zastavil Vipavo in Postojino beneški rodovini Grimani, ali patrijarh Bertold je rešil ta posestva in jih obdržal za svojo cerkev. —Leta 1511. zapiše cesar Maksimilijan Postojino in Senožeče »sambt allen vnd jeden derselben Renten« slavnemu hrvaškemu junaku Krstu Frankopanu za njegove velike zasluge v prvi beneški vojni. Nadvojvoda Ferdinand ponovi dne" I. avgusta 1. 1526. ta zapis, obeča mu še 1000 gld. na leto iz tržaške mitnine in naredi ga svojim generalnim kapitanom Ljubljane, Trsta, Istre, Gorice, Gradiške in Marana (v gradskih lagunah). Za to pa je obečal Krsto Ferdinandu, da mu bode zvesto služil in se zanj boril. Ali te obljube on ni izpolnil, nego prešel je po bitki na Mo-hačkem polji na stran Ivana Zapoljskega. Nerazumno je, zakaj se v naši knjigi poprej pripoveduje, kaj se je zgodilo 1. I863. z graščinskim zemljiščem, potem pa šele, da je 1. 1689. grad do tal pogorel. Se večji pa je kronologični nered pri vipavski zgodovini. Tam (str. 153 in 154 ) čitamo poprej, kaj se je zgodilo 1. 1518. in še celo I642 , potem pa šele, kaj 1. I459-, in sicer vse v isti družini grofov Lanthieri; poprej so navedene izpremembe te družine iz 1. 1717., potem še le iz leta 1656.; poprej se omenja Anton Lanthieri od 1701.—1721., potem pa šele Gašpar Lanthieri 1 1539. Ali se ne pravi to zgodovino na glavo postavljati? Pa tudi še drugih pomanjkljivostij in napak ima vipavska zgodovina prav zadosti Takd" n. pr. ne zvemo pred polovico XIV. stoletja skoro ničesar o Vipavi, tudi ne, da je *) Archeograffo Triestino, vol. X. str. 384. in naslednje. 2) De Franceschi, L' Istria pg. 178 in 195. 8) Archeografo Triestino, IV. 276. 4) Friaulische Studien I. pg 298. 638 Listek. bilo patrijarhovo posestvo, ki je tamošnje sodstvo navadno Devincem prepuščal Ime Vipava se čita prvikrat (kolikor je do sedaj znano) 1. 1154., ko je grofica Jadviga Arco-Bogen darovala 5 kmetov pri Vipavi (v Ložu?) vetrinjskemu samostanu. Med pričami se čita tudi neki »Wlwinus de Wippach«. *) Tako" iz omenjene zgodovine ničesar ne zvemo o prizadevanji in bojih goriških grofov, da bi Vipavo patrijarhom oteli Molči se tudi popolnoma o nastojanji avstrijskih vojvod, Vipavo za se* predobiti (1351 —1305). Pa-trijarh Nikolaj je bil 1 1351 prisiljen podeliti »gorenji in dolenji grad v Vipavi« vojvodi Albrehtu II. in njegovim sinovom. Celo neverjetno je, kakd se more v knjigo taka pomota vriniti, kakor citat str. 159. »de rebus Mose«, namesto: -»Rerum moscoviticarum commentario*. Strašanski so tudi tiskarski pogreški (ali kaj) na str. 261.: Copme (Copiae), Vicmus (Vicarius), Sed