SLOVENSKI GLASNIK, Cena polletna lgld.35kr. Po posti Ixld.óOkr. Lepoznansko-podučen list. Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežić. St. 3. V Celovcu 1. marca 1860. 5. zv. Sonetje. (Zložil Fr. Cegnar.) I. Prijetno vbrani se glase zvonovi, Ko zjutraj solncni žark na gore lije, Ko zvonček beli iz talne zemlje klije, Ko se spomladni vračajo godovi ; Prijetni tud' so slavcevi glasovi, Ki v logu na zeleni veji bije Ušesu, sercu sladke melodije, Budi človeka k časti Stvarnikovi : Se mnogo lepše bije na ušesa Ime moža, ki v svojem sercu nosi Ljubezen, briše solze iz očesa Terpeči revi, v njene rane trosi Tolažbo , mir, krepost in zlate upe, Ji z milo roko lajša dni gorjupe. Skoz Kras železne kola so derdrale. Na jasnem nebu luna je sijala. Pri skali je šterlela tiha skala, V svitlobi bledi sapice so spale. In spet na Kras so kola ropotale, ^ Lomastno hrumna burja je bucala," In prah in pesek, kamnje v voz metala, V sneženi kopi kola so zastale. II. Zgodi se časi, da drevo pobeli Na pozno jesen spomladansko cvetje, Ko se sosedno drevje že obletje, Ko so snegovi že gore odeli. Bo zredil se iz cvetja sad veseli? Mar slane ga branilo bo zavetje? Se vrača pomlad, s pomladjo poletje? • O ne! — ves cvet mrazovi bodo vzeli. Človeku, ko mu vse že sreča vzame, Zabliska časi cvet vesele nade. Ko z nogo že stoji na kraju jame ; Al' preden se zave, se vdere, pade, Za njim persti germeča teža plane, Zagrebe ga, da nikdar več ne vstane. III: Mladeneč hodil je po bledem svetu, Spominke ogledaval divjih strasti, Al' s^ice ni blodilo v njih zametu, Poznalo serenili viher ni oblasti; Al' zdaj pozna jih on, ko so zarjule In mu z zagrebi vse poti zasule. Potovanje krog Triglava. (Konec.) Drugo jutro smo se bili namenili čez Hribarce med Knjavsom in Veršacom , memo zadnjega sedmerih jezerc, v Trento. Glasnik 1860. — V. zv. 5 66 Fant, ki ima bombardon v svojem premoženju, je pri našem odhodu ravno zajemal vode pri studencu nad kočami. Ko nas zagleda, da se napravljamo proč, teče, kar mu pripuščajo dolge noge, v svoj stan po bombardon, in nam zabombardira eno okroglo za odhod, kar se je pa tudi spodobilo , ker je bil med tem , ko smo na Triglavu bili, izpraznil z žganjem napolnjeno steklenico. Vzeli smo slovo od planinarjev in jim obljubili, da, ako nam Bog zdravje da, jih bomo drugo leto spet obiskali. »Srečno hodite, koder bodi"! se je slišalo iz vsih ust. „Zdravi ostanite"! in nategnili smo svoj pot po dolini proti Hribarcem. Druge manj vroče poletja hodi popotnik todi skoraj le po snegu; letaš pa je prevelika vročina razkosala nakopičeno plazovje v vece ali manje kupčke, in lezli smo le čez ostro kamnje , kterega rujavo obličje je kazalo, da ni še navajeno brez snežne odeje ležati na dežju in na solncu. Hudo je pripekalo solnce in terla nas je silna žeja. Pa je ni bilo mogoče pogasiti s snežnico, ki se je odtekala od plazičev le pod kamnjem, pot klerim smo jo sicer slišali šumljati; pa akoravno smo skušali kamnje odvaliti, se šumljanje vendar nič bliže ni slišalo. Zato sem vzel kepo snega na klobuk , da se je tajal in mi studenec nadomestoval. Zdaj sem tudi skusil, kake vrednosti je na planinah požirk žganja. Dokler je bilo kaj mokrega v čutarci, je bilo dobro, zdaj pa — o ti presneti bombardon ! — Ko smo prišli na verh, zagledali smo pred sebo veliko planjavo, posuto s prodom, z večim ali manjšim skalovjem in sem ter tje tudi s snegom, ki druge leta čez in čez mertve tla pokriva. Povsod okrog le siva puščava, prava podoba podertije in smerti, akoravno tudi todi ni zadušil mraz vsakterega življenja. — Na levo nam je bil Mišelov konec, pred nami Veršac, Zelnarca in Grad, na desno pa se je dvigal visoki Knjavs. ~ Veršac ni naj viši hrib za Triglavom, ampak je eden nar nižih špikov , kar jih je todi okrog, ki blede obraze v zrak mole. Je pa Veršac kaj pripraven kraj, da popotnik tu pregleduje veličansko neznani svet, kako Sklad na skladu se dviguje, > Golih verhov kamni zid, in da premišljuje , da tudi to pusto skalovje ne strada mutasto , ampak da tudi tukaj se giblje življenje, se ve da ne tako čversto, kakor po bolj srečnih krajih. — Pomladansko in poletno solnce taja sneg in snežnica šumlja veselo v dolino ; kamnje se terga, ko zmerzlina jenjuje, in ropota v brezen , da se razlega od stene do stene. Mar-siktero zelišče in marsikako živaiico predrami gorkeje solnce iz dol-zega pozimskega spanja, sem ter tje cveti zarod rož med sivo plešo; trop planinskih kokoši beži pred tebo za bližnjo steno , nad ktero se morda še kaka divja koza pase v vednem strahu pred zelenim lovcom, in plešec plava nad tebo po zraku, da bi zaduhal stvari, ki se morda bori s smertjo. 67 r,^: šli smo proti večeru in pri naj zgornjem jezeru, ki je vece od dveh svojih sosedov, smo se ustavili, južino opravili in od todi odrinili pod Gradom v Trento. Hodili smo tje po verhu po, mizi enako ravnih in oglajenih, skalnatih tleh, po kterih bi bil plesal lahko, ko bi ne bile preorane čez in čez od globocih spoklin, sirocih od četert palca do pol čevlja, ki vse proti tisti strani derže , kamor svet visi. To je nektere zapeljalo , da so mislili, da se take spoke narejajo le v skalovju, kterega plasti stoje na glavah, in da niso nič druzega, kakor i'azširjene spo-kline med plastmi. Pa, kakor sva se z Antonom tu prepričala, temu ni tako. Narejajo se te spoke takole: Spomladi se taja na debelo nakopičeni sneg, izpod klerega se snežnica odteka proti tisti strani, kamor svet visi. Znano je pa, da merzla voda zamore veliko več apnenika raztopiti, kakor gorka, se ve da mora imeti v sebi ogeljne kisline. Ta snežnica izdolbuje tedaj vedno globokeje in globokeje žlebiče in prekope , kakoršnih sva vidila od palca do čez seženj globocih. Se ve da ti razori morajo vsi proti eni strani deržati, proti tisti namreč, proti kteri se odteka voda, ne pa proti tisti, proti kteri plasti derže. Mogoče je pa tudi, da svet tako visi, da se zamore odtekati snežnica po spokah med plastmi, ki jih tedaj vedno razšir-juje in izdolbuje. S časom se napravijo tla, podobne debelim i)ukvam, ki stoje po koncu tako, da stoje listi bolj ali manj narazen. Tacemu skalovju pravijo nemški naravoslovci: Karrenfeider. Od tega čudnega razoranega skalnatega polja nas je peljala sterma kozja stezica navzdol pod Gradom , in koj, ko se je bil hrib prevalil, zagledali smo pred sebo v ozki dolini Trento in Zadnico , iz ktere se pride ravno za Triglavom skozi Vrata v Mojstrano. Preden smo bili prišli v globoko grapo h koči, kjer ima nekaj Trentarjev svojo drobnico, nas je bil še prav popolnoma ohladil ne prepolileven dež. Od koče smo šli navzdol po zelenem gozdu in prišli smo v dolino k Soči, ko smo se poprej radovali v pogledu lepega slapiča, ki je nam na levo, obdan od zelenega drevja, šumljal čez skalo, obraš-čeno z mahovjem. Sem ter tje stoje borne bajte, raztresene po ozki ravni dolini, ki je le od Soče nanesen prod. Na obeh straneh se dvigujejo visoke skalovite, le redko obraščene stene, izzad kterih gledajo sive glave sem ter tje s snegom kinčanih gora. Ni ga zagledati žitnega stebla po celi dolini, le kaka njivica krompirja ali kako fižolovo steblo se vidi. Tudi ga ni konja, ne kravjega repa v Trenti, drobnice pa je sem ter tje po planinah vse cerno in belo viditi. Polenta , sirotka in krompir redi revne ljudi, kruha in vina ne poznajo skorej, radi pa pijejo žganje , h kleremu prigrizujejo polento, ki se pa nič ne razločuje od kranjskih turšičnih žganjcov. Vsak Trentar je tudi lovec, in pregnali so že skorej popolnoma divje koze po njih gorah, da morajo zdaj hoditi na Bohinjsko stran 5* 68 na rop, če hočejo dobiti hlač iz kože divjega kozla. — Ljudje so res revni, pa so kaj čedni in snažni, in se ne boje, kakor marsikter kranjski revež, zato srajce oprali, da bi se prezgodaj ne stergala. Tudi nisem nikjer na Gorenskem vidil tako zadovoljnih, nedolžno veselih in prijaznih ljudi, kakor so Trentarji. Starega moža, ki nas je nekaj časa spremil, smo popraševali to in uno, in ko smo ga^ po-prašali, kaj da po zimi delajo Trentarji, pravi: kaj delamo? Živini klademo in sami jemo, če kaj imamo. — Gotovo se pretaka nekaj laške kervi po njih žilah in vidi se, da zmes slovanske in laške kervi vzrokuje kaj srečen temperament. Ljudje so sicer bolj šibke, pa lepe postave. Rujave oči in rumene lase imajo skorej vsi. V celi podobi je nekaj Ipavcom podobnega. — Kar jim ne da koza, ovca in krompir, morajo vse znositi čez goro iz kranjske gore, ki jo imenujejo Kranj. Prodajajo tudi sir in volno tje, kjer se jim pa večidel le blago z blagom plačuje, in vzamejo le toliko denarja, kolikor ga je za davke potreba in če je