Narodna

univerzitetna knjižnica

Ljubljani

citaU^

ua

jvvvvm*

Fran Erjavec
KOROŠKI SLOVENCI

III. del



FRAN ERJAVEC

Kataski Stavmi

Tretji del:

Od francoskih vojska do
revolucije leta 184 8

1960

CELOVEC

Založila Družba sv. Mohorja v Celovcu

73 ? t,$d

139459

Popravljeni in dopolnjeni ponatis iz »Našega tednika-Kroni-
ke“, kjer je ta del izhajal od dne 20. marca 1958. dalje.

Vse pravice pridržane.

Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu
Printed in Austria

I.

ZAČETKI FRANCOSKE REVOLUCIJE

Ves politični sistem XVIII. stol. je bil zgrajen na na¬
čelu absolutistične monarhije. Ta se je izoblikoval naj¬
prej in najpopolneje na Francoskem že v prvi polovici
XVII. stol., za časa Richelieuja ter kraljev Ludovika
XIV. in Ludovika XV. Kardinal Richelieu,  eden-
največjih francoskih državnikov, je utemeljil skrajni
državni centralizem in despotični monarhični absoluti¬
zem, L u d o v i k XIV. je to politiko le nadaljeval, vce¬
pil svojemu narodu vprav bolestno hrepenenje po slavi
(»gloire«), zapustil mu-pa vkljub genialnim Colber-
t o v i m gospodarskim reformam in prizadevanjem s svo¬
jimi neštetimi vojnami 4.500 milijonov liver dolga, a
L u d o v i k XV. je z novimi vojnami in z brezvestnim
dvorskim zapravljanjem dokončno upropastil državne
finance. Francoski politični sistem centralizma in vladar¬
skega absolutizma je zajel potem v teku XVIII. stol. tudi
ostalo kulturno Evropo in dosegel v Avstriji svoj višek za
časa cesarja J o ž e f a II. v predzadnjem desetletju XVIII.
stoletja. -5

Vzporedno s tem političnim razvojem je šel tudi kul¬
turni in socialni, le da v nekaterih pogledih v čisto na¬
sprotni smeri. Tudi duhovnemu razvoju tedanje kultur¬
ne Evrope je dajala smer Francija. Tam je nravno spri¬
jena vodilna družba hlinila v cerkvah pobožnost, na
svojih zabavah pa kazala razvratnost, velikaši so si vzdrže¬
vali svoje posebne spovednike, poleg njih pa tudi svoje
priležnice in celo v cerkvene kroge je prodiralo moderno

5

poganstvo ali so pa hoteli z verstvom kriti vladajoči si¬
stem. Zlasti za časa vlade Ludovika XV., moža brez zna¬
čaja, brez nravnosti in brez političnih sposobnosti, se je
na eni strani razpasla vprav strašna nravna propalost vla¬
dajočih slojev, na drugi strani so se pa skoro čisto nemo¬
teno širile tudi revolucionarne ideje, temelječe v pogan¬
skem duhu propadajočega starega veka in podprte z brez¬
božno, zlasti še racionalistično filozofijo XVIII. stoletja.
Modroslovje je želo tedaj pravo zmagoslavje nad potep¬
tanimi oltarji in ločilo razum od nravnosti ter strast od
pravičnosti. V svojem okviru je pa tedanja filozofija
oznanjala seveda tudi mnoga pravilna načela, skladna s
krščanskimi, ki jih je sprejel pozneje ves kulturni svet in
jih hrani še danes.

Baron Montesquieu  je začel na Francoskem
prvi zagovarjati uvedbo parlamentarne monarhije, po an¬
gleškem vzorcu v nasprotju s tedaj vladajočim monarhič¬
nim absolutizmom ter ločitev zakonodajne, izvršilne in
sodne oblasti, kar tvori še danes osnovno načelo
resnične demokracije.  Pri tem je čisto pravilno
trdil, da mora ležati vsaka teh oblasti v posebnih in od
drugih neodvisnih rokah, ker le to more zavarovati svo¬
bodo, »tb je tisto mirnost duha, ki izvira iz zavesti, da
uživa vsak svojo varnost«. Švicarski protestant J. J.
Rousseau  je začel v živahni in duhoviti obliki zago¬
varjati že ljudsko republiko, skušal s svojo »Družabno
pogodbo« speljati vladavino na pot demokracije in po¬
staviti človečanske pravice nad monarhični absolutizem.
Toda kakor je Montesquieu branil svobodo posameznika
nasproti državi, tako je pa Rousseau zagovarjal neome¬
jeno oblast države (v tem je izraženo tudi nasprotje med
poznejšim liberalizmom in socializmom). On je zmotno
trdil, da se rode vsi ljudje dobri in enaki. Ljudsko suve¬
renost je istovetil z ljudsko svobodo brez pravnih jamstev,

6

kar je potem že čez par desetletij vodilo v strahovlado
sodrge. Trdil je tudi, da je prejel vladar svojo oblast s
posebno pogodbo od ljudstva in, če to oblast zlorablja, ga
ljudstvo lahko odstavi. Duhoviti, toda cinični Voltaire
je pa prostaško zasmehoval že sploh vse verstvo (sam se je
pa tik pred smrtjo vendarle spokoril), češ da so si vero
in nravnost izmislili oblastniki le zato, da bi laže izžemali
ljudstvo.

Nazori teh vodilnih duhov so tvorili potem tudi du¬
hovno osnovo velikemu znanstvenemu slovarju („Encyclo-
pedie«), ki sta ga izdala sredi XVIII. stol. d’A 1 e m b e r t
in D i d e r o t in ki je v znanstveni obliki širil moderne
demokratične politične nazore, nastopal proti posebnim
pravicam tedanjih višjih slojev, se zavzemal za večjo izo¬
brazbo ljudskih množic, za versko strpnost in za gospodar¬
sko svobodo, obenem pa širil tudi vse razdiralne filozofske
ideje tedanjega brezbožnega modroslovja in že v njem se
najdejo celo komunistične ideje. Krepko so podprle ta
razkroj evalni duh še framasonske lože, ki so prišle na
Francosko iz Anglije in so rastle tu kot gobe po dežju ter
se polagoma razvile v čisto protiversko smer. One so zlasti
med meščanstvom netile in širile upravičeno nezadovolj¬
stvo z vladajočim režimom.

Lahkomiselna, nravno izprijena in splošno osovražena
francoska vodilna plemiška plast z dvorom na čelu se še
malo ni zavedala resnosti teh novih naukov, temveč se je
celo zabavala ob njih, še manj ji je pa seveda prišla na
misel nujna potreba po političnih in socialnih reformah.
Dvorska gniloba je po smrti Ludovika XV. in za časa
mladoletnosti slabotnega Ludovika  XVI. samo še na¬
raščala in vsak rahel poskus kakega uvidevnega ministra,
da se odpravijo vsaj najbolj kričeče krivice (n. pr. davčna
prostost plemstva) in uvedejo vsaj najnujnejše reforme, je
zadel ob odpor kralja in dvorjanov. Saj je bil ravno Lu-

7

dovik XV. tisti, ki je malo pred smrtjo izrekel znane
usodne besede: »Za nami pride lahko vesoljni potop«.

In ta «vesoljni potop« je res nujno moral priti.
Čeprav francoska revolucija ni bila plod kakega slučaj¬
nega dogodka ali upor proti zgrešeni vladavini, temveč
nujna posledica skoro dvestoletnega razkroj ovalnega pro¬
cesa in upor proti celotnemu tedanjemu političnemu in
družabnemu redu, bi bil sposoben in odločen kralj s po¬
trebnimi reformami vendarle še vedno z lahkoto ustavil
razkrojevalni duh »enciklopedistov«  in zlasti huj¬
skaške pamfletistične literature, ki je vedno hitreje zaje¬
mal predvsem meščanstvo. Ni namreč res, kar včasih bere¬
mo, da je privedla do francoske revolucije
»beda ljudstva«, temveč so postale radi zapravljivega dvor¬
skega gospodarstva bankrotne le državne finance, a fran¬
cosko meščanstvo je živelo v pravem bogastvu in to bo¬
gato meščanstvo je zahtevalo tudi primerno soudeležbo
pri vladnih poslih, zlasti pa še nadzorstvo nad državnim
gospodarstvom. Sploh opažamo v zgodovini prezanimivo
dejstvo, da je le malo velikih revolucij izšlo iz ljudske
bede, temveč skoro vse iz teženj gospodarsko okrepljenih
slojev po političnih in drugih svoboščinah in iz njih po
primernem vplivu na vladne posle, oziroma iz odpora
proti temu, da bi vodil vse vladne posle sloj, 'ki zanje
družabno ni bil več upravičen. Revolucije izzoveta pred¬
vsem kratkovidnost in neuvidevnost nesposobnih vlada¬
jočih slojev, ki nočejo ali ne znajo pravočasno izvesti re¬
form, ki postanejo neizbežne.

Tako je bilo tudi v Franciji. Ludovik XVI. je bil
osebno dober in pošten mož, le njegova žena, Marija An-
toinetta, sestra avstrijskega cesarja Jožefa II. in Leopolda
II., je bila ohola in lahkomiselna ženska, toda istočasno
je bil kralj tudi mož šibkega značaja, nesposoben in le za
posmeh dvorjanom, tako da sta nravna gniloba ter zaslep-

8

Ijenost dvora in vodilne družbe le še hitreje naraščali,
državne finance so vse bolj propadale in razkroj evalne
ideje enciklopedistov so zajemale vse širše množice. To je
dobro opazil celo cesar Jožef II. ob priliki svojega drugega
obiska v Franciji 1. 1781. in je svaril svojo sestro, da »pri
vas ne kaže dobro«.

Državne finance so dosegle 1. 1786 v tako kritično sta¬
nje, da bi jih mogla ozdraviti le še davčna enakost. Na to
vlada seveda še ni hotela pristati, pač je pa finančni mi¬
nister predlagal več drugih važnih reform. V ta namen
je bila za dne 22. II. 1787 sklicana skupščina velikašev, ki
je pa ostala radi sebičnih spletk brez uspeha. L. 1788 so
poskusili priti do svojega cilja na pokrajinskih zborih,
a to je vodilo le do zaostritve razmerja med vodilnimi
sloji in vladno samovoljo. Ko je spomladi 1. 1789 pritisni¬
la še lakota in je začelo prihajati že do uporov, kralju ni
preostajalo drugega, kot da je po več kot poldrugem sto¬
letju sklenil sklicati zopet »generalne stanove«, sestojoče
iz zastopnikov plemstva, duhovščine in meščanstva. Že sa¬
ma vest o tem sklicanju je povzročila v vseh vodilnih slo¬
jih, zlasti pa še med meščanstvom, pravo vrenje, naper¬
jeno predvsem proti nedostopnosti večine ostalih dveh
stanov, vendar se je večina nižje duhovščine že od počet-
ka postavila na stran meščanstva. V ospredju so stala vpra¬
šanja davčne enakosti in odprave desetine ter posebnih
pravic plemstva, dočim je bilo plemstvo le za večjo svo¬
bodo in za zakonitost. Čeprav je na obeh straneh vladal
strah pred državljansko vojno in so zato na obeh straneh
mnogi zagovarjali sporazum, so postali vendarle obrisi
pravega slojnega boja že čisto jasni.

Generalni stanovi so se sešli dne 5. V. 1789 v Versail¬
lesu. Zasedanje je bilo mišljeno tako, da bi imel vsak stan
po en glas, a ker sta šla plemstvo in višja duhovščina na¬
vadno skupaj, bi ostajalo torej meščanstvo trajno v manj-

9

šini. Temu se je pa ono kot najštevilnejši stan uprlo in
zahtevalo glasovanje po posameznih poslancih, zlasti ker
so imele težnje meščanstva kolikor toliko pristašev tudi
med plemstvom in duhovščino. Prepir je trajal nekaj ted¬
nov in, ker se prva dva stanova nista hotela vdati, se je
»tretji  sta  n«, t. j. meščanstvo, 17. VI proglasil za »na¬
rodno skupščino«, ki edina ima pravico dovoljevati dav¬
ke. Nesposobni kralj je hotel na zahtevo dvorjanov odgo-
diti zasedanja in je zbral okoli Pariza več zvestih čet, a
zastopniki tretjega stanu so dne 20. VI. sklenili, da se ne
razidejo poprej, dokler ne ustvarijo ustave. Tedaj se je
smatral kralj prisiljenega dovoliti nekaj svoboščine, ni pa
pristal tudi na davčno enakost in na odpravo posebnih
pravic prvih dveh stanov. Glede na to je tretji stan narod¬
no skupščino dne 9. VII. preimenoval v »ustavodajno
skupščino« (konstituanto)  in njemu se je
pridružila tudi večina duhovščine ter celo nekaj prosvet-
Ijenskega plemstva (med tem zlasti strastni pustolovec
Mirabeau)  , a kralj je moral zopet odstraniti okoli
Versailles-a in Pariza zbrane čete, ker so te le še bolj raz¬
burjale plemstvo in meščanstvo. In to je pomenjalo že
tudi začetek ter prvo zmago velike francoske revolucije.

Meščanstvo se je že balo, da ostanejo njegova prizade¬
vanja zaman, a tedaj so nastopile ljudske množice, ki niso
le rešile revolucije, temveč ji začele dajati odslej tudi
smer. Jako slabe letine zadnjih let so povzročile hudo go¬
spodarsko krizo po kmetih ter veliko draginjo in brez¬
poselnost po mestih in vsi so valili krivdo na vlado ter na
vodilne sloje. Prihajalo je do plenjenj po mestih, po kme¬
tih so se začeli množiti nemiri, po vsej deželi so se razpa¬
sli razbojniki in kmetje so kratko in malo ustavili na¬
daljnje plačevanje svojih obveznosti državi in plemstvu,
a plemstvo se je pripravljalo, da z orožjem v roki brani
svoje »pravice«. Vseh slojev so se polotili negotovost,

10

strah in odločna volja po samoobrambi, a plemstvo in
meščanstvo sta drug drugega obtoževala zahrbtnih spletk
in zarot. Javna varnost je izginila, ljudske množice so se
začele oboroževati, začelo je prihajati do spopadov tudi v
Parizu in dne 14. VII. 1789 so navalile množice na pa¬
riško Bastiljo,  da dobe novega orožja in osvobode
jetnike (ta dan praznujejo Francozi še danes kot svoj naj¬
večji narodni praznik.) Začele so se snovati narodne stra¬
že in njih poveljstvo so izročili uglednemu svobodoumne¬
mu aristokratu La Fayette-u,  ki je uvedel zanje
modro-belo-rdeče kokarde, ki so ostale odslej tudi fran¬
coske narodne barve.

Čeprav zavzetje Bastilje prvi hip ni pomenjalo nobe¬
nega posebnega dogodka, pa znači ono vendarle zlom na¬
daljnjega odpora dvora, ki si radi nezanesljivosti čet ni
upal izsiliti spoštovanja kraljeve oblasti. Tudi v podeže¬
lju se je po zavzetju Bastilje meščanstvo skoro povsod brez
odpora polaščalo oblasti. Kraljev ugled je skoro čisto iz¬
ginil in vse je sledilo le odlokom konstituante, toda le ta¬
kim, s katerimi je tudi soglašalo. Posledica tega je bila,
da so začele množice »narodno suverenost« istovetiti z
neposredno demokracijo, kar je potem v nadaljnjem raz¬
voju nujno vodilo v — teror  sodrge.

Medtem ko se je revolucionarna misel vse bolj širila
med ljudstvom, je pa konstituanta razpravljala, če bi
kazalo že takoj proglasiti že posebno slovesno izjavo o pra¬
vicah ljudstva. Plemstvo je skušalo to zavleči, a končno
so bile v znameniti nočni seji dne 4. VIII. 1789 vendarle
med velikanskim navdušenjem soglasno ukinjene vse po¬
sebne pravice prvih dveh stanov, proglašena davčna
enakost  ter ločitev zakonodajne, izvršne in sodne o-
blasti, odpravljene so bile vse vezi, ki so dotlej zavirale
svobodno gospodarstvo (zlasti cehi), vsem je postal omo¬
gočen dostop do vseh javnih služb in proglašene so bile

11

tiste »pravice človeka« (razprava o njih je bila zaključe¬
na 26. VIII.), na katerih temelji demokratični družabni
red še danes. Pomedli so tudi še z zadnjimi ostanki »zgo¬
dovinskih pravic« posameznih pokrajin in uvedli volitev
uradnikov. S tem je bil dokončno razdejan fev¬
dalizem  ter načete tudi gospodarske reforme in temu
so sledili potem v naslednjih dneh še razni proglasi o svo¬
bodi, enakosti in narodni suverenosti, s čimer je bil po¬
kopan ves tisočletni »stari red« (FAncien  R e -
gime.). Glavna njihova značilnost je bila na eni strani
ta, da so uveljavili suverenost ljudstva, v nasprotju z osta¬
lo Evropo, kjer je še vedno veljalo načelo »legitimnosti«,
na drugi strani je pa revolucija zaničevala sploh vso zgo¬
dovino in izročila (zato so tudi nadomestili stare zgodo¬
vinske pokrajine z departmaji).

Ker pa kralj ni hotel potrditi teh sklepov, je grozila
resna politična kriza. Zmerni člani vseh treh stanov so se
želeli mirno sporazumeti s kraljem in tako ustaviti re¬
volucijo, toda pariških množic se je polaščalo vse večje
razburjenje, ki so ga podžigali razni radikalni levičarji,
pospeševali pa naraščajoča gospodarska kriza, brezposel¬
nost in pomanjkanje živil po mestih. Pričele so demon¬
strirati ženske in zahtevati kruha. Dne 6. X. se je napo¬
tila množica podivjanih žensk celo v Versailles, s silo pri¬
vedla kralja v Pariz in dne 19. X. mu je potem sledila še
konstituanta. To nasilje ni vzbudilo le pri plemstvu ne¬
pomirljivega sovraštva proti revoluciji, temveč je ogorči¬
lo tudi zmerno meščanstvo, ki je začelo prehajati v opo¬
zicijo.

Leto 1790. je potekalo še dokaj mirno, čeprav ni bilo
nobene prave vlade in je predstavljala edino učinkovito
oblast ustavodajna skupščina, toda ta se je morala boriti
z velikimi težavami na vse strani. Naj večji ugled je uži¬
val La Favette, ki je z zmernim meščanstvom težil za u-

stavno monarhijo in skušal sprijazniti z njo tudi plem¬
stvo. Konstituanta je odpravljala predvsem stare politič¬
ne ustanove, gradila novo upravo, izvedla njeno radikal¬
no decentralizacijo ter uveljavljala v smislu naravnega
prava načela svobode in enakosti na vseh področjih, ni se
pa še dotikala monarhije same. V smislu tedanjega duha
časa (jožefinizma) je bila skoro čisto podržavljena Cer¬
kev,  s čimer je pa soglašal tudi znatni del duhovščine
(galikanizem!).  Škofe in župnike naj bi si volilo
ljudstvo samo, kakor tudi vse ostale javne nameščence.
Da bi prebrodili hudo finančno krizo, so začeli izdajati
papirnati denar, nazvan »asignati«  (nakaznice), a
za njegovo kritje so uporabili zaplenjena cerkvena imet¬
ja. Vse je kazalo, da je revolucionarno navdušenje zajelo
ves narod in sprostilo vse njegove neizrabljene sile, od¬
bili so pa velik del duhovščine, ki je odklanjal prisego na
novo ustavo. Toda s tem je duhovščina izzvala proti se¬
bi pravo mržnjo velikega dela ljudstva.

To je bil pa le mir pred viharjem. Nepomirljivi re¬
volucionarji so se organizirali v razne skupine (jakobinci,
sanskilotje i. dr.) in vodili žilavo propagando, isto so de¬
lale tudi razne konservativne smeri, a najhujši nasprot¬
niki revolucije so emigrirali v inozemstvo, nekateri da bi
našli tam mir, a drugi zato, da bi organizirali oborožen od¬
por proti revoluciji (središče teh je bilo v Koblenzu in
Wormsu, a kraljev brat grof d’ Artois  je imel v Man¬
tovi razgovore s cesarjem Leopoldom II.). Skušali so pri¬
dobiti za beg tudi kralja, kar je pa ta odklanjal, pozneje
pa vendarle začel na tihem tudi sam pripravljati beg na
svojo pest. Očiten razkroj je začel nastopati tudi v arma¬
di, kjer je prihajalo do ponovnih uporov. Razen tega je
nastopal tudi vedno težji finančni položaj države, ker so
ji ugasnili skoro vsi dohodki in si je morala zato poma¬
gati predvsem s prodajanjem cerkvenih posestev in z ve-

13

dno novim izdajanjem papirnatih »asignatov«, ki so pa
začeli zato tudi vedno bolj izgubljati svojo polno vred¬
nost. Oster razkol je nastal tudi med revoluciji naklonje¬
no in nasprotno duhovščino, a ob strani te so začele vedno
bolj stopati v ospredje že struje, ki niso bile sovražne sa¬
mo Cerkvi, temveč že celo samemu krščanstvu.

Tako je začela stavba, ki jo je zgradila konstituanta
1. 1789-90 in jo je skušal La Fayette 1. 1790 utrditi, že na
spomlad 1. 1791 nevarno pokati. Do kake državljanske
vojne tedaj sicer še ni prišlo, toda nezadovoljstvo
je naraščalo v vseh krogih. Plemstvo je odbijala odprava
fevdalizma, ukinitev starih političnih ustanov je postavi¬
la na cesto tisoče malih uslužbencev, naraščanje raznih
radikalnih smeri je razkrajalo meščanstvo, a draginja,
brezposelnost in pomanjkanje so razburjale široke ljud¬
ske plasti. Razni časnikarji, umetniki, učitelji, častihlep¬
ni advokati in posamezni temni elementi so snovali sku¬
pine in klube, v katerih so spričo bližajočih se volitev v
zakonodajno skupščino vodili demagoško propagando.
Plemstvo je podtalno hujskalo proti novemu stanju, de¬
lavstvo se je pa začelo organizirati in postavljati mezdne
zahteve. Dotlej vodilno meščanstvo se je zbalo naraščajo¬
čega »demokratičnega« gibanja ljudskih množic in stre¬
melo za tem, da ustavi revolucijo. To ga je nujno zbli¬
ževalo z nazadnjaškim plemstvom in s kraljem, a v takem
položaju je poleti 1. 1791 naenkrat buknila vest, da je —
kralj zbežal.

Ludovik XVI. se je odločil za ta usodni korak v upa¬
nju, da prispe k svoji armadi in doseže morda še pomoč
inozemskih vladarjev, ki so nujno postajali vse bolj za¬
skrbljeni radi razvoja dogodkov v Franciji in radi silne¬
ga oclmeva, ki so jih našli ti tudi v njihovih deželah, zla¬
sti še nemških. Posebno velik del prosvetljencev in seveda
večina framasonov je prvi čas navdušeno pozdravljala

14

zlom francoske absolutistične monarhije in proglas o
»pravicah človeka«, a najbolj vročekrvni so celo sami hi¬
teli v Francijo ter potem tam v večji ali manjši meri so¬
delovali pri revoluciji. Pa tudi francoski revolucionarji
sami so imeli naj večji interes na tem, da bi pridobili na
svojo stran javno mnenje zlasti v sosednjih državah in da
bi tako preprečili, da se te ne bi vmešale v revolucijo. V
ta namen so skušali razviti po vseh državah živahno pro¬
pagando zase, pri čemur so jim posebno dobro služile fra-
masonske lože in tisoči Francozov, ki so služili tedaj po
srednji in vzhodni Evropi kot vzgojitelji, učitelji i. dr. po
plemiških in bogatih meščanskih hišah. Ta njihova pri¬
zadevanja tudi niso ostala brezuspešna, kajti velika veči¬
na. prosvetljenskega izobraženstva (zlasti časnikarji in pi¬
satelji) je izprva odkrito priznavala svoje simpatije za re¬
volucionarje, marsikje so se snovali krožki, ki so širili po¬
dobne ideje in po nekaterih nemških mestih je prihajalo
celo do izgredov v tem smislu. Prosvetljeni cesar Leopold
II. je dolgo časa celo sam simpatiziral z Montesquieu-je-
vimi idejami in deloma tudi z Rousseau-jevimi nazori,
ker je pričakoval od njih preporod Francije, ki ga bodo
morali radi ali neradi posnemati tudi vsi drugi vladarji
v splošni blagor narodov.

Toda čim bolj se je revolucija v Franciji radikalizi¬
rala, tem bolj se je srednjeevropskemu plemstvu in bo¬
gatemu meščanstvu tudi ohlajalo navdušenje zanjo. In ka¬
kor je n. pr. na Koroškem za cesarja Jožefa II. prosvet-
Ijenski framason baron Egger hitro pozabil na vse svoje
prosvetljenstvo, čim bi moral tudi sam nekaj prispevati
za novo šolstvo, tako je sedaj tudi velik del prosvetljen-
cev pozabil na svojo prosvetljensko filozofijo, na svoje
pritožbe proti vladarskemu absolutizmu in na svoje pr¬
votne simpatije za revolucijo, čim je začutil, da bi mogla
sčasoma ta ogroziti tudi njegove položaje, ter se je postavil

15

ob stran svojih vladarjev proti revoluciji, da bi tako za¬
ščitil svoja imetja in svoje posebne pravice. Nekak nje¬
gov evangelij so postala Burkejeva  »Razmišljanja
o francoski revoluciji«. In ker so »narode« tedaj predstav¬
ljali predvsem še ti vodilni sloji, je tudi razumljivo, da so
jo začeli gledati vedno bolj neprijazno, a bolj ali manj na¬
klonjeni so ji vendarle ostali še slej ko prej mnogi posa¬
mezniki.

Precejšnjo vlogo so igrali tudi emigranti (vseh je bilo
okoli 21.000), ki so se zbirali predvsem v južnozapadni
Nemčiji. Princ de Conde  je Zbiral v Wormsu če¬
te, da bi z njimi in s tujo pomočjo vkorakal v Francijo
ter vzpostavil nekdanji režim. Večina emigrantov je bila
prepričana, da se kmalu zopet vrne, se zabavala, zaprav¬
ljala denar, intrigirala na vse strani in s svojo drzno oho¬
lostjo vzbujala povsod le odpor. Tako se je začela velika
večina tedanje evropske vodilne družbe, ki je stala poprej
nad pol stoletja pod gospodujočim francoskim vplivom,
vedno bolj odvračati od obeh francoskih taborov, ne gle¬
de na to, da so mnogi še vedno ohranili svoje svobodo¬
umne nazore in so odobravali prve reforme francoske
konstituante. Posledica tega je bila, da se je začel v Ev¬
ropi vse večji odpor proti samemu prosvetljenstvu, ki je
zavzel posebno ostre oblike v Prusiji, na Bavarskem in po
romanskih deželah, a 1. 1791 je slovesno obsodil načela
revolucije tudi papež Pij VI. Skoro povsod so začeli
zatirati zlasti framasonske lože in druge svobodomiselne
družbe ter strogo nadzorovati, izganjati in celo zapirati
v njih deželah bivajoče Francoze.

Ludovik XVI.  ni iskal z emigranti mnogo zvez,
pač je pa prosil in pričakoval pomoči od drugih vladar¬
jev, a Marija Antoinetta, ki je gojila strupeno sovraštvo
celo nasproti zmerni La Fayette-ovi  struji, je roti¬
la zlasti svojega brata Leopolda II., da vkoraka z vojsko

16

v Francijo in stre revolucijo. Vsi vladarji so seveda mrzi¬
li razvoj dogodkov na Francoskem in zatirali njih vpliv
v lastnih državah, toda nihče, najmanj pa cesar Leo¬
pold  II., ni imel prave volje, da bi nastopil proti re¬
voluciji tudi z oboroženo silo, kajti vsak izmed njih je
snoval in sebično reševal svoje lastne neposredne zuna¬
njepolitične načrte. In v takih okoliščinah je začel fran¬
coski kralj jeseni 1. 1790 pripravljati beg k svojim arma¬
dam na severnovzhodni meji.

Francija je bila radi revolucije seveda jako oslabljena,
zato se je konstituanta upravičeno bala vojne. Toda pru¬
ski kralj Friderik Viljem,  najbolj zagrizeni ne-
prijatelj prosvetljenstva in revolucije, se je v teku 1. 1790
zbližal z Avstrijo z namenom vmešanja v francoske zade¬
ve, čeprav Leopold II. temu ni bil naklonjen. Toda na¬
slednjo spomlad mu je sestra iz Pariza javila o bližnjem
begu kraljeve rodbine in tedaj je smatral tudi on za svojo
rodbinsko dolžnost, da jo v primeru potrebe podpre.

Dne 20. VI. zvečer je kraljeva rodbina res pobegnila,
toda že čez dva dni so jo zajeli v Varennes-u (v Argonih)
ter jo med prostaškimi žaljivkami privedli nazaj v Pariz
kot nekakega talca. To je dokončno zapečatilo njeno uso¬
do. Konstituanta je kralju radi zunanje nevarnosti odvze¬
la skoro vso nadaljnjo oblast in istočasno okrepila obmej¬
ne trdnjave, toda v javnosti se je vedno bolj širilo repu¬
blikansko gibanje in Robespierre  je zahteval nove
volitve. Jakobinci  in druge radikalne skupine so za¬
čele izzivati krvave nemire, kar je na eni strani tiralo me¬
ščansko konstituanto vedno bolj na desno, na drugi strani
pa povzročalo razkole v vseh skupinah in izzivalo vedno
večjo anarhijo.

Aretacija Ludovika XVI. je vzbudila ogorčenje vseh
evropskih dvorov, toda nekateri (n. pr. Angleži) še vedno
niso bili voljni tudi aktivno se vmešati, a bolj bojaželjni

17

so pričakovali pobud predvsem od cesarja Leopolda II.
Avstrijski vladarji so bili namreč tudi nosilci nemške ce¬
sarske krone, ki je predstavljala nekako utelešenje dote¬
danjega pravnega reda, a revolucionarji so napovedali
ravno temu neizprosen boj. Nanj je pritiskal zlasti pru¬
ski kralj, ki se je sešel v ta namen z njim na gradu Pill-
nitz (v Šleziji) in tu sta oba vladarja objavila dne 27. VIII.
dokaj previdno izjavo, v kateri sta naglasila, da je vzpo¬
stavitev reda na Francoskem v interesu vse Evrope, ter
sta povabila še druge vladarje, naj se pridružijo ukrepom
s tem ciljem. Cesar je želel s tako izjavo samo prestrašiti
francoske levičarje in, ko je dne 14. IX. 1791 tudi fran¬
coski kralj pristal na novo ustavo, je vkljub ponovnim
prošnjam Marije Antoinette za pomoč smatral, da je na¬
men dosežen. Razen tega pa sebični vladarji sploh niso
imeli nobenega interesa na tem, da bi se Francija konsoli¬
dirala, temveč so po svojih agentih še sami pridno sejali
razdor na Francoskem, bali so se le, da bi revolucija ne
pljusknila tudi v njihove dežele. Toda javno mnenje je
bilo povsod prepričano, da pripravljajo vladarji za pri¬
hodnjo pomlad vojno.

Pariški jakobinci so pa sprejeli pillniško izjavo za ža¬
ljiv ultimatum in jim še na misel ni prihajalo, da bi se da¬
li ustrahovati. Razkričali so, da je revolucija ogrožena. V
poletnih nemirih so ostali sicer zmagovalci zmerni, opi¬
rajoči se na svojo zanesljivo narodno stražo, toda pri je¬
senskih volitvah (1791) v zakonodajno skupščino so dobili
le še dobro tretjino mandatov, skrajni levičarji pa tudi
le dobro petino (volilna pravica ni bila ne splošna in ne
direktna, temveč po »volilnih možeh«, kakor pozneje v
Avstriji). Med 745 poslanci je bilo 400 mladih advokatov,
ostali pa po večini neizkušeni malomeščani, vsi so se pa
naslajali predvsem na bobnečih frazah. Večina je bila
omahljiva in tudi ona ni več zaupala kralju, zato je ob-

18

vladovala zakonodajno skupščino predvsem poldruga sto¬
tina jakobincev, a na splošno je vladala v njej prava anar¬
hija, v kateri so se mogli uveljavljati le najznamenitejši
govorniki. V naslednjih mesecih so zanetili skrajni desni¬
čarji več uporov v podeželju in vsepovsod je vladala raz¬
dražena negotovost.

Med levičarji se je pa izoblikovala že kmalu posebna
skupina volterjanskih »žirondistov«  (nekakih sa¬
lonskih levičarjev), ki so se hoteli uveljaviti s tem, da so
se demagoško zaganjali v vse »sovražnike revolucije«, za¬
htevali ločitev Cerkve od države in »v imenu vesoljne svo¬
bode« žolčno napadali zlasti Avstrijo. Proglašali so, da je
»revolucija neločljiva od sovraštva proti Avstriji«, ‘a pill-
niško izjavo so nazivali »zvezo trinogov zoper ljudske
svoboščine«. Hujskanja na boj proti Avstriji, kateri je te¬
daj pripadala še Nizozemska (današnja Belgija), so šla pa
tudi v račune zmerni desnici (La Fayette-u in tovarišem),
ki je upala po zmagoviti vojni streti tudi skrajne levi¬
čarje. Čeprav vsaka z drugimi nameni, sta imeli torej obe
stranki isti neposredni cilj, zato tudi nista oklevali izzva¬
ti vojne in to obe iz notranjepolitičnih razlogov. Najbolj
zadovoljen je bil pa s tem dvor, ki je pričakoval rešitve sa¬
mo še od tujih čet, zato je tudi kraljica zadovoljno pisa¬
la: »Tepci! Oni ne uvidijo, da nam s tem samo ustre¬
zajo.« Vso igro je spregledal samo Robespierre  z
nekaterimi somišljeniki, svaril pred prenagljeno vojno in
zahteval, da je treba najprej pognati kralja in očistiti ar¬
mado vseh protirevolucionarnih elementov. Navzlic nje¬
govim opominom je pa zajemala želja po vojni vedno šir¬
še kroge.

Nemški porenski knezi so se pred vojno naravnost
zgrozili, ker so se bali, da bi mogla revolucija izbruhniti
tudi v njihovih deželah, a cesar Leopold II. je še vedno
upal, da bi utegnil ravno s svojo navidezno odločnostjo

19

preprečiti vojno. Toda sedaj je nekaj časa okleval pruski
kralj, končno je pa dne 7. II. 1792 vendarle prišlo do av-
strijsko-pruske zvezne pogodbe, po kateri sta se obe drža¬
vi zavezali, da postavita na noge vsaka po 50.000 mož, a
od Francije sta, še vedno v previdni obliki, sklenili zahte¬
vati vrnitev zaplenjenih posestev nemškim knezom in pa¬
pežu, dovoliti kralju odhod na varno mesto, jamčiti za
monarhično vladavino in prepovedati jakobinska hujska¬
nja. Cesar je smatral jakobince za toliko strahopetne, da
se bodo ustrašili vojne, a pruski kralj je z vojvodo
B r a u n s c h w e i g o m , ki je bil določen za vrhovnega
poveljnika, že dogovoril vojni načrt.

V Parizu so nekateri še vedno svarili pred vojno, toda
avstrijsko-pruske priprave so iz spredaj razloženih razlo¬
gov samo podžigale bojaželjnost žirondistov in zmernega
meščanstva, želeli so pa doseči vsaj prusko nevtralnost.
Pod pritiskom vojnih hujskačev je klonila tudi zakono¬
dajna skupščina, zmerni ministri so odstopili in kralj je
poveril novo vlado zastopnikom bojaželjnih žirondistov,
zunanje ministrstvo in vrhovno poveljstvo pa generalu
D u m o u r i e z - u , ki se je bil na zunaj tudi pridružil
jakobincem, na tihem pa ljubimkoval s kraljem in upal,
da bo po kratki zmagoslavni vojni vzpostavil kraljevo o-
blast ter vladal sam v njegovem imenu. Skrajni levičarji
so bistro spregledali vse zahrbtne spletke in začeli ogor¬
čen boj proti žirondistom.

Na avstrijsko-pruski strani je bilo že vse pripravljeno
za oboroženo intervencijo, v Parizu je pa bojaželjnost za¬
jela tudi že veliko večino vodilnih krogov. Ludovik XVI.
je moral pod pritiskom parlamenta poslati dne 15. I. na
Dunaj vprašanje, če je Avstrija sploh voljna ohraniti mir
s Francijo, ter zahteval jasen odgovor do 1. marca. Jako
verjetno, da bi bil liberalni in miroljubni Leopold II. še
v zadnjem trenutku preprečil vojno in je dne 17. II. tudi

20

odgovoril dokaj miroljubno, toda hitro nato je cesar dne
1. III. nenadoma umrl in nastop mladega cesarja Fran-
c a II. je samo pospešil spopad. Marija Antoinetta je
svojemu nečaku na Dunaj javila, da so revolucionarji
sklenili napovedati vojno in vdreti na Nizozemsko. Te¬
daj sta Avstrija in Prusija mobilizirali in ponudili Fran¬
cozom tri mesece odloga, a na znotraj needina dunajska
vlada je zamudila skleniti s Prusijo tudi politično in vo¬
jaško pogodbo za vse podjetje, ker oba zaveznika sploh
nista računala s kakim resnim francoskim odporom. To¬
da Francozi so že dne 27. III. poslali na Dunaj odločen
ultimatum, v katerem so zahtevali, da Avstrija razoroži in
odpove zvezo s Prusijo. Ker je odgovoril novi avstrijski
cesar dne 7. IV. enako ostro in navedene zahteve odklo¬
nil, je pariška zakonodajna skupščina dne 20. IV. 1792
brez kakega resnega ugovora napovedala vojno
— »češko-ogrskemu kralju«, to je le Avstriji in ne celot¬
nemu nemškemu rajhu. Tako so torej Francozi sami spro¬
žili svetovnozgodovinski boj, ki je trajal potem z majhni¬
mi presledki celih 23 let, potegnil v svoj vrtinec vso Ev¬
ropo in se globoko zasekal tudi v naš narod s koroškimi
Slovenci vred.

21

II.

RAZVOJ FRANCOSKE REVOLUCIJE

Novi avstrijski cesar Franc  II. je imel ob nenadni
smrti svojega očeta komaj 24 let. Svojo mladost je preživ¬
ljal s starši v Toskani in se je čutil zato vse življenje do
neke mere Italijana. Ko je imel 16 let, je z očetom obiskal
na Dunaju svojega strica Jožefa II. kateri ga je ob tej pri¬
liki zadržal pri sebi, da bi ga uvajal v vladarske posle. Pri
njem se je bil sicer navadil na red, vztrajnost in na suhi bi¬
rokratizem, ni pa dobil od strica tudi njegove vneme za
tvornost in še manj njegovega razumevanja za ideje in
potrebe svoje dobe. Zaradi napetega zunanjepolitičnega
položaja so bile razne zunanjosti v zvezi z nastopom nje¬
gove vlade opravljene hitro: dne 6. VI. je bil kronan za
ogrskega kralja, dne 14. VII. za nemškega cesarja in dne
9. VIII. za češkega kralja.

Franc II. je bil mladenič brez vsakih sposobnosti. Pri
sejah ministrskega sveta se je dolgočasil in kvečjemu
sitnaril. Bil je do skrajnosti nezaupen, zato je tudi do
brezkončnosti zavlačeval vse nujne odločitve. Bil je od
vsega početka velik nasprotnik vseh stričevih reform, a
strah pred francosko revolucijo in ljubosumnost na ne¬
omejene vladarske pravice sta razvila pri njem globok
odpor sploh proti vsem »novotarijam« in ga izoblikovala
v zakrknjenega reakcionarja, ki ni imel niti najmanjšega
smisla za sodobne potrebe in naloge. Vsake reforme se
je naravnost bal, smatrajoč jo že za nevarno in za kon¬
cesijo revolucionarnim težnjam. In čim hujše poraze je
doživljala njegova armada, tem manj volje je imel re-

22

sevati pereča notranja vprašanja, razen zgolj policijskih,
s katerimi je skušal dušiti sleherne napredne težnje. Bil
je sicer strog katoličan, toda v ozko jožefinskem smislu
in brez čustva, kar je potem Cerkev v veliko njeno škodo
le še bolj zbirokratiziralo. Te poteze njegovega odbijajo¬
čega značaja so povzročile, da se je začel polagoma otre¬
sati vseh naprednih svetovalcev svojega prosvetljenega
strica in očeta ter se obdajati z reakcionarnimi biro¬
krati, ki so istovetili vladne posle s policijskim centra¬
lizmom in absolutizmom. Tako je trem izjemnim pro-
svetljenskim in naprednim avstrijskim vladarjem sledil
nesposobni in reakcionarni birokrat brez vsakega smisla
za sodobne potrebe.

Tak mož je torej dobil v roke usodo Avstrije, ko
je prispel v prejšnjem poglavju omenjeni francoski ulti-
matum. Ker avstrijski odgovor seveda ni zadovoljil bo-
jaželjnih francoskih revolucionarjev, je sledila dne 20.
IV. 1792. vojna napoved. Ker Leopold II. sploh ni mislil
na kako resnejšo vojno, je bila Avstrija nanjo precej ne¬
pripravljena in njena armada še izza avstrijsko-turške
vojne v naj slabšem stanju, gospodarske sile države pa
tudi močno razrvane. Ravno slednje je cesarja tudi pri¬
sililo, da si ni upal naložiti prebivalstvu nobenih novih
bremen, temveč se je še pred izbruhom sovražnosti ob¬
vezal, da bo nosil dve leti vse vojne stroške sam in v po¬
sebnem manifestu je pozval vso Evropo »na pomoč v
nevarnosti, ki je skupna časti in varnosti vseh vlad.«

Francozi so začeli tedaj tudi čisto uradno z žilavo
revolucionarno propagando po sosednjih deželah in sno¬
vati celo posebne tujske legije prostovoljcev, ki naj bi
podprle njihovo vojsko in pomagale zanesti revolucijo
še čez meje, prepričani, da bodo sprejeti povsod kot osvo¬
boditelji. Sestavili so tri armade, ki so bile pa prežete
le s kričavim revolucionarnim navdušenjem, a slabo o-

23

premljene in neizvežbane. Glavna francoska armada je
udarila že dne 29. IV. v Belgijo, kjer so bile zbrane le
maloštevilne avstrijske čete. Toda komaj so jih Francozi
zagledali, so pometali svoje orožje proč ter kratko in
malo pobegnili. Avstrijci in Prusi bi bili tedaj z lahkoto
vkorakali v Pariz in sploh zadušili revolucijo, toda od¬
lašali so do meseca avgusta. Franc II. se je bil tudi šele
ob priliki svojega kronanja za nemškega cesarja dne 14.
VII. 1792. dogovoril s pruskim kraljem Friderikom
Viljemom  II. o skupnem vojnem načrtu. Kmalu na¬
to je odstopil tudi stari prijatelj avstrijsko-francoske
zveze, kancler Kaunitz.

Reakcionarni francoski protirevolucionarji so se se¬
veda odkrito veselili polomov revolucionarne vojske,
kmetje niso hoteli plačevati več davkov, gospodarska
kriza je radi inflacije naraščala in meščanstvo je bilo
razdraženo radi socialnih nemirov, ki so se pojavljali
po mestih in v podeželju. V teh težavah so se žirondisti
skušali obdržati na oblasti s silo. Začeli so valiti vso kriv¬
do na domače »izdajalce« in sprejeli so več zakonov, na¬
perjenih proti kralju in duhovščini. Ker se je bil pa kralj
pomišljal sankcionirati jih, so dvignili predmestno ja¬
kobinsko sodrgo, ki je (20. VI.) vdrla v dvor in tam pso¬
vala kralja. Nad tem prostaštvom se je zgražalo vse. La
Fayette bi mogel tedaj s pomočjo armade še vedno spra¬
viti kralja na varno, toda dvor je odklanjal njegove u-
sluge in se zanašal le na pruske armade, ki so pa stale
brezbrižno na meji. Enako je ostala prekrižanih rok tudi
na znotraj razcepljena desnica. Radi neaktivnosti proti-
revolucionarjev so se žirondisti v teku meseca julija iz-
nova nekoliko okrepili, toda v Parizu je vladalo mrzlič¬
no vrenje in spričo omahovanja skupščine so lahko le¬
vičarski demagogi vedno bolj prepajali vse javne usta¬
nove.

24

Čeprav so poslali Prusi že precej svojih čet s fran¬
coske meje na vzhod, da bi jim ne ušel njehov delež pri
novi delitvi Poljske, je izdal prusko-avstrijski vrhovni
poveljnik, vojvoda Braunschweig»  vendarle na¬
dut proglas na Francoze, v katerem jim je grozil z
»eksemplaričnim maščevanjem, kakršnega se še ne pom¬
ni«, ako bi se pripetilo kralju kaj žalega. Aprilski voja¬
ški polom je vzbudil v Franciji resda pravo paniko, to¬
da ta izzivajoči proglas pa ravno nasprotni učinek. Za¬
stopniki vseh levičarskih skupin so se dne 10. VIII. 1792.
zbrali v pariški mestni hiši, prepodili zakonito mestno
upravo in se proglasili sami za oblast, ki je dobila ime
»komuna«.  Istočasno so tudi njihove podivjane mno¬
žice napadle dvor, kjer so ropale in morile. Kralj je zbe¬
žal v skupščino, a ta ga je na zahtevo že vsemogočne ko¬
mune z vso rodbino zaprla v ječo Temple. Tako je bila
izvršena druga, levičarska revolucija. Zmagoviti revo¬
lucionarji so sedaj kralju odvzeli vso nadaljnjo oblast in
jo poverili posebnemu »Izvršilnemu svetu«, a o kraljevi
usodi naj bi odločala nova skupščina. Zmerna večina
skupščine se sploh ni upala udeleževati se sej in levičarji,
opirajoči se na komuno, so brez pravega odpora sami se¬
stavili »Izvršilni svet«, katerega voditelja sta hitro po¬
stala nasilni D a n t o n in častihlepni štiriintridesetlet¬
ni podeželski advokat Robespierre.

