HASAN-AGINICA:
Pomlad
 Bve brezi stojita na samotni ravnini.  Odloono in ponosno gleda ena v svet. Druga pa sklanja veje k tlom. Le vpra-šanje kratkega časa je, da jo morda prvi vihar trešči na zemljo.  Okoli njiju cvete resa. Njeni rdečkasti cveti se ljubko smejejo v toplem  solncu. Praprot, ki  tuintara senči reso s svojimi izrezljanimi pahljačami, ji daje lepo ozadje. Nad brezama je razpeto jasno modro nebo. Ka-    • kor zlat čolnič plava solnce po modrini. Polna življenjske moči gleda prva breza svojo po-trto družico.
»Sestra, ali si bolna?« jo ogovori.
Druga se ozre vanjo. V njenem pogledu je poleg bolesti tudi nekaj zavisti. Izogne se odgovoru in reče: »Cudim se tebi. Tako mirno in veselo zreš naokolo. Mene zebe v solncu. Moje veje so kakor mrtve. Nobene moči ni v meni. Pomlad mi prinaša smrt. Ko bl mi solnce hotelo preroditi moči!«
»Motiš se!« izpregovori zopet prva. »Sama si prinašaš smrt. Ni moči v tebi? Kako tudi! Lahkomiselno si jo raztrosila lani in predlanskim in še prej. Katera daleC naokolo se je tako šopirila in tako oblastno šumela? — Ti si hotela priklicati vsak vihar, ki ie divjal bogvekje za deveto goro! Ti si se hotela poizkusiti z vsakim vetrom, ki ie letel mimo! — Solnce ti ne bo dalo moči, če je ni dobilo speče v tebi, da bi jo prerodilo, pomno-žilo in ojačilo.«
Žalostna skloni druga svoje veje še niže k tlom. Priskačejo otroci — solnce v očeh, solnce na laseh. Prihajajo mimo odrasli po drobni stezi, ki drži med cvetočo reso. »Pomlad, pomladU se vzradosti srce.
A vsak gleda le zdravo, močno in veselo brezo; njene družice, ki umira pod solnčnimi žarki, ne pogleda nihče.
»Ce je v tebi solnce, je tudi na nebu; če je v tebi pomlad, tem lepša je okolo tebe!« mrmra ozelenela breza in gleda za mimoidočimi.
79