znica časopisa „Naprej I” v Ljubljani. 

Xl zvezek. 
meljna načela socialne demokracije. 

erfurtski program . ) 

V del. 

Drtiaya prihodajosti 

Napisal 

KAROL KfI JTSK . 

Poslovenil 

Anton Kristan . 
Cena 40 vinarjev. 


u Ljubljani 1910 . 

aložila „Delavska tiskovna družba” r. za z o . z . ) 
Natisnil Iv . Pr. Lampret v Kranju . 


Socialna reforma in revolucija . 

Peti odstavek Erfurtskega programa se glasi : 
,,Zasebna last proizvajalnih sredstev, ki j e 
bilo nekdaj sredstvo, s kateirn se je zagotovil o 
proizvajalcu lastništvo nad njegovim izdelkom , 

postala je sedaj sredstvo, ki razlaščaje kmetovalca , 
obrtnika in malega trgovca, nedelavcem pa — 
kapitalistom, veleposestnikom — daje v oblast 
delavčeve izdelke . Edino z izpremenitvijo kapitalističnega 
zasebnega lastništva proizvajalnih sred stev 
— zemlje in posesti, rudnikov in premogovnikov, 
surovin, orodja, strojev, prometnih sredste v 

— v družabno lastnino, in z uvedbo proizvajanj a 
blaga po socialistično, s proizvajanjem za družb o 
in po družbi sami, se more povzročiti, da bo proizvajanje 
na veliko in ž njim vedno naraščajoča 
zmožnost pridobivanja družabnega dela postal a 
za dosedaj izkoriščane razrede iz vira revščine in 

potlačevanja vir največje blaginje in vsestranskega , 
harmoničnega izpopolnenja . " 

Kako je ta odstavek razumeti, ne bo težko 
že iz doslej navedenega izprevideti. (Glej brošure : 
» Kdo uničuje proizvajanje v malem," „Proletarijat,” 
»Kapitalistični razred" — vse tri se dobe 
v Delavski tiskovni družbi v Ljubljani za 90 vi n .) 

Produktivne moči, ki so se razvile v naročj u 
kapitalistične družbe, so postale nezdružljive z 
njenim lastninskim redom . Ta lastninski red ob držati 
hoteti, pomeni onemogočiti vsak daljši 
družabni napredek, pomeni pa tudi, družbo sam o 
obsoditi. da bo stala vedno na enem mestu, da 
bo segnila, in sicer da bo gnila na živem telesu , 
trpeč najbolj mučne, najbolj krčevite pretresljaje . 

Vsako daljše izpopolnjenje produktivnih moč i 
veča nasprotstvo med njimi in med obstoječi m 
lastninskim redom. Vsi poizkusi, da bi se to nasprotstvo 
odpravilo ali da bi se le olajšalo, n e 
da bi se dotaknilo zasebne lasti, so se izkazal i 
za brezvspešne in se morajo za brezvspešne izkazati . 

Že celo stoletje se trudijo misleci in politik i 
posedujočih razredov, da bi preprečili preteč i 
prevrat — revolucijo — zasebne lastnine proizvajalnih 
sredstev potom socialnih reform , 
kakor nazivljejo vse one poizkuse, ki so določeni , 
odpraviti ali saj olajšati razne učinke zasebn e 
lastnine v gospodarskem življenju, ne da bi se te h 
dotaknilo. Celo stoletje sem se že poveličuje i n 

4 


preizkuša najrazličnejša sredstva kaj novega na 
tem polju je že nemogoče iznajti. Vsi »najnovejši." 
predlogi naših socialnih mazačev, ki na j 
brez bolečin in brez stroškov tekom nekoliko 
dni ozdravijo najbolj zastarele bolezni, se navsezadnje, 
če se jih pri svetlobi pogleda, izkažej o 
za prenovljena stara zdravila, ki so bila že po prej 
in drugod v rabi in so že zadostno izkazala , 
da nič ne pomagajo . 

Naj se nas slabo ne razume. Socialne reforme 
smatramo za brezvspešne, v kolikor imajo nalogo, 
da odpravijo tekom gospodarskega razvoja vedn o 

naraščajoče nasprotstvo med produktivnimi močmi 
in med že obstoječim lastninskim redom in d a 
zadnji še obenem vzdržujejo ter ga krepe . S tem 
pa nočemo reči, da se bo socialna revolucija , 
odprava zasebne lastnine proizvajalnih sredstev, 
sama od sebe napravila, da bo razvoj, katerem u 
se nič ne zoperstavi je po naravi potreben, 
vse to poskrbel brez človeškega sodelovanja, al i 
da so socialne reforme brez potrebe in da onim , 
ki trpe pod nasprotstvom med produktivnim i 
močmi in lastninskim redom ter njegovim posledicami, 
ne preostaja nič drugega, nego da mirno 
drže roke v žepu in vdano čakajo, kdaj bo drugače . 

Ce se govori o družabnem razvoju, ki mor a 
priti in ki se mu ni moči izogniti, se predpostavlja, 
da so ljudje — ljudje in ne mrtve igrač e 

ljudje, ki imajo gotove potrebe in gotove strasti ; 

5 



ljudje, ki imajo gotove telesne in duševne moči , 
ki jih izkušajo uporabiti v svoj blagor . Ce kdo 
mirno in vdano čaka, kdaj pride, kar mora priti , 
se ne pravi to : pustiti razvoju njegovo pot, ampak : 
privesti ga v mrtvilo. 

Če mislimo, da se bo in da se mora odpraviti 
zasebna last proizvajalnih sredstev, n e 
pričakujemo potem, da bodo izkoriščanim nekeg a 
dne prileteli pečeni golobje socialne revolucije v 
odprta usta . Mnenja smo, da je bankerot današnj e 
družbe neizogiben, ker vemo, da mora naravnim 
potom ustvarjati gospodarski razvoj razmere, k i 
prisilijo izkoriščane, da se bodo borili proti zasebni 
lastnini ; da isti razvoj pomnožuje število in mo č 
izkoriščanih, in da manjša število in moč izkoriščevalcev, 
ki se trdno drže obstoječega ; da vodi 
končno v neznosne razmere za množico ljudstva , 
ki ji dovolijo le izbero med brezdelnim propadanjem 
ali med krepkim prevratom obstoječeg a 
lastninskega reda. 

Tak prevrat more dobiti najrazličnejše oblike 
pod vplivom razmer, v katerih se izvršuje. Ni 
potreba, da bi bil združen z nasilstvi in s krvoprelitjem. 
Dogodili so se slučaji v svetovni zgodovini, 
ko so bili vladajoči razredi ali posebn o 
prevdarni — ali posebno slabi in strahopetni, d a 
so se z ozirom na svoj vsiljeni jim položaj, sam i 
prostovoljno odrekli predpravicam . Tudi ni po


6 


treba, da bi se socialna revolucija z enim maho m 

odločila. Neverjetno je, da je bilo kdaj tako. 

Revolucije se pripravljajo desetletja in deset


letja v težkih političnih in gospodarskih bojih i n 
se vrše med neprestano se izpreminjajočimi i n 
menjajočimi razmerami moči posameznih raz redov 
in strank, prečesto jih prekinejo daljšo 
dobo trajajoči reakcijski časi. 

Pa naj bodo še tako različne oblike, ki ji h 
more vsprejeti revolucija ; neopaženo in bre z 
krepkega nastopa teh, ki so v vladajočih raz merah 
najbolj potlačevani, se še ni izvršila nobena 
revolucija . 

Če izjavimo nadalje za nesposobne one socialne 
reforme, ki se ustavijo pred privatno lastnino, 
da bi odpravile nasprotstva, ki jih pri naša 
sedanji gospodarski razvoj, nočemo s te m 
nikakor reči, da ni za izkoriščance v okvirju ob stoječega 
lastninskega reda vsak boj proti kri vicam, 
ki jih pretrpe nemogoč, da naj se udaj o 
potrpežljivo v vse trpljenje, v vse oblike izkoriščanja, 
ki jih zanje poraja kapitalistični proizvajalni 
način, da je vseeno, koliko časa se jih 
sploh izkorišča in pa na kakršenkoli način . S tem 
hočemo le reči, da naj se socialne reforme n e 
precenjujejo in da naj se ne veruje, da bi se s 
temi moglo obstoječe razmere za nje zadovoljn o 
urediti. In da naj si natančno ogledajo socialn e 
reforme, ki se jim ponujajo in za katere naj na 


7 


stopajo. Devet desetin reformskih predlogov ni 
le brez koristi, ampak so naravnost škodljivi z a 

izkoriščane ; najslabši so oni predlogi, ki, samo d a 
bi rešili ogroženi lastninski red, mu prilagodujej o 
produktivne moči, ter hočejo s tem gospodarsk i 
razvoj zadnjih desetletij uničiti . lzkoriščevanci, ki 
za to nastopajo, zapravljajo svoje moči v brez miselnem 
stremljenju, da se oživi to, kar je ž e 
mrtvo. 

Na gospodarski razvoj se more uplivati n a 

marsikak način ; pospeši se ga lahko, pa tudi 
zapostavi, njegove moči se more poslabšati in 
pokrepčati, napraviti jih brez bolečin ali pa z mnogimi 
bolečinami, v kolikor se ima ravno vpogle d 
vanj in pa družabno moč . Enega pa se ne more, 
namreč gospodarski razvoj ustaviti ali celo zaobrniti . 
Izkušnja uči, da so se izkazala vsa sredstva, k i 
bi ga zadržala, za brezuspešna in da so cel o 
pomnožila bolečine, ki so jih imela odpraviti . 
Druga sredstva pa, ki so res zato, da bi odpomogla 
temu ali onemu obstoječemu zlu, uplivajo 
tudi, da se pospeši gospodarski razvoj . 

Ce bi na primer hoteli rokodelci zopet uvesti 

cehovstvo, da bi z njegovo močjo zopet povzdignili 
rokodelstvo, bi bilo to stremljenje bre z 
uspeha. Moralo bi tudi biti, ker bi bilo v nasprotstvu 
s potrebami modernih produktivni h 
moči, veleindustrije. Ta bi morala biti najpoprej 
odpravljena, ves tehnični napredek novejših časov 

8 



bi se moral pozabiti, če bi se hotelo, da naj cvet e 
cehovstvo. In to je skratka nemogoče. Cehovstvo 
ima danes zato le namen, dati moč, denar i n 
politični upliv rokodelcev v roke nazadnjaškim 
strankam, ki jih na škodo, ne v korist „malega 
človeka”, n. pr. v podražitev kruha, v povišanje 
davkov in vojaških bremen i . t. d, izkoriščajo . 

Sredstva pa, ki bi jih rokodelci v gotovi h 
razmerah mogli s koristjo vporabljati, da bi si 
svoj položaj izboljšali, so le taka, ki jim omogočajo, 
da si povečajo podjetja, da pridejo k proizvajanju 
v množinah, da postanejo mali kapitalisti . 
Taka sredstva, kot so zadruge najrazličnejši h 
vrst, vpeljava cenih motorjev i. t. d., morejo pač 
premožnejšim med rokodelci pomagati, pa le s 
tem, da jim omogočijo zapustiti proizvajanje v 
malem. Tisti pa, ki niso premožni, ki si ne morejo 
napraviti motorjev, ki nimajo kredita i . t. d. , 
pa propadejo tem prej . Ta sredstva pomagaj o 
pač različnim rokodelcem, ne rešijo pa rokodelstva , 
marveč povspešijo njegov propad . 

Tudi mezdni delavci so hoteli v začetku 2.adržati 
razvoj kapitalistične veleobrti. Razdejali so 
nove stroje, branili so se proti uvedbi ženskeg a 
dela in podobno. Ali spoznali so, poprej neg o 
rokodelci, kako neumno je tako počenjanje . Našli 
so druga, uspešnejša sredstva, ki naj zabranijo 
škodljive učinke kapitalističnega izkoriščanja, v 
kolikor se to da. S svojimi gospodarskimi organi 


9 


zacijami, s strokovnimi društvi, in s svojo po


litično delavnostjo, kar se izpolnjuje med seboj, so v 
najrazličnejših državah dosegli večalimanj sijajni h 
uspehov. Ali vsak tak uspeh, pa naj je bil o 
že to povišanje mezde, skrajšanje delavnika, prepoved 
dela premladih otrok, zahteva zdravstveni h 
predpisov i. t. d., tvori novo vspodbudo za gospodarski 
razvoj, ker n . pr. podneti kapitalista , 
da nadomesti podražene delavske moči s stroji , 
ali ker provzroči več izdatkov, ki male kapitalist e 
bolj obremene kot velike, in s tem obteže prvi m 
konkurenčni boj i. t. d. 

Kakor je opravičeno, da, celo potrebno, če si 

n. pr. izkušajo posamezni rokodelci z upeljav o 
malih motorjev izboljšati svoj položaj, ali če s i 
delavci ustanavljajo organizacije, ali če streme z a 
postavnimi uredbami, ki jim naj prineso skrajšanje 
delavnika, izboljšanje delavskih pogojev i n 
podobne olajšave, tako bi bilo tudi vendar narob e 
misliti, da morejo take reforme zadržati socialn o 
revolucijo ; prav tako bi bilo tudi narobe misliti , 
da se ne more pripoznati korist gotovih socialnih 
reform , ne da bi se tudi prepoznalo, d a 
je mogoče družbo na njenih dosedanjih temelji h 
vzdržati. Nasprotnp se more tudi za te reforme iz 
revolucijonarnega stališča nastopati, ker pospešujejo 
razvoj dejanja, kakor smo videli, in ker š e 
okrepčujejo samomorilske tendence kapitalističneg a 
proizvajalnega načina ; seveda so precej oddaljene 
10 


od namena, da bi ga zavrgle, kakor smo to že 
prej naslikali. 

Proletariziranje ljudskih množic, združevanje 
vsega kapitala v rokah nekaj malo posameznikov, 
ki ovladujejo vse gospodarsko življenje kapitali


stičnih narodov, krize, negotovost eksistence , 
vse te mučne in grozne učinke kapitalističnega 
proizvajalnega načina, n i 
mogoče pri njih neprestanem naraščanju 
z nikakimi reformami —pa naj bod o 

l

še tako dalekosežne — zadržati pri 
sedanjem lastninskem redu. 

Nobene stranke ni, pa če je §e tako zatelebana 
in še tako tesno zvezana z dosedanjim redom, 
da bi tega ne vedela . Vse hvalijo svoje po sebne 
reforme kot sredstva, ki naj preprečijo pro pad, 
ali nobena nima prave vere v svoje čudežne 
recepte . 

~fi

Ne pomaga nobeno zavijanje in nobeno obra


čanje. Pravna podlaga današnjega proizvajalnega 
načina, zasebna last proizvajalnih sredstev, po staja 
vedno manj združljiva z bivstvom proizvajalnih 
sredstev, kakor smo to videli v predidoči h 
poglavjih. Propad privatnega lastništva je le š e 
vprašanje časa. Pride gotovo, četudi ne more 
nobeden z gotovostjo reči, kdaj in na kakšen na čin 
da nastopi . 

11 


O zasebnem in zadružnem lastništvu . 

Pravzaprav ni več vprašanja, ali naj, in kak o 
naj se zasebna last proizvajalnih sredstev obdrži , 
marveč le ono, kaj naj pride, ozirorna kaj mora 
priti mesto zasebne lastnine, kajti ne gre se za 
nekaj poljubno iznajdenega, ampak za to, kar j e 
vsled naravnega razvoja potrebno . Prav tako je v 
naš prosti volji, kak/šen lastninski red denem o 
namesto obstoječega, kakor je v naši volji se


danjega obdržati ali porušiti. 

Tisti gospodarski razvoj, ki nam vsiljuje vprašanje 
kaj postaviti namesto zasebnega lastništva 
proizvajalnih sredstev, nam prinaša tudi 
predpogoje za rešitev tega vprašanja. V naročj u 
starega lastništva dremlje že novo. Da bi t o novo 
spoznali, se nam ni ravnati po naših tako raz širjenih 
osebnih nagnjenjih in željah, marveč p o 
dejstvih, ki so pred nami, in ki so za vsa enaka . 

Kdor pozna današnje pogoje proizvajanja, t a 
ve, kakšno lastninsko obliko zahtevajo, kako r 

hitro je obstoječa nemogoča. Prosimo zato naše 
čitatelje, da bodo imeli v sledečem, ki govori o 
bodočnosti, v spominu, kar smo rekli o sedanjost i 
in preteklosti o obstoječem proizvajalnem načinu . 

Zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev ko renini, 
kakor vemo, v proizvajanju v malem. Proizvajanje 
posameznika zahteva tudi lastništvo po sameznika. 
Proizvajanje na veliko pa pomen i 

12 


zadružniško, družabno proizvajanje. 
V velepodjetju ne dela vsak delavec zase, ampak 

večja množica delavcev, cela družba dela skupno , 
da bi napravila celoto. In proizvajalna sredstva 
moderne veleobrti so razširjena in ogromna . Tu 
ni mogoče, da bi vsak posamezni delavec zas e 
posedoval svoja proizvajalna sredstva . Proizvajanje 
na veliko na stopinji današnje tehnike do pušča 
le dvoje lastninskih oblik : ali zase b n o 
la s t niš t v o posameznika nad proizvajalnimi sred stvi 
cele zadruge delavcev (kar je danes vladajoč i 
kapitalistični proizvajalni način, z vso revščino i n 
izkoriščanjem delavcev in z zadušujočim izobilje m 
kapitalistov), ali pa skupno la s t ništ v o v s e h 
delavcev nad skupnimi proizvajalnimi sredstvi. 
To pomeni zadružniški proizvajalni način , to po meni, 
da bo prenehalo izkoriščanje delavcev, k i 
postanejo gospodarji lastnih izdelkov in ki ji m 
pripade prebitek (nadvrednost), kateri si je dosle j 

prilaščeval kapitalist. 

Na mesto zasebnega lastništva pro izvajalnih 
sredstev je postaviti zadružniško 
lastništvo, to je, kar postaj a 
vsled gospodarskega razvoja čimdalj e 
nujnejše. 

Prepričanje, da je potrebno zadružniško lastništvo, 
ni samo v socialni demokraciji . Tudi pri 
anarhistih je in pa — pri liberalcih . Seveda hočejo 
zadnji pripoznati le taka pota, ki nikoli ne 

13 


pripeljejo do tega cilja. Da bi delavci s svojim i 
prihranjenimi groši ustanavljali velepodjetja, s e 
pravi, norca se iz njih delati, ne pa jim svetovat i 
ali jim pomagati. 