Dočim je pozdravil prvo revolucijo (1789) skoro ves
narod, je pa ta njen nadaljnji razvoj naletel na očitno
nezadovoljstvo velike večine prebivalstva. Toda novi ob¬
lastniki so hoteli ostati na oblasti za vsako ceno in so
zato uvedli pravi teror svoje sodrge. Komuna, sestav¬
ljena iz pravih zločinskih tipov, je našla v teh usodnih
dneh svojega voditelja v krvoločnem časnikarju M a -
r a t u , ki je hujskal k pokolom vseh, o katerih so le
sumili, da so jim nasprotni. Organizirali so posebne pla-

25

čane tolpe, ki so uprizorile v dneh od 2.-6. IX. v Parizu
pravi pokol pripornikov po ječah, med katerimi so bili
poleg duhovnikov tudi drugi člani najvišje francoske
družbe in pariška komuna je pozvala še druge podobne
komune v podeželskih mestih, naj store isto.

Ta teror je seveda le še bolj zaostril vsa politična,
verska in socialna nasprotja. Nihče si ni upal več bra¬
niti monarhije, zatrti so bili še zadnji samostani, v cer¬
kvah zaplenjene vse dragocenosti in emigrantom vsa
zemljišča, ki so jih razprodali kmetom in špekulantom.
Prehranjevalne težkoče so skušali rešiti z raznimi malo
učinkovitimi ukrepi, ki so pa izzvali v zvezi z rekvizici-
jami za armado pravo anarhijo in upore v podeželju.
Toda novi politični oblastniki so znali dobro izkori¬
stiti vdor avstrijsko-pruskih armad, obrniti glavno po¬
zornost na obrambo ogrožene domovine in opravičevati
z njo tudi svojo strahovlado.

Prav v tem času so namreč po skoro štirimesečnem
premoru prešle v ofenzivo Braunschweigove armade.
Vzrok njihove zakasnitve so bila razna nesoglasja med
Prusi in Avstrijci radi delitve Poljske, razen tega so pa
gledali vojno proti Franciji itak ves čas le za nekak vo¬
jaški sprehod, ki jim ne uide. Pa tudi sicer ni našla voj¬
na proti francoskim revolucionarjem pričakovanega od¬
meva. Vse druge vodilne države so sicer prekinile diplo¬
matske odnošaje s Francijo, toda odklonile so vmešavati
se v njeno revolucijo, a v izvenpruskih nemških deželah
so imeli francoski revolucionarji celo mnoge navdušene
pristaše in so smatrali vojno za golo dinastično zadevo.
Končno pa tudi Braunschweig sam sploh ni mislil na
kake resne bitke, temveč je upal s spretnim manevrira¬
njem zasesti le čim več ozemlja in s tem prisiliti Fran¬
coze k ugodnim pogajanjem.

26

Braunsdrvveig je dne 19. VIII. prekoračil meje in
skoro brez odpora zasedel več francoskih obmejnih trd¬
njav. Žirondisti, ki so vojno izzvali, so zaradi napredo¬
vanja zaveznikov popolnoma izgubili glave, a komuna
je dobro vedela, kaj jo čaka, ako podleže. Razvili so za¬
to na eni strani zgoraj označeni teror, na drugi strani
pa znali z viharno propagando navdušiti za obrambo do¬
movine ves narod in hitro vzpostaviti tudi disciplino v
armadi. Vsaj za tiste Francoze, ki niso bili reakcionar¬
ni monarhisti, je postala vojna prava narodna vojna.
V začetku septembra so avstrijsko-pruske čete že preko¬
račile Argone in hotele kreniti proti Parizu. Francoske
čete pod poveljstvom D u m o u r i e z-a so se po manj¬
ših praskah umikale, ne se pa več razkrajale, kakor v
aprilu. Ustavile so se šele pri V a 1 m y j u in tu jih je
dne 20. IX. 1792. Braunschvveig napadel. Tedaj se je pa
zgodilo nezaslišano čudo: stari pruski veterani, vajeni
bojev in zmag, so že po prvem topovskem dvoboju krat¬
ko in malo pobegnili in francoski revolucionarji so do¬
segli svojo prvo pomembno zmago, ki je vzbudila vihar¬
no navdušenje po vsej deželi, vso ostalo Evropo pa
osupnila. Pri enem izmed pruskih tabornih ognjev je
sedel tistega večera tudi pesnik Goethe in baje izrekel
preroške besede: »Od tu in danes se pričenja nova doba
svetovne zgodovine in vi lahko porečete, da ste bili zra¬
ven.«

Moralna zmaga Francozov pri Valmyju je bila o-
gromna in je tudi rešila njih revolucijo. Pruska arma¬
da je bila radi preslanih naporov že tako oslabljena, da
je morala nastopiti splošen umik, ki je naličil že na pra¬
vi beg. Zapuščeni od Prusov, se sedaj tudi šibki Avstrij¬
ci niso mogli več upirati. Francozi so zasedli vse južno-
vzhodne belgijske predele, a Dumouriez sam je vkorakal
v zapadno Belgijo, dne 6. XI. odločilno potolkel še Av-

27

strijce pri Jemmapesu in jih v enem mesecu pregnal iz
vse Belgije.

Vtis francoskih zmag pri Valmyju in Jemmapesu je
bil nepopisen na vso Evropo, kajti tu so revolucionarne
vsenarodne armade žele zmagoslavje nad starimi mo¬
narhističnimi armadami preživele dobe in nadmočno se
je pokazala tudi nova, gibčnejša francoska bojna taktika
nad zastarelo in okorno prusko. Sedaj je šlo že za obram¬
bo Nizozemske in celo same Nemčije, kjer so bile cele
pokrajine prepojene z revolucionarno propagando. V teh
bojih je pripadla glavna vloga že Avstriji, kajti samo-
goltni Prusi se za to niso mnogo brigali, temveč so le
hiteli, da si zagotove svoj delež pri drugi delitvi nesrečne
Poljske (dobili so ob tej priliki Gdansk, Thorn in ob¬
širno ozemlje na obeh straneh reke Warte, dočim je o-
stala Avstrija praznih rok).

Francoska revolucija se je pa razvijala medtem dalje.
V prvi polovici septembra so se vršile volitve v novo
zakonodajno skupščino, konvent, katerih se je pa ude¬
ležilo komaj 10% upravičencev. Ta se je sestal dne 20.
IX. in že takoj naslednji dan proglasil republiko. Štel
je 749 poslancev. Zmernejši zastopniki podeželskega me¬
ščanstva so se zbrali okoli žirondistov (levičarjev iz prejš¬
nje skupščine), ki so zahtevali spoštovanje zasebne last¬
nine, nasprotovali centralistični diktaturi in mrzili levi¬
čarsko drhal, oprto na komuno. Radikalne levičarje, na-
zvane v konventu »m o n t a n j a r d i«, so vodili Robes-
pierre, Danton in Marat, na njihovem skrajnem krilu so
se pa že zgodaj pojavile tudi precej zmedene komuni¬
stične težnje. Oznanjevalci teh so trdili, da enakost pra¬
vic ni izvedljiva brez enakosti imetja in potegnili .so za
seboj ravno tisti del pariške ulice, ki ga je vrgla infla¬
cija v skrajno bedo. Med obema skrajnostima je od¬
ločala precej neopredeljena sredina, nazvana »La Plai-

28

ne«, ki je branila revolucijo in narodno celotnost, ba¬
la se je pa nasilne levičarske sodrge in je zato prvi čas
oportunistično glasovala z montanjardi.

Toda ker so bile vse te skupine na znotraj jako ne¬
enotne, je prešlo vodstvo kmalu v roke žirondistov, ki
so skušali nekoliko omiljevati levičarsko radikalnost, a
pariške ulice je slej ko prej obvladovala jakobinska ko¬
muna. Razvili so se strastni boji med posameznimi sku¬
pinami, v katerih pa žirondisti niso bili kos montanjard-
ski demagogiji. Ves boj v konventu se je že zgodaj osre¬
dotočil okoli vprašanja obtožbe kralja. Obtožili so ga ve¬
leizdaje in dne 16. I. 1793. je bil spričo moralnega teror¬
ja levičarjev obsojen s 387 glasovi proti 334 na smrt in
pet dni zatem giljotiniran. Vpliv dostojanstvenega ve¬
denja kralja pred sodiščem in pod giljotino je bil glo¬
bok v vsej deželi, toda montanjardi so zmagali, moč ži¬
rondistov je bila resno omajana in monarhična misel
smrtno zadeta, na zunaj so pa z umorom kralja narav¬
nost izzvali vojno z vso Evropo.

Žirondisti so bili proti umoru kralja, a vedno prista¬
ši vojne kot prve stopnje do splošne revolucije, ki naj
»osvobodi vse človeštvo od tiranov«. Zlasti po zmagi pri
Jemappes-u je vojno navdušenje zajelo vse revolucio¬
narne skupine. Izglasovan je bil sloveči dekret, ki je ob-
Ijuboval »bratstvo in pomoč vsem narodom, ki bi želeli
doseči svobodo« in skušali so s pomočjo framasonskih
lož zanesti revolucionarno propagando tudi v sovražne
dežele. Začela se je velika propaganda za »naravne me¬
je« Francije po grebenu Zapadnih Alp, po Renu in na
obeh morjih, a taka Francija naj bi bila obdana od po¬
dobnih republik. Postali so duhovno in vojaško ofenziv¬
ni, a strah in navdušenje sta jih gonila v vedno večje
vojne pustolovščine. Toda večina prizadetih pokrajin si
ni prav nič želela francoske »osvoboditve«, temveč je

29

n. pr. Belgija zahtevala popolno samostojnost. Parizu
tedaj ni preostalo drugega, kot da jih kratko in malo
anektira (Belgijo, Porenje, Savojo, Nico i. dr.). Razen
tega je »porensko-nemški narodni konvent« že v mesecu
marcu proglasil tudi samostojnost vsega ozemlja od Lan-
daua do Bingena in njega odcepitev od rajha. Tako je
»osvobojevalna« vojna prešla v zavojevalno, s čimer so
pa revolucionarji seveda izzvali nepomirljiv odpor vseh
zunanjih sil in jih tirali v vzajemni boj proti pariškim
revolucionarjem.

Anglija je bila do zadnjega odločena ohraniti nev¬
tralnost, toda septembrski pokoli v Franciji, umor kra¬
lja in zlasti francoska osvojitev Belgije so vprav razdra¬
žili vse vodilne angleške kroge. Izgnali so francoskega
poslanika, a pariški revolucionarji so dne 1. II. odgo¬
vorili z napovedjo vojne. Podobni razlogi so vodili po¬
tem v naslednjih tednih še do prelomov s Španijo ter
z italijanskimi državicami in tako se je znašla Francija
spomladi 1. 1793. v vojni skoro z vso Evropo, dočim so se
njene armade medtem vnovič močno razkrojile, kajti
revolucionarne čete so bile odlične pač za prve navdu¬
šene zagone, niso bile pa sposobne voditi dolgotrajne
metodične vojne.

Anglija je postala tedaj glavni pobudnik in nekak
blagajnik vsega vojnega podjetja in njej je pripadla tudi
naloga, da poveže vse vojujoče države v trdno koalicijo.
Toda ona je to zamudila in stremela le za svojimi last¬
nimi sebičnimi cilji. Boj proti skupnemu sovražniku je
sicer ustvaril med njimi neko vzajemnost, toda nikoli
ni prišlo do kakega ožjega sodelovanja. Nekaterim ide¬
ologom je šlo za »rešitev evropske civilizacije«, to je za
ohranitev fevdalnega družabnega reda, a politiki so pre¬
žali zgolj na neposredne dobičke. Angliji je šlo pred¬
vsem za njeno nadvlado na morjih, za francoske kolo-

30

nije in za uničenje francoske trgovske konkurence, a
drugim zaveznikom za pridobitev novih pokrajin kjer
koli. Rusiji, Prusiji in Avstriji se je še vedno najbolj
mudilo okoristiti se s poljskim plenom. Predvidena no¬
va delitev Poljske je izzvala celo ostro napetost med
Avstrijo in Prusijo, radi česar sta poslali poleti 1. 1793.
obe državi velik del svojih čet na vzhod. Avstrija je ra¬
zen tega špekulirala še na zavojevanje severnozapadne
Francije. Skratka: velikim silam je šlo predvsem za nagle
neposredne dobičke, kar je vzbujalo na eni strani med¬
sebojna nezaupanja, na drugi strani pa odbijalo male
države.

Navzlic temu so pa razpolagali zavezniki na fran¬
coskih mejah še vedno z veliko premočjo. Najvažnejša
fronta je bila vsekakor na severu in tu je radi demora-
lizacije francoske armade zaveznikom z lahkoto uspelo
pregnati Francoze iz vse Belgije, jih potisniti do Rena,
razen tega pa osvojiti še važne točke tudi v južni Fran¬
ciji (v tedanjih bojih v Porenju se je posebno proslavil
znameniti slovenski matematik in topničarski strokov¬
njak baron Jurij  Vega). Toda vse zavezniške akcije
so bile tako počasne, da so imeli Francozi celega pol leta
časa vnovič zbrati in organizirati večje sile, v teku je¬
seni pa potem v novem navdušenem zaletu doseči na
severu in na jugu več važnih uspehov ter spomladi
1. 1794. zopet osvojiti Belgijo, a angleška sebičnost in
politična nerodnost sta samo pospešili razpad še tiste
rahle vzajemnosti med zavezniki, ki je obstajala dotlej.

Zavezniki tudi niso znali ogreti za vojno svojih naro¬
dov. Emigranti, časnikarji in govorniki so sicer povsod
slikali grozote pariških revolucionarjev in stiske, v ka¬
tere so pognali deželo, a podobne stiske so trle tudi ljud¬
ske množice francoskih nasprotnikov. Glede na to je
bilo javno mnenje povsod bolj ali manj deljeno. Neka-

31

teri so grmeli zlasti proti framasonom in policije so pre¬
ganjale vse prosvetljence, od katerih je velika večina pač
obsojala teror revolucionarjev, a izražala svoje simpa¬
tije za svoboščine, ki jih je bila proglasila revolucija. V
Nemčiji so vlade brezobzirno zatirale vse svobodoumnej-
še pojave in tudi mnogi vodilni duhovi (Herder, Goethe,
Schiller) so obsojali pariški teror, dočim so se posebno
vidni framasoni ogrevali za žirondiste.

Pariški revolucionarji so preživljali medtem burne
dneve, ki so celo grozili upropastiti revolucijo. Začetni
porazi na frontah, gospodarska kriza, ki je povzročala
vedno večjo draginjo in ponovne nemire v mestih ter
krvavi upor v Vendeji, so seveda močno slabili vladajoče
žirondiste. Boj med njimi in montanjardi se je vedno bolj
zaostroval. Montanjardom se je s pomočjo sredine po¬
srečilo izglasovati več zakonov, ki so pomenjali zače¬
tek novega terorja in razsula žirondistov. Robespierru,
montanjardom, jakobincem in sanskilotom, ki so bili pa
med seboj tudi needini, a so se vsi opirali na pariško ko¬
muno, je šlo predvsem za uničenje žirondistov. Ti so bili
zato ob vsaki priliki prisiljeni popuščati pritisku »mno¬
žic«, t. j. par tisoč glav obsegajoči sodrgi v Parizu in po
par sto v podeželskih mestih, ki so pa s svojo udarnost¬
jo znali terorizirati vso ogromno večino drugega pre¬
plašenega, neorganiziranega in zato neaktivnega prebi¬
valstva.

Po kratkem zatišju, ki je sledil kraljevemu umoru,
je spomladi 1. 1794. ponovno izbruhnila huda politična
kriza. Danton je pozival na brezobziren boj proti »no¬
tranjim sovražnikom«, ustanovljeno je bilo posebno re¬
volucionarno sodišče, ki naj bi po naglem postopku so¬
dilo vse »izdajalce«, montanjardi so obtoževali žirondi¬
ste, da slabo vodijo vojno, toda očiten prelom sta izzvala
šele Dumouriezov poskus državnega udara in upor v

32


Vendeji. Komuna je začela novo krvavo gonjo proti vsem
»izdajalcem«, ustanovili so posebne »nadzorovalne od¬
bore«, ki so bili sestavljeni navadno iz jakobincev in
sanskilotov in ti so se polastili sploh 'vse policijske služ¬
be, začeli zapirati, izvrševati rekvizicije in izvajati skraj¬
ni teror. Največkrat so bile to le majhne pocestne tolpe,
ki so terorizirale posamezne kraje in napram katerim so
bile redne krajevne žirondistične oblasti brez moči.

Tedaj so hoteli žirondisti udariti šefa jakobincev, od
same krvoločnosti že na pol blaznega Marata,  a s
tem so izzvali le neizprosen boj z montanjardi. Po Pa¬
rizu so se vršili burni shodi in podivjana jakobinsko-
sanskilotska drhal je vdrla celo v konvent ter zahtevala
aretacijo vodilnih žirondistov. Prvič jim to ni uspelo,
a dne 2. VI. 1793. so svoj napad ponovili, obkolili kon¬
vent z oboroženo silo in izsilili aretacijo 29 poslancev,
med katerimi so bili vsi vodilni žirondisti. S tem so bili
ti dokončno uničeni in začela se je montan-
jardska (jakobinska) diktatura.  Vse vlad¬
ne posle so prevzeli razni odbori konventa, med kate¬
rimi sta zavzemala vodilno mesto »Odbor za javno bla¬
ginjo« in »Odbor za splošno varnost«. Glavno izvršilno
oblast so poverili zloglasnemu »Odboru za javno bla¬
ginjo«, ki je imel skoro neomejena pooblastila, a nje¬
gova vodilna osebnost je postal izprva Danton, od spo¬
mladi 1. 1794. dalje pa Robespierre z nadutim in krvo¬
ločnim Saint-Justom.

Toda vlada montanjardov je stala izprva na jako ste¬
klenih nogah, ker so imeli velike težave z organizacijo
armade in s finančno krizo. Da bi si pridobili naklonje¬
nost prebivalstva, so izvedli poleti 1. 1793 revizijo ustave,
ki je uvedla svobodo bogoslužja, popolno tiskovno in
gospodarsko svobodo, politično demokracijo s splošno
volilno pravico in je obljubljala državljanom vsa prav-

3

33

na varstva ter jim priznavala celo pravico do vstaje, a
provinca je zahtevala tudi federalistično državno ure¬
ditev, ki so jo pa pariški levičarji ogorčeno odklanjali.
Toda jakobinci (zlasti pa še njih komunistično krilo, ki
pa ni obstojalo iz delavcev, temveč povečini iz obubo¬
žanega malomeščanstva) z navedenimi ustavnimi svobo¬
ščinami sploh niso nikoli resno mislili in konvent je
krenil že v avgustu na odkrita skrajna pota s podržav-
ljenjem velikega dela gospodarstva ter z vsemi neštetimi
maksimiranji, rekvizicijami itd. in spričo katerih so de¬
lavci enako trdo čutili levičarsko pest kot posedujoči
sloji (prepovedane so bile n. pr. tudi vse delavske orga¬
nizacije in stavke).

Na jesen se je montanjardska vlada že precej utrdila
in tedaj so odvrgli levičarji še zadnje krinke ter začeli z
nečuvenim terorjem. Med njihovimi prvimi žrtvami je
bila kraljica Marija Antoinetta (giljotinirana dne 16.
X. 1793), za njo pa potem še vsi drugi, ki so jim bili ko¬
ličkaj sumljivi. Za izvajanje svojega režima so ustvarili
ogromen birokratični aparat z brezkončnimi množina¬
mi odborov, komisij, nadzornikov, policajev, žandarjev,
davkarjev, ječarjev, ovaduhov in slednjič še pravo ob¬
oroženo revolucionarno armado s topništvom, name¬
njeno zgolj za nasilno izvajanje njihovih zakonov in ki
so odločali o imetju, svobodi in življenju posameznikov.
Znani francoski zgodovinar G a x o 11 e pravi, da zgo¬
dovina  dotlej še ni poznala strašnejše
oblasti v rokah večjih p ropali  c. Zaprli so
kratko in malo vse poslance, ki so se drznili protestirati
proti njihovemu junijskemu državnemu udaru, in jih
deloma giljotinirali, a drugi žirondisti so se morali kot
divje zveri skrivati pred jakobinskimi rablji. Tako je
začela državljanska vojna divjati z vsemi svojimi gro¬
zotami.

34

Poživinjeni jakobinci so se posluževali nepopisnih
zverstev in giljotina je delovala noč in dan. Celo tiste,
ki so se jim predajali brez odpora, so klali, obglavljali in
utapljali v celih množicah. »Sovražnikom ljudstva« so
ropali vse vprek in vršili z naropanimi imetji nepopisno
korupcijo in poneverbe. Vršili so najpodlejša bogoskrun-
stva, rušili cerkve, polnili ječe, sodili sploh brez preiskav
in zaslišanj prič, izdali oduren ukaz, da se razdenejo
grobnice francoskih kraljev v St. Denisu, da se porušijo
cela mesta do tal, uporna Vendeja pa uniči z ognjem in
mečem. Že pozimi 1. 1793—94. so začeli tudi z velikim
nasilnim razkristjanjevanjem, ki so ga še podpihovali
razni inozemski agenti. Prepovedali so najprej vse ka¬
toliške obrede izven cerkva, nato pa dne 23. XI. odre¬
dili zaporo sploh vseh cerkva. Dne 24. X. 1793. so uvedli
tudi poseben »republikanski koledar« in pričeli časov¬
no štetje z dnevom uvedbe republike (22. IX. 1792.),
preimenovali so mesece, odpravili tedne z nedeljami in
uvedli mesto njih »dekade«.

Večina konventa je bila brezverska, toda razne »ver¬
ske« maškerade, ki jih je bila uvedla komuna, so uvidev-
nejši poslanci vendarle smatrali za politično napako.
Sam Robespierre je odklanjal brezverski materializem
enciklopedistov in proglašal popolno razkristjanjenje le
za doktrino brezbožnih volterianskih bogatašev. Glede
na to se je konec pomladi 1. 1794. zavzel za ustanovitev
nekake »državne vere« v »Najvišje Bitje« s svojim last¬
nim teatralnim praznovanjem določenih »praznikov«
in konvent je sprejel tudi poseben katekizem za novo
vero, dočim je komuna nadaljevala s svojimi »bogosluž¬
nimi« maškeradami. Da bi proslavili »zmago modro-
slovja nad fanatizmom«, se je komuna polastila pari¬
ške katedrale Notre-Dame, ki so jo prekrstili v »tempelj
Razuma« in prirejali v njej svoje orgije. Podoben raz-

3 *

35

kristjanjevalni val je zajel tucli podeželje, vendar ne
povsod v enaki meri, povzročil pa seveda še globlji raz¬
kol ljudskih množic.

Medtem so začeli zavezniki že prodirati v Francijo,
gospodarska kriza je postajala vedno bolj grozeča in ar¬
made so se nahajale v pravem razkroju. Bilo je očitno,
da nameravajo zavezniki vzpostaviti stari režim, zato so
napeli revolucionarji sedaj skrajna sredstva, da organi¬
zirajo zopet armade in vržejo vse sile v boj proti zuna¬
njim sovražnikom. S splošno vojaško obveznostjo so dvig¬
nili armado na milijon mož, a počasnost in nesoglasja
med zavezniki so dala Francozom zopet dovolj časa, da so
jo tudi dobro oborožili. Za armado in zmago so bili monta-
njardi pripravljeni žrtvovati vse in v tem pogledu so
našli tudi podporo velike večine naroda. Njeno poenote¬
nje, organizacijo in jmeskrbo je vzorno izvedel zlasti voj¬
ni minister, genialni organizator C a r n o t, ki je u-
smerjal tudi vse vojne operacije, vzpostavil odlični gene¬
ralni štab in kot prvi v Evropi uvedel splošno
vojaško obveznost  vseh za orožje sposobnih
moških  od 18,—25. leta. Obnovljen je bil skoro ves
poveljniški kader in obnovljena je bila tudi strožja di¬
sciplina, toda pri tem je obdržala še vedno značaj pra¬
ve demokratične ljudske armade. S politično propagan¬
do, skrbstvom za invalide in za svojce vpoklicancev in
s podobnimi sredstvi so znali navdušiti in poslati v boje
res oboroženi narod. Kot nihče dotlej, so znali mobili¬
zirati za vojne potrebe vse vire vsega naroda in s sode¬
lovanjem prvih znanstvenikov svoje dobe ustvariti ob¬
sežno državno vojno industrijo. Uspehi teh občudovanja
vrednih naporov (postavljenih je bilo na noge 800.000 do¬
bro oboroženih mož) so več kot osupnili zaveznike in že na
jesen 1. 1793. so montanjardi lahko začeli dosegati tudi
prve zmage. Tako so do konca 1. 1793. sovražne invazije

36

odbili ali vsaj zaustavili, razen tega pa še neusmiljeno
zadušili upore v lastnem podeželju, a spomladi 1. 1794.
so obnovili ofenzivo in zasedli zopet Belgijo ter znatne
predele na levem bregu Rena. Ne zadnji razlog za njih
ofenzivo je bil tudi ta, da po revoluciji upropaščena
Francija ni mogla več preživljati svojih armad in so bile
zato te prisiljene živeti od novozasedenih pokrajin ter
še pošiljati blago in denar v Francijo. Tako so jakobinci
do jeseni leta 1794. strli vse svoje notranje nasprotnike,
na vseh frontah tolkli tudi svoje zunanje sovražnike in
začeli mesto prvotnega žirondističnega kozmopolitske¬
ga »osvobojenja« prehajati v goli državni imperializem.

Ravno zmage na bojiščih so nekoliko uvidevnejšim
vladnim skupinam omogočale, da so nastopile tudi proti
skrajnim levičarjem in njih demagoškim voditeljem. Že
pozimi 1. 1793—94., ko so vojne operacije na frontah
počivale, se je boj med posameznimi skupinami in vo¬
ditelji vnovič jako zaostril in naraščajoča gospodarska
kriza je samo še pospešila medsebojna obračunavanja.
V zgodnji pomladi 1. 1794. so dali nekateri korupcijski
škandali povod, da sta bila obglavljena krvoločni vodi¬
telj komune H e b e r t in koruptni D a n t o n z več
kompromitiranimi sanskilotskimi pristaši. Neizbežne voj¬
ne potrebe so pritisnile vlado, da je nacionalizirala ve¬
lik del gospodarstva, toda konvent je gledal v tem le
nujno začasno sredstvo, dočim so skrajni levičarji upali,
da jih vodi v komunizem, v katerem so gledali nekako
krono »demokratične« revolucije. Montanjardi, zastop¬
niki malomeščanstva, so povečini načelno odklanjali
komunizem. Njih ideal je bilo svobodno gospodarstvo v
demokraciji socialnega značaja, toda v danih okolišči¬
nah je bilo mogoče uspešno voditi vojno le z vsaj delno
vezanim gospodarstvom. Zlasti Carnot je pravilno slu¬
til, da bo podržavljenje izročilo vse gospodarstvo le ne-

37

sposobni birokraciji ter rodilo propad, korupcijo in ne¬
zadovoljstvo. Imel je prav, kajti skrajni levičarji niso
mogli premagati hude gospodarske krize s komunizmom,
pač so pa privedli deželo v lakoto in na rob propada.
Ker ni bilo tudi nobenega upanja na bližnji mir, so skraj¬
neži upravičeno čutili svojo oblast za ogroženo in to
nevarnost so skušali premagati ravno s terorjem, ki so ga
izvajale brez nadzorstva pozi vinjene lokalne jakobinske
in zlasti sanskilotske tolpe ter je dosegel zato v raznih
krajih tudi čisto različne stopnje (med vodilnimi tero¬
risti je bil tudi F o u c h e , poznejši guverner Ilirije).

Vojna in hude žrtve, ki jih je moral prenašati zanjo
ves narod, so pa povzročile počasi močno utrujenost.
Robespierrovemu »Odboru za javno blaginjo« so začeli
celo uvidevnejši voditelji revolucije očitati, da bi lahko
dosegel zmago ceneje in po diplomatični poti tudi mir,
zlasti ko se je začela zavezniška fronta že očividno krhati.
Vsa montanjardska zunanja politika, še bolj za označena
notranja politika z razkristjanjevanjem ter dirigirana
gospodarska politika so vzbujale vedno večje nezado¬
voljstvo med ljudstvom in celo proti revoluciji sami. To
splošno nezadovoljstvo je končno opogumilo dotlej raz¬
bite opozicionalne skupine v meščanskem konventu, da
narede konec dirigiranemu gospodarstvu in diktaturi
skrajne levice ter obnove svojo lastno veljavo. Robes-
pierre, ki je dosegel tedaj višek svoje bolestne nečimr¬
nosti, se je hotel obdržati na oblasti za vsako ceno. Ute¬
meljeval je svojo diktaturo s potrebami obrambe do¬
movine, ki zahteva brezpogojno pokorščino oblastem.
Toda z nestrpno ljubosumnostjo na svojo oblast nista
s Saint-Justom začela presedati le svojim tovarišem in
večini konventa, temveč sta izzvala tudi ostra nasprotja
med raznimi odbori. Ravno to je pa končno konventu
omogočilo, da je lahko prevzel vlogo nekakega razsod-

38

nika sam. Samoljubni Robespierre je upal vnovič ustra¬
hovati svoje številne nasprotnike, todja znamenitega
»9. iermidorja 1. II.« (27. VII. 1794) dopoldne je kon-
vent v burni seji obtožil nekatere njegove sodelavce. Gle¬
de na to je proglasila komuna še tisto popoldne splošno
vstajo, toda odpovedala ji je narodna straža, jakobinci
so ostali neodločni, sanskiloti so se pa porazgubili in
ponoči so nastopili še oddelki iz bogatih pariških mest¬
nih delov. Tedaj je konvent lahko uveljavil svojo avto¬
riteto, še tisto noč obtožil samega Robespierra z nje¬
govimi naj ožjimi prijatelji in že naslednjega popoldne je
bila med splošnim veseljem in strupenim zasmehova¬
njem obsojencev javno obglavljena cela vrsta vodilnih
jakobincev iz konventa z Robespierrom in nadutim
Saint-Justom na čelu. S tem je bila pa izvršena tudi no¬
va revolucija in strahovlada skrajnih levičarjev dokonč¬
no zlomljena.

Ti dogodki so levičarske teroriste popolnoma zbegali,
ogromna večina Francije se je naravnost oddahnila in
zmagovita večina konventa, nazvana odslej »termi-
dorjevci«,  je sedaj sama prevzela vodstvo izvršilne
oblasti. Ona izprva ni mislila na spremembo režima,
toda pritisk ljudstva je bil tako močan, da se mu sploh
ni mogla ustavljati. Ljudstvo je končno uvidelo, da je
bila družba, ki ga je klala, ropala in privedla v lakoto,
le skupina propalic. Tako dolgo dušeni srd ljudstva je
izbruhnil na dan z vso silo in se seveda takoj obrnil pro¬
ti jakobincem in sanskilotom. Meščanstvo, delavci in
kmetje so imeli soglasno eno samo zahtevo: proč s stra¬
hovlado levičarske drhali! Ta enodušna ljudska zahteva
je zdramila in opogumila zopet prvotno večino kon¬
venta, sredince, da so izoblikovali močno večino in za¬
čeli likvidirati jakobinski režim. Izgnali so iz odborov
vse krvoloke in jih tako preuredili, da bi se odslej ne

39

mogli več polastiti diktature, pozvali so nazaj v skup- I
ščino zaprte poslance, vrnili duhovščini cerkve, ukinjali !
razne teroristične zakone in razgnali pariško komuno, j
Niso odpravljali le raznih montanjardskih ukrepov in
ustanov, temveč se je začelo tudi brezobzirno preganjanje \
skrajnih levičarjev, ki so se bedno razbežali in pri ka-
terih so našli večkrat ogromna bogastva. Toda republi¬
kanski konvent je začela vznemirjati tudi drznost rojali- j
stov, ki so že odkrito napovedovali povratek »starega re- I
žima«. Politično življenje je zopet oživelo in na površje
so začeli prihajati gospodarski krogi.

Vsi mestni in kmečki posedujoči sloji so pa najbolj
mrzili dirigirano gospodarstvo, zlasti ker so bili njegovi j
izvajalci tudi nosilci terorja. Glede na to je pozimi 1. I
1794.—95. konvent ukinjal zadevne zakone drugega za
drugim, toda v popolnoma izčrpani deželi s čisto omr- j
tvičenim zasebnim gospodarstvom je ta nenadni prehod
povzročil pravo katastrofo. Polom je nastopil tako hitro, I
da je čez noč ukinil skoro vse gospodarsko življenje in |
nastopila sta strašna draginja ter pomanjkanje vsega. \
Nižji sloji mestnega prebivalstva so bili izpostavljeni ne- j
popisni bedi, a okoristili so se kmetje in špekulanti. Rav¬
no te nepremostljive težave so povzročile tudi veliko šib¬
kost vlade, ki je bila nesposobna obvladati upravo in 1
povsod so se vnovič začeli pojavljati bolj ali manj res¬
ni nemiri. Toda spričo dotedanjih izkušenj je ustva¬
rilo sedaj meščanstvo vseh smeri disciplinirano fronto,
ki je brezobzirno dušila vse poskuse odpora. Pri tem se j
je mogla sedaj prvič izza 1. 1789. opreti tudi na discipli¬
nirano armado. Dne 13. V. 1795. je bil zlomljen še po- j
slednji odpor pariških levičarjev in ta dan bi skoro j
mogli označiti že tudi nekak konec »velike« franco¬
ske revolucije.

40

Precej se je bil pa medtem spremenil že ves smisel
vojne. Izprva je bila ta le političen manever proti mo¬
narhiji, slednjič je pa postala jakobincem pretveza za
njih despotizem, toda tudi z njihovim padcem še ni bilo
konec republikanske bojaželjnosti. Republikanci so še
slej ko prej težili za »naravnimi mejami«, a pod tem vi¬
dikom bi bili vendarle radi sklenili mir vsaj s tistimi dr¬
žavami, ki so se bile že same naveličale vojne in do ka¬
terih niso čutili tudi nobene mržnje, ter tako slednjič
prisilili še Avstrijo, da preneha s sovražnostmi. Ravno
številni porazi so namreč že popolnoma razkrojili itak
rahlo vzajemnost med zavezniki. Že konec 1. 1794. je
prispel v Bazel odposlanec Prusije in sklenil po dolgo¬
trajnih razgovorih dne 14. IV. 1795. mir s Francozi, pu-
stivši jim precej proste roke na zapadu. Ta pruski od¬
pad je prisilil tudi Holandce, da so odstopili Francozom
levi breg Rena ter sklenili z njimi celo zvezo proti An¬
gliji. Tri mesece zatem se je posrečilo Francozom skleni¬
ti ugoden mir še s Španijo, a glede Avstrije sta napeli
Anglija in Rusija vse sile, da bi jo odvrnili od podob¬
nih korakov.

Mir, ki so ga dosegli Francozi z večino držav in tudi
notranja pomiritev sta bila vsekakor velik uspeh »ter-
midorjevcev«, toda prejšnja levičarska strahovlada je za¬
pustila za seboj strašne gospodarske razvaline. Uničeni
so bili trgovina, kmetijstvo, denarstvo in zaupanje. Od
vsepovsod so prihajala porazna poročila o obupnem sta¬
nju po vsej deželi in o lakoti po mestih, a vlada je osta¬
la brez vseh denarnih sredstev. To je spomladi 1. 1795.
nujno vodilo do novih hudih ljudskih nemirov v Parizu,
toda množice so ostale sedaj brez voditeljev, radi česar
jih je konvent tudi lahko zatrl z vojaško silo, a neza¬
dovoljstvo se je širilo še naprej v vseh krogih. Desničar¬
jem se je zdelo, da so dobili še premalo, levičarji so gle-

41

dali v delu termidorjevcev le nastop očitne reakcije,
edini cilj tudi te vlade je bil ostati na oblasti, a utru¬
jeno ljudstvo si je želelo predvsem kruha ter imovinske
in osebne varnosti. Ta utrujenost ljudstva in njegova
brezbrižnost za politična prerivanja sta se najočitneje
pokazali ob priliki glasovanja za novo ustavo, ko je gla¬
sovalo zanjo komaj 178.000 upravičencev, a nekaj mili¬
jonov se jih je zopet vzdržalo glasovanja.

Drznosti reakcionarnih monarhistov in še vedno tle¬
ča levičarska nevarnost sta namreč združili na jesen
1. 1795. zmerne republikance in monarhiste, da so izgla¬
sovali dne 23. IX. zopet novo, kompromisno ustavo. Ta
je po strašnih izkušnjah zadnjih let izhajala iz načela, da
so za vodstvo javnih zadev najsposobnejši posedu¬
joči sloji,  ker so tudi najbolj zainteresi¬
rani na redu in zakonitosti.  V ta namen
so uvedli posredno volilno pravico in jo omejili le na
davkoplačevalce. Bodoča zakonodajna skupščina bi ob¬
stajala iz »Sveta petstote r ih« in iz »Stare¬
šinstva«;  prvi bi le predlagal razne sklepe, drugo bi
jih pa potem oblikovalo v zakone. Vrhovno izvr¬
šilno oblast bi imel petčlanski » di r e k t o r i j« z ob¬
širnimi pooblastili, ki bi imenoval tudi ministre. Uki¬
njene so bile razne prejšnje montanjardske ustanove
(med temi tudi komune, glavna oporišča levičarjev), za¬
brisana nekatera prejšnja politična in socialna načela,
zrahljan je bil centralizem, poudarila je pa v še večji
meri gospodarsko svobodo. Radi vojne in domačih ne¬
mirov so pa ostali še vedno v veljavi nekateri zakoni
proti protirevolucionarjem. Skratka: namen nove ustave
je bil utrditi republiko, ohraniti njen meščanski značaj
in dovoliti izvršilni oblasti tudi avtoritarna sredstva.

Reakcionarni rojalisti  so pa postali medtem že
tako drzni, da so poskusili prve dni oktobra 1. 1795. celo

42

s splošno vstajo, kateri so se pridružili vsi, ki so se bali
povratka levičarskega terorja. Ta ni uspela, kajti vladi
zvesta armada jo je dne 5. in 6. X. zadušila v ogorčenih
bojih (odločilen udarec ji je zadal mladi Bonaparte,
ki si je ob tej priliki tudi na široko odprl vrata za svojo
nadaljnjo kariero). Vlada je ravnala s premaganimi
vstaši prizanesljivo, toda Pariz je ostal vojaško zaseden
in je s tem tudi zaključil svojo dotedanjo revolucio¬
narno vlogo. Nekaj dni zatem so se vršile volitve v no¬
vo zakonodajno skupščino, pri katerih so zmagali zmer¬
ni desničarji in takoj nato so bile postavljene tudi nove
izvršilne oblasti (direktorij in vlada).

Stanje na frontah je pa ostalo medtem še vedno ne¬
odločeno. Obe severni armadi sta mirovali že od zime
dalje, a ker so prevladale v Parizu vnovič aneksionistič-
ne težnje, sta prešli v septembru zopet v napad. Napre¬
dovala je le leva (Jourdanova) armada, dočim je bila
obrenska potolčena, navzlic temu je pa pariška skupščina
dne 1. X. sklenila anektirati Belgijo. S tem je uničila
vse upanje na mir, zlasti ko se je bojna sreča kmalu zo¬
pet obrnila k Avstrijcem, ki so potisnili obe francoski
armadi ponovno nazaj in sploh niso mislili več na mir,
temveč se pridno pripravljali na nove vojne operacije za
spomlad 1. 1796.

Tako torej tudi nova zmerno desničarska skupščina
ni dosegla miru, temveč je še vedno sanjala o aneksijah.
Toda ves položaj je bil sedaj vendarle že čisto drugačen.
Doslej je aristokratična Evropa skoraj soglasno napo¬
vedovala boj francoskim revolucionarjem, ki so pa znali
premagati vse hude nevarnosti, a sedaj je prešla že ve¬
čina držav v nevtralnost. Na splošno zmagovita Fran¬
cija je imela tako opraviti samo še z Anglijo in Avstrijo,
kajti Prusija se je po bazelskem miru bavila predvsem
z načrtom, da bi ustvarila nekako konfederacijo sever-

43

nonemških državic pod svojim vodstvom in tako do¬
končno omrtvičila celotnost starega fevdalnega nem- J
škega rajha v svojo korist, a južnonemški knezi so tudi
le z nevoljo vztrajali še vedno ob avstrijski strani. Glav- I
ni vojni hujskač je bila že od vsega početka Anglija, ki
je pa poganjala v boj le svoje zaveznike, sama pa med- I
tem — kakor Rusija — le grabila zase razne dežele. Južno- j
nemški knezi so bili pripravljeni kapitulirati ob prvi
priliki in enako tudi severnoitalijanske državice in ta- I
ko je imela Francija končno opraviti samo z Avstrijo,
kajti zaradi škode, ki jo je trpela Anglija od propada
svoje trgovine, bi bila celo ona voljna skleniti mir. Sploh
so bili pa tudi cilji Anglije in Avstrije čisto različni: do- I
čim je bilo Angliji predvsem za to, da Avstrija iztrga
Francozom Belgijo in Nizozemsko, je bilo pa Avstrijcem
za Benečijo mnogo več nego za Nizozemsko in celo za
Nemčijo, a Belgijo je že itak vedno želela zamenjati za
Bavarsko; za ponovno osvojitev Nizozemske je pa za¬
htevala pomoč ruske armade. Mir z Anglijo je bil ne¬
mogoč zaradi Belgije, enako pa tudi ni bilo nobenega
upanja na mir z Avstrijo, ker so Francozi še vedno
vztrajali na zahtevi po »naravnih mejah« na Renu, do-
čim Avstrija že radi cesarjevega prestiža v Nemčiji na to ni
mogla pristati. Tako sta pač oba tabora želela miru, ven- ;
dar so pričakovali končnih odločitev od uspeha spomla- |
di 1. 1796.

V novi skupščini so mogli odločni republikanci vla¬
dati le s podporo sredine, zato tudi novi direktorij in
vlada nista bila preveč homogena, razen tega sta pa po¬
dedovala še vojno na zunaj, še vedno nelikvidirano dr- j
žavljansko vojno in katastrofalni gospodarski položaj.
Ker ni imela država skoro nobenih dohodkov, je živela
vlada zgolj od pospešenega tiskanja novih bankovcev
(asignatov) in dolgov. Glede na to so izgubili asignati

44


skoro vso vrednost in zaman so ostali vsi poskusi
spraviti državne finance v red. Pozimi 1. 1795—96. je do¬
segla beda svoj višek in ta je rodila tudi poskus novega
komunističnega gibanja. Njega vodstvo je prevzel sedaj
Babeul,  krepko podprt od nekaterih tujih milijo¬
narjev in njemu so se hitro pridružili vsi skriti ostanki
jakobincev. Tudi Babeuf je oznanjal neki zmedeni ko¬
munizem, a ni mu šlo za kako »osvoboditev proletari¬
ata«, temveč le za oblast. Koval je novo zaroto, ki je bila
pa že spomladi 1. 1796. odkrita in zadušena v krvi, a
vlada je krenila sedaj še bolj na desno. Bili so storjeni
novi koraki za pomirjenje s Cerkvijo in dovoljen je bil
celo povratek emigrantov. Toda velika večina skrajno
utrujenega prebivalstva se je le malo zanimala za te
politične dogodke, temveč ji je šlo le za to, da bi konč¬
no vendarle že nastopil mir na znotraj in na zunaj. Le
skrajni desničarji in levičarji so poskušali delati vladi
težave ter še bolj povečevati nepopisno zmedo in korup¬
cijo, ki sta vladali v upravi in v državnih financah. Vla¬
da je gledala naj zanesljivejši izhod iz te anarhije v vojni,
ker je upala, da bodo nove zmage utrdile njeno veljavo,
ropanja novozasedenih pokrajin ji pa pomagala iz obup¬
nih gospodarskih stisk.

V takih okoliščinah je nastopila pomlad 1. 1796. Ker
sta vlada in skupščina težili še slej ko prej po naravnih
mejah, Anglija in Avstrija pa nanje nista mogli pri¬
stati, direktoriju ni preostajalo drugega, kot pričeti z no¬
vo ofenzivo. Ta naj bi na eni strani prisilila zlasti Avstri¬
jo k miru, na drugi strani naj bi pa novozasedene po¬
krajine prehranjevale tudi armado, ki je vlada ni mo¬
gla več oskrbovati. Vojni pohod je bil zasnovan na dveh
frontah, ki sta imeli obe za cilj — Dunaj. Severni dve
armadi pod poveljstvom Jourdana in Moreauja
naj bi udarili skozi južno Nemčijo po dolini Donave, a

45

južna (alpska) armada naj bi skušala zasesti Piemont
in avstrijsko Lombardijo ter kreniti skozi slovenske de¬
žele prav tako proti Dunaju. In na čelo te južne armade
je direktorij dne 2. III. 1796. postavil komaj sedemin¬
dvajsetletnega generala — Napoleona Bonapar-
tej a.

