614
Štirje hrvaški pesniki
Jure Kaštelan
SANJE    Sonce, sonce, samo sonce V KAMNU    in galebi v poletu
zavijejo v tvoje sanje
na kamnitem pobočju Mosora.
O vetrovi, vetrovi, vetrovi, samo vetrovi poznajo toploto tvojih lic, dih
in dihanje trav v vrtačah. Burje m dez
ti pojo uspavanko, burje in dež.
Sonce, sonce, samo sonce
in galebi v poletu
zavijejo v tvoje sanje
na kamnitem pobočju Mosora.
615                                                                                                                       Pesmi
SLOVO     Si postal trava ali oblak, ki izginja. Vseeno.
Tudi na pečinah te spremljajo orli in v vodah in med zvezdami.
Ne morejo se ločiti oči,
izviri, ki zro proti istemu morju.
Ni ločitve.
Ni smrti.
Če prisluhnem vetru, slišim tvoj glas. Če v smrt gledam, slišim tvojo pesem.
KONJENIK    Dirjaj, moj vranec. Slišiš trobento? Dirjaj,
konjiček moj.
—  Ej konjenik, moj konjenik, ali je dolga pot? In kje tvoja je zvezda?
Slišiš rezget. In boben. In topotanje. In zvenčanje ostrin. Slišiš to, konjiček moj,
—  Kje neki je zarja in sončevo kopje? In studenec z mrzlo vodo, konjenik moj?
Dirjaj, moj vranec. Slišiš trobento? Dirjaj,
konjiček moj.
616
Jure Kaštelan
KRI    Porezal sem si žile na ostrem steklu sna. IN BURJA     V moji krvi se zrcali nebo.
Tukaj na Balkanu, na Savi, na Jadranu so tudi krokarji siti mesa.
Zrcala groze pokažite sliko brez vrvi okrog vratov. Kri, kri, kri moja vrešči v tej deželi Hrvatov.
Odprl sem žile svojih besed, semena krvava. Žvižga, buta, biča burja. Stoka kamnita goljava.
USPAVANKA     Malo kamenja in polno sanj.
Brez kruha morda, brez svobode nikoli.
Podedoval sem črno plovbo neba,
gusarsko sabljo, hajduško, in tilnik,
ki ga zaseda ne ukrivi.
Te noge na zeleni preprogi sna.
Te roke, nevajene telesnih ljubkovanj.
Piratski greben iz zvezdnega dna
pozna kljubovalne pljuske.
Zaplavaj med ribe, med korale,
plavut mojih temin.
Naj naju tokovi in zvočne puščice neso
v svetlobne vodnjake globin.
Naj se razlijejo vode iz vseh izvirov, iz vseh studencev in vrelcev,
naj izbruhnejo, naj brizgnejo in brizgajo.
Enakosti modrine. Zibelka tega nihanja.
Pod vodo in nad gladino isti je zakon močnejšega,
isto valovanje zibelke in sanjanja.
Koliko sonc, in vsa so notranja.
In vsako sonce ima podobo srca.
V mrtvem morju je vse mrtvo. In je prosojna tišina.
Sen je pa sidro, ki priklepa
ob zemljo kamenje in vonj rožmarina.
617                                                                                                                       Pesmi
ODPRTA     O utripajoča svetloba besed, mala svetilka, PESEM    ki goriš od krvi, okrog tvojega plamena plešejo nočni metulji, še se svetlikajo vilinske pravljice kot mirne zvezde nad prepadom časa.
Življenje je pozaba. Smrt je prebujenje. Vedno je
konec in vedno začetek. Od kod? Kdo?
Kam?
Živim. In ti živiš. Ista je
noč med nama. Isti veter upogiba veje.
Isto sonce naju ogreva. In mrak pokriva.
Iz tihote pa raste drevo, iz temne zemske globine, v viharne vrtnice vesolja.
O skrivnost krožnice večnih rojstev, vejnato drevo svetlobe. Jablano, ki sem jo hotel objeti, je zadel blisk. Udarila strela. Vse je oglje. Vse je ogorek. Pepel. Veter in nič.
Prevedel Severin Šali