Toda tu se nam za enkrat ni pečati s potom 
do cilja ; o tem se bomo pogovorili v prihodnje m 
poglavju ; tu se gre o bližji določbi zadružniškeg a 
lastništva . 

Najenostavnejši je, če se izjavi, da naj s e 
vsako kapitalistično podjetje izpremeni v zadrugo . 
Delavci v njem so tudi zaeno njegovi lastniki . 
Drugače naj se nič ne izpremeni, proizvajanj e 
blaga naj traja dalje ; vsako posamezno podjetj e 
bodi povsem neodvisno od drugega in proizvaj a 
naj se za trg, za prodajo . 

Da si predstavimo tak proizvajalni način, zat o 
pač ni potreba preveč fantazije . Tak proizvajaln i 
način bi bil sedanjemu tako enak kot je le mo goče. 
Tak je ideal, vzor anarhistov in liberalcev . 
Oboji se ločijo le v tem, da hodijo vsak svoja 
pota. Prvi hočejo, da se delavci polaste prigodo m 
splošne revolucije najrazličnejših podjetij, drug i 
pa svetujejo delavcem, kot smo omenili, naj varčujejo. 


Poglejmo, kaj more priti iz varčevanja . 

Varčevanje gre za tem, da bi se iz delavca 
napravilo podjetnika — ne kapitalista, kajti kapitalista 
potem ne bo več nobenega, če bodo vs i 
delavci v posesti svojih proizvajalnih sredstev. 

14 


Delavci se izognejo s tem vsem neprilikam, ki ji h 

prinaša s seboj kapitalistično izkoriščanje, nevar


nosti pa, ki prete danes vsakemu samostojnemu 
podjetniku pa še ostanejo ; konkurenca, nadprodukcija, 
krize, bankeroti bodo še vedno redna 
prikazen v gospodarstvu. Boljše situirana podjetja 
bodo še vedno slabejša odrivala iz tržišč in jih 
končno tudi minirala . Če se bodo tudi posamezna 
podjetja ene industrijske vrste kartelirala , 
to ne bo nič izpremenilo na razvoju. Nam je potreba 
pokazati le na naša izvajanja v prejšne m 
poglavju, da to pojasnimo . 

Kakor gredo danes kapitalistična podjetja n a 
nič, tako pojdejo na nič potem zadružniška podjetja. 
Njih delavci izgube s tem svoja proizvajalna 
sredstva in postanejo zopet — p roleta r c i , 
ki so prisiljeni svojo moč prodajati, da zamorej o 
dalje živeti. Delavci v srečnejših zadrugah bodo 
smatrali za koristnejše, vzeti v delo mezdne dedelavce, 
kot pa da bi sami delali. In postali bodo 
izkoriščevalci — kapitalisti, in konec pesmi bo , 
da bomo kmalu zopet imeli stare razmere, star i 
kapitalistični proizvajalni način . 

Proizvajanje blaga in zasebno lastništvo na d 
proizvajalnimi sredstvi sta kar najbolj zvezan a 
med seboj . Proizvajanje blaga predpostavlja tako 

zasebno lastništvo , onemogoči pa tudi vsak 

poizkus, da bi se to odstranilo . 

15 


Pod gospodarstvorn proizvajanj a 
blaga dobi vsled potrebe velepodjetj e 

kapitalistično obliko ; zadružniška oblika 
se more uveljaviti le nepopolna in v posamezni h 
slučajih, nikoli pa ne more biti vladajoča oblika. 

Če se misli resno, da bi stopilo zadružniško 
lastništvo nad proizvajalnimi sredstvi na mest o 
kapitalističnega, se mora iti dalje kot gredo liberalci 
in anarhisti, namreč iti se mora za tem , 
da se odpravi proizvajanje blaga . 

Socialistično proizvajanje . 

Pod odpravo proizvajanja blaga se razum e 
nadomestitev proizvajanja za prodajo s proizvajanjem 
za lastno uporabo. 

Proizvajanje za lastno uporabo more zope t 
zadobiti dvoje oblik : proizvajanje p o s a m e znika 
v svrho zadovoljitve svojih osebnih potre b 
in proizvajanje družbe ali zadruge v svrh o 
pokritja lastne potrebe, oziroma v potrebe svoji h 

članov. 

Prva vrsta proizvajanja ni bila nikoli splošna 
oblika proizvajanja . Človek je bil vedno družabno 
bitje, v kolikor se ga le more zasledovati ; posameznik 
je bil vedno navezan v svrho pokritja 
cele vrste svojih najvažnejših potreb na to, da j e 
z drugimi skupaj delal, da so drugi zanj delal i 
in kar je bilo praviloma tudi pogoj njegovem u 
obstoju, da je on delal za druge . Proizvajanje po 


16 


sameznika za sebe sarnega je bilo vedno pod rejene 
važnosti . Danes se ne more niti več omenjati 
. 

Zadružno proizvajanje za lastno uporabo j e 

bila vladajoča oblika proizvajanja toliko časa , 
dokler se ni razvilo proizvajanje blaga. To je pa 
toliko staro, kolikor proizvajanje na sploh . Če bi 
se reklo, da odgovarja prav posebno kakšen proizvajalni 
način človeški naravi, potem bi se moralo 
smatrati ta način proizvajanja za najbolj na raven 
Prejkone obstoja že toliko desettisoč let , 
kolikor tisoč let že obstoja proizvajanje blaga. Z 
obliko proizvajalnih sredstev in s proizvajalni m 
načinom so se izpreminjali bistvo, obseg in važnost 
proizvajajoče zadruge ; pa če je bila to tolpa 
horda) ali pleme ali marka (selska zadruga) al i 
hišna zadruga (velika kmetiška družina) — celo 
vrsto bistvenih temeljnih točk so imele vse skupaj. 
Vsaka je zadovoljevala vse svoje potrebščin e 
(ali saj vse najbolj potrebne in najbolj bistvene ) 
z lastnimi pridelki in izdelki . Proizvajalna sredstva 
so bila last zadruge. Zadrugarji so delali 
skupaj kot svobodni in enaki po dogovoru ali po 
planu, ki so si ga sami določili, pod upravo, k i 
so si jo sami izvolili in ki jim je bila odgovorna z a 
svoja dejanja . Plodovi zadružnega dela so pripadali 
zadrugi, ki jih je deloma uporabila za pokritj e 
skupnih potrebščin (konsunipcije ali produkcije) , 
deloma pa po dogovoru ali po skupnem določilu 

17 


razdelila med posamezne osebe ali skupine, iz 
ko jih je zadruga obstajala. 

Blagostan takšne sami sebi zadovoljujoč e 
zadruge je bil odvisen od naravnih in osebni h 
razmer. Cim plodnejši je bil kraj, kjer je zadrug a 
imela svoj sedež, čim znajdljivejši in silnejši so 
bili njeni člani, temvečji in tembolj zasiguran 
je bil splošni blagostan . Kuge, potopi (preplavljenje 
vode), napadi močnejših sovražnikov so j i 
mogli hudo škodovati, celo uničiti, e n o pa se j e 
ni dotaknilo : razmere na tržiščih. Ta ali 
sploh ni poznala tržišč ali pa le za predmete, k i 
jih je bilo v izobilju . 

Takšno zadružno proizvajanje za lastno upo


rabo ni nič druzega nego ko m un i st i e' no ali 
kakor se pravi danes, socialistično p r o i z v a-
j anj e. Le z enim takim proizvajalnim načinom 
je premagati proizvajanje blaga ; tako proizvajanje 
je edino mogoče, če se je onemogočil o 
proizvajanje blaga . 

S tem seveda pa še ni rečeno, da je potreb a 
sedaj mrtvo oživeti in zopet vzbuditi stare form e 
skupne posesti in skupnega proizvajanja. Te ob-
like so bile primerne za določena proizvajalna 
sredstva ; nezdružljive so bile z višje razvitimi 
proizvajalnimi sredstvi, zato izginjajo povsod i z 
gospodarskega razvoja pred prihajajočim proizvajanjem 
blaga, kjer pa se še postavljajo proti njemu , 
tam so le ovira razširitvi produktivnih moči . Prav 

18 


tako nazadnjaški in brezvspešni kot so bile težnj e 
po obnovitvi cehov, bi bili poizkusi pretnagati proizvajanje 
blaga z vzdržanjern in oživljenjem ostankov 
starega komunizma, ki so se še ohranili zlasti 

v nazadnjaških krnetiških občinah. 

Socialistično proizvajanje, ki je postalo dane s 
potrebno vsled prihajajočega bankerota proizvajanja 
blaga, bode in tudi mora imeti s starejšim i 
oblikami komunističnega proizvajanja prav mnog o 
temeljnih točk skupnih , v kolikor služijo t e 
kakor one vrste zadružnega proizvajanja za lastn o 
uporabo. Pa prav tako izkazuje kapitalističn o 
proizvajanje enake temeljne poteze z rokodelski m 
proizvajanjem, v kolikor tvorita oboje proizvajanj e 
blaga . Kakor se kljub temu povsem razlikuje kapitalistično 
proizvajanje od rokodelskega kot višja 
stopinja proizvajanje blaga, prav tako se bo razločevala 
tudi oblika zadružnega proizvajanja, k i 
je sedaj postala potrebna, od prejšnjih svojih oblik . 

Socialistični proizvajalni način se ne bo na vezal 
na prvotni komunizem, ampak na kapitalistično 
proizvajanje, ki samo razvija elemente, iz 
kojih se bo njena naslednica utvorila . Kapitalističn o 
proizvajanje rodi samo, kakor bomo videli v prihodnjem 
poglavju, nove ljudi, kakršne potrebuje 
nov proizvajalni način . Poraja pa tudi družabn e 
organizacije, ki bodo, kakor hitro se jih bod o 
novi ljudje polastili, otvorili temelje novih Ko izvajalnih 
načinov . 

19 24 


Kar zahteva socialistični proizvajalni način, 
je na eni strani izpremenitev posameznih kapitalističnih 
podjetij v zadružna podjetja To se pripravlja 
s tem, da postajajo osebe kapitalistov v 
gospodarskem vrvenju vedno bolj odveč. Na drugi 
strani pa hoče socialistični proizvajalni način, d a 
se nakupijo vsa podjetja, ki so z oziram na stanje 
današnjega proizvajanja v svrho zadovoljstv a 
stvarnih potrebščin družbe potrebna, v eno sam o 
veliko z a drugo! Kako ekonomični razvoj to 
danes že pripravlja s svojim vedno naraščajočim 
združevanjem kapitalističnih podjetij v rokah ne kaj 
malo tvrdk, to smo že v prejšnjem poglavj u 
videli . 

Kako velika pa mora biti zadruga, ki na j 

sama sebi zadostuje? Kakor ni socialistična za druga 
sploh nikakšna samovoljna in izmišljen a 
bajka, ampak potreba, produkt gospodarskeg a 
razvoja, katerega vsakdo boljše pozna, čim boljše 
ga razume, prav tako ni velikost te zadruge o d 
nič drugega odvisna nego od vsakočasnega stanj a 
razvoja. Cimbolj bo razvoj napredoval, čim večj a 
bo delitev dela, čimbolj bo razvit promet, tem 
obsežnejša bo . 

Dvesto let je že tega, kar je nek dobromi


sleči Anglež, John Bell e. r s po imenu, predloži l 
angleškemu parlamentu (l. 1696) načrt, po katerem 
naj se odstrani beda, ki jo je že takrat še 
tako mlad kapitalistični proizvajalni način poro 


20 


dil, Njegov načrt je bil, da naj se ustanove za druge, 
ki bodo vse izdelovale in pridelovale, ka r 
bodo same potrebovale, tako industrijske izdelke 
kot poljedelske pridelke . Vsaka zadruga bi na j 
imela nič več kot 200 ali 300 delavcev . 

Rokodelstvo je bilo tedaj še v industriji pre


vladajoča proizvajalna oblika. Poleg nje je bila 
kapitalistična manufaktura. O kapitalističnih tovarnah 
s strojnim obratom se ni moglo še govoriti 
. 

Eno stoletje pozneje so razglabljali to mise l 

socialistični misleci. Ali takrat so se že pokazal i 
početki tovarniškega sistema, rokodelstvo se j e 
tuintam že bližalo propadu, vse družabno življenje 
je prišlo na višjo stopinjo. Zadruge, ki so 
same sebi zadoščale, in katere so socialisti n a 
početku 19 . stoletja v svrho odprave zanemarjeni h 
razmer kapitalističnega proizvajalnega načina ho teli 
imeti, so bile že desetkrat večje, nego jih j e 
Bellers predlagal (tako n. pr. Falansterji Fourierjevi) 
. 

Kakor so bile že velikanske tiste razmere, za 
katerih je živel Fourier, v primeri z onimi iz 

B e l l e r j e v e g a časa, vendar so bile majhn e 
takoj po preteku ene same človeške dobe . Stroj 
je preobračal vse gospodarsko življenje zmago slavno 
in nezadržno. Povečal je kapitalistična podjetja, 
tako da so nekatera imela v svojem področju 
cele države ; napravil je najrazličnejš a 

21 


podjetja ene dežele čimbolj drugo od drugeg a 
odvisne tako, da tvorijo gospodarsko le eno podjetje. 
Stroj stremi čimdalje bolj za tem, da 
združi vse gospodarsko življenje kapitalističnih 
narodov v eno samo gospodarsko ustrojstvo. 

Razdelitev dela čimdalje bolj napreduje posamezni 
zavodi se pečajo čimdalje bolj s tem, 
da izdelujejo špecialitete, in te za ves svet, i n 
čimdalje večja so posamezna podjetja . Marsikatera 
imajo že po tisoče delavcev . Zadruga, ki 
bi hotela zadovoljevati sama svoje potrebe in ob segati 
vse zavode, ki so potrebni radi zadovoljitve, 
bi morala imeti vse drugačen obseg kot s o 
ga imeli Falansterji in socialistične kolonije iz početka 
prejšnjega stoletja . Od dosedaj obstoječi h 
družabnih organizacij je le ena, ki ima potrebe n 
obseg, da bi se jo moglo kot okvir porabiti, d a 
bi se v njem razvila socialistična zadruga, in t a 
je : moderna država. 

Da, tako velika je razširitev, ki jo je že proizvajanje 
posamenih podjetij zadobilo, in tak o 

tesne so gospodarske zveze med različnimi kapitalističnimi 
narodi, da je skoro dvomiti, če bo š e 
okvir države zadostoval, da bi mogel obseči socialistično 
zadrugo. 

Med tem je pomisliti sledeče : Pogoj današnje 
razširitve mednarodnega obrata niso toliko obstoječe 
proizvajalne razmere kolikor obstoječe izkoriščevalne 
razmere . Cimbolj je v eni deželi raz


22 


širjeno kapitalistično proizvajanje in čim večje j e 
s tem provzročeno izkoriščanje delavskih razredov , 
temvečji je praviloma prebitek produktov, ki s e 
v deželi sami ne morejo porabiti in morajo rad i 
tega biti izvažani. Ce pa nima prebivalstvo kak e 
dežele denarja, da bi si kakšen produkt, izrne d 
množice produktov, ki jih proizvaja, samo zás e 
moglo nabaviti, izkušajo kapitalisti take dežele tist e 
produkte izvažati brez ozira nato, ali so tisti produkti 
za prebivalstvo neizogibno potrebni ali niso . 
Oni iščejo kupcev, ne pa konsumentov. Zato smo 
tako često videli nečuvene pojave, da se je iz 
Irskega v dobah, ko je bila tam grozna lakota , 
žito izvaževalo. Ruskim kapitalistom ni ob času 
strašne lakote nič drugega zabranilo izvaževati žito 
kot — prepoved izvoza. 

Ce preneha izkoriščanje in če stopi na mest o 
proizvajanja za prodajo proizvajanje za lastno 
uporabo, se bo kakor uvoz tako tudi izvoz 
produktov iz ene dežele v drugo deželo zel o 
zmanjšal. 

Popolnoma seveda ne bo mogel ta promet 
med posameznimi državami pojenjati . Na eni stran i 
je delitev dela tako zelo napredovala in se odjemalski 
krog, ki ga posamezna velikanska podjetj a 
potrebujejo za svoje produkte, tako razširil — n a 
drugi strani pa se je vzbudilo vsled razvoja med narodnega 
prometa v modernih državah tolik o 
potreb, ki spadajo res k nujnim, in ki jih je rno


23 


goče zadovoljiti le potom izvoza iz drugih deže l 

n. pr. potreba kave v Evropi — tako, da se 
zdi nemogoče, da bi mogle posamezne sociali stične 
zadruge, če bi tudi izpolnjevale okvir ene 
cele države, vse svoje potrebe pokrivati z lastnim 
proizvajanjem . Nekakšen določeni način izmenjavanja 
blaga med posameznimi zadrugami bo moral 
saj v početku obstajati . 

Njih gospodarski samostojnosti in gotovosti , 

seveda ne bo nič nasprotovalo, če bodo vse potrebno 
same proizvajale in le ono, kar b o odve č 
med seboj izmenjavale, tako nekako, kot je delala 
prvotna krnetiš'ka družina v početkih proizvajanja 
blaga. 

Da pa napravi vsaka socialistična družba vse , 
kar sama za svoje vzdrževanje potrebuje, zato 
pa začasno zadošča, če ima obseg moderne države. 


Ta obseg seveda ni nič neizpremenljivega . 
Moderna država ni, kakor smo že omenili, pra v 
zaprav nič drugega kot produkt in orožje kapitalističnega 
proizvajalnega načina . Raste k' njim i n 
z njegovimi potrebščinami, ne le na moči, ampa k 
tudi na razširitvi. Notranji trg, trg v lastni državi, 
je za kapitalistični razred vsake države najbol j 
gotov, ki se ga najlažje vlada in najtemeljitejš e 
izkoristi. Prav tako, kakor se razvija kapitalističn i 
proizvajalni način, raste tudi težnja kapitalističneg a 
razreda vsake države po razširitvi svojih rnejá V 

24 


tem zmislu ni izrekel tisti državnik tako napačnega 
mnenja, ko je trdil, da ne izvirajo modern e 
vojske več iz dinastičnih teženj, marveč i z 
narodnih : le pod „narodnirni težnjami” moram o 
razumeti težnje kapitalističnega razreda. Z nič 
drugim se ne škoduje bolj življenskirn intereso m 
kapitalistov kakega naroda, kot s tem, da se nji h 
torišče zoži . Pet milijard vojne oškodnine bi francosko 
meščanstvo Nemčiji že davno odpustilo i n 
na nje pozabilo, ali aneksije elzaško-lotarinške de žele 
pa ne more pozabiti . 

