Domoznanstvo kranjske vojvodine. Spisal Iv. Lapajne. (Dalje.) Boji z Madjari. Madjari, katere so bili Nemci sami na pomoč pozvali zoper slovanske Moravce, delali so zdaj Nemcera samim in njih podložnim Slovencem veliko preglavico. S središšem lepe ogerske dežele niso bili zadovoljni, marveč prodirali so v sosednje pokrajine, v sedanje avstrijsko, štajersko in kranjsko deželo. Nemške čete jih niso mogle zadrževati, ui veckrat so bili divje-čili Madjari zmagovalci. Pri Ljubljani je bila 1. 919. bitka z Madjari, ki so bili zmagali. Koroški vojvode so se večkrat bojevali zoper nje in nekoliko osvobodili gorotansko-slovenske marke teh pritiskovalcev. Odločilna bitka z Madjari je bila še le na reki Liki blizo Augsburga 1. 955.; ta je imela stalne uspehe, kajti Madjari se poslej niso več upali nadlegovati nemškega kraljestva in njegovih mark. Vzhodna marka. Koroško s Kraiijsko vojvodina neiuške države. Madjari so bili avarsko marko zopet opustošili. Še le po bitki ob Liki so se morali oni umakniti čez Lito in Rabo v ogerske nižine. V vzhodni, prej avarski raarki, nastanili so se zdaj nemški, največ bavarski plemiči, ki so si zidali tu gradove po gorah in ob rekah. Tudi na Kranjsko pride neraška gospoda. L. 974. je že znan prvi kranjski mejni grof, Poppo. Tudi cerkveni knezi so dobili znatna zemljišča in pravice, in sicer največ brižinski škofje, katerira je podaril cesar Oton II. 1. 973. velika posestva ob Sori in Zabnici v Loški okolici. V pismih, s katerimi se je ta daritev vršila, bere se uže sedanje ime naše Krajine (Chreina Marcha), beseda razločno slovenska, čeravno jej nekateri izvira v keltščini iščejo. Ko so dobili nemški škofje ta posestva v last, pošiljali so v deželo nekatere nemške naselnike. Ti so pa v teku stoletij med slovenskim ljudstvouu pozabili svoje nemško narečje; le v Sorici so še do 19. stoletja nekateri nemško govorili. Škofje pa vender niso mogli drugače kakor v slovenskem jeziku službe božje opravljati; zato je bil brižinski škof Abraham, ki se je v Loki mudil (menda okolo 1. 1000 po Kr.) na slovenski jezik prestaviti dal nekatere molitve, katere je bil zasledil naš slovenski učenjak Kopitar in jih 1. 1836. pod naslovotn ,,glagolita Clozianus" na svitlo spravil. Kranjska je bila združena s Korotanom. Ta pa je bil 1. 887 — 976. spojen z Bavarsko. L. 976. je pa cesar Oton II., ki je bil ravno takrat Vzhodno marko izročil Leo- poldu Babenberškemu, ločil Korotan zopet od Bavarskega in ga dal vojvodi Henriku mlajšemu (stalno še le 1. 995). Kranjsko pod koroškimi vojvodi do bitke na moravskem polji (976 — 1278). Dvorni in mejni grofje. Za vlade koroških vojvodov je bilo na Kranjskem več grofov, ki so vladali po svojih markah in večih ali manjših obsegih. Prava Kranjska marka je bilo to, kaj je dandanes Gorenjsko. Tu je gospodaril od 1. 989—1004. grof Waltilo, čegar posestvo je mejilo na zemljišče dvornega grofa (pfalcgrofa) Bernaida me.j Ljubljano in Loko. Iinenuje se pa v teh krajih še tretji grof Udalrik (1011). Prvi samostalni iuejni grof Kranjski je bil pa Eberhard (1040). Marka isterska, ki je bila tudi pod višjo oblastjo korotansko, obsegala je poleg Istre še Notranjsko in nekaj Dolenjske. Nekaj dolenjske strani je pripadalo namreč k štajerski dolenji marki, to so bili kraji okoli Svibnjega in Radeč ter okolica ob Mirni. Prvi inejui grof isterski je Udalrik (1062—1070). Ko so se marke pod nemškirni knezi z nova probudile, dobimo vesti o najstarejših plemičih. To so Turjaški (Auerspergi, Urspergi), došli iz Švabskega. Svoje ime izvajajo od Tura (Auerochs), ki se je še pasil takrat po naših gorah; grb Turjaških ima tudi ture. Grofje turjaški so po tradiciji živeli uže 1. 1016.; zgodovinsko dokazano pa uže v 1. 1060. Enako stari so plemeniti rodovi Scharfenberg (Svibenjski), Gallenberg in Osterberg (Ostrovrharji). Velikega pomena so bile pridobitve nemških škofij in oglejskega patrijarha. Brižinskim škofom so nemški cesarji podarjevali vedno nova zeniljišča, n. pr. 1. 1002. Stražišče, 1011. kmetije v Sori, kjer je bila Loka (Lonca) središče obširnih brižinskih posestev. BrikseLska škofija je dobila 1. 1004. in 1011. Bled, grad in 30 kmetij. Te darove je nemški cesar pomožil z gozdi mej bohinjsko in doliusko Savo. Tudi oglejska cerkev je dobila 1. 1040. 30 kraljevskih kmetij. Z 1. 1000. začenjajo se prva zgodovinska poročila o glavnem mestu naše dežele. L. 1006. je bila velika kuga v Ljubljanskih predmestib, in je pobrala okoli 17.000 Ijudi. če tudi se temu številu do pičice verjeti ne more, vender kaže, da je utegnila Ljubljana uže takrat dokaj velika biti, kar je postala po znatnej kupčiji. L. 1041. beremo uže, da je trgovec Peter Berlak ustanovil sirotišnico, 1. 1073. pa trgovec Baldavic cerkev sv. Filipa (zdaj Frančiškanska cerkev). L. 1057. je romalo več stotin Ljubljančanov v Jeruzalem, da jih je pa na potu 150 padlo nekaj v arabsko sužnost, nekaj jih je pa bilo umorjenih. Kranjska pod lnnoginii Tladarji. Troje duhovniških vladarjev na Kranjskem smo uže omenili. Oglejska cerkev je dobila pa od cesarja še celo marko Kranjsko in Istersko (1077), ker je patrijarh grof Sigehard Pleien-ski zvesto stal na strani cesarja Henrika zoper nasprotnega kralja Rudolfa Švabskega. Vsled smrti očaka je imel nekaj časa ti marki Eppensteiner Henrik, a 1. 1093. pa sta uže zopet v lasti oglejskega očaka. Vender so poleg tega Kranjskega oblastnika imeli v lasti Ljubljano, Gorenjsko in Dolenjsko do Gorjancev sponheimski vojvode koroški. Grofje Andechs-Meran so si bili pa od Hrvatov priborili Kočevje, Metliko in Črnomelj. Ti grofje so dobili tudi Kranjsko in Istro kot državni fevd (1173). Ko so bili pa ti grofje 1. 1209. pregnani, prepadli ste omenjeni marki zopet Ogleju. Tudi Metlika in Črnomelj ste bili 1. 1228. podarjeni oglejskemu očaku. (Dalje prih.)