mogoče, da se spravi kak groš. Moža, ki nas je spremljeval, smo prašali, kje bi mogli prenočiti. „To bo težko hodilo; gostivnice ni v tem kraju, samo eden je gori le, ki ima žganje, pa nima kruha ne postelje; mi drugi pa tudi nimamo postelj, seno imamo pa še na planinah. Pa veste kaj, stopite k gospodu! Gospod imajo posteljo in menda tudi nekaj vina. Že pozno zvečer smo prišli k hiši, pred ktero je stalo dekle, ki jo poprašamo, kje gosp. fajmošter stanujejo. „Tu notri so", in zletelo je v vežo. Gospod pridejo iz hiše in smeje se nam pravijo : Dekle je priletelo v hišo in djalo: Berž pojte vun, trije beguni vas čakajo zunaj ! Gospod nas je bil povabil v svojo hišo, ki je bila koj zraven te, ki je bila mežnarjeva. Povedal nama je mož sledeče od Trente: „Tukaj so nekdaj grofi Athems kopali železno rudo in jo tu cedili. Razvaline peči so ravno tamle zraven cerkve". „Kje pa je cerkev?" ga poprašava. Gospod nama pokaže hiši podobno poslopje brez stolpa, in res sva zagledala pod streho viseti zvončiča dva, kakoršne imajo pri nas pred altarjem. „Tu, kjer farovž stoji, je bilo poslopje za vradnike. Grof Athems je bil obljubil za večne čase prerediti duhovna rudokopom, ki so iz raznih krajev prišedši se tu bili naselili. Pred 81 leti je ruda potekla, stari duhoven je umeri, žlahta je prišla, pobrala jo vse in tako so se tudi zgubile liste grofove pisma. Trentarji so bili 81 let brez duhovna-, če je kdo umeri, ga je pokopal mežnar, ki je tudi mohl namesto duhovna pri pogrebu. Zdaj ko je novi nadškof prišel v Gorico, je tudi to podfaro ustanovil in jaz sem že od božiča tukaj". Trenta je pa od nekdaj imenitna božja pot. Spravljen imajo lern iz Kristusove krone. Trikrat na leto pridere vse terdo ljudstva iz raznih krajev na božjo pot. Vidila sva v cerkvi mnogo podob, ki 69 naznanujejo, kako se je kak bolnik sem obljubil, obljubo spolnil in ozdravel. Naj stariša podoba je imela menda številko 1716. Gospod fajmošter, Krav an j a po imenu, je kaj priljuden mož in prava dobrota za domače in za popotnike, ki pridejo v te divje kraje. On vsakemu dobro postreže in ga prenoči, in vendar nikdar noče za nobeno storjeno dobroto plačila jemati, ko bi ne vem kdo prišel. S hvaležnim sercom do gosp. fajmoštra in do njegove matere smo se bih napotili proti kranjski gori. Memo gredé smo ogledali še pod Šnito izvir Soče, ki izpod visoke stene prišumevši koj prav mi-čen slapič dela. Blizo verh gore pridši, zagledamo pri studencu sedeti pastirja, ki je bil strašno umazan, kakor v svojem življenju nisem vidil človeka umazanega. „Ta že ne more biti Trentar, ki so vsi tako čedni"! pravi Anton; in res povedal nam je pastir, da je Podkorenčan. Koj zgorej imajo Podkorenčani kočo, kjer nam pa bedasti sprav-nik ni hotel dati še siratke ne. Z verba smo šli po divji dolini Pi-šenci proti kranjski gori. Na desno so stermeli kviško navpične stene, ki se visoko gori razdeljujejo v raztergane špike. Skoz sredo voth Prizrenek aH po kranjskogorsko Prisenk, z mičnim slapičem spo-dej, Rogejca in Spica so gore, ki bi jim marsikdo, ki je že veliko lazil po sterminah, težko prišel na verh. V kranjski gori sva se z gosp. Antonom kaj dobro imela „mit dem Bürgermeister aus dem Wald und dem ersten Rath aus Kronau", in z nekim mladenčem, ki izmišljuje slovenske basni in pripovedke, kterih ima, kakor je pravil, že dokaj v omari. Posebno se je pa gosp. Anton toliko smejal, da sem se bal za njegovo zdravje. Obiskali smo bili tudi jezera pod Mangartom; pa"tu sem prišel že na kraj, koder je hodilo že turistov na cente; torej naj pa grem jaz tiho domii. Pa preden jenjam, naj omenim še nekaj. Nar poprej naj se zapiše v cerne bukve kerčmarica blizo D. Dež nas je ujel in šli smo k S. na polič vina. Gosp. Anton se je htel preobuti in poprosil je gospodinjo, da bi mu kdo očedil čevlje, ki bi jih rad spravil. Se ve , da zastonj ne ! Pa postrežljiva žena odgovori: „Pri nas nema nobeden časa, da bi škerpele pucal"! Jeli smo jo oberati. Ona pa zareži: „Če s'e v vorenži ljudje, bi se bili pa v kočii pripeljali"! Tedaj je dolžen kerčmar le tistim streči, ki se pripeljejo v kočii, navadnim človeškim telesom, ki peš priromajo in pošteno plačajo, pa ne! — Ti gerdogleda baba ti! — Drugi dan sva dala Sestu slovo in zvečer naji je sprejel kaj prijazno gosp. fajmošter na koroški Beli, ki mi ga je mož veljavne besede imenoval „den besten Pflanzenkenner Krains". Da bi jih veliko bilo gospodov, ki bi tako obračali svoje „Musestunden" v prid in bolje spoznanje ljube domovine ! Ko sva z Antonom na Bled prišla, se nama je vse nekaj merlvo zdelo: poslovila sva se tedaj, in vsak je šel svojo pot. 70 ~ Car Lazarjeva smert. (Dramatiška drobtina v enem djanju; spisal V. Lipež. ) 111. prizor. (Noe. Kraj zunaj šotorja. S un a, turški poslanec.) Poteka čas, in vse okrog- je tiho; Molče me gleda rajsko-svitli plan. Prekrasna noč! v nedolžnem tvojem krilu Se skrivno snuje, kar boji se dneva! Lep kos sveta si tiho vzame Ala, In sveti prerok brez ovinkov seže Po cvetnem daru, ki ga tuj'c prinaša Scer pot ni ravna, al' poštenje blago, Skadi v nebo se, če je zemlji sitno. Narodi padajo, in posamesne Jih glave mečejo v pogibel večno. Kaj so narodi? Slepi vehkani! — In dete zvito vodi jih po volji : Po ravnih stezah — blagor takim ljudstvom! Ar pa v prepad, kjer tornjeva sebičnost. Kjer nag napuh kri zreta narodno. In kdo maščuje strašne te krivice? Ah kaj? Trebuh je poln, potem prišanta Sodivne zgodovine stropna sapa. In to tedaj, ko grob nam bol ovira. Ar tiho, Suna, tiho, ne razkrivaj, Da nekdaj sam prodal si ljudstvo krepko; Ne zabi, da si sluga dnes, ki ziblje V višine više se, previvši druge. Ah glej! tam senca tiha se pomika; On je! tako koraka zver hudobna, Ki plahih nog po žertvi svoji stega, Ponižni sluga, srečni Brankovič ! (Brankovič (prihajaje). Si tu že, Suna? Suna. Da ! gospod ! vaš sluga, Ki srečen je, da vas do sreče pelje. Brankovič. In sultan tvoj, kaj "ma mi poročiti ? Da sem mu všeč, si un dan mi povedal — Kaj novega? 71 Suna. Naj' nihče ne zaleže? Je varen kraj, ki ste si ga zvoliH ? Brankovič. Zanesi se, le urno! Čas poteka. Suna. Čujte tedaj! Gospod vseh pravovernih, Ljubljen'c preroka svetega je milo S prestola svoj ga sluga me pogledal, In méd njegovih ust me je veličal, Ko te besede je šeptal v uho mi: „Moj sin ! očesa moj'ga žark te zbral je, Da urno serneš k slavnemu junaku, Ki Brankovič mu pravi serbski narod. Če slavni se junak pridruži meni. Ga čem častiti po vsi milosti. ^ Moj pervi paša sedel bo pri meni, Češčen od vsih, kot blesk svitlosti moje. Cel kos sveta bo stregel mu gospodu, Bo trepetal, če zmezi le nogo. Zlata, biserov, dragocenih sagov Obljubim mu, da prej doverh iztekla Bi Save bleda voda, kot da bi jaz Dajati nehal. — Ako mu po volji. Naj zbere deklic si z vseh krajev sveta, Kol'kor in ktere hoče: černolasih Z kavkaskih gor, ki temnožarnih oči In snežnih pers moža njegujejo ; Ar zlatokodrih z merzlega severja. Ki tihih, modrih so oči in mehko Se družijo ljubljenemu moževi; Al' če deklic z ognjenih pust arabskih, Kjer solnčnih plamov kamen se tali: One so gorke, divje, strastno žive. Naj mož kroti jih (sladko to je delo!) Iz krajev vsih: Kitajko spakedrano, Debelo-topasto Mongoljko, al' če hoče Egipčanko resnobno, suho, — al' zamorko Kot zlodej cerno — iz vseh krajev dekle Objemal bo, — poverh pa vlastno hčer mu Zročim, imel ga bom kot svoj'ga sina". To so glasovi, kteri z visokosti Preserčno moje so uho zađe'i. In jaz sen sužni jek tih svetih glasov. 