46

III.

ODMEVI FRANCOSKE REVOLUCIJE
V NAŠIH DEŽELAH

Podrobnosti očrtanega razvoja francoske revolucije
svobodoljubna javnost v drugih deželah ni podrobnejše
poznala, temveč je le čutila, da oznanja revolucija od
preživelega fevdalizma zasužnjenemu človeštvu novi ide¬
al svobode in človeškega dostojanstva ter napoveduje
tudi nov, pravičnejši politični in socialni red. Rušile so
se posebne pravice dotlej privilegiranih stanov in na po¬
hodu je bilo novo, naravno pravo, ki sta ga že dotlej
dva rodova oznanjala racionalizem in prosvetljenstvo in
ki je zajelo že veliko večino tedanjega izobraženstva.
»človečanske pravice«, ki jih je bila proglasila revolu¬
cija 1. 1789, so bile klic, ki je odmeval po vsej Evropi in
nosilci revolucije se niso smatrali le za rešitelje svoje last¬
ne domovine, temveč vsega sveta. Vsaka resnična revo¬
lucija je sicer plod pogojev, razvoja in okoliščin do-
tične dežele, toda njene vodilne ideje imajo večjo ali
manjšo občo veljavo in odmevajo temu primerno tudi
pri drugih narodih. Vodilna ideja francoske revolucije
je bila uveljavljenje obogatelega, izobraženega in sve¬
žega meščanstva nad preživelim, propadajočim in brez¬
plodnim plemstvom in čim bolj je bilo v kaki deželi ali
kakem narodu to meščanstvo že razvito, tem globlje je
odmevala pri njem tudi revolucija. Toda čim bolj se je
bila francoska revolucija v teku svojega razvoja oddalje¬
vala od svojih prvotnih idej in se izmaličevala v odur¬
no nasilje ter nacionalni imperializem, tem večji odpor

47

je tudi doživljala pri drugih narodih, pri čemer so pa
premnogi prosvetljenci ostali še vedno zvesti njenim
prvotnim idealom.

Prosvetljenstvo XVIII. stol. je gojilo nekak koz¬
mopolitski  duh  tedanjega evropskega izobražen-
stva, toda politična veljava, ki jo je ustvaril Franciji že
L u do vi k XIV. na prelomu XVII. in XVII. stol., in
potem francoski jezik, civilizacija, filozofija, književnost
in umetnost XVIII. stol. so tako uveljavile v vseh evrop¬
skih višjih krogih premoč francoskega duha, da bi mogli
govoriti naravnost o »francoskem stoletju« Evrope.
Vpliva prosvetljenskega kozmopolitizma in francoske
kulture sta bila posebno močna pri nemški aristokraciji
in bogatem meščanstvu. Kako močan je bil ta francoski
kulturni vpliv celo v tako majhnem provincialnem me¬
stu, kakršen je bil tedanji Celovec, nam lepo kažejo se¬
znami knjig, ki jih je imel v zalogi knjigotržec W a 1 -
liser  in ki je obsegal n. pr. za 1. 1787 samih fran¬
coskih knjig celih 5 strani, med temi dela Voltaira,
Rousseau-  ja,  Constitution d’Angleterre, Le contrast
des rois in podobna. Šentpavelski opat E d 1 i n g je pa
celo neko odo spesnil v nemško-francoski mešanici.

Toda med izobraženstvom je ravno ta doba porajala
tudi prve začetke narodno čisto svojske književnosti, iz
katere sta se potem pri vseh kulturnih narodih začeli
poleg svobodoumnih idealov polagoma oblikovati tudi
narodna zavest in v nadaljnjem razvoju slednjič težnja
za zedinjenjem in samostojnim državnim življenjem po¬
sameznih narodov. Dotedanje države so temeljile bolj
ali manj še na srednjeveških dinastičnih načelih, zlasti
habsburška monarhija, a ravno francoska revolucija ni le
brezobzirno zrušila dinastičnega načela in začela uve¬
ljavljati narodno, temveč je zanikovala sploh vsa zgodo¬
vinska izročila, na kakršnih je temeljil ves dotedanji pre-

48

pereli evropski pravni in socialni red. To je bil glob¬
lji razlog, da so se dinasti z visoko aristokracijo že zgo¬
daj nagonsko obrnili proti revoluciji, dočim jo je pro-
svetljensko izobraženstvo še dolgo navdušeno pozdrav¬
ljalo.

Revolucija je s svojimi svobodoljubnimi idejami že
sama po sebi vzbudila ogromno pozornost in viharno
navdušenje skoro po vsej prosvetljenski Evropi. Z na¬
čeli, za katere je šla v boj, je razgibala vso Evropo, a ka¬
kor srno že slišali, so tudi francoski revolucionarji spo¬
znali pomen propagande in poskrbeli zanjo. Njihovi naj¬
bolj vneti propagandisti so bili razni domači učitelji
po bogatih rodbinah, zlasti v srednji Evropi in učite¬
lji francoskega jezika,  ki so jih plačevali te¬
daj po naših deželah stanovi ali malo večja mesta. Tak
učitelj francoščine je bil tedaj nameščen tudi v Celov¬
cu, a visoki aristokrati, kakor Rosenbergi, Chri-
stallniggi  in dr. so jih vzdrževali po svojih hišah
še v XIX. stoletje. Posebno navdušeno so pozdravili re¬
volucijo seveda tudi vsi framasoni, a v večji ali manjši
meri sploh skoro vsi izraziteljši prosvetljenci tudi po
naših krajih. Končno se je skrivalo precej revolucionar¬
nih agentov tudi pod masko emigrantov in so jih od teh
n. pr. še pozimi 1. 1797 na Dunaju precej zaprli.

Že v prejšnjem poglavju sem omenil, da je vzbudila
francoska revolucija najmočnejši odmev v južnozapadni
Nemčiji (razen na Bavarskem), kjer so jo navdušeno
pozdravili razen framasonov in prosvetljencev skoro vsi
pesniki, književniki in časnikarji s profesorji na čelu.
Nekateri posebno vročekrvni so hiteli celo sami v Pa¬
riz in potem krepko pomagali tudi pri jakobinski stra¬
hovladi, a drugi so doma ustanavljali posebne klube in
z njimi širili ideje francoske revolucije.

4

49

Precej podobno je bilo tudi v habsburških deželah, kjer
je prosvetljenstvo za časa Jožefa II. in Leopolda II prav
izredno utrdilo francoski kulturni vpliv. Cesar Jožef  II. I
je sicer že nekaj mesecev po izbruhu revolucije umrl in |

je bila tiste mesece obrnjena glavna pozornost tudi na '

avstrijsko-turško vojno, a glede prosvetljenskega cesar- I
ja L e o p o 1 d a II. smo že slišali, da je bil vsaj prve ca- I

se celo sam naklonjen revoluciji, ker je pričakoval od

nje preporod Francije. Glede na to se je navzlic klicem ?
svoje sestre na pomoč do zadnjega obotavljal mešati se I
vanjo ter se pripravljal na morebitno intervencijo šele
potem, ko je začela resno ogrožati tudi obče dinastične I
in celo neposredne habsburške državne interese ter rod- I
binsko čast. V tesni zvezi s tem je bilo tudi stališče tiste-, J
ga nemško-avstrijskega prosvetljenskega izobraženstva, ki I
se je sploh zanimalo za politične dogodke. Tem je bila j
že poprej glavna duševna hrana tista francoska književ-, I
nost, ki je pripravljala revolucijo (Rousseau, Voltaire,, I
enciklopedisti i. dr.), a ko je revolucija izbruhnila, so jo
skoro enodušno pozdravili. Šele ko se je pokazalo, da I
revoluciji ne gre za ozdravitev gnilega francoskega re¬
žima, temveč za korenito likvidacijo vsega dotedanjega
aristokratsko-fevdalnega družabnega reda, ji je začela j
postajati nasprotna tudi večina naših plemiških pro-
svetljence.v, a premnogi meščanski so ji ohranili še na- J
dalje svojo naklonjenost.

K tej preusmeritvi vsaj večine avstrijskih prosvet- j
Ijencev nista pripomogli le krvava despoti  j a,
v katero se je bila izmaličila revolucija že v teku 1. 1792
in ki je začela divjaško gaziti vse tiste človečanske svo¬
boščine, ki si jih je bila poprej sama zapisala na svoje pra¬
pore, ter osvojevalne težnje, ki jih je bila začela razgla¬
šali, temveč tudi strupeno sovraštvo, ki so ga bili poka-
zovali revolucionarji že od vsega početka prav posebno

50

.

še nasproti Avstriji. Francoska javnost ni bila nikoli
naklonjena avstrijsko-francoski zvezi, ki jo je bil skoval
Kaunitz, in je pripisovala ravno tej zvezi glavno krivdo
za vidno pojemanje francoske politične veljave v Evro¬
pi. Nepriljubljena je bila zato tudi kraljica Marija.
Antoinetta,  ki so jo'smatrali predvsem za zastop¬
nico vstrijskih interesov in to nepriljubljenost je v svo¬
ji lahkomiselnosti še sama povečevala z raznimi škandali
(n. pi. z zloglasno afero z ogrlico). Dalje so bili Habsbur¬
žani že stoletja nosilci nemške cesarske krone, ki je ne¬
kako ateleševala ves stari politični in socialni red, kate¬
remu je ravno revolucija napovedala boj na nož. Končno'
je tedanji habsburški imperij v Belgiji neposredno mejil
na Francijo in so se zato čutili revolucionarji ravno od
Avstrije najbolj ogrožene. Dokler je živel cesar Jožef II.,
so vzbujale njegove prosvetljenske reforme tudi v Fran¬
ciji mnogo odobravanja, a  že v Leopoldu II. so čisto po
krivici gledali pravo utelešenje starega vladarskega ab¬
solutizma, s katerim so nove revolucionarne ideje po¬
polnoma nezdružljive. Ko je pa Leopold storil še
nam /e znane bolj ali manj svarilne ukrepe proti na¬
padalnosti revolucionarjev, so ti izzivalno naglašali:
»Ako hočemo biti svobodni, je treba uničiti habsburško
hišo!«, a žirondisti so proglašali vojno proti Habsburža¬
nom za pravo narodno potrebo.

Še bolj se je pa ta položaj poslabšal z nastopom ce¬
sarja Franca  II. Tedaj se je na eni strani na Franco¬
skem že začela uveljavljati strahovlada jakobinske so¬
drge, a na drugi strani je smatral tudi Frane II. za svo¬
jo prvenstveno dolžnost zadušiti revolucijo, ki je tako
ogrožala ves dotedanji »zakoniti« red. Spričo velikih
zunanjepolitičnih dogodkov sedaj seveda ni bilo niti
misliti več na kaka notranja preurejanja, ki so po sili
prilik zastala že za Leopolda II., in ne na kaka priza-

4 *

51

devanja za kulturni in gospodarski dvig države, za ka- I
terega Franc II. itak ni imel nobenega smisla, pač je pa
pokazal on svoje reakcionarne težnje že s tem, da je po j
želji fevdalcev zopet razbil jožefinsko osredotočenje vseh
panog osrednje državne uprave v eno smotreno telo in
zopet oživil staro »Združeno češko-avstrijsko državno pi- I
sarno«. Še jasneje je pokazal te svoje težnje s tem, da je
n. pr. dne 29. X. 1792 dovolil zvišati število članov ko- (
roškega stanovskega odbora na 12, v odboru stanovskih
pooblaščencev pa ukinil mesto zastopnika mest in trgov. I
To sta bili pa tudi edini omembe vredni »reformi« Fran- I
cove vladavine teh prvih let.

Polnoma preusmeritev je pa po sili samih prilik nasto¬
pila seveda v zunanji politiki. Dotedanja Kaunitzeva [
zveza s Francijo je postala že kmalu po izbruhu revolu¬
cije sama po sebi brezpredmetna. Čeprav je ostal Kau-
nitz sam tudi pod Leopoldom II. po imenu še vedno
»državni minister«, sta vendarle prišla do vodilnega vpli¬
va grof F. Cobenzl  in baron A. Spielmann,  Id
sta že od nekdaj zagovarjala zvezo s Prusijo. Toda — j
kakor smo že videli — so vendarle obdržali prav tisti, ki
niso nikoli zaupali samogoltnosti Prusije, ki je že po
bitki pri V a 1 my j u pustila Avstrijo kratko in malo na
cedilu ter skušala za njenim hrbtom pograbiti v sodelo¬
vanju z Rusijo čimveč poljskega plena (dobila je 55.000
km 2 ). Tako je torej hitro propadel poskus iskrenega so- !
delovanja s Prusijo, Cobenzl in Spielmann sta bila od¬
slovljena (27. III. 1793) in dejansko vodstvo zunanjih
poslov je kot generalni ravnatelj državne pisarne pre¬
vzel baron J. A. F. T h u g u t, po Kaunitzovi smrti na¬
slednje leto pa kot pravi državni minister. To mesto je
zavzemal potem celih 7 let, naslanjajoč se na zapadu na
Anglijo in na vzhodu na Rusijo, a tudi on vodeč pred¬
vsem politiko neposrednih avstrijskih koristi.

52

Tliugut je bil sin čolnarja na Donavi in prvi mož
neplemiškega pokolenja, ki se je bil povzpel tako visoko,
zato ga je visoko plemstvo mrzilo kot parvenija. Dvignil
se je na prvo mesto v državi deloma s svojimi sposob¬
nostmi, deloma pa s stremuštvom. Neki francoski zgo¬
dovinar pravi o njem, da je bil »strasten branilec pre¬
stola in oltarja, ki pa ni veroval ne v prestol in ne v ol¬
tar«, temveč je iz sebičnih razlogov le zvesto služil svoje¬
mu gospodu, dobro poznavajoč njegove težnje. Tudi
mnogi drugi zgodovinarji sodijo o njem jako neugodno,
dočirn ga nekateri opravičujejo. Zaradi cesarjeve mla¬
dosti se je mogel dokopati skoro do diktatorske oblasti.
Kazal se je nepomirljivega nasprotnika francoskih re¬
volucionarjev, pri tem pa predvsem gledal, kje in kako
bi mogel tudi on pograbiti kaka nova ozemlja za svo¬
jega gospoda, saj je bil ravno nenasitni pohlep po vedno
novih in novih deželah eden najznačilnejših lastnosti
skoro vseh Habsburžanov. Ravno zato tudi Thugutu v
jedru ni šlo toliko za to, da bi strl pariške revolucionarje,
temveč predvsem za to, da bi razširil avstrijsko Nizozem¬
sko na račun Francije, pridobil k avstrijski Lombar¬
diji še že hirajočo Benečijo in si pri rusko-pruski de¬
litvi še zadnjih ostankov nesrečne Poljske še on zagotovil
primeren delež. Ravno prusko-avstrijska grabežljivost
po novih deželah je bila tudi razlog, da ni ne prva in
ne druga posvečala dovolj pažnje zapadni fronti proti
Franciji, temveč sta obe hiteli, ljubosumni druga na dru¬
go, na vzhod, kjer se jima je obetal hitrejši in cenejši
plen, toda pri tem se je moral Thugut neutrudno boriti
proti zahrbtnim spletkam pruske politike. V ta namen
je sklenil dne 3. I. 1795 velepomembno zvezo z Rusijo
ter si za tretjo in zadnjo delitev Poljske zagotovil za-
padno Galicijo, a v nadomestilo za Belgijo naj bi dobila
Avstrija obmejna ozemlja Turčije ali pa hirajočo Be-

53


neško republiko. V takih okoliščinah so potem tudi voj- I
no proti Franciji vodili vse leto 1795 jako mlačno (Pru- j
sija je sklenila meseca marca z njo celo mir v Bazlu)
in francoskim revolucionarjem navzlic njih razdrapanim
notranjim razmeram ni bilo pretežko zmagovati ter si
zagotoviti ves levi breg Rena.

Z nastopom Thuguta se pa ni bistveno preusmerila
le avstrijska zunanja politika, temveč nič manj ostro .
tudi notranja. Kakor vemo, je preveval to za časa po¬
slednjih treh vladarjev navzlic vladarskemu absolutizmu
vendarle nek svobodnjaški in prosveti jenski duh, tako '
da so se lahko precej nemoteno širile tudi svobodnjaške ;
ideje francoskih enciklopedistov, ki so našle svoj naj¬
ostrejši izraz v framasonstvu.

Eden glavnih nosilcev te prosvetljenske politike je
bil Kaunitz. Dokler je živel on, se ta radi njegove mo¬
gočne veljave še tudi ni bistveno spremenila, a čim je
stari Kaunitz zatisnil oči, so se takoj neovirano uvelja¬
vile vse dotlej dušene reakcionarne sile, h katerim je itak
že od vsega početka tako močno težil tudi cesar sam. Ta- I
ka stremljenja so seveda še prav izrečno podprli krvavi
teror in zavojevalna izzivanja pariških revolucionarjev,
a umor kraljeve dvojice jim je vprav presekal vsako mož¬
nost sporazuma z ostalo monarhistično Evropo. L. 1794
se je mudil cesar Franc II. precej časa pri svoji ponovno
tepeni armadi na Nizozemskem, a ko se je sredi meseca j
junija vrnil domov na Dunaj, ni bil s Thugutom vred
odločen v zvezi z Anglijo in Rusijo le nadaljevati brez¬
kompromisni boj s francoskimi revolucionarji, tem- j
več tudi doma btezobzirno zadušiti vse ideje, ki jih je
oznanjala revolucija.

Kakor sem že večkrat poudaril, je izbruh revolucije
toplo pozdravila tudi večina prosvetljencev naših de¬
žela, a pariški žirondisti so začeli že 1. 1793 tudi načrt-

54

no širiti revolucionarno propagando po vsej zapadni
Evropi. Povsod so se snovali bolj ali manj tajni krožki,
v katerih so se zbirali posebno goreči pristaši revolu¬
cije. Ti so bili posebno razširjeni v južni Nemčiji, kjer
so preplašeni knezi trepetali za svoje majave krone,
zanesli so pa odkrito revolucionarne ideje tudi v habs¬
burške dežele. Najočitnejše so nastopali na Ogrskem.
Tam jožefinski germanizatorični centralizem ni vzbudil
le ogorčenega odpora plemstva, temveč je zanetil na¬
ravnost smešni nacionalistični šovinizem. V tem nacio¬
nalističnem taboru sta se pa že zgodaj pokazali dve sme¬
ri: reakcionarna plemiška in prosvetljenska meščanska.
Izprva sta stali obe pod močnim francoskim kulturnim
vplivom, toda francoska revolucija je pognala iz čisto
sebičnih stanovskih razlogov večino plemstva že s svoji¬
mi prvimi koraki v reakcionarni tabor (navzlic temu so
pa dovolili cesarju ob kronanju pri vsem svojem širo¬
koustenju komaj 5000 rekrutov in 1000 konj), dočim je
zapisalo maloštevilno prosvetljensko meščanstvo (med
tem je bilo pa le malo tudi madžarskega rodu) na svoj
prapor Rousseau-jevo »Družabno pogodbo« in »pra¬
vice človeka« revolucionarne konstituante. Duša te sku¬
pine je bil pomadžarjeni in pokatoličeni Srb I. Marti-
n o v i č. On je bil izprva frančiškan, nato profesor filo¬
zofije v Lvovu, a cesar Leopold ga je radi njegove ob¬
sežne izobrazbe imenoval celo za cesarskega svetnika in
ga nagradil z neko bogato opatijo. Bil je poslan z nekim
diplomatskim poslanstvom tudi k francoskemu kralju
Ludoviku  XVI., vrnil se je pa ves navdušen za re¬
volucijo in postal vprav strastni agitator zanjo. Pravi ob¬
čudovalec jakobincev v francoskem konventu je postal tu¬
di publicist, cesarski svetnik in veliki župan nekega ko-
miteta H a j n 6 c z y. Še bolj prežet z demokratični¬
mi in svobodomiselnimi idejami francoskih revolucio-

55

narjev, obenem pa tudi odločen zarotnik je postal
častnik Laczkovicz,  a četrti je bil F. S z e n t -1
marjav.  Ti so si razdelili Ogrsko v štiri propa- I
gandna okrožja in njim se je pridružilo potem še ,
precej drugih vročekrvnežev. Ustanovili so tajno za- j
rotniško družbo in ognjevito širili jakobinska načela
(izdali so celo nekak »katekizem« v tem smislu). Toda
že poleti 1. 1794 so bili izdani in dne 20. V. 1795 v Bu¬
dimpešti obglavljeni. Teh je bilo okoli 50, nekateri so
izvršili še pred aretacijo samomore, drugi manj obre¬
menjeni so pa napolnili ječe.

Podobno zarotniško družbo so odkrili približno v
istem času tudi na Dunaju. To je vodil mestni stotnik
Hebenstreit.  Njega je izdal njegov sluga, ki je
skrit v omari prisluškoval nekemu sestanku zarotnikov.
Glede na to tudi ni mogel spoznati ostalih udeležencev se¬
stanka. Vršil se je velik veleizdaj niški proces proti celi sku¬
pini osumljencev (baronu Riedlu, Prandstetter-
j u i. dr.), a ker drugim niso mogli ničesar dokazati, je bil
obešen samo Hebenstreit. Odkritje obeh zarot pa ni spro¬
žilo le neusmiljenega preganjanja vseh »jakobincev«
(tako so namreč začeli pri nas tedaj splošno nazivati vse
prijatelje francoske revolucije) in vseh bolj ali manj
tajnih družb, temveč tudi vseh sumljivih in končno celo
sploh vseh vidnejših prosvetljencev po vsej državi. Ko¬
roški publicist P i p i t z, ki je tudi popisal dunajski
»jakobinski proces« v posebni brošuri, pravi, da je bilo
tudi na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem zaprtih
polno ljudi, ki so bili obdolženi revolucionarnih nazo¬
rov ter zvez z dunajskimi »jakobinci« in ki so imeli baje
nalogo zanetiti revolucionarni plamen tudi po naših
deželah.

Med prvimi so seveda prišle na vrsto framašon-
ske lože,  ki so ostale od tedaj (1794) v Avstriji pre-

56

povedane prav do konca prve svetovne vojne. Toda ve¬
čina lož je čutila sovražni jim veter že takoj z nasto¬
pom cesarja Franca II. in se je sama razšla še pred urad¬
no prepovedjo. Pridno so po vseh deželah vohali tudi
za vsemi drugimi tajnimi zarotniškimi družbami, pred
katerimi so imeli cesar in njegovi svetovalci vprav pe¬
klenski strah. Posebno so se bali mogočne »karbonarije«,
ki je imela baje svojo skupino tudi na Dunaju in morda
še v kakem drugem našem primorskem mestu. Čeprav je
bila vlada zlasti o tej italijanski zarotniški organizaciji
po svojih ovaduhih podrobno poučena, je policijski re¬
žim vendarle slutil zarotnike in revolucionarje povsod
in tudi po Koroškem so svarili pred njo z javnimi raz¬
glasi Ta je bil nabit po slovenskih občinah celo v slo¬
venščini. O kakih drugih, naravnost revolucionarnih taj¬
nih organizacijah v avstrijskih deželah nimamo poročil,
razen o skupinah poljskih rodoljubov v Galiciji, ki so
stremele za osvoboditvijo in zopetnim združenjem Polj¬
ske. jasno je pa, da so obstojale po vseh večjih mestih
družbe in skupine prosvetljencev, ki so bolj ali manj
simpatizirale s svobodnjaškimi načeli francoske revo¬
lucije, a direktni »jakobinci« so bili le posamezniki. To¬
da za 'režim so bila nevarna že navadna telovadna, di¬
jaška (»burševska«) i. dr. združenja ter celo taka, ki so
izražala le kake verske težnje, ki niso bile strogo v skladu
z jožefinskimi cerkvenimi nauki in so jih zato neusmilje¬
no zatirali.

Vsa notranja politika cesarja Franca II. je bila sploh
zgrajena na ta strah. Ustvarili so cele armade policajev
in ovaduhov, ki so vohali za »jakobinci« in so s to ča¬
robno besedo slednjič označevali sploh vse, ki so se bili
drznili samostojno misliti, obenem jim je pa seveda slu¬
žila kot pretveza za preganjanja. Policija je vprav divja¬
la zlasti za časa dunajskega in budimpeštanskega vele-

57

izdajniškega procesa 1. 1794—95. in iskala sokrivcev ob¬
tožencev po vsej državi. Aretacije in hišne preiskave so
se vršile dan za dnevom, stotine so romale v razne trd¬
njavske ječe, uvedena je bila najstrožja cenzura (11. III. I
1791. prav posebno pa še 1. 1795). Režimu so bili po- I
sebno sumljivi časnikarji in pisatelji ter sumljivo vsako
dopisovanje z naprednimi duhovi v inozemstvu, posebno
pa seveda še vsako potovanje v inozemstvo. Toda ta re- I
akcionarna vladavina vendarle ni mogla popolnoma
zatreti jožefinskega in prosvetljenskega duha in vsi, ki so j
mu ostali zvesti, so pričakovali rešitve predvsem od — t
Francozov.

Vse te razmere so se bolj ali manj odražale tudi v
naših deželah in posebno močno še na Koroškem. Celov¬
ška framasonska loža »Pri dobrodelni Marjani« je sicer
zaradi patenta cesarja Jožefa II. z dne 11. XII. 1785 pre¬
nehala, toda framasoni so ostali in ti so se še nadalje
zbirali v že omenjenih krožkih grofa E g e r j a in baro¬
na Herberta  (gl. II. del, poglavje XXXI.), najvnetej-
ši so se pa včlanili v graško ložo (n. pr. tiskarnar Klein-
m a y r,  ki je dosegel v njej celo vodilno mesto), a W a -
1 i s e r je prodajal celo take francoske knjige, kakršna }
je bila n. pr. »Apologie de la Bastille«. Po vzpostavitvi
celovškega deželnega glavarstva 1. 1791 bi se bila v smi¬
slu omenjenega jožefinskega patenta po vsej priliki lah¬
ko vzpostavila tudi celovška loža, vendar do tega ni pri¬
šlo, ker je prehitro nastopila reakcija. Velika večina
drugega svetnega izobraženstva je bila vsa prepojena s |
prosvetljenskim duhom, večina vodilne duhovščine pa
tudi s prosvetljenstvom in jožefinizmom. Glede na to je
našla francoska revolucija seveda tudi v Celovcu močan
odmev in izzvala ostro delitev duhov zanjo in proti
njej. Koroški zgodovinar Hermann nam pripoveduje, da
so bili privrženci starega reda izpostavljeni naravnost

58

preziranju in zasmehovanju prijateljev revolucije in da
so ti celo po umoru kralja in kraljice »škodoželjno ozna¬
njevali napredovanje francoskega orožja«. Ti so imeli
baje v Celovcu lasten »jakobinski klub«, ki da je iz¬
dajal celo poseben pisan list za njih prijatelje. Glede na
to je tudi konservativno meščanstvo naprosilo prof. I.
Moserja,  da je nastopil proti revoluciji v posebni
pridigi, ki je izšla nato tudi v tisku, a nekateri gostilni¬
čarji so baje pokazovali celo vrata »jakobinskim« go¬
stom. Dalje nam Hermann pripoveduje, da so se vkljub
strogemu policijskemu nadzorstvu zbirali tedanji celov¬
ški »jakobinci« pred Žerjavovo  (Scherjau-ovo) hi¬
šo na Novem trgu in se tam razgovarjali o tekočih do¬
godkih, njih nasprotniki, imenovani »junta«, pa pred
bližnjo lekarno. Med »junto« so spadali grof E n z e n -
b e r g, kanonik Pavlič,  deželni knjigovodja S t a n g 1,
razni svetniki apelacijskega sodišča i. dr. Enako so bili
pa baje tudi v »jakobinskem* taboru mnogi ugledni
možje, nezadovoljni z nastopivšo reakcijo in ki so pri¬
čakovali vse dobro le od Francije. »Jakobinci« so se se¬
veda škodoželjno veselili vseh francoskih vojnih uspe¬
hov in poskrbeli, da so se vesti o njih razširile tudi po
deželi. Neki celovški zdravnik je baje ob vsaki novici o
kaki novi vojni zmagi francoskih revolucionarjev hitel
v Zakamen in v tamošnjem zvoniku trikrat močno uda¬
ril po zvonu ter na ta način javljal svojima somišljeni¬
koma, bratoma Moro  v Vetrinju, da sta »svoboda in
enakost vnovič porazili reakcionarne armade«.

Zgoraj očrtana reakcija se je enako močno izražala
tudi v Celovcu. Velik del nekdanjih vidnejših frama-
sonov se je sicer hitro umaknil v zatišje ali pa hitel iz¬
pričevat ali vsaj hlinit svojo vdanost, a nekateri so pri¬
šli pod najstrožje policijsko nadzorstvo. Režim je imel
posebno na piki gledališče,  katerega so imeli v ro-

59

kah svobodomiselni duhovi, zato ga je policija zelo šika¬
nirala in ga, dušila z ostro cenzuro. Hišne preiskave so
bile na dnevnem redu, zato je poprej tako živahno dru¬
žabno življenje skoraj čisto zamrlo. Že sama neprevidna
beseda je mogla osumljencu naprtiti na vrat veleizdaj-
niški proces, kajti ovaduhov je kar mrgolelo. Dijake, ki
so jih smatrali za okužene svobodnjaških nazorov, so
vtikali kratko in malo v vojaške suknje, vendar so se
pozneje mnogi izmed njih povzpeli tudi do visokih služb.
Najbolj nevaren se je zdel v Celovcu vladi baron Her¬
bert,  zato je pozval policijski minister P e r g e n že
1. 1794 celovškega deželnega glavarja, naj Herberta za¬
sliši. To se je zgodilo in ob tej priliki so baje ugotovili,
da ga je obiskoval neki ameriški polkovnik, ki da je bil
pa v resnici le francoski emisar. Glavarstvo je to seveda
javilo na Dunaj, nakar je dobilo meseca septembra od
Pergena novo naročilo, naj na skrivnem strogo pazi na
Herberta in vsa njegova dopisovanja v smislu prejšnjih
navodil.

Vse očrtano vrenje duhov se pa v slovenskih
deželah  in zlasti še na Koroškem nanaša le na teda¬
njo vodilno nemško družbo, dočim je bilo Slovencev
vmešanih vanj le prav neznatno. Zlasti pa ni francoska
revolucija skoro v nobenem pogledu vplivala na naš na¬
rodni preporod. Večina naših tedanjih preporoditeljev
je bila revoluciji celo izrečno nasprotna, (n. pr. baron
Zois),  a velike večine tistih, ki so z njo simpatizirali,
ne moremo prištevati med preporoditelje. Edini naš
preporoditelj, ki se je ogreval za ideje francoske revolu¬
cije, je bil po vsej priliki Linhart,  a ljubljanski kano¬
nik J. A. R i c c i je bil pač prijatelj našega preporoda,
ni bil pa Slovenec. Na Koroškem bi utegnil vsaj neko¬
liko simpatizirati z revolucijo le Grundtner,  kate¬
rega pa v teh letih še tudi ne moremo uvrščati med naše

60

preporoditelje. Izšel je pa tedaj ( 1793 ) na Dunaju (naj¬
brž P o h 1 i n o v) prevod neke pridige (»Drevu franzoske
svojbodshne«), naperjene proti francoski revoluciji in
namenjene »lepemu poduku v notrejni Estirii po Sla-
venskemu jesiku na dan danu«.

Vsekakor je bil pa med člani krožkov, ki so se navdu¬
ševali za ideje francoske revolucije, gotovo tudi marsi-
kak Slovenec, toda — kakor že rečeno — ni znan od teh
še nobeden, ki bi ga mogli že v tej dobi prištevati tudi
med preporoditelje. Edino v Gradcu se je v hiši tamoš-
njega trgovca W a s 11 a zbirala in navduševala za re¬
volucijo večja družba dijakov (med njimi poznejši lavan¬
tinski škof Zimmermann),  med katerimi se je na¬
hajalo tudi nekaj slovenskih. Eden izmed njih, neki J.
K. Naveršnik,  slušatelj filozofije, je potoval med
leti 1792—95 iz samega navdušenja za revolucijo celo v
Pari/. Glede drugih mož, ki so se pojavljali že v prvih le¬
tih revolucije v našem preporodu, iz te dobe še nimamo
nobenih zanesljivih vesti, oziroma ne vemo za nobene¬
ga, ki bi se bil ogreval za francoske revolucionarje, pač
je pa v »Merkische Laibacher Zeitung«, ki jo je tedaj iz¬
dajal v Ljubljani tiskarnar Merk,  objavil nemški
pesnik F. K. S c h u b a r t navdušeno pozdravno pesem
revoluciji in Voltairu.

Sploh je imel tedanji naš preporod čisto svojsko smer
in vsebino, na katero ni mogla vplivati revolucija v no¬
benem pogledu in skoro niti ne razvoj zgoraj očrtanih
političnih dogodkov v domači državi. Češki stanovi, če¬
prav po ogromni večini tudi nemški, so se ob delni vzpo¬
stavitvi deželne stanovske samouprave po Leopoldu II.
glasno zavzeli tudi za pravice češkega jezika,  do-
čim so imeli sebični stanovi naših dežela pred očmi iz¬
ključno le svoje lastne koristi (gl. II. del, pogl. XXXI),
tako da je torej ostal v tem pogledu položaj našega pre-

61

poroda nespremenjen, kajti kakih novih odlokov glede
vsiljevanja nemščine ni bilo izdanih v tej dobi nobenih,
pač se je pa vlada po vsej priliki pri svojih razglasih
manj ozirala tudi na slovenščino nego poprej. Enako je
ostala brez vsakega vpliva tudi opustitev dotedanje p:o-
svetljenske vladne smeri in uvedba policijskega reakcio-
narstva, kajti naš preporod se sploh ni dotikal niti sve¬
tovnonazorskih vprašanj, še manj se pa seveda zanimal
za politična, temveč je imel pred očmi predvsem uspo-
sobljenje našega jezika za višjo književno proizvodnjo in
za njeno razširjanje na vsa prosvetna področja, da bi s tem
prosvetno čimbolj dvignil naše ljudstvo ter mu vzbudil
že tudi narodno zavest.

Že v prejšnjem (II.) delu te svoje zgodovine sem sku¬
šal v glavnih obrisih očrtati prvo obdobje našega pre¬
poroda, čigar ognjišče je bila Ljubljana z baronom
Zoisom, Linhartom in Japljem  na čelu.
Od obmejnih slovenskih dežela je dala njihovim pri¬
zadevanjem mogočen prispevek le naša Koroška z
Gutsmanom,  ki sicer ni bil prosvetljenec, toda nje¬
govo obsežno in smotrno delo je imelo izrazito prepo-
rodni učinek. Ljubljana je ostala žarišče našega prepo¬
roda tudi v tej dobi, to je v zadnjem desetletju XVIII.
stoletja. Tu so delovali še vedno trije krožki,  nam¬
reč Zoisov, janzenistični in meniški,  od
katerih je prispeval vsak po svoje k našemu preporodu.

Najvidnejše ljubljansko središče našega preporoda je
ostal še tudi v tej dobi bogati in visoko izobraženi pro-
svetljenski baron S. Zois. Začela ga je pa ravno v teh le¬
tih vedno hujše mučiti bolezen (protin), tako da je mo¬
gel vse redkeje zapuščati svoj dom, a od 1. 1797 dalje
sploh ni mogel več iz svojega stanovanja. V takem po¬
ložaju se je mogel še v večji meri posvečati kulturnim
vprašanjem. On je zbiral v svoji gostoljubni hiši naj-

62

sposobnejše tedanje naše prosvetljenske preporoditelje,
nekako usmerjal njih delo na vedno širša književna pod¬
ročja in jim preskrboval knjige iz vseh slovanskih jezi¬
kov. Glavni izvrševalec Zoisovih načrtov je bil A. Lin¬
hart, bi je ravno v teh letih izdal še drugo slovensko
gledališko igro (1790), to je mojstrsko prireditev zname¬
nitega predrevolucionarnega Beaumarchaisovega »Fi-
gara« pod naslovom »Ta veseli dan ali Matiček se že¬
ni«, ter drugi del svoje velike zgodovine Slovencev
(1791), polne preporodnih isker. (Dober Linhartov zna¬
nec je bil tudi celovški K1 e i n m a y r.)

Drugi, važen član Zoisovega krožka, J. Japelj,  je
bil pa obenem tudi duša janzenistične duhovniške sku¬
pine. Ta nam je ustvarila vse nove nabožne in cerkve¬
ne priročnike s prvim katoliškim poslovenjenjem S v.
pisma  in to v izredno skrbnem jeziku. Član te druž¬
be je bil tudi koroški Slovenec M. K o b e n , ki je služ¬
boval tedaj kot profesor v ljubljanskem semenišču. —
Stari meniški krožek je pa v teh letih že ugašal, kajti
njegova duša, M. Pohlin,  je bil že 1. 1784 zopet
premeščen nazaj na Dunaj, kjer se je mnogo družil z
Denisom  in se kot edini slovenski preporoditelj oseb¬
no seznanil s »patriarhom slovanskega jezikoslovja«,
Dobrovskim, a J. D. Dev,  izdajatelj »Pisanic«, je
tedaj že umrl.

Važne spremembe v razvoju našega preporoda so pa
nastopile 1. 1795. Tedaj je Japelj zapustil Ljubljano in
odšel za župnika ter dekana v Naklo pri Kranju (že 4 leta
nato je pa sploh zapustil Kranjsko ter se preselil v Ce¬
lovec), vendar je potem ostali ljubljanski janzenistični
krog še sam pridno nadaljeval z započetim delom. Mno¬
go hujši udarec je pa zadel naš preporod dne 14. VII.
1795 z nenadno smrtjo najsposobnejšega našega prepo-

63

roditelja, A. Linharta, ki je odnesel v grob še polno ne-
izvršenih načrtov. Toda k sreči je imel Zois tedaj že pri
roki dobro nadomestilo, namreč še bolj vsestranskega V. I
Vodnika.

Kakor že vemo (gl. II. del, pogl. XXX), je tedanji f
frančiškan Valentin Vodnik  prvič nastopil že j
okoli 1. 1780 v Devovih »Pisanicah«, kjer je. objavil med |
drugim tudi svojega znanega »Zadovoljnega Kranjca«.
Že 1. 1784 je bil pa Vodnik poslan »duše past« na razne
župnije po Kranjskem, nazadnje pa za župnega upra¬
vitelja na Koprivnik v bohinjskih gorah. Tu se je že
nekako 1. 1793 seznanil s Zoisom. Vodnik sicer po od- j
hodu iz Ljubljane ni objavil ničesar več, toda ves čas je
pridno prisluškoval ljudski govorici in si s tem jako iz¬
obrazil čut za čistost in domačnost jezika. Zois se je še
po 13 letih dobro spominjal njegovega »Zadovolj¬
nega Kranjca«,  zato ga je začel takoj nagovarjati,
naj nadaljuje s književnim delom, na kar je Vodnik tudi
rad pristal. Ker je šlo Zoisu predvsem za izvrševanje pro-
svetljenskih ciljev, a največji dostop med široke ljudske
množice so imele tedaj še pratike, se je dogovoril z Vod¬
nikom, da je že za 1. 1795 pripravil »Veliko prati-
k o«, ki je prinesla razen običajnega koledarskega gra¬
diva še več raznih poučnih sestavkov, zabavnih drobtin
v stihih in znano »Dramil  o«, s katerim je močneje
nego kdor koli pred njim dokazal sposobnost sloven¬
ščine za pesnikovanje (Zois mu je tedaj ves navdušen
pisal, da »taki verzi so večni«). »Velike pratike«, ki jo je
vso pisal Vodnik sam, sta izšla zatem še dva letnika, ki
jih je vsebinsko še jako razširil in izpopolnil ter nam
ustvaril z njo prvi lep primer gospodarsko-poučnega
ljudskega koledarja. Toda ravno radi svojega obsega je
bila ta pratika za našega revnega kmeta predraga, zato
je morala že po treh letnikih ugasniti, pač je pa potem

64

nadaljeval nekaj let še s podobno, vendar mnogo manj
obsežno »M alo pratik  o«.

Po svoji naravi vedri, skromni, precej izobraženi in
neumorno delovni Vodnik se je torej pokazal Zoisu ta¬
koj za izredno uporabnega izvrševalca njegovih prosvet-
ljenskih in preporodnih načrtov, zato ga je želel imeti
zlasti po Linhartovi smrti bliže pri sebi. V ta namen mu
je pomagal, da je prišel že jeseni 1. 1796 za kaplana v
Ljubljano, a dve leti zatem je bil imenovan celo za pro¬
fesorja ljubljanske gimnazije. Tu je pod Zoisovim vod¬
stvom še podvojil svoje delovanje. Čeprav se poskus z
»Veliko pratiko« denarno ni obnesel, pa založnik, tiskar-
nar g e r , vendarle ni izgubil poguma, temveč je sto¬
ril takoj še mnogo bolj tvegani korak dalje in sklenil za¬
četi izdajati, kot protiutež Kleinmayrjevi nemški »Lai-
bacher Zeitung« slovenske » L u b 1 a n s k e Novi-
ze«, ki so začele izhajati dne 4. I. 1797 po dvakrat teden¬
sko (pozneje le po enkrat) na 4 listih. Tudi te je urejal
in pisal vse Vodnik sam ter nam z njimi ustvaril prvi
slovenski časnik.  Bile so podobne drugim teda¬
njim nemškim časnikom in so prinašale politične vesti
iz drugih držav, razne uradne razglase, tržne cene, se¬
znam umrlih in loterijo, razen tega pa večkrat še krajše
gospodarske in poučne članke, kratke zgodbice in pesmi.
Javnost, celo nemška, je sprejela list z odobravanjem;
toda ker je moral Vodnik novice, ki so jih pobirali te¬
daj vsi pokrajinski listi iz dunajskih uradnih virov, šele
prevajati, so izhajale seveda s precejšnjo zamudo. V štev.
60. je Vodnik 1. 1798 celo ponovno poudaril, da »ne bo¬
mo nikoli drugače pisarili, zunaj kakor naš svitli cesar¬
ski dvor z veliko resnico nam naprej sveti«. Čeprav je
bil Kleinmavrjev nemški list še mnogo slabši, so se za¬
čeli odjemalci ravno iz navedenega vzroka že zgodaj pri¬
toževati, število že itak maloštevilnih naročnikov je

65

padlo, jeseni 1. 1799 je umrl še založnik Eger in ob koncu ;
1. 1800 je morala njegova vdova list ustaviti.

Kakor drugi tedanji (nemški) listi, tudi »Lublanske
Novize« niso prinašale skoro nobenih domačih vesti, pre- I
cej bogate so bile pa glede vojnih dogodkov v Italiji
1. 1797. Tu je imel Vodnik prvič nekoliko prilike javno
pokazati tudi svoje politično gledanje. Res je, da ni bilo
radi okrutne cenzure mogoče niti misliti na to, da bi mo- i
gel objaviti kako mnenje, ki bi ne bilo strogo v skladu
s stališčem vlade, vendar vse kaže, da je bil Vodnik zlasti
v tej dobi popolnoma neoporečen avstrijski državljan, I
vdan dinastiji, kakor skoro vsi tedanji naši preporodite-
lji, in ne preveč naklonjen francoskim revolucionarjem.
Tako je n. pr. že poleti 1. 1797 pisal o francoskih komi¬
sarjih v Benečiji: »Ti komiszarji so prave piavke; ven
pišejo, de morejo ludje dati veliko več kojn, vina, kruha,
žita, kakor je treba, potlej pak pod roko na stran prodaja¬
jo, inu sebi debele mošne rede. Kader je en vojskni ko-
miszar deset let per ti službi, ga ni treba nič v rihto po¬
tegnit, temuč se zna brez skerbi reč, de je popolnoma
zrel za obesit«. Ob drugi priliki je pisal, da hočejo Fran¬
cozi »z’ mečem inu strelam to novo prostost inu svojbod- j
nost v’ glavo zasaditi«, da so Italijani »pod težkim jar¬
mom požrešnih generalov inu francoskih komiszarjev
zdihvali« in da so se lahko sami prepričali, da »slepa¬
rija le en čas vela«. Z nekim spoštovanjem je pa Vodnik
ponovno pisal o Bonaparteju, katerega je slikal kot ja¬
ko pravičnega moža, ki da je »globoko zamišlen, inu j
bistrovid« in »kar je obljubil, vselej derži«. — »Novice«
so prinesle tudi nekaj prilog, izmed katerih bi omenili
tu le 15 strani obsegajočo brošurico »od eniga Samovi-
da« iz 1. 1798 z naslovom »Svesto popisanje hrupa kate-
rimu je franzoski poslanik skusi vunobeshenje eniga tri-

66

farbniga bandera 13. mali travna 1798 na Duneji per-
loshnost dal«.

