Brezposelnim! So mi bili naročili, naj bi napisal kaj o brezposelnih. O težavah tega najmodernejšega stanu, o pravičnosti današnje dobe, o tem, kako naj bi se kriza služb omilila in o vsem, kar spada v to poglavje. Pa sem si mislil: Kaj naj počno brezposelni s teorijo, ki jo sami poznajo do potankosti in ki jo bodo razen tega še drugi analizirali do atomov? Ti nosiš že pet križev na svojem hrbtu, pa se rajši drži tradicije. Tradicija tvojih križev pa je taka, da niso ljudje v tvojih letih teorizirali, temveč dajali praktične nauke. In tako bom tudi storil. Saj brezposelni ne bodo vedno brezposelni in ni prav, če bi začeli vršiti svoj posel nepripravljeni in ncpoučeni. Kajti ima tudi služba svoje križe in težave. Kakšenkrat so ti križi in težave še hujši od križev in težav brezposelstva. Z lahkoto se jim bo ognil le tisti, ki jih bo poznal in jih že vnaprej onemogočil. Torej poslušajte me, dragi brezposelni! 1. Bodite praktični! Praktičnost jc bila v vsaki dobi najlepša čednost! Praktični človek je vedno še pravočasno pristavil svoj lonček. To dokažem z naslednjim primerom. Nekje je nekoč živel praktičen tovariš. Imenujmo ga z nežnim imenom Dupica. Učitelj Dupica! Živel je tako rekoč med dvema ognjema. Prvi ogenj je bil njegov upravitelj, drugi pa njegov nadzornik. Upravitelj je n. pr. od njega zahteval, da morajo pisati otroci Beograd z »o«, uedinjenje z »u« in božič z malo začetnico; nadzornik pa nasprotno: Belgrad z »1«, Božič z veliko in zedinjenje z »z«. Kaj storiti? Čc pišejo otroci tako, bo zamera pri upravitelju, če drugače, pa pri nadzorniku. Oba sta trmasta in neizprosna. Dupica pa že po svoji naravi ni bojevnik. »Kdo bi se bodel z bikom«, je bila vedno njcgova deviza v težkih primerih. Pa premišljuje in premišljuje, kako bi se izvil iz zanke. In re-s najde rešitve pot: Stopi pred otroke in reče: »Veste, otroci, Beograd pišemo lahko Belgrad, uedinjene — zedinjenc in božič z veliko ali majhno. Da se boste naučili obojega, naredimo tako: kadar pomežiknem z levim očesom, napišite Beograd, božič, uedinjenje, kadar pa pomežiknem z desnim, tedai pa Belgrad, Božič, zedinjenje. Tako, sedaj pu vadimo!« Pa so vadili. In ko je prišel upravitelj nadzorovat, je učitelj Dupica pomežiknil z levim očesom, pri nadzornikovi inšpekciji pa z desnim. Redovan je bil z »odlično« pri upravitelju in nadzorniku. Edini v srezu, prosim vas! No, dragi brezposelni, ali ste razumeli praktični nauk? Kaj pravite k vsemu temu? Aha, Vas že čujem: »Kaj pa Breznikov pravopis?« Pravopis? Ej, niste me razumeli! Kaj ima ta zadeva opraviti s pravopisom? Nič, prav nič! Tu ne gre za pravopis, ampak za pravovernost. Pravovernost pa je spremenljiva! Danes zahteva od tebe, da se uediniš, jutri morda, da se zcdiniš, ali pa narobe. Vsa umetnost življenja pa tiči v tem, da pravočasno izvohaš, katera pravovernost je aktualna. Učitelj Dupica je imel v tem oziru izvrsten voh. Zato -si je zaslužil že na tem svetu zveličanje. Tako je s to stvarjo, predragi moji. Bo- dite pametni in ravnajte se po učitelju Dupici. Pa ne v vsem! Kajti ga tudi Dupica lahko kakšenkrat polomi. To naj vam dokaže naslednji nauk. 2. Ne mešaj se v tuje zadeve! Zgodilo se je, da je učitelj Dupica sedel pri domači konferenci, ali kot se po novem pravi: pri »seji krajevnega učiteljskega sveta«. Verno je strmel v upravitelja, ali po novem: v »predsednika krajevnega učiteljskega sveta«. Strmel je vanj, verno poslušal in ves čas premišljeval, kako bi se prikupil upravitclju, ki je prva njegova nadrejena oblast. In mu je res bila dana kmahi prilika! Konferenca se jc vlekla in vlekla. Zunaj je bil že davno mrak. Učiteljstvu se je mudilo. Pa se je najprej začelo nemirno premikati na stoleh, potem pa celo vstajati. Upravitelj je na pol zamižal, zakašljal, potem pa hrupno vstal ter zavpil: » Vstanite!« Učiteljstvo jc odprlo usta in vstalo. »Sedite!« zavpije spet upravitelj. Učiteljstvo se spogleduje in nehote uboga. In tako je šlo dalje: »Vstanite, sedite!« je poveljeval upravitelj in učiteljstvo je prestrašeno ubogalo. »Znorel je!« se zgrozi Dupica in teče iz sobe. Teče k prvemu telefonu in kliče rešilno postajo. Potem se vrne v zbornico in v strahu čaka, kaj bo. Tam vlada tišina. Upravitelj strmi v akte in molči. Učiteljstvo ga s strahom opazuje. No in ko pridejo rcševalci, se izkaže, da se je učitelj Dupica zmotil. Upravitelj sploh ni norel, ampak je hotel vcepiti svo.jcmu učiteljstvu le pravi smisel za disciplino! Učitelj Dupica je moral plačati stroške za rešilni voz in še v zamero je padel pri svojem prvem nadrejenem oblastvu! In vse to zaradi tega, ker se je vmešal v tuje zadeve. Če kdo nori ali ne, ne gre presoja nam, ampak psihiatrom. Tako je s temi zadevami, dragi brezposelni. Imejte jih že danes vedno pred očmi, da vam bo laže, ko stopite na službeno pot. Ko boste v zadregi, spomnite se Dupice in pomislite, od katere odločitve bi imel Dupica več koristi, od take ali take — pa boste uživali raj že na tem svetu. In da Vam ne bo pretežko kasneje, vadite se že danes stopati po stopinjah učitelja Dupice. V to vajo naj Vas vpelje tretji in zadnji nauk: 3. Nosite aktualne znake. Vsak čas se izraža v znakih. Znaki, ki so bili nekoč aktualni, niso več danes. Kakor se časi menjajo, tako se tudi znaki. Kdor zna nositi na gumbnici ali na jopici aktualni znak o pravem času, ta lahko z gotovostjo računa, da se mu izpolnijo vse želje. Nihče ni tega tako dobro ztial kot učitelj Dupica. Tudi on je bil nekoč brezposeln. A ne dolgo! Kajti je imel doma celo zbirko raznih znakov. In ko je prestopil prag delodajalca, si je pripel tistega, ki je bil za tisto dobo najaktualnejši. Nič ni govoril, le prsa je napel, da je znak bolj izstopil — pa je bilo! Tako je, predragi brezposelni! Naj Vam bo Dupica vzor in učitelj za praktičnost življenja. Kako? Kaj pravite? Značaj, prepričanje? Kaj ni dejal nekje neki gromovnik, da si značaj in prepričanje lahko obdržite zase .. . Glavno je, da klonite dokler ste še mladi. Kasnejc bi vas bilo težko! -bič-