72 Razmotrite, kar v blagem vašem sercu Se temno snuje? Kaj naj povem . Velitelju sveta? Brankovič. Bom mož beseda! v Kar sem obljubil, storil bom do pik'ce. Zdaj idi! \' S una. I Ala in njegov prerok ^ Varujta vas! (za se) in skusi zadušiti f Kregulja, če se grozna vest zglasi. (odide) I Brankovič (sam). Storjeno je! nazaj ni poli za-me. j • Derzno sem segel v sveto kri naroda, / Ob sercu glodam svete domovine. : i Kaj svete? Reci zlakanemu levu. Naj 'z strašnih krempljev spusti plaho žertvo; Serce kipi in moč se kipu slaga, ' In lev sem zlakan, goni me v višave. Stoterih kril se duh v stermine spenja; ' Že žvižga meč; junaška pest mi čuka, Tam cvet cveti, le urno ga zagrabi In nad človeštvom zibljem se orjak. (Nekoliko pomolcavši) In vendar, kot žerjav'ca spod pepela t Me peče tlak, nezvesto nogo kolne! Huj, kaj šumi tam? So li bridki zdihi Domovja, ki pod peto mi umira? Čuj, čuj! ne teče tam v potoku sladka kri, Presveta kri izdanih serbskih bratov ? Kak val plahuta, kak po men' plahuta! Oblije me — in v strašni kervi tonem In nad valovjem čuj krohot pravice ! (prestrašen stojf nekoliko, potem) Ha, ha! sramuj se, stara, plašna baba! Clo votle sanje motjo serce hrabro, In lastna glava oj ti osle kaže. Si zabil. Vuk, kak so te dražili? Se nisi zarotil, da Jugovičem Ne sme sijati dalje zlato solnce ? Kdo serce polno daroval je Milici? Je ktera krasnih žen te kdaj opregla Tak mehko, sladko, bridko, kakor ona? 73 Iz nje oči je strela privihrala, Ki jagnje me in risa je storila. Še pomniš, Peter, kak sem gorko ljubil, Kak tihih želj se ti razkrival sem? In ti si zmaknil angeljsko mi dete, In ti in ona sta me zasmehvala. In sivo-bradi Lazar, oče mi nekdaj, Hladil je serce mladožarno, kipno, Rivaje me polagoma med zadne. Zdaj gladi me, stojim skor med pervaki, Kar dražil si, težko spet ukrotiš. Besede sladke vaše b'le so žela, Ki pahale so v raožke moje persi: Zdaj strup gnoji, oteka bridka rana, Zdravujem spet, zdaj vas bolezen prime : Število kač, prestrašnih kač že brizga Svoj strup v preklete vam serce, ukaje H. Nad grobljem vašim se mi dviga sreča. (Po zadnjih besedah se oglasi pesnik, ki ravno memo tava:) Pesnik: Krokar ziblje se čez polje In mertvaško pesem kroži. Kaj pomenja studna pesem? Ar gubiven sklep ie božji? Jokaj, zlata luna, jokaj, Serbsko solnce je stemnelo. Tožna serbska pesem poje, Kak je serbsko ovenelo. Bog ti glavo venčaj, Lazar, Ce ti prejde hrabra duša; V sercu se mi milo stori. Vsa zaupnost me zapuša! Brankovi« (smeje se). Bog ti glavo venčaj, pesnik. Če ti prejde vela duša. (odide) Pesnik (nekoliko bridko): Kdor boji se ljudske pesmi, Se v nevarno brezdno spušča. (Odide na drugo stran.) fiKonec priliodnjič.) Iz Tersta v Ljubljano. (Spisal Fr. Cegnar.) II. Pismo. Dragi svak! Odpusti mi, da sem cel mesec molčal: žal mi je, da je tako, ali kar je, to je. Pisal sem ti zadnjič, kako sem potoval iz Tersta do Postojne: danes pa te bom peljal s peresom in s černilom od tod v Ljubljano. Začniva tedaj, kjer sva nehala. Ljubi moj ! ti nisi še vidil postojnske jame, kaj ti veš, kaj ta temna jama krije. Zberi vso domišljavo, kolikor so ti je dale basni iz tisuč in 74 ene noci, razversti pred sebo vse kipe in stavbe od Phidiasa in Se-sostrisa do današnjega dne, in ti imaš medlo, temno podobo te čudne, krasne, grozne in veličanske jame, tega tihega svetišča lepe naše domovine. Jaz sem jo vidil, dragi moj! in lastnim očem nisem verjel, kar so gledale v neskončnem zavzetju. Ko sem stopil noter, se mi je najpred odperl velki dom; v globočini pod sebo sem slišal šumeti derečo Pivko, visoko nad glavo sem vidil strašen obok iz sive skale, kterega je postavil tisti zidar, ki je razpel nebo nad zemljo. Napolnovala mi je serce sveta groza v tem orjaškem grobu. Potem sem se od tod podal in hodil dve uri vedno naprej po jami in vidil na milijone kapnin v raznih podobah, ki so visele od stropa nad mojo glavo aU rastle iz tal; pa ko slednjič stopim na Kalvarijo, so me prevzele čudeža, da nisem vedel, ali je resnica, kar gledam, ali me slepijo OČI. Nisem se zavzel le jaz, stermeli so vsi, s kterimi sem stopil na to mesto; nekteri so zdihnili glasno iz globocih pers, drugi SO zavriščali, drugi stali brez sape, ko bi bili v tla priraščeni, poleg nakapljanih stolpov; nek viši častnik z golo sabljo v roki je zaupil z močnim glasom kleče v sredi nebrojnih čudežev: „Bog, ti si velik!" Od tod smo se vračali po drugi poti in prišli čez tri ure in pol zopet na beli dan. Dragi moj! jaz sem boren revež, ne morem ti povedati, kaj sem tu notri vidil, kaj sem tu notri čutil; o duhovih (binkoštih) te pričakujem v Postojni; pripelji pa tudi modrijana sebo, ki nama je htel natvezti, da ni Boga, sodnika živih in mertvih del, da je vse, kar je, delo slepe naključbe. Peljala ga bova v veliki dom in kazaje s perstom na obok govorila: „Povej nama, modri mož! kdo ga je postavil?" spremila ga bova na Kalvarijo in govorila mu: „Povej nama resnico, prijatelj! ali ne gledaš tukaj božje roke?" Mimo te jame je sedaj ropotal vozovlak. Pusti, s sivim skalovjem obsejani in z redkim germovjem obraščeni Kras je bil za meno; prišli smo v gosto smrečje, ki je stalo poleg železnice na desni in levi roki. Zavili smo na Borovnici čez slavni most na Ljubljansko močvirje ali mah. V Ljubljani sem skočil raz voz in mahal sem v mesto, ko je ravno bila ura polnoči. Ustavim se pred Mokarjem, ali, dragi svak! to ni več stara hiša; novo veliko poslopje stoji tukaj, kteremu sva tudi mi dva kviško pomagala, ker sva ga povžila v stari hiši marsikako merico. Mislil sem, da bodo v zahvalo najni imeni v kak kamen vrezane, pa zmotil sem se: nehvaležnost je plačilo sveta. Stopim z nekako boječnostjo na prag in prašam človeka, ki je ravno po stopnicah doli prišel, če bi me vzeli čez noč pod streho ; on mi odgovori: „Vse je oddano, morate kam drugam iti." Serčnost se mi spet poverne ter rečem naglo: „Tedaj je nova hiša zaperta vsakdanjemu gostu stare hiše?" To je pomagalo: človek me je gledal in ni vedel koj, kaj bi odgovoril; popraska se za ušesom in spregovori: „Hm, hm, hm! tako pa že moramo skerbeti, da bomo vam posker-beli prenočišče; prosim, gospod moj! stopite v gostivnico in pijte ga 75 eno merico ali dve; kmalu bo šel četnik iz številke 27 na železnico, potem bo prostor za vas." Storil sem, kakor mi je rekel, in vsedel se za mizo, kjer so sedeli že trije možje in govorili laški. Šembrana reč! mislil sem, da nisem na Kranjskem; alise morebiti Ljubljana tako potaljanuje, kakor Terst ponemčuje? pravim sam zase. Vštric mene so igrali trije častniki v karte, ne vem kaka igra je bila ; denarjev je ležalo precej na mizi. Naziral sem se radovedno po prostorni gostivnici in iskal po stenah neke reči, na ktero gotovo ne mishš. Veš-li, da je v stari Mokarjevi hiši, v zadnji izbi, kamor sva hodila večerjat, visela na steni tabla, na kteri so stale verstice pervega pesnika slovenskega: Vremena bodo Kranjcam se zjasnile, : Jim milši zvezde, kakor zdej sijale, ^ Jim pesmi bolj sloveče se glasile. Točarica, ki mi je prinesla na mizo ko cekin rumenega Štajerca, me je vedno od strani pogledovala; naposled se mi približa ter spregovori: „Ne zamerite, gospod moj! jaz moram vas poznati." Pogledam jo bistro in spoznavši jo, rečem: „Lejte no, šiškarca, še poznal vas nisem več! vi služite še vedno tukaj?" — „Tako je, dragi gospod! — odgovori ona — že devet let! Vas že davno ni bilo pri nas; kje pa hodite?" — „Sedem let je minulo — pravim — kar sem bil zadnjič tukaj; vidim, da se je od tedaj mnogo premenilo, posebno pri vas." V tem pogovoru mi na misel pade verz latinskega pevca: Tempora mutantur et nos mutamur in illis; to je: Čas kolesa verti in orje nam brazde po ćelu. * Ko me peljejo spat, prileti omenjena točarica za meno s prižgano svečo ter khče: „Gospod! gospod! slona gotovo še niste vidih!" — „Kje ga pa imate? — odgovorim — škoda, ko bi pri Slonu ne vidil slona!" Pelje me pod lopo in mi pokaže na zidu namala-nega slona. Pogledam in pohvaUm ga, da je lep ter se podam k počitku. Pred solnenim vzhodom sem bil na nogah: podam se proti sv. Petru; od tod se vernem skoz mesto in pridem do Gradašce in ternovske cerkve. Na tem potu sem vidil, da se zunajna podoba ljubljanskega mesta ni veliko premenila. Le tam in tam stoji kaka nova ali popravljena stavba: frančiškanska cerkev se je, kakor veš iz časopisov, od zunaj in znotraj okrasila; zvezdni drevored se je na novo ograjal, če se še prav spomhijam, z vhto železnino. Most pred trančo še stoji, čeravno mu je Ljubljanica že do kosti oglodala noge, čeravno je že davno pel čevljar v Lumpaciju, rajni Moldl: „Und die Schusterbrück', die steht auf kein' Fall mehr lang!" Naj bolj mi je dopadla ternovska cerkev: ni velika, pa prijazna je; neka svela groza, neka tiha svetost prebiva v njej ; načert ni sicer izviren aU vendar prav okusen; vsi deli so v pravi meri med sebo. Ako bi bila vehka cerkev v Terstu pri novem svetem Antonu po enacem načertu 76 postavljena, bila bi prekrasna hiša božja, lep kine teržaškega mesta, tako pa ni podobna ne cerkvi, ne gledišču, ne ječi; zdi se mi podobna velicemu magacinu. Teržačani upajo preveč Benečanom, kteri jim pošiljajo za drage dnarje take načerfe. Pot skoz mesto me je tudi prepričala, da ni praznovala smert te le leta, kar nisem vidil Ljubljane; ni mi trebalo smertnih bukev, dovolj so mi bili napisi na tablah: Tu je stalo poprej: „J. J." sedaj pa stoji: „Vdova rajnega J. J." se ve da ne po slovensko; spet ondi ni bilo več stare firme, ker se je preselil gospodar v tisto deželo, kjer ne praša nikdo za firmo. Srečevali so me znani in neznani obrazi; cvetoče mladine nisem poznal, tedajni mladenci so postali možje, tedajni dekhški svet je stopil z odra in pustil svoje mesto mlajšemu rodu; nekdanjim krepkim možakom se je