Obe pratiki in »Novice« so Vodnika vprav prisilile
k toliki delavnosti na najrazličnejših področjih svetne
književnosti, da je postal takoj s prihodom v Ljubljano
(s Zoisom v ozadju) naravnost osrednja osebnost vsega
našega preporoda. Razvil se je v prvega našega svetnega
pesnikovalca, čigar pesmi so navduševale še vsaj tri ro¬
dove po njegovi smrti. Čeprav je bil bolj razumski kul¬
turni delavec v smislu prosvetljenstva kot pa pesnik
močnih čustev, so vendarle ohranile nekatere svojo ceno
še prav do današnjega dne (zložil je okoli 140 pesmi,
okoli 30 jih je prevedel, nekaj narodnih pa po svoje
predelal). Naš knjižni jezik za leposlovno prozo in za
poučne spise z različnih področij je bil po sili okoliščin
tedaj še komaj v prvih povojih in Vodnik, ki je imel od
vseh svojih sodobnikov vsekakor najbolj izbrušen jezi¬
kovni čut, je postal njegov glavni začetni ustvarjalec (pri¬
redil je celo prve slovenske »Kuharske bu¬
kve«  in poslovenil »Babištvo«) s smotrenim prizadeva¬
njem za njegovo domačnost in čistost, kar je že 1. 1796
celo sam poudaril, češ da je »vselej želel kranjski jezik
čeden narediti«. Bil je zavesten preporoditelj, ki je sku¬
šal vzbujati v naših ljudeh narodno zavest in se trudil
čimbolj uveljaviti naš jezik. V tem pogledu je najvaž¬
nejši njegov obširen članek, ki ga je objavljal od jeseni
h 1797 do spomladi 1. 1798 v svojih »Novicah« in ki je
»prvi veliki tekst slovenske preporodne manifestacije«
(Kidrič). V njem govori o ogromni razširjenosti slovan¬
stva, o naših dobrih in slabih lastnostih, naglaša, da smo
vsi Slovani »otroci ene matere od nekidaj«, kritično opi¬
suje našo književno preteklost, pri čemer očita Poh¬
lin  u,  da je »preveč nemšoval« in »premalo unajne Slo¬
vence (t. j. na Koroškem in na Štajerskem) čislal, kar je

5 *

67

lahku ino treba«, se boril proti nepotrebnemu uporab¬
ljanju nemčizmov, začel prvi pravilno pisati naša rod¬
binska imena itd. Pri tem pa nikakor ni bil borben, ka¬
kor n. pr. Pohlin ali Linhart, temveč je učil, da Slovenci
in Nemci med seboj »ne smemo prepira imeti«. Zani¬
mivo je pa, da je bil Vodnik v precejšnji stiski radi n a -
šega narodnega imena,  čeprav je za tega že
Gutsman  utrdil izraz »Slovenci«. Toda Vodnik je
uporabljal izraz »Slovenci« za vse Slovane, a za svoje
ožje rojake je rabil izraz »Kranjci«, ki je bil tedaj sploš¬
no v navadi. Seveda je dobro vedel, da govore naš jezik
tudi v sosednjih deželah in ker teh pač ni mogel nali¬
vati »Kranjce«, si je pomagal tako, da je rabil zanje iz¬
raz »unajni Slovenci«, a Koroško je stalno nazival Ko¬
rotan.

Že zgornji očrt vsestranskih Vodnikovih prizadevanj
in njegove neumorne delavnosti nam podaja nekako sli¬
ko vsebine našega preporoda. Kot sem že naglasil, je bilo
njegovo žarišče v Ljubljani, od koder so potem njegove
iskre polagoma vnemale tudi naše obrobne dežele. Od
teh bi bila pač najbolj pripravljena tla na naši Koroški,
kjer je zaoral globoke brazde že Gutsman, ki je pa žal
umrl že par let pred Vodnikovim trajnim nastopom.
Posebno pa moramo obžalovati, da si ni vzgojil Guts¬
man nobenega, ki bi bil nadaljeval njegovo delo in je
ob njegovi smrti propadla celo njegova književna osta¬
lina. Ako bi ne bil že davno poprej razpuščen jezuitski
red, bi si bil Gutsman gotovo našel med temi sobrati nekaj
mož, ki bi nadaljevali njegovo delo že bolj ali manj tudi
ob žaru ljubljanskega preporodnega ognjišča, a tako so
se po razpustu reda razpršili njegovi slovenski celovški
člani na vse strani, a v čisto tujih vzdušjih vzgojena osta¬
la slovenska svetna in redovna koroška duhovščina za
tako delo še ni bila zrela. Treba je bilo zato počakati še

68

nekaj kratkih let, da se je vrnil v svojo ožjo domovino
Roben  in da je prispel s Kranjske Japelj.  Da je
pa tudi v desetletju po Gutsmanovi smrti rastla na Ko¬
roškem njegova bogata in klena setev celo brez kake¬
ga vidnejšega preporodnega delavca nekako sama od
sebe dalje, nam dovolj glasno priča, da je izšlo v tistih
letih na Koroškem vsaj 11 slovenskih knjig (gl. »Biblio¬
grafijo« v II. delu), čeprav so medtem obračali vso po¬
zornost nase burni politični in vojni dogodki.

69

IV.

PRVA FRANCOSKA OKUPACIJA KOROŠKE

Kakor smo slišali že v II. poglavju, je skušal pariški
direktorij (Vodnik je skoval zanj slovenski izraz »vižar-
ji«) po sklenitvi miru s Prusijo (1795), Španijo in Ho¬
landsko prisiliti k ugodnemu miru končno še Avstrijo.
V ta namen je započel spomladi 1. 1796 z veliko ofen¬
zivo proti Dunaju, in sicer tako, da bi prodirali dve ar¬
madi skozi južno Nemčijo po dolini Donave, tretja pa
skozi gornjo Italijo in slednji je bil postavljen na čelo
mladi Napoleon Bonaparte.  On je bil sin
skromnega odvetnika z otoka Korzike (roj. 1. 1769), ki je
prav tedaj prišel proti svoji volji pod francosko oblast.
Korzičani so mrzili Francoze in sam Napoleon se do
smrti ni naučil dobro francosko. Vkljub temu ga je pa
oče spravil v francosko vojaško šolo, kjer je poleg voja¬
ških ved pridno proučeval tudi zgodovino, matematiko,
pravo itd. Kot šestnajstletni mladenič je postal že top-
ničarski poročnik in se bavil v prostem času še nadalje
z raznimi vedami. Prva tri leta revolucije je preživljal
brez posebnih dogodkov deloma pri svojem polku, de¬
loma se pa bavil tudi z načrti, da bi osvobodil Korziko
francoske nadoblasti. Ker mu to ni uspelo, se je podal
1. 1792 v Pariz, kamor je prispel ravno v najhujšem re¬
volucionarnem metežu. On je sicer mrzil sodrgo, vendar
se je pridružil montanjardom. Tedanja revolucionarna
vlada ga je imenovala za stotnika, ga poslala v južno
Francijo in tu mu je uspelo, da so revolucionarne čete
konec 1. 1795 po njegovih načrtih zavzele protirevolu-

70

cionarni Toulon ter prepodile angleško mornarico. Vla¬
da ga je za plačilo imenovala za brigadnega generala in
tako je štiriindvajsetletnemu mladeniču začela vzhajati
njegova bleščeča zvezda. Dobil je nalog utrditi južno-
francosko obalo in že tu je zasnoval tudi načrt osvojitve
gornje Italije. Po Robespierrovem padcu je ostal tudi
on nekaj časa brez posla, a ko so poskušali jeseni 1. 1795.
monarhisti uprizoriti vstajo, je konvent izročil povelj¬
stvo maloštevilnih vladnih čet mlademu Bonaparteju,
ki je dne 5. X. v nekaj urah strl upor s kartečami ter
postal nato pariški vojaški poveljnik. Njegov vojaški ge¬
nij je zasnoval čisto novo strategijo, zgrajeno na neiz¬
črpnih domislicah, ki jih je znal tudi mojstrsko izva¬
jati.

Tak mož, eden najgenialnejših, kar jih pozna sve¬
tovna zgodovina, je bil torej dne 2. III. 1796. postavljen,
star komaj 27 let, za poveljnika južne (alpske) armade,
ki je imela nalogo prodirati skozi gornjo Italijo proti
Dunaju. Ta fronta je veljala radi neprestopnih Alp za
najtežjo, a razen tega je bila tudi tamošnja armada bolj
podobna razcapani in razkrojeni drhali kot pa urejeni
vojski (štela je 38.000 mož). Toda mladi poveljnik je
znal hitro vzpostaviti disciplino, nato je pa izdal dnev¬
no povelje, v katerem je dejal: »Vojaki! Brez obleke ste,
slabo hrano dobivate .. . Popeljal vas bom v najrodo-
vitnejše ravnine sveta. Čakajo vas cvetoče pokrajine in
bogate dežele. Tam boste našli časti in bogastva! ...«
Njegov načrt je bil izločiti iz boja najprej Piemont, nato
zavojevati Lombardijo in zatem korakati proti Dunaju.

Svoj drzni vojni pohod je Bonaparte nastopil dne
5. IV. 1796. skozi ozke prelaze obmorskih Alp in jih v
petih dneh prekoračil. Blizu meje je naletel na prve
avstrijske čete in jih v nekaj urah razpršil, par dni po¬
zneje je pa pri Mondoviju in Millesimo potolkel še pie-

71

montsko vojsko ter dne 15. V. prisilil sardinskega kralja
k miru, s katerim je moral odstopiti Savojo in Nico
Franciji. Tako je imel opraviti samo še z Avstrijci, ka¬
terim sta poveljevala generala Argenteau  in Be-
a u 1 i e u (tudi večina slovenskih polkov se je borila te¬
daj na italijanski fronti). Ti so se umikali ob južnem
robu Padske nižine proti reki Pad in se ustavili šele
pri mestu Lodi ob reki Addi. Bonaparte jih je zasledo¬
val, zasedel Turin, naložil spotoma še nevtralnima voj¬
vodinama Parmi in Modeni občutno vojno kontribucijo
(skupno so morale tisto leto plačati razne italijanske po¬
krajine 50 milijonov vojne kontribucije), uklonil Ge¬
novo, nato pa dne 10. V. zgrabil Avstrijce in jih v krva¬
vi bitki potolkel. Pet dni zatem so vkorakali Francozi v
Milan, kjer so bili triumfalno sprejeti (tu so se oprli
seveda na italijanske jakobince). Od tu je poslal Bona¬
parte dele svojih čet, da so zasedle še Livorno, Mode-
no, Toskano in dele cerkvene države (Bologno, Ferraro),
tako da je bila konec meseca junija v francoskih rokah
že vsa zapadna polovica gornje Italije. Toda glavno
avstrijsko oporišče je bila Mantova, ena najmočnejših
tedanjih evropskih trdnjav in pravi ključ v Avstrijo.
Čim se je francoska vojska nekoliko odpočila in preu¬
redila, je krenil zato še proti Mantovi in jo začel ob¬
legati.

Seveda se je pa tudi Avstrija dobro zavedala pome¬
na Mantove in je poslala z južnonemškega bojišča oble¬
gani trdnjavi hitro na pomoč izkušenega generala
Wurmserja.  Bonaparte je poslal proti njemu dva
večja oddelka svoje vojske, a Wurmser je porazil oba,
tako da je grozila Francozom že resna nevarnost. Tedaj
je Bonaparte opustil nadaljnje obleganje Mantove, po¬
hitel s svojo vojsko s spretnimi manevriranji za hrbet
Wurmserjevi armadi ter v treh sijajnih bitkah potolkel

72

dele njegove vojske, dne 5. VIII. pa pri Castiglione (juž¬
no od Gardskega jezera) še Wurmserja samega. Ta se je
pobit umaknil v Mantovo, Avstrija mu je pa hitro po¬
slala na pomoč še armado svojih najboljših polkov pod
poveljstvom generala Alvinczyja.  Bonaparte je ni
pustil, da bi se združila z Wurmserjem, temveč jo je
zgrabil ob Adiži pri mestecu Arcole (južnovzhodno od
Verone) ter jo v treh dneh krvave bitke (14.—17. XI.),
vkljub temu da je bila v premoči, tako potolkel, da je
rabila nad mesec dni, preden se je zopet zbrala. V teh bit¬
kah so pa jako trpele tudi francoske čete in potrebovale
daljšega počitka, a Avstrijci so poslali medtem na po¬
moč lombardski armadi preko Furlanije še novo močno
vojsko pod poveljstvom generala Provere.  Toda še
preden je mogel on doseči Mantovo, je porazil in raz¬
pršil Bonaparte v dvodnevni bitki (14.—15. I. 1797) na
visoki planoti Rivoli (med Verono in Gardskim jezerom)
še njega, a dobrih štirinajst dni nato (2. II.) je moral
končno kapitulirati z vso svojo posadko še sam Wurm-
ser v Mantovi ( v njej se je nahajal tedaj tudi kranjski
polk). Ostanki razbitih avstrijskih armad, ki so delovale
doslej brez zvez med seboj in katerih nesposobni in ko-
ruptni generali so z dunajskim vojnim vodstvom vred
tudi pripomogli k porazom, so se umaknili za reko Piavo.
S tem so bila Francozom vrata v Avstrijo pravzaprav že
odprta, kajti hirajoča beneška republika je ostala nevtral¬
na in zato niso imeli Avstrijci med Lombardijo in Karn-
skimi Alpami ter Sočo nobenega primernega oporišča
več. Mladi Bonaparte sam si je bil pa že s svojimi dote¬
danjimi uspehi pridobil slavo najboljšega vojskovodje
tedanje Evrope.

Toda pariškemu direktoriju se radi hudih neuspehov
severnih francoskih armad ni mudilo, da bi prodiral Bo¬
naparte sam še naprej proti Avstriji, zato mu je ukazal

73

(3. II), naj krene na jug in uniči najprej cerkveno drža¬
vo. Bonaparte, ki je začel že tedaj voditi svojo politiko,
je le deloma ubogal. Zasedel je le večje dele cerkvene
države, prisilil papeža, da mu je plačal nekaj milijonov
vojne kontribucije, ki jih je potem z nagrabljenimi umet¬
ninami vred poslal v Pariz, sklenil dne 19. II. z njim mir,
nato pa začel dne 10. III. hitro novo ofenzivo proti
Avstriji.

Francija in Avstrija sta polagali izprva največjo paž-
njo na južnonemško bojišče. Francozi so napotili zato
tja dve svoji armadi pod poveljstvom Jourdana in
Moreau-ja  in enako tudi Avstrija dve pod povelj¬
stvom svojega tedanjega najboljšega vojskovodje, cesar¬
jevega brata nadvojvode Karla  in Wurmserja.
Francoski armadi sta konec meseca maja 1. 1796. napadli,
a bili sta odbiti z občutnimi izgubami in Moreau-jeva
armada potisnjena nazaj čez Ren. Avstrijci bi bili lahko
tedaj vdrli celo v severno Francijo in verjetno prisilili
pariški direktorij k miru, toda Bonapartejeve zmage v
Italiji so jih zapeljale, da so poslali še tisto pomlad ve¬
čino Wurmserjeve armade skozi Tirolsko v Italijo in ta¬
ko je ostal na severnem bojišču nadvojvoda Karel sam.
Tako oslabljen je moral zopet izprazniti vso zapadno
Bavarsko in dovoliti obema francoskima armadama, da
sta prekoračili Ren, nista se pa pobrigali, da bi se tudi
združili. Glede na to je nadvojvoda prisilil obe fran¬
coski armadi posamič (Jourdanovo je v več bitkah tudi
temeljito potolkel), da sta se jeseni umaknili vnovič za
Ren in tudi v njih vodstvih je izbruhnila huda kriza.
Po prvotnem načrtu bi moral Bonaparte po svojih zma¬
gah v Italiji kreniti čez Tirolsko na sever, se združiti z
Jourdanom in Moreau-jem ter udariti z njima na Dunaj,
a spričo umika obeh francoskih armad v Nemčiji je
moral biti sedaj ta načrt opuščen, pač je pa sklenil Bo-

74

naparte sedaj sam udariti na Dunaj, in to po najkrajši
poti, to je skozi Notranjo Avstrijo.

Ker torej Avstriji na severu čez zimo ni grozila no¬
bena večja neposredna nevarnost, je poslala končno na
južno bojišče še samega nadvojvodo Karla. On je pri¬
spel sredi meseca februarja v Benečijo (Conegliano) in
našel tam ostanke (35.000 mož) petih dotlej v Italijo po¬
slanih armad v popolnem razsulu. Glede na to je od¬
hitel takoj na Dunaj in dosegel, da je bilo poslanih z
južnonemškega bojišča hitro še novih 22.000 mož, ki so
bili napoteni deloma na Tirolsko in deloma skozi Pu¬
sti dol proti Beljaku, kamor so prispeli zadnji teden me¬
seca marca. Spotoma na Dunaj se je mudil nadvojvoda
dne 17. II. tudi v Ljubljani, kjer so ob tej priliki v gle¬
dališču k tedaj novi cesarski pesmi dodali še Vodnikove
stihe:

Terka nam Francoz na vrata

Dobri Fronc (namreč cesar Franc II.) za nas skrbi

Pošle svojga lubga brata,

Korel rešit nas hiti.

Z Dunaja se je vrnil nadvojvoda dne 4. III. v Videm
(Udine) in sedaj prevzel tudi dejansko vrhovno povelj¬
stvo nad vso italijansko fronto. S prihodom še novih srb¬
skih graničarjev je tako zbral na vsej fronti dobrih 50.000
mož in skušal urediti tudi potrebna skladišča ter bolnice.
Kakih 28.000 mož je postavil Karel proti Furlaniji, osta¬
nek pa na Tirolsko, dočim je usmeril Bonaparte proti
Furlaniji 43.000 mož, a proti Tirolski le 18.000. Ker na
obrambo beneške Furlanije seveda ni bilo mogoče niti
misliti več, je zgradil nadvojvoda ves svoj vojni načrt
tako, da bi se postavil Bonaparteju po robu šele na Kra¬
su in v južnozapadnih mejnih prehodih na Koroško ter
mu tako zaprl vhod v osrčje Avstrije. Francozi so pa že

75

prejšnje leto naše dežele vprav preplavili z ogleduhi vseh
vrst, tako da so do podrobnosti poznali ves položaj, do-
čim se nesposobno avstrijsko vojno vodstvo ni pravo¬
časno pobrigalo niti za zadostno utrditev najvažnejših
zapor (n. pr. v Kanalski dolini), tako da so se zgledovali
nad tem celo kmetje. Vsi so se pa vendarle zanašali rav¬
no na te važne naravne ovire in upali, da bo Karlu
uspelo ustaviti Bonapartejevo prodiranje v notranjost
Avstrije. Dogodke na italijanskem bojišču je tedaj seve¬
da z največjo napetostjo spremljala vsa javnost v naših
deželah, zato jim je posvečal tudi Vodnik v svojih »Lub-
lanskih Novizah« mnogo prostora. Dne 20. III. je pisal
v svojem listu: »Je slišat, de so Francozi čez vodo Piave
noter do Codrojpe peršli, celo Beneško Forlanio vzeli,
inu de na meji cesarske Forlanie tri pošte daleč un kraj
Gorice stoje. Al Princ Karl je pisal, de se nimamo tiga
bati, ker on per Gorici, Soči, Gradiši inu Palmi Novi
terclno stoji. Nej le Beneške kraje imajo; bolši je za
nas, de se naše lastne meje deržimo... dokler pomoč iz
ogerskiga pride, de se bode pruti Mantovi jiti moglo.
Lani je Francoz peršal noter do pemske inu estrajske me¬
je, vendar ga je Princ Karl potepeno čez Rajno pognal;
tudi tukej ve Princ, kaj dela; imejmo za bogam naj n za-
vupanje. — Soča, Gorica, Terst, snežniki, inu Hrušica so
terdne meje.«

Toda tudi nadvojvoda Karel ni mogel več rešiti po¬
ložaja. Bonaparte je dne 10. III. naskočil Piavo in po¬
gnal Avstrijce za Sočo, dne 16. III. še sam prebrodil Til-
ment in se tri dni nato pojavil na Soči ter 20. III. zavzel
že Gorico. Vodnik je pozneje v svojem listu pisal o teh
bojih takole: »Preden so njih kraleva visokost Princ
Karl h’ laški armadi peršli je bila taista na ta kraj Ta-
gliamento prestavlena, posebno za to, de bi en malo po¬
čila, inu na pomoč čakala. Na ti stopni je Princ vojsko

76

najdel, kader je k’ nji peršal. General Hohenzollern je
stal z’ predno vojsko per reki Piave, inu imel povele,
dokler bo mogoče, tam se deržat; le takrat bi se smel
brez boja nazaj potegnit, kader bi sovražnik z’ preve¬
liko močjo perderl. Ravno nekej popred je sovražnik
uni kraj Piave per Trevizu, inu Baszanu pomoč naberal,
katera mu je od doma, od Rajne, inu iz papežove de¬
žele perhaj ala. Pomoč pak, na katero je Princ čakal, ni
mogla ob časi dojiti, deslih je nategama hitela. Sovraž¬
nik se je tedej na svojo vekši moč zanesel, inu v’ treh
razdelkih pruti generalu Hohenzollern naprej mahal;
ta se potegne pruti mesti Sacile nazaj, sovražnik ga po¬
pade 12. dan Sušca; en drugi razdelik gre čez Porto buf-
fole, inu oče njemu za herbet priti; boj je bil dosti hud,
soldat se je dobro deržal, inu sovražnik ga ni v’ beg po¬
gnal; vendar je general za dobro spoznal, ponoči nazaj
potegnit, de bi mu uni za herbet ne peršal; gre tedaj čez
Portenon v’ Valvasone nazaj, inu se boju vogne. 15. Sušca
gre na to stran reke Tagliamento; Princ potegne vse
soldate vkup, samo nekaj kojnikov je na unim kraji
ostalo. — Na 16. dan gre sovražnik od Valvasone pruti
nam,-inu persili kojnike na ta kraj prestopit; ker je Ta¬
gliamento plituv bil, gredo francoski kojniki čez, za
njimi pa pešci. Tem kraji se začne boj; al ker je sov¬
ražnikov veliko več bilo, so naši mogli odjenjat... Princ
se je deržal svojiga naprej vzetja, ne pred boj začenjat,
dokler več pomoči ne pride; se je tedej pruti Gradiši, inu
Gorici nazaj potegnil. Mej tem so tudi naši. .. per Lan-
garo stoječi soldatje od preveliko več francozov perjeti
bili, se dobro branili, al vender bežat mogli... — Dalej
piše Princ... de je armada 17. dan iz Palme nazaj šla;
ta beneški ograd ni močen zadosti... de bi se mogel
deržat... Torej so kraleva visokost vojsko na ta kraj
Soče inu v’ Gradiše potegnili, de so se dalej varno na-

77

zaj pomikuvat mogli; ker Soča je bila perplitva, inu
se je lahko per pričeoči suši k’ nogam prebredla; tudi
ni kazalo popred boja začeti, dokler ni kej več pomoči
došlo. Mej tem je pomoč če dalej bližej perhajala, inu je
imela predna vojska pod generalam Merkandin 21.
Sušca v’ Belak pridti. V’ Terstu stoječimu generalu Pit-
toni je Princ razločne povela dal, kako se ima deržat,
kakor kol se perkluči.«

Prišedši čez Piavo je razdelil Bonaparte svojo ar¬
mado na tri dele, od katerih je prvi pod poveljstvom
Jouberta  prodiral na Tirolsko, drugega, glavnega,
je pod poveljstvom generala Bernadotta  usmeril
proti Krasu (ta je dne 23. III. vkorakal v Trst in v Idri¬
jo, dne 31. III. pa že v Ljubljano), a tretjega je pod po¬
veljstvom generala M a s s e n e napotil po dolini reke
Bele v Pontabelj in po Kanalski dolini proti Koroški.

Jako značilno je, da so Francozi pokazali že, ko so se
prvič pojavili v naših deželah, tudi spoštovanje do na¬
šega jezika. General Bernadotte je namreč izdal že dne
29. III. iz svojega glavnega stana v Logatcu oklic na
prebivalstvo tudi v slovenskem jeziku. V njem je bilo
rečeno: »De francozi k’ vam gredo, nemislio nič hudiga
ne vam, ne vašimu premoženju. Oni žele, oni očio, de
vi v’ miru brez straha vživate dobičke vašiga dela inu
truda. To je povele poglavitniga generala Buonaparte ...
Nebojte se za poštenje vaših žen, ali za ohranenje vaše
vere. Mi poštujemo zaderžanje inu navade vsili ludi,
zlasti vaše .. . Naši soldatje bodo ojstro v’ svoji dolžnosti
deržani, de ne bodo smeli nič kriviga vam sturiti, vsaki
bo per ti priči z’ smer tj o štrafan, kir se v’ vaše prebi-
valše z’ silo vrine... Nismo enaki obdivjanim prema-
gavcam; naše perludno zaderžanje vas bode previžalo,
de mi čez nadloge, katere vojska seboj pernese, zdihuje-

78

mo; mi jeh bomo loži sturili; — pridite, inu ne zapustite
vaše ognjiša.«

Kako hitro so Francozi napredovali in v kakšnem
razsulu je morala biti avstrijska armada, nam zadostno
dokazuje dejstvo, da je v trenutku, ko je pisal Vodnik,
da nadvojvoda Karel »per Gorici, Soči, Gradiši... ter-
dno stoji« Bernadotte že zavzel Gorico, Massena pa
Pontabelj in prodiral v Kanalsko dolino. To bi moral
braniti general O c s k a y vsaj toliko časa, da bi se
mogle avstrijske čete pravočasno umakniti čez Predel, a
ker mu niso pravočasno dospele okrepitve preko Ziljske
doline, je opustil obrambo sploh vse tako važne in po
naravi utrjene Kanalske doline in bežal z velikimi izgu¬
bami skozi Trbiž prav do Podkloštra in potem še na¬
prej na Podkoren. S tem je pa padel v vodo tudi ves
Karlov načrt, ki je hotel ravno okoli Trbiža zbrati večjo
vojsko, onemogočiti Francozom vdor na Koroško in pre¬
sekati za njih hrbtom tudi njihovo zvezo skozi Furla¬
nijo s Francijo. Ako bi mogel Massena še nekoliko bolj
pohiteti, bi lahko zajel še celo vse tiste Avstrijce, ki so
se od Gorice umikali po Soški dolini čez Predel na Trbiž.

Nadvojvoda je izvedel za to Ocskavjevo polomijo dne
21. III. v Kranju, ko je zasedel Massena že tudi sam
Trbiž. Vodnik je tiste dni v svojem listu pisal: »Včeraj
(t. j. 22. III.) je pošta po navadi iz Tersta peršla, pisma
pernesla, inu povedala, de do torka, to je do predučerej
še ni bilo okol Tersta nekjer francozov čutit; štirje sol-
datje so per boji zraven Gradiške všli, v’ Terst pertekli
inu povedali, de Gorica je v‘ nevarnosti, inu de boj per
Gradiški un kraj Soče je bil za nas nesrečen; na to je jelo
po Terstu vse bežat, karkol jih je strašlivih. Zares jih je
štir dni lesem tolkajn skuz Lublano pruti Štajerskim be¬
žalo, de je skorej kočia za kočio tekla, inu de je bil komej
na oštariah prostor. Ti perpovdujejo, de je Gorica že pod

79

francozam; al de so se naši v‘ rebernicah nad Razdertim
vstavili... Predučerej se je Princ Karl tukej skuz v’ Ce¬
lovec pelal; smo slišali, de je rekal, de od Tersta inu Go¬
rice ni take nevarnosti,- temuč de francoz skuz Pontabel
v‘ Koratan bol silo dela. Ludje iz gorenskiga povedo, de
je francoz skuz Pontabel noter do Malborgetta v‘ strici
s ve teh Lušarij prederl. . . Pomoč od Rajne je v‘ Tirolah,
inu v’ Koratanu našim že obilno došla . ..«

Zaradi nastalih dogodkov je bil potem Vodnik več dni
brez vsakih obvestil, naknadno je pa potem zapisal: »Al
je Princ Karl na Koratanu srečen, al ne; ni nič slišat. Eni
perhajalci iz gorenske Strane perpovdujejo, de so franco-
zi že do Belaka skuz Pontabel prederli; vender de še Be¬
laka niso vzeli. Drugi pak povedo, de se general Očkaj na
Koreni terdno derži, inu de so francozi iz Terbiža nazaj
pobiti.«

Nadvojvoda Karel se je dobro zavedal ključnega po¬
ložaja Trbiža, zato je takoj ukazal strahopetnemu Ocs-
kayu in čez Predel umikajočim se avstrijskim četam na¬
pasti od francoskih predstraž zasedeni Trbiž in je odhitel
iz Kranja tudi on sam tja. Povelje je bilo izvršeno in tako
so Avstrijci dne 22. III. s pomočjo domačega prebivalstva
iznova zasedli Trbiž ter potisnili Francoze še preko Žab-
nic. Toda že naslednji dan je pritisnil sam Massena z
glavnino svoje divizije in tedaj so se spustili Avstrijci v
divji beg ravno v trenutku, ko je prispel na bojišče še
sam nadvojvoda Karel, tako da je manjkalo le za las, da
ni bil ujet še on. Francozi so potem podili Avstrijce še
preko Trbiža in njih razsulo je bilo toliko, da se je v
splošnem neredu nadvojvoda v Trbižu vnovič le s težavo
izmuznil ujetništvu. Šele pri Kokovem se je moglo del pe¬
šcev toliko zbrati, da so za kratek čas zadržali prodirajoče
Francoze in da se je mogel en del razbitih avstrijskih čet
s silnimi izgubami rešiti v Beljak, drugi pa čez Podkoren

80

na Jesenice, a nekateri celo čez Trento in Bohinj v Kranj.
Tako je avstrijska vojska, ki naj bi Francozom zaprla
vdor na Koroško, izgubila v dobrih 20 dnevih (od 10. III.
dalje) okoli 15.000 mož in 25 topov, ostanek je bil pa po¬
polnoma razbit in razpršen, tako da na kako obrambo
sploh ni bilo mogoče več misliti in Koroška je po več kot
200 letih prvič zopet doživela invazijo tujih čet.

Vodnik je v svojem listu popisoval te boje takole:
»Princ Karl piše ... da ker se vojska per močno osušeni
Soči ni deržat mogla, sta za njo general Bernadotte inu
Seieux vedno derla... Tedej je pustil Princ armado v’
dveh trummah pruti Razdertim jit ob polnoči... Njih
kraleva visokost so med tem hiteli čez Lublano pruti Ter-
bižu inu Belaku, de ... bi sovražnika vstavili, inu skuz
Pontabel nazaj pobili. Kader bi bil sovražnik skuz Pon-
tabel nazaj verzen, bi bili cesarski spet Gorico rešili,
inu francozi bi mogli nazaj jenat. General Koblosz je bil
postavlen v’ Belsko dolino, de je z’ štirimi batallioni hra-
vatov pot skuz Bele odrezal. Feldmaršall leutenant firšt
Reusz je povele imel nategama čez Lublano, Krajn, v’
Terbiž jiti, inu se z’ tukej stoječimi regimenti skleniti. —
Kader so njih kraleva visokost Princ Karl peršli v’ Krajn,
so perjeli naznanje, de je general Očkaj vrata v’ Pontabli
zapustil, na katereh je bilo vse ležeče, na katere se je bilo
zanesti zavol dobre lege, inu kraj je bil z‘ vojskno perpra-
vo dobro obstavlen. Ker se je general do Korena nazaj
potegnil, je sovražnik Terbiž inu cesto v‘ svojo oblast do¬
bil, po kateri je žovniršina pod generalam Gontroeul inu
F. M. L. Bajaličam pruti Belaku imela jit. De bi se ta
cesta spet odperla, je Princ zapovedal generalam Gontrej-
lu, inu Bajaliču, hitru pruti Terbižu naprej dreti, inu
tam sovražnika perjeti. General Gontrejl dopolni povele
tako zvesto, de verze sovražnika noter čez Žabnice nazaj,
inu de vsa strelna perprava prostor dobi, čez Terbiž nazaj

6

81

jit. — Drugi dan pride sovražnik zjutrej z  veliko vekši
množico, popade generala Gontroeul, ta se derži terdno
v' Žabnici do dveh po poldne; tem časi se prepele strelna
perprava čez Terbiž; ker pak generalov Bajaliča, inu Oč-
kaja ni bilo ob pravim časi na pomoč, inu ker je sovraž¬
nik ob štireh popoldne z’ dveme silnime trumame pruti
desni inu levi roki Gontrejlove vojske deri, naših pak je
premalo bilo, sta bila general Gontroeul, inu Graf Vra-
tislav general-adjutant Princov ranjena; inu vojska per-
morana Žabnico sovražniku čez pustiti, inu se nazaj po¬
tegnit, deslih se je z‘ vso častjo bojuvala. — Skuz to, de so
vrata Pontabelske bile prederte, je Princ persilen bil, se
ne na boj, temuč na bran deržat. Tedej je bilo F. M. L.
firštu Reusz vkazano z’ svojo vojsko iz gorenske krajnske
Strane čez snežnike inu čez Lubel v‘ Šent Vid na Koratan
jiti, de je cesto pruti Judenburgu pokrival...«

Dva dni po opisani katastrofi v Kanalski dolini je
prispelo od severa sicer nekaj okrepitev v Beljak, toda na
kak resen boj ni bilo mogoče niti misliti več. Nadvojvo¬
da Karel je v Beljaku zato odredil, naj se navedene okre¬
pitve vrnejo čez Gornjo Koroško in skušajo dospeti v do¬
lino Aniže, še na poti nahajajoči se oddelki s Tirolske naj
pa krenejo proti Innsbrucku, a sam je hitel proti Celov¬
cu, kjer je mogel do 28. III. zbrati komaj dobrih 13.000
demoraliziranih mož. Ker so mu bili Francozi že tik za pe¬
tami, je krenil nadvojvoda še istega dne dalje čez Gospo
Sveto proti Št. Vidu in pustil med Krivo Vrbo in Celov¬
cem le večjo zaščitnico (5000 mož) pod poveljstvom ge¬
nerala Mercandie-a.  Toda tudi francoske čete so
se napotile že dne 31. III. za Avstrijci, zato je moral nad¬
vojvoda nemudoma zapustiti še Št. Vid in odhiteti čez
Grobniško polje (1. IV.) ter Breže v Neumarkt (na Zgor¬
njem Štajerskem). Ko so se Bonapartejeve čete bližale Bre¬
zam, je prosil nadvojvoda za kratko premirje, ki ga je pa

82

francoski vrhovni poveljnik odklonil, ker je želel popol¬
noma uničiti bedno Karlovo vojsko. Že dne 2. IV. je pri¬
šlo pri kopališču Einod in nato še pri Neumarktu do
manjših bojev z zadnjimi stražami bežečih Avstrijcev, ki
so hiteli še dalje v dolino Mure in po njej proti Juden¬
burgu ter še od tam dalje čez Leoben proti Dunajskemu
Novem mestu, a Massenove prednje straže so jih gonile
le do Semmeringa.

Francozi so torej zadnji teden meseca marca izsilili
prehod skozi Kanalsko dolino in pognali Avstrijce, da so
bežali skozi slovensko južno Koroško na Celovec in od
tam po dolini Gline, Krke in Mure daleč na Gornje Šta¬
jersko. Prišedši iz Kanalske doline do Beljaka, so poslali
Francozi generala Zajonczeka,  po rodu Poljaka,
po dolini Drave na Spital, da je stopil preko Lienza v sti¬
ke s francosko vojsko na Tirolskem, a glavnina pod po¬
veljstvom Massene je sledila bežeči Karlovi vojski skozi
slovensko Koroško na Celovec. Od tu so Avstrijci že po¬
prej odpeljali vse državno imetje, strahopetni deželni
glavar grof W u r m b r a n d je pa z večino uradništva
dal zgled za splošni beg velikega dela drugega imovitej-
šega prebivalstva (bežali so celo na Dunaj in na Morav¬
sko), saj je avstrijska propaganda poprej že cela leta pri¬
povedovala o grozovitostih francoskih »jakobincev« in
njihovih giljotinah. Predvsem so pa bežali seveda vsi fran¬
coski emigranti, katerih je bilo precej tudi na Koroškem,
a ostalo prebivalstvo, med katerim je bilo tudi mnogo
beguncev s podeželja, ki so se skušali v Celovcu vsaj za
silo skriti, je pa pravtako v paničnem strahu pričakovalo
prihoda Francozov. Ker so državni uradi prenehali delo¬
vati, se je postavil na čelo prebivalstva stari framason,
ugledni grof Fr. Enzenberg,  da bi vzdrževal red
ter zastopal deželo in prebivalstvo pred bližajočimi se
okupatorji.

6 *

83

Francozi so stali že dne 29. III. opoldne pri Krivi vrbi
in od tu so poslali zgodaj popoldne svoje predstraže proti
Celovcu, a »cesarski« (tako je prebivalstvo navadno na-
zivalo avstrijske vojake) so dali tedaj znak za zažig še pre¬
ostalih vojaških skladišč v Celovcu. Francozi so naleteli
na cesti pri Krivi vrbi na zadnje avstrijske straže in ob
2. uri popoldne se je razvil manjši spopad. Francozi so
del Avstrijcev zajeli, ostanek je pa zbežal proti Gospe
Sveti, ker so Francozi že poslali svoje oddelke od Sv.
Primoža čez Magarek, da bi jim presekali umik v Št.
Vid in je »cesarskim« grozilo, da bi bili zajeti vsi. Ta¬
ko so imeli Francozi vhod v Celovec popolnoma prost.
Pri Beljaških vratih jih je že čakalo odposlanstvo de¬
želnih stanov in meščanstva. V njegovem imenu je pro¬
sil prof. L e n z , po rodu Luksemburžan, poveljnika
francoskih čet, generala Guyeux-a,  za prizanesljivost,
kar mu je general tudi obljubil. Tako so na večer Fran¬
cozi (skupno 18.000 mož), vodeči s seboj tudi avstrijske
ujetnike, med trobentanjem vkorakali na celovški Novi
trg in takoj zastražili glavne točke v mestu.

Že ob 8. uri zvečer je dospel v Celovec tudi prvi Bo-
napartejev podpoveljnik, general Massena. Nastanil se je v
škofijski palači in tu še sam sprejel stanovske in meščan¬
ske odposlance, katerim je v osornih besedah naznanil
svoje zahteve. Ob 1. uri ponoči so raznesli po vseh hišah
ukaz, da morajo pripraviti do 6. ure zjutraj pred duhov-
nišnico (ta je služila za začasno skladišče) 36.000 hlebčkov
kruha, vino, meso, zabelo in vse druge potrebščine, razen
tega pa še 86.000 gld v gotovini za Masseno. Seveda so se
preplašeni Celovčani požurili, da so ukaz tudi izvršili, ra¬
zen denarne zahteve. Razen tega je Massena še tisti večer
svojim vojakom dovolil, da so oplenili stanovanja pobeg¬
lih francoskih emigrantov. Precej teh se je bilo namreč
že v prvih letih revolucije zateklo tudi na Koroško in v

84

Celovec. Med njimi je bilo tudi več duhovnikov. Dva iz¬
med njih (Tiriona in d‘Oswg.lda)  je vzel pod
svojo streho škof S a 1 m , tretji ( F r e n o t) je bil po¬
zneje župnik v Šmohorju, četrti (R i g o 1 e t) je bil pri¬
digar v cerkvi Sv. Ilije v Celovcu, nekateri drugi pa še po
raznih drugih nemških župnijah. O stanovanjih vseh emi¬
grantov so bili Francozi po svojih ogleduhih že poprej
natančno poučeni.

Naslednje popoldne, dne 30. III., je pa prispel v Celo¬
vec sam francoski vrhovni poveljnik Napoleon Bonapar-
te. Nastanil se je v dvorcu barona Eggerjav  Gosposki
ulici. V nasprotju z rezkim Masseno je Bonaparte z vsem
razumevanjem sprejel pritožbe meščanskega zastopstva,
ga pomiril, preklical Massenov ukaz glede denarne da¬
jatve (to je naredilo na vse posebno ugoden vtis) in kaz¬
noval razne samovolje, ki so jih bili zagrešili francoski
vojaki proti prebivalstvu. Tedanji celovški stanovski
generalni davkar Lindenbichl  je v svoji kroniki
opisal Bonaparteja takole: Bil je mož majhne postave,
star kakih 29 let, polt njegovega obraza je bila rjavkasto-
rumena, lica upadla, nos vzvišen, njegove temne, globoko
ležeče oči so se pomembno ozirale, njegova govorica je
bila odsekana, a jasna, njegovo čelo je označevalo misleca.
Na zunanji sijaj svoje osebe ni polagal nobene pažnje,
bolj je bilo pa opaziti to pri njegovi gardi... ki je pa
štela le 30 mož.«

Naslednji dan, »11. germinala v V. letu republike«
(t. j. 31. III.) je izdal Bonaparte poseben slovesen proglas
na Korošce in skoro prav enakega (v francoščini, nemščini
in slovenščini) nato še na Kranjce. Ta znameniti doku¬
ment, prvi, ki ga je naslovil genialni Korzičan na Avstrij¬
ce in o katerem se je nova koroška vlada sama izrazila, da
je »vreden velike Bonapartejeve duše, njegove slave in

85

velikega naroda«, je objavil (27. IV.) tudi Vodnik v svo¬
jih »Lublanskih Novizah«. V njem je bilo rečeno:

»Francoska vojska nepride v‘ vašo deželo, se nje po¬
lastit; tudi ne vašo vero, zaderžanje, inu navade kej pre-
vernit. Ona je perjatelca vsih narodov, zlasti moških de-
želakov Nemške zemle. — Tih pet mož, kateri francosko
sojbodstvo 1  vižajo, so si vse mogoče perzadeli, de bi nad¬
logam konec strnili, katere razdelujejo dežele na su¬
him .. .« Zatem pripoveduje proglas, kako se je francoska
vlada (direktorij) prizadevala doseči mir z avstrijskim ce¬
sarjem, toda ravno »skuz englendarsko zlato oslepleni mi¬
nistri« (tu je mišljen Thugut) stoje popolnoma pod an¬
gleškim vplivom in so preprečili mir. Pravi, da gotovo
»nam enako sovražite Englendarje, kateri le svoj lasten
dobiček per ti vojski išejo inu najdejo; vem, de sovražite
vaše ministre, kir so se unim prodali.. . Zatorej sternimo
se mi zuper England, inu dunejske ministre! Postanimo
perjadi! Francosko sojbodstvo ima vso pravico, z‘ vami
kakor premagavec sturiti. Al nej zgine ta pravica pruti
enimu glihajnu mej nami! Vi se nebote nič mešali v’ to
vojsko, katera ni po vaši voli; vi nam bote dali živež, kar
ga bo treba. Jes pak očem varuvat vašo vero, navade, inu
last; ter vam vso vojskno naklado odpustiti. Al ni vojska
sama na sebi grozna zadosti? al neterpite že tak preveč,
vi nedolžni offer ptujeh zmotnav? — Davki, katere imate
navado Cesarju dajat, vam bodo namest škode, kar jo
vsaka skuz gredoča vojska sturi; inu za plačilo živeža, kar
ga bote nam dajali. — Za tega volo poglavitni general za¬
pove: 1) Duhovne opravila se bodo deržale, kakor do zdej.
Škofi, inu duhovni, kir so zavol nevumniga strahu zapu¬
stili svojo čedo, smejo nazaj priti; general jim bo popotne
pisma poslati pustil. — 2) Krajnsko (v koroškem proglasu

1) republiko.

86

je stalo seveda »Koroško«) deželo bode ladala 2  ena Ko-
meszija desetih mož, katera se bo imenuvala Central-Gu-
bernium 3 , inu* imela vso deželno, mestno, inu opravilno
oblast. — 3) Deželske, inu sodne postave ostanejo per svo¬
ji moči. — 4) Vse deželne, inu cesarske davke, kateri su
se skuz pervo, ali skuz drugo roko 4  dajali, bode ta Ko-
meszia noter jemala; inu jeh obračala za deželne potrebe,
za kupovanje živeža za armado, inu za odškoduvanje, ka¬
teri so kej terpeli, kader je vojska memo šla. — 5) Ta Ko-
meszia bo vse narejala, inu zapoveduvala, kar deželne,
sodne, inu gmej perhodkov opravila zadene. — 6) Zbrani
možje bodo opravila med saboj razdelili, iz med sebe eni-
ga za predsednika zvolili, inu eniga za sekretarja, kir pak
ne izmej tih desetih, temuč en drugi posebej biti ima. —
7) Za Central-Gubernium so izvoleni gospodje ...«  Ko¬
roški proglas je določal za koroško vlado naslednje oseb¬
nosti: gubernialnega svetnika barona Ankershofna,
J. pl. K o c h 1 e r j a , barona B. Rechbacha,  stol¬
nega dekana pl. T u r k a, odvetnika dr. F o r t s c h -
n i g g a, dr. W o d 1 e y a , odvetnika dr. W o 1 f a , tr¬
govca V. B e r g a m i n a , gostilničarja J. Grossla
in barvairja J e s s e j a. Zatem je proglas zaključil takole;
»General Bernadotte (za Koroško gener. Berthier) jih ima
poterdit, inu pustit perseči, de bodo povelam francoskiga
sojbodstva pokorni; pričeoča postava pak nemško, inu
krajnsko natisnena očitno ven obešena biti. Buonapar-
te.«

Ti člani so se še istega dne (31. III.) popoldne zbrali
v mestni hiši, kjer jih je ustoličil general Berthier  in
jim prebral zgoraj navedeni Bonapartejev proglas. Za

2) vladala.

3) v proglasu, za Koroško je bila nazvana „Centralregierung”.

4) t. j. vsi direktni in indirektni davki.