Vse moderne države imajo potrebo, da s e 
razširijo ; najbolj komodno imajo združene države, 
ki jim bo kmalu na razpolago cela Amerika, in 

pa Angleška, ki si s pomočjo svojega gospodarstva 
na morju neprestano razširja področje . Tudi 
Raciji ni bilo doslej preveč težko raztegovati svoj e 
meje, sedaj pa je zadela že ob enakomočne so sede 
: v vzhodni Aziji na Japonsko in Angleško , 
zadnja izkuša posredno in neposredno v najrazličnejših 
državah vzhoda zadrževati njeno daljno 
prodiranje. 

Najbolj na slabem so v tem oziru držav e 
evropske kopnine, ki imajo prav tako kot druge , 
potrebo po neprestanem .razširjevanju ; ali preveč 
se druga druge tišči, in nobene se ne more razširiti , 
ne da bi druga premagala svojega enako vredneg a 
soseda. Kolonialna politika teh držav ne koristi veliko 
potrebam po razširitvi njih kapitalističneg a 

25 


proizvajanja . To je najmočnejši vzrok militarizma , 
ki izpreminja Evropo v vojskin tabor, ki preti, da b o 
zadušil države našega dela sveta . Dve poti sta, 
po katerih se pride iz teh neznosnih razmer i n 
ki zadostita potrebi po razširitvi našega gospodarskega 
življenja: s vet o vn a v o j s k a, ki uniči 
nekoliko obstoječih evropskih držav, vse pa ka r 
najbolj izčrpa, ali pa združitev vseh držav v 
zvezo drža v, ki bi se mogla začeti s carinskim , 
društvom. To poslednje bi že moglo biti realizovano, 
če bi ne postala Francoska nespravljiva sovražnica 
Nemčije radi Elzaško-lotarinške . Tej mojstrski 
diplomaciji se je zahvaliti, da je posta l 
militarizem breme, ki bo ležal na vseh evropski h 
državah toliko časa, dokler ga ne bo odvalila al i 
revolucija ali državni bankerot v eni ali več teh 
držav. 

Bodi dovolj ; brez dvombe je, da stremi 
vsaka moderna država za tem, da si primerno raz širi 
pot gospodarskemu razvoju. Ta skrbi sam 

záse na ta način, da zadobi okvir prihajajočih 
socialističnih zadrug povsod potrebni obseg .*) 

Moderna država ni le edina izmed danes 

obstoječih družabnih organizacij, ki ima dovol j 

-) Bodi še kar tako mimogrede pripomnjeno, da ne mor e 

gospodarski razvoj v socialističnih razmerah nikakor pri miru 
biti, in da bo zato njegovo napredovanje povzročilo, da bo . 
obseg vedno raste], kolikor ga bo socialistična zadruga potrebovala, 
da bo mogla prospevati . Da se bodo posamezn i 

26 


obsežnosti, da more dati okvir za socialističn o 
zadrugo, ona tvori tudi edino naravno podlago 
zanjo. Da pa se temu boljše razume, naj se nam do voli, 
da se nekoliko oddaljimo od našega predmeta . 

Gospodarski pomen države . 

Posamezne občinske ustanove so morale 
vedno izpolnjevati določene gospodarske naloge . 
Pri prvotnih komunističnih družbah, ki jih nahajamo 
v početkih zgodovine, se razume to samoobsebi. 
Ko se je jelo razvijati gospodarstvo v 
posameznih maloobrtih, zasebno Iastništvo 


:proizvajalnih 
sredstev ter proizvajanje blaga, je bil a 
še tu cela vrsta družabnih funkcij, koje oskrbo vati 
posameznikom ni bilo iz več razlogov mogoče. 
Ali niso imeli dovolj moči zato, ali so bil e 
take važnosti, da se jih prosti volji posamezniko v 
ni moglo prepustiti. Poleg skrbi za doraščajočo 
mladež, za reveže, za starce, za bolnike — z a 
šole, za ubožnice in za bolnišnice — je bila t u 
ureditev in pospeševanje prometa — graditi ceste , 
kovati denar, vzdrževati tržno nadzorstvo — ureditev 
in zavarovanje najvažnejših splošnih temeljev 
proizvajanja — gozdno nadzorstvo, regulacija 
vodovja itd., kar je postala in bila nalog a 

socialistični narodi končno spojili v eno samo občino, da b o 
vse človeštvo tvorilo eno samo družbo, o tem smo trdn o 
prepričani . Tu imamo seveda opraviti le z izhodišči, ne pa s 
poznejšim razvojem socialističnih družabnih oblik, zato n i 
potrebno, da bi razmo,trivali tu o svetovni republiki . 

27 


posameznih občinskih ustanov. V srednjeveški 
družbi so bile to posebno tržne zadruge in razne i z 
teh se razvite mestne in selske občine kakor tud i 
cerkvene organizacije, ki so imele omenjene naloge , 
Srednjeveška država se ni brigala za take reči . 

To se je izpremenilo, ko je ta država postal a 
moderna država, uradniška in vojaška država , 

orodje kapitalističnega razreda, ki je stopil pole g 
zemljo posedujočega plemstva v vrsto vladujoči h 
razredov, bojujoč se ž njim za gospodarstvo , 
deleč se ž njim ter ga celo iztisnujoč iz njegovega 
prvenstva. Kakor vsaka, je tudi moderna 
država orodje razrednega gospodstva, Ali ona n i 
mogla svoje naloge izpolniti in zadostiti potrebam 
kapitalističnega razreda, ne da bi gospodarskih 
organizacij, ki jih je našla, razdejala ali ji h 
oropala samostojnosti, ki pa so bile glavne opor e 
predkapitalističnega gospodarstva . S tem je bil a 
pa dana potreba, da je morala prevzeti tudi cel o 
vrsto njenih funkcij . 

Pa tudi tam, kjer je država dovolila, da s o 
srednjeveške organizacije obstale še naprej, so t e 
razpadle in so postajale vedno bolj nezmožne , 
da bi izpolnjevale vse svoje funkcije. Te pa so 

bile vedno večje in obsežnejše, čimbolj se je razvijal 
kapitalistiški proizvajalni način ; rastle so in 
rastle še celo posameznim organizacijam v držav i 
čez glavo, tako da je bila država prisiljena prevzeti 
še one, ki ji ravno niso bile posebno po 


28 


všeči. Prevzetje vsega ubožništva in šolstva po 
državi je postalo nekaj, kar se bo moralo sto riti, 
in kar se je že deloma storilo. Denar kovati 
je morala država takoj ; varovati gozdove, regulirati 
reke, graditi ceste to pa polagoma prevzemlje 
v svoje roke. 

Bili so sicer časi, ko se je kapitalistiški raz red 
domneval, da se je mogoče obiti brez gospodarske 
delavnosti države . Država naj bi ničesa r 
drugega ne delala nego skrbela za varnost v 
državi in izven nje, držala na uzdi proletarce i n 
zunanje konkurente, ali splošno gospodarsko 
življenje pa naj bi prepustila sama sebi . Kapita -
Iistiški razred je imel zato svoje dobre vzroke, 
da je to želel. Kakor tudi je bila njegova moč 
velika, država vendar ni bila vedno tako postrež'ljiva, 
da bi vse po njegovem storila, ker bil a 
je tudi okupirana po drugih delih vladajoči h 
razredov, predvsem po plemstvu, ki je posedovalo 
zemljo . Pa tudi tam, kjer je bila državn a 
moč kapitalističnemu razredu naklonjena, so m u 
bili državni uradniki, ki niso absolutno ničesa r 
razumeli. o trgovskem življenju, često prav neprijetni 
prijatelji, tako neokretni in nerodni, pra v 
podobni tistemu levu, ki je hotel svojemu prijatelju, 
puščavniku, odpoditi s taco muho, p a 
mu je razbil črepinjo na glavi . 

Prav v tisti dobi, ko se je začelo sociali stično 
delavsko gibanje razvijati, je prišla do 

29 


veljave v kapitalistiškem razredu smer, ki je nasprotovala 
vsakemu vmešavanju države v gospodarskem 
življenju, in to najprej v Angliji, kje r 
je dobila ime manšestrske šole, katero 
ime so ji dali tudi na Nemškem. Manšestrski 
nauki so bili prvo duševno orožje, ki jih je uporabil 
kapitalistiški razred proti socialistiškem u 
delavskemu gibanju — tako v Angliji kakor v 

Nemčiji. Ni čuda, da se je med socialističnimi 
delavci pogostoma vkoreninil nazor, da sta pojm a 
manšes ter e c in kapitalist, ali kapitalistišk i 
prijatelj na eni strani, poseganje države v 
gospodarske raz rnere in socializem na 
drugi strani enako pomembna . Ni čuda, da so 
mislili : poraz rnanšestrstva bo pomenil pora z 
kapitalizma. Pa ga ni napačnejšega nazora . Manšestrstvo 
ni bilo nikoli nič več, nego nauk , 
nego teorija, ki izrablja kapitalistiški razred proti 
delavcem in pa semtertja proti vladam, če se 
ji prileže, ali dosledne izvedbe svoje se je 
vedno izogibala. Dandanes pa je manšestrski 
nauk izgubil vsak vpliv na današnji kapitalistišk i 
razred. 

Kapitalistiški razred ni le izgubil nekaj on e 
svoje samozavesti, ki je bila potrebni predpogoj 

manšestrstva, ampak se je tudi naučil, da j e 
vsled gospodarskega in političnega razvoja brezpogojno 
potreba, da prevzame država gotove, 
določene gospodarske naloge . 

30 


In te naloge rasto oddnedodne . Ne le da te 
funkcije pridobivajo neprestano na svojem obsegu , 
ki ga je država od gori imenovanih organizacij 
prevzela — spomnimo se le n. pr. na moderne 
kanalske stavbe in regulacije rek — ampak vzr a 

stejo mu tudi iz kapitalističnega proizvajalnega 
načina funkcije, o ko jih družabne organizacij e 
srednjega veka niso niti slutile, in ki pa režejo 
najgloblje v gospodarsko življenje . Ce so moral i 
biti državniki prejšnjih desetletij pretežno diplomatje 
in juristi, tako morajo, ali saj morali b i 
biti sedanji pretežno narodni gospodarji . V seda njih 
političnih uvaževanjih naše dobe ne služij o 
več pogodbe in privilegiji, ne več listine in precedenčni 
slučaji, marveč odločilni argumenti s o 
gospodarski stavki . — Spomnimo se le, kaj dane s 
vse spada v področje politike ; Bančna politika, 
socialna politika kakor delavsko varstvo, ubožništvo 
(skrb za reveže) itd . 

Pa še več. Gospodarski razvoj žene državo 
tudi v to, da deloma v interesu svoje samouprave , 
deloma v svrho boljše oskrbe svojih funkcij al i 
končno v svrho zvišanja svojih dohodkov vedn o 
združuje več podjetij v svoji roki. 

V srednjem veku je dobival imetnik državn e 

moči največji del svoje moči iz svoje, oziroma 
državne zemljiške posesti. Ta se je v 
16., 17. in 18. stoletju često še pomnoževala s 
cerkvenimi in kmetiškimi posestvi . Potreba de


31 


narja je tudi vodila kneze v to, da so kronsk o 
premoženje prodajali kapitalistom . V največ deželah 
se je ohranilo precej znatnih ostankov t e 
posesti v d o men a h i n rudniki h. Razvoj 
militarizma je k temu pripojil arzenale in 
la d jed el ni ce, razvoj prometa pošte, železnice, 
telegrafe , končno potreba denarj a 
držav še monopole vseh vrst. 

V početkih kapitalističnega proizvajalnega na čina, 
ko je bila potreba po denarju pri knezi h 
velika, dohodki pa majhni, so posegali celo že 
tako daleč, da so si pridrževali proizvajanje raz


nih vrst blaga in tako po državnih monopoli h 
spravljali v svoj žep profite . Ali državno uradništvo 
se je izkazalo, da je zelo slabo za tako 
vodstvo podjetij blagovnega proizvajanja, ki bi 

prinašalo kaj dobička ; razvoj davkarstva je pokazal 
izdatnejše vire denarja . K temu je prišl o 
še gospodarstvo manšestrskih naukov, ki je 
podjarmilo pod se tudi meščanske državnike. Za 
greh se je smatralo, odvzeti kapitalistom priložnost 
za dobiček. Tako je do pred kratkim monopolno 
gospodarstvo stalo, prav nič napredujoč , 
ampak celo tla izgubljajoč . 

Šele v zadnjih treh desetletjih je postalo monopolno 
vprašanje zopet živahnejše. Denarne 

potrebe držav rastejo hitro, dočim ljudske 
mase čimdalje bolj obubožajo, tako da privijanje 
davčnega vi jaza čimdalje manj uspeva . Na 

32 


drugi strani pa je privedel kapitalistični proizvajalni 
način sam tako daleč, da je postala oseb a 
kapitalistova vedno bolj odveč ; rodil je celo armado 
zasebnih uradnikov, ki je prevzela naloge kapitalistov 
in jih izpolnjuje ; privedel je sam večin o 
kapitalističnih velepodjetij v tako organizacijo , 
da morejo kar preiti v neosebno lastništvo . 

Predpogoji dobičkonosnega monopolnega podjetja 
so danes mnogo ugodnejši, nego so bili v 
osemnajstem in še v devetnajstem stoletju d o 
par zadnjih desetletij . Z ozirom na to okolnos t 
in na rastočo potrebo države po denarju ni ni č 
čudnega, če se povsod monopolne ideje zope t 
gibljejo in če so dosegle že rnarsikako zmago . 
Imamo že monopol tobaka, soli, žganja, vžigali c 
in predlogov po daljšem podržavljenju je vs e 
polno . 

Dočim se gospodarske funkcije in gospodarska 
moč države vedno bolj razširjajo, po . 
staja, kakor smo videli, vse gospodarsko vrvenj e 
vedno bolj zavito, vedno bolj občutljivo, in postajajo 
pa tudi posamezna kapitalistična podjetj a 
vedno bolj odvisna drugo od drugega . S tem pa 
raste tudi njih občutljivost in odvisnost nasprot i 
vplivom največjega podjetja kapitalističnega raz reda, 
to je : države. S tem pa rasto tudi motenja in 
neredi v gospodarskem vrvenju. To urediti pa je 
zopet naloga največje, danes obstoječe gospodarske 
moči, namreč države, ki jo zato kliče kapi 


33 


talistični razred na pomoč. Tako pripada državi 
čimdalje bolj že danes, v današnji družbi, na loga, 
da posega urejajoč in uredujoč v gospodarsko 
vrvenje. In vedno močnejša so sredstva, ki 
so ji v to svrho na razpolago . Gospodarska vse mogočnost 
države, ki so jo smatrali manšestrski 
možje za socialistično utopijo, razvija se ko t 
potrebna posledica kapitalističnega proizvajalnega 
načina . 

Državni socializem in socialna 

demokracija . 

Gospodarsko delovanje moderne države j e 

naravno izhodišče onega razvoja, ki vodi v socialistično 
zadrugo . 

S tem seveda ni na noben način rečeno, d a 
je vsako podržavljenje kake gospodarske funkcij e 
ali kakega gospodarskega podjetja že korak v 
socialistično zadrugo in da rnore ta priti iz splošn e 
podržavitve vsega gospodarskega dela, ne da b i 
se v bivstvu države potrebovalo kakšne izpremembe . 

Ta nazor — ki je oni takozvanih d r ž a v n i h 
sociali st o v — temelji na napačnem poznanj u 
države. Kakor vsaka država sploh, tako je tud i 
moderna država v prvi vrsti orodje v svrho var stva 
skupnih interesov vladajočih razredov. Ničesar 
ne izpremeni v svojem bivstvu, če prevzam e 
splošno koristne funkcije, ki niso le v interes u 

34 


vladajočih razredov, ampak v interesu splošnosti . 
Te funkcije sprejema često le zato, ker bi nji h 
zanemarjenje bilo nevarno tako za obstoj družbe , 
kakor tudi za obstoj vladajočih razredov, nikda r 
pa teh funkcij ne izvršuje tako, da bi nasprotovale 
skupnim interesom vladajočih razredov al i 
da bi mogle biti njih gospodarstvu opasne . 

Če sedanja država podržavlja gotova podjetja 
in funkcije, ne dela tega, da bi omejila kapitalistiško 
izkoriščanje, ampak da varuje in utrjuje 
kapitalistiški proizvajalni način, ali — da j e 
sama udeležena pri izkoriščanju, da si s tem svoje 
dohodke pomnožuje in zvišuje doneske, ki jih 
ji naj daje kapitalistični razred v svrho njene 
ohranitve . In kot izkoriščevalec prekaša 2edanj a 
država še zasebnega kapitalista, ker ima nasprot i 
izkorisčevancu na svoji strani poleg gospodarski h 

kapitalističnih sredstev še politična sredstva dr


žavne moči in sile . 

In kakor ni država dosedaj šla s podržav


ljenjem dalje kot je bilo v interesih vladajočih 
razredov, tako bo tudi v prihodnje . Kolikor čas a 
bodo posedujoči razredi tudi vladajoči , 
ne pojile podržavljenje podjetij in funkcij — ni koli 
tako daleč, da bi se s tem v splošnem zasebnemu 
kapitalu in zemljiški posesti škodoval o 
in na moči izkoriščevalnih delih omejevalo . 

Šele, ko bodo delavski razredi v 

državi vladajoči, preneha država biti 


kapitalistično podjetje ; šele takra t 
bode mogoče preurediti jo v sociali stično 
zadrugo. 

Temu izpoznanju je sledila naloga, ki si j o 
je postavila socialna demokracija : Ona hoče, 
da si delavski razredi osvoje političn o 
moč, da z njeno pomočjo izpremene državo 
v veliko, v bistvu sami sebi povse m 
zadostujočo gospodarsko zadrugo. 

Očita se nam, da nimamo nikakih smotrov , 
da znamo le kritizirati, da pa ne vemo, kaj b i 
dali namesto obstoječega. No, mi pa mislimo, 
da je ni stranke, ki bi imela tako določeni in 
jasni cilj kakor ga ima socialna demokracija. 
Ali pa imajo druge stranke sploh kakšen cilj ? 
Vse se trdno drže obstoječega, čeprav vse uvidevajo, 
da je nevzdriljivo in nemogoče ; njih 
programi vsebujejo le nekaj krparij, ki obljubujejo 
in dajo upanja, da se bo nevzdržljivo držalo , 
nemogoče pa moglo vzdrževati . 

