264
Politične  stvari.
Kratek pregled politike Avstrijske od začetka
ustaje na jugu do danes.
Da-si smo neprenehoma pazljivo sledili vea čas boja na jugu politiko Avstrijsko in marljivo zaznamovali važnejše čine njene, mislimo vendar vstreči bralcem, ako posamezne dogodbe in prikazni naberemo na nit ali postavimo v vrsto, da bo ta stvar vsakemu bolj jasna, bolj razločna. To storimo brez kritike, vsaj ne vemo, kako daleč smemo po današnji tiskovni svobodi.
Skonča, ko je v Hercegovini počila ustaja, se Avstrijska — enako drugim državam — še zmenila ni zä njo. Se le, ko plamen ni le ne brž bil pogašen, ampak čedalje bolj se razširjal, je nastavil Andrassy uh6. Sel je iz Dunaja ukaz, zapreti meje vsemu vojnemu orodju in ljudem, ki bi hoteli iti na pomoč ustajnikom.
V tem je vnela ustaja se tudi po Bosni na več krajih. Evropske vlade so se stisnile skup in sklenile pritiskati na Turčijo, naj pomiri ustajnike ne toliko z orožja silo, kolikor z lepo besedo, z obljubami, da se bodo vpeljale reforme. Za tajnika Evropskih vlad bil je izvoljen Andrassy, ki je izdelal načrt Turčiji potrebnih prenaredeb (reform) ter poslal ga v Carigrad. Nasledek tega je bil ta, da je Turčija izvolila neko „komisijo", ki je imela preiskavati pritožbe „raje". Ob enem je dobil general Rodić ukaz prigovarjati v Dalmacijo pribeglim, naj z zaupanjem vrnejo se na svoj dom, ustajnikom v orožji pa, naj se podajo in sprejmö ponudbe Turčije. Al pri obojih prazno delo, povsod je bil odgovor: „rajši smrt, nego nazaj pod Turka". Nič bolje niso opravili različni Avstrijskoogerski uradi pri pribeglih iz Bosnije. Bosniški ustajniki so pričeli ustajo pod zastavo Avstrijsko in klicali: „živio naš car Franc Jožef!" Ako bi bil Andrassy poslušal ta klic, gotovo bi bilo krvavega boja že konec in Avstrija za eno deželo bogatejša.
Evropske vlade so se blamirale s svojim tajnikom Andras8yem ravno tako v Carigradu, kakor pri ustajnikih; zato je bil pri shodu v Berolinu izbran drug tajnik — Gor Čak o v, ki pa Angležem ni bil po volji; Avstrija je dobila nalogo žandarja, da zasede Bosno, ako bi se Turčija branila novih predlogov Gorčakovih. Zdaj pa so Turki zmedli štreno, ker je bil sultan Abdul-Adšid s škarjami k preroku poslan, za njim kmalu dvoje ministrov, ki sta bila Turkom sumljiva, da hočeta pogajati se z Evropskimi vla-
dami. V Carigradu prišel je na konja verski fanatizem. Novega sultana Mura d a V. nihče videl ni, tedaj se ž njim tudi ni dalo pomenkovati in predlogi Gorčakova zgubili so se kakor voda v pesku.
Nastopila je meglena doba. Nihče ni vedel, pri čem da smo. Govorili so le časniki, katerih je bilo troje vrste: vladni (oficijozni) so tavali po tmini, — neodvisni pravični poganjali se za človeške pravice kristjanov, — liberalni ali ,,Turški" pa so ščuvali zoper Slovane in se dobrikali Turkom. Kar posveti solnce iz Zakopov (Reichstadt) in pokaže Avstrijo in Rusijo zedinjeni, nad njima plava duh Bi s m ar k a to zvezo blagosiovajoč. Lepa podoba edinosti, všeč Slovanom in drugim narodom!
Med Magjarom Andrassyem in Prusom Bis-markom Rus Gorčakov — to je Slovanom poroštvo, da to ni zveza zoper Slovane — za Turke.
In zopet se vrne zaupanje, razburjeni duhovi se pomire, le Samo nemci in Magjari njavkajo in upijejo, da le vojske ne, ker bi bila za Avstrijo največa nesreča. Avstrija si da osnažiti vojne čevlje in pogleda po sablji, če ni že zarujevela. Liberalna in Magjarska perutnina zleti kviško in zažene velikansk krik.
Vzdignete se Srbija in Crnagora proti Turku. Svet vidi za tem Rusijo in si razlaga reč tako: Evropske vlade so Turčijo prepustile osodi, to je, pogubi, ker ni več za Evropo. Same jo vsled Pariške pogodbe ne smejo pahniti v brezno, na čegar robu že dalje časa stoji, tedaj so zamižale, ko ste Srbija in Crnagora vsled spodbujevanja Ruskega zagnali se nad bolnika na smrt bolnega, da ga pahnete v jamo, ker ti dve državici kot od Turčije odvisni niste vezani po Parižki pogodbi.
Sedaj se je v srca pravičnih ljudi vrnil mir,^ kajti čeravno so dvomili nad tem, da bi Srbija in Crnagora z ustajniki vred vgnali v primeri ž njima še premočno Turčijo, so vendar mislili, da boste Avstrija in Rusija vtaknili se z mečem vmes, če bi polomesec jel odločno zmagovati. To nado jim je kalilo le to, da ae je vlada na Hrvaškem podvizala brž, ko so Srbi in Črnogorci prijeli za orožje, odgnati od meje pribegle v dolnjo Slavonijo. Nekoliko pomirjeni pa so bili po novici, da je Avstrija zaprla luko Klek, glavno in najkrajšo pot Turkom do Hercegovine. S tem je bila Turška armada v Hercegovini prav na suho djana. Gotovo je to^ tudi mnogo pripomoglo, da je bil Muktar-paša po Črnogorcih tako do drobnega potolčen.
Kaj pa zdaj? Srbom se, to se ne da prikrivati, zel6 slabo godi, Turki že more in požigajo po Srbiji in zadnje dni celö na zemlji Hrvaški. Ce so Evropske vlade, med njimi tudi Avstrijska, sklenile zvezo le o o tem, da zabranijo mesarsko klanje, bil bi skrajni čas, da se oglasi Avstrija ali Rusija. „Kri ni voda*' — pravi stari pregovor; ali danes laže? Simpatije Jugoslovanov vnanjih je Avstrija po Andrassyevi politiki že zapravila ali hoče tudi pri svojih Slovanih priti celo ob vse zaupanje? Podoba je, če Magjar in Nemec ostaneta gospodarja v Avstriji!
In Rusija? Tudi ona, ki je gotovo bila naslomba, da ste Srbija in Crnogora prijeli za orožje, cinca in cinca in pušča, da Turška zverina vse pokolje in požge! Mar misli, da nesrečne kristijane rešijo Ruski rubel j ni ?!
265