87

predsednika so si izvolili grofa J. F. Enzenberga, za nje¬
govega tajnika barona J. F. S e e n u s a , posloval je pa
po izrečnem Bonapartejevem dovoljenju -po dotedanjih
avstrijskih postavah, a pod nadzorstvom šefa francoskega
štaba, gener. Berthiera.

Ta vlada se je že dne 2. IV. obrnila s posebnim, obšir
nim in v Napoleonovem imenu od gener. Berthierja odo¬
brenim proglasom na vse prebivalstvo ter ga resno po¬
zvala k požrtvovalnemu sodelovanju, da se s tem v sploš¬
no korist čim bolj olajšajo neizbežna bremena. Po fran¬
coskem naročilu je pozvala tudi vse begunce, da se v naj¬
krajšem času vrnejo domov.

Vse kaže, da so izbrali Francozi res najprimernejšo in
vsega zaupanja vredno deželno vlado, kajti prebivalstvo
ji je brez oklevanja rado dajalo na razpolago vsa denarna
sredstva za nakup živil in drugih potrebščin, ki so jih
zahtevale okupacijske oblasti, zato se ji tudi ni bilo treba
zatekati k tršim ukrepom. Brez modrega Enzenbergovega
ravnanja in uvidevnega sodelovanja vsega prebivalstva
bi neizogibno moralo priti do nasilstev, ropanj in rekvi-
zicij. S svojim poslovanjem ni tudi v nobenem pogledu
obremenila državne blagajne in je potem dunajska vlada
šele po odhodu Francozov izterjala vse zaostale davke,
druge pristojbine in graščinske dajatve, upoštevaje vse,
kar je dalo prebivalstvo že med okupacijo. Te dajatve pa
niso bile majhne, kajti sam Celovec je dal v teku okupa¬
cije 23.000 bokalov vina, 1500 bokalov žganja, 2000 fun¬
tov olja, 8000 funtov riža, 300 funtov medu, 20.000 q drv,
55 q svežega mesa, 490 q prekajenega mesa, 180 q slanine,
673 volov, 24 krav, 98 telet, 100 q sočivja, 4200 q moke,
peki 105.641 hlebčkov kruha in meščani še posebej
181.655 hlebčkov, dalje nad 20.000 mernikov raznega ži¬
ta, 8146 q sena itd. O poslovanju navedene vlade se je ja¬
ko pohvalno izrazil sam Bonaparte in po odhodu Franco-

88

zov ji je izrekla vse priznanje tudi dunajska vlada ter je
njeno poslovanje služilo za pravi zgled, tudi ob priliki na¬
slednjih okupacij.

Že iz zgornjega proglasa in vsega tedanjega nastopanja
Francozov je videti, da so ravnali pri svoji prvi oku¬
paciji naših dežela neobičajno uvidevno in prizanesljivo,
ter tudi niso dovolili svojim vojakom nobenih nasilstev
napram prebivalstvu. Samo po sebi je umevno, da so bila
posamezna nasilstva, ropi in podobno neizogibni, zlasti
ker je bilo med Bonapartejevimi vojaki tudi mnogo Itali¬
janov in je v tem pogledu trpela zlasti Kanalska dolina s
Trbižem. Toda na splošno je vladala med francoskimi
vojaki zgledna disciplina in je Bonaparte tudi neusmilje¬
no kaznoval vsako nasilstvo nasproti prebivalstvu, radi
česar so potem Francozi zapustili med našimi ljudmi tudi
najboljše vtise. V Ljubljani je dal n. pr. tamošnji fran¬
coski poveljnik Bernadotte dne 4. IV. ob zidu stolnice jav¬
no ustreliti francoskega huzarja, ki je prejšnjo noč vdrl
v neko hišo in tam ropal. Dne 2. IV. zgodaj zjutraj je po¬
skušal neki vojak v celovški cerkvi sv. Ilije ukrasti sveč¬
nike s svečami; ogorčeno ljudstvo ga je izročilo poveljstvu
in bil je najstrože kaznovan. Neki oficir je skušal dne 31.
III. s ponarejenimi polnomočji v celovški okolici izsiliti
od prebivalstva 200 volov (ali pa nadomestilo v denarju),
a francoski intendant ga je zasačil in bil je takoj ustreljen.
Razumljivo je, da je naredilo tako ravnanje na prebi¬
valstvo izreden vtis in ljudje niso mogli prehvaliti fran¬
coskega vrhovnega poveljnika.

Tako ravnanje moramo pripisovati predvsem veliki
Napoleonovi uvidevnosti. Ostal je resda popolen zmago¬
valec in razbita avstrijska vojska ni bila trenutno več
zmožna postaviti se mu kje resno po robu, vendar je bila
tudi njegova armada več kot šibka za tako obsežno ozem¬
lje, ki ga je bil zasedel. Pozneje se je na Sv. Heleni izrazil,

89

da se mu je zdelo prebivalstvo beljaškega okrožja jako
naklonjeno Francozom, toda izbruhnila sta že upora na
Tirolskem in v Benečiji (tu radi zatrtja beneške republi¬
ke). Pojavljati so se mu začele tudi težave z dovozom po¬
trebnega vojnega materiala iz že tako oddaljene domo¬
vine in iz njegovih severnoitalijanskih oporišč, a na dru¬
gi strani so se začeli Madžari šele sedaj pripravljati, da
nudijo cesarju večjo pomoč (srbski graničarji so pa tvo¬
rili že dotlej najboljše dele avstrijske armade). Razen te¬
ga je Bonaparte prejel od pariške vlade tudi obvestilo, da
severni dve francoski armadi ne moreta prekoračiti Rena
in da naj zato ne računa na njiju sodelovanje. Z ozirom
na to se je moral Bonaparte odreči ne le svoji vroči želji,
da bi korakal prav doDunaja, temveč je moral ravnati čim
najbolj previdno, da bi ne vzbudil proti sebi odpora pre¬
bivalstva v zasedenih pokrajinah in da bi dosegel čimprej
ugoden — mir.

Glede na to je poslal Bonaparte že dne 31. III. iz Ce¬
lovca po svojem generalu Marmontu  pismo nadvoj¬
vodi Karlu, v katerem mu je z vznešenimi besedami po¬
nujal roko za mir, češ »ako reši ta moj predlog samo eno
človeško življenje, bom na tako meščansko krono ponos-
nejši kot na žalostno slavo vojnih uspehov«. Nadvojvoda
mu je 2. IV. odgovoril, da mora seveda dobiti za sklenitev
miru pooblastilo svoje vlade in je poslal to pismo na
Dunaj.

Dne 1. IV. je priredil Bonaparte v Celovcu veliko po¬
jedino, h kateri je povabil tudi vse člane tamošnje ko¬
roške vlade, zvečer se je pa vršila v gledališču slavnostna
predstava, ki se je pa sam ni udeležil, a naslednjega jutra
dne 2. IV. je odšel za Massenovo glavnino čez Št. Vid proti
Brežam, zasledujoč avstrijsko vojsko in ob 9. uri zjutraj
je ostalo v Celovcu samo še 400 Francozov. To je bilo za
Celovčane seveda silno olajšanje, ker so nastajale vsak

90 v

dan večje težave s prehrano, kajti kmetje so čisto ustavili
dovoz svojih pridelkov.

Toda tedaj so se razširile po Celovcu vesti, da se bli¬
žajo od raznih strani-cesarske čete, ki naj bi zopet pregnale
sovražnike. Te vesti je podkrepljalo še dejstvo, da so Fran¬
cozi ukazali Celovec močno utrditi in so v ta namen tudi
odredili, naj se podro razna poslopja ob mestnem obzidju,
jarek okoli mesta so pa po 22 letih vnovič napolnili z vo¬
do. Namesto Massenove divizije so začeli prihajati na Ko¬
roško tudi novi francoski oddelki, ki so pa nastopali vča¬
sih precej nasilno. Rožanski dekan M i č je n. pr. po¬
ročal na škofijski ordinariat, da je prišlo 2. IV. čez Lju¬
belj 40 francoskih konjenikov, ki so v Brodeh vlo¬
mili celo v tabernakelj, odnesli ciborij ter srebrne poso¬
dice za sv. olja in izropali v okolišu več oseb, nato pa več
dni popivali po Kožentavri. Seveda je popadel Celovčane
nov strah in mnogi so začeli že tudi bežati na razne stra¬
ni. Na Gornjem Koroškem (po dolinah rek Moll in Lie-
ser) so se tedaj res vršila nagla premikanja avstrijskih
čet. Francoski poveljnik v Špitalu jih je pa mnogo pre¬
cenjeval in je mislil, da se pripravljajo na napad, toda
v resnici so se tudi te le umikale s Tirolskega in se sku¬
šale pretolči na Gornje Štajersko.

Na Dunaju so tiste dni že prevladale mirovne tež¬
nje in nadvojvoda Karel je dobil pooblastilo, da sklene
premirje. To je bilo podpisano v Judenburgu za čas od
7. — 13. IV. 1797. Hitro po premirju se je pa avstrijski
položaj prav vidno izboljšal. Nadvojvodu Karlu se je
bilo posrečilo zbrati novo vojsko okoli 48.000 mož z
210 topovi, druge avstrijske čete so pa po velikanskem
loku od Reke čez Semmering na Južno Tirolsko dosegle
mnoge vidne uspehe in pregnale Francoze skoro z vse Ti¬
rolske, a v gornji Italiji je nastal za francoskim hrbtom
pravi upor. Glede na to se je umaknil francoski general

91

Joubert  s Tirolske preko Lienza do Spitala (9. IV.) ter
držal zasedena tudi Sachsenburg in Gmiind, a glavnina
avstrijskega severnotirolskega vojnega zbora mu je sle¬
dila do Greifenburga, drugi oddelek je bil pa napoten v
Gornjo Ziljsko dolino, od koder je poslal straže celo do
Tolmezza, da bi vznemirjal tiste Joubertove oddelke, ki
so morali hiteti čez Pontabelj v Italijo krotit tamošnje
upornike. Z glavnino svoje divizije je pa odšel Joubert
ob koncu premirja iz Spitala v Celovec, kamor sta pri¬
spela v istem času (6. IV.) tudi general Bernadot-
te  iz Ljubljane z 10.000 možmi ter general Seru  i -
r i e r s par tisoč možmi iz Beljaka. Tako se je torej zbra¬
lo drugi teden meseca aprila okoli Celovca vnovič nad

15.000 mož francoske vojske, ki je imela nalogo varo
vati umikanje Bonapartejeve glavnine z Gornje Štajer¬
ske na ugodnejše položaje ob Muri, Dravi in po Kara
vankah, ako bi se izjalovila že v teku se nahajajoča mi¬
rovna pogajanja v Leobnu. Za prehrano te vojske je
tudi morala skrbeti seveda spredaj navedena celovška
vlada pod Enzenbergovim predsedstvom. Te čete so bile
pa že precej bolj zahtevne nego poprej Bonapartejeva
glavnina, toda Enzenberg se je pogumno upiral pretira¬
nim francoskim zahtevam, ne boječ se tudi groženj. Ko
so mu Francozi grozili, da ga celo ustrele, jim je nekoč
neustrašeno odvrnil, da bo maščevalo njegovo glavo

40.000 okoliških kmetov. V celovški okolici se je nam¬
reč tedaj res izoblikovala cela vrsta oboroženih vaških
skupin slovenskih kmetov, ki so v krogu, oddaljenem pri¬
bližno eno uro hoda od Celovca, zaprle mesto in lovile
vojake, ki so poskušali pleniti v okolici. Izročale so jih
francoskim vojaškim stražam v Celovcu in tem je bilo to
celo všeč, ker so bili ti pohajači večidel Italijani, katere
so pravi Francozi vprav prezirali. Enega takih pohaja-
čev so kmetje celo ubili in Enzenbergu se je bilo le z

92

velikim trudom posrečilo, da je odvrnil hudo francosko
kazen. Na splošno se je pa obnašala francoska vojska ob
priliki vse te prve okupacije skoraj brezhibno, tako da
je zapustila v vseh krogih najugodnejše spomine, dočim
jih je slikala avstrijska propaganda poprej kot prave krvo¬
ločne zveri.

Navzlic vsej uvidevnosti francoskih okupatorjev je
pa čutila Koroška vojno s Francijo že od leta do leta
huje. Že spredaj smo slišali, da se je bil cesar Franc II.
ob pričetku vojne obvezal nositi dve leti sam vse stroške
zanjo. To obljubo je tudi izpolnil, toda vojna se je vlekla
še dalje in že za 1. 1794. so razpisali prisilno 3y 2  odstotno
vojno posojilo, za katero je morala Koroška podpisati
208.377 gld, razen tega so pa mnogi bogataši podpisali
še velike prostovoljne prispevke. Še bolj so narastla voj¬
na bremena v naslednjih letih, tako da je bilo potem za
prihodnjih pet let odrejeno novo 5-odstotno vojno po¬
sojilo na vse plače in pokojnine, kar je vrglo 1,174.931
gld, a dežela je morala plačati še posebej 147.291 gld pri¬
spevka za priprego. Kmetje so bili jako prizadeti tudi s
tem, da so morali prepeljavati pratež za čete, ki so ko¬
rakale skozi Koroško v Italijo, in oddajati velike množi¬
ne sena, ovsa, rži in živine po močno znižanih cenah (v
Beljaku in v Celovcu so bila tedaj osnovana tudi velika
vojaška skladišča), a še teh niso dobili plačanih v goto¬
vini, temveč v 4 odstotnih zadolžnicah.

Sovražnosti se pa tudi po izteku judenburškega pre¬
mirja niso več obnovile, kajti že dne 18. IV. 1797. mu
je sledil v Leobnu podpisani predhodni mir (pogajanja
je na avstrijski strani vodil grof Cobenzl, po rodu Ljub¬
ljančan) in ta je bil potem dokončno potrjen dne 17. X.
1797. v Campoformiu (v Furlaniji). Toda vse kaže, da je
ostajalo prebivalstvo še precej dolgo na nejasnem in se
opiralo le na razne govorice. Vodnik n. pr. v svojem

93

listu dne 26. IV. zapisal: »Novice iz Gradca nam pove
do, da je svitli Cesar že mir podpisal; zdej še čakajo, de
poterjenje iz Pariza pride; potlej se bode zdajci vsim
oznanil. Med tem že Francozi nazaj jiti začenjajo ... Ka¬
ko je mir zglihan, nemoremo zvedit; vender je slišat, de
je za nas dober inu časten«. In dva dni zatem je Vod¬
nik zapisal: »V’ Gradec je peršal v’ saboto poglavitni ge
neral Buonaparte ... Eno malo za njimi se je perpelal
cesarski general Meerfeld. Na gracarskim poli je Buo¬
naparte pregleduval 12 tavžent francoskih soldatov .. .
Ti inu več drugih pojdejo skuz Lublano na Laško na¬
zaj. Za Francozi gredo cesarskih 24 tavžent mož, de se
bodo spet po cesarskeh deželah razdelili; francozi pak
jidejo domu. Mir je od Cesarja podpisan; Cesar je dal
povele, de francozi smejo per nas kojn kupit, karkol jih
ote.« Razen tega je istega dne zabeležil še vest z Dunaja,
rekoč: »Sploh-glihanje za mir z’ Francozi je že podpi¬
sano, bojuvanje jenalo, inu vupanje bližniga miru per-
bližalo.« Končno je dne 2. V. še zapisal: »Dvorne novi¬
ce na Duneju od 22. dneva maliga Travna sicer nič od
miru negovore; vender tudi nič neperpovdujejo, de bi
se kdo v’ Estrajhu 3  perpravlal na bran zuper francoze.
Ravno te novice pravio, de je Princ Karel 19. dan mal.
Travna šal k’ armadi per Rajni. Pošta iz Terata, inu iz
nemškiga Gradca hodi vsak teden dvakrat, inu skorej
bodo hodile po navadi, kakor popred. Francozi so začeli
skuz Lublano v’ petik pruti Terstu hodit. .. General
Bonaparte je v’ petik v’ Lublano peršal zjutrej ob os¬
mih ... inu se ob dveh popoldne dalej po teržaški cesti
pelal...«

5) Danes običajni izraz ..Avstrija” za skupnost habsburških dežel
v tistih časih pri nas Slovencih še ni bil uveden in Vodnik jo je na-
zival ..Estrajh”, toda ta njegov izraz se ni obdržal.

94

Iz zgornjih navedb je razvidno, da so Kranjci in po
vsej priliki enako tudi Korošci šele. razmeroma pozno
in nekako po ovinkih izvedeli o sklenitvi leobenskega
predhodnega miru, še precej dolgo pa ne tudi za nje¬
govo vsebino. Ta je določala, da odstopi Avstrija Fran¬
ciji vso Belgijo in Lombardijo do reke Adiže, dobi pa
zato skoro vso dotedanjo beneško republiko z beneško
(t. j. zapadno) Istro vred in vso Dalmacijo. Francozi so
namreč v tej vojni zasedli tudi vso Benečijo in Dalma¬
cijo ter naredili s tem za vedno konec starodavni, a že
izhirani beneški in dubrovniški republiki. Vodnik je
imel tudi čisto prav, ko je zapisal, da je ta »mir za nas
dober inu časten«. Čeprav je bila Avstrija poražena, je
vendarle naredila še prav dobro kupčijo, kajti izgubila
je pač dve oddaljeni habsburški pokrajini, ki sta bili pa
za ostalo državo le breme, pridobila je pa ves gornji
Jadran in vso vzhodno jadransko obalo prav do tutške
(črnogorske) meje.

Pridobili smo pa s tem tudi mi Slovenci, ker je bil
z njim odstranjen beneški narodni vpliv v Istri, tržiški
okraj je bil ob tej priliki priklopljen h Goriški in prvič
v zgodovini so se tudi beneški Slovenci združili z osta¬
limi svojimi rojaki v isti državi, le žal, da kratkovidni
avstrijski policijski režim nikoli ni znal pridobiti tudi
njihove naklonjenosti in jih je zato dva rodova pozneje
zopet izgubil.

Sklenitev miru so seveda tudi na Koroškem navdu¬
šeno podravili Korošci in Francozi. General J o u b e r t
je priredil dne 24. IV. v Celovcu sijajen ples, na kate¬
rem so uslužni francoski republikanski oficirji s svojo
dvorljivostjo naravnost očarali povabljene Celovčane in
zlasti še Celovčanke, tako da je postalo navdušenje za¬
nje in zlasti še za Bonaparteja že kar splošno. Za sloven¬
sko kmečko ljudstvo na Koroškem ni imela ta kratko-

95

trajna francoska okupacija nobenega vidnejšega narod
nopolitičnega pomena, ker je prihajalo z njimi le v pri
ložnostne stike in še to samo ob velikih cestah, nobene¬
ga dvoma pa ni, da je pregnala vsaj razne dotedanje
predsodke proti njim in da je imelo naše ljudstvo tedaj
prvič priliko opazovati v svoji sredi zastopnike velikega
tujega kulturnega naroda. Ako je prišlo do kakega slu¬
čajnega incidenta, je bilo to brez pomena, kajti podob¬
nih incidentov so zagrešili še mnogo več in še hujših tu¬
di »cesarski« vojaki že pred okupacijo in po njej. Vse¬
kakor so pa že ti kratki tedni francoske okupacije nare¬
dili močan vtis in vsaj po veliki večini ugoden na te¬
danje naše koroško slovensko izobraženstvo (duhovšči¬
no) in seveda še večjega na našo mladino, ki je tedaj
študirala v Celovcu.

Hude so bile pa seveda gospodarske posledice, ki sta
jih povzročili že dolgotrajna- vojna in kratkotrajna oku¬
pacija, slednja zlasti radi navzočnosti velikih množin do¬
mačega in tujega vojaštva. Njega prehranjevanje je po-
menjalo za prebivalstvo težko breme. Začelo je primanj¬
kovati vsega in po nekaterih predelih, zlasti v Trbižu,
Beljaku in v obmejnih dolinah proti Italiji, ki so živele
poprej v pravem izobilju, je nastala prava lakota, tako
da so morali zbirati celo javne milodare zanje.

Velika večina prebivalstva se je zato vendarle globo¬
ko oddahnila, ko je bil končno sklenjen mir in so začeli
Francozi dne 9. V. zapuščati deželo, a nekateri so jim
pa vkljub temu tudi klicali: Na skorajšnje svidenje! V
sredo, dne 24. V. zjutraj je odšel poslednji Francoz iz
Celovca (Bonaparte sam se je z Masseno vračal preko
Spodnje Štajerske in Ljubljane) in še tisto dopoldne so
vkorakale v Celovec zopet avstrijske čete. Zvečer se je
vršila svečana razsvetljava v slavnostno razpoloženem
mestu in hvaležno prebivalstvo je prirejalo tudi požr-

96

tvovalnemu Enzenbergu navdušene ovacije. V naslednjih
dneh so se vračali potem še begunci in dne 1. VI. 1797.
so začele zopet redno poslovati tudi stare deželne in
državne oblasti. V naslednjih tednih so se pa premikale
skozi Koroško na Beljak in Kanalsko dolino proti Italiji
še velike množice vojaštva zasedat na novo pridobljeno
Benečijo. Te so bile pa zaradi svoje nediscipliniranosti za
prebivalstvo še večja nadloga kot poprej Francozi.

Tako se je izvršila in končala prva francoska oku¬
pacija Koroške.

97

v.

KONEC FRANCOSKE REVOLUCIJE IN VZPON
NAPOLEONA BONAPARTEJA

Medtem  ko  je  Napoleon Bonaparte zma¬
goval po Italiji in prodrl skoro pred vrata Dunaja, je pa
preživljala Francija doma še nadalje najhujše politične
in gospodarske krize. Jeseni 1. 1795. izvoljenemu pet
članskemu »direktoriju«, kateremu je bilo poverjeno
vodstvo vse izvršilne oblasti, je sicer uspelo, da je sklenil
celo zvezo s Španijo, a novi ruski car Pavel  je stal
popolnoma pod vplivom Prusije, kar vse je spravilo An¬
glijo v jako kočljiv položaj in je zato iskala tudi ona
miru s Francijo. Toda na drugi strani sta doživeli 1. 1796.
obe francoski armadi v južni Nemčiji že omenjene po¬
raze, zato je T h u g u t odklonil pridružiti se angle¬
škim mirovnim poskusom. To je zopet opogumilo tudi
Angleže, ki so stavili Francozom nesprejemljive mirov¬
ne zahteve in razgovori so se razbili. Pozimi 1. 1796—97
se je klavrno izjalovil francoski poskus izkrcanja v An¬
gliji in Angleži so potolkli tudi špansko mornarico. Vse
to je spravilo pariški direktorij v nove stiske in njegovo
edino upanje je ostal še zmagoviti Bonaparte.

Spomladi 1. 1797. se je pa francoski položaj iznova
nekoliko popravil. Bonaparte je popolnoma uklonil gor¬
njo Italijo in iz dela te najprej osnoval od njega od¬
visno »Cispadansko republiko«, ki jo je pozneje še moč¬
no razširil v »Cisalpinsko republiko« s sedežem v Mila¬
nu, a v južni Nemčiji sta mogli obe francoski armadi
vnovič uspeti z močnim sunkom proti zapadu, ker so

98

bili Avstrijci prisiljeni poslati od tod velik del svojih
čet na italijansko bojišče proti Bonaparteju.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjem poglavju, je pa
Bonaparte skušal doseči čimprej tudi mir z Avstrijo. Po¬
stavil jo je na svojo pest, brez sporazuma s Parizom, pred
izbiro, da dobi beneško Istro, Dalmacijo in velik del gor¬
nje Italije, a brez Benetk, ako odstopi Belgijo in Lom¬
bardijo, ali pa samo Benečijo do Tilmenta, ako odstopi
le Porenje in Belgijo ter obdrži Lombardijo. Bonaparte
si je to samolastno ravnanje lahko dovolil, saj je postal
v enem pičlem letu najznamenitejši vojskovodja vse Ev¬
rope in glavna opora republike. Pariški direktorij se je
sicer začel že bati njegove popularnosti in mu je hotel
parkrat dodeliti nekake »pomočnike«, ki bi ga pa v
resnici seveda le nadzorovali, toda on je vselej rajši po¬
nudil svojo demisijo in direktorij je moral vedno od¬
nehati. Armada in vsa Francija sta ga naravnost obože¬
vali, zlasti še, ker sta doživljala Jourdan in M o -
reau  v južni Nemčiji skoro same neuspehe. Bona¬
parte je vodil zato čisto svojo politiko in je urejeval za¬
vzete pokrajine le po svoji lastni volji. Vojnemu mini¬
stru ni pošiljal nobenih poročil in na njegova pisma
sploh ni odgovarjal, a navodila, ki jih je dobil iz Pariza,
je metal v koš. On tedaj sicer še ni bil diktator Fran¬
cije, pač pa že diktator Italije. Tudi ob priliki mirov¬
nih razgovorov v L e o b n u mu je poslal direktorij po¬
sebnega lastnega zaupnika, toda Bonaparte ga je kratko
in malo odslovil in je določil mirovne pogoje po svoji
lastni uvidevnosti.

V Leobnu so se dne 18. IV. 1797. sporazumeli le gle¬
de osnovnih načel miru, a glede podrobnosti so se vršila
potem še nadaljnja mučna pogajanja v Vidmu  (Udi-
ne), kjer jih je za Avstrijo zopet vodil C o b e n z 1. Za¬
radi hudih kriz, ki so pretresale tedanji pariški režim

99

in iz njih izvirajočih avstrijskih upanj, da doseže čim
več, so se vlekla pogajanja prav do jeseni, tako da je bil
dokončni mir podpisan šele dne 17. X. 1797. v gradu
Passariano pri Vidmu, kjer je Bonaparte tedaj bival,
a na zunaj nosi ta mir ime po vasi Campoformio pri
Vidmu, ker je bilo prvotno določeno, da se izvrši pod¬
pis tu. V njem se je Avstrija odrekla Belgiji in Lom¬
bardiji, priznala »Cisalpinsko republiko«, ki jo je sesta¬
vil Napoleon iz Lombardije, ozemlja zapadno od Adiže,
Modene in severnih predelov cerkvene države, ter »Li-
gurijsko republiko«, sestoječo iz dotedanje genovske re¬
publike, kateri je bil medtem osnoval Bonaparte v sever-
nozapadni Italiji, a v zameno je dobila Avstrija vse o-
zemlje dotedanje Beneške republike do reke Adiže obe¬
nem z beneško (t. j. zapadno) Istro in vso Dalmacijo,
kjer so Francozi prav tako ukinili dotedanjo Dubrovni¬
ško republiko. Tajne določbe te pogodbe so potem še
določale, da dobi Francija razen Belgije še ves levi breg
Rena, a poseben kongres v Rastattu  naj bi to vpra¬
šanje uredil še s celotnim nemškim rajhom ter določil
odškodnine za prizadete nemške kneze na desnem bregu
Rena, a Avstrija je bila odškodovana s Salzburško.

Ko je Avstrija po leobenskem miru dejansko prene¬
hala že s šestletno vojno, so pretresale tudi Anglijo hude
krize (padel je izvoz, državni proračuni so izkazovali vi¬
soke primanjkljaje, prihajalo je vnovič celo do nevarnih
uporov mornarice in deželo je pretresal strah pred fran¬
coskim izkrcanjem). Glede na to je Anglija še huje ob¬
čutila avstrijsko onemoglost, nezadovoljstvo z vlado je
naraščalo in v takem položaju poleti 1. 1797. P i 11 u ni
preostalo drugega, kot da je poskusil tudi on doseči mir
s Francijo, a Thugut je v Parizu poskušal, da bi se cli-
rektorij ne soglasil z Bonapartejevim predhodnim mi¬
rom v Leobnu. Pogajanja z Angleži so se pa radi ob-

100

lastnih francoskih zahtev razbila, a Thugut je razgovore
glede dokončne potrditve leobenskega miru v Vidmu
zavlačeval, ker je upal, da se polaste v Parizu oblasti ro¬
jalisti ali pa da dobi naravnost od direktorija še ugod¬
nejše pogoje.

Te nade je vzbujal v Thugutu težak položaj, v kate¬
rem se je tedaj nahajal pariški direktorij. 'Njegove de¬
narne stiske so postajale vedno večje (za samo prehra¬
no revnih Parižanov je moral izdajati po 1200 milijo¬
nov letno, dočim je stal nekoč ves kraljevi dvor po 45
milij.) in tu je bil Bonaparte njegova edina učinkovita
opora. Oplenil je namreč vso gornjo Italijo, izsilil od
papeža in raznih tamošnjih knezov velike odkupnine za
mir, nalagal zavzetim mestom in pokrajinam visoke kon-
tribucije, zaplenjal zlatnino in umetnine ter pošiljal vse
to v Pariz. Glede na to je potem tudi direktorij rad
zatisnil oči, mu puščal, da je vodil v zavojevanih pokra¬
jinah svojo lastno politiko, saj je visoko nadkrilil vsa
njegova pričakovanja. Dejansko je pa mali Korzičan na¬
ravnost zasmehoval direktorij, vendar ga je denarno vzdr¬
ževal, a za protiuslugo je direktorij sprejemal njegovo
politiko.

Moč pariškega direktorija je stala že od vsega počet-
ka, to je od jeseni 1. 1796., na jako steklenih nogah.
Ljudstvo je mrzilo ves stari nasilni konvent in tudi
»termidorjevce«, neposredne njegove naslednike, zahte¬
valo čisto novih mož in si želelo »starih, dobrih časov«.
Ni sicer več hotelo starega režima, pač pa odpočitka,
miru ter varnost osebe in imetja, kar je imelo vse v
dobi kraljestva. Ni sicer jasno in točno vedelo, kaj hoče,
pač pa natančno čutilo, česa noče. Tudi so ga le malo
zanimale zmage v Italiji, če je pa ostajalo v Parizu brez
kruha. To razpoloženje so znali dobro izrabiti desni¬
čarji in direktorij, ki se je krčevito oklepal oblasti ter

101

hotel vsaj deloma ohraniti stara revolucionarna načela,
je zato doživel pri volitvah spomladi 1. 1797. tudi pravi
polom. Od 216 članov zakonodajne skupščine, katerih
mandati so tedaj ugasnili, je bilo vnovič izvoljenih sa¬
mo 13, a vsi ostali so bili ljuti nasprotniki režima in re¬
volucionarjev sploh. Program nove skupščine je bil
predvsem versko pomirjenje, ozdravitev denarstva, stro¬
go nadzorstvo državnih financ, ureditev uprave, mir na
zunaj, konec vojnih pustolovščin ter obsodba imperiali¬
zma in propagande.

Toda navzlic toliki volilni zmagi se te težnje niso
mogle uveljaviti ne v direktoriju- in ne v vladi. Vzrok
je tičal predvsem v needinosti opozicionalne večine.
Skrajna desnica je bila zagrizeno rojalistična in reakcio¬
narna, sredina je bila lojalna do republike in je
zahtevala le zakonito ravnanje s komunističnimi tero¬
risti, levičarji (skupno le kakih 100) so se pa bali, da
ne bi krenil režim še bolj na desno in bi ne bili
klicani na odgovornost za svoja prejšnja dejanja. Med
temi glavnimi tremi skupinami je bilo pa še več manj¬
ših neodločnih in nejasno opredeljenih. Mnogi vodilni
levičarji so bili v zvezi tudi z generali na frontah, ki so
bili prav tako zainteresirani, da se ohranita dotedanji
režim in zunanja politika, ker bi postali sicer nepotrebni
in brezposelni. Med slednjimi je bil tudi Bonaparte, ki
se je bil nagibal poprej k jakobincem, a sedaj pa od¬
krito izpričeval svojo lojalnost republiki in direktoriju.

Desnica je dobro vedela, da je glavna opora direkto-
rija armada, zato je v skupščini ljuto napadala genera¬
le in celo samega Bonaparteja (očitali so mu posebno
to, da je izročil Benečijo »Nemcem«). Glede na to so
pošiljale posamezne republikansko nastrojene divizije
ogorčene proteste s fronte. Čeprav je direktorij vnovič
močno poostril vojaško disciplino, je dolgotrajno sožitje

102

na frontah vendarle skovalo močno vzajemnost med ofi¬
cirji in vojaki, zlasti še, ker so se bili vojaki že tako pri¬
vadili vojaškega življenja, da bi se sploh ne mogli več
znajti v civilnem. Tako je postala armada že čisto samo¬
stojen činitelj izven ostalega naroda, čeprav ni nikoli
jaoskušala na svojo pest s kakimi državnimi udari.

Po predhodnem mira v Leobnu je postal položaj di-
rektorija radi njegovih neuspelih poskusov ozdravitve
državnih financ in zaradi žilave desničarske propagande
že tako -kritičen, da se je bilo resno bati njegovega polo¬
ma, zato si tudi ni upal takoj potrditi leobenskega miru,
oziroma je zahteval razne njegove spremembe. Med dru¬
gim je bil pripravljen priznati Avstriji samo Istro in Dal¬
macijo, ohraniti pa samostojnost ostale beneške republi¬
ke. Tedaj je zbral Bar ras,  poleg odpadlega duhov¬
nika S i e y e s - a najmočnejši član direktorija, okoli Pa¬
riza 30.000 mož vojske, kateri je postavil Bonaparte na
čelo generala A u g e r e, a u - j a. Proti temu je desnica v
skupščini ostro protestirala in sklenila nekaj ukrepov,
ki jih pa direktorij ni hotel izvršiti. Glede na to se je
desnica pripravljala, da obtoži direktorij, toda ta jo je
prehitel. Dne »18. fructidorja 1. V.« (4. IX. 1797) so
čete ob 3. uri zjutraj obkolile Tuillerije, predsednik
skupščine je moral naglo sklicati sejo, zbrala se je le
manjšina in ta je na hitrico izglasovala dekret, ki je bil
jrotem naslednji dan objavljen. Z njim so bile kratko in
malo razveljavljene volitve 197 poslancev in več od teh
je bilo poslanih celo v pregnanstvo, a nadomestnih voli¬
tev seveda niso izvedli, mnogi drugi poslanci so se pa
preplašeni umaknili sami in odstavljena sta bila tudi dva
člana direktorija. S posebnim proglasom je bilo objav¬
ljeno, da bo brez sodnega postopka ustreljen vsak, ki
bi se zavzemal za vzpostavitev kraljestva. V naslednjih
dneh so potem zatrli še 42 opozicionalnih časopisov, a

103

preostali so bili postavljeni pod strogo policijsko nad¬
zorstvo. Uveljavljena je bila zopet cela vrsta nekdanjih
terorističnih zakonov in vlada je smela tudi poljubno
proglašati obsedno stanje.

Tako je direktorij s pogazitvijo ustave dne »18. Iruc-
tidorja« zopet prekinil s svoboščinami, ki so jih skušali
uvesti termidorjevci, in je uvedel svojo diktaturo. Direk¬
torij in Bonaparte sta se na ta način iznebila vsake opo¬
zicije, zato je mogel potem direktorij dne 30. IX. tudi
proglasiti pravi finančni bankrot in dne 17. X. v Cam-
poformiu podpisati nekoliko spremenjeni leobenski pred¬
hodni mir. Direktorij sicer tudi sam ni bil zadovoljen
z njim, toda ni si upal več ustavljati se Bonapartejevi
zahtevi, da dobi Avstrija vso Benečijo v zameno za levi
breg Rena in da se rešijo vsa vprašanja južne Nemčije
na posebnem kongresu s celotnim nemškim rajhom. Ta
kongres se je vršil potem naslednjo zimo v Rastattu.
Vloga armade se je s teni vnovič močno okrepila in na
obzorju se je že začela prikazovati vojaška diktatura z
Napoleonom Bonapartejem na čelu.

Jakobinci so v strahu pred rojalistično diktaturo po¬
zdravili državni udar, ki ga je izvršil direktorij, a ta je
začel vnovič netiti revolucionarno gorečnost, hujskati
na »vojno proti tiranom« in širiti propagando za »osvo¬
boditev narodov«. Ni se pa zadovoljeval več le z »narav¬
nimi mejami« Francije, temveč je želel te meje zavarova¬
ti še z vencem podobnih republik okoli nje, pri čemer
je seveda dobil najbolj vneto podporo ravno pri gene¬
ralih in vojnih dobaviteljih. Ker je pa po campofortnij-
skern miru vendarle nastopila kolikor toliko mirna do¬
ba, je direktorij lahko posvetil svojo pozornost sedaj
predvsem notranji politiki.

Ta »drugi direktorij« si z vso svojo dotedanjo poli¬
tiko ni odbil le vseh desničarjev, temveč celo veliko ve-

104

čino republikancev, tako da je predstavljal z vlado vred
le še neznatno manjšino naroda. Da se obdrži, mu torej
ni preostajalo drugega, kot da se je poslužil zopet teror¬
ja, večnega sredstva vseh diktatur. Vso upravo so teme¬
ljito očistili vseh nasprotnikov (»reakcionarjev« in celo
zmernih) in na vodilna mesta so postavili mnogo starih
jakobincev. Vrnivši emigranti so morali znova bežati, du¬
hovniki pa zopet priseči zvestobo republiki, a tiste, ki so
se obotavljali, so pošiljali umirat v tropične kolonije (v
enem samem letu so obsodili na tako pregnanstvo 1448
francoskih in 8235 belgijskih duhovnikov,_ nazivali so pa
te deportacije »suhe giljotine«). Celo tisti, ki so se uklo¬
nili, so bili izpostavljeni stalnim poniževanjem in zasra¬
movanjem. To je bil teror svetohlincev: prejšnji kon-
vent je obglavljal javno, a sedanji direktorij je streljal
naskrivaj; prejšnji teroristi so bili krvoločni doktri-
narji, sedanji pa ciniki.

Ta teror je bil naperjen zlasti proti duhovnikom, emi¬
grantom in njih sorodnikom ter »banditom«, t. j. tistim,
ki so z orožjem napadali režimske pristaše. Dne 3. IV.
1798. so iznova strogo ukazali ravnati se po revolucio¬
narnem koledarju, da bi se »korenito pozabilo na kra¬
ljevi in duhovniški režim«. Ob petkih je bilo prepove¬
dano prodajati ribe, vnovič je bila prepovedana javna
služba božja in pazno so nadzirali, da so kmetje prazno¬
vali »dekade«, ne pa nedelj. Hoteli so s pomočjo frama-
sonov za vsako ceno zatreti krščanstvo in zopet uvelja¬
viti — kakor nekoč Robespierre — »vero v Najvišje Bitje«,
katero so pa vsi odklanjali in se le norčevali iz nje. Re¬
žim je zatiral zasebne verske šole, ni pa imel denarja, da
bi vzdrževal svoje brezverske. Večkrat so se posluževali
pravih smešnosti in so n. pr. ukazali v starih gledaliških
igrah nadomestiti vladarje z republikanskimi dostojan¬
stveniki. Toda večina teh terorističnih zakonov se je iz-

105 -

vajala le delno, ker jih ni nihče jemal resno in celo med
krajevnimi oblastmi je vladal proti krvoločnosti vedno
hujši odpor, a posebno je odbijala ljudstvo protiverska
politika režima.

Da bi se direktorij vzdržal na oblasti, se je poslužil
pri volitvah 1. 1798. nekdanjih Robespierrovih metod.
Postavil je sam kandidate in prepovedal vsako delo opo
zicije, a navzlic vsemu terorju in goljufijam so pomenja-
le te volitve pravo katastrofo za režim, kajti izvoljeni so
bili skoro sami — anarhisti. Glede na to so potem dne
11. V. kratko in malo izključili 98 poslancev, na njih
mesto pa imenovali nekaj svojih kreatur, en del poslan¬
skih sedežev so pa pustili sploh nezaseden in tak režim
so potem proglašali za — »ljudsko suverenost« (prazno
vali so z velikimi slovesnostmi celo njen praznik).

S takimi sredstvi si je režim potem vnovič podaljša!
življenje za eno leto (1798) in odstranil strah pred proti¬
revolucijo vsaj tako dolgo, dokler je trajal na frontah
mir. Toda vsa smer politike direktorija je vendarle opo¬
gumila stare jakobince, da so začeli vnovič dvigati glave.
Vodili so žilavo propagando zlasti proti nezaslišani korup¬
ciji pri vojaških dobavah ter obtoževali vojne dobičkarje
in verižnike, a velikanski državni primanjkljaj so pripi¬
sovali tatvinam in poneverbam. Jasno je, da je skušal di¬
rektorij prisiliti tudi te k molku, toda brez učinkovitega
uspeha. Novi jakobinci so se pokazovali vredni nasledni¬
ki starih. Glavna njihova propaganda je obstajala v pozi¬
vanju k maščevanjem in k umorom. Eden izmed njih je
kratko in malo zahteval pokol 50.000 meščanov »v spo¬
min” na Robespierra in Babeufa, drugi so terjali odpravo
svobodnega gospodarstva itd. Pri tem jim je pa šel na ro¬
ko tudi režim sam. Dne 12. VII. je bil izdan zakon o tal¬
cih, osnovali so posebne vojaške komisije za zatiranje ne¬
zadovoljstva in v vsaki občini so sestavili sezname plemi-

106

čev in sorodnikov emigrantov, ki naj bi odgovarjali za
uboje »patriotov«, t. j. režimskih podrepnikov. Ljudstvo
je že čisto otopelo, le proti novim vojaškim novačenjem
je izbruhnil zlasti v južni Franciji vnovič ljut odpor, ki je
pa služil bolj razbojništvu nego državljanski vojni. Vršile
so se prave bitke in bati se je bilo že splošne vstaje vsega
ljudstva. Vlada je hotela z davčnimi predujmi in s prisil¬
nimi posojili gospodarsko uničiti zlasti rojaliste in celo
zmerne, državni primanjkljaj pa zmanjšati z brisanjem
državnih dolgov, vendar je znašal primanjkljaj za 1. VI.
(1799) še vedno 250 milijonov, radi česar je bila vlada po¬
tem tudi prisiljena uvajati vedno nove davke in pristoj¬
bine. Ves ta sistem je bil zgrajen na ovaduštvu. Tudi kri¬
za kmetijstva se je vnovič močno poostrila, nastal je za¬
stoj v obrti in v industriji, a armade so se mogle preživ¬
ljati le z neusmiljenim ropanjem zasedenih pokrajin. Ko¬
rupcija in poneverbe so zavzele nezaslišan obseg, zakon o
talcih je pa vzbudil pravi gnus ljudstva, zato je ostal po
mnogih predelih tudi le na papirju. Za večino teroristič¬
nih ukrepov je delalo ljudstvo odgovorne zlasti jakobin¬
ce, zato je tudi vzplamtelo proti njim povsod naravnost
divje sovraštvo. Vsemu temu zlu se je pa pridružil še nov
strah pred tujo invazijo.

Čeprav je stala armada zvesto ob strani direktorija, je
pa prihajal ta vendarle stalno v nasprotja z raznimi vodil¬
nimi generali. Na eni strani so hoteli tudi ti soodločati
pri zunanjepolitičnih vprašanjih, na drugi strani se jih je
pa direktorij bal in jih skušal zato potiskati v ozadje. V
campoformijskem miru se je n. pr. Avstrija sprijaznila z
izgubo Belgije in Porenja, toda o odstopu levega brega
Rena je mogel dokončno odločati šele celotni nemški
rajh. Glede na to je bil sklican za dne 16. XII. 1797. v Ra-
statt poseben kongres. Tu je mogel šele na osebni pritisk
samega Bonaparteja doseči, da se je za Benečijo odrekla

107

Avstrija tudi Mainzu, nakar si je potem Francija bivšo av¬
strijsko Nizozemsko popolnoma vključila in uvedla v njej
svojo lastno upravo. Enako so začeli še pred sporazumom
z rajhom uvajati francosko upravo tudi v Porenju. Na
splošno je pa šlo zmagovitim Francozom v Rastattu pred¬
vsem za to, da čisto razbijejo stari nemški rajh, čim bolj
ponižajo cesarjevo avtoriteto, čim bolj oddvoje Prusijo od
Avstrije in v čim večji meri zadovolje svoje imperialistič¬
ne pohlepe. To razširjanje francoskega vpliva je seveda
skrajno vznevoljilo Avstrijo, češ da segajo francoske zah¬
teve daleč preko campoformijskega miru. Nemški državni
zbor je končno pristal na odstop levega brega Rena, a Av¬
strija je zato takoj zahtevala novo odškodnino, na kar pa
direktorij ni pristal. Ker so tisto spomlad (1798) povzro¬
čili tudi Dunajčani hud incident s francoskim poslani¬
kom. je grozil že nov prelom med Francijo in Avstrijo,
a ker sta se skušali izogniti vojni še obe, so mir tre¬
nutno še rešili, toda napetost je ostala.

Bonaparte se je po campoformijskem miru in uredit¬
vi obeh severnoitalijanskih republik vrnil nazaj v Pariz,
kjer je bil dne 10. XII. 1797. sprejet sicer z velikimi slo¬
vesnostmi, toda direktorij ni več čutil potrebe po njego¬
vem sodelovanju, a tudi on ni preveč skrival, da ga neka¬
ko prezira, njegov brat Lucien  je pa v skupščini celo
ljuto napadal režim. Tedaj je dosegel direktorij ugoden
mir na vsej evropski celini, čeprav precej krhek, toda An¬
glija, najnevarnejši francoski nasprotnik, je ostala ven¬
darle še nedotaknjena. Na drugi strani je pa tudi Angli¬
ja dobro čutila nevarnost, ki bi ji mogla groziti od tako
povečane Francije. Glede na to je ves čas mislila na ustva¬
ritev nove protifrancoske koalicije, obenem se pa tudi sa¬
ma vedno resneje pripravljala na nadaljevanje vojne.
Francoska oblast v Belgiji je bila zanjo pravi trn v peti in
vznemirjala so jo tudi razna druga francoska vojaška

108

podjetja, zato so se začeli približevati vladi celo doteda¬
nji opozicionalci in P i 11  je lahko brez odpora okrepil
kopno vojsko, uredil državne finance in poživil zunanjo
trgovino, a angleška mornarica je po zaslugi genialnega
Nelsona neomejeno zavladala na vseh morjih.