obelila glava ; mnogim pešajo noge, poprej še tako čverste; naši starci so ŠH večidel v večni počitek, le nekteri še dersa počasi ob palici po mestnem tlaku s prihuljeno glavo, ali je hrom, gluh ali slep. Lej, ljubi svak! ako sem v sedmih letih opazil toliko prememb, bi bil, ako bi se bil vernil čez 40 let, našel morebiti Ljubljano, kakor „Langschläfer" svoje kraje. Zdelo se mi je tako tiho in prazno, kakor bi bila žalovala vsa Ljubljana. To pa izhaja od tod, ker živim v mestu, kjer je vedno rožljanje, vpitje in hrum, kjer se vedno vali obilno sveta po ulicah. Kakor neprijetno mi je bilo iz začetka hrumno življenje, vendar so se ga tako privadile ušesa, da sem ga močno pogrešal v Ljubljani: človek je „Gewohnheitsthier". Govoril sem s tem in unim možem, obiskal nekoliko starih prijateljev, pa nisem bil ne na cvethčnem potoku, ali kakor pravijo morebiti še kje na dolenski cesti, na Žalah, ne pri studencu Hipokrene, ne pri Žibertu ali kamnitni mizi. Ne jezi se zarad tega; rad bi bil obiskal vse te mesta, ali dopoldne so me zaderževale opravila in popoldne dež, ki je lil iz oblaka kakor iz škafa; ponoči pa sem zderdral po železnici v Terst nazaj. Ne pozabi postojnske jame in svaka Fr. Češnarjevega. Zagonske narodne pesmeJ (Zapisal A. P.) II. Zemlja se je z nebon povadila, Iz neba je skrupa udarila. Tiho j' zemlja nebu govorila: Previsoko vedro nebo moje! Je ti mane tako va vik tareš Snegon, buron i ledon velikin; Uzimaš mi kršćano živjenje, Po polju mi pobiraš rožice, Uzimaš mi smilje svakojako Od Jurjeva do Miholja danka. Ostade mi polje neveselo I na polju žalostni kršćani. Nebo j' zemlje ostro govorilo: Muc' prokleta crna zemlja moja ! Ta te hoću suson, gladon, vojskon Snegon, buron i ledon velikin. Uzet ću ti kršćano živjenje, Pobrat ću ti po polju rožice 77 Ostat će ti polje neveselo I na polju žalostni kršćani. Na tebi se čudna čuda grade, Na tebi se zla velika cine. Na tebi se brez zakona ljube, Zapovedi božje ne 'zvršuju, K maši redko kada bođevaju. Zemlja j' nebu govorila: Previsoko vedro nebo moje 1 Nemoj mene tako kaštigati. Ako s' ne bud' narod tio poboljšati, Ja mu ne ću dati po tebe gaziti. Poda se ću ja ga postaviti I kamenjen teškin pretiskati. III. Rano j' stala nediljica sveta, Bile svoje (j)umivala ruke, Bile ruke i rumena lica. Žute svoje ispletala kose, Žute svoje raspletala vlasi, ^ Pak je (j)išla v jenu crekav svetu I kleknula na gola kolenca. Paka milo cvili tere place. San je Isus dosa iz nebesa. Lipo ti je nju propitivajo : Sta cviliš, plaeeš, nediljice sveta? . Ona mu je tijo divanila; A ja moran cvilit i plakati; Tuda jeste đanaska pasalo*) Tri tisuće i osan stetina, Da se nije nijedan poklonil, ^. Ni poklonil, ni pomolil meni. San joj veli Isus iz nebesa: Muc', ne cvili, nediljice svetal Koji tebe ne bude slavijo, Ni častijo, slave moje Ne bu vidijo nikada. Mytliologicne đrobtine. (Po narodnih pripovedkah razglaša Dav. Terstenjak.) III. 0 Tdebtt. slovenski otroci 0 vdebu pojejo keđar ga v mladem letu zagledajo : Up , up , vdeb, Maš zgnušen rep, Vendar vse veš, * Pa nič ne poveš. Iz te otročje pesmice se vidi, da je bil vdeb pri starih Slovencih prerokovaven ptič. Tudi starim Egipčanom je veljal vdeb za preroka (Horapollo, Hieroglyph, II, 28). V vdebovem gnezdu se pré kamen najde: če kdo ta kamen spijočemu pod glavo dene, mu spijoči človek vse svoje skrivnosti razodene. iy. o kosa. O kosu smo peli kot mali otroci: Pleši, pleši, čemi kos; Kak bom plesal da sem bos, Kam pa si črevije dal? Stan babi sem je dal. — Kaj ti je za nje dala? Debelomastnee-a nresička. Več nisem zvedel o tem ptiču med ljudstvom slovenskim. V. O niartinčnjakn. Martinčnjak ali martinkec se veli živalica, po nemškem ,Eidechse". Posebno je žival sv. Martina, zato se tudi po njem ime- *) Mimo šlo od ital, passare. 78 nuje. Sveti Juri in sv. Martin sta svetnika, ki ju Slovenci posebno časte, in sta iz paganstva v keršanstvo slopivšim Slovencem nado-mestovala solnčne božanstva kakor Svetovita, ker oba sta jahača. O martinkecu pa pravijo, da je enkrat bil človek, pa ker je solnce molil, ga je Bog v lazečo živaiico spremenil. Tudi pri Gerkih je bil mar-tinkec ljubimec solnčnega boga Apollona, in pripisovali so mu prero-kovavno moč (Schuch, Privatalterlhümer str. 341). Vse to je naravno, ker ta živalica solnce ljubi, posebno o Martinovem. Ime martinkec pa je nastalo, kakor Marienkäferchen, božja kravička. itd. TI. O ffoski. O ffOski pojejo slovenski otroci: Gagaj, gagaj gos ! Dedek hodi bos, - Babica ga 'zula Sama se obula. Pri starih Indih je gos bila pospešiteljka ljubezni, in v ruskih narodnih pesmah izročuje dek[e gosi skrivnost svoje ljubezni (Wald-brühl, Balalaika str. 481). Če je persna kost gosi svetla in čista o Martinovem, je to znamenje ostre zime, če je pa bolj temna, bode dosti snega. Moža, kterega „baba v slami leži" to je, kterega žena je ravno porodila, imenujt^o gosaka. VII. O detelji. : , Čveterolistna detelja ima bajevno moč. Kdor ima čvelerolistnato deteljo, ki jo je mašnik žegnal, je vselej srečen v ljubezni, v igri itd. Posebno se čisla detelja, ktera se uterga o kresovi polnoči. VIII. O majoranu. * Majoran je znamenje ljubezni. Kedar gre slovenski fant v sno-boke, vtakne betvico majorana za klobuk, bctvico pa skrivoma da dekh, da jo dene ljubici pod zglavnik, ker pre „majoran serca veže." IX. O lapaha. Lapuh devajo v nekterih krajih slovenskih v grob, da njim ver-kodlak (Vampir) ne škoduje. 1. O boba. Valvasor piše, da je pri Kranjcih o njegovi dobi bila navada, da so novozaročenima, preden sta spat šla, boba za večerjo dati. Bob je loraj tudi pri Slovencih, kakor pri drugih narodih, bil erotišk symbol. Rimske žene so na praznik „matronalia", kteri je bil posvečen Junoni Lučini, boginji srečnega poroda, tudi bob snedle. Ker to sočivo ima dosti semenja, je bil bob prepovedan duhovnim egiptskim (Herodet II, 37). Moja rajna mati so nam na svetih treh kraljev dan spekU po- 791 gaoo iz bobove moke, ktero smo imenovali „bobov ded". Nekaj enacega se tudi najde pri "drugih narodih (glej Nork , Festkalender, str. 62). II. O šlšmišn. Šišmiš , netopir, pirožlek , je bajeven ptič. Kdor ima njegovo serce okoli lakta na rudeči niti privezano, je vsigdar srečen v igri. Narodske prislovice. A. Isterske. (Poslal J. Volčić.) Derži jezik za zubmi, a ruke doma (malo govori, in ptujega se ne dotakni). Skupna kobila je sadniva ali sadnita (bekommt den Satteldruck). Občinsko blago se malo čuva. Špeh mu je prišel — špeh mu je poslala (sie hat ihm einen Korb geschickt). Mu je bila graja — graža na širokem putu (nenadjane protivnosti.) Voda je gospoda, vino je kmet. Bolje je spravljeno, nego pričekano. Gospodarica, ka kuse deli, mir dela med čeljadom (ako prav deli.) Niti za vlasni ert (nicht um ein Haar). Milostiva mati grintavu decu češe. Več more Bog, nego svi neprijatelji. Na staro telo nove pete (v starosti skerb). Je šal u goru po slanih jagod (zastonj mu pot). Si mi huje storil, nego da si mi iz oltara znel. Ča se ji, a ča se gori, nikdar dosta ni. Koliko kačak je za vjisti, toliko lekari je za zgojiti (ne straši se preveč ncprijateljev). Neka se muze koza, dok je zelena loza. Krava neće pojt na praznu pest. Mi smo več rodbina nego prijatelji. Bolje se je s tičem, nego z mišem. Otroku treba sprav i strah. Mala laginja, mala korist (vela stvar oče truda). Da nebi ljudi jili i pih, nebi nikda prijatelji bih. Otroku mala stvar puna ruka (se lahko zadovolji). Potreban človik je živa laž. Dobro delo nikdar ruk neblati. K svakemu me hvali, k moru me vali (pri morju se bolje živij. 80 Ako te sohe (Galgen) pred vratini bit" jedi je bit', (necessitas nescit legem). Ž njim neću ni drobit' ni lomit (ni malo, ni mnogo opravila imeti). Stvar stvorena konca nije (post factum consilium). Kako je poli vas? mi smo pojih hiljaču i ovas. B. Slovenske. (Poslal J. Zeleznikar.) Derži kakor tat beriča. Že delaš, kakor Noe barko. Vsak berač svojo mavho hvali, in vsaka mavha svojega berača pavha (bije). Kdor ima dosti špeha, čevlje ž njim maže. Živemu človeku se vse primeri, mertvemu pa jama. Bi bil dober, da bi ga po smert poslal (če koga dolgo rii nazaj). Čez sedem let je vse dobro. Vsaka reč ima svojega kupca. Kdor v petek zboli, mu rado zvoni. Na konec jezika se rado doli zmika. Če krava veliko veka, ima malo mleka. Vehko kokotanja, malo jajc. Brez muje se še čevelj ne obuje. Nobena pesem ni tako dolga, da bi se ne spela. Beseda besedo prinese, pes pa kost. Izgovor je dober, če je iz bukove terte zvit. (Poslal F. C.]t4-'Vv-4.