Socialna demokracija nasproti temu ne zid a 

ničesar na upanjih in obljubah, ampak na ne upogljivi 
potrebi ekonomičnega razvoja. Kdor to 
gripozna, mora pripoznati tudi naš cilj. Kdor 
hoče pokazati, da je naš cilj zmota, mora dokazati, 
da je naš nauk v gospodarskem razvoj u 
napačen, mora dokazati, da ni napredka od proizvajanja 
v malem do proizvajanja na veliko, d a 
se dandanes še vedno tako pri- in izdeluje, kako r 

36 


je bilo to pred sto in dvesto leti, da je bil o 
zmerom tako kot je danes. Kdor bi mogel to 
dokazati, imel bi pravico verjeti, da mora tudi 
v naprej tako ostati kakor je sedaj. Kdor pa ni 
tako zateleban, da bi verjel, da so družabne razmere 
bile vedno iste, ta ne more z razumo m 
trditi, da bodo sedanje razmere vedno take ostale . 
Ali mu more kaka druga stranka pokazati, ki j 
pride in kaj mora priti namesto sedanjega ? 

Vse druge stranke žive le v sedanjosti, i z 
rok v usta ; socialna demokracija je edina, ki 
ima dotakljiv cilj v prihodnjosti, ki svoje sedanj e 
ravnanje vodi z ozirom na ta veliki cilj . Ali 

druge stranke ne morejo in nočejo tega cilj a 
videti, kajti socialna demokracija ga more le korakajoč 
preko njih doseči. In ker ga nočejo in 
nemarajo videti, ker pravzaprav le tjavendan živijo, 
trdijo predrzno, da nimamo mi nobenega 
določenega cilja in da hočemo, drveč naprej v 
meglo, vse obstoječe podreti , 

Zgradba države prihodnjosti . 

Naša naloga ni, da bi pobijali vse ugovore , 

vsa napačna razumevanja in zavijanja, ki jih nasprotniki 
trosijo v boju proti nam . Hudobijo i n 
neumnost poučevati hoteti, bi bilo pač zaman . 
Izmučimo se lahko pri pisanju, pa bi še n e 
končali . 


Le na en sam ugovor pomislimo, ki je prišel 
celo iz vrst socializma samega. Važen je tako, 
da ga moramo temeljito razrnotriti . Pri tem bom o 

namreč prav jasno očrtali stališče in cilj socialne 
demokracije kar najjasnejše . 

Naši nasprotniki izjavljajo, da se more so


dalistično zadrugo le tedaj smatrati za izvedljiv o 
in da more le tedaj biti cilj stremljenja pametni h 
ljudi, kadar bo njen plan izdelan, kadar bo preizkušen 
in kadar bo izpoznan, da je koristen in izvedljiv. 
Noben pameten človek, da ne začne 
poprej zidati hiše, dokler ni plan izdelan in o d 
strokovnjakov za dobrega izpoznan. Najmanj pa 
da se bo tak predrznil brez dobrega plana svoj e 
dosedanje pristrešje podreti, samo da bi dobi l 
prostor za to hišo, katere načrt mu še ni poznan . 
Na dan naj torej pridemo z » državo prihodnjosti" , 
tako se izvoli nazivljati socialistično zadrugo al i 
družbo. Če se za njo skrivamo, da je to dokaz, 
da sami prav ne vemo, kaj hočemo in da nimam o 
nič trdnega zaupanja v svojo stvar. 

To zveni v resnici zelo prepričujoče, tak o 
prepričujoče, da niso le naši nasprotniki trdili , 
da je treba takega načrta, ampak celo mnogi 
med — socialisti! In res, morali smo ga ko t 
predpogoj, ki se ne more pogrešati, za novo 
družbo smatrati, dokler nismo poznali družabnega 
razvoja in dokler smo mislili, da so družabne 

38 


oblike prav tako poljubno napravljene, kakor s o 
sezidane hiše. 
Ni pa še dolgo tega, odkar se sploh o razvoju 
družbe premišljuje . Poprej je napredoval 

gospodarski razvoj tako počasi, da se ga je koma j 
opazilo. — Stoletja, da, tisočletja so ostali ljudje 
na kulturni stopnji, ki so jo enkrat dosegli. Orodja 
kmetov so v zaostalih pokrajinah, na primer na 
Ruskem, danes komaj malo različna od onih, k i 
jih vidimo na pragu nam sporočene zgodovine . 

S stališča posameznika je bil zato v prejšnjih 
Časih enkrat obstoječi način nekaj neizpremenljivega 
: njegov oče in ded sta tako gospodarila kako r 
on, in njegovi sinovi in nečaki bodo prav tak o 
gospodarili. Enkrat obstoječi družabni red je 
veljal za neizpremenljiv, od Boga postavlje n 
kdor se ga je dotaknil, ta je bil nevernik . Kakoršnekoli 
naj so bile tudi izpremembe, ki s o 
jih povzročile vojske in razredni boji, no, dotaknile 
so se komaj le njegove površine . Gotov o 
so vplivali ti boji na temelje družbe ; ali to ni opazil 
posameznik, ki je v njih živel . 

Zgodovinopisje ni danes bistveno nič drugega 
nego sestavki — večalimanj točni — na m 
sporočenih obvestil takih posameznikov. Tudi to 
ostaja zato na površini, in četudi oni, ki pregleduje 
tisočletja preteklosti, more jasno zasledovati 
družabni razvoj, ga ne vidijo naši zgodovinopisci. 


39 


v

Sele kapitalistični proizvajalni način je družabni 
razvoj spravil v tako hitri tek, da s o 
ga ljudje opazili in začeli o rijem razmišljati . 
Naravno, da so začeli vzroke tega razvoja naj poprej 
iskati na površini, predno so segli globlje . 
Kdor pa ostane na površju, ta vidi le one gonilne 
sile, ki n e p o s r e d n o določajo razvoj 
družbe, in to niso menjajoči se proizvajalni po goji, 
ampak menjajoče se ideje ljudi. 

Ko se je kapitalistični proizvajalni način 
začel, je ustvaril v osebah ki so bile od njega odvisne, 
v kapitalistih, v proletarcih itd ., nove po trebe, 
ki so povsem različne od onih, ki so ji h 
imele osebe, ki so bile gospodarsko zvezane s 
preostanki prejšnjega feudalnega proizvajalneg a 
načina, s potrebami veleposestnikov, cehovski h 
rokodelskih mojstrov itd . Tem različnim potreba m 
so odgovarjale tudi različne ideje o tem : kaj je 
prav ali ni prav, kaj je potrebno in nepotrebno, 
kaj je koristno ali škodljivo itd, Cimbolj je kapitalistični 
proizvajalni način rasel, in čim močnejši 
so bili razredi, ki so imeli na njem sv o 
delež, tem jasnejše in samostojnejše so bile ideje, 
ki so odgovarjale temu proizvajalnemu načinu , 
seve tudi ternbolj razširjene in vplivne v državi , 
tembolj določujoče za politično in družabno življenje, 
dokler niso končno nanovo nastali razred i 
potegnili moč v državi in družbo nasé in oboj e 
uredili primerno svojim idejam in potrebam. 

40 


Kar so misleci, ki so izkušali dobiti vzroke 
družabnega razvoja, najprej smatrali za pospeševanje 
razvoja, to so bile ideje ljud i. Tudi so 
skoro izpoznali do gotove stopinje, da so te idej e 
zrasle iz materielnih potreb, ali ostalo jim je še 
prikrito, da so se te potrebe izpreminjevale, in da s o 
te izpremembe nastale iz izprememb gospodarskih , 
proizvajalnih razmer. Mislili so, da so človeške po trebe 
— » človeška narava" — vedno neizpremenljive. 
Zato je v njih očeh le ena edina »prava" , 
„naravna”, » pravična" družabna uredba, ker more 
le ena sama popolnoma odgovarjati pravi naravi 
človeka. Vse druge družabne oblike so zmote, k i 
so bile le za to mogoče, ker niso ljudje poprej 
izpoznali, kaj jim je treba in ker je bil njih razu m 
omočen — najbržeje, kakor so eni mislili, rad i 
naravne neumnosti človeka ali pa, kakor so trdil i 
drugi, radi poneumnevanja, ki ga povzročajo namenoma 
popi in regenti. 

S tega stališča je razvoj družbe posledica 
razumevanja razvoja idej . Cim razumnejši j e 
človek, čim spretnejši je v iznajdbah družabni h 
oblik, ki so primerne človeški naravi, tem poštenejša 
in bolja je družba . 

To je bil nazor meščanskih liberalnih mislecev. 
Je še danes v veljavi, v kolikor ima upliv . 
Pod njegovim uplivom so stali — tudi prvi me d 
novejšimi socialisti v začetku našega stoletja . 
Kakor liberalci, tako so mislili tudi ti, da so 

41 


uredbe meščanske družbe in meščanske države izšl e 
iz samih idej mislecev prejšnjega stoletja, iz ide j 
narodnih gospodarjev in prosvetljenih mož . Pa vi-
deli so, da ni nova družba na noben način tak o 
popolna, kakor so pričakovali modroslovci 18 stoletja. 
Torej še ni bila to prava družba najbrže s o 
morali ti misleci napraviti napako ; treba je bilo tore j 
to napako najti in dobiti družabno obliko, da b o 
človeški naravi bolj primerna kot obstoječa. Treba 
pa je bilo tudi načrt novega družabnega poslopja 
skrbnejše izdelati, kot sta ga napravil a 
Quesnay in Adam Smith, ali pa Montesquieu i n 
Rousseau, samo da bi zopet nepričakovani vpliv i 
ne napravili križa čez rabil . Bilo je to tembolj 
potrebno, ker niso našli socialisti v začetk u 

19. stoletja take družabne oblike kot prosvetljenc i 
18. stoletja, da bi bil njen pogin prav blizu, p a 
tudi ne močnega razreda, ki bi imel interes, d a 
se ta družabna oblika odpravi. Nove družbe, po 
koji so hrepenéli, niso mogli naslikati kot nekaj , 
kar mora biti, ampak le kot nekaj, kar se k' e l i . 
Morali so svoj ideal družbe jasno, skoro tako pred -
Uiti, da so ga mogli zagrabiti, samo, da bi se jirn 
sline cedile po njem in da bi nikdo ne dvomi l 
o mogočnosti in vsprejemljivosti takega stanja. 
Naši nasprotniki niso prišli v naziranju na 

družbo preko stališča, na katerem je bila znanos t 
devetnajstega stoletja ; edini način socializma, k i 
ga morejo razumeti, je seve pravkar narisani so 


42 


cializem utopističnih socialistov, ki so izšli i z 
njim enakih temeljev . Naši nasprotniki smatraj o 
socialistično družbo kot kako kapitalistično podjetje, 
akcijsko družbo, ki se naj »ustanovi«, in 
zato nočejo poprej »podpisati delnic", dokler 
ustanovniki Bebel, Singer in Komp. ne dokažejo 
v posebnem prospektu, da se da projekt izvršit i 
in da bo ,, rentabel" . 

Ta nazor je mogel imeti v začetku 19 . stoletja 
še nekaj opravičenosti . Danes ne potrebuje 
socialistična družba nič več kredita teh gospodov, 
da pride do uresničitve . 

Kapitalistična družba je dogospodarila ; njen 
konec je vprašanje časa ; neprestani ekonomični 
razvoj pripelje bankerot kapitalističnega proizvajalnega 
načina . Utvoritev nove družabne oblik e 
na mesto obstoječe ni več le nekaj takega, k a r 
se želi, ampak je nekaj takega, kar mor a 
biti. 

In vedno so številnejše in močnejše čete neposedujočih 
delavcev, za koje je nastal obstoječ i 
proizvajalni način neznosen, ki pri prevratu ni česar 
ne izgube, pač pa le v s e pridobe, ki morajo 
dobiti sebi primerno družabno obliko, če s e 
nočejo popolnoma pogubiti — ž njimi pa vs a 
družba, koje najvažnejši del so. 

To ni nobena fantazija ; to vse so misleci 
socialne demokracije dokazali iz odkritih dejste v 

sedanjega proizvajalnega načina. Ta dejstva go 


43 


vore jezik, ki krepkejše in vsiljivejše dokazuje, 
nego vse najbolj ženialne in najbolj skrbno izdelane 
slike kake države prihodnjosti . Take slike 

morejo v najboljšem slučaju pokazati, da sociali stična 
družba ni nemogoča ; ali družabnega življenja 
v njegovi celoti ne morejo izčrpati in vedn o 
so nove odprtine, skozi katere se more nasprotni k 
vriniti. Kar pa je dokazano, kot nekaj kar m o r a ° 
b i ti ; to pa ni le mogoče, ampak je tudi le kot 
edino mogoče dokazano . Ce bi bila socialističn a 
družba nemogoča, bi bil sploh konec vsakem u 
daljšemu gospodarskemu razvoju . Današnja družba 
bi morala potemtakem izginjati, kakor je pre d 
dvemi tisočletji rimska svetovna država, da pote m 
zopet pade nazaj v barbarstvo . 

Da bi kapitalistična civilizacija obstala 
in ostala, je nemogoče ; ni drugeg a 
nego : naprej v socializem ali nazaj v 
barbarstvo . 

Očigled tega položaja je zato povsem nepotrebno, 
da bi naše nasprotnike izkušali privabiti 
s kakim zapeljivim prospektom, da nam ve rujejo. 
Komur ne oznanjajo dovolj glasno dejstva 
današnjega kapitalističnega proizvajalnega načina , 
ki se jih kaj lahko urneje, da je socialističn a 
družba potrebna, ta ostane še prav gluh za hvalo 
in povzdigovanje stanja, ki še ne obstoja, ki ga 
se ne more prijeti, pa tudi ne razumeti. 

Sestaviti načrt, kako bo urejena država pri 


44 


hodnjosti, ni danes le brez pomena, ampak je tud i 

nezdružljivo s sedanjim stališčem vede. V 19. stoletju 
se ni zgodil le velik gospodarski prevrat , 
ampak tudi velik prevrat v glavah . Nazor o 
vzrokih družabnega napredka je silno pridobil na 
obsegu in vsebini . Že v štiridesetih letih devetnajstega 
stoletja sta nam Marks in Engels poka zala, 
in od tedaj je to vsak daljši napredek po trdil, 
da nazadnje ne določajo zgodovine človeštva 
ideje ljudi, ampak gospodarski ravzvoj, 
ki neprestano napreduje po gotovih, določeni h 
postavah, ne pa po željah in volji ljudi. Videli 
smo v predidočih poglavjih, kako je z gospodarskim 
razvojem, kako ustvarja nove produkcijsk e 
oblike, ki povzroče potrebo novih državnih oblik ; 
kako ustvarja nove potrebe, ki ljudi prisilijo, d a 
premišljujejo o svojih gospodarskih razmerah i n 
da iščejo sredstva, da bi družbo prilagodili novi m 
proizvajalnim pogojem . Samo se to ne prilagodi . 
Treba je posredovanja misleče glave, idej . Brez 
mišljenja, brez idej ni napredka ; ali one ne povzroče 
napredka. Ideje so le posredovalke druiabnega 
napredka ; ali one ne povzroče prvega 
nagiba, kakor se je poprej mislilo in še dane s 
mnogi mislijo, ampak to povzroči le izpretnernb a 
gospodarskih razmer . 

Torej niso misleci, filozofi, ki določajo sme r 
družabnemu razvoju to daje gospodarski razvoj . 
Misleci morajo to smer iz poznati in tem bistreje, 

45 


čim glob je vidijo v dosedanji razvoj, ni jim p a 
mogoče, da bi ga po naši volji narisali. 

Pa tudi izpoznanje smeri zgodovinskega razvoja 
ima svoje meje . Vrvenje človeške družbe je 
čudovito zamotano . in celo za najbistrejšega 
misleca je nemogoče, da bi mogel vse njen e 
strani izpoznati, vse sile, ki v nji delujejo, tak o 
natančno zmeriti, da bi mogel z gotovostjo vedeti , 
kakšne družabne oblike povzroči vzajemno delo vanje 
teh sil. 

Nova družabna oblika ne pride v veljavo n a 

tak način, da n. pr. narišejo posamezne bistr e 
glave načrt, kako bi se jo dalo najboljše napravit i 
in da tudi, če dobe potrebna sredstva, potem ž e 
to socialno poslopje po tem planu zgrade i n 
urede. 

Nova družabna oblika je bila doslej vedn o 
rezultat dolgih bojev, polnih izpremernb . Bojevali 

so se izkoriščani razredi proti izkoriščujočim ; 
vojskovali so se propadajoči, reakcijski prot i 
kvišku hrepenečim revolucijskim razredom . V teh 
bojih se združujejo različni razredi med seboj n a 
najrazličnejše načine v svrho, da se boré prot i 
drugim, nasproti jim stoječim razredom : tabor 
izkoriščanih je združil serntertja revolueijonarje i n 
reakcionarje tabor revolucijonarjev je združil semtertja 
izkoriščane in izkoriščevalce. 

V posameznih razredih samih so često raz lične 
smeri po različnosti naziranja, temperamenta , 

46 


življenskega stališča posameznikovega in pa celi h 
slojev. Moč vsakega poedinega razreda končno je 
bila vedno nekaj, se zelo izpreminjajočega ; stopal a 
je ali padala, kakor in kolikor je njeno naziranj e 
na dejanske razmere, njena odločnost in obse g 
njenih organizacij in njena važnost v gospodarskem 
vrvenju rasla ali padala . 

V bojih teh razredov, ki so bili polni izprememb, 
so razpadale polagoma stare, že ne


vzdržljive oblike, in so bile nadomeščene z novimi. 
Ni pa bilo vedno novo, ki je prišlo na mest o 
starega, tudi pravo, to bi moglo biti le, če b i 
dobili revoludjonarski razredi sami gospodstvo i n 
najvišjo družabno prevdarnost. Kjer in kolikor 
časa tega ne bo, bodo zmeraj napake ; pogostoma 
se je izkazalo novo povsem ali deloma skor o 
prav tako nevzdržljivo, kot je bilo premagan o 
staro. Cimbolj je pritiskal gospodarski razvoj , 
tembolj je bilo jasnejše ono, kar je zahteval in 
tem večja je bila moč revolucionarnih razredov , 
da potrebno izvrše. One uredbe revolucijonarnih 
razredov, ki so bile v nasprotju z zapovedm i 
gospodarskega razvoja, so razpadle in se pozabile ; 
one uredbe pa, ki so bile potrebne, so zadobil e 
hitro koréne in jih pristaši starega niso mogli več 
izruvati in iztrebiti. 