Z vojaško okrepitvijo- so Angleži pohiteli zlasti radi
strahu pred francosko invazijo, s katero so računali tudi
uporni Irci. Ker je vladal na evropski celini mir, so že¬
leli sedaj tudi Francozi obračunati s »perfidnim Albio-
nom«, ki jim je povzročal toliko škode na morjih in v
kolonijah. Zato so se prav resno pripravljali na izkrca¬
nje v Angliji ter zbirali v ta namen vojsko okoli Bresta.
S tem načrtom se je bavil zlasti direktorij, toda generali
in mornarica niso upali na uspeh. Slednjič je bil za po¬
veljnika invazijskih čet imenovan Bonaparte, toda tudi
on je kmalu uvidel, da je ta načrt neizvedljiv, pač je pa
začel delati z vsemi silami za udar v Egipt, o katerem je
sanjal že v Italiji. Tu bi mogel zadeti Angleže na naj¬
občutljivejšem živcu ter si odpreti vrata v Indijo. Razen
tega tudi ni želel doma izpostavljati svojega ugleda pa¬
riškim političnim spletkam.

Direktorij se dolgo ni mogel odločiti za tako drzno
podjetje, zlasti ker bi utegnilo zadeti na odpor Turčije
in Rusije, a končno je le pristal, morda celo zato, da se
iznebi častihlepnega generala. To vojaško odpravo so
pripravili v največji tajnosti in dne 9. V. 1798, je odplul
Bonaparte iz Toulona z 38.000 vojaki na 345 ladjah s
16.000 mornarji ter okoli 200 znanstveniki in umetniki.
Angleška mornarica je pazno prežala nanj, a Bonaparte
se ji je skoro le po naključju izognil, zasedel dne 6. VI.
Malto in se potem dne 2. VII. izkrcal v Aleksandriji. Kre¬
nil je z armado takoj proti jugu in dne 26. VII. pri pira¬
midah potolkel turško-egiptovsko vojsko (mameluke), a

109

medtem mu je Nelson  pri Abukirju (blizu Aleksan¬
drije) popolnoma uničil (1. VIII.) vso mornarico, kar je
vzbudilo ogromno pozornost v vsej Evropi. To je bil za
Bonaparteja seveda strašen udarec, kajti sedaj se ni mo¬
gel niti več vrniti v Francijo in ne dobiti iz nje kakih
okrepitev. V Egiptu je uredil upravo v smislu prosvetljen-
skega absolutizma, toda moral se je boriti z domačimi
vstali in še z vojsko, ki so jo spomladi 1. 1799. napotili v
Egipt Turki. Medtem je pa postal tudi v Evropi položaj
za Francijo kritičen, zato je Bonaparte predal poveljstvo
svoje vojske v Egiptu Kleber  j u, sam se pa z majh¬
nim spremstvom navzlic skrbnim angleškim stražam hitro
vrnil domov in se po poldrugoletni odsotnosti dne 8. X.
1799 zopet izkrcal v južni Franciji.

Francoska odprava v Egipt je približala Angliji Ru¬
sijo in Turčijo, a to je povzročilo, da je prišla tudi na
Dunaju na površje zopet vojna stranka. Neposredni po¬
vod za to je dala francoska imperialistična politika sa¬
ma, kateri je Avstrija očitala, da ni v skladu s campo-
formijskim mirom, in je zahtevala zato primerne odškod¬
nine tudi zase. Špansko zavezništvo ni prinašalo Franco¬
zom nobene učinkovitejše pomoči, a v novo pridoblje¬
ni »Batavijski republiki« (Nizozemski) je bila večina pre¬
bivalstva jako nezadovoljna s francosko nadoblastjo. Nič
boljše ni bilo tudi v Cisalpinski republiki, s katero so
šele po velikih težavah sklenili zavezniško pogodbo, po
kateri je ostalo tam 25.000 mož francoske posadke na
stroške Cisalpinske republike. Toda vodilni cisalpinski
krogi so zahtevali tudi razširitev njenih meja in te so z
vso silo podpirali vsi italijanski rodoljubi, ki so sanjali
že o zedinjeni Italiji. Izbruhnili so nemiri po raznih ita¬
lijanskih državicah in v Rimu so s pomočjo Francozov
oklicali rimsko republiko, v kateri je pa vzbujal grabežlji¬
vi Massena splošen odpor. Z raznimi spletkami so Franco-

110

zi stremeli tudi za tem, da si popolnoma podrede Piemont.
Končno so se zapletli še v švicarske zadeve. Že Bonapar-
te se je nameraval kratko in malo polastiti južnozapad-
ne Švice in tako ustvariti neposredno zvezo med Fran¬
cijo in Cisalpinsko republiko, a nekateri švicarski pre-
vratneži so želeli s francosko pomočjo strmoglaviti vla¬
dajoče oligarhije po švicarskih kantonih in ustvariti švi¬
carsko enotnost. Že v začetku 1. 1798. so izzvali Francozi
povod, da so vkorakali v Švico in ji seveda po svojem
običaju naložili visoke vojne kontribucije. Pod njihovo
zaščito je bila oklicana švicarska republika, odpravili so
fevdalizem, izzvali pa najhujše notranjepolitične zmede.
Tako so držali Francozi pod svojim nadzorstvom skoro
vso zapadno evropsko celino od Severnega do Rdečega
morja in z ropanjem zasedenih pokrajin vzdrževali tudi
svoj režim doma.

Francoski generali so se v zasedenih pokrajinah pov¬
sod opirali na tamošnje levičarske elemente (»jakobin¬
ce«), a pariški direktorij je podpiral povsod konserva¬
tivce. Razen tega je dodelil direktorij generalom povsod
svoje politične komisarje in zaviral delo propagandistov,
ki so skušali zrevolucionirati posamezne italijanske po¬
krajine v francoski prid. Vse to je seveda izzivalo stalne
spore med generali in direktorijem, povzročalo veliko
zmedo v upravljanju zasedenih pokrajin ter pognalo v
protifrancoski tabor premnoge njihove dotedanje prija¬
telje. Končno je ostalo tudi razmerje med Francijo in
Italijo še vedno nerazčiščeno in napeto. Avstrija je zah¬
tevala spredaj omenjene ozemeljske odškodnine pred¬
vsem v Italiji, toda direktorij je smatral Italijo za iz¬
ključno francosko področje. Tako si je odbil doma des¬
ničarje in levičarje, a v zunanji politiki mnogo škodo¬
val francoskemu prestižu ter si nakopal povsod samo
novih nevarnih nasprotnikov.

111

Anglija se je dobro zavedala, da Francije ni mogoče
zadeti samo z vojno na morju in v kolonijah, temveč da
jo je treba prijeti predvsem na celini. Toda sama je bila
za to mnogo prešibka, zato si je morala vsekakor dobiti
zaveznikov. Nemci niso kazali prav nobene volje hoditi
za Angleže po kostanj v ogenj, pač je pa ustvarila Angle
žem ugodno razpoloženje Bonapartejeva odprava v Egipt.
Na pol slaboumni ruski car Pavel  I. je strastno so¬
vražil francosko revolucijo in se smatral naravnost od Bo¬
ga poklicanega, da vzpostavi v Evropi stari reakcio¬
narni red. Po campoformijskem miru je on vzdrže¬
val vojaški zbor francoskih emigrantov in, ko se je
Bonaparte polastil Malte, ga je to naravnost raz¬
jarilo, zlasti ko so ga malteški vitezi izvolili še za svo¬
jega velikega mojstra. Glede na to se je začel oborože-
vati, prevzel je pokroviteljstvo nad neapeljskim kralje¬
stvom, sklenil zvezo s Turki in še on napovedal vojno
Franciji. To je storil tem rajši, ker so Rusi že izza nje¬
gove matere, Katarine Velike,  težili na Sre¬
dozemlje. Začenjajoče se razpadanje Turčije jim je obe¬
talo znaten plen ravno v smeri na Sredozemlje, a sedaj
jim je zveza s Turčijo sama odprla tudi clardanelske
ožine in turške luke na Sredozemlju. Takoj je napotil
sem svojo črnomorsko mornarico, ki je zasedla jonske
otoke s Krfom (3. III. 1799), a na razpolago so ji bile
tudi razne italijanske luke, sklenil je zvezo še z neapeljskim
kraljem Ferdinandom  in z Angleži ter se obve¬
zal poslati celo ruske čete v Neapelj in v Lombardijo.

Napolitanci so pod vodstvom avstrijskega generala
vdrli v rimsko republiko, stoječo pod francoskim var¬
stvom in dne 26. XI. 1798. zasedli Rim. Pariški direk-
torij jim je zato napovedal vojno, razen tega pa še sar¬
dinskemu kralju in je dal zasesti ves Piemont. Enako so
izvršili Francozi takoj tudi protisunek v Rim in ne le

112

zopet zasedli tega, temveč še Neapelj in tamošnji fran¬
coski general je oklical tam »Partenopijsko republiko«.
Toda pariški direktorij s tem ni soglašal in si je celo
upal prvič odločno nastopiti proti generalu, ki je ravnal
na svojo pest. Vendar je prišla z vsem tem skoro vsa
Italija pod francosko nadoblast.

S tako šibkimi zavezniki, kakor so bili Napolitanci,
si torej Anglija ni mogla pomagati, a Rusi so bili pre¬
daleč. Želeli so zato pridobiti na svojo stran zlasti Nemce,
toda Prusi so se jim izmikali in so rajši še nadalje izpod¬
kopavali starodavni nemški rajh, ker so upali z njego¬
vim razpadom pridobiti več nego z vojno proti Franciji.
Dolgo se je navzlic Thugutovi bojaželjnosti držala ob
strani tudi notranje tako šibka Avstrija, dokler ji ni An¬
glija končno obljubila večje denarne podpore, ki je pa
potem nikoli ni v celoti izplačala in dokler ni imela
zagotovljene tudi ruske pomoči. Zaman se je pa tudi
rhugut prizadeval, da bi zvabil v koalicijo novega pru¬
skega kralja Friderika Viljema III. Car je potem res na¬
potil čez Karpate 80.000 mož, a Francozi so vzeli avstrij¬
sko dovoljenje za razlog, da so dne 12. III. 1799. napo¬
vedali Avstriji vojno. Tako se je znašla Avstrija vnovič
v protifrancoski koaliciji pod angleškim vodstvom, a zo¬
pet brez vsake jasne pogodbe.

Ta druga protifrancoska koalicija je bila še precej
bolj ohlapna nego prva. Vodili so jo seveda zopet An¬
gleži in z denarjem, še bolj pa z obljubami podpirali za¬
veznike, da bi se borili zanje. Šlo jim je namreč pred¬
vsem za to, da bi Rusi in Avstrijci iztrgali Francozom
zopet Belgijo in Nizozemsko, dočim so imeli Avstrijci
in Rusi pred očmi predvsem Italijo (izrečno še Lombar¬
dijo), kjer pa Angležem posebno Rusi niso bili preveč
dobrodošli. Po številu čet so zavezniki daleč nadkrilje-
vali Francoze (ti so imeli skupno le 210.000 mož, Avstrij-

113

ci pa sami 223.000 in ostali zavezniki so jih obljubili
100.000), toda organizacija zavezniških vojska je bila še
jako zastarela in tudi finančni položaj Avstrijcev in Ru
sov je bil skrajno slab (avstrijski državni dolg je od 1.
1792—1798 narastel od 370 milijonov gld na 572 mili¬
jonov).

Tudi v Franciji se direktorij ni lotil vojne s takim
ognjem kot nekoč montanjardski »Odbor za javno bla¬
ginjo«. Uvedli so sicer vojno obveznost, toda organiza
cijo vpoklicanj so izvedli tako slabo, da je prispelo jeseni
1. 1798. k polkom od 200.000 obveznikov komaj 74.000
in spomladi naslednjega leta zopet komaj polovica.
Enako sta bili jako pomanjkljivi tudi njih oprema in
oskrba, tako da so živeli v pravem pomanjkanju v že
izčrpanih zasedenih pokrajinah.

Francoski vojni načrt je bil dokaj zastarel. V južni
Nemčiji je poveljeval donavski armadi (45.000 mož) vno¬
vič Jourdan, katerega je krila na levi Bernadottova ren¬
ska armada (30.000 mož). Od 100.000 križem po Italiji raz¬
tresenih mož je mogel zbrati Scherer le 45.000 mož ob
Adiži, a med obema skupinama je iz južnovzhodne Švi
ce Massena ogrožal Tirolsko. Na avstrijski strani je po¬
veljeval nadvojvoda Karel 75.000 možem na Bavarskem,
general Kray 60.000 možem v Benečiji (v njegovi ar¬
madi je bila tudi večina slovenskih polkov), a 20.000
mož je ščitilo Tirolsko. Očividno se pa Avstrijci niso za¬
vedali svoje številčne premoči, temveč so čakali še na
Ruse. Prav zato so pa Francozi pohiteli in napadli (spo¬
mladi 1. 1799.) na vseh frontah naenkrat, a jim je povsod
temeljito spodletelo. Jourdan je prodrl komaj do Boden¬
skega jezera in pri Stokachu napadel nadvojvodo, toda bil
je potolčen, da se je moral umakniti nazaj za Ren in od¬
ložiti poveljstvo. Massena je napredoval tudi komaj do
Feldkircha na Predarlskem, kjer je bil pa odbit. Scherer

114

j c dosegel neke majhne začetne uspehe ob Gardskem je¬
zeru, a je bil kmalu nato potolčen blizu Verone, nakar
se je moral hitro umakniti prav do reke Adde in pre¬
pustiti poveljstvo Moreau-ju. Krav ga ni preganjal, tem¬
več je čakal še na prihod ruske pomoči.

Rusi so čakali ob tem času na Moravskem. Povelje¬
val jim je stari znameniti maršal Su varov,  ki si je
bd pridobil že veliko bojno slavo v vojnah s Poljaki in
s Turki in katerega je imenoval sedaj tudi cesar Franc
li. za avstrijskega feldmaršala. Na Dunaj je pa prispel
tisti čas tudi ruski veliki knez Konstantin.  Suva-
rov je odločil od svoje armade 28.000 mož in se meseca
februarja podal z njimi v Italijo. Korakali so mimo Du¬
naja skozi Štajersko in Koroško v Italijo, tako da so
tedaj tudi koroški Slovenci prvič videli rusko armado.
Pri Brezah jih je sprejel tedanji kresijski komisar grof
P. G o e s, jih spremljal potem skozi Koroško in skr¬
bel za njihovo preskrbo. Koroški zgodovinar Her¬
mann  popisuje ta njih pohod skozi Koroško takole:

»Prve dni meseca aprila so prispele kolone tega po¬
možnega zbora . . . skozi Gornjo Štajersko in korakale
čez Št. Vid, Trg in Beljak v Italijo, tako da so bili v
Celovcu nastanjeni le majhni oddelki. Pred njimi so
glasniki civilizacije s peresom in ustno širili strašne ve¬
sti o njihovi nečloveški podivjanosti, toda ta strah je
hitro minil, čim so jih zagledali. Neki sosednji očivi¬
dec (Leithner)  jih slika, da so ,pevaje korakali s
svojimi gosto poraščenimi bradami, z dolgimi, togo vise¬
čimi kitami, katerim so visele na konci svinčene kroglice’.
To jim je dajalo poleg njihove noše bojevit videz. Ako
so jih pogostili z žganjem, sočivjem in suhim sadjem —
imeli so namreč tedaj svoj post — so bili jako zadovoljni
in slišati ni bilo o nobenem izgredu. Njihovi odlično
opremljeni bolniški vozovi so želi splošno priznanje, lme-

8 *

115

li so le ruski papirnat denar, bakrene rublje in kopejke
katere so jim zamenjavali kot redkosti. V takem denar¬
nem pomanjkanju je bil tudi njihov poveljnik, kajti ko
je prispel v št. Vid, je tožil, da si še ni mogel nabaviti niti
avstrijske feldmaršalske uniforme. Koroški deželni stano
vi $6  mu preskrbeli iz deželne tovarne sukno in pritikline
ter mu to izročili v Beljaku kot znamenje svojega spošto
vanja. Tu na Koroškem jih je dosegel ukaz, da se morajo
vse žene in otroci povečini že na pol osivelih vojščakov
vrniti, radi česar je mnogo prvih (namreč žena) svoje od-
rastle dečke rajši darovalo slovenskim kmetom kot svojim
stanovskim tovarišem. Tako je ostal marsikak Rus tu, či
gar oče je v Italiji prelival svojo kri. . .« 6

Prišedši v Italijo je prevzel Suvarov vrhovno povelj
stvo tudi nad avstrijskimi četami, nadvojvoda Karel pa
nad vsemi zavezniškimi četami v južni Nemčiji. Toda oba
poveljnika se nikoli nista mogla zediniti za kake vskladene
akcije, kajti Suvarov se je smatral podrejenega samo car¬
ju, a nadvojvoda Dunaju, kar je že zgodaj odtujilo Ruse
in Avstrijce. Suvarov je med 25. — 27. IV. zmagovito na¬
padel Francoze na Addi in si izsilil prehod, tako da so
bili Francozi prisiljeni izprazniti celo Milan in so mogli
zbrati svojo razbito armado šele v Alessandriji. Sredi 'me¬
seca maja so jih Rusi iznova napadli in jih pognali prav
do Genove ter zavrnili tudi čete, ki so jim skušale priti na
pomoč iz Neaplja. Ti neuspehi so prisilili tudi Masseno,
da se je umaknil iz južnovzhodne Švice k Zuriškem jeze¬
ru. Tu so ga Rusi in Avstrijci iznova napadli, a so bili z

6 ) Tem Rusom so celo naši Rezijani včasih pripisovali svoj izvor.
Rezijansko ljudsko izročilo je namreč včasih trdilo, da je na poti
skozi Kanalsko dolino pobegnilo več ruskih vojaških beguncev v do¬
tlej nenaseljeno Rezijsko dolino in se tam razmnožilo v Rezijane. Se¬
veda je pa ta legenda brez vsake zgodovinske podlage. Povod zanjo
je vsekakor dala le sličnost obeh imen: ..Rezija” in ..Rusija”.

116

velikimi izgubami odbiti, kar je potem še bolj odtujilo
Avstrijce in Ruse.

Poletja 1. 1799. zmagoviti zavezniki niso izrabili za na¬
daljnje uničevanje francoskih armad, temveč so tratili čas
z brezplodnimi diplomatskimi razgovori. Le Suvarov je v
presenetljivo kratkem času osvojil razne francoske trd¬
njave v severni Italiji z Mantovo vred (28. VII.), potolkel
več francoskih armad, osvojil zopet Piemont ter vzposta¬
vil tam oblast kralja Karla Ferdinanda,  nato se
je pa pripravljal, da bi začel prodirati celo v južnovzhod-
no Francijo. Zlasti zopetna osvojitev Mantove, za katero
so Avstrijci 1. 1796/97. zaman žrtvovali štiri armade, je
vzbudila na Koroškem in po vsej Avstriji veliko navduše¬
nje in tudi Vodnik  je tedaj v svojih »Lubl. Novizah«
zapisal: »Sreča inu vesele! Mantova se je našim podala.
Zdaj bomo brez skerbi zaspali.. .«?. V Celovcu so se na¬
hajala tedaj velika skladišča za italijansko armado in sem¬
kaj so dan za dnem prihajale tudi velike množice fran-
cosko-italijanskih vojnih ujetnikov. V Celovec, kjer je vla¬
dalo tedaj izredno vojno vrvenje, so privedli tudi ujet¬
nike iz Mantove.

Suvarovove zmage in ravnanje pa nikakor niso bile
všeč ljubosumnemu Thugutu, ki je smatral Ruse le za
avstrijske pomočnike, dočim naj bi pa glede usode Ita¬
lije odločal le on sam, zato tudi ni hotel priznati vzposta¬
vitve oblasti sardinskega kralja v Piemontu. Tudi v juž¬
ni Italiji so tedaj Rusi, Turki in Angleži zasedli Nea¬
pelj, a tamošnji kralj Ferdinand  se ni zadovo-

7) Navdušen nad to zmago je V. Vodnik zložil tudi naslednje
stihe:

..Mantova naša,
prazna bo flaša,
prinesi ga še!”

117

ljil le z obnovitvijo svojega kraljestva, temveč je začel za¬
sedati še južne dele cerkvene države, radi česar so potem
vkorakali od severa vanjo še Avstrijci.

Angleži so sicer soglašali s tem, da se v Italiji obnovi
oblast prejšnjih zakonitih vladarjev, vendar so zahtevali,
da zavezniki osredotočijo svojo glavno pozornost na Švi
co in na Nizozemsko, preženo od tam Francoze ter vdere -
jo v Burgundijo, pri čemer so želeli zlasti Ruse čimbolj
oddaljiti od Sredozemlja. Prepustili so torej Italijo Thu
gutu in zato dosegli, da je bil nadvojvoda Karel napoten
v Švici proti Masseni. Prepričali so carja, da je poslal
tja drugi del ruske ekspedicijske armade (28.000 mož)
pod poveljstvom Korzakova  in razen tega so bile
usmerjene v Švico še Suvarovove čete iz Italije. Še nuj¬
nejše se je pa sebičnim Angležem zdelo, da izženejo Fran¬
coze iz Belgije in iz Nizozemske. Glede na to so prego
vorili carja, da je poslal tretji del ruske armade (18.000
mož) na pomoč Angležem, ki so se pripravljali izkrcat'
na Nizozemskem. Thuguta ta sicer ni več mnogo zani
mala, toda ako bi to nekdanjo avstrijsko pokrajino iz-
nova zavojevali, potem bi hotel odločati v njej on. Glede
na to je dobil nadvojvoda ukaz, da zapusti Švico in od¬
rine proti Mainzu. Ti pregovori in pregrupacije med
zavezniki so se vlekle vse poletje 1. 1799., tako da so do
bili Francozi, kakor 1. 1793., zopet dovolj časa za proti¬
ukrepe. Direktorij je sicer že poprej priganjal generale k
primernim akcijam, toda ti so odlašali do konca poletja,
ko so pa nastopili v Franciji zopet novi, odločilni poli¬
tični dogodki.

Dokler je vladal na francoskih mejah mir, je mogel
direktorij še nekako krmariti vladne posle, a ko se je za¬
čela nova vojna s samimi neuspehi, je vse delalo zanje
odgovoren direktorij. Obče nezadovoljstvo je zlasti radi
grozeče invazije, povečanja davkov in novačenja vse bolj

118

naraščalo, pojavljala se je v novic državljanska vojna in
jakobinci so začeli zopet dvigati glave vedno više. Nered
je naraščal, po nekaterih belgijskih pokrajinah je izbruh¬
nila vstaja katoliških kmetov, a po Franciji so vojni u-
bežniki množili vrste razbojnikov. Javno mnenje je di-
rektoriju očitalo, da je izzval vojno, a jakobinci so ga
dolžili, da je ne zna voditi. Da bi si pridobil vsaj naklo¬
njenost meščanstva, je skušal direktorij krotiti zlasti ja¬
kobince, toda ker je bilo pri volitvah spomladi 1. 1799.
desničarjem še vedno onemogočeno postaviti lastne kan¬
didate, so iz sovraštva proti direktoriju glasovali vsi, celo
katoličani in zmerni, z jakobinci, tako da je doživel di¬
rektorij nov, uničujoč poraz.

Ko so se po volitvah porazi na frontah samo množili,
je obče ogorčenje proti direktorij u začelo dosegati svoj
višek in opoziciji v skupščini, ki jo je vodil Luci  en
B o n a p a r t e , so se pridružili tudi generali, čeprav so
uživali ti zaradi svojih porazov le malo ugleda. Pri do¬
polnilnih volitvah za direktorij je starešinstvo izvolilo od¬
padlega duhovnika S i e y e s - a, ki se je že dlje časa bavil z
mislijo na revizijo ustave. Sredi meseca junija je postalo
razmerje med skupščino in direktorijem že tako napeto,
da sta morala odstopiti dva člana direktorija in razen
njih še vsi ministri. Sieves je s svojimi spretnimi intri¬
gami očividno skušal upropastiti sploh ves režim. Dose¬
gel je, da so se opozicionalni generali vrnili na čelo ar¬
mad in pregnali iz njih politične komisarje direktorija,
a na razna druga vodilna mesta so bili prav tako postav¬
ljeni večidel jakobinci. Takoj so začeli zopet izhajati tu¬
di zatrti časopisi in otvarjali so se zaprti klubi.

Tedaj je izglasovala skupščina več zakonov v jako¬
binskem smislu pod pretvezo, da je republika v nevarnosti.
Sklenjen je bil zopet nov zakon o splošnem novačenju,
toda mesto 223.000 vojnih obveznikov se jih je tudi to

119

pot oglasilo komaj 116.000. Začeli so vnovič z ostrimi re-
kvizicijami, razpisali so prisilno vojno posojilo, dne 12.
VII. sklenili celo zloglasni zakon o talcih in naperjena je
bila obtožba proti štirim bivšim članom direktorija.
Sieyes se ni upal ustavljati tem zakonom, toda pri skup¬
ščinski večini je dosegel pravico nadzorstva nad njih iz¬
vajanjem, kajti sredina in desnica sta se vendarle bali.
da bi se iz izvajanja teh zakonov vnovič ne razvili nek
danji teroristični revolucionarni odbori. Neki poslanec je
tedaj točno označil položaj: »Nekateri žele uporabiti
ljudsko silo za zavrnitev barbarov, drugi se pa bolj boje
uporabe te vsemogočne ljudske sile, to se pravi, da se
bolj boje republikanskih množic kot pa tolp s severa.«

Navedeni jakobinski zakoni so med ljudstvom, zlasti
pa še med meščanstvom, samo podvojili strah in razdra¬
ženost ter so ostali radi splošnega odpora zato tudi po
večini neizvedeni. Številne brošure in letaki so napadal;
te zakone in dolžili zlasti Sieyes-a, a levičarski klubi so po
živali k javnemu uporu. Po mnogih krajih je prihajalo
do spopadov med obema taboroma, toda levičarji ven¬
darle niso mogli več računati na podpore utrujenih in za
to že brezbrižnih množic.

Ni pa postajala jasna le nesposobnost direktorija, tem¬
več je nastajala vedno večja anarhija tudi v skupščini.
Od skrajne levice so se odcepili izmodreni zmernejši. Sre¬
dino so tvorili pristaši Sieyes-a. Ti so bili učenci enciklo¬
pedistov in so želeli rešiti vsaj glavna načela revolucije,
kajti spričo nastajajoče anarhije so čutili, da grozi obnova
monarhije. Zavedali so se, da je treba korenitih zdravil,
toda vedno jasneje so uvidevali, da je postala skupščina
nezmožna zanje. Trije državni udari v dobrih štirih letih
niso prinesli nobenega izboljšanja, zato tudi ne more iti
več za kaka krpanja, temveč le za korenito spremembo
ustave in vsega sistema, ki ju je treba izvesti, četudi s silo.

120

Tako spremembo je treba pripraviti v vladi, a izvede naj
jo armada, ki je že ponovno rešila republiko. Samo ge¬
neral more še narediti red in rešiti veljavo države. Sieyes-
je že spomladi 1. 1799. dejal: »Iščem kak meč«, toda veči¬
na generalov, ki so bili pri roki, je nagibala k jakobincem
ali se je pa pokazovala za pustlovsko, a Bonaparte je bil
še v Egiptu. Mislil je ria Jouberta, a ta je bil v Italiji
potolčen in 15. VIII. celo ubit.

Trenutno je držala vlada upravo še vedno trdno v ro¬
kah in v Parizu je imela zbranih tudi 20.000 mož zvestih
čet, toda Sieyes, ki je tedaj predsedoval direktoriju, je
dobro vedel, da je položaj nevzdržen in da je treba rešiti
revolucijo. Odločil se je zato nastopiti z vso ostrino proti
jakobincem in je dosegel, da je bil za policijskega mini¬
stra imenovan prekanjeni Fouche, ki je bil sicer nekoč sam
med vodilnimi jakobinci, a je živel sedaj že pet let v ve¬
liki bedi in je bil pripravljen prodati se vsakemu. Njega
je Sieyes sklenil izrabiti .ter ustvariti z njim močno vlado
pametnih demagogov. Anarhisti so se pokazali za to ne¬
sposobne, kajti oznanjali so le nasilje, dočim je zahtevalo
ljudstvo mir.

Sieyes in Fouche sta ves načrt dobro premislila. Začela
sta širiti vesti o jakobinskih zarotah, a jakobinci so po¬
skušali staviti nekatere člane direktorija pod obtožbo. Ta
je bila odklonjena, a Fouche je dal vnovič zapreti vse ja¬
kobinske klube. Ker so ostale vse levičarske pritožbe za¬
man, je postal prelom med Sieyes-em in jakobinci dokon¬
čen, a sprijenemu B a r r a s - u , drugemu vodilnemu čla¬
nu direktorija, ni zaupal noben tabor več.

Meseca avgusta so poskušali rojalisti v južni Franciji
z novim uporom. To je dalo skupščini povod, da je dala
direktoriju izjemna pooblastila in Sieyes jih je izrabil za
to, da je poslal najprej v pregnanstvo vse urednike 34 ro¬
jalističnih časopisov, takoj zatem pa še 16 jakobinskih

pod pretvezo, da so snovali zaroto. Takoj naslednje dni
so pa začele prihajati v Pariz tudi vznemirljive vesti o
porazih v Italiji in o izkrcanju Angležev na Nizozemskem.
Iz strahu pred sovražno invazijo je nastalo nepopisno raz¬
burjenje. Vršile so se viharne seje skupščine, vendar se
je Sieyes-u posrečilo preprečiti sklep, da se nahaja do¬
movina v nevarnosti.

Toda hitro nato se je položaj zopet nenadoma spre¬
menil. Že sredi meseca avgusta je nadvojvoda Karel v
okolišu Zuriškega jezera zaman poskušal razbiti Masse-
nove divizije, nakar je odšel proti Renu, pustil pa na
angleško zahtevo tam 25.000 mož, katerim so se pridru¬
žile še čete Korzakova, dočim je mogel oditi Suvarov iz
Italije šele meseca septembra. Nadvojvodov odhod so iz¬
koristili Francozi in konec meseca septembra temeljito
potolkli avstrijsko-rusko vojsko v okolici Zuriškega jeze¬
ra. V južni Švici je Suvarov medtem dospel do Altdorfa,
a tu so ga zaustavili Francozi, in, ko je izvedel še za usodo
Korzakove vojske, mu ni preostajalo drugega, kot da se
je s svojimi onemoglimi četami umaknil čez gornji Ren
na Predarlsko.

Nič manj klaverno se ni končal tudi angleški vdor na
Nizozemsko. Polastili so se sicer holandske mornarice,
toda na kopnem so Francozi hitro zaustavili angleško-
rusko ofenzivo, a ko so odprli Holandci še morske nasipe,
je nastopil zastoj v prehrani in širiti so se začele hužne
bolezni, tako da je postal angleško-ruski položaj ne¬
vzdržen. V drugi polovici meseca oktobra so se morali
Angleži vrniti zopet domov, a ostanke ruskih čet so pre¬
peljali na otok Jersey.

Carja so vsi ti neuspehi močno vznevoljili. Uvidel je
da se nemški knezi niti sami nočejo boriti za svoj rajh in
spoznal, da'žele Angleži in Avstrijci njegove čete le zlo¬
rabljati za svoje sebične koristi, zato je dne 23. X. 1799.

122


užaljen odpoklical svojo vojsko in celo odpovedal zavezni¬
štvo z Avstrijo. S tem je bila pa tudi 'razbita druga proti-
francoska koalicija.

Ti nepričakovani uspehi na frontah so iznova okrepili
položaj pariškega direktorija in spravili dokončno ob ves
ugled jakobinsko opozicijo. Prav tedaj se je pa vrnil iz
Egipta tudi Bonaparte, ki je sam odtehtal cele armade, in
prispel med velikim navdušenjem ljudstva dne 14. X. v
Pariz. Povratek tega mladega nepremagljivega vojskovod¬
je je navdal množice z zagotovilom, da je republika kon¬
čno zopet rešena. Krogotok je bil že vsa leta vojne isti: iz-
prva je doživljala revolucionarna Francija večino poraze
in ti so nujno povzročali izjemne ukrepe, ki so jih pa na¬
redile potem zmage zopet nepotrebne. V nevarnosti so se
polaščali oblasti spričo svojega poguma in drznosti jako¬
binci, a čim so te nevarnosti minile, so prihajali do obla¬
sti zopet zmerni. Tudi sedanje nove zmage so dale skup¬
ščini povod, da je zopet bistveno omilila nekatere izjemne
zakone, a takoj nato je sledil še zadnji državni udar. Re¬
volucionarno geslo »svoboda, bratstvo, enakost«, je vedno
bolj bledelo in se umikalo stari francoski želji po slavi.

V septembru 1. 1799 se je torej direktoriju s Sieyes-em
na čelu še enkrat posrečilo premagati grozečo politično
krizo, toda položaj je ostal vendarle skrajno negotov. Vo¬
dilni nosilci režima so se vedno jasneje zavedali, kakor
nekoč montanjardi, da vojne ni mogoče voditi brez dik¬
tature, ki jo je pa treba organizirati tako, da bi z njo ne
bilo preveč prizadeto meščanstvo. Na bojiščih se je bil po¬
ložaj resda močno popravil, toda vojna je divjala vendar¬
le še dalje in v provinci so se vrstili upori drug za drugim,
tako da je še vedno grozila tudi protirevolucija. Razen te¬
ga je bil direktorij brez denarja, uradništvo je stradalo in
uprava je zastajala, narod je pa zahteval mir, ne glede na
to, kakšen režim mu ga preskrbi. Sieyes je držal trenutno

123

vajeti še vedno v rokah, toda jakobinsko strašilo je ostalo
slej ko prej pereče. Taka negotovost je pa postala sčaso¬
ma čisto nevzdržna. Ugodno razpoloženje je bilo tudi pri
vodilnih generalih. V prejšnjih letih je bilo v njih inte¬
resu, da zlomijo rojaliste, a to pot je bilo treba dokončno
streti vse levičarje.

Do podobnih zaključkov je prišel takoj po svoji vr¬
nitvi iz Egipta tudi Napoleon. Vse oči so se obrnile takoj
nanj. On se je držal prve dni previdno v ozadju in prou
čeval položaj, toda neomajno zaupajoč v svojo zvezdo, je
pazno čakal, da napoči njegova ura in da ga pozove-
Francija sama. Zakonito državno oblast so predstavljal;
tedaj direktorij z vlado in obe zbornici skupščine. Za čla¬
na direktorija ali za ministra je bil po zakonu še premlad,
mešati se v skupščino je bilo pod njegovo častjo, a na če¬
lu armade, ki je postajala vedno odločilnejši činitelj, ga
pa direktorij trenutno ni rabil. Za dosego svojih časti¬
hlepnih ciljev je torej nujno rabil pomoči direktorija.

Bonaparte in Sieyes si nista bila simpatična in si nista
mnogo zaupala, toda oba sta čutila, da potrebujeta drug
drugega, vendar sta oba čakala, kdo stori prvi korak. Ta¬
ko so minili dragoceni dnevi, dokler ju ni dne 30. X. zbli¬
žal jasnovidni zunanji minister T a 11 e y r a n d. Sieves-u
in njegovim najbližjim somišljenikom je bilo jasno, daje
mogoče preprečiti grozečo politično krizo le s takojšnjo
novo preuredbo ustave, ki bi dala izvršni oblasti še obšir¬
nejša polnomočja, ni jim pa bilo jasno, kako bi mogli sa¬
mi ukloniti skupščino. To bi mogel izvesti le odločen ge¬
neral velikega ugleda, torej Bonaparte, toda on je bil ja¬
ko slab govornik, a na srečo je prav tedaj predsedoval
»petstoterici« njegov brat Lucien.

Ves svoj načrt so zarotniki zgradili na trditev, da ob¬
stoji levičarska zarota, ki utegne izbruhniti vsak hip. Ta
se je zdela vsem tako verjetna, da so se premnogi priprav-

124


Ijali že na beg iz Pariza, ker so vsi pričakovali, da bo ja¬
kobinsko divjanje to pot še bolj krvavo, nego je bilo kdaj
'koli poprej. Da se to prepreči, je treba imenovati Bona-
parteja za poveljnika pariške posadke, spremeniti ustavo
in mesto dotedanjega direktorija postaviti novo vodstvo
države, sestoječe iz treh konzulov z obširnimi pooblastili.

Za izvedbo tega programa so določili zarotniki dva
dni: prvi dan naj bi Sieyes in Roger-Ducos  razkro¬
jila direktorij in dosegla, da se preseli skupščina v pari¬
ško okolico, a drugi dan naj bi Bonaparte prisilil skupšči¬
no, da mu poveri potrebna polnomočja. Prvi dan je šlo
gladko. Dne 9. XI. zjutraj je bila nanagloma sklicana iz¬
redna seja starešinstva in tu so objavili, da utegne vsak
hip izbruhniti teroristična vstaja, radi česar je potrebno,
da se preseli skupščina v St.-Cloud pod varstvo čet, ki so
jih bili pripravili generali in za katerih poveljnika je tre¬
ba imenovati Bonaparteja.

Starešinstvo je brez oklevanja izglasovalo vse ustrezne
dekrete. Naslednje dopoldne, glasovitega dne »18. bru-
maire-a 1. VIII.« (10. XI. 1799) dopoldne so najprej »od¬
stopili« trije člani direktorija, a dva so blokirali v luksem¬
burški palači, tako da ni bilo več izvršilne oblasti. Pariz
je ostal brezbrižen, ker je vse mrzilo režim, ni bilo pa go¬
tovo, če bo tudi vojaštvo sledilo zarotnikom. Ob 1. uri po¬
poldne se je zbrala skupščina v St.-Cloudu in naj bi spre¬
menila ustavo, izročila vso oblast trem konzulom ter se na¬
to razšla. Grad, v katerem je zborovala skupščina, je ob¬
kolilo vojaštvo.

Ker do 4. ure popoldne še ni bilo nobenega sklepa, se
je podal nepotrpežljivi Bonaparte sam v starešinstvo, kjer
je bil pa sprejet jako hladno. To ga je čisto zmedlo, tako
da je s svojim skrajno nerodnim govorom vznevolji! celo
svoje prijatelje, a ostale naravnost odbil, tako da si stare¬
šinstvo radi očividne nezakonitosti ni upalo takoj glasova-

125

ti za novo izvršilno oblast. Bonaparte se za to ni zmenil,
temveč je odšel takoj še v zbornico »petstoterih«, kjer je
pa opravil še slabše. Hotel je poročati o »anarhistični za¬
roti«, toda levičarska večina ga je sprejela z vriščem in
psovanjem in so ga končno še pretepli do nezavesti. Pre¬
nesli so ga v neko sosednjo sobo, kjer se je pa hitro zave¬
del in skozi okno pozval vojake k orožju. Toda za red v
skupščini je skrbela posebna straža, zato so se vojaki ne¬
kako obotavljali in nastal je skrajno kritičen trenutek.
Tedaj je rešil položaj njegov brat Lucien. On je skušal
najprej v zbornici opravičevati svojega brata, a ker je vi¬
har samo še bolj naraščal, je hitro zaključil sejo, planil iz
zbornice in s plamtečim nagovorom kot predsednik skup¬
ščine pozval stražo na pomoč proti »manjšini upornikov
in morilcev, podkupljenih od Angležev«. Ko je straža, se-
stoječa iz samih veteranov državljanske vojne, zaslišala
poziv skupščinskega predsednika, so zagrmeli bobni in vo¬
jaki so vdrli v zbornico. Med poslanci je nastala nepo¬
pisna panika, vsak je bežal, kamor je vedel in znal in vse
križem so ležale dostojanstvene uniforme poslancev.

S tem je bil državni udar izvršen. Že pozno ponoči so
skupščinski sluge polovili po gostilnah in skrivališčih
okoli 100 poslancev, jih odvedli v zbornico in tu so po¬
tem brez ugovora izglasovali izključitev cele vrste članov
zakonodajne skupščine, odgoditev skupščine, nje nadome¬
stitev z dvema komisijama, ki naj bi potrjevali zakone,
predložene od konzulov ter pripravili s konzuli novo usta¬
vo in mesto dotedanjega direktorija so izvolili tri konzu¬
le: Bonaparteja, Sieyesa in Roger-Ducosa, generala, biv¬
šega duhovnika in sodnika, ki so še tisto noč prisegli —
zvestobo republiki. Rečeno je bilo, da so vsi trije konzu¬
li enaki, toda nihče si ni delal nobenih utvar: silna oseb¬
nost Napoleona Bonaparteja je takoj prvi hip zatemnila
vse in Francija je končno dobila svojega — diktatorja.

126

Marmont je zapisal v svojih spominih: »Vsi smo se čutili
pritegnjene kot od neke nepremagljive moči usode«.

S tem je bila francoska revolucija končno likvidirana,
kar je Bonaparte že nekaj tednov pozneje tudi izrečno na¬
glasil v svojem proglasu. Napoleon ni rešil republike, toda
od revolucije je rešil vse, kar se je še dalo rešiti: njen skriv¬
nostni čar, njeno zunanjo politiko, njen kozmopolitizem
in njeno socialno organizacijo. Revolucija je v desetih le¬
tih razočarala vse in prevarala vse upe, tako da si Franci¬
ja že sploh ni mogla več misliti reda brez vzpostavitve mo¬
narhije. Vse si je želelo le še redno stalno vlado, zdrave
finance, pravične zakone in mir na zunaj ter na znotraj.
Revolucija tega ni znala ustvariti, temveč je prinašala le
anarhijo, vojno, teror, lakoto in nekaj bankrotov, a Na¬
poleonov genij je končno znal združiti potrebo po avto¬
riteti z demokratičnimi težnjami. To je bilo pa tudi edi¬
no, kar je v danih brezupnih okoliščinah še preostajalo
predrevolucionarnim teoretikom in ideologom. Da bi se
izvili iz rok Bourboncev, so privedli revolucionarni teore¬
tiki že 1. 1799. do tega, da so se izročili — sablji.

Da se je zaključila francoska revolucija z vojaško dik¬
taturo, ni bilo nobeno naključje, temveč le navadna po¬
sledica vsega njenega razvoja. Naključje je bilo kolikor
toliko le to, da je postal diktator Napoleon Bonaparte,
čigar nrav in genij sta potem v naslednjem poldrugem
desetletju tako odločilno začrtovala ne le usode Francije,
temveč vse Evrope. Republikanci so že dolgo želeli okre¬
piti veljavo vlade, za kar je bilo pa potrebno spremeniti
najprej ustavo iz 1. 1793. Ob priliki državnega udara 4.
IX. 1797. so zamudili storiti to, a jeseni 1. 1799. je postala
taka sprememba že čisto neizbežna. Ljudstvo si nikakor
ni želelo vrnitve »starega (t. j. kraljevskega in fevdalnega)
režima«, pač je pa naprtovalo odgovornost za vse zlo, ki
ga je moralo prenašati v teku revolucije, le voditeljem re-

127

publike. Ponavljali so se pač državni udari, toda zlo je
ostalo. Glede na to so teoretiki in ideologi tudi obupavali
nad demokracijo in si želeli diktature vodilnega izobra
ženstva, povezanega z bogatim meščanstvom, ki jo je pa
mogla ustoličiti samo še armada brez sodelovanja ljud¬
stva. Sieyes in njegovi prijatelji, ki so ravno predstavljali
te težnje, si torej niso želeli vojaške diktature, temveč so
hoteli uporabiti armado le kot sredstvo za dosego svojih
ciljev. Toda usodno zanje je postalo to, da se niso poprej
z Bonapartejem natančneje dogovorili o obliki nove vla
davine. Ob državnem udaru dne 10. XI. 1799. je pa ar¬
mada sledila Bonaparteju in ne Sieyesovemu krogu in ta
ko je postal potem že od prvega trenutka gospodar polo¬
žaja on.