^\ Je sirolen, kakor cerkvena miš. Kar se pri igri dobi, se za uho založi. Kdo se bo z bikom bil (z visokim pravdal). Ga vlači seboj, ko Poljak medveda (vedno ž njim hodi). Zajce streljati (na eni nogi klečati). Na prošnji svet stoji. Možu žena ne umerje (lahko drugo dobi). Otrok ima jok in smeh v enem meh'. Sveti Gol je panj ukral. Dan gori, sneg doli. Krevlja se v burkje spodtakne (zel v zločina). Ko uš v grinto pride, misU da je v gradu (nizki na nekako stopnjo). S svetim križem zabeliti (z ničem). V hišah poštenih ljudi se rada napervo hčerka rodi. Čez deset let ne bo čevelj ne dret. *Mož pleše, kakor mu žena žvižga. 81 Vetrogoncic.") (Povest. Spisal Janez Mencinger.) I. Danes je Ljubljansko gledišče skoraj natlačeno gledavcov iz više in male gospode; pa tudi dokaj mož v kožuhih in žen v pečali smo vidili na nizkih in visokih prostorih. Pogosto se ploska in hvali, in kožuharjem se zdi, kakor da bi bili prišli na drug svet, ker nikdar niso slišali kaj tacega v sredici slovenske zemlje. In res, ali mar ni čudno in nepričakovano, da se v Ljubljani igra slovenski? Igrali pa niso navadni igravci, ampak Ljubljančanom v posebno razveseljevanje samo Slovenci in Slovenke; akoravno ne vajeni te umetnosti, so vendar igrali prav po godi, to se je bralo poslušavcom na obrazih ; besede obilne hvale so pa tudi vsakemu bile v ustih. Vsem nar bolj dopadel je pa uni gospod, ki je nekega vertnarja tako dobro igral, kakor malo kteri igravec v velikem mestu. Skoraj prehva-hla ga je pa gospodična Ljudmila, ki je z materjo in očetom Danko-vičem sedela v neki loži pervega nadstropja. Doigralo se je pervo djanje; zagrinjalo je padlo, in znanci nosijo k znancom svoje sodbe in opombe. Ptujec, kteri je vmes bil (v Ljubljani jih je dokaj), je hvalil lepoto tega barbarskega jezika ; slovenske gospe, posebno bolj omikane, se niso mogle prečuditi, da se more v našem jeziku tudi na gledišnih deskah govoriti, in ne samo v kuhinji in na tergu; marsikdo je soseda prašal, kar mu poprej nikoli ni bilo v čisli, in sosed ni vedil odgovoriti, česar se nikoli ni učil, pa namenil si je to in uno zvediti, da se s slovenščino vsaj toliko soznani, krikor s pismenostjo švedsko ali španjolsko. Marsikdo, ki ga je radovednost zraven prignala, se je kar le na tihem čudil, bilo ga je nekako sram, da se tudi materni jezik kaj tacega podstopi; in zdelo se mu je, da jezik zgubi nekaj svetosti, ker se tako malo sramežljivo na deskah skazuje. Bd je pa v gJedišču tudi neki gospod Vetrogoncič. Močno mu je dopadlo vse, kar je vidil, in rad je ploskal, posebno ko je vidil, da so Dankovičevi tudi navzeli tolike hvale. Potrudi se tedaj v zgornje nadstropje naravnost k Dankovičevim. Komaj' prednje stopi, ga vsi kmalo vprašajo: „Kdo je tisti gospod, ki je igral vertnarja?" „Vertnarja igrä", odgovarja Vetrogoncič, „dohtar Medja. Ako mu gredo pravde tako dobro spod rok , kakor ta igra , mu ne bo kos nihče v deželi ; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega so-učenca". *) Konec povesti „Na stricovem domu" smo mogli odložiti do prihodnjega lista, ker nam ni dospel o pravem času, ker ga g. pisatelj še nekaj predeluje. Vredn. Glasnik 1860 — V. zr. 6 82 ,,Ta je moral kaj priden biti", pristavi gospodična, „da je že pravdni pomočnik, tako mlad še". „Vedno srečo ima. V šolah z meno ravno ni bil prepriden, in sploh smo o njem le druge reči slišali, ne pa, da se uči". „Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?" povzame gospa. „S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je ; pa bodite prepričani, gospa, da se bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti. Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje , zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja. Na to Vetrogončič : „Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno lega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočein skazovati v gledišču pred vsem mestom , nisem lakomen take časti". Za nas je treba še pristaviti, da Vetrogončiča nihče ni naprošal. Zopet se vzdigne zagrinjalo , in Milka ima priložnost pravdnika, ki se ji zdi tako mlad, še bolj občudovati. Vetrogončič pa ostane med prihodnjimi djanji pri Dankovičevih, ker iz visokosti se lepše gleda na nizke deske : iz visokosti se mu je pa tudi igra zdela tako nizka, in dasi je vedno ploskal, ga je vendar obhajala nevolja, da je to slovenstvo skobacalo se celo v gledišče, to slovenstvo, kteremu bi on raji pot pokazal za glediščem doli proti zeleni Ljubljanci, ki se ji pravi po nemški mlačni potok. Prav dobro je pa Dankovičevim vsa igra dopadla, uni igravec pa tako, da so Vetrogončiču celo častno dolžnost naložili, da enkrat pripelje gospod Medja na njihov dom, ker Dankoviču, ki je bil nekoliko slovenstva vnet, se je zdel dohtar precej umen ; gospa si je vedno štela v čast novega znanca vpeljali v svoje dvorane, gospodični se je pa zdel ta gospod , da ne rečem preveč, narmanj vsaj prijeten. Vetrogončiča ni težko stalo, (da rečem gosposki) k splošni za-dovoljnosti znebiti se te naloge, ker on se jo kmalu soznanil in pobratil s slehernim, naj je bil čern ali bel. On gre tedaj po igri k Mokarju ali Slonu, kjer se je tudi takrat čerhnila kaka slovenska beseda , in kamor je tudi Medja s svoji znanci zahajal. Kot nekdanji součenec se mu približa gospod Vetrogončič. Medja je Vetrogončiča komaj spoznal, in ko ga je spoznal ni bil preveč ginjen nenadanega veselja : .spoznati nekdajnega tovarša iz otroških klopi. — — Kakor serna plane Od lovcov v prejšnih časih ostreljena, Ko spet se strelcev truma ji zelena Prikaže in jo spomni stare rane, — se je Medja spomnil, kako je enkrat njemu zavoljo Vetrogončiča učitelj slušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v sebi priprosta šiba leskova. 83 Ako bi Medja v znamenja veroval, bi se mu zdaj ne bilo nad-jati kaj dobrega. Kaj dobrega nadjali se niso pa le Medjevi levarsi, akoravno tudi ti niso verovali v znamenja in spomine. Ker so že dalj časa Vetrogončiča poznali, so bolli spoznati, da mora kaj posebnega prinesli Vetrogončiča v njih družbo, ker se on sicer giblje v drugih okolicah , in da ravno Medja ogovori, kterega še nikoli poprej ni pogledal. Pa Bog jim odpusti to zmoto, da so mislih, da Vetrogoncič nič dobrega ne more prinesti. Kedar se dva človeka spet vidita čez leta dni, si imata marsikaj povedati, kar je samo njima prijetno, ah pa še njima ne. Pre-tečene dogodbe prežvekovati, je vedno reč, ki se slabo splača. Medja je iz svojega življenjepisa povedal nekaj odlomkov, kakor so mu ravno naleteli, in kakor bi ne htel pozabiti zbranih tovaršev in na-litega kozarca. V Volrogončičevih besedah se je pa vidilo več zve-zanosti in namena. Bolj in bolj je zategoval k obširnim znanjem, ki jih ima pri Ljubljanski gospodi, in skazoval je, kako ga radi vidijo in obče čislajo. Tako je počasi prišel na Dankovičeve. Komaj je našel besede, da je povedal, kako navzela je gospodična Medjeve hvale in gospa želja, ga spoznati, in kako je sam Dankovič vdan slovenski reči. Hvalil je, kako so Dankovičevi omikani, med tem ko je drugod po mestu omika le v odlomkih razkropljena, ali pa jo po strani ah celo skozi očala gledajo. Ko se nazadnje Vetrogoncič Medju ponudi, da ga popelje k gospej, so mu precej tovarši srečo vošili, da mara zanj tako lepa gospodična, ki ima toliko cekinov; kar v svate so se mu ponudili. Toda ti tovarši, kterih še nihče ni bil oženjen, in se tudi ženil ni, ne morejo vediti, kako težko se je ženiti, posebno kedar velja dokaj cekinov. To mora človek sam poskusiti. Ali je Medja v tem hipu kaj mishl na ženitev in na cekine, se iz virov ne da več spregledati, to se pa sme reči, da je bil radoveden, kakošna je družina tistega gospoda, ki ima visoko gospo, lepo hčer, ki je vnet slovenščine, in s kterim je znan Vetrogoncič. Ko je Medja čez nekaj dni vpeljan bil pri Dankovičevih , je koj spoznal svoje ljudi. Gospa je govorila prav zanimivo , in iz govorjenja se ji je pri hipu spoznalo , da je veliko bukev prebrala, da se je naučila, kaj je omika, in rada kazala je, da ima kaj idej, in da ve presojevati z višim merilom, kaj se po svetu godi. Gospodična je pa bila precej živahna, nepokvarjene nravnosti ; med visoke materne besede je vedno rada kaj vmes rekla, tako krotko in domače, da je Medja vselej bilo veselje, kedar je usta odperla , in mu priložnost dala, da ji je mogel kaj lepega povedati. Dankovič, le bolj preoblečen kmet, pa ni bil prijatel salonskega vedenja ; lepi konji, dobri psi, so mu bili nad igro v gledišču in nad čajem pri tej in tej gospej. Scer je bil pa pameten mož, imel je le, kakor pravimo, svojo zastopnosJ. Gospa sama ga je najbolje sodila rekoč : dokaj mesa, malo duha. 6* 84 Skoraj da samo zavoljo gospodične je Medja še naprej k Dan-kovičevim