Na takšen način je nastala doslej vsaka nov a 
družabna uredba takozvani revolucijski časi s o 
se razločevali od drugih časov družabnega raz 


47 


voja le s teni, da so se ti dogodki odigraval i 
potem le mnogo hitrejše in silnejše . 

Vidi se, da se gradi družabne oblike n a 

druge načine kot poslopja . Poprej izvršeni načrt i 
ne pridejo v poštev . Danes torej, oziraje se n a 
to izpoznanje, delati še ,,pozitivne predloge « za 
zgradbo države prihodnjosti, je približno prav 
toliko vredno in umetno, kot če bi pisali vnaprej 
zgodovino prihodnje vojske. 

Tok razvoja ni pa sicer neodvisen od posameznih 
oseb. Vsakdo, kdor živi v družbi, im a 

nanjo večji ali manjši vpliv. Posamezne osebe, 
ki se odlikujejo vsled svoje nadarjenosti ali vsle d 
svojega družabnega stališča, morejo vplivati n a 
tok razmer celih držav skozi cela desetletja . Eni 
da pospešujejo napredek s tem, da pokažejo 
nove nazore v družabnih spojitvah, ali da ji h 
poljudno raztolmačijo širokim plastem ljudstva , 
ali s tem, da organizirajo revolucionarne razrede , 
da združujejo njih moč in povzroče, da se j o 
uporablja z ozirom na namen. Drugi zopet s tem , 
da ovirajo napredek, ko se v nasprotni smer i 
uveljavljajo. Prvi delujejo, da pospešijo razvoj, 
da bolest in žrtve, kar jih ta napravi, zmanjšajo , 
drugi, da razvoj zadržujejo, da pomnožujejo boles t 
in žrtve, ki jih ta s seboj prinaša . Kar pa ne 
more nihče, niti najmogočnejši monarh niti naj globlji 
mislec, to je : smer raz v o j a določati 

48 


po svoji volji in oblike, ko je ta zadobi, naprej 
prdrokovati. 

Zato ni nič smešnejšega, kot zahtevati od nas : 
naj podamo podobo „države prihodnjosti”, za 
trojo mi stremimo. Tako smešna je ta zahteva , 
ki pa še ni bila nikoli stavljena na kako drugo 
stranko, da bi bilo brezkoristno toliko besedij 
napisati o njej, če bi ta smešna zahteva ne tvorila 
baš najresnejši pomislek, ki ga naši nasprotniki 
širijo proti nam. Drugi pomisleki so pa še bolj 

smešni. 

Zgodovina sveta še ne pomni, da bi mogl a 
kaka revolucijonarna stranka le predvideti, kajš e 

svojevoljno določati, kakšne oblike naj vsprejme 
nova, od nje zažel jena družba . Za napredek je bilo 
Že veliko pridobljenega, če se ji je posrečilo, spoznati 
tendence, ki so vodile v to družbo, tako d a 
se je zavedala svoje politične taktike, in je ni 
samo slutila. Več pa se ne more zahtevati tud i 
od socialne demokracije . 

Ni pa bilo še nikoli stranke, ki b i 
družabne tendence svoje dobe tako glo boko 
preiskala in jih tako natančno poj mila 
kot ravno socialno-demokratična. 

To ni njena zasluga, marveč njena sreča . Ima 
se zahvaliti za to dejstvu, da stoji na rama h 
meščanskega gospodarstva, ki je prvo začelo znanstveno 
preiskovati družabne stike in razmere, i n 
ki mu je pripisati, da so se revoludjonarni raz


49 


redi, ki so porušili fevdalni proizvajalni način , 
veliko jasnejše zavedali svojih družabnih nalog, 
nego katerikoli revolucionarni razred pred njimi . 
Misleci socialne demokracije so pa pri preiskovanju 
družabnih razmer šli še globlje kot pre d 
njimi meščanski ekonomi. Marxovo delo » Kapital" 
je pripoznano kot sredisče današnje gospodarske 
vede, in prav tako visoko, kakor stoj i 
to delo nad deli Quesnayja, Adama Smitha i n 
Rikarda, stoji tudi socialna demokracija po nazoru 
in jasni svrhi nad nazori in svrho revolucionarni h 
razredov h koncu 18. in v početku 19. stoletja. 
Ce se socialna demokracija brani, podati v pregle d 
spoštovanemu občinstvu prospekt države prihodnjosti, 
tedaj nimajo meščanski pisatelji prav ni č 
povoda, zasmehovati jo in sklepati iz tega, da ne 

verno, kaj hočemo. Socialna demokracija vid i 
jasnejše v prihodnjost kot so mogli tisti, ki so 
lomili kopje za sedanjo družbo in njene uredbe , 
to so ekonomisti in prosvetljenci, videti v svoj i 
dobi. 

Rekli smo, da zarnore pač mislec spoznat i 
tendence gospodarskega razvoja svoje dobe, da 
pa je nemogoče, da bi vedel za oblike, ki jih ta 
zavzame. Pravilnost tega stavka dokazuje en sam 
pogled na obstoječe razmere . Tendence kapitalističnega 
proizvajalnega načina so v vseh deželah , 
kjer ta gospodari, eneiniste ; in kako so vendar 
različne državne in družabne uredbe različni h 

5o 


kapitalističnih dežel; kakšne so v Angliji, kakšne 
v Franciji, kakšne v Nemčiji in kakšne v Ameriki ? ! 
Zgodovinske tendence delavskega gibanja, ki ga 
je porodil obstoječi proizvajalni način, so povso d 
iste, oblike pa, ki jih zadobiva to gibanje, so p a 
v vsaki deželi posebne vrste . 

Tendence kapitalističnega proizvajalnega načina 
so sedaj natančno znane . In vendar ne mor e 
noben reči, kakšne oblike bodo zadobile v 10, 
20 ali pa 30 letih — predpostavljamo še, č e 
bodo tako dolgo sploh obstajale. Ni naj pa podamo 
sliko družabnih oblik, ki pridejo po današnjem 
kapitalističnem proizvajalnem načinu ! 
Taka se zahteva od nas ! 

Ce zavračamo zahteve po predložitvi plan a 
„Države prihodnjosti” in pa vseh onih določil , 
ki jih bo treba za to »državo", s tem seveda ni 
rečeno, da smatramo vsako, sploh vsako razmišljanje 
o socialistični družbi za brezvspešno 
ali celo škodljivo. Brezvspešno in škodljivo je le 
delati določene pozitivne predlo g e za uvedbo 
in organizacijo socialistične družbe . Predi og e 
za določene utvare družabnih razmer se mor e 
napraviti le za okoliš, ki se ga more v času in 
prostoru pregledati in ovladati . Pozitivne p r e d-
loge more socialna demokracija napraviti le 
za sedanjo družbo, ne pa za ono, ki šele pride . 
Predlogi, ki segajo preko sedanjosti, ne morej o 
računati z dejstvi, pač pa le z izmišljenimi pred



stavarni, zato so le sanje, ki v najboljšem slučaj u 
ostanejo brez učinka. Ce je njih stvaritelj nadarjen 
in pa dovolj delaven, da ž njimi vpliva 
na duhove ljudi, tedaj vodi ta vpliv le v zmoto 
in v zapravljanje sil . 

Zamen jati seveda pa ni s temi sanjarijami, 

ki jih je odločno pobijati, poizkusov, ki preiskujejo, 
kakšno smer bi smele in mogle zavzet i 
tendence gospodarskega razvoja, kakor hitro b i 
bile postavljene iz kapitalističnega na socialističn o 
podlago. Ne gre se tu zato, da bi se iznašl i 
» recepti za kuhinjo bodočnosti", ampak da se 
znanstveno predelajo rezultati, ki jih je prinesl o 
preiskovanje določenih dejstev. Preiskovanja take 
vrste niso na noben način brez koristi, kajti čim 
jasnejše vidimo prihodnjost, tem primernejš e 
borno uveljavljali svoje moči v sedanjosti . Najpomembnejši 
misleci socialne demokracije so tako 
preiskovali in o uspehih poročali. V delih Karl a 
Marxa in Friderika Engelsa je najti obilo rezultatov 
takih preiskovanj. Bebel nam je poda l 
v knjigi »Zena in socializem" plod svojih preiskovanj. 


Podobno delo je na tihem izvrševal vsa k 
socialist zase, kajti vsakdo, ki si je nadel veli k 

cilj, občuti potrebo, da je po mogočnosti na 
jasnem z razmerami, v katerih se bo ta mogel 
doseči. In utvorili ter objavili so se najrazličnejši 
nazori, kakor je pač uplivala različnost gospo 


52 


darskega naziranja, življenskega položaja, temperamenta, 
fantazije, poznanja drugih nekapitali


stičnih, zlasti komunističnih družabnih oblik. Te 
različnosti in protislovja ne motijo niti najrnanj e 
solidarnosti in edinstvenosti socialne demokracije. 
Naj bo podoba še tako različna, ki jo naš cil j 
razliČnirn očem proža, samo da je smer enainista, 
po kateri gredo — enainista in prava --to 
je; za kar se gre. 

Lahko bi tu končali s tem poglavjem, ker 
različna naziranja v socialni demokraciji o »državi 
prihodnjosti" nimajo nič opravka s tem : ka j 
hočejo socialni demokratje. Kar mi hočemo, 
je izprememba države v gospodarsko zadrugo, 
ki bo sama sebi zadoščala. O tem pa ni 
v socialni demokraciji prav nobenega različnega 
mnenja. Kako se bo ta zadruga razvijala in kakšn e 
tendence bo rodila, o tem premišljati ni na nobe n 
način brez koristi ; kaj pa prinese to razmišljevanje, 
to je pa zasebna stvar vsakega posameznika, 
ni strankarska stvar in tudi ni treba, da b i 
bila, ker ne vpliva direktno nič na strankarsko 
delovanje. 

Res pa so razširjeni mnogoštevilni zmotn i 

nazori o načinu, kako si hočejo socialni demokrat 
je svojo *državo prihodnjosti" urediti, — ti 
nazori so deloma ostanek utopističnega socializma , 
deloma pa so si jih izmislili nevedni ali pa zlo hotni 
literati. — zdelo bi se, da se hočem o 

53 


umakniti z jasno besedo, če ne bi saj nekoliko 
obdelali tvarine, dasi je sicer za mislečega človeka 
povedanega jasno, kaj razumemo rni po d 
„državo prihodnjosti” . Zato hočemo pokazati na 
nekoliko primerih, kako obliko bi mogle dobit i 
tendence gospodarskega razvoja v socialističn i 
družbi. 

„odprava družine. ” 

Eden najbolj razširjenih predsodkov proti 

socialni demokraciji tiči v nazoru, da hoče od praviti 
družino. Mi smo o tem že govorili (glej 
,Kdo uničuje proizvajanje v malem", odstavek 3) 
in zato lahko to v kratketn opravimo . 

Da bi se družina odpravila, da bi po po stavi 
nehalo družinsko življenje in da bi se s 
silo razrušile družinske vezi, na to v stranki 
nikdo ne misli. Le najbolj surovo pačenje res-
nice more tak namen podvreči stranki in le norec 
si znore domišljati, da se more družinska oblika 
z dekreti napraviti ali pa odstraniti . 

Bistvu zadružnega proizvajanja ne nasprotuje 
današnja družina . Da se izvede socialistična 
družba, ni potreba na noben način, da bi s e 
razrušila obstoječa družinska oblika. 

Kar vodi do tega, da se družina razruši, n i 
bistvo zadružnega proizvajanja, ampak gospo 


54 


Barski razvoj. Mi smo že v gori omenjenem po


glavju videli, na kakšen način se razruši d a ndanes 
družina, na kakšen način se odtrgat a 
mož in žena, drug od drugega, na kakšen nači n 
otroci od staršev, na kakšen način se ustvarja 
brezženstvo in prostitucija . 

Socialistična družba ne zadržuje gospodarskega 
razvoja dala mu bo celo novih snovi . Ta 
razvoj pojde naprej, eno delo domačije za drugim 
se izpremeni v dela posebnih industrijalnih 
podjetij ; žena se izpremeni iz delavke v eni domačiji 
v delavko velepodjetja. Ali ta prehod za 
ženo ne bo več prehod iz hišnega suženjstva 
v mezdno suženjstvo ; ne pride iz okrožja družine, 
ki jo je več ali manj varovalo, v one sloj e 
proletarijata, ki imajo najmanj varstva in najman j 
brambe. Vsled svojega dela v zadružnem vele podjetju 
bo postavljena žena v gospodarske m 
oziru na enako stopinjo, kot je mož in dosegl a 
bo v zadrugi enak delež kot mož. Bo njegova 
svobodna sodruginja, osvobojena (ernancipirana) 
ne le suženjstva d o m a, ampak tudi onega k apital 
a . Ko bo prosto razpolagala sama s seboj , 
enaka možu, napravila bo konec vsake vrst e 
prostituciji, tako postavni kakor nepostavni, in 
prvikrat v svetovni zgodovini pridemo do e n oženstva, 
za moža in ženo enako veljavnega, ki 
bo v resnici, in ne le na papirju in v besedah, 
tudi obstojalo . 

55 


To niso utopistični predlogi, temveč znanstvena 
prepričanja, utemeljena z določenimi dejstvi. 
Kdor jih hoče zavrniti mora dokazati, da te predpostave 
ne obstoje. Ker pa se to doslej ni posrečilo, 
ne preostane seve raznim gospodom i n 
damam, ki nočejo o tem razvoju nič vedeti, nič 
drugega, nego da se nravstveno ogorčujejo i n 
dokazujejo svojo nravstvenost z lažjo in potvarami 
v kolikor mogoče najugodnejši luči . S Cern 
seveda ne bodo zadržali neizogibni razvoj niti 
za eno minuto. 

Gotovo je to, da ne bodeta porušili socialna 

demokracija ali pa bistvo socialističnega proizvajanja 
nobene rodbinske oblike, temveč bo to na pravil 
gospodarski razvoj, ki ga vidimo že desetletja 
s svojimi očmi . 

Socialistična družba ga ne more in ga ne 
bo zadržala, vzela bo le posledicam razvoja vs e 
ono mučno in onečaščujoče, ki ga spremlja čist o 
naravno v kapitalistični družbi . Med tem ko vod i 
gospodarski razvoj v to, da se razruši vsaka 
rodbinska zveza, vsak redni zakon, izvršilo s e 
bo v socialistični družbi razrušenje družinsk e 
oblike le v toliko, v kolikor bo mesto nje na stopila 
višja. 

To je resnica o tem, da hrepeni socialna 
demokracija po odpravi zakona in družine. 

56 


Konfiskacija zasebne lastnine . 

Naši nasprotniki, ki bolje vedo, kaj mi ho


čemo, nego mi sami, in ki „državo prihodnjosti ” 
smejo vse bolj sigurno opisati nego mi, so tud i 
iznašli, da ne bo mogla socialna demokracija 
svojega gospodstva nič drugače prevzeti, kakor , 
če bo razlastila (ekspropriirala) rokodelce in kmete , 
katerim bo vse konfiscirala (brez odškodnine) , 
in to ne samo hiše in polja, marveč tudi vso 
najbolj potrebno opravo in — hranilnične knjižice. 
To je proti nam glavna agitacija — poleg 
že omenjene razdružitve vseh družinskih vezi. 

Na to je pripomniti, da na noben način tak a 
konfiskacija ni pogoj bistva socialistične družbe . 

O konfiskaciji socialno- demokratični program 
prav nič ne govori. Ne morebiti iz strahu, da b i 
radi tega od sebe odbijal ljudi, ki kaj imajo, ampak 
enostavno radi tega, ker se o tem z gotovostjo 
ne da prav nič reči. Za gotovo se more le 
izjaviti, da napravlja tendenca gospodarskega razvoja 
za potrebno, da preidejo velepodjetja (kjer 
se v velikem proizvaja) v last družbe in da ji m 
družba gospodari. Na kakšen način se bo to 
zgodilo, kako se izvrši ta prehod, ali se bo neizogibno 
razglaščenje (ekspropriacija) izvršilo po tem 
potom konfiskacije, ali potom odkupa, ali 
bode mirno ali nasilno — to so vprašanja, na 
katere ne more noben človek dati odgovora . Tudi 

57 


sklicevati se na nekdanjost, na prošlost tu n e 
pomaga. Prehod se more izvršiti na najraznovrst


nejše načine, kakor se je to zgodilo z bremen i 
fevdalnega gospodarstva, ki so se tudi v razni h 
deželah na različne načine odpravila. Način prehoda 
je odvisen od splošnega položaja, v katerem 
se bo izvršil, od moči in nazora vsakeg a 
razreda, ki pride v poštev pri tem i. t. d., torej 
od razmer, ki se v naprej ne morejo preračuniti . 
V zgodovinskem razvoju igra „nepričakovanost” 
največjo ulogo. 

Razume se samoobsebi, da žele socialni demokratje, 
da bi naj bilo tisto neizogibno razla


ščenje velepodjetja čim najmanj občutno, mirno , 
soglasno. Zgodovinskega razvoja pa ne bodo določale 
niti naše lastne Želje, niti one naših nasprotnikov 
. 

Na noben način se ne more reči, da izvedb a 
socialna-demokratičnega programa zahteva pri vseh 
razmerah, da se ona lastnina, troje razlaščenja b o 
potreba, konfiscira . 

Z gotovostjo pa moremo reči, da napravi 
ekonomični razvoj le ekspropriacijo enega del a 
obstoječe lastnine za potrebno. Kar hoče, je zadružna 
last proizvajalnih sredstev ; zasebna last sredstev 
za osebno porabo ne bo s tem na noben način dotaknjena. 
To ne velja le glede živil, pohištva i. t. d. 
Spomnimo se le tistega, kar je bilo rečeno v 
razpravi „0 kapitalističnem razredu” glede hra


58 


nilnih bank. Te so sredstva, da dobe kapitalisti 

v roke premoženje nekapitalističnih razredov . Vsak a 
mala hranilna vlogica je sama zase brezpornembn a 
za obrat kapitalističnega podjetja, Ko pa se te 
vlogice in vloge združi, nastane moč, ki vrši funkcije 
kapitala. Ko začno prehajati kapitalistična 
podjetja v last družbe, začne se tudi zmanjševat i 
možnost, da se nalože vse hranilne vloge plodonosno, 
Polagoma prenehajo biti kapital in postanejo 
zgolj neobrestujoč se zaklad, konsumcijsk i 
fond. Pa to je vendar nekaj povsem drugega ko t 
konfiskacija hranilnih vlog. 