Očrtani razvoj francoske revolucije je predvsem raz
dejal stari družabni red, temelječ na rojstvu in na poseb¬
nih pravicah vladajočih slojev, to je plemstva in duhov¬
ščine ter izročil oblast meščanstvu. Pred revolucijo je ne¬
kako poosebljal državo kralj, sklicujoč se na »božje pra¬
vo« in opirajoč se na plemstvo, duhovščino in birokracijo,
toda posamezne pokrajine in mesta so trdoživo branile
tudi svoje starodavne samouprave. Revolucija je pomedla
z vsem tem ter vsaj načelno proglasila popolno enakost
vseh pred zakonom, suverenost ljudstva in spoštovanje
osebnih pravic. Na verskem področju je uvedla revoluci¬
ja najprej popolno versko strpnost, ki se je pa že zgodaj
izmaličila v odkrito sovražnost nasproti krščanstvu in v
krvavo preganjanje duhovščine. To je na eni strani sko¬
palo še globlji prepad med ljudstvom, na drugi strani pa
zaneslo tudi med široke ljudske plasti brezverstvo, ki je
bilo dotlej razširjeno le med plemstvom in meščanstvom.
Glede javne uprave, sodstva, šolstva in pospeševanja zna¬
nosti je revolucija poskušala izvesti celo vrsto pomembnih
izboljšav v demokratičnem smislu, uspela je pa le deloma

128

radi nestalnosti režimov, državljanskih vojn in pomanj¬
kanja denarja, kajti nesposobna je bila urediti državne
iinance in je izzvala vrsto državnih bankrotov. To se je
posrečilo šele Bonaparteju, kar je v veliki meri pripomo¬
glo tudi k njegovi popularnosti. Največji uspeh je dose¬
gla revolucija vsekakor z ustvaritvijo moderne narodne
armade, ki je zanašala potem pod vodstvom Bonaparteje-
vega strateškega genija ideje francoske revolucije po vsej
Evropi. Razen tega je revolucija v veliki meri zrušila tu¬
di tradicionalne separatizme posameznih pokrajin ter moč¬
no pospešila ustvaritev francoskega narodnega edinstva,
obenem pa zanetila prve slične težnje tudi pri mnogih
drugih evropskih narodih. Z modroslovnega vidika je o-
stala revolucija zvesta racionalizmu XVIII. stol., ki jo je
todil, vendar je ravno njen potek pospešil pri veli¬
kem delu izobraženstva (zlasti pod posrednim vplivom
Rousseau-ja) tudi povratek k verstvu, kar je potem v na¬
slednjem obdobju tudi pokopalo racionalizem s prosvet-
Ijenstvom vred in izoblikovalo novo duhovno smer, ro¬
mantiko. V socialnem pogledu je revolucija uničila veči¬
no starega fevdalnega plemstva in z njim vred tudi višjo
duhovščino, temelječo na fevdalnem družabnem redu.
Verske duhovne vrednote je ohranila predvsem nova, osi¬
romašena in preganjana nižja duhovščina, ki se je vsa po¬
svetila in žrtvovala le svojemu evangeljskemu poslanstvu.
Najbolj sc je okoristilo z revolucijo meščanstvo, staro in
novo, izišlo iz dotedanjih malih obrtnikov in trgovčičev.
Ti in njihovi sinovi, ki so se posvečali liberalnim pokli¬
cem ali so pa preplavljali državne službe, so prevzeli od¬
slej vodilno družabno vlogo. Kmetje so se z revolucijo
otresli vseh dotedanjih fevdalnih bremen in en del njih
se je gospodarsko okrepil, dočim je ostalo večini še vedno
premalo zemlje za zadovoljivo preživljanje, kajti zaple¬
njena posestva so pokupili predvsem špekulanti, še naj-

9

129

manj je pridobilo z revolucijo delavstvo, katerega so sti¬
skale zlasti brezposelnost, nezadostne mezde in prepoved
stavk. Popolna gospodarska svoboda, ki jo je ustvarila re¬
volucija, je skupno z novimi tehničnimi iznajdbami po¬
spešila industrializacijo in razvoj modernega kapitalizma,
kar vse je pa nujno rodilo ogorčen odpor obrtnikov, kme¬
tov in delavcev. Na splošno so revolucija in trajne vojne
jako osiromašile ves narod. Tako je prinesla revolucija
globoke in mnoge koristne preobrazbe na vseh področjih,
ki so se potem v veliki meri ohranile vse XIX. stol. in se
razširile še na druge narode, ni bila pa zmožna rešiti še
cele vrste političnih, gospodarskih in socialnih vprašanj
in je pahnila narod v deset let trajajočo anarhijo ter ga
zapletla v brezkončne zunanje vojne. Šele Napoleon Bo-
naparte je s svojo močno roko ustvaril notranji red, vr¬
nil pravno varnost in utrdil mnoge revolucionarne pri¬
dobitve. Tako je izpolnil velik del nad, ki jih je stavila
Francija vanj: bil je genialni organizator, upravnik in za¬
konodajalec, dal je vsem sposobnim in zaslužnim brez raz¬
like sloja neomejene možnosti, da so se dvignili na naj¬
višje položaje, in vsem je vtisnil pečat svoje silne osebnosti.
Francozi mu večkrat očitajo častihlepnost in velike člo¬
veške žrtve njegovih vojska, toda po krivici, kajti postal
je le »meč revolucije« in je v bistvu pravzaprav šele on
izvedel tisto, o čemer so le sanjali že drugi pred njim.

130

VI.

FRANCOZI DRUGIČ NA KOROŠKEM

O Napoleonu Bonaparteju je težko po¬
dati kako enotno sliko, ker se je sam neprestano razvijal.
Bil je majhen, mišičast in še s tridesetimi leti suh mož iz¬
redne telesne in živčne vztrajnosti, žarečih in duhovitih
oči ter čudovite prisotnosti, ognjevitosti in jasnosti duha.
Njegova delozmožnost je bila brezmejna in zadostovalo
mu je le po par ur spanja dnevno. Bil je predvsem mož
temperamenta, ki ga je gnal k dejanstvenosti in gospodo-
valnosti. V mladeniških letih je bil izredno ukaželjen in
sanjav, kot mlad oficir je skušal celo pisateljevati, a že
vojna pohoda v Italijo in v Egipt sta ga popeljala na dr¬
žavniško polje. Bil je izrazito razumska narava in je že
po več mesecev naprej razmišljal o tem, kaj in kako mora
ukreniti, in ni mogel prenašati nasprotovanja. Okoliščine
so ga same prisilile, da se je moral vsega posvečati politi¬
ki, v kateri je bil izrazit realist do vseh podrobnosti. Da
bi si pridobil naklonjenost Francozov, se jim je skušal
predstaviti kot mož miru, a če treba tudi kot neustrašen
bojevnik. Toda realist je bil zgolj glede sredstev pri do¬
seganju svojih ciljev, kajti v njem je tičala še druga nrav,
nrav junaka, ki hoče obvladovati svet po vzorcu največjih
junakov svetovne zgodovine, najmočnejša težnja v njem
je bila želja po slavi, Francija ter človeštvo sta mu bila pa
le sredstvi za to.

Tudi se ni nikoli popolnoma zlil s francosko narodno
dušo, ni bil ne polnokrven plemič in ne otrok ljudstva.
Kakega določenega cilja sploh ni imel, temveč je gnala

9*

131

njegovo dejavnost predvsem razgibanost njegove he¬
roične in romantične nravi. Bil je učenec enciklopedistov,
ki je mrzil fevdalizem, družabno neenakost in versko ne¬
strpnost ter je gledal v prosvetljenem absolutizmu neka¬
ko združitev avtoritete ter političnih in družabnih re¬
form. V tem pogledu je bil zadnji in največji prosvetlje-
nec ter pravi sin revolucije. Mrzil je tudi resnične idea¬
liste, pripravljene na žrtve, ker jih je smatral le za ovire
na svoji življenjski poti, razen če jih je mogel popolnoma
uslužiti za svoje lastne cilje.

Tak mož je torej prevzel dne 10. XI. 1799 zvečer dik¬
taturo Francije. Njegov prvi cilj je bil, da to diktaturo
organizira in utrdi, vendar je delal potem na njenem iz¬
popolnjevanju do konca svoje vladavine. Okoliščine mu
niso dovoljevale, da bi gradil smotrno, temveč je moral
sproti reševati vprašanja, ki so bila trenutno najnujnejša
in ki so jih pogosto narekovale vojne potrebe. Obe spre¬
daj navedeni komisiji, izvoljeni iz dotedanje skupščine,
sta se lotili zgolj pripravljanja nove ustave, a oblast so
vzeli v roke vsi trije konzuli. Državni udar ni vzbudil no¬
benega odpora, ker nihče ni smatral za ogroženo ne revo¬
lucijo in ne republiko, a ker je bil očividno naperjen
proti jakobinskim levičarjem, so izražali vsi zmerni iskre¬
no zadovoljstvo in celo protirevolucionarji so upapolni
dvignili glave. Toda Bonaparte in Fouche sta jim hitro
pokazala, da so računali brez krčmarja in da hočeta res
vladati z zgornjo družabno plastjo, toda le s tisto, ki je
bila vdana revoluciji.

Najnujnejša naloga je bila pripraviti novo ustavo.
Glede nje je zastopal Sieyes stališče, da mora prihajati
vsa avtoriteta od zgoraj, a na drugi strani pa mora uživati
tudi zaupanje spodaj. Pristojnost posameznih oblasti mo¬
ra biti strogo opredeljena, a izvršna oblast naj bi bila v
rokah prvega konzula, imenovanega za deset let, toda nje-

132

mu ob strani bi stala še dva druga konzula: eden za no¬
tranje in drugi za zunanje zadeve. Bonaparte Sieyesovim
načrtom ni mnogo ugovarjal, toda vso izvršno oblast je
odločno zahteval le zase, čemur so se hitro tudi vsi uklo¬
nili. Na Bonapartejev pritisk je bil načrt nove ustave dne
13. XII. že dogotovljen in kar vanjo vnešena že tudi ime¬
na novih konzulov, Bonaparteja, Cambaceresa  in
L e b r u n a. Bila je nato predložena ljudskemu glaso¬
vanju (zanjo je glasovalo 3 milijone volilcev, proti njej
pa le 1562) in že dne 25. XII. 1799 tudi uveljavljena. Bi¬
la je »kratka in nejasna«, kakršno je Bonaparte izrečno
hotel imeti, zato ni določala ne državljanskih svoboščin
in ne jasno opredeljevala javne oblasti, pač pa je podčr¬
tovala vsemogočnost prvega konzula, tako da je dobil z
njo skoro neomejeno oblast glede nadaljnje organizacije
Francije. Njeno vodilno načelo je bilo, da prihaja oblast
od zgoraj, zaupanje pa od spodaj, t. j. od naroda. Vse u-
radništvo je postalo odgovorno samo njemu in zakono¬
dajna telesa so imela pravico le potrjevati zakone, ki sta
jim jih bila predložila on sam ali državni svet, ki ga je
tudi imenoval sam. Zakonodajo naj bi na videz vršila se¬
nat in skupščina. Prvi (njegov predsednik je postal Siey-
es) bi sestajal iz 60 članov, od katerih so jih pa imenovali
31 konzuli sami iz vrst najsposobnejših visokih uradni¬
kov, in senatorji naj bi imenovali potem večino članov
skupščine (»tribunata« in zakonodajne skupščine, sesto-
ječe iz 300 članov) in to le iz vodilne družabne plasti. Vso
oblast je imel formalno torej v rokah senat, ki je bil pa
vedno le poslušno orodje Bonapartejevo, a zakonodajni
zbor sploh ni smel razpravljati, tribunat pa niti sklepati
ne. S tem je bila seveda volilna pravica dejansko sploh
zatrta. Ljudstvo je ostalo sicer še nadalje »suvereno«, to¬
da nihče ga ni več vpraševal za mnenje in Bonaparte je
izrečno izjavil: »Samo jaz sem zastopnik ljudstva.« V tem

133

smislu je ustvaril potem tudi vsa druga »reprezentativna«
telesa le zato, da bi sodeloval z njim, in to tako, kakor je
smatral za primerno on sam. Sieyes je tedaj izjavil: »Mi
imamo sedaj gospodarja; Napoleon hoče vse, zna vse in
izvrši vse«. Na vodilna upravna mesta je postavil pred-
stavitelje revolucionarnega velikega meščanstva in tiste
predstavnike »starega režima«, ki so se že spoprijaznili
z novim.

Nastanil se je Bonaparte v Tuilerijah, kjer se je za¬
prl vsem in ves posvetil neutrudnem reformatoričnemu
ustvarjalnemu delu noč in dan. Pravijo, da je že v prvih
treh letih svojega konzulatstva več vladal kot kralji v sto
letih in je ravno v tem času ustvaril tudi največ svojega
velikega in trajnega reformatorskega dela. S svojimi mi¬
nistri je občeval navadno le pismeno in ti so postali že
kmalu samo izvrševalci njegovih naročil. Izprva je močno
občutil, da mu manjka zadostnega praktičnega upravne¬
ga znanja, toda dal se je rad poučiti od članov državnega
sveta, ki ga je ustanovil že dne 26. XII. 1799 in v katerem
je znal zbrati najboljše in najbolj izkušene upravnike
svoje dobe. Tu so se pod njegovim osebnim vodstvom iz¬
oblikovali vsi veliki zakoni iz dobe konzidata, a njih prak¬
tično izvajanje je potem pretresal še z vodilnim uradni-
štvom dotičnih področij.

Kot že vse dotedanje vlade, je zadel tudi Bonaparte že
prvi dan na najtežje vprašanje do dna razrvanih financ,
kajti papirnati denar je postal že skoraj brez veljave, a
kovanega sploh ni bilo več v prometu. Glede na to se je
moral tudi on lotiti najprej reforme finančne uprave, ki
jo je smotrno centraliziral, uredil davke, ustanovil »Fran¬
cosko banko« (Banque de France), začel trebiti korupcijo,
prisilil razne bankirje in državne dobavitelje, da so
»prostovoljno« vrnili državi težke milijone, ki so si jih
znali poprej pridobiti večidel na nedopusten način, ter

134


je na novo uredil carino in zemljiško knjigo. Tako je za¬
čel zopet redno pritekati denar v državno blagajno, pri
ljudstvu se je vračalo zaupanje v državo in državni prora¬
čun je začel kmalu izkazovati celo prebitek.

Za uspešno uveljavljenje osrednje državne uprave je
bila enako nujna tudi temeljita reforma vse krajevne po¬
litične uprave. To je odredil že z zakonom z dne 17. II.
1800. Z njim je ohranil razdelitev države na departmaje,
kantone in občine, od katerih so poslednje dobile vrnje¬
no tudi svojo samoupravo, a med departmaje in kantone
je uvrstil še okrožja (arondismaje). Velika mesta so ostala
še nadalje razkosana na arondismaje s svojimi lastnimi
županstvi. Vodstvo vsake upravne edinice je bilo poverje¬
no enemu samemu uradniku (prefektom in podprefek-
tom), le v občinah je bilo dodanih županu (maire) še po
nekaj prisednikov. Ohranili so pri teh upravnih edinkah
resda še vedno tudi svete, a njih delokrog je bil jako ozek
in največkrat zgolj posvetovalnega značaja. Glavna zna¬
čilnost te reforme je bila pa ta, da ti upravniki niso bili
več voljeni, temveč imenovani od višjih upravnih oblasti.
Za prefekte so bili imenovani pristaši zmernih strui (ve¬
lik del teh so bili bivši poslanci), a za načelnike nižjih u-
pravnih eclinic so bili radi pomanjkanja sposobnih oseb
večkrat v zadregah, zato so poverjali ta mesta pogosto tu¬
di aristokratom.

Prva značilnost Bonapartejevih reform je bila stroga
centralizacija vse uprave, ki jo je ohranila Francija potem
še do današnjega dne, a vzporedno z njo je šla tudi njena
specializacija v rokah strokovno usposobljenih uradnikov,
odgovornih naravnost področnim osrednjim oblastem. S
tem so visoko dvignili njeno strokovno dovršenost, še bolj
pa oslabili krajevno samoupravo. Pravi nositelji vse u-
pravne organizacije so postali prefekti z daljnosežnimi
pooblastili, a močna podpora režima je bila tudi policija

135

(z orožništvom), ki jo je razporedil F o u c h e po vsej dr¬
žavi in ki je pazno (večkrat celo jako samovoljno) nad¬
zorovala vse.

Finančnim in upravnim reformam je potem hitro sle
dila tudi reforma vsega dotedanjega sodstva. Ta je bila
izvršena z zakonom z dne 18. III. 1800. Za manjše civilne
spore so kantoni še nadalje ohranili svoje »mirovne sod¬
nike«, a vse drugo sodstvo je bilo poverjeno rednim in no¬
vim prizivnim sodiščem. Glavna sprememba je bila ta, da
so zopet ukinili volitev sodnikov in so postali ti vsaj na¬
čelno stalni. Ravno te sodne in ostale Bonapartejeve u-
pravne reforme se morejo po svoji važnosti primerjati sa¬
mo še z delom prve ustavodajne skupščine. Ta je ukinila
vse stare posebne pravice višjih stanov in izvedla narodno
enotnost, a šele Bonaparte je z nepričakovano naglico in
uspešnostjo ustvaril novi družbeni in politični organiza¬
ciji tudi stalne oblike ter smotrno utrdil ves upravni u-
stroj od osrednje oblasti do poslednje kmečke občine. Da
je poskušal na vso moč in smotrno pospeševati tudi trgo¬
vino, industrijo, kmetijstvo, promet in sploh vse gospo¬
darsko življenje, je samo po sebi umljivo. Silno je razširil
in prenovil tudi osnovno, srednje in strokovno šolstvo, ra¬
zen tega pa neusmiljeno zatrl tako razpaseno razbojni-
štvo.

S takim vladnim ustrojem, ki je ostal v marsičem
v veljavi še do današnjega dne, Bonaparte ni zadostil le
svojim težnjam po obvladovanju, temveč tudi koristim
narodne revolucije in — svoje lastne utrditve. Na eni stra¬
ni je bila vodilna družabna plast končno rešena nevarno¬
sti jakobinske »demokracije«, a na drugi strani je dobil
Bonaparte v roke vse niti. Na vsak izraz nezadovoljnih
desničarjev je mogel uspešno odvrniti, če morda žele, da
jih izroči zopet jakobincem. Zakonita opozicija je postala
sploh nemogoča, zato so začeli skrajneži misliti na nasilja,

136

toda bili so vsekakor prešibki zanje. Edina resna nevar¬
nost je mogla pretiti Bonaparteju od častihlepnih repu¬
blikanskih generalov in rojalistov, toda prve je znal pri¬
dobivati z obzirnostjo, a rojalisti so bili tudi sami med se¬
boj preveč razcepljeni.

Spričo zunanje nevarnosti, ki je pretila predvsem od
Avstrije, je imel Bonaparte največji interes na tem, da
Francijo čim najprej na znotraj pomiri. Glede na to je na
eni strani ponudil velikodušno amnestijo vsem, ki se u-
klonijo, a proti trdovratnežem je posegal po vprav krutih
sredstvih, podobnih Robespierrovim, le da je bil pri tem
mnogo uvidevnejši nego podivjani jakobinci. Ni se obo¬
tavljal poseči po grozečih zgledih, a na drugi strani je rad
sprejemal vse ponudbe podvrženja. Toda v tem oziru je
pri republikanskem meščanstvu in pri armadi naletel na
velike težave glede nepokorne duhovščine in glede emi¬
grantov. Že konec 1. 1799 je vrnil katoličanom vse še ne¬
prodane cerkve, dovolil neovirano službo božjo, opustil
skoro vse republikansko »bogoslužje« in zahteval od du¬
hovnikov mesto prisege na ustavo samo še obljubo zvesto¬
be. Ker večine odporne duhovščine ni mogel pridobiti ni¬
ti s tem, je sklenil pomiriti se naravnost s papežem, a gle¬
de emigrantov je do skrajnosti omilil vse veljavne odred¬
be. Toda za izvedbo vseh teh sklepov je moral doseči naj¬
prej zmago na zunaj in s sklenitvijo miru še zadostno po¬
večati svojo veljavo.

V trenutku, ko je prevzel Bonaparte jeseni 1. 1799.
usodo Francije v svoje roke, je bila večina Italije sicer iz¬
gubljena za Francoze in Anglija je obvladovala vsa morja,
toda na severnih bojiščih so ostale francoske armade zma¬
govite, razpadla je tudi druga protifrancoska koalicija,
ki so jo bili ustvarili Angleži, in Francija je celo presegla
svoje »naravne meje«, pridobila špansko zavezništvo in
stala v dobrih odnošajih s Prusijo. Osrednje zunanje-

137

politično vprašanje, pred katerega je bil postavljen Bo-
naparte, je bilo, če bo uspel doseči tudi končno zmago in
Franciji trajno zagotoviti »naravne meje«.

Opraviti je imel z jako povprečnimi nasprotniki.
Avstrijo je vladal nedostopni reakcionarec, cesar Franc
II., s svojim omejenim kabinetnim šefom grofom Col
1 o r e d o m , cločim je svojega mnogo sposobnejšega bra¬
ta Karla  ljubosumno odrival od vseh vladnih poslov.
V Prusiji je kraljeval pošteni, toda neodločni in malo in¬
teligentni Friderik Viljem  III., a Rusiji je carjeval
'kruti in na pol blazni Pavel  I. Vojakov jim sicer ni
manjkalo, čeprav je izgubila sama Avstrija od 1. 1792 do
1799 že blizu pol milijona mož, toda vse tri države so se
nahajale v največjih denarnih stiskah, tako da jih je
Anglija morala stalno podpirati. Razen tega je vladalo
med njimi tudi skrajno ljubosumno nezaupanje. Poljsko
vprašanje je bilo že poprej razdvojilo Avstrijce in Pruse,
a sedaj je Avstrija odločno odklanjala tudi vsako rusko
vmešavanje v italijanske zadeve. Ker Angleži niso bili
več voljni izprazniti Malte, je privedlo to še nje v na¬
sprotje z Rusijo, a nevtralce je ozlovoljevala angleška
hegemonija na morjih. Tako med nasprotniki Francije
sploh ni bilo nobenega soglasja in celo starodavni nemški
rajh je bil v očividnem razpadanju. Severnonemške drža¬
vice je že obvladovala Prusija in jih držala v nevtralnosti,
a v južni Nemčiji so začeli Avstrijo že prezirati radi od¬
stopa levega brega Rena in so tamošnji knezi že komaj
čakali, da se naslonijo na Francijo. Tako je postala Av¬
strija na celini čisto osamljena, morala pa je nositi glavno
težo vojne. Glede na to bi bil celo Thugut rad sklenil mir
s Francijo, ako bi mu pustila ta proste roke v Italiji. V
takem primeru bi ostala potem proti Franciji samo še
Anglija in še ta brez zaveznikov.

138

Toda ravno v tem težkem položaju so Angleži vnovič
pokazali žilavost, za katero so jih lahko vsi zavidali. Po
campoformijskem miru, ko je postala Anglija čisto osam¬
ljena in se čutila ogroženo na svojih najobčutljivejših
točkah, je napela vse svoje sile, da spravi v red svoje
državne finance, še bolj okrepi svojo trgovsko in vojno
mornarico ter zaduši vse številne upore v njej, da
uniči mornarice vseh drugih pomorskih držav in spre¬
meni Sredozemlje v nekako svoje jezero. Toda kakor se
je okrepila Anglija doma in na morjih ter postala gospo¬
darsko odločujoča država, tako se je pa izredno ojačil tudi
položaj Francije na politično razbiti evropski celini. Ra¬
zen manjših obmejnih predelov si je bila že priključila
Belgijo, holandsko Flandrijo, levi breg Rena in Savojo.
Z dotedanjimi vojnami je izgubila resda že okoli 600.000
mož, toda bila je številčno najmočnejša evropska država
in tudi ne več politično osamljena kakor 1. 1793. Z
uvedbo redne splošne vojaške dolžnosti je lahko postav¬
ljala na noge vojske, ki so se mogle številčno meriti z
vsemi njenimi nasprotniki skupno, kakovostno so pa po
svoji organizaciji in z odličnim bojevniškim duhom da¬
leč prekašale vse druge monarhične armade že zastarelih
tipov. Najšibkejša francoska točka je bila dotlej finančna
stran, radi česar se njene armade niso morale le same
preživljati z izžemanjem zasedenih pokrajin, temveč so
v znatni meri vzdrževale celo režim doma. Toda Bona-
parte je znal — kakor smo slišali že zgoraj — s svojimi
upravnimi in finančnimi reformami po tolikih letih anar¬
hije napraviti končno vendarle red v gospodarstvu (kme¬
tom je davke lahko celo občutno znižal), počasi pomiriti
protirevolucionarne težnje, zlasti med duhovščino, in razo¬
rožiti skrajne levičarje. Na zunanjepolitičnem področju
je bilo pa najvažnejše to, da je znal že direktorij odtrgati
Španijo od Anglije in jo pridobiti celo za svojo zaveznico.

V drugih zasedenih pokrajinah je vznevoljevala francoska
oblast sicer skoro vse prebivalstvo, toda to nezadovoljstvo
je izviralo predvsem iz mahedravosti dotedanjih pariških
režimov, katerim je pa Bonaparte tudi naredil definitiv
ni konec.

V takih okoliščinah je ostala torej Anglija edini, de
jansko še nedotaknjeni in resni francoski nasprotnik. Ker
ji Francija na morju pač ni mogla priti do živega, jo je
skušala prizadeti na gospodarskem polju, kar pa v tistih
časih še nikakor ni bilo dovolj učinkovito, zlasti ker st)
Angleži neomejeno obvladovali vsa morja. Francija je bila
najbolj prizadeta s tem, da je bila prekinjena vsa njena
kolonialna trgovina, a močno je trpela tudi njena in¬
dustrija, ker ji je primanjkovalo surovin in ker se zaradi
vojn ni mogla dovolj hitro prilagajati naglemu tehnič¬
nemu napredku angleške industrije. Toda važne gospo
darske svoboščine, ki jih je bila uvedla že revolucija (n.
pr. ukinitev cehov in odprava notranjih carinskih meja)
in angleška blokada, so močno pospešile domačo proiz¬
vodnjo in, ko je uvedel Bonaparte še red v državne finan¬
ce, se je začel v prometu počasi pojavljati zopet kovani
denar, izboljševalo se je kmetijstvo in gospodarska moč
Francije je začela zopet vidno naraščati. Tako tudi Angli¬
ja ni mogla ukloniti Francozov ne s svojo blokado in ne
s topovi svoje mornarice.

Mladi angleški kapitalizem je tedaj silno razvil angle¬
ško industrijo, velik napredek je doseglo celo angleško
kmetijstvo, z njenim denarstvom se ni mogla meriti te¬
daj pač nobena druga sila sveta in angleška blokada Fran¬
cije je skoro zadušila francosko zunanjo trgovino, tako
da je bila Anglija na svetovnih tržiščih skoro brez resne¬
ga tekmeca, a Franciji so ostale komaj nekatere celinske
zavezniške ali okupirane dežele. Vso tako občutljivo go¬
spodarsko strukturo Anglije so pa mogli vsak čas resno

140

ogroziti nepredvideni politični dogodki, zato bi bila tudi
ona rada pripravljena skleniti mir, čim bi se ji bila po¬
nudila ugodna prilika. Isto je še iz več razlogov veljalo
za Francijo. Toda, da bi dosegla častni mir tudi z Anglijo,
je morala najprej na evropski celini dokončno zmagati,
nesporno utrditi svojo oblast v zavojevanih deželah in si
s popolno razorožitvijo vseh protirevolucionarjev zagoto¬
viti trajen notranji mir. Njena zunanja politika je bila
že izza 1. 1794. osredotočena na dosego »naravnih meja«
na Alpah in na Renu. S tem sta se končno sprijaznili že
tudi Prusija v Bazlu in Avstrija v Campoformiju. Miru
željni zmerni in desničarski krogi so se bali, da ga na tej
podlagi ne bodo mogli doseči, toda revolucionarji nika¬
kor niso bili voljni žrtvovati svojih zavojevanj, pri čemer
so se sklicevali zlasti na narodni ponos, in podobnega
mnenja je bila tudi armada. Bonapartejeve zmage so si¬
cer zanesle francosko nadoblast še daleč preko naravnih
meja, toda nihče ni mislil resno na to, da bi jo morala
tucli obdržati za vsako ceno.

Jasno je bilo, da na trajni mir ni bilo mogoče niti
misliti, ako bi Francija vztrajala na zahtevah še preko nje¬
nih naravnih meja, toda po dotedanjem razvoju dogod¬
kov še ni bilo niti gotovo, če bi se njeni nasprotniki trajno
sprijaznili tudi s temi. To je veljalo v precejšnji meri že
za Avstrijo, a prav posebno še za Anglijo, ki nikoli ni bila
voljna pristati na francosko oblast na Nizozemskem. Vsa
angleška politika je šla zato za tem, da prežene Francoze
vsaj iz Nizozemske in jih po možnosti odreže še od Rena;
a ravno to je bilo zanjo nemogoče brez izdatne pomoči
celinskih držav. Pri Francozih je šlo pa v bistvu tudi rav¬
no za to, da se jim posreči za kako desetletje zagotoviti
resničen mir na celini, med katerim bi se lahko toliko
okrepili, da bi jim ne mogel nihče več resno ogrožati »na¬
ravnih meja«. Če bi direktoriju to uspelo, je težko pred-


141

videvati, toda od konca 1. 1799. to ni zaviselo več od njega,
temveč le še od — Bonaparteja.

Ves očrtani položaj je imel seveda jasno pred očmi
tudi Bonaparte sam, zato se je bil tudi takoj po pre¬
vzetju oblasti s tako strastjo in naglico lotil spredaj ozna¬
čenega notranjega urejevanja tako razkrojene Francije.
Njegov neposredni cilj pri tem je bil z vsemi sredstvi in
smotrno usposobiti Francijo za vojno in postaviti na no¬
ge armado, ki bi mogla naglo izbojevati odločilne zmage
ter zagotoviti mir za dogledno bodočnost. Pri vodilnih
krdgih je našel zato le malo podpore, kajti republikanci
so gledali v Bonapartejevem neuspehu edino možnost, da
se rešijo »tiranije«, a rojalisti so postali prepričani, da bi
padla z Bonapartejem vred končno tudi republika sama
Toda širokim množicam francoskega ljudstva po dolgo
letnih bridkih izkušnjah in razočaranjih ni bilo več težko
izbirati med Bonapartejem in njegovimi sebičnimi ter že
davno kompromitiranimi nasprotniki, zlasti ker so mo¬
rale tudi vedeti, da on ni bil odgovoren za dotedanje
vojne.

Glede na ljudsko razpoloženje je moral biti seveda tudi
Bonaparte na videz za mir, toda sam pri sebi je bil le za
tak mir, ki bi ga narekoval on, in ni pri tem niti mislil na
to, da bi se zadovoljil s kakimi »naravnimi mejami«. Ni bil
voljan zapustiti ne Nizozemske ne Švice in ne Piemonta, a
Cisalpinska republika je bila celo njegova osebna tvorba.
Pri vsem so mu šli zlasti kratkovidni Avstrijci nehote še
izrečno na roke. Ko je ponudil Bonaparte dokončno po¬
ravnavo na osnovi campoformijskega miru, je T h u g u t
to ogorčeno odklonil in zahteval, da se odrečejo Francozi
sploh vsem pridobitvam v Italiji, celo Nici in Savojski, in
previdnemu nadvojvodi Karlu so celo vzeli poveljstvo nad
armado v Nemčiji, ker je modro nasvetoval vsaj pogaja¬
nja. Enako nedostopen je postal na Thugutovo prigovar-

142

janje tudi P i 11, ki je smatral Bonaparteja sploh za ne¬
primernega sobesednika. On je sanjal še vedno o vzposta¬
vitvi francoske monarhije, ker je upal iztisniti iz nje naj¬
več zase. V takih okoliščinah je bil potem seveda tudi
Bonaparte vprav prisiljen k boju, ves svoj vojni načrt je
bil pa že poprej temeljito premislil in pripravil.

Rusija se je tedaj že umaknila iz boja, a Prusija je že¬
lela ostati celo v dobrih odnošajih s Francijo in tako se je
vsaj na celini vojna razvila le še v dvoboj med Avstriio in
Francijo. Ker je lebdela Thugutu pred očmi le Italija, je
ukazal K r a y u (ta je bil nadomestil odstavljenega nad¬
vojvodo  K a r 1 a) v južni Nemčiji, naj ostane v defen¬
zivi, a M e lasu,  ki je-poveljeval v Italiji nekaj nad
100.000 možem, je naročil napasti Francoze in vkorakati
v južnovzliodno Francijo, kjer je upal, da bo izbruhnila
tudi vstaja. Bonaparte je računal s to kratkovidno in zgolj
politično strategijo nasprotnika in je zbral- svojo majhno
rezervno armado ob gornji Saoni. M o r e a u - j u na se¬
vernem bojišču je naročil prekoračiti Ren, udariti na
Schalfhausen, presekati Krayjeve zveze in ga tolči v manj¬
ših bitkah, a sam je dne 6. V. zapustil Pariz z nekoliko
okrepljeno rezervno armado in udaril vnovič čez alpske
prelaze (Veliki Sv. Bernard) Melasu za hrbet. Ta zname¬
niti pohod v visokem snegu je bil izvršen v dneh 15. do
23. V. 1800. in dne 2. VI. je že vkorakal v Milan, kjer se
ga ni nihče nadejal.

S tem je bila pa neosredotočena avstrijska armada že
razdvojena, kajti Vukasovič  se je moral z manjšim
delom umakniti daleč na vzhod za reko Oglio, dočim je
ostal Melas z glavnino odrezan na zapadu. Ko je Melas
izvedel za francosko zasedbo Milana, je takoj krenil proti
Francozom, enako pa tudi Bonaparte. Srečala sta se pri
vasi Marengo blizu Alessandrije, natančno, kakor je bil
Bonaparte napovedal že v Parizu. Ta zgodovinska bitka

143

se je začela dne 14. VI. zjutraj in, ker tudi Bonaparte ni
iniel zbranih vseh svojih divizij, so se začeli Francozi že
umikati pred spočitimi, dobro oboroženimi nadštevilnimi
in besno napadajočimi Avstrijci. Melas je poslal ob 3. uri
popoldne na Dunaj že poročilo o svoji zmagi, ko so dve
uri pozneje prihitele še oddvojene francoske čete in zvečer
so bili Avstrijci uničujoče poraženi. Že naslednji dan so
bili prisiljeni podpisati premirje in se z bednimi ostanki
svoje armade umakniti za reko Mincio. Bonaparte jim je
sicer pustil še Toskano, toda velika večina bivše Cisaipin
ske republike je bila zopet v francoskih rokah in Avstrij
ci so vnovič izgubili, kar so si pridobili s težkimi žrtvami.

Moreau-jeva severna armada je medtem prekoračila
Ren in Schwarzwalcl ter v manjših bitkah prisilila Kraya,
da se je umaknil na Predarlsko in na reko Iller, ter ga od¬
rezal tudi od avstrijskih čet na Tirolskem. Čeprav je ime!
Krav 140.000 mož proti 90.000 Francozom, so morali
Avstrijci zapustiti tudi Ulm, nakar so Francozi prekoračili
še Donavo, vkorakali v Miinchen in vrgli Avstrijce na
reko Inn. S teh položajev je morala potem dne 15.
VII. tudi južnonemška avstrijska armada podpisati v
Parsdorfu pri Miinchenu premirje. Vtis teh kapitulacij v
Italiji in v južni Nemčiji je bil v vsej Avstriji vprav po¬
razen. Na Koroškem dolgo tega sploh niso mogli verjeti
in v Celovcu je bilo ogorčenje toliko, da so vsi gostje
takoj demonstrativno zapuščali kavarne in gostilne, če se
je v njih prikazal kak oficir tistih konjeniških polkov,
ki so zakrivili zgodovinsko katastrofo pri Marengu.

Po teh zmagah je Bonaparte že dne 16. VI. pozval ce¬
sarja Franca k pogajanjem za mir, toda naletel je slabo.
Da bi pridobila na času, sta omenjeni cesar in Thugut si¬
cer poslala v Pariz generala St. J u 1 i e n a na razgovore
in ta je tudi podpisal predhodni mir na osnovi campofor-
mijskega miru z dodatkom, da prepušča Avstrija Franciji

144

ves levi breg Rena. Toda zaslepljeni Thugut je sklenil
medtem z Angleži dogovor, da ne sklene Avstrija nobe¬
nega miru brez soglasja z Anglijo, ki mu je bila zato ob¬
ljubila 24 milij. gld podpore. Glede na to je tudi odklonil
predhodni mir, ki ga je bil sklenil St. Julien, ter ga za
kazen poslal celo v internacijo na Sedmograško. Tako sta
na ljubo sebičnim Angležem padla v vodo seveda pre¬
mirje in predhodni mir. Na dunajskem dvoru se je vršil
ljut boj med vojno stranko, ki sta ji načelovala Thugut
in cesarica, ter nadvojvodom Karlom, ki je uvidevno sva¬
ril pred nadaljnjimi vojnimi pustolovščinami. Da bi še
bolj poudaril svoje stališče, je Thugut spričo popolnega
poloma svoje kratkovidne politike celo odstopil, toda pre¬
ko glupega glavnega cesarjevega svetovalca grofa Collo-
reda je obdržal še vedno močan vpliv na vodstvo zunanje
politike. Za njegovega naslednika je bil imenovan grof
L u d o v i k C o b e n z 1.

Thugutu je manjkala ravno glavna lastnost dobrega
politika, namreč ta, da ni nikoli znal pravilno preceniti
svojih in nasprotnih sil. Priznati mu je pa vendarle treba,
da se je dokaj dobro zavedal vseh pomanjkljivosti zasta¬
relega avstrijskega državnega in vladnega ustroja, toda
radi okorne nesposobnosti cesarja Franca II., radi po¬
gubnih intrig dvornih krogov in radi usodne samovolje
vodilnih uradnikov ni imel moči, da bi jih bil ozdravil.
Cobenzl je sicer tudi odpotoval v Pariz na razgovore z
Bonapartejevim bratom Jožefom, toda Bonaparteju je ta
neiskrena avstrijska igra bila kar dobrodošla. Odklonil
je podrobneje označiti odškodnino, ki naj bi jo dobila
Avstrija v Italiji za odstop vsega levega brega Rena in
Francozi so dovedli v Italijo še svojo tretjo rezervno ar¬
mado, se utrdili v Cisalpinski republiki, v Genovi in v
Piemontu ter zasedli še Toskano. Bonaparte je računal s
tem, da bo zadal Avstrijcem vnovič smrtni udarec v Ita-

10

145

liji, toda prehiteli so ga dogodki na severnem bojišču. Tu
so začeli Avstrijci dne 1. XII. ofenzivo z nadmočno vojsko,
ki ji je poveljeval devetnajstletni nadvojvoda Ivan
(njen resnični poveljnik je bil pa popolnoma nesposobni
gen. L a u e r). Francoski poveljnik Moreau je že dva dni
nato izvršil protiudarec in dne S. XII. pri bavarski vasi
Hohenlinclen naravnost uničil avstrijsko armado. Od
68.000 mož se jih je rešilo komaj 30.000 z begom za Anižo.
Francozi so nato naglo napredovali na Salzburško ter v
dolino Aniže in Mure.

Ker so se s tem Francozi vnovič približali koroški meji,
je skušala vlada organizirati posebno prostovoljsko de¬
želno brambo. Za njenega poveljnika na Koroškem je bil
imenovan gener. L u s i g n a n, za organizatorja pa grof P
G o e s s , ki se je bil že ob priliki prejšnje vojne izkazal za
odličnega organizatorja preskrbe odhajajočih francoskih
čet in prehrane civilnega prebivalstva, a vrhovno vodstvo
je bilo poverjeno dvornemu komisarju grofu F. J.
Wurmbrandu.  Goess se je tudi tega posla lotil z vso
vnemo. Sestavil je podrobni načrt, po katerem bi se pri¬
tegnilo za orožje sposobno moško prebivalstvo od 18.—60.
leta k obrambi deželnih meja v sodelovanju z rednim vo¬
jaštvom. Lusignan in Goess sta izdala že dne 16. XII. u-
strezna navodila vsem vojaškim okrajem (sodiščem), ki so
jih sporočili potem občinam in so jih morali duhovniki
oznaniti raz prižnice. Po teh navodilih bi se morali pro¬
stovoljci v 6 dneh javiti pri svojih gospoščinah s svojim
»orožjem«, t. j. s puškami, sulicami, sekirami, kosami,
koli itd.

Če bi res prišlo do njih uporabe, je bilo vsakemu
prostovoljcu obljubljeno po kos kruha in 15 kraje, dnev¬
no in podrejeni bi bili vojaškim poveljnikom, a ko
bi minila neposredna nevarnost, bi se lahko vrnili zopet
domov. Po Goessovem načrtu naj bi dalo vsakih 25 mo-

146

ških prebivalcev po enega prostovoljca, tako da bi bilo
vseh 3369, razdeljenih v 27 čet, razen teh pa še posebna
četa rudarjev. Slovenski predeli dežele naj bi postavili
11 čet s 1627 možmi. Čete so se že začele zbirati in odha¬
jati na meje, toda tedaj so vrhovno poveljstvo nad be¬
dnimi ostanki razbitih armad dne 25. XII. vnovič izro¬
čili nadvovodu Karlu, ki pa seveda, da bi rešil vsaj Du¬
naj, tudi ni mogel več drugega, kot skleniti še isti dan
(25. XII.) novo premirje v Steyru in obenem pristati na
separatni mir brez Anglije. Tako potem tudi koroški
prostovoljci niso dobili več prilike pokazati svoje bojne
vrednosti. Približno v istem času so potisnili Francozi
Avstrijce tudi na italijanskem bojišču z Mincia čez Adi-
/o in Brento prav za Tilment, tako da so bili dne 15. I.
1801. prisiljeni v Trevizu skleniti premirje tudi za to
bojišče.

Glede na očrtane dogodke so bili seveda to pot pogoji
za premirje mnogo trši. Avstrijci so morali izročiti Fran¬
cozom v zastavo vse svoje glavne trdnjave v Italiji ter
Wiirzburg, Braunau in Kufstein, demarkacijska črta je pa
potekala od Wurzburga čez Regensburg na Leoben in
od tod vzdolž Mure do St. Michaela, od tod pa po
veliki cesti na Gmiind in Spital, a dalje po cesti ob
Dravi na Lienz, Brixen, Božen do švicarske meje. Na
ta način je prišla torej pod francosko oblast le severno-
zapadna Koroška, dočim so ostali slovenski predeli ne¬
prizadeti, toda vsa dežela je seveda morala nositi stroške
za vzdrževanje okupacijskih čet. V ta namen so porabili
denar, ki je bil določen izprva za zgoraj omenjene prosto¬
voljce, kar pa seveda še ni zadostovalo. Čeprav je bil po¬
tem mir sklenjen že dne 9. II. 1801., so francoske čete
vendarle odšle s Koroške šele v teku meseca aprila.

V zgoraj omenjeni bitki pri Hohenlindenu so se bo¬
rili na avstrijski strani proti svojim rojakom tudi široko-

10 *

147

ustni francoski rojalistični emigranti pod poveljstvom
bourbonskega princa C o n d e j a . Ker jih je vzdrževal
ruski car Pavel I., so se že jeseni 1. 1799. borili skupno
z Rusi proti Masseni v Švici, kjer so utrpeli velike iz¬
gube, a ko so potem Rusi zapustili zaveznike, so pre¬
stopili zopet v avstrijsko službo in se borili pri Hohen-
lindenu, kjer so doživeli vnovič hud poraz. Ko so bile
potem s premirjem bojne operacije zaključene, je bil
ta, že zelo skrčeni vojni zbor francoskih emigrantov
poslan čez Salzburško, Gornje Štajersko in Koroško
proti Italiji. Štel je še 6332 glav, večidel plemičev, med
katerimi je bilo 35 maršalov, 40 generalov, okoli 1000
drugih častnikov, 70 duhovnikov ter mnogo žena, otrok
in služinčadi. Skozi Koroško so potovali konec meseca
aprila in v prvi polovici maja 1. 1800. v 8 kolonah iz
Brez preko Št. Vida, Beljaka in Kanalske doline proti
Italiji, spremljal jih je pa kot deželni komisar zopet
grof P. Goess. To so bili vsekakor najbolj zoprni »gost¬
je«, kar jih je videla v vseh tistih letih Koroška. Čeprav
je bila velika večina že brez vsakih sredstev in razca¬
pana, so vendarle nastopali vprav nesramno. Navzlic
temu, da je celo kmečko prebivalstvo samo zaradi hudih
vojnih dajatev že gladovalo, je moralo vendarle bogato
gostiti objestne francoske plemiče in gledati, kako so
metali to hrano svojim psom in si potem sami jemali
kaj boljšega, seveda ne da bi kaj plačali. Ob najhuj¬
šem poljskem delu so morali kmečki podložniki pustiti
vse in prevažati te brezobzirne vsiljivce ter njihovo
nepotrebno prtljago (samo za lovske pse nekega višjega
plemiča so n. pr. morali dati na razpolago dva voza
z vprego). Gospodarje so pogosto metali iz njihovih
stanovanj in se vselili sami vanje, kmete pa surovo
pretepali, če jim ni bilo kaj všeč. Vse se je zato od¬
dahnilo, ko so odšli potem dalje, toda ko so dospeli

148

na italijansko mejo, jih je dunajski dvorni vojni svet
iz nepoznanih razlogov usmeril zopet nazaj, nakar so
potovali vnovič po isti poti nazaj na Gornje Štajersko.
Tako so šele sredi meseca junija zapustili Koroško in
tedaj se gotovo marsikak koroški kmet ni več čudil,
zakaj se je francosko ljudstvo deset let poprej uprlo
takemu svojemu plemstvu. V smislu določb lunevill-
skega miru je morala biti ta naduta druščina potem
razpuščena. Razpust jih je zatekel na Spodnjem šta¬
jerskem in več od njih se jih je potem tudi za stalno
naselilo na Štajerskem in na Koroškem. Tudi princ
Conde sam je bival eno leto v Celovcu, od koder se je
pa potem preselil v Slovensko Bistrico in končno v oko¬
lico Gradca. V Celovec je že 1. 1799. prispela tudi gro¬
fica A r t o i s, žena poznejšega francoskega kralja
K a r 1 a X., in ostala tu do jeseni 1. 1804. (stanovala je v
poznejši duhovnišnici). Tudi v njenem spremstvu se je
nahajalo več visokih francoskih plemičev in duhovni¬
kov, izmed katerih so nekateri tudi umrli v Celovcu.