zahajal, in vedno bolj dopadla mu je Milka in njeno nepokvarjeno serce ; rad jo je poslušal, rad izgovarjal njene misli, in vedno bolj se mu je zdela enacega duha 5 oba sta počasi čutila , da sta zase stvarjena. Ali ljubezen, bodi še tako majhna, ne more ostati skrita in uiti ljubosumnim očem. Vetrogončiča , ki se je prejne dni nadjal, da bo ta pust sam postal v zakonu posestnik serca in roke gospodičine, ui majhina nevolja in klavernost objela, ko je vidil, da ga je Mi-lika pozabila; nar huje ga je peklo in greblo, da je on sam spodri-vavca v hišo pripeljal. Vendar hrabra duša nikdar ne omaga. Kot starejemu znancu pri hiši mu je gospa rada odkrivala svoje čutja in misli, in ga včasi sveta in razsodbe praševala v tako važnih rečeh, kakor da bi bilo mishti, da je Vetrogončič tista duša na zemlji , ki ji gre nar več zaupanja, in ki ima nar več pameti. Tako ga je gospa tudi nekoliko izpraševala o Medji. Koliko veselje mu je bilo, pohvaliti prijatla svojega marljivost in prebrisano vedenje v pravdah , saj je že komaj ta pol leta v Ljubljani toliko pravd srečno dognal, in da vanj stavijo toliko zaupanja. S težkim sercom je pa tudi povedal, kar je hotel tu in tam slišati, da živi Medja kakor pri zlati mizi, da mu denar iz pravd sproti pohaja, da on dolžnikom bližnim in daljnim odlaša do ženitve z gospodično, s ktero se on baha, kakor bi bilo že vse sklenjeno ; tudi ima on mogočne sovražnike , in ljudje nič kaj ne mislijo, da bo Medja dolgo časa pravdo-srednik ostal. Toda kaj tacega niso v Ljubljani ne stare ne mlade žlobudrale, in tudi možki niso bili Vetrogončičevih misel. Tako hude reči slišati je bilo gospo strah, in morebiti bi je bilo še groza, ako ne bi bil Vetrogončič pristavil, da je vse to le govorica, da ljudje posebno v Ljubljani malo resničnega povedali vejo, in da Medja vse to, ako je res, vlegne še popraviti. Kar je zvedila gospa, ni odkrila ne možu ne hčeri, to je, kakor po navadi vse reči, sama zase premišljevala. Akoravno se ji je Medja še vedno prijeten zdel, si ga vendar več ni zeta vošila , in akoravno morebiti ni bila prepričana, da je vse res , kar Vetrogončič pove, ki je med tem vsak teden kako novo znašel, in s teškim sercom in globokim pomilovanjem gospej donašal, je vendar tudi pri njej obveljalo, kakor sicer pri drugih ljudeh, da je sum huji kot resnica. Počasi pa je tudi Medja zapazil gospejno mlačnost. Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili iVfedja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil Dankovičevib. 85 Alež Veselkovic. (Verbovske anekdote; po narodnih pravljicah spisal Vicko Dragan.) Narra vere patres nostri, et nos narravimus omnes. Po slovenski prestavi Aleža Vesclkoviča, verbovskega sinka: Noreli so očetje naši, in tudi mi smo vsi noreli. Verbovec je štel dosti modrih glav; ima jih še sedaj, in jih bo imel, dokler bo stal; ali naj modrejši je gotovo bil Alež Veselkovic. Rodil se je ravno na Kurentovo, to je na pust, in to je že bilo znamnje, da bode kedaj svet razveseljeval. Naj mi bo tu dovoljeno, iz njegovega veselega življenja nekohko reči razglasiti v slavo njegovo in njegovim potomkom v povišanje. Ko je Alež že znal hoditi, so mu njegova poštena mati kupili pisane berguše, pisano robačo in pisano kapico z dolgo kupmo. Ko so ga varoški zamazani otroci zagledali pervokrat, so za njim bežali, kakor nekdaj „ibrajtarji" — za „tobakšvercarjem". Ko je zrastel do moža, je zvedel, da gospod purgermajster Jurko Ljubodnarjevič imajo trešliko. Alež jim obljubi, da jih bo ozdravil. Če pa to zamoreš, dragi Alež, reko gospod purgermajster, tako mi dobiš na Martinovo nar lepše gosje bedro. Alež reče, naj gredo ž njim do Mure. Privoljili so. Ko k Muri prideta, reče k gosp. purgermajstru, naj se pred njegov butast nos postavijo. Storili so, in Alež jih urno v Muro sune. Ubogi purgermajster po vodi tačkajo, kakor mlad pesek, ki še prav plavati ne zna. Ko so se do dobra skopali, jih Alež iz Mure potegne. Od sih dob jih nil rtrinki. (Spisal p.) I. Kedar stopi mladeneč med ljudi, se mu kmalu napolni serce z raznimi čuti, da mu hoče skoro skipeti. Torej si poišče drugo serce, da mu odlije, česar ima preveč. Čutenja se sedaj prelivajo iz enega serca v drugo , pa se vendar obe serci nikdar ne prepolnite, to pa stori — prijatcistvo. II. Duh človeški je reka, ki je v začetku mala, potem se pa s potoki in drugimi rekami združuje, ter neprenehoma dere čez pečevje in dolino. Kedar pa burja vsiane, se razlije s struge po livadah, njivah in cvetečih vertih. Burja vtihne, megle zbeže z obloka in solnce zopet sije. Kmet žalostno gleda razderte nade in zdiha proti 90 nebu. Desetkrat se mesene napolni in glej ! livade so veliko lepše, zaljše zelenijo, mile cvetke cveto , klas se priklanja do tal in boljši sad rode drevesa. Reka pa neprenehoma naprej dere, marsiktero žertvo še po potu požre, in ne miruje pred, da pride v domovino valov, v sivo morje ! — Zgodovinska certiea. Ktere dežele so spadale nekdaj pod Koroško? —- Biblioteka mesta Berna na Švajcarskem ima star pergament, na kterem stoji napis: De orbe et ejus divisione, ac universis regionibus totius mundi. Koroška je na tem pergamentu takole popisana: Carinthia provincia est modica germaniae in Europa. Habens Panoniam ab oriente. Ab occidente Italiam. Danubium a Scptemtri-one. Dalmaciam et Salmoniam (to je Slavoniam) a meridie. Montibus in una parte cingitur, et in alia mari adriato terminatur, et est terra lertilis in multis locis habundans feris pecundibus et jumentis. Gens bellicosa et fortis. Munita in opidis et castris. Est autem terra prop-ter alpium vicinitatem frigida, nivibiis et fluviis frequens , ubi frigidi-tatem aquarum a nivibus solutarem circa montana plurimi sunt stru-mosi ut dicitur ibi ursi multi. Bisontes et aliae bestiae mirabiles et silvestres, ibi etiam sunt glires comestiales, qui quamvis videantur esse de genere murium comedantur tamen, quia habent carnes sapi-das atque pingues. Ta^popis „Karinthiae" mi je poslal drag moj prijatelj L., kteri sedaj v Svajcarski živi, prepisal ga je zvesto , kakor sem se prepričal iz teksta, kteri stoji v Zeitschrift für deutsches Alterthum IV. B, pag. 479. — Naj skusi kak korošk domoljub preiskati, kdaj in aU je imela Koroška tukaj naznamovane meje in kaj se je vse važnega v oni dobi v mili domovini godilo. Priobčil Da v. Terstenjak. Lisica i kozika. (Štajerska pripovedka; zapisal M. Kracmanov.) Ednok je v eno lisičjo liikjo ena kozika prišla, te pa je lisica ne znala, kak bi jo viin spravila: pa je šla po enem germji, pa je srečala enoga vuka, a on jo pita: „Kaj so vi, teca, tak žalostno deržite?" Lisica reče: „Kaj se ne bi žalostno deržala, kajti v mojoj lükji je ena huda stvar". I vuk jo pita: „kaj za ena?" Ona pa reče: „kozika. Hodi, jaz ti jo viin spravim." Pa ideta i jo vuk pita: „Sto si notri?" — „Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja viin grem, pa tvoje reberca vse vkup zdrobim". Pak se je vuk ne viipo notri iti. Lisica gre driigokrat v germje, pa je srečala enoga zavca i on jo je pita: „Kaj se vi, teca, tak hudo deržite? Jona reče: „kaj se ja ne bi hudo deržala: kajti v mojoj lükji je huda stvar, kozika". I on gre pa 91 jo pita: „Sto si notri? Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja idem vün, pa tvoje rebrca vse vkup zdrobim". Pak se je i on ne viipo notri ili. Lisica je pa šla po germji, pa je srečala eno mravlo, i ona jo pita: „Kaj ste vi tak žalostni?" — „Kaj bi žalostna ne bila, kajti je v v mojoj lükji ena huda stvar kozika". I ona je rekla: .hodi, jaz ti jo viin spravim". Mravla je šla pa je pitala: „što si notri?" Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja idem vün pa tvoje rebra vse skup zdrobim". I mravla je šla notri, pa jo stirala vün.