Taka konfiskacija pa ni le iz ekonomični h 
razlogov nepotrebna, tudi iz političnih razlogov je 
popolnoma neverjetna. Male hranilne vloge s o 
večji del last izkoriščevanih razredov, to je onih , 
trojih moč edina uvede v družbo socializem . Le 
tisti, kdor smatra te razrede za brezumne, b o 
verjel, da začno prevzemati proizvajalna sredstv a 
v svoje roke s tem, da se oropajo najprej svoji h 
prepotrebnih grošev ! 

Prehod v socialistično proizvajanje ne potrebuje 
brezpogojno ne le ekspropriacije konsumpcijskih 
sredstev, tudi razlaščenja vseh proizvajalni h 
sredstev ne zahteva . 

Velepodjetje (proizvajanje na veliko) je, k i 

hoče in napravlja socialistično družbo. Zadružn o 
skupno proizvajanje zahteva tudi zadružno (skupno ) 
last proizvajalnih sredstev. Kakor stoji zasebna 

59 



last proizvajalnih sredstev v nasprotju z zadružnim 
delom v velepodjetju, tako je z zadružn o 
ali družabno lastnino v malem podjetju . 

Malo podjetje (proizvajanje v malem) zahtev a 
zasebno last proizvajalnih sredstev. Odprava zasebne 
lastnine za proizvajanje v malem bi bil a 
brez smotra, ker gre vendar tendenca socializm a 
za tem, da dá delavcem v roke potrebna proizvajalna 
sredstva. Mala podjetja naj se torej ekspropriira 
vseh proizvajalnih sredstev, samo da se ji m 
jih zopet nazaj vrne. No, to bi bilo lepo početje ! 

Za prehod v socialistično družbo ni pogoj , 
da bi se razlastilo male rokodelce in male kmete. 
Ta prehod jim ne bo ničesar vzel, temveč ji m 
bo še najbrže prinesel gotove koristi. Ker fina 
socialistična družba tendenco, da dopolni blagovno 
produkcijo s produkcijo za direktno porabo, kakor 
smo pač videli, razume se tedaj samoobsebi , 
da mora imeti tudi stremljenje, da izpremeni vs e 
dajatve družbe, davke ali kake obresti hipotek, 
ki so prešle v družabno last — v kolikor se nis o 
že odpravile — iz denarnih dajatev v naturaln e 
dajatve, mesto novcev — blago, žito, vino, živina . 
To pomeni pa za kmeta velikansko olajšavo. 
Danes že često po tem hrepene. Pa je za gospodarjenja 
blagovne produkcije kaj takega nemogoče. 
Le socialistična družba more to napraviti 
in s tem odstraniti glavni vzrok pogina kmetijskega 
gospodarstva . 

60 


K a p i t a l i s ti so, ki dejansko razlaščujejo 
kmete in rokodelce, kakor smo videti. Sociali stična 
družba napravi temu razlaščevanju 
šele konec. 

Seveda ne bo ekonomični razvoj po 
socializmu zadrževan. Nasprotno, ta je edin o 
sredstvo, ki mu omogoči napredek . Kakor v sedanji 
družbi, tako se bo tudi v socialistični vele podjetje 
čim bolj razširjalo in požiralo mala podjetja, 
drugo za drugim. Pa tudi tu velja to, kar 
velja o družini in zakonu. Smer razvoja ostane 
ista, ali socializem odpravi vse grde, in bolečin e 
provzročujoče prikazni, ki v današnji družbi 
spremljajo tok razvoja, socializem bo izkušal 
vsem koristiti z dobrim . 

Če danes izpremeniš kmeta ali rokodelca z 
malega podjetja v delavca velepodjetja, tedaj j e 
to izpremernba posedujočega moža v proletarca. 
V socialistični družbi postane kmet 
ali rokodelec, ko preide k delu v zadružnem 
velepodjetju, solastnik vseh koristi velepodjetja ; 
njegovo stališče se zelo zboljša ; njegov prehod 
od malega podjetja v velepodjetje (od proizvajanja 
v malem na proizvajanje v velikem) ni ve č 
primerjati izpremembi posedujočega v proletarca , 
prej že : iz malo posedujočega v mnogo posedujočega. 


Proizvajanje v malem propade i n 

ga je nemogoče zadržati. Ali le soci


61 


alna demokracija omogočuje kmeto m 
in rokodelcem v njih celoti, da postanejo 
delavci v velepodjetju, ne da b i 
padli v p r o l e t a r i j a t. Le v socialistični družbi 
more iz propada kmetijskega in rokodelskeg a 
gospodarstva, ki brezpogojno pride, nastati izboljšanje 
položaja tako kmetov kakor rokodelcev. 

Ekonomični razvoj ne bo poganjala ve č 
konkurenca, ki izkorenini nazadnjaška podjetja 
in razlasti njih posestnike, ampak ona 
p r i v l a č n a sila, ki jo višje razvita podjetj a 
in podjetniške oblike izvršujejo na delavce nazadnjaških 
podjetij in podjetniških oblik. 

Ta način razvoja ni le brez čolečin, je tud i 
hitrejši kot oni, ki ga povzroča konkurenca . 
Danes, ko se uvedba novih, višjih proizvajalnih 
oblik ne more uveljavljati, ne da bi razlastil a 
imetelje nazadnjaških podjetij, ne da bi povzročila 
boli in revščino velikih delavskih množic, k i 
postajajo odveč, zadene vsak ekonomični razvoj 
na trdovratno nasprotovanje. Videli smo, kako 
se proizvajalci trdo drže često preživelih se proizvajalnih 
oblik, kako obupno se jih oklepajo 
kolikor časa le morejo še dihati. Še nikdar ni 
bil noben proizvajalni način tako revolucijonaren , 
kot je dandanašji, še nikdar ni proizvajalni način 
napravil tekom enega stoletja na vseh polji h 
človeške delavnosti tako velikanskih preobratov , 

62 


in vendar, koliko razvalin zastarelih, preživelih 
proizvajalnih oblik je ostalo še ohranjenih ! 
Kakor hitro izgine strah, da boš vržen v 

proletarijat, če opustiš svoj samostojni obrat, 
kakor hitro se uveljavijo koristi družabnega proizvajanja 
na veliko za vse, pri njem udeležene , 
na vseh najrazličnejših poljih, kakor hitro b o 
dana vsakemu možnost, da bo te koristi tud i 

užival, potem bodo samo še norci tisti, ki bod o 
hoteli ohraniti zastarele proizvajalne oblike . 

Kar se kapitalistični veleindustriji teko m 
enega stoletja ni posrečilo, doseže socialističn o 
velepodjetje v kratkem : da bo namreč posedlo 
nazadnjaško proizvajanje v malem . Doseglo se 
bo to brez razlaščenja s privlačno silo koristnejšega 
proizvajanja . 

Kjer še kmetiško proizvajanje ni blagovno 
proizvajanje, ampak le glavno proizvajanje za 
lastno porabo, tam bo še krnetiško poljsko gospodarstvo 
nekaj časa obstajalo, tudi še v socialistični 
družbi. Končno pa bodo tudi v teh 
krogih porazutneli koristim družabnega proizvajanja 
na veliko . 

Prehod od proizvajanja v malem v proizvajanje 
na veliko pospeši in olajša to, ker se neprestano 
že odstranjujejo nasprotja rned mesti i n 
deželo, glavno s tendenco, da se industlija razvija 
tudi po kmetih , ta tendenca pa je v krv i 
socialistične družbe. Moramo se tu žalibog s te m 

63 


zadostiti, ker bi nas temeljitejša razprava pre


daleč vodila . 

Razdelitev produktov v „drzavi prihod njosti‘ 


Le še eno točko glede „države prihodnjosti ” 
hočemo vzeti v pretres, tisto, ki se nam zdi najvažnejša 
od vseh. Prvo vprašanje, ki ga hočej o 
od socialistov izvedeti, je praviloma tole „Kako 
pa razdelite svoje bogastvo ? Ali naj vsakdo dobi 
enako in vsak isto? ” 

Deljenje! to je tisto, kar muči filistra. Vse 
njegove predstave socializma imajo svoj počete k 
in konec v delitvi . 

Ni dolgo tega, ko so v Nemčiji še najizobraženejši 
ljudje mislili, da hočejo komunisti vsa 
bogastva, ki so v narodu, razdeliti med ljudstvo . 

Da se more ta nazor kljub vsem protestom 
socialne demokracije tako trdovratno vzdržati, tega n i 
samo zlohotnost naših nasprotnikov vzrok, temve č 

— in najbrže največ — njih nezmožnost, da 
razumen razmeram, ki so nastale vsled razvoja 
veleindustrije. Njih duševno obzorje še zmerom 
ne gre preko nazorov, ki odgovarjajo proizva janju 
v malem. S stališča malega obrata pa j e 
delitev edina mogoča oblika ene vrste socializma. 
Delitev je res malemu meščanu in kmetu prav 
zelo pri srcu. Od postanka blagovnega proizva 
janja v starem veku se je neštetokrat zgodilo , 

64 


kakor hitro so si nekatere družine — trgovske 

ali posestniške — nakopičile veliko bogastva i n 
kmete ali rokodelce podjarmile ali jih pripravil e 
v bedo, da so se ti izkušali pomagati s tem, d a 
so pregnali bogate in si njih premoženje med 
seboj razdelili. Se pred 100 leti, v francoski revoluciji, 
ki je pravo zasebnega lastninstva tako 
ojstro povdarjala, so rokodelci in kmetje delil i 

— n. pr. razdeljevali so si cerkvena posestva . 
Deljenje, to je : socializem proizvajanj a 
v malem, socializem „konservativnih” , 
» državo ohranjujočih" ljudskih sloje v 
— ni pa socializem veleindustrija snega 
proletarijata . 
Dolgo ni trajalo, ali končno se je le posrečilo, 
celo premišljujočim glavam nemškeg a 
naroda vtrditi spoznanje, da socialni demokratj e 
nočejo deliti, ampak da hrepene po nasprotnem , 
po združenju proizvajalnih sredstev, ki so razdeljeni 
doslej med več posestnikov . 

S tem še ni vprašanje deljenja odpravljeno. 
Ce so proizvajalna sredstva last družbe, pote m 
je njeno pravo, da razpolaga s produkti, ki s o 

napravljeni s pomočjo teh proizvajalnih sredstev . 
Na kakšen način bo te med svoje člane razde lila? 
Po merilu enakosti ali po delu, ki ga j e 
sleherni izvršil? In ali bo v zadnjem slučaj u 
vsako delo prejelo enako plačilo, brez ozira ali 


je prijetno ali neprijetno, težko ali lahko, ali 
zahteva znanja ali ne ? 
Odgovor na to vprašanje se zdi, da je glavn a 

točka socializma. Na nji ne jašejo najbolj goreče 
le naši nasprotniki, celo socialisti prejšnji h 
dob so posvečali največjo pažnjo razdeljenj u 
produktov. Od Fourierja do Veitlinga, od teg a 
do Belamyja vidimo celo vrsto najrazličnejši h 
rešilnih poizkusov, ki kažejo često prav zelo 
občudovanja vredno temeljitost . Ne manjka se 
„pozitivnih predlogov”, mnogi so prav tako 
enostavni kakor praktični . 

To vprašanje pa nima še tiste važnosti, k i 

se mu često pripisuje. 

Po navadi se je smatralo popreje razdelitev 
produktov za nekaj, kar je od produkcije popol noma 
neodvisno . Ker pa so se pojavila nasprotj a 

in napake kapitalističnega proizvajalnega sistem a 
najpopreje v njegovem posebnem načinu razde ljevanja 
produktov, tedaj je bilo povsem na ravno, 
da so videli izkoriščanci in njih prijatelj i 
koren vsega zla v » krivični razdelitvi` produktov . 

Umevno je, da so smatrali z oziram na na ziranja, 
ki so v početku devetnajstega stoletj a 
vladala, da je ta razdelitev posledica vladajoči h 
idej , pravnih na ziranj . Da bi pa krivičn o 
razdelitev odpravili, bilo je treba najti boljšo in po štenejšo, 
ter tudi svet prepričati o njenih koristih . 
Pravična razdelitev ni mogla nobena druga biti neg o 

66 


nasprotje obstoječe. Danes vlada najbolj očitn a 
neenakost, princip razdelitve naj bi bil p o 
mislih nekaterih : enakost. Danes ima lenuh 
bogastva, delavec pa hira, zato so rekli : V s akemu, 
kar mu gre po njegovem del u 
(ali v najnovejši obliki : vsakemu dobiče k 
njegovega dela). Ali vstali so pomisleki tako 
proti enim kakor proti drugim, in tako je nastala tretj a 
zahteva : Vsakemu po njegovih potrebah . 

Od tedaj so pa socialisti prišli do spoznanja , 

da ne povzročajo razdelitve produktov v družbi 
vladajoča pravna naziranja in pravne oblike , 
ampak v družbi vladajoči proizvajalni način . 
Delež posestnikov, kapitalistov, mezdnih delavce v 
na splošnih produktih v današnji družbi se določa 
po tem, kakršno vlogo imajo v današnje m 
proizvajalnem načinu zemlja in posest, predmeti 
kapitalistične posesti in delavska moč . V socialistični 
družbi se seveda produkti ne bod o 
razdelili po zakonih, ki odločajo in vplivajo bre z 
ozira na levo in desno, ki si napravijo prosto 
pot ne da bi jih prizadeti sploh prav spoznali. 
Kakor sta danes v velikem industrijalnem podjetju 
produkcija in izplačilo mezd dobro premišljen i 
in urejeni po skrbno izdelanem načrtu, tako bo 
seveda tudi v socialistični družbi, ki ne bo ni č 
drugega kot velikansho industrialno podjetje. 
Pravila, po katerih se bo vršilo razdeljevanj e 
produktov, določali bodo udeleženci sami. Ne bo 

67 5* 


pa njim na voljo dano, kakšna pravila si vzamejo 
za merilo, ta ne bodo izmišljena svojevoljno 
na ljubo temu ali onemu principu, ampak bodo 
morala biti v skladu z dejanskimi razmerami , 
ki bodo vladale v družbi, predvsem z razmeram i 
produkcije. 

Tako bo n. pr. vsakokratna višina produkti 


vitete dela največjega vpliva na način razdelitve 
produkta dela. Predstaviti si moremo, da povzroč i 
uporaba vede v industriji enkrat pač tako visoko 
produktiviteto dela, da bodo ljudje imeli vsega če z 
mero, česar bodo le potrebovali potem se bo bre z 
težave izvel rek ; „vsakomur po njegovih potrebščinah,” 
Nasproti temu je gotovo, da n e 
more izvršitve tega reka povzročiti tudi najglobj e 
prepričanje o njegovi opravičenosti, če ostan e 
produktiviteta dela tako majhna, da se ne izdel a 
brez čezmerne uporabe dela več nego se ravno rabi . 

Rek : „Vsakomur njegov iznos dela” bo n a 
vsak način prišel ob veljavo z ozirom na po 


_ 

trebščine produkcije . Ce hoče ta rek imeti zmisel , 
potem predstavlja, da se razdeli res vsakokratn i 
produkt družabnega dela med člane socialističn e 
občine. Ta nazor se nahaja prav tako kot oni o 
velikem deljenju, s katerim se bo baje zače l 
režim socializma, v miselnem obzorju današnj e 
zasebne lastnine . Leto za letom razdeljevati vse 
produkte bi pomenilo polagoma uvajati zopet v 
veljavo zasebno last proizvajalnih sredstev . 

68 


Bistvo socialističnega proizvajanja pa provzroča, 
da pride le en zlomek vsakokratnih 
napravljenih proizvodov v razdelitev. Vsi oni 
produkti, ki so v svrho nadaljevanja in razširjevanja 
proizvajanja (kaKor tudi v svrho pokritj a 
morebitnih primanjkljajev) določeni, ne pridejo 
v razdelitev. Pravtako se ne razdele oni produkti , 
ki se rabijo v skupnem konzumu, to se pravi, 
ki se uporabljajo za ureditev, vzdrževanje al i 
izvršitev javnih vzgojnih — učnih —, zdravstvenih 
in rekonvalescenskih, zabavalnih in podobnih 
zavodov . 

Število in razširitev teh inštitutov se že v 

današnji družbi neprestano veča ; tudi na teh 
poljih izpodriva velepodjetje malo podjetje — 
tu — zlasti: družino. V socialistični družbi ne 
bo ta razvoj zadrževan, marveč pospeševan . 

Stevilo produktov, ki morejo preiti v pri vatni 
konsurn, v zasebno last, bo zato v sociali 


stični družbi v razmerju k množini skupnega 
produkta mnogo manjše nego v današnji 
družbi, kjer so vsi produkti zasebna last . 
Ne razdeli ze zato, kakor dandanes, vsega produkta, 
ampak le ostanek. 

Pa tudi s tem ostankom ne bo socialističn a 
družba po mili volji razpolagala ; tudi pri razdelitvi 
tega bode merodajna daljša pot produkcije . 
In ker bo proizvajanje v neprestanem izpreminjanju 
in razširjanju, bodo že iz tega vzrok a 

69 


oblike in načini razdeljevanja produktov v socialistični 
družbi podvržene najraznovrstnejšim izpremembam 
. 

Utopija je, če se misli, da je treba potuhtat i 
kak posebni sistem, ki naj bo merodajen za vs e 
čase. Tudi tu ne, kakor nikjer drugod, ne bo 
naredila socialistična družba nobenih skokov , 
ampak le gradila na tem, kar bo našla . Razdelitev 
dober v socialistični družbi se bo v doglednem 
času razvijalo tako, kakor to kažej o 
sedaj obstoječe mezdne oblike. Iz teh pojile. 
In kakor se oblike delavske mezde ne menjaj o 
le s časom, ampak tudi sočasno za različne delavske 
vrste in so v različnih pokrajinah različne , 
zato ni nikakor izključeno, da bomo videli v 
socialistični družbi kaj najraznovrstnejše oblike 
razdeljevanja produktov, kakor že bodo različn i 
zgodovinski utisi in vplivi ter navade in kakoršne 
bodo že vedno se menjajoče potreb e 
proizvajanja. Ne smemo si predstavljati države 
bodočnosti, kot kaj trdovratnega, kot kaj eno-oblikovnega, 
ampak kot nekaj, ki sledi v polnem 
teku razvoju, in ki je obdano z onim bogastvo m 
menjajočih se oblik, ki naravno sledi vsled naraščanja 
delitve dela, svetovnega prometa in gospodarstva 
znanosti in umetnosti v družbi . 