Medtem, ko so se razvijali v Italiji in v južni Nem¬
čiji zgoraj navedeni vojni dogodki, se je pa pogajal novi
avstrijski zunanji minister grof CobenzI v Luneville (bli¬
zu Nancyja) z Bonapartejem za definitivni mir. Izprva
se je skušal kolikor toliko upirati francoskim zahtevam,
a čim slabše vesti za Avstrijce so prihajale z bojišča, tem
bolj je moral popuščati, dokler ni bil končno dne 9. II.
1801. vendarle podpisan tak mir, kakršnega je nareko¬
val Bonaparte. Ta je še močno poslabšal svoječasni cam-
poformijski mir, kajti na severozapadu so dobili Fran¬
cozi sedaj še formalno sploh ves levi breg Rena, a na
jugu se je tazširila Cisalpinska republika prav do Adiže.
Tako so postali Francozi gospodarji v vsej severnoza-
padni in srednji Italiji z Rimom vred, a razni habsbur¬
ški knezi v Italiji in porenski v Nemčiji so dobili nato

149

(JL803) odškodnine na račun cerkvenih ozemelj. Med
drugimi sta bili škofiji Trident in Brixen priključeni Ti¬
rolski, Salzburško je dobil nadvojvoda Ferdinand
v nadomestilo za Toskano, a salzburška posestva na Ko¬
roškem (Althofen, Breze, Št. Andraž, Gospa Sveta, Tag-
genbrunn, Sachsenburg, Stali in Feldberg) so bila pridelje-
na Avstriji in potem z dvornim dekretom z dne 31. I
1806. proglašena za državne gospoščine. S tem je Bona
parte seveda daleč presegel francoske »naravne meje«,
kajti pregnal je Avstrijce iz vse Italije (razen iz Bene¬
čije), na kateri ji je bilo toliko ležeče, in osporil je ves
njen dotedanji položaj v razkrojeni in ponižani Nemčiji
(Bavarska je sklenila tedaj celo tajno zvezno pogodbo
s Francijo). Glede na to lunevillski mir tudi ni mogel
postati drugo kot le golo — premirje, čeprav bi Avstrija
tako zelo potrebovala trajni mir, da bi popravila svoje
razrvano notranje stanje.

150

VII.

FRANCOZI TRETJIČ NA KOROŠKEM

Po miru v Lunevillu je ostala Francija sama proti An¬
gliji. To je želel Bonaparte  zlomiti na dva načina:
s sodelovanjem ruskega carja je skušal proti njej zbrati
vse evropske nevtralce, a v pristanišču Boulogne ob Ro-
kavskem zalivu je začel zbirati armado, s katero bi udaril
čez morje in strl Anglijo na njenih lastnih tleh. Nevtral¬
ci so bili vsi ostro nasajeni proti Angliji, ker je ovirala
njih trgovino s Francijo, zato so ji po vrsti zapirali luke
v Baltiku in ob Severnem morju, ki so bile življenjskega
pomena za njeno trgovino. Bonaparte je mislil na to, da
bi francosko-ruska zveza celo uradno zbrala okoli sebe vse
evropske nevtralce proti Angliji, toda francoske in ru¬
ske koristi so se vendarle preveč križale. Car je n. pr.
želel razdeliti Turčijo med Rusijo in Avstrijo, ustva¬
riti na Balkanu veliko grško državo pod svojim pokro¬
viteljstvom, postati lastnik Malte in razširiti svoj vpliv
tudi na južno Italijo, toda Bonaparte ni hotel dovoliti
slednje niti Avstrijcem, čeprav bi si zagotovil s tem
mir z njo, tem manj pa še Rusom in tudi o razdelitvi
Turčije ni hotel ničesar slišati. Razen tega je pa tesnej¬
ši povezavi z revolucionarno Francijo ostro nasproto¬
valo tudi rusko plemstvo.

Misel o zvezi nevtralcev je predstavljala za Angle¬
že vsekakor tem hujšo nevarnost, ker se je bilo angle¬
ško gospodarstvo ravno v tistih letih občutno poslab¬
šalo. Doživela je nekoliko jako slabih letin in njena
trgovina je močno trpela, a stroški za vojne so jako na-

151

rastli. Toda na pomoč sta ji prišla dva važna dogodka.
Ponoči od 23. na 24. III. 1801 je bil umorjen krvoločni car
Pavel  I. in nasledil ga je mladi sin Aleksander
I., ki je želel takoj izboljšati zlasti odnose z Anglijo.
Komaj nekaj dni zatem je pa angleška mornarica bom¬
bardirala Kjobenhavn in uničila dansko mornarico, ta¬
ko da so bili potem severnoevropski nevtralci kar po-
vrsti prisiljeni podpisati mir z Anglijo in s tem je padla
v vodo tudi misel na protiangleško zvezo. V takih oko¬
liščinah potem tudi Bonaparteju ni preostajalo drugega
kot skleniti z Rusi vsaj mir, ne da bi bil dobil od njih
kakršne koli ugodnosti. Sličen politični neuspeh je do¬
živel Bonaparte tudi na Srednjem vz-hodu. Enako je pa
tudi nova šibka angleška vlada podpisala dne 25. III.
1802. v Amiensu mir s Francozi, ki je pa pomenjal oči¬
ten uspeh za Bonaparteja. Francija se je z njim resda
obvezala izprazniti Egipt in cerkveno državo, sicer je pa
obdržala vse v Evropi zavojevane dežele, toda Anglija je
morala vrniti Franciji, Belgiji in Holandski vse kolo¬
nije, katere jim je bila odvzela v dveletni vojni. Tako je
Bonaparte končno dosegel mir na vseh frontah, s kate¬
rim sicer ni pridobil ničesar novega, toda vsa Evropa
je položila orožje in nihče ni več osporaval Franciji vsaj
njenih »naravnih meja«, Anglija je pa izgubila vsak
vpliv na evropski celini. Tako bi mogel po miru v
Amiensu zavladati dolgotrajen mir v vsej Evropi, ako
ne bi Bonaparte še nadalje vznemirjal Anglije na mor¬
jih in v kolonijah in ako bi ga njegova nemirna narava
ne bila tirala k novim pridobitvam, čim bi se mu zo¬
pet ponudila ugodna prilika.

Največ opravka je imela Francija po amienskem
miru z vazalnimi državami, ki jih je bila v teku zadnjih
let ustvarila ob svojih mejah. V Švici se posamezni, do¬
tlej popolnoma samostojni kantoni, dolgo niso mogli

152

sprijazniti s povezavo v skupno federacijo, dotlej vla¬
dajoče konservativne oligarhije ne z novim demokratič¬
nim in socialnim redom, ki so ga bili prinesli Francozi,
vsi so se pa želeli čimprej otresti francoske okupacije.
Toda domača notranja politična in socialna nasprotja
so bila tako huda, da je bila francoska navzočnost v
deželi nekaj časa še naravnost potrebna. Šele na fran¬
coski pritisk je prodrla potem dne 19. II. 1803. nova švi¬
carska ustava, ki je ustvarila zvezno državo 19 močno
samostojnih kantonov s šibko osrednjo vlado na čelu.

Podobne zmede so vladale tudi v Cisalpinski repu¬
bliki. Ta je morala s svojimi borimi 4 milijoni prebi¬
valcev plačati Francozom 33 milijonov v gotovini in za
160 milijonov v blagu, razen tega so pa razni francoski
generali in civilni oblastniki izžemali deželo še v ko¬
rist svojih lastnih žepov (o tem je pisal tudi Vodnik;
(gl. str. 66), med številnimi domačimi italijanskimi
strankami so divjala slična nasprotstva kot v Švici. Na
Bonaparteja so deževale od vseh strank prošnje za od-
pomoč, toda on je zaničeval jakobinske »demokrate«, ni
zaupal zmernim, ki so zahtevali preveliko neodvisnost
od Francije, in ni hotel plemstva posajati nazaj v sedla.
Ker so se izjalovili razni poskusi za notranjo konsoli¬
dacijo republike, je slednjič prevzel njeno predsedstvo
Bonaparte sam, jo v začetku 1. 1802. preimenoval v »Ita¬
lijansko republiko« in tudi sam postavil njene vodilne
upravne oblasti. — Še brez najmanjših notranjih pretresov
se je konsolidirala Holandska, kjer so bili z vodilnih mest
izločeni vsi levičarji in oblast poverjena dotedanjim zmer¬
nim vodilnim krogom.

Razvoj v vseh treh vazalnih državah je bil bolj ali
manj sličen francoskemu. Povsod so njihove ustave, spreje¬
te pod večjim ali manjšim pritiskom Francije, v svrho
utrditve notranjega reda krepile upravno izvršno oblast,

153

povsod je Bonaparte odrinil z oblasti levičarje (»demo¬
krate«) ter jo poverjal zmernim meščanskim krogom ter
pritegoval celo lojalno plemstvo. Njegovi lastni nazori
so prihajali najbolj do izraza v Italiji, kjer se je smatral
za najbolj neomejenega gospodarja. Tu je poskušal or¬
ganizirati državo, katere upravne oblasti ne bi volili dav¬
koplačevalci, temveč bi temeljila na nekakih stanovskih
združenjih treh vodilnih slojev: zemljiških posestnikov
(possidenti), trgovcev in obrtnikov (commercianti) ter
članov svobodnih poklicev (dotti). Ta Bonapartejeva
prizadevanja za organizacijo vazalnih držav niso prav nič
vznemirjala ostalih evropskih držav, zlasti ker je bilo
pričakovati, da jih bodo Francozi izpraznili, čim jim
uspe uvesti v njih red (poleti 1. 1802. so Francozi tudi
res izpraznili Švico in jako zmanjšali število zasedbenih
čet v Holandiji).

Mir, ki ga je končno dosegel Bonaparte z vsemi dr¬
žavami, je silno dvignil njegov ugled pri širokih množi¬
cah francoskega ljudstva. Bonaparte je tega izrabil za to,
da je v smislu svojih lastnih interesov še povečal svojo
osebno oblast, pri čemer je našel vso oporo ljudstva, a
odpor na skrajni levici in desnici je kratko in malo
zlomil. Pred odhodom v Italijo spomladi 1. 1800. se je
sicer polastila ljudstva močna vznemirjenost, toda z zma¬
go pri Marengu je postal pravi narodni junak. Ko se
je takoj po tej zmagi vrnil v Pariz, so se rojalisti, ki so
že pripravljali za njegovim hrbtom upor, kratko in
malo razpršili, ljubosumni generali potuhnili, levičarji
izgubili vse nade, a njegova lizunska okolica je začela
širiti misel, da bi moral utrditi trajnost svoje oblasti s
tem, da se proglasi za vladarja.

Bonaparte je dobro uvideval, da bi bil tak korak
še mnogo prezgoden, kajti mnogi so se mu odkrito upi-

154

rali. Ker ni imel lastnih otrok, so se širile med njego¬
vim nenasitljivim ožjim sorodstvom vse mogoče spletke
zaradi prestolonasledstva, a predvsem tedaj še ni bil
sklenjen dokončni mir, nova organizacija države še ni
bila dovršena in tudi zakonodajni organi še niso bili
dovolj uklonjeni. Navzlic temu je pa prežal Bonaparte
na vsako priliko, da je povečeval svojo oblast. Za ta na¬
men so mu dobro došle zlasti številne jakobinske in
rojalistične zarote, ki jih je izrabljal za to, da je jako¬
bince kratko in malo uničil z vso brezobzirnostjo, roja¬
liste pa strl, v teku 1. 1801. in 1802. pa z vojaško silo
in z izjemnimi sodišči precej očistil deželo tudi razboj-
ništva, ki se je bilo vnovič močno razpaslo po vsej de¬
želi in spričo katerega so mnogo trpeli zlasti kmetje.

Ker mu za navedene ukrepe ustava iz 1. 1799. ni da¬
jala potrebnega polnomočja, je šel preko nje, začel na
svojo pest izdajati najprej izjemne zakone, nato je pa
ob pokornem pritrjevanju svojega senata začel spremi¬
njati tudi ustavo samo, ne da bi se brigal za skupščino.
To je vzbujalo seveda pri enem delu skupščine hudo
kri, toda Bonaparte je odvrnil, da je treba ustvariti tako
ustavo, da je vlada ne bo prisiljena kršiti, a nasproti
onim, ki so se posebno spotikali nad njegovim ravna¬
njem, je izjavil: »Jaz sem vojak, sin revolucije, in ne
bom trpel, da bi me zasramovali kot kakega — kralja.«
Tako je prihajal že v drugem letu svojega konzulata
v vedno ostrejše nasprotje ravno z onim meščanstvom,
ki ga je dvignilo na oblast, a ki je imelo spričo Bonapar-
tejevih uspehov na bojiščih, spričo uvajanja reda v de¬
želi in spričo vidnega izboljšanja državnih financ vedno
manj opore v širokih ljudskih množicah. Bonaparte bi
se bil lahko že tedaj iznebil skupščine, vendar je sma¬
tral za primernejše, da ta odobri poprej še nekatere nje¬
gove nadaljnje načrte.

155

Za razorožitev protirevolucionarjev in ustalitev no¬
tranjega reda se je zdelo Bonaparteju najvažnejše, da
doseže pomirjenje s Cerkvijo. Že dne 5. VI. 1800. je iz¬
govoril v Milanu zgodovinske besede: »Nobena družba
ne more obstajati brez morale, a nobene morale ne
more biti brez vere; samo vera pa daje tudi državi moč¬
no in trajno oporišče.« Razen tega ocl ločitve Cerkve od
države tudi ni pričakoval nobenih koristi, pač bi pa s
pritegnitvijo duhovščine odvzel rojalistom najmočnejšo
oporo in priklenil tudi veri zveste predele tesneje na
francosko skupnost, ne glede na to, da je tudi mnogo
revolucionarjev obsojalo verski razkol ter je bilo v enem
delu vodilnega izobraženstva že opažati nastopajoči ver¬
ski preporod (Chateaubriand).  Ker takega po-
mirjenja ni mogel pričakovati od protirevolucionarne
duhovščine, se je hotel sporazumeti neposredno z Ri¬
mom. Čeprav mehkobni papež Pij VII. ni bil bojevnik
kot njegov prednik (tega so dali Francozi 1. 1798. celo
odpeljati v južno Francijo, kjer je naslednje leto umrl),
je bilo vendarle težko pustiti na cedilu škofe, ki so se
nekako žrtvovali proti revoluciji (50 jih je emigriralo,
kjer so jih vzdrževali Angleži), toda na drugi strani pa
papež navzlic nasprotovanju mnogih kardinalov ni mo¬
gel prezreti dejstva, da bi Bonapartejeva ponudba pri¬
nesla globoko pretreseni Cerkvi v Franciji očividne ko¬
risti. Papež tudi ni imel prav nobenega povoda ozirati
se na Avstrijce in Napolitance, ki so mu zasedli njegovo
cerkveno državo, a če bi pristal na odstavitev protirevo¬
lucionarnih škofov, bi mu bila pa na drugi strani pod¬
rejena galikanistična duhovščina, ki je delala Rimu že
ocl nekdaj velike preglavice.

Pogajanja, ki so se začela takoj po bitki pri Marengu,
so bila večkrat resda jako napeta, toda dne 16. VII. 1801.
je končno vendar prišlo do podpisa konkordata. Ta je

156

proglasil katoličanstvo za vero večine Francozov, vrnil
zaplenjene cerkve bogoslužju in zagotavljal svobodno
vršitev službe božje, država je prevzela vzdrževanje ško-
lov in župnikov in dovoljena je bila obnova semenišč, a
papež se je obvezal pozvati emigrirane škofe, da se od¬
povedo svojim sedežem, Bonaparte pa enako tiste škofe,
ki so potegnili z revolucijo proti Rimu, tako da bi bil
mučni cerkveni razkol spravljen s sveta. Oblast novih
škofov, ki bi jih imenoval Bonaparte, potrjeval pa pa¬
pež, bi bila jako razširjena in ti bi lahko potem tudi
uspešneje skrbeli za lojalnost podrejene jim duhovščine
nego svetne oblasti, omejena je bila pa obnovitev sa¬
mostanov. Za ravnatelja bogočastja je postavil Bona¬
parte Portalis-a,  versko jako gorečega moža, ki je
bil sicer prepričan galikanec, a se je iskreno prizadeval
za obnovo verskega in cerkvenega življenja. Revoluciji
naklonjeni škofje so se takoj uklonili vsi, a od proti¬
revolucionarnih škofov se jih je 46 soglasilo s konkor¬
datom, 36 je pa ostalo še nadalje neuklonljivih in ti so
bili potem odstavljeni. Protikonkordatski škofje so našli
nekaj malega privržencev tudi med verniki in ta malo
pomembni razkol se je vlekel potem še do novejših
časov.

Odobritev konkordata je naletela v pariški skupščini
na trdovraten odpor. Bonaparte ga je skušal omiliti s
tem, da je izdal še »organske člene o katoliškem bogo¬
služju«, s katerimi je samovoljno poostril odvisnost
Cerkve od države. Ker pa še niti sedaj ni bilo gotovo,
če ga bo skupščina sprejela, je izvedel kratko in malo
nov državni udar. Dne 4. I. 1802. je odtegnil skupščini
vse še nerešene zadeve, državni svet je proglasil zase¬
danje skupščine za zaključeno in pri obnovitvi petine
njenih članov so bili zamenjani ravno najtrdovratnejši
z brezpomembnimi, a pokornimi člani. Bonaparte pa ni

157

zaupal več niti svojemu lastnemu državnemu svetu, tem
več je obravnaval najvažnejše svoje načrte le še z brez
pogojno zvestimi mu člani. Končno mu je pretila tudi
nevarnost vojaške vstaje. Spričo sklenjenega miru je
namreč po Parizu kar mrgolelo nezaposlenih, a časti
hlepnih generalov, zavidnih Bonaparteju za njegov na¬
gli vzpon. Ti so prirejali z nekaterimi vidnimi civi¬
listi tajne sestanke, toda Bonaparte jim je prišel kmalu
na sled in jih nekaj pozaprl, druge pa pregnal v kolo¬
nije, od koder se večina ni več vrnila.

Vse navedene težave pa Bonaparteju očividno niso
nikoli povzročale sivih las, temveč le spodbujale nje¬
govo odločnost. Po podpisu amienškega miru je v teku
nekaj mesecev prav pri koreninah preobrazil vso osred¬
njo oblast, spremenil republiko že v nekako monar¬
hijo, znal pridobiti na svojo stran večino protirevo
lucionarjev, okrepil prevlado vdanega mu imovitega
meščanstva in dne 10. IV. 1802. je slovesni Te Deum
v pariški stolnici proslavil pomirjenje Cerkve z revolu¬
cijo. Nekaj dni zatem je bila izdana tudi amnestija za
vse nekompromitirane emigrante. Z njo ni bil le raz¬
veljavljen zakon, po katerem je vsak emigrant, če so
ga zasačili na francoskih tleh, zapadel smrti, temveč
jim je bilo vrnjeno celo vse zaplenjeno imetje, ki še
ni bilo prodano. To je potem res povzročilo vrnitev ve¬
likega dela emigrantov. V veliko zadoščenje rojalistov je
Bonaparte odpravil tudi vsakoletno praznovanje usmrtit¬
ve kralja (21. I.) in dne 19. V. si je ustanovil posebno
»častno legijo«, sestoječo iz 15 »kohort« po 250 mož iz
odličnejših rodbin, ki je tvorila nekako milico njegovega
režima.

V zakonodajni skupščini in v državnem svetu se je
skušala še vedno uveljavljati trdoživa republikanska
opozicija, ki jo je pa ugnal Bonaparte s podporo svoje

158

vdane mu najbližje okolice. Ko je bil meseca maja na¬
znanjen senatu amienški mir, je eden njegovih članov
predlagal, naj bi v znak »narodne hvaležnosti« imeno¬
vali »Napoleona Bonaparteja« (s tem se je prvič
uradno pojavilo odslej tako slavno njegovo krst¬
no ime)  za dosmrtnega konzula. Bonaparte je od¬
vrnil, da bi bil pripravljen sprejeti, ako bi bila to »že¬
lja ljudstva«. Glede nato ga je senat dne 2. VIII. 1802.
res proglasil za dosmrtnega konzula in ta sklep je po¬
tem odobrilo tudi ljudsko glasovanje s tri in pol mili¬
jona glasovi proti 8000 (že ta dosmrtni konzulat je de¬
jansko bila monarhija, ki se je pa še skrivala za demo¬
kratično krinko).

Spričo te izvolitve sta državni svet in senat tudi ta¬
koj spremenila ustavo v tem smislu, a ta je postala itak
že davno zgolj mrtva črka, ker se Bonaparte pri svojih
ukrepih nanjo ni nikoli oziral. Vsi nekdanji revolucio¬
narji, ki so bili medtem že navezali svojo usodo na Bo-
napartejevo, so pa že tedaj mislili celo na njegovo pro¬
glasitev za dednega vladarja, ker so se zavedali, da more
le on zagotoviti državi njene »naravne meje«, njim sa¬
mim pa stalnost. Tak cilj je imel vsekakor že tudi
Bonaparte sam, čeprav se je bistro zavedal večne nego¬
tovosti svoje nagle veličine.

Z novo, popravljeno ustavo iz 1. 1802. si je prisvojil
Bonaparte posebne pravice, ki jih nimajo niti ustavni
vladarji: dobil je pravico sam sklepati mirovne pogodbe,
izključno pravico postavljati kandidate za senat, postav¬
ljati vse vodilne javne uradnike, spreminjati in tolmačiti
ustavo itd., pravice zakonodajne skupščine so bile pa
bistveno pristrižene. Volitve in volilna pravica so bile
skrajno omejene, kajti velik del članov upravnih in dru¬
gih ustanov se je dopolnjeval s kooptacijami in so ostali

159

potem na svojih mestih navadno do konca Napoleonove
dobe.

Vse reforme iz 1. 1802—1803. so na eni strani bistve¬
no še razširjale Bonapartejevo oblast, a na drugi strani
jih je on izrabljal za neumorno nadaljnje notranje ure¬
jevanje in utrjevanje z revolucijo tako razdrapanih po¬
litičnih in socialnih razmer v državi. Ustaljene so bile
upravne in sodne oblasti in ustanovljene različne sta¬
novske zbornice (za trgovino, obrt, notarje, odvetnike
itd.). Vsa družbena ureditev je mogla biti postavljen:-
seveda predvsem na imovite sloje, ker je on tudi pre¬
vzel Oblast sporazumno z meščanstvom. Nadarjenim, a
revnim izobražencem ni zaupal, češ, da so ti le kvas
revolucije, zato jih je skušal zaposlovati kot tehnične
uradnike. Na tedanje reforme je bil Bonaparte vedno
ponosnejši kot na vse svoje bitke.

Najznamenitejši plod tistih let je bil novi državljan¬
ski zakonik, znan pozneje pod imenom »Napoleonov za¬
konik« (Gode Napoleon)  in proglašen dne 21.
III. 1804., ki tvori nekak kompromis rimskega in obi¬
čajnega prava ter raznih načel revolucije. Z njim je le
potrdil razne revolucionarne pridobitve iz 1. 1789. (uki¬
nitev fevdalnega plemstva, razne svoboščine, laično dr¬
žavo), posvetil v njem posebno pozornost ponovni utr
ditvi družine z veliko očetovsko oblastjo, utrdil je na¬
čelo zasebne lastnine, a preprečeval preveliko zemljiško
posest, skušal povsod zavarovati državne koristi itd.
Ravno ta zakonik je postal kmalu pravi simbol franco¬
ske revolucije za vso Evropo in je položil temelje vse
modeme meščanske družbe XIX. stoletja. Delo je sma¬
tral za trgovsko blago, kakor vsako drugo, zato je ob¬
novil prepoved delavskih združenj ter uvedel za delavce
obvezne delavske knjižice. Osnovnemu šolstvu Bonapar¬
te ni posvečal posebne pažnje in ga je prepuščal obči-

160

nam ter verskim redovom, tembolj je pa skrbel za sred¬
nje in višje šolstvo, ki naj bi bilo namenjeno predvsem
meščanski mladini in ki naj bi mu vzgajalo sposobno
uradništvo.

Čeprav je Bonaparte ustoličil prevlado meščanstva,
je pa vendarle nezaupno preziral nove bogataše, zlasti
finančnike. Ravno to ga je tudi najbolj nagibalo k po¬
miritvi s protirevolucionarji in s Cerkvijo. Njegov no¬
tranji minister Fouche in prefekti so hoteli ravnati s
škofi kot z navadnimi podrejenimi uradniki in neka¬
kimi »duhovnimi žandarji«, toda Bonaparte je skoro
vedno potegnil s škofi, skušal dvigniti njih avtoriteto in
izboljšati slab gmotni položaj pomožne nižje duhovšči¬
ne ter je ukinil skoro vse omejitve bogoslužja. Škofje,
ki so lojalno sprejeli konkordat, so že itak mnogo tr¬
peli spričo še preostale trdovratne protirevolucionarne
duhovščine, ki jih je skoro prezirala.

Precej neprijazno je bila pa sprejeta Bonapartejeva
pomilostitev emigrantov,  čeprav so j ih po¬
stavili za 10 let pod policijsko nadzorstvo. Kupci njiho¬
vih imetij so se namreč bali, da jih zopet izgube. Nav¬
zlic temu je pa Bonaparte mnogim emigrantom, ki so
se vrnili in uklonili, zaupal visoke položaje in mnogi
njegovi generali so se tudi poženili s hčerkami bivših
plemičev. Sam Bonaparte se je naselil v Tuilerijah, kjer
si je kmalu uredil pravi dvor po zgledu starega kra¬
ljevskega dvora. Praznovanje revolucionarnih praznikov
je vedno bolj vodenelo in od 1. 1803. so celo novci nosili
diktatorjevo sliko. Oblikovalo se je nekako novo plem¬
stvo, a z višjo nravstveno ravnijo, nego je bilo pred-
revolucionarno.

Tako so postali že ob koncu 1. 1802. precej jasni
nadaljnji cilji prvega konzula. Z mirom v Amiensu je
dosegel on v narodu najvišjo točko svoje popularnosti:

it

161

ljudstvo je želelo miru — on mu ga je pridobil; želelo
je ohraniti socialne pridobitve revolucije — on jih je
zagotovil. Ljudstvo je bilo zadovoljno in ponosno na
svojega narodnega junaka, toda prav tedaj je Bonapar-
te sam že tudi prelomil z republiko in republikansko
enakostjo ter s prekoračenjem francoskih naravnih me¬
ja povzročil, da so postale nadaljnje vojne neizbežne.

Politiko, ki jo je vodil odslej Bonaparte, le preradi
razlagajo enostransko zgolj z njegovo slavohlepnostjo.
Ni dvoma, da je bil to tudi eden izmed činiteljev, ki ga
je vodil, toda soodločevalo je pri njem še več drugih.
Kot sin revolucije se je moral stalno boriti z mržnjo
drugih vladarjev. Francija se ni mogla čutiti varno, do¬
kler so Angleži obvladovali morja in dokler ne bi zlomil
še tega svojega najbolj žilavega nasprotnika. Njegova
romantična narava je sanjala o vzpostavitvi starega za-
padnorimskega imperija izza dobe Karolingov, a nje¬
gova neugnana nrav ga je neustavljivo gnala k juna¬
ški dejavnosti. Ti činitelji so se zlasti nazorno izražali v
vseh kratkih letih izza amienškega miru do nove vojne 1.
1805 .

Tedanja angleška vlada je iskreno verovala v nekaj
let resničnega miru, toda opozicionalna konservativna
stranka pod vodstvom P i 11 a je trdovratno zagovar¬
jala vojno do skrajnosti, ker je bila vsa angleška politi¬
ka že nad sto let zgrajena na načelo »ravnotežja sil« in
ji je postala zato Francija že mnogo premočna. Jedro
vprašanja je bilo na zunaj v tem, če bo Bonaparte do¬
volil Angležem svobodno trgovino s Francijo in z deže¬
lami, ki so bile od njega odvisne; brez tega je bil re¬
snični mir nemogoč. Toda prav tako je iz političnih
in vojaških razlogov posvečal tudi Bonaparte glavno
skrb ravno razvoju domačega gospodarstva (zlasti kme¬
tijstva) v duhu merkantilizma. Želel je čimbolj dvigniti

162

narodni kapital s tem, da bi Francija čim največ izva¬
žala in čim manj uvažala. V ta namen je smotrno pod¬
piral vse panoge domače proizvodnje in ustanove, ki bi
jo mogle pospeševati (razne stanovske zbornice, družbe
itd.), ustalil je valuto, reorganiziral borzo, povišal za¬
ščitne carine itd., do skrajnosti pa zavrl trgovino z An¬
glijo, ker je vprav želel, da bi ona vnovič izzvala vojno.
Odklonil je zato trgovinsko pogodbo z njo in pridno
zaplenjal ladje, ki so tihotapile angleško blago. V takih
okoliščinah potem seveda tudi Angleži niso imeli nobe¬
nega interesa več na miru, zlasti še, ko so videli, kako
se Bonaparte prizadeva utrditi tudi francoski kolonial¬
ni imperij in so postali prepričani, da se Bonaparte
pripravlja spodnesti njihove položaje na Vzhodu (v
Egiptu in v Indiji). Glede na to Angleži tudi niso ho¬
teli zapustiti Malte, kar je značilo očitno kršenje armen¬
skega miru.

Pretvezo za obnovitev sovražnosti je nudila Angležem
Bonapartejeva politika na evropski celini. Sklicujoč se
na to, da Angleži niso izpolnili določb amienškega miru,
tudi Bonaparte ni hotel izprazniti Holandije, si pri¬
svojil otok Elbo in Piemont, zasedel Parmo in spričo
tamošnjih notranjih razmer še Švico, nakar je sklenila
ona defenzivno zvezo s Francijo. Medtem je naglo na¬
raščal tudi francoski vpliv v Nemčiji. Tamošnji knezi
se za svojega cesarja (Franca II.) sploh niso več zme¬
nili, temveč so se skušali sporazumeti neposredno s
Francozi. V smislu lunevillskega miru naj bi namreč
dobili nemški knezi za svoje izgube na levem bregu
Rena odškodnine v ostali Nemčiji. V ta namen je bila
sestavljena posebna državna deputacija, ki je sklenila
sekularizirati številna, dotlej samostojna cerkvena ozem¬
lja in ukiniti samostojnost številnih mest v korist kne¬
zov. Na tak način je izginilo 112 dotlej »neposredno dr-

11-:-

163

žavnih stanov« (škofij, opatij, mest), med katerimi so
bila vsa mesta (45), razen šestih. Avstrija je skušala spr¬
va ugovarjati, a državni zbor je potem dne 25. II. 1803.
potrdil te preureditve. Med škofijami, katerih politič¬
na samostojnost je bila ob tej priliki ukinjena, so bile
tudi 'tiste, ki so imele svoja posestva na Slovenskem: Ba¬
varska je dobila (poleg dela passavske) freisinško škofijo,
Avstrija pa poleg tridentinske in drugega dela passavske
še briksenško škofijo, a salzburška nadškofija je bila pri¬
sojena dotedanjemu toskanskemu vojvodu. Tako je n. pr.
šele ob tej priliki tudi obširni briksenški škofjeloški okoliš
pripadel Avstriji in bil priključen ostali Kranjski.

Te spremembe, pri katerih so krepko sodelovali tudi
»katoliški« Habsburžani, so pomenjale silovit material¬
ni udarec za Cerkev, ki je izgubila z njimi poltretji mili¬
jon podložnikov in 21 milijonov dohodkov. Sekularizi-
ranih je bilo tudi 18 vseučilišč in vsi samostani. Škofje
in opatje odslej niso bili več tudi svetni knezi, zaradi
česar zanje tudi ni bilo več potrebno plemiško pokole
nje. To je bilo Cerkvi nedvomno samo v prid. Toda
s tem je bila prevrnjena vsa ustava rajha, kar je po-
menjalo nedogleden udarec za veljavo Habsburžanov.
Dotičnim škofom in opatom je namreč ugasnila tudi
pravica voliti cesarja, volilno pravico pa je dobilo nekaj
novih protestantskih kneževin, katerih koristi so bile
tesno povezane s francoskimi, radi česar so potem tudi
uslužno klečeplazile pred Bonapartejem. Glede na vse
to so imeli Habsburžani odslej bore malo upanja še, da
bi bili voljeni za nemške cesarje in ravno to je bil po¬
tem vsekakor tudi eden glavnih vzrokov, da se je cesar
Franc  II.  »odrekel« nemški cesarski kroni. Seveda
so vse te preuredbe dokončno razkrojile tisočletni nem¬
ški raj h. Vsa južna Nemčija se je odvrnila od Habsbur¬
žanov in naslonila na Francijo. Precej praznih rok je

164

ostala zaradi svojega zavezništva z Anglijo le Prusija,
vsled česar se je podala pod nekako rusko pokrovitelj¬
stvo.

Anglija je ostala nasproti tem daljnosežnim politič¬
nim preuredbam na evropski celini brez vsakega vpli¬
va, zato so šla vsa njena prizadevanja za tem, da si
zopet pridobi potrebnih zaveznikov. Pri tem je dobro
vedela, da se zlasti Avstrija po izgubi skoro vse Italije
ne bo mogla sprijazniti še z izgubami v Nemčiji. Že po¬
zimi 1. 1802—1803 se je začelo francosko-angleško raz¬
merje naglo poslabševati. Spričo Bonapartejeve vzhod¬
ne politike se je nagnil k Angliji najprej ruski car
in to je ohrabrilo tudi vojno stranko v Angliji, da
je bil dne 26. IV. 1803. izročen v Parizu ultimat zaradi
Malte. V Parizu so bili spričo tega angleškega ko¬
raka precej presenečeni in Bonaparte si v tistem tre¬
nutku še ni želel vojne, toda Anglija je namerno po-
gazila amienški mir, sama po komaj enoletnem miru
izzvala prelom in začela s sovražnostmi brez formal¬
ne vojne napovedi.

Ta dejstva so samo še bolj dvignila Bonapartejev
ugled in napadena Francija se je takoj trdno sklenila
okoli svojega voditelja, resno odločena odbiti »novo
zaroto kraljev«. Še več: ravno dogodki, ki so sledili an¬
gleškemu začetku vojne, so mu tudi najuspešneje poma¬
gali na — prestol. Na kopnem Angleži sami Bonapar-
teju seveda niso mogli do živega, zato jim ni preosta-
jalo drugega kot skovati vnovič dovolj močno zvezo
proti njemu, ali ga pa — ubiti. Druga pot se jim je
zdela najkrajša, zato so med nepomirljivimi emigranti
pridno snovali zarote proti Bonaparteju (Cadoudalovo,
Pichegrujevo) in skušali zanetiti notranje nemire v
Franciji. Čeprav je stala ogromna večina ljudstva na
Bonapartejevi strani ali je pa ostala vsaj nedostopna

165

za prizadevanja emigrantov, so te zarote vendarle moč¬
no vznemirjale vladne kroge in ti so že spomladi 1.
1804. sami silili, naj se proglasi Bonaparte za vladarja.
Tako je senat dne 18. V. 1804. sklenil ustavno do¬
ločbo, da se »vlada republike« poverja dednemu ce¬
sarju in da je »Napoleon Bonaparte, sedaj prvi kon¬
zul republike, cesar Francozov«, ki naj sam izda tudi
statut za svojo dinastijo. Ta sklep je potem z ogromno
večino odobrilo tudi ljudsko glasovanje. Tako je bivši
general in poznejši prvi konzul Bonaparte postal fran¬
coski cesar Napoleon  I.

V naslednjih mesecih si je Napoleon uredil svoj si¬
jajni dvor, postavil razne nove civilne in vojaške dosto¬
janstvenike in dvorjanike, začel ustvarjati celo novo
vojaško in uradniško plemstvo: svoje brate in sestre je
imenoval za prince in princezinje, najboljše generale
in državnike za vojvode in kneze, sestavil je nov senat,
obstoječ iz 6 naj višjih dvornih dostojanstvenikov, 16
maršalov in najvišjih državnih uradnikov, senatorji so
postali grofje itd., toda sam osebno je živel slej ko
prej dosti skromno. Kot tisoč let poprej Karel Veliki,
je hotel dobiti tudi Napoleon potrdilo svojega no¬
vega dostojanstva od najvišje duhovne oblasti na
zemlji, zato ni naročil povabiti k svoji posvetitvi in
kronanju le najuglednejše predstavnike iz vse dr¬
žave, temveč je naprosil samega papeža, da izvrši kro¬
nanje. Papež se je nekaj časa pomišljal, da ne bi pre¬
več vznevoljil ostalih vladarjev, končno je pa na veliko
razočaranje rojalistov le pristal v upanju, da doseže s tem
kake nove ugodnosti za Cerkev. Kronanje je bilo izvršeno
z vsem sijajem dne 2. XII. 1804. v pariški stolnici No-
tre-Dame, a preden bi mu moral papež položiti krono
na glavo, ga je Napoleon prehitel, vzel krono in si jo
sam posadil na glavo, zatem pa še svoji ženi Jožefini

166


(baje je bil pa papež o tem v zadnjem trenutku obve¬
ščen), nakar je prisegel na svobodo in enakost. Toda
velike slavnosti, ki so spremljale Napoleonovo krona¬
nje, so le malo povečale njegov ugled, pač ga je pa vse
to prvič vidno oddaljilo od ljudstva.

Medtem je trajala že skoro dve leti vojna z Anglijo
brez kakih vidnih uspehov, obema strankama pa povzro¬
čala številne nepredvidene težkoče. Anglija je imela tedaj
55 linijskih bojnih ladij (kmalu zatem pa celo 115) pro¬
ti komaj 13 popolnoma opremljenim francoskim, zato
je lahko takoj zaprla francoske luke in zatrla vso franco¬
sko pomorsko trgovino. Napoleon je skušal čimbolj po¬
spešiti svojo oborožitev, toda manjkalo mu je denarja,
vkljub temu da je iztisnil od vazalnih držav vse, kar se
je le dalo; zasedel je pa več važnih luk v Sredozemlju in
ob Severnem morju in zaplenjal angleško blago, kjer koli
ga je dosegel. Toda to Angležev seveda še ni moglo spra¬
viti na kolena.

Glede na ta neodločni položaj Napoleonu ni preosta-
jalo drugega, kot da je skušal vdreti v samo Anglijo. Kakor
že tri leta poprej, je začel tudi sedaj zbirati posebno
»veliko armado« (»Grande armee«) ob Rokavskem preli¬
vu in resno mislil na vdor v Anglijo, ki je bila na suhem
brez upoštevanja vrednih bojnih sil, a je imela zato tem
več žilave vztrajnosti. Napoleonu čet seveda ni manjkalo,
toda pri njem je bilo glavno vprašanje, kako priti čez
morje, zlasti ker je Rokavski preliv navadno jako razbur¬
kan. Iskal je raznih načinov in sredstev, a končno je spo¬
znal, da je prevoz možen le v megli s pomočjo bojnih
ladij, katerih je imel pa premalo in prešibkih v primeri z
angleškimi, ne glede na mnogo večjo angleško pomorsko
izurjenost. Vkljub temu je pa ukazal meseca maja svoji
sredozemski eskadri, da predre angleško blokado, se zdru¬
ži z ono v Brestu ter nato očisti Rokavski preliv, in tudi

167

sam se je potem poleti podal k svoji »veliki armadi« v
Boulogne. Toda ker je pozimi 1. 1804—05. zaradi Napole¬
onove politike v Italiji vnovič grozil avstrijski napad, je
bil prisiljen svoj vdor v Anglijo odložiti, a svojo morna¬
rico je napotil v Ameriko, da bi tam vznemirjala angle¬
ške kolonije.

Ker so pa Angleži nadlegovali tudi Špance, so jim ko¬
nec 1. 1804. napovedali vojno še ti in združili svojo mor¬
narico s francosko. To je opogumilo Napoleona, da je
vnovič ukazal združeni francosko-španski mornarici, naj
najprej zanese čim večji nered v angleško mornarico,
nato pa krene proti Rokavskemu prelivu in sprejme tam
bitko, nakar bi izrabil prve meglene dni in vdrl v Angli¬
jo. Francoska sredozemska mornarica se je zato vrnila v
evropske vode, križarila par mesecev ob zapadnih obalah
in prihajala večkrat v spopade z manjšimi angleškimi
eskadrami. Ker je bil pa Napoleon medtem izvedel, da
se pripravljata na napad tudi Rusija in Avstrija, je mo¬
ral vnovič opustiti misel na vdor v Anglijo in odvesti
konec meseca julija svojo »veliko armado« proti Nemčiji,
mornarici je pa ukazal, naj krene nazaj v Sredozemlje.
Zgodovinskega dne 21. X. 1804. je plula francosko-špan-
ska mornarica (33 bojnih ladij) mimo rta Trafalgar (za-
padno od Gibraltarja). Tu jo je napadla angleška mor¬
narica pod poveljstvom Nelsona,  jo deloma uničila,
deloma pa razpršila in naslednjo noč je potem vihar uni¬
čil še te. Rešilo se je komaj 9 ladij in misel na kako izkrca¬
nje v Angliji je bila sedaj seveda dokončno pokopana.
Tako so ostali Angleži resda brez vsakega resnega na¬
sprotnika na morjih, toda vojna se ni odločevala tu, tem¬
več na kopnem.

Angleži so izrabili svojo prevlado na morju seveda za
to, da so skušali blokirati vso francosko pomorsko trgo¬
vino, a Napoleon je skušal na drugi strani blokirati An-

168

glijo s tem, da ni hotel izprazniti zasedene Holandije in da
je zaprl Angležem vse luke tistih celinskih držav, ki jih
je bolj ali manj obvladoval. Že tedaj je začel Napoleon
uvidevati, da bo mogel obvladati Evropo le s tem, če
ustvari iz vse celine eno samo gospodarsko celoto in to
popolnoma zapre Angliji (»celinska zapora«). Toda ka¬
kih učinkovitejših uspehov tedaj še ni mogla pokazati
ne prva in ne druga blokada (zapora), zlasti ker sta ostala
Baltik in Jadran še vedno odprta. Napoleon pa ni nikoli
opustil upanja, da bo prej ali slej uklonil Angleže s tem,
da jim bo onemogočil ves njihov izvoz na evropska tr¬
žišča. Ta medsebojna blokada bi ne bila tedaj še niti pre¬
več vznevoljevala drugih držav, ako bi pri vladarjih ne
bila trajno tlela mržnja proti »korziškemu uzurpatorju«,
kakor so navadno nazivali Napoleona na tujih dvorih.
Seveda so bili pa ti nasproti Napoleonu brez moči, ker
med njimi samimi ni bilo nobenega soglasja in so bili
tudi brez denarja, Nov položaj je nastal šele potem, ko
se je zopet spustila v boj Anglija, kajti samo ona je bila
s svojim denarjem zmožna finansirati novo bojno fronto
proti Napoleonu.

Do 1. 1803. je računal Napoleon z zvezo z Rusijo, a
tedaj je pretrgal to zvezo nestalni car Aleksander  I.,
mož, poln skrajnih nasprotij. On je včasih na zunaj Iju-
bimkoval celo s svobodoumnimi idejami, vendar je ostal
zakrknjen samodržec. V svoji nečimrnosti je gledal v Napo¬
leonu nekakega svojega osebnega tekmeca, a njegovi nem¬
ški dvorni lizuni so ga proglašali za bodočega osvoboditelja
Evrope. Častihlepje in nezadovoljstvo z Napoleonovo vzho¬
dno politiko sta ga približali Angliji in sanjal je o ko¬
reniti preureditvi vseh evropskih meja. Začela so se dol¬
gotrajna pogajanja, ki so se končala z rusko-angleško
zvezo, konec 1. 1804. sta se jima pridružili še Švedska in
Napolitanska in pritrjevala jim je tudi Turčija. Toda

169

Rusi ne bi mogli poseči v boj proti Franciji, dokler si ne
bi zagotovili tudi pravice prehoda skozi Nemčijo ali Av¬
strijo.

V Nemčiji niso opravili Rusi ničesar, kajti južnonem-
ske kneze so navezovale njihove koristi na Francijo in
proti Avstriji, zlasti še, ker je samogoltna Prusija mislila
zgolj nase in se ni brigala za koristi drugih nemških kne
zov. Na pruskem dvoru je bila vplivna stranka, ki je za¬
govarjala celo zvezo s Francijo. Dolgo tudi Avstrija ni
hotela ničesar slišati o ruskih snubljenjih. Po lunevill-
skem miru je čutila ona največjo potrebo, da si zaceli
svoje lastne rane. Nadvojvoda Karel je skušal pridobiti
svojega nezaupnega brata za primerne notranje reforme
in zlasti za to, da bi vendarle že dovolil svojim ministrom
ukrepati po njih lastnem preudarku in da bi se posveto¬
vali o njih v ministrskih sejah. Dne 31. Vlil. 1801. je
bilo resda ustanovljeno posebno »državno in konferenčno
ministrstvo«, ki naj bi vskladilo vse panoge državne upra¬
ve ter omogočilo njih preglednost, toda dejansko je osta¬
lo vse pri starem. Tudi novo konferenčno ministrstvo
je smelo