*) * Priobčena je ta živalska basen v pripovedkah Varaždinskih na 285. strani „ovnek", in ker sem dobil od Štajerca Varaždinski podobno, naj pa se Štajerska varijacija gre na beli dan. Pri ti priliki naj pa Še podam rusko, ki je tiskana v zbirki : „Hap04mia pyccKia CKasKU, H34a.i A. AiaHaceB-B, MocKoa 1855" na 6. strani. Zapisana je v „Perejaslavljazaless-kom ujezde" in lahko umevna. Taka le je. Žili — byli lisa da zajac. U lisicy byla izbenka ledjanaja, ii zajčika lubjanaja; prišla vesna krasnaja — u lisicy razstajala, a u zajcika stoit po staremu. Lisa poprosila' u zajčika po-gret'sja, da zajčika — to i vygnala. Idet dorogoj zajČik da placet, a jemu na vstreČu sobaki: tjaf, tjaf, tjaf! pro što, zajČik, plaČeš: A zajČik govorit: ostan'te, sobaki! kak mné ne plakat'? Byla u menja izbenka lubjanaja, a u lisy ledjanaja; poprosilas' ona ko mné, da menja vygnala. — Ne plaČ, zajčik, govorjat sobaki ; my jeje vygonim. — Net, ne vygonite ! — Net, vygonim. PodoŠli k izbenke: „tjaf, tjaf, tjaf! pođi, lisa, von!" A ona jim s peči: „kak vzskoČu, kak vyprygnu, pojdut kloČki po zauločkam!" Sobaki ispugalis' i ušli. (Zajček potem sreČa medveda, za medvedom bika, pa lisice le ne izženeta. Potem sreČa petuhe s koso) Podošli k izbeuké : „kuke-reku! nesu kosu na pieci, hoču lisu poseči! podi, lisa, von!" A ona usly-hala, ispugalas', govorit: odčvajus". . . Petuh opjat': „kukureku, nesu kosu itd. A ona govorit: Šubu nadčvaju. Petuh v tretij raz: kukureku itd. Lisica vybézala; on jeje i zarubil kosoj-to, i stal s zajČikom žit' da pozivat' da dobra nazivat'. Vot tebé skazka, a mne krinka masla. (V skazki zapisani v Arbangeliski guberniii pa petelin takole govori : Idet pStvub na pjatjah, Neset sablju na plečah' Hočet lisu posSči Po samyja pieci. Von lisa, von kuma! — Vot ja tebja, petušišČa, Po kolenam-to polenom.) Kalinu. (A. Praprotnik.) Jezike vsc mi govoriš. Besedo imaš kakor med, In vendar serce mi kališ, Ne štejem te med zbrihtan svet. Kaj manjka ti v besedi še, Da ti ko bob na steni zda? Uganeš lahko, blizo je: V jeziku manjka ti serca. 92 Slovenski besednik. u CelOTca. Ravno kar se družnikom sv. Mohora razpošilja perva knjižica „slovenskih veČernic za poduk in kratek Čas". Štejejo IV + 84 strani in obsegajo sledeče reči: Zgubljeni, pa spet najdeni sin, (domaČa povest iz starih časov) — pesem za domaČe šmarnice — Voznik in zadnji konj — Mesar Janez Kerstnik Jezuit, Goričan — Mati in vnuk — Pobožna pastarica — Sv. Frančišek in tiči — Prilike (božja beseda in splah-njeni kozarec, Kdaj so lahko, kdaj težko živi. Dobra jed v umazani posodi) — Miklavžev veČer — Delavno življenje kerŠanske device — Hvaležnost in nehvaležnost — Zofijna cerkev v Carigradu — Živalsko življenje po južnoruskib stepah — Zdravica vsem Slovencom — Drobne tiČice naše dobrotnice in — Kar bodi za domaČe potrebe. Vsi sostavki so zloženi v katoliškem duhu, priprostemu ljudstvu in odrašČeni mladini v poduk ali v kratek čas. Jezik je skoz in skoz čist in lahko razumljiv vsakemu Slovencu. V prodajo po bukvarnicab pride knjižica Šele po preteku tekočega leta, da nam za družnike, ki se vtegnejo še oglasiti, iztisov ne zmanjka. Drugi zvezek „slov. večernic" izide mesca junija. — Iz pridjanega druž-binega oglasnika vidimo, da je do 1. februarja pristopilo 23 dosmertnih družnikov; popoln imenik letnih in dosmertnih udov bo prinesel šele „koledarček družbe sv. Mohora". Kot posebna dobrotnika naše mladine sta se, skazala g. dr. Andrej Vojska, c. k. sodn. svetovavec, in ne imenovan Čeh na Ogerskem, ki sta stopila v število dosmertnih družnikov s tim pogojem, da se darujejo njima gredoČe družbine bukve prav pridnemu gimnazijskemu učencu na Koroškem ali na Štajerskem ali pa na Kranjskem, kakor bo družbin odbor razsodil. Da bi se oglasilo veČ tacih mladinoljubov ! G. Fr. Cegnar nam je naznanil, da se je oglasilo na njegove pesme že več kakor 700 naročnikov. Smemo torej upati, da pridejo v kratkem na svitlo. Te dni je prišel na svitlo Četerti natis praktične slovenske slovnice pod naslovom: „Sloveniscbes Sprach- und Lesebuch für die unteren Klassen der Gymnasien und Eealscbulen". Knjiga je natisnjena v Liegel-novi založbi in šteje 264 str. v veliki osmerki. Namenjena je nemškim učencom in slovenskim pervencom na naših gimnazijah in realnih Šolah. Iz Pešta. (Konec.) Lepo je slišati, kako podpira „ srbska matica" mladino in literate z bukvami in denarji. Došla jej je prošnja mladeži rodovniške bosanske v DjakovaŠkem semenišču, naj jej matica blagovoli poslati vse knjige, ki so na njene stroške prišle na svitlo. Družtvo ukaže opravniku, naj spiše kazalo tistih bukev, ki bi se jej utegnile poslati. Poslalo se jej je pa 81 zvezkov letopisa in 11 drugih bukev. — Stepan Lazic, učitelj na gimnaziju Kailovškem, je ponudil matici oddelek prestavljenega Hora ci j a in nekoliko lastnih pesem. Družtvo je izvolilo g. Nikolića, da je presodil Lazićevo delo. V drugi seji je g. Nikolić naznanil, da je delo izverstno, in sklenilo se je, da ga bo izdala matica, ako se bo prestavljavec svesto deržal slovanskega veroserbskoga pravopisa"! in ako bi pojasnil 93 tudi mitologiČne Izraze. ¦— Naznanilo se je tudi družtvu, da je P. Corta-nović, akađ. živopisec, Matici podaril sliko „svetoga Sava, prvoga arcbie-piskopa in prosvetitelja Srbskega" — Iz vsega tega se vidi, da srbska Matica v resnici podpira napredovanje serbskega slovstva, toda derži se je železna srajca stare navade. Iz Zagreba. 17. febr. A. K.Ö-s, Ni ga na jugu moža, da bi tako krepko podpiral domaČe knjižtvo in toliko žertvoval za svoj narod, kakor prevzvišeni skof djakovaČki, g. J, S tr o ss m aj er. Nedavno srao brali, koliko je daroval družtvu za izdavanje ljudskih knjig (2000 gld), in že spet imamo priložnost, čuditi se njegovi dobroti in blagodarnosti. Ne samo, da bodo prišli edino po njegovih stroških „Jugoslovenski spomenici" na svitlo, še drugo prevažno delo za našo povestnico pripravlja ž njegovo pomočjo za natis otac Theiner, čuvar vatikanskega arkiva v Rimu, ki je izbral množico takih listin, povelj in dopisov raznih cesarjev, kraljev, knezov, škofov itd,, ki segajo v jugoslovansko povestnico. Za tisk vsih takih listin, ki bodo obsegale blizo 200 tiskanih pol, je podaril pr. g. Strossmajer 3500 rimskih škud. Zaves redek primer domoljubja ! — Te dni je razposlala Matica ilirska svojim utemeljiteljem dve knjigi „Biljarstva" od Bogoslava Šuleka. Že davno nismo nič slišali o njeni delavnosti, sedaj se je vendar zopet prebudila iz dolgega mertvila, ter razveselila vse domoljube z imenitnim delom, kterega je gospod Sulek po večletnem trudu srečno doverŠil. Pa komaj je Biljarstvo zagledalo beli dan, so ga že začeli od vseh strani pikati in zbadati pod raznimi kvakami in kljukami. Kdor meče strele izza germa in si ne upa naravnost stopiti pred oČi nasprotnikove, jasno pokazuje, da še ni dorastel mejdanu, kterega želi deliti, — 14. t, m, je napravilo tukajšno glasbeno družtvo večerno zabavo S plesom, ktero je razun drugih imenitnih oseb tudi visoki naš ban grof Co-ronini-Cronberg počastil s svojo nazoČostjo, Med pesmami, ktere so se popevale, je bila tudi Prešernova „Strunam" z napevom Mašekovim. Posebno je dopadla pesem Ivana Ternskega „Brodar" (Oj talasi), ktero je premenil gosp. prof, Stohl v blagoglasen „Brummchor". — Zagrebška či-tavnica se bo svečano odperla že v tem mescu, in sicer berž ko pride grof Ivan Erdödy iz Gradca, kije izvoljen za predsednika. Iz Gorice. J, G. Krasanin, — Nedavno ti pisah ponajviše o žalostnih stvarib, treba dakle da te ovim dopisom pouješto razveselim. Svaki znade, a ti najbrže bolje nego ikoji drugi, kakovu torbu mora imati g. VolČiČ, s koje neprestano vadi „Isterske narodne pesrne". Da nije g. Volčič onolike i onako različne pjesme v' istom selu ili samo v'jednom predielu Istrije popisal, to je očevidno; moral je dakle rečeni rod^djub proputovati, ako ne svu, a to barem veći diel Istrije, tiera mogal bi mi on pravo sviedočiti, da ne govore tamo ljudi veći diel talijanski — ko što hoće silomico njeki istrijani — nego istrijanski t. j. hrvatski. Zapadna obala dakako da je potalijanČena, ali zapadna obala nije sva Istrija! Doista počel je bil talijanski duh bolji mah uzimati, na dalje se razvijati i seljane sladkim svojim otrovom ovijati, dapače napajati, nu zlobnoj toj njegovoj naraieri brzo ušo 94 u trag naš Čovjek, nas vrli i učeni rodoljub pres. bisk. Dobri la, ter ni malo ne kasneć tomu pođmuklici podstrigo krila. — OsviedoČiv se presvietli Porečki biskup, da sva mladež — a najviše popovi — njegove biskupije talijanskim duhom udaraju, opomeni ustmeno i pismeno sve svoje djake, danjega nitko ne može služiti, koji ne zna hrvatskoga (materinskoga) jezika, jer da u njega nije plovanije, gdje se nebi hrvatski govorilo! —- Viđeći njegovi bogoslovci, da jim nije drugoga puta, niti da jim koristi otezati se, latili se oberuČke tako težka! posla, kojim se činjaše s početka taj hrvatski jezik njekakva druga „Roma inex-pagnabilis"; nu njekoji (žali bože samo njekoji!) su se ljetos zasvim osvieđočili, koji nisu lani hrvatski ni pisnuti znali, da ta tobožnja „Roma inexpugnabilis" nebi ništa druga, nego njekakva mržnja na svoj jezik i Ijenost učiti se ga. Njekoji su doista hvale vriedni, što su se slovnice bili poprimili te s svojim neutrudljivim prevadjanjem i čitanjem za jednu godinicu jeziku tako priučili, da sada ne samo dobro izgovaraju no dobro i razumiju, što Čitaju. Svim tim neprilikam nisu oni krivi, no oni, koji jih z mala na nauke i današnji dan ponajviše v Vidom