Poleg »deljenja" je tudi »enakost", ki našim 

nasprotnikom povzroča največ glavobola. »Socialni 
demokratje", tako pravijo, » hočejo, da dob i 

70 


vsakdo enak delež na skupnem produktu . Dobi 
naj torej pridni prav toliko, kolikor lenuh ; težko 

in neprijetno delo naj bo poplačano prav tako , 
kot lahko in prijetno ; navadno ročno delo prav 
tako, kot umetniška tvorba, ki zahteva dolga let a 
predpriprav i. t. d. Čisto gotovo bo po teh 
razmerah vsak tako malo delal kot le mogoče. 
Noben ne bo izvrševal težkih in neprijetnih del , 
noben se ne bo več učil in konec bo popoln a 
razrušitev družbe, barbarstvo. Iz tega se pa 
jasno razvidi neizvedljivost socialno demokratični h 
stremljenj. " 

Kako nezrp iselne so te trditve, tega pač ni 
potreba globlje razlagati. Mi ne vidimo tako 
daleč kakor naši nasprotniki in ne moremo zat o 
na noben način z isto gotovostjo kot oni izreči : 
ali bo res » država prihodnjosti" dekretirala po polno 
enakost vseh dohodkov, ali ne. Ce bi pa 
res kedaj kaka socialistična družba mislila izdat i 
tako določbo in bi ta odločba res začela povzročati 
vse te posledice, ki jih naši nasprotniki tako 
jasno vidijo, potem bi značilo to : zavreč i 
princip enakosti, ne pa zavreči socialističn o 
proizvajanje. 

Naši nasprotniki bi imeli le tedaj pravico i z 
enakosti dohodkov sklepati o neizvedljivosti socia


listične, družbe, če bi se jim posrečilo dokazati ; 

l . da je ta enakost za vseh razmer nezdružljiva 
71 


z napredkom produkcije . Tega dokaza pa še 
doslej niso prinesli in ga nikdar prinesti ne rnorejo, 
ker delo posameznika v proizvajanju n i 

odvisno le od njegove mezde, pač na od naj različnejših 
razmer in ozirov, kakor od čuta dolžnosti, 
častiželja, vneme, navade, od naklonjenosti 
k delu i. t. d. — o čemur imamo seve glede 
bodoče družbe še- le domnevanja, ki govore prot i 
in ne za nazor naših nasprotnikov , nasprotnik i 
pa bi morali še 2. dokazati, da je enakost dohodkov 
pogoj vsled bistva socialistične družbe , 
tako da se take družbe brez nje ne da misliti . 
Tudi kaj takega ne morejo dokazati, ker že e n 
sam pogled na različne oblike komunističnega 
proizvajanja, ki so doslej že obstajale, od primitivnega 
komunizma prvih divjakov do selske 
zadruge naših kmetov, kaže, kako se dajo naj različnejše 
oblike razdelitve produktov združiti s 
skupno lastjo proizvajalnih sredstev. Vse oblike 
današnjega izplačila mezde — stalna plača, časovna 
mezda, plačilo od kosa, premije za delo , 
ki presega povprečno vršenje, različno plačevanj e 
različnih delavnosti — vse te oblike izplačil so 

— naravno, da primerno preurejene — z bistvom 
socialistične družbe združljive, in vsaka bi smel a 
v socialističnem proizvajanju tako glede različni h 
potreb navad članov družbe kakor glede potreb 
proizvajanja igrati od časa do časa večj o 
ali manjšo ulogo . 
72 


S tem pa se še ne trdi, da ne bo tud i 
princip enakosti (ki ni še enaka oblikovnost) 
dohodkov ali gospodarskih iivljenskih pogoje v 
igral ulogo, ali ne kot cilj nasilne tvoritve enakosti, 
ki bo brez daljšega, brez posredovanja 
prišla, ampak kot cilj n a ravnega razvoja , 
kot tendenca. 

V kapitalističnem proizvajalnem načinu vlada 
tako tendenca po povečanju kakor tudi po zmanjšanju 
razlik v dohodkih, tako po povečanj u 
in po zmanjšanju neenakosti. 

V tem, ko uničuje srednje sloje in ko provzroča, 
da veliki kapitalisti čimdalje bolj rasto , 
razširjaje vi.dorna razdaljo, ki obstoji med množico 
prebivalstva in njenimi vrhovi . Ti se vzdigaj o 
čim dalje višje, čim dalje so manj dotakljivi in 
čim dalje bolj so ostri. Sočasno pa gre tendenca 
kapitalističnega proizvajalnega načina za tem, da 
v množici prebivalstva čim dalje bolj izjednačuj e 
obstoječe razločke v dohodkih. Ne meče le kmetov 
in malomeščanov v proletarijat in ne stiska nji h 
dohodkov na proletarsko mesto, ampak izravna je 
tudi v proletarijatu samem se nahajoče razločke . 
Stroj stremi zmerom bolj za tem, da odpravi raz ločke, 
ki so jih provzročili glede plač raznih delavskih 
slojev, daljša ali krajša učna doba, večj a 
ali manjša sila delavne moči, trdnejša ali slabejša 
organizacija za vlade rokodelstva in še manufakture, 
in ki so postali z ozirom na stalnos t 

73 


proizvajalnih oblik, ki je obstajala pred uvedb o 

strojev, stalni, trdno koreneči razločki. Danes je 
razloček v mezdni višini raznih delavskih vrst 
neprestano se izpreminjajoč in pa vedno se bol j 
izjednačujoč. Obenem pa postaja dohodek delavcev 
z glavo vedno bolj enak onemu proletarca 
: to izjednačenje, ki ga naši nasprotniki z velik o 
moralno ogorčenostjo ožigosajo kot namen socialnih 
demokratov, se vrši pred njih očmi v današnji 
družbi. 

V socialistični družbi prenehajo vse one tendence 
v svrho pomnožitve neenakosti, ki prihajajo 
iz zasebne lasti proizvajalnih sredstev. Nasprotno 
pa bo s silnejšim povdarkom prihajala n a 
dan tendenca po izjednačenju razlik v dohodkih. 
Pa tudi tu velja tisto, kar smo mogli poprej pri pomniti, 
ko smo govorili o odpravi veljavni h 
oblik družine in pa o propadu proizvajanja v 
malem : namreč tendenca gospodarskega raz v* 
ostaja v gotovem oziru enainista v sociali stični 
kakor v kapitalistični družbi, kaže se pa n a 
drug način. Danes se izjednačujejo dohodki široke 
množice tako, da se višji dohodki stiskaj o 
na stopinjo manjših . V socialistični družbi pa b o 
gotovo, da se bodo mali dohodki povečevali i n 
se zenačili višjim. 

Naši nasprotniki skušajo delavce in malo


meščane oplašiti s ten], ko pravijo, da bo izjednačenje 
dohodkov njih položaj le poslabšalo , 

74 


kajti skupni dohodki premožnih razredov ne za


doščajo, da bi razdeljeni najslabše situiranem u 
razredu prinesli povprečni dohodek delavskeg a 
razreda. V "interesu »enakosti" bodo morali tudi 
boljše situirani razredi in malomeščani nekaj od 
svojih dohodkov popustiti. S socializmom bodo 
marsikaj izgubili, ne pa pridobili . 

Res je pri tem to, da je toliko zelo revnih , 
predvsem toliko takozvanega „Iumpenproletarijata " 
in da je njegova beda tako velika, da bi kmal u 

ne zadoščalo vse ogromno premoženje bog as inov, 
če se tudi razdeli med nje, da bi živeli eksistenc o 
boljše situiranega delavca . Če je pa to vzrok, k i 
naj govori za ohranitev naše krasne družbe, j e 
pa seveda veliko vprašanje . Mi mislimo, da bi 
že zboljšanje tega položaja, ki bi je provzro Čilo 
tako deljenje, pomenilo napredek . 

Ali — kakor vemo — ne gre se sploh z a 
„deljenje” ampak za izpremembo proizvajalneg a 

načina . Prehod iz kapitalističnega proiz vajanja 
v socialisti,Čno mora brezpo gojno 
provzročiti hitro naraščevanj e 
letno izdelanih produktov. Ne pozabimo , 
da je kapitalistično proizvajanje blaga ovira gospodarskega 
razvoja, ovira, da se polno ne raz vijejo 
produktivne moči moderne družbe. Ni le v 
stanu vsesati v se proizvajanje v malem v on i 
meri, v kateri to omogočuje tehnični razvoj, da, 
v kateri ta celo to zahteva, nima pa tudi prav 

75 


nobene mogočnosti, da bi zaposlilo vse delavske 
moči, ki so na razpolago. Zapravlja jih, ker znaten , 
vedno naraščajoč zlomek le teh, vedno potiska v 
vrste brezposelnih, v vrste takozvanega „Iumpenproletariata”, 
v vrste priživnikov, v vrste neproduktivnih 
mešetarjev, drug zlomek pa siti brez koristi 
za produkcijo. 

Socialistična družba bi našla za vse te de lavne 
moči produktivno delo, zvišala bi znatno 
število v produkciji delujočih. delavcev, mogoče 
bi jih celo podvojila, v isti meri bi pa tudi provzročila 
porast skupne množine produktov. To 
razširjenje produkcije bi samo že pomenilo, d a 
bi se dohodki delavcev, ne le oni najslabše plačanih, 
zvišali . 

Prehod v socialistično proizvajanje bi pa tudi , 
kakor je že omenjeno, pospeševal, da bi pre j 
velepodjetja vsesala mala podjetja, oziroma da b i 
jih preje nadomestila, s tem seve bi pa bila pro duktiviteta 
dela v splošnem znatno zvišana, Mogoče 
bi bilo, da bi se ne le dohodki delavce v 
zvišali, ampak da bi se skrajšal tudi delavni čas . 

Zato je nezmiselno trditi, da pomeni socializem 
enakost beraške palice za vse. Taka 
enakost ni tendenca socializma, ampak današnjeg a 
proizvajalnega načina. Prehod v socialistično pro izvajanje 
mora že po svoji naravi zvišati blago stanje 
vseh delujočih raz r e d ov, tudi kmeto v 
in malih obrtnikov. To izboljšanje bo večje ali 

76 


manjše, kakršne bodo pač okoliščine in gospodarske 
razmere, za katerih se bo vršil ta preho d 

— bo ga pa na vsak način poznati! In vsak 
daljši gospodarski napredek od tedaj naprej provzročil 
bo povečanje, ne pa, kakor je to dan danes, 
zmanjšanje splošnega blagostanja. 

Ta preobrat v smeri dohodninskega razvoj a 
se nam zdi pomembnejši za blagostan družbe , 

nego absolutno povečanje dohodkov. ` Misleč i 
človek živi bolj bodočnosti, nego v sedanjosti ; 
kar mu bodočnost obljubuje ali preti, to ga bol j 
zavzema, nego 'to, kar v sedanjosti uživa . 

Tu spoznamo novo stran premoči socialistične 
družbe nad kapitalistično . Ne daje nam le 
izboljšanega blagostanja, ampak tudi 
varnost obstoja, varnost, ki jo ne more 
danes niti največje bogastvo dati. Ce povečanje 
blagostanja doleti le doslej izkoriščane, je varnos t 
življenja zahvale vreden dar tudi za sedanje izkoriščevalce, 
za tiste, kojih blagostan ne potrebuje 
nobenega stopnjevanja, često ga pa tud i 
niti zmožen ni. Negotovost plava nad bogatim i 
tako kot na revnimi, in ta je še bolj mučna, nego 
beda ; celo tisti jo čutijo v duhu, ki jih še ni do letela. 
Prikazen je, ki tudi palačam ne prizanaša . 

Vsem raziskovalcem, ki so spoznali komunistično 
skupnost, tako ris pr. indijske in ruske 
selske občine (pred njih razpustom po blagovn i 
produkciji, državnih vplivih, denarnem gospo 


77 


darstvu in po iz tega sledečem oderuštvu) ali p a 
kmetiške rodbinske zadruge, kakršne so pri Jugoslovanih 
še sedaj, je vzbudilo največ pozornosti 
dejstvo, da je povsod tod vladala tihota . 
občutek miru in varnosti, ravnodušnost. Povsem 
neodvisni so od vseh fluktuacij blagovnega trga, 
v polni posesti svojih proizvajalnih sredstev zadoščajo 
si samim sebi, omejujejo si svoje delo 
po svojih potrebah, in vedo že vnaprej, kaj imaj o 
pričakovati. 

In vendar ni bila varnost nič popolnega, tist a 
varnost, ki so jo te komunistične družbe prožale. 
Njih gospodarstvo je bilo malo, skupne občin e 
same neznatne. Izgube vsled razsajanja živinske 
kuge, slabih žetev, povodenj i . t. d., so se često 
pojavile in občutno zadele vso zadrugo . Koliko 
varnejše bo proti temu v socialistični skupnosti , 
ki bo razširjena tako kot je moderna država, k i 
razpolaga nad vsemi uspehi današnje vede. 

Socializem in svoboda . 

Da proža socialistična družba svojim člano m 
blagostan in varnost, to so mnogi naši nasprotniki 
sami spoznali in pripoznali . Ali, tako pravijo , 
te prednosti bodo drago kupljene, plačane bod o 
namreč s popolno izgubo svobod e. Ptič v kletki 
sme vsak dan računati, da dobi hrano, zavarova n 
je pred lakoto, slabim vremenom in pred sovraž 


78 


niki. Manjka pa mu svoboda in zato je obžalovanja 
vredna stvar, ki hrepeni ven v svet nevarnosti 
in bede, ven v boj za obstanek . 

Socializem, tako pravijo, uniči gospodarsk o 
svobodo, svobodo dela . Uvede despotizem, napra m 
kateremu je najbolj neomejeni politični absolutizem 
svobodno razmerje, ker ta zavzame le e n o 
stran človeka, oni pa celega človeka. 

Tako velik je strah pred hlapčevstvom komunizma, 
da se nahajajo celo med socialisti taki , 
da se ga boje, to so anarhist i. Ti se zgražajo 
pred komunizmom prav tako, kot pred blagovn o 
produkcijo ; izkušajo pa uteči nevarnostim obe h 
s tem, da hočejo oba — naenkrat. Hočejo komunizem 
z blagovno produkcijo . To je v teoriji 
absurdno, v praksi pa so to že omenjene delavske 
zadruge liberaln e 

Prav je, če se reče, da je socialistično proizvajanje 
nezdružljivo s popolno svobodo dela , 
to se pravi, s svobodo delavca, da dela, kjer in 
kakor hoče. Pa taka svoboda delavčeva je ne združljiva 
z vsakim skupnim delovanjem ve č 
ljudi, ki gredo po določenem načrtu, pa naj ž e 
ima to kapitalistično ali zadružno podlago . Svoboda 
dela je le mogoča za p r o i z va nj an j e v 
malem, in tudi v tem le do gotove stopinje. 
Tudi če je proizvajanje v malem rešeno vse h 
tičočih jo predpisov, vendar ostaja posamezn i 
delavec odvisen od naturnih in družabnih vplivo v 

79 


— kmet n. pr. od vremena, rokodelec od tržišča 
i. t. d. Vendar pa daje vsekakor proizvajanje v 
malem možnost neke gotove prostosti dela, ta j e 
njegov ideal , najbolj revolucionarni ideal , kakršnega 
so pač malomeščani zmožni, ki ne morejo 
videti preko plota proizvajanja v malem . 
Ta ideal je bil pred sto leti, za časa francoske 
revolucije, še dobro utemeljen v gospodarskih 
razmerah . Danes je vse izgubil in mor e 
strašiti le v glavah ljudi, ki ne vidijo, kakše n 
gospodarski prevrat se je med tem časom izvršil . 
S propadom proizvajanja v malem je združe n 
vsled potrebe tudi propad svobode dela . Niso to 
socialni demokrat je, ki jo uničijo, ampak nezadrž/
ni napredki veleindustrije . Prav tisti, ki imaj o 
najčešče v ustih besede o potrebi svobode dela , 
to so gospodje kapitalisti, so tisti, ki največ store , 
da jo odstranijo . 

Svoboda dela ne jenja le za tovarniško delo , 
ampak za vsako delo, kjer dela posameznik l e 
kot ud velike celote. Ni je za delne delavce ma


nufakture ali domače industrije, pa tudi ne za 
one delavce z glavo, ki so kot nastavljenci 
v zavodih in ne delajo sami zase na svojo pest. 
Bolnišnični zdravnik, učitelj, železniški uradnik , 
kakor tudi časnikar i. t. d. — vsem tem manjk a 
svobode, ker so navezani na določena pravila , 
ker morajo delati na določenih krajih, ob določenem 
času i. t. d. In ker, kakor smo že omenili, 

80 


iztiskuje tudi na vseh poljih duševnega dela proizvajanje 
v velikem ono v malem prav tako, ko t 

na vseh drugih poljih človekovega delovanja, zato 
tudi delo z glavo izgublja čim dalje bolj že v 
današnji družbi svobodo. 

Seveda uživa delavec pod gospodarstvo m 

kapitalistične veleindustrije vedno še neko gotov o 
svobodo. Ce mu danes delo v enern podjetju n e 
ugaja, ima prosto pot, iskati si jo v drugem , 
more iz ene službe stopiti v drugo . V socialističn i 
skupnosti pa bodo vsa proizvajalna sredstva združena 
v e ni roki, bo le en sam „delodajalec” , 
katerega pretnenjati ne bo mogoče . 

V tem ozira ima današnji mezdni delave c 

pred delavcem socialistične družbe neko svobodo, 
ali imenovati se je ne more svobode dela . Naj 
preide še tolikokrat iz ene tovarne v drugo, svobode 
dela nikjer ne najde, v vsaki so opravil a 
posameznega delavca natanko določena ure jena. 
Je to pač tehnična potreba . 

