Ljubljanski Zvon
Rmenkancl
. . . »Sinoči se je odpeljalo z ljubljanskih kolodvorov v Ameriko zopet okoli sto oseh«
Casniška notica.
f
oslednji žvižg — in vlak se že pomiče, čimdalje bolj  divja v božično mrzlo noč . Tam spredaj stroj sopiha, hrska, puha, ko gnala bi po tiru ga demonska moč.
Beži, leti . . . Ušel li rad bi mrazu ledenemu, ki brije preko polj  nocoj ? Al kosati se hočeš, vlak, z viharjem, kdo izmed vaju preje cilj doseže svoj ?
Skopo brli svetiljka iznad stropa
in razsvetljuje tretji razred ko v zasmeh,
obseva skozi dim tabakov gosti
ko skozi meglo pasažirje po klopeh.
Natlačen voz do zadnjega je kota. Med moškimi več žensk in dece, pisan roj Nekteri dremljejo, nekteri spijo, polglasno drugi tam kramljajo med seboj.
»Ljubljanski Zvon« 1. XXIII. 1903.
A. Aškerc: Amerikanci.
In vrata se odpro: »Vsi v Bremen?« — »»Sami Amerikanci!«« —  »Vraga! Meni res se zdi, par let še trajaj to izseljevanje —   ' in domovina naša bode brez ljudi!«
Mehanično jim preščipava listke,
in tiho v drug vagon  odnese ga korak .  .  .
In dalje, dalje v pozno noč božično,
ko gnan od demonov nevidnih, dirja vlak.
Slabo brli svetiljka iznad stropa. Zagrnjeni v tabakov siv, smrdeč ovoj, nekteri dremljejo, tam drugi spijo, nekteri glasno govorijo med seboj . . .
»Ej, kje smo še! Kdaj pridemo črez morje?
Kje nova domovina naša še je tam!
Pač dobro, ženka ti, otroci moji,
da tudi v novem svetu s sabo vas imam!
»Tako pozabim prej,  kaj sem zapustil: svoj stari dom ob Savi in svoj   rojstni kraj; in lože bomo delali vsi skupaj, ne bomo neprestano mislili nazaj!
»Tu v krajih naših trudiš se in mučiš, no, in naposled smeš umreti od gladu .  . . Tam truda je, pa tudi kruha dosti; zastonj tam ne prelivaš svojega potii! . . .«
»»Res, blagor vam!««   — vštric njega vzdihne nekdo,
»»a jaz odhajam sam v neznani tuji svet!
Doma sem pustil mlado ženo svojo
z otrokom na zemljišču . . . Kdaj jih vidim spet?
»»Težko odtrgal bil sem se od svojcev. Pobegnil skoro sem na skrivnem jim sinoč . . . In tam ko črna delal bom živina, pošiljal jim domov dolarjev na pomoč . . .
A. Aškerc: Amerikanci.
3
»»In naj sam osat zraste mi po njivah in po vinogradu le trnje — kaj mi mar! Da bi le v hišo ne pritihotapil pa žene ne zapeljal bi mi kak slepar!««
Mlad potnik, mož oblečen po gosposko, zazeha v kotu, zgane se: »Kaj boste vi! Jaz pa sem sam brez žene, brez družine, in zemlje svoje nimam ne za pol pedi!
»Ne! Stradal nisem baš; ne morem reči. A veste, česa manjka tukaj mi, ljudje? Duh sužnosti tu vlada v svetu starem — a meni po svobodi hrepeni srce!
»Ah, gabi se mi družba licemerska, to klečeplastvo pred mogotci nizko — fej! Zato grem zdaj  v Ameriko svobodno . . . Naprej, trpini-bratje, v novi svet, naprej! .
.«
Besed poslednjih več ni slišal nihče. Vse dremlje okrog njega, spava in hrči Oblak tabakov plava po prostoru, svetiljka sredi stropa komaj še brli . . .
In zdajpazdaj tam zunaj zabrlizgne piščalka parna v črni zimski mrak . . . Po reljsih guga se vagon in škriplje . . Enakomerno dalje, dalje dirja vlak . . .
A. Aškerc.
1*