odpravljaju, v obće pako v talijanske strane gone; tieni moraju đjetca na isti svoj materinski jezik naj prije zaboraviti a kašnje ga mrziti i prezirati. Slovanski Časniki. Z novim letom se je prikazalo nekoliko novih časnikov v slovanskem jeziku, nekaj jih bo pa v kratkem začelo izhajati. — Med novimi listi so vse pozornosti vredni „Obecne listy n a-uč né k razmnoženi prospesnych vedomosti a zkušonosti", ki jih vredujeta g. F. Rczač in dr. A. Majer. Izhajajo pa vsako peto saboto v Pragi in prinašajo razne poduČne reči v priprosti obliki. Celoletna naročnina s poštnino vred iznaša 3 gld. 60 kr. — „Obrazy Života", domača ilustro-vaua biblioteka zabavnega in podučnega berila, izhajajo letos v LitomiŠli in prav lepo napredujejo. Vsak zvezek prinaša obilo poduenili in kratko-Časnih reči in mnogo lepih obrazov. Vsako peto nedeljo jih pride na svitlo zvezek, šest pol debel. Za celo leto veljajo 6 gld, — „Humoristi cké listy" izhajajo letos vsak teden in prinašajo mnogo humorističnega berila in šaljivih obrazov. Za leto veljajo 6 gld. Priporočamo jih vsem prijateljem humoristike. — V Stavnici bo mesca maja zaČel izhajati podučno-lepoznansk Časopis v Česko-slovenskcm narečju pod naslovom „Sokol". Vredoval ga bo g. P. Dobsinsky, profesor slovenskega jezika v Stavnici. Željno ga pričakujejo Slovenci (Slovaki) na Ogerskem. — Z začetkom tekočega mesca začne v Lvovu izhajati nov Časopis v poljskem jeziku pod naslovom „Kolko rodzinne" in bo prinašal zgodovinske čertice, životopise, poezije, povesti, natoroznanske reci, pregled sedanje literature, dopise, najnovejše iznajdbe in druge zanimive reči.' Izhajal bo vsak teden na dveh polah in veljal za leto 10 gld. — Serbski pisatelj E. (3akra v Novem Sadu je razglasil nov jugoslovensk mesečen časopis pod imenom „S1 o-v|enka", ki bo govoril o Serbsfvu in o Serbih, o Slovenih in za Slovene in bo prinašal razne kratkočasne in poduČne sestavke, posebno za ženski 95 spol. Obsegal bo novele iz narodnega in družtvenega življenja, liriške pesme, potopisne čertice, zemljopisne, narodnopisne in mestopisne sestavke, narodne običaje, igre, pesme in pripovedke, sestavke o izreji in sploh o družinskem življenju. Ce se oglasi dosti naročnikov, bo prinašala Slovenka tudi obraze jugoslovenskih predelov, slavenske napeve in pesme, obrazce za ženske dela itd. G. pisatelj povabljuje ob enem vse jugoslovenske pisatelje t. j. serbske, borvaške in slovenske, da bi ga podpirali s svojimi sestavki. Naročnina za celo leto iznaša le 2. gld. 60 kr. * G. H i n c o v a knjigarnica v Novem Sadu se je krepko začela poganjati za povzdigo serbskega slovstva; zakaj za mesec dni je že na svitlo spravila dve knjigi, ki so vredne, da jih vroČe priporočimo tudi našim Slovencem. Perva je: „06pa3H ii3 oómxe nciopnje", ki jo je spisal dr. N. Krstić, profesor na serbskera liceju. Obsega lepo verste zgodovinskih obrazov iz starih in novih časov in se nam posebno pripravna zdi, da jo marljivo prebira naša gimnazijska in realna Šolska mladost, kteri jo posebno namenjena. Obrazi so lepo izbrani in v prav gladkotekoČi besedi pripovedovani. Razumeva se samo po sebi, da gosp. pisatelj ni v nemar pustil domače serbske zgodovine. Verno nam slika življenje nesrečnega kralja Dečanskcga; dalje nam predstavlja visoko obdarovanega, pa moralno skaženega kralja Vuka-Sina, dalje naspočita slavne djanja Stepana Nemanje L, velikega župana in vteraelitelja pozneje moči serbskega naroda itd. Jezik je lahko razumljiv vsakemu Slovencu, ki mu je znana ćirilska azbuka. Naj bi našla tudi med Slovenci, ki še nimamo enacega dela, prav obilno prejemnikov. — Druge ne manj imenitne bukve so: „.lasapime n.iii A0ra4JaJH 3a BpeMCua Kiiesa jiasapa, h3 cpnciBa JoKcmia HoBinia", ki so ravno zdaj v drugem^pomnoženem natisu prišle na svitlo. Štirje spevi so na novo dodani. Čelo jim kinča obraz Banovića Strabinja. Gotovo bo seglo obilo Slovenov po tej krasni serbski epopeji. G. izdatelju pa želimo obilno sreče v njegovem trudu za narodno literaturo. * Slavno znana knjigarnica Kober in Markgraf v Pragi, ki izdaja mnogo imenitnih spisov v Češkem jeziku, pripravlja za izdajo zbirko slovanskih romanov, ki bo izhajala pod naslovom „Slovanska beseda" in prinašala najboljše romane, iz raznih slovanskih narečij prestavljene, Vred-ništvo je prevzel g. prof. V. Zeleny. — „NauCny slovnik", ki gaje doslej prišlo na svitlo 10 zvezkov, šteje sedaj že 5021 prejemnikov in njih število še raste od mesca do mesca. Na Slovenskem se_ jih prejema, kakor kaže pridjani imenik, v Celovcu 2, v Gradcu 15, v Ljubljani 2, v Sežani 2, v Terstu 5 in po drugih slovenskih krajih 4 iztisi, zares premalo število za tako imenitno delo. * Znano je vsakemu izmed nas, kako slaba je bila do danaŠnih dni s prodajo slovanskih knjig ; leta dni se je vČasi moglo čakati, da je priro-mala naročena knjiga. Da tej napaki v okom pride, bo osnoval knjigar Smolef v Budlšinu slovansko knjigarnico, po kteri se bodo mogle naročevati bukve iz raznih slovanskih narečij. Stopil je v ta namen v zvezo z mnogimi knjigarji na Ruskem in po drugih slovanskih deželah, da mu 96 bodo pošiljali vse bukve, ki prihajajo na beli đan v raznih slovanskih narečjih. Da se bo pa lože moglo zvediti o vseh novih literarnih prikaznih, bo izdajal „Allgemeines slawisches Wochenblatt", ki bo razpadalo v tri oddelke. Pervi oddelek bo obsegal naslove vseh novoizdanih spisov slovanskih z nemško in francozko prestavo ; drugi oddelek bo prinašal nemške prestave sostavkov iz slovanskih časnikov, tretji pa beletristiške reČi v izvirnem slovanskem narečju in v nemški prestavi. Gotovo bo g. Smo-lerju hvaležen vsak Slovan. * Kako lepo napreduje družba sv. Cirila in Metoda, ki je blizo tako osnovana kakor naŠa družba sv. Mohora, spriČujejo njeni lanski prejemki, ki so za leto 1859 znašali črez 23,000 gld. a. v. Letos sprejmó družniki razun dveh drugih bukev tudi prekrasen obraz, ki ga je izgotovil češki umetnik Hellich v Pragi. Predstavlja pa ta obraz kraljevića .sv. Štefana, kako se priklanja pred svojim kerstnikom sv. Vojtehom ; njemu ob strani stoji njegov verni drug Kadlo, za kraljevičem njegova mati in v sredi magnatov slavni oČe Gey sa. Vse osebe so malane v narodni obleki. * Dne 20. januarja 1.1. je umerla na Volinju v svojem gradu poljska spisateljica EvaFelinska, ki je spisala razun mnogih lepih povedek tudi potopisno delo „Cesta do Berezova in na Sibir", ki je že v nemški in angliški jezik prestavljeno. Kojena je bila 1. 1793 v Uznoli na Litvi. Imenik castitih g. g. naroenlkov: 65. Dr. Jož. Vošnak v Kranju; 66. J. Vesel, osmošol. v Ljubljani; 67. Fr. Svetličič, fajm. v Sorici; 68. J. Grabner, pouciv. v kn. šk. Alojzjevišu v Ljubljani; 69. Fr. ßemic, duh. v Terstu; 70. A. Candolini, c. k. okr. adjunkt v Kostajnovici; 71—72, Dr. A. Murko, dek. in M. Strajnšak, kpl. v Zavercu; 73, L. Kožman, kpl, v Št. Janžu; 74. A. Potočnik, fajm. v Planini; 75. T. Modic, kpl. na Rečici; 76. T. Duriava, kpl. v Deskli; 77. J. Marn, gimn. katehet v Ljubljani; 78. J. Podobnik, fajm. v Kresnicah; 79, V. Plemel, lok. na kor. Beli; 80. K. Sušnik, bgsl. v Ljubljani; 81. N. Moč nik, šestošolec v Novemmestu; 82—83 A. Jenko in Fr. Gerbec, tičenik y Ter-^ novem; 84. A. Ipavic, šolski pripravnik v Gorici; 85, J. Seebaclier, kpL v Štebnu' 86. J, Tavšic, fajm. v Burlah; 87. H. Križan, kpl. v Dobju; 88. P. Kozler, c. k; notar v Sežani; 89. J. Žan, kpl. v Koprivnici; 907 F. Šrol, "kpl, pri sv. Lenartu ' 91. P, Skale, učenik živinozdravilstva v Ljubljani; 92. F.Metelko, prof. v Ljublj.; 93. M, Sodia, fajm. v št. Janžu; 94. J. Žužek, kpl. v Št. Kupertu; 95, J. Pava-lec, kpl. v Stradnn; 96. G, Majhenič, kpl. pri sv. Tomažu; 97. A. Stranjšak, kpl. pri sv. Lovaencu; 98. T. Kocian, kpl. v Terstu; 99. BI. Ulčar, kur. v nov. Oslici; 100. J. Poklukar, fajm. v Št. Vidu; 101. J. Stritar, kpl. v Ljubljani; 102, S. Eabič, kpl. vPredvoru; 103. I.Hudovernik, učitelj v Ratečah; 104. J. Katnik', učit, v Kapli; 105. J. Majnik. fajm. v Žireh; 106—107, S, Topolnik, ftijm. in B. Bur-car, kpl. v Remšeniku; 108—9. A. Lovriha in F. Repič, kpl. v Pičnu; 110. K. Polič, kpl. v Eibiswaldu; 111. R. Endlicher, aktuar c. k. okr. ureda v Ložu. (Dalje.) Listnica. G. A. P. Hvala za lepe rečf; prosimo kmalu tudi omenjenih; g. J. T. Prejeli oboje; g. M. V. Prosimo; g. J. Š. Smo prejeli; g. P. v L. Poslana pesem se nam še ne zdi godna za natis; g. D. T. Hvala za poslano, prosimo večkrat kaj enakega; g. J. L. v B. Bukve družtv. za Vas so bile v Gorico poslane g. M, P. ; g. M. R. Preserčna hvala za poslane knjige ; g. J. L, Le naznanite posamezne števila; g. J. O. Prihodnjič. Katisnil Janez Leon v Celovcu.