Svoboda, katero da bo izgubil delavec v so . 

cialistični družbi, ni svoboda dela, ampak svoboda, 
poiskati si sam gospodarja. Ta svoboda ni danes 
kar tako brezpomembna, je obrambeno sredstv o 
delavčevo, kar vsakdo ve, ki je bil vposle n 
ali je še v monopolnem podjetju . Pa tudi ta svoboda 
izgublja veljavo vsled gospodarskega razvoja. 
Naraščajoča brezposelnost povzroča, da je 
število prostih mest manjše nego ono nanje ta



kajoeih. Brezposelni je praviloma vesel, da dobi 
sploh mesto. In naraščajoče združevanje proizvajalnih 
sredstev v nekaj rokah vpliva na to, d a 
najde končno delavec v vsakem podjetju isteg a 
delodajalca ali pa iste delavne razmere . 

Ker naši nasprotniki kričeč razglasujejo kot 
hudobni namen kulturo in svobodo sovražeče socialne 
demokracije, je le potrebna tendenca gospodarskega 
razvoja v današnji družbi . To velja kakor 
na mnogo drugih poljih, tudi tu . 

Ni to socialna demokracija, ampak gospodarski 
razvoj, ki prav tako odstranjuje svobod o 
volitve dela, kot svobodo med delom . Socialna 

demokracija seveda noče in tudi ne more zadrževati 
tega razvoja ali kakor srno videli drugje, 
tako bo tudi tu razvoj provzročil za delavce ugodnejšo 
obliko. Odvisnosti delavca od gospodarskega 
vrvenja, v katerem je sam malo kolesce, ne more 
odstraniti, ali na mesto odvisnosti delavca od kapitalista, 
katerega interesi stojijo sovražno na sproti 
njegovim, postavlja njegovo odvisnost o d 
družbe, katere dan je sam, družbe enakopravni h 
soclrugov, ki imajo enake interese. 

Taka odvisnost more biti neznosna za liberalnega 
advokata aIi literata, ni pa za moderneg a 
proletarca, kakor kaže pogled na str o k o v n o 
gibanje. Strokovne organizacije nam dajo že 

podobo „tiranije socialistične države”, o kateri 

govoričijo naši nasprotniki. Tu se delavski po 


82 


goji posameznika kar najbo ;aamn najbolj 

strogo urejujejo, ni pa še nikoli nobenemu članu 
padlo v glavo, videti v tern neznosno omejevanj e 
njegove osebne svobode. Kdor je smatral za potrebno, 
braniti proti temu »terorizmu" svobodo 
dela — često s silo orožja, s krvoprelitjem — 
to niso bili delavci, ampak rij h izkoričevalci . 
Uboga svoboda, ki danes ne najde nobenih drugih 
branilcev, kakor gospodarje sužnje v 

Ali nesvoboda delavcev ne izgubi v soda . 

lističi skupnosti le svojega pritiskajočega jo značaja, 
postane tudi temelj najvišje svob 
o d e, ki je bila doslej v človeškem rodu mogoč a 

Glasi se sicer, kot bi bilo protislovje, al i 
protislovje je tu le na videz. 
Dokler ni nastopila veleindu stri a, je delo v 

.

svrho izgotovitve in pridobitve za .Potrebnih 
produktov, recimo na kratko, je prid o bit 
n o delo povsern okupiralo one, ki so bil i 
v njem zaposleni ; potreba je bilo napetja vse h 

moči, ne le telesa, ampak tudi duha. o ne velja 
e, kar se tiče lovca in ribiča, velja tudi za kmetova 
ca za rokodelca in za trgovca . ŽvIjenje pri dobivajočega 
človeka je bilo popolnoma v pridobitnosti. 
Delo je bilo, ki je ojeklHo njegove 

živce in mišice, ki je napravilo njegove možgan e 
iznajdljive in vedoželjne Cimbolj pa se je &lite v 
dela razširila, tembolj enostranskega je moral a 

napraviti pridobivajočega človeka. Duh in telo 

83 6* 


sta prenehala biti delovna na najbolj različni h 
poljih in prenehala sta razvijati vse svoje zmožnosti. 
Zavzeti povsem po trenotnem delnem del u 
so tisti, ki so pridobitno delali, izgubili zmise l 
za celoto, za vse pojave svoje okolice . Harmonični, 
vsestranski razvoj duševnih in telesnih moči , 
temeljilo pečanje se z vprašanji, kako si stojita 
drug napram drugemu narava in družba, filozofično 
razmišljanje, to se pravi, iskanje najvišji h 
resnic radi njih samih — vse to se je mogl o 
najti le pri onih, ki so bili ostali svobodni, prost i 
vsakega pridobitnega dela. To je bilo pa do iznajdbe 
strojev mogoče le onim, ki so to delo 
odvalili na druge, namreč tisti, ki so druge 

izkoriščali. 

Najidealnejši, najbolj filozofični rod, ki ga 

doslej pozna zgodovina, ena sama družba mislecev 
in umetnikov, ki je služila vedi in umetnosti 
radi njiju samih, bila je atenska aristokracija , 
bili so sužnje imajoči posestniki v Atenah . 

Delo — ne le suženjsko delo, ampak tud i 
svobodno delo — so smatrali za nekaj poni


žujočega, in to po vsem pravu . Ni bilo to nič 
ošabnega, če je rekel Sokrates : ,,Kramarjem in 
rokodelcem (banauzom) manjka omika že rad i 
pomanjkanja prostega časa brez katerega je p a 
dobra vzgoja nemogoča. Ti se uče le, ka r 
zahteva njih poklic, veda sama zase nima 
nobene privlačnosti za nje . Z računsko umetnostj o 

84 


se pečajo le radi trgovine, ne pa zato, da bi 
poznali naturo številjenja. Nimajo moči, da bi 
dosegli kaj višjega. Obrtnik pravi: veselje na 
časti in učenju je v primeri z denarnim dobičko m 
brez vrednosti. Naj so kovači, tesarji in čevljarj i 
v svoji stroki še tako spretni, večina so suženjske 
duše, ki ne vedo, kaj je dobro, lepo in pravično . 

Od te dobe pa je ekonomični razvoj napredoval, 
delitev dela je dosegla neverjetno višino ; 
preveliko odiranje blagovne produkcije je pognal o 
izkoriščevalce in izobražence v krog pridobivajočih . 
Danes žive tudi bogati enako kmetom in rokodelcem 
v pridobivanju . Ne zbirajo se v gimnazijah 
in akademijah, ampak na borzah in n a 
žiščih ; spekulacije, v katerih tiče, se ne tičej o 
pojmov resnice in pravičnosti, ampak volne i n 
šnopsa, rusleh posojil in portugalskih kuponov. 
Njih duševne moči se izčrpavajo v spekulacijah , 

Po izvršenem »delu" jim preostaja le še delo 

in interes za kolikor le mogoče malo duševne 
zabave. 

Za izobražence pa je izobrazba postala blago , 
kakor smo videli Tudi ti nimajo nič časa in nič 
volje za kako nesebično iskanje po resnici, z a 
hrepenenje po idealu . Vsak se zakoplje v svoj o 
specialnost in smatra vsako minuto za izgubljeno , 
ki jo vporabi, da bi se kaj učil, česar bi ne moge l 
prodati. Odtod je tudi težnja, odpraviti latinščino 
in grščino iz srednje šole. Tu govore manj pe


85 


dagoški vzroki proti, bolj pa hrepenenje, da b i 

se mladi le temu priučili, kar bodo enkrat „potrebovali”, 
to se pravi, kar jim bo prinašalo 
denarja. 

Tudi pri možeh vede in umetnosti* se izgubljata 
zmisel za celoto in hrepenenje po vse


stranskem, harmoničnem razvoju . Povsod le enostranski 
strokovni študij . Veda in umetnost padala 
v rokodelstvo. Tudi za nju velja, kar je rekel 
Sokrates o banauzističnih opravilih . Modroslovski 
zmisel umira, to se pravi : v tu omenjenih razredih . 

Medtem pa je nastala nova vrsta dela, del o 
pri stroju, in en nov razred, proletarijat. 
Stroj vzame delu vsako duševno vsebino . 

Delavec pri stroju nima ničesar več misliti, ni česar 
več prctuhtavati, ampak le brez volje bit i 
pokoren stroju . Ta predpisuje, kaj mu je storiti , 
on je le njegov privesek. 

Kar velja za delo pri stroju, velja če tud i 
praviloma v manjšem obsegu, za delno del o 
manufakture in domače industrije . Razdelitev 
rokodelčevega dela, ki se je opravljalo kot celotno , 
v celo vrsto posameznih del, od katerih vsako s e 
opravi z eno ali več enostavnih potez, utvori , 
kakor je znano, prvo stopinjo in uvod k strojnemu 
delu. 

Prva posledica, ki jo povzročita monotonost 
in brezduševnost dela za proletarca, je skoro 
mrtvenje njegovega duha 

86 


Daljša posledica pa je, da se čuti ogorčenega 
proti predolgemu delavnemu času. Za njega 
ni delati enako vredno, z „živeti”. Zanj začenja 
življenje, ko se neha delo . Za onega delavca, ki 
sta mu delo in življenje, eno, more svobod a 
dela pomeniti svobodno življenje. Tisti 
delavec, ki le živi, če ne dela, more doseči s vobodno 
življenje le s teni, da se osvobod i 
dela. Naravno ne more iti hrepenenje tega 
razreda delavcev za tem, da bi se osvobodil i 
vsakega dela. Delo je predpogoj življenja. Ali 
njihovo hrepenenje mora naravno iti za teni, d a 
se omeji delo, ki je imajo izvršiti, v toliko, da 
imajo še časa za življenje. 

To so najsilnejši koreni boja za skrajšanj e 
delavnega časa modernih proletarcev, boja, ki 
ga kmetje in rokodelci starega kova ne razumejo . 
Ni to boj za majhne gospodarske koristi, za 
zmanjšanje števila brezposelnih ; ti nameni so 
sicer že v tem boju, ali glavno je, za kar s e 
pri tem gre : boj, da bi se živelo. 

Se nekaj drugega je, kar povzroča ma§insko 
delo s teni, da delavcem vzame vsako duševn o 
sodelovanje. Duševne moči proletarčeve se v 
pridobitnem delu ne izčrpavajo, kakor je to pr i 
drugih pridobivajočih, ampak so nedotaknjene. 
In zato je želja po znanosti pri proletarcih p o 
delu tem večja, samo če se ji da duška. Najbolj 
interesantna prikazen v današnji družbi je želja 

87 


po znanosti v proletarijatu . Med tem, ko drugi 

razredi svoj prosti čas ubijajo, čimbolj a brez 
duševnega dela le morejo, hrepeni proletarijat z 
nekako čudno poželjivostjo po izobrazbi. Kdor 
je imel priložnost med proletarci delovati, mor e 
prav oceniti moč teh želja po vedi in izobrazbi . 
Sluti jo pa lahko že tudi daleč proč stoječi, č e 
primerja revije in brošure delavcev z literaturo , 
ki je priljubljena v drugih družabnih krogih . 

Ta težnja po znanosti je povsern brez interesov. 
Delavcu pri stroju znanost ne more po


magati, da bi si povečal dohodke. Če išče resnico, 
išče jo radi nje same, ne pa radi kakega 
materialnega dobička. Zato se ne omejuje na 
kako posamezno, manjše pozorišče ; njegov pogled 
se obrača na vse, na celoto ; izpoznati in razumeti 
hoče celo družbo, celi svet. Najtežje uganke 
ga najbolj vabijo in mičejo, s posebno ljubeznijo 
se peča z modroslovjem, z metafiziko, često se 
ga težko iznad oblakov potegne nazaj na zemljo. 

Filozofa dela hrepenenje po znanosti, ne 
pa posest znanosti . Zaničevani, nevedni proletarci 
so, v katerih se oživlja zopet filozofični du h 
znamenitih mislecev atenske aristokracije . Ali svobodno 
razvijanje tega duha ni mogoče v današnj i 
družbi. So pač proletarci brez sredstev, da bi s e 
poučevali, brez navajanja k sistematičnem stadiju , 
prepuščeni so vsem slučajem in oviram, ki jih je 
pri samoizobrazbi brez načrta vse polno, predvse m 

88 


pa jim manjka dovolj prostega časa! Veda i n 
umetnost sta za nje obljubljena dežela, ki jo od 
daleč gledajo, za kojo se bojujejo, ki je pa n e 
morejo doseči. 

Šele zmaga socializma odpre proletarijatu vs e 

vire izobrazbe šele zmaga socializma omogoči , 
da se zmanjša delo v svrho pridobitka sredstev 
za življenje in da bo dan delavcu tisti prosti čas, 
ki ga potrebuje, da si pridobi potrebno znanje . 
Kapitalistični proizvajalni način vzbuja težnjo po 
znanju v vrstah proletarijata, socialistični proizvajalni 
način pa ji more zadostiti . 

Ne svoboda dela, ampak osvobodite v 

o d dela, kakor bo to stroj v socialistični družb i 
v najširšem zmislu omogočil, prinese človeštvu 
svobodo življenja, svobodo umetni škega 
in znanstvenega dela, svobod o 
najplemenitejšega užitka. 
Ona srečna harmonična omika, ki je šel e 
enkrat v svetovni zgodovini nastopila kot pred pravica 
male čete izbranih aristokratov, postane 
skupna last vseh narodov civilizacije kal so za 
one delali sužnji, delali bodo za te stroji. Občutili 
bodo vse vzvišene vplive osvoboditve o d 
pridobitnega dela, ne da bi jih motile ponižujoče 
naprave, ki so provzročile, da je suženjsko gospodarstvo 
zrušilo aristokrate v Atenah . In kakor 
stoje današnji pripomočki znanosti in vede visoko 
nad onimi, ki so bili pred dvemi tisočletji poznani ; 

89 


in kakor daleko presega sedanji kulturni svet mal o 

Grško, tako preseže socialistična družba najsijajnejšo 
skupnost, ki jo doslej pozna zgodovina , 
tako kar se tiče nravne velikosti kakor materia l 
nega blagostanja. 

Srečen vsak oni, ki mu je sojeno, da mor e 
svojo moč rabiti v boju za uresničitev teg a 
krasnega ideala ! 

Opomba ~zdajateljstva : 

»Država prihodnjosti" je četrti zvezek 
znamenitega dela slavnoznanega pisatelja Karl a 
Kautskega, ki je izšlo v originalu z naslovo m 
»Erfurtski program". Prvi zvezek ( »Kdo uničuje 
proizvajanje v malem"), drugi zvezek (,,Proletariat") 
in tretji zvezek ( »Kapitalistični razred") 
so že izšli v založbi „Delavske tiskovne družb e 
v Ljubljani” in se dobe po 30 vin. komad — 
sedaj je tu četrti, ki dopolnjuje prve tri . Izide še 
peti in zadnji, ki ima naslov » Razredni boj" . 
Kdaj izide — je odvisno od našega čitateljskeg a 
kroga. Želeti bi bilo, da bi izšel kmalu. V to 
svrho prosimo vse, ki jim pride ta knjižica v roke, 
naj jo razširijo kar le mogoče, da s tem omogočijo 
nadaljno izdajanje . Na delo vsak ! 

9o 


V zalogi Delavske tiskovne družbe v Ljubljani 

Selenburgova ulica. 6/11. 

se dobe sledeče knjige in brošure 

Knjižnica časopisa .Naprej!" 

Socializem. I. zvezek ; upravil Anton Kristan . Cena 20 h 
II* izdaja . 
Socialna demokracija in kmetiško ljudstvo, iz pori)eil a 
urednika Antona Kristana. II. zvezek. Cena 10 h. 
Zakaj smo socialisti? Uredil Anton Kristan . III. zvezek. 
Cena 14 h. 

Komunistični manifest. Napisala Karl Marx in Friderik 
Engels . Cena 40 h . IV. zvezek. 
Kdo uničuje proizvajanje v malem? Napisal Karl Kautsky . 
Cena 30 h . V. zvezek. 

Proletariat. Napisal K. Kautsky. Cena 30 vin. VI. zvezek. 
Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost . Napisal 
L . Wahrmuad . VIL zvezek. Cena 70 h . 
O konsumnih društvih. Uredil Anton Kristan. VIII. zvezek . 
Cena 30 h . 

Kapitalistični razred . Napisal Karl Kautsky. Cena 30 h. 

IX. zvezek . 
Nevarni socializem. Spisal E. Kristan. Cena 30 h. X. zvez. 
Narodno vprašanje in Slovenci. Napisal E. Kristan. Cena 

30 h. XL zvezek. 
Strahovi. Napisal Etbia Kristan . XII . zvezek . Cena 30 h . 
Država prihodnjosti. Napisal Karol Kautsky. XIII. zvezek. 


Agitacijska izdanja : 

Vojna in socialna demokracija. Cena 30 h . 
Program socialne demokracije v Avstriji. Cena 6 h . 
Vun z enako volilno pravico . Cena 4 h . 
Zvišanje duhovniških plač . Cena 10 h . 
Primož Trubar in slovensko ljudstvo. Spisal E. K Cena 8 h. 
V dobi klerikalizma . Spisal Liberatus. Cena 40 h. 
Razprave VII. rednega, zbora jugoslovanske soe . dem . stranke 


v Avstriji. Cena 60 h. 

Znanstveni spisi : 

Politično življenje Slovencev. Knjižnica leposlovnih, pol i 
Učnih in socialnih spisov. I. zvezek. Napisal dr. D. Lončar, 

Dr. Janez Bleiweis in njegova doba. Knjižnica leposlovnih, 

političnih in socialnih spisov. II. zvezek . Napisal dr. Dre. 
gotin Lončar. Cena 1 K . 

Prešernov spomenik. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Cena 80 h 
Drama Prešernovega duševnega življenja. Spisal dr Pri. 

jatelj. Cena. 40 h. 
Naši Zapiski . Cel letnik 1909. Cena 4 .80 K, 
Naši Zapiski. Cel letnik 1910. Cena 4.80 K . 

Občinski socializem. Spisal Abditus. Cena 70 h. 

Moderna veda in socializem. Spisal Enrico Ferri. C 

1 .20 K. 
Pripovedni spisi 

Francka in drugi . Spisal Etbin Kristan . Cena 50 h. 

Pod spovednim pečatom. I. in II. del. Napisal katoliška 

kaplan Hans Kirchsteiger, poslovenil Etbin Kristan . Pr 
knjiga stane 2 .60 K, druga knjiga pa 2 K 
Magdalena. Spisal S. Machar. Preložil dr. A. Dermota. Cen 
2 kroni. 
Iz nižin življenja. Spisal P. Mihalek. Cena 1 K. 

* 4,