Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
215.
V sueški  kanal.   Mensaleško jezero. Hiksi, Port
Said.
»Klobuk doli!" dejal sem sam pri sebi, ko sem se na francoskem brodu bližal Port Saidu. Imel sem ugle-dati orjaško delo našega stoletja, kanal sueški, uresničene
-----    85-----
sanje poprejnib stoletij. Ljudski duh in ljudska pridnost sta raztrgala suhi pot mej Azijo in Afriko, spojila dve morji, skrajšala pot v Indijo za dve tretjini, in izčarala življenje v mrtvej pustinji.
Polagoma se vzdigajo portsaidske hiše, kakor da lezejo iz morja. A mi smo že mej orjaškima moloma, katera se vlečeta daleč, daleč ven v nepokojne morsKe valove. To umetelno nabrežje varuje kanal zasipanja, Ker morski tok žene pesek tu zelo silno. Kmalu smo v krasnem pristanišču. Veliki in mali parniki kurijo in se kade okrog nas, krmila in vretena škripljejo po mnogih jadrenicah, do \ etdeset čolnov pleše okrog našega broda, in do dvakrat toliko tujih ljudij se je že nsbralo na palubi, da bi nas in našo prtljago spravili v mesto, ali na drug brod. In pred nami se svetijo krasne hiše mladega, a dosta velikega mesta.
Pred leti tu ni bilo nič. Orjaško mensaleško jezero je bilo oddaljeno s^mo z ozko progo gibkega peska od Sredozemnega morja. Kedar so valovi morski malo pobesneli, drvili so se v jezero in se podili daleč po nje-govej slanej vodi. Jezerc je zelo plitvo. Posejano je s premnogimi otočiči; eni so pokriti z bujnim rastlinjem, a eni so dobri za njive. Lovci radi prihajajo le sem na povodne ptiče, kateiih je na miljone. Tu na pr. stoje na tesnem dolgovratni flamingi na nizkej greznej melini, in malo naprej klopočejo štorklje v trstju. Široke vrste pelikanov se vozijo po zelenej vodi, nad njimi pa pole-tavajo krasne čaplje od enega konca do drugega. Kedaj pa kedaj se spusti v sinjo višavo orel, da si ogleda in izbere plen, ki ga ima vedno dovelj. On davi manjše ptiče, oni pa preže po ribah, katerih je toliko, da bi človek ne mogel verovati. Vele, da vsak dan požro ptiči najmanj do 50 000 funtov rib, in vender je ribji lov še tako izdaten, da prejme vlada vsakega leta več kot poldrugi miljon frankov najemščine. Pa tudi najemnik ima velik dobiček. Stotine čoinov so dan na dan na lovu, in tisočine ribičev imajo tu dosta dela. Da pa ne lovi vsak, komur bi se zljubilo, zato ima najemnik, navadno kak paša, malo brodovje in dosta policajev, kateri po dnevu in po noči hodijo na oglede po jezeru. Dolgo je jezero deset milj, široko pa tri.
Vzhodni kos jezera so osušili, in sedaj nastajajo mnogi strokovnjaki, da bi tudi ostali, do osemkrat večji prostor osušili. Vele, da v starodavnem času tu ni bilo vode, temveč lepa rodovita zemlja. Po otočičih stanujejo redki in zanikarni potomci onih starih Hiksov, kateri so bili Egipet v svojo oblast spravili. Zgodovina nam pripoveda, da so ti Hiksi, divji pastirje, prihrumeli s sosednega Kanaana in s severne Arabije, pa so ubijali in ropali po Egiptu noter do Memfide. Tu so ostali ter z velikimi davki čez 500 let tlačili egipetski narod. Domači kralji so pred njimi bežali v Tebo, kjer so vladali nad gorenjim Egiptom plačevaje Hiksom letni davek. Hiksi so se v Egiptu s samim živinarstvom ukvarjali ter so s svojimi čredami semtertje prehajali po zemljiščih Egipetcev. Naposled so jih mnogo naobraženej?i Egipetc
-----    86    -----
vender premagali. Tebanski kralji so jim najpreje davek odpovedali, potem pa so meje svoje države čemdalje proti severu pomikali. Tutmozij III. jih je okoli 1650. 1. pred Kr. potisnil v tabor pri Peluziji, kamor so Hiksi znosili ves svoj plen ter jim dovolil, da so smeli svobodni se vrniti v Sirijo. Vele, da je takrat kakih 240.000 za orožje sposobnih mož zapustilo Egipet. Današnjim Hiksom se še malo sanja o zlatih časih, in zato so tudi el o trdovratni podaniki. Žive ob ribolovu in divjačini, tega jim ne manjka, drugih ugodnostij pa nimajo. Stanovanja so jim zaduhla in smradna. Kedar Nil ne nastopi visoko, tskrat je egipetski felah žalosten, ali kedar nastopi visoko, takrat se kislo drži mensaleški st8novnik, ker mu voda poplavi otočiče in podere stanovanja.
Port Said je nastal v zelo kratkem času. Hiše so zidane in lesene, kavane so elegantne, kazina in gledališče ponujate zabave, 8 konzulskih hiš plapolajo kon-zulsko zastave vseh držav, po širokih in pravilno umerjenih ulicah in cestah mrgole ljudje vseh narodov in jezikov, prodajalnice so založene z evropsko elegancijo, do sto velblodov kleči v skladiščih, in veliki trgi so posuti z robo zahodno in vzhodno.
Ali kaj to, mi hočemo kanal videti. Dobili smo prostora na egipetskej pošti. To je mal parnik, ali zelo drag. Parnik je zapiskal kakor dete na svojo piščalko, in v stroju njegovem je završalo kakor v kuhinjskem mlinu. Stali smo na palubi in razpeli dežnike proti soincu. Smeh nas je lomil, ko smo se peljali pod zastavo polumeščevo. Še nekaj časa smo videli mesto in trgovske ladije, slišali vrišč na trgih in v pristanišču, a kmalu je vsega tega zmanjkalo. Tu in tam smo ugledali kak bagger, na bregu obrabljene lokomobile in drugo temu tako. Nabrežje kanala je umetelno nasuto po jezeru mensaleškem, visoko je do 12 črevljev in tako trdno, da po vrhu drdrajo težki železnični vlaki.
Čedalje bolje je pusto in dolgočasno, priroda je dejal bi izumrla. Kakor v sanjah plovemo dalje. Na desno in levo stena, pod nama voda, nad nami modri nebes. Sedaj pa sedaj se požene riba iz vode, po bregu leti podivjan pes, ali stopa na polu gol pešec. Kjer je nabrežje nižje, vidi se jezero, in po njem brezštevilne bele zvezde, to je beli povodni ptiči.
Pripluli smo k prvej postaji Ros el Eš. Na bregu stoji več dolgih praznih delavskih šotor. V pristanišču nas zijajo trije možaki in tri Arabke z malo deco. Jeden možak je našemu parniku kakor na posmeh vrč vode ponudil.
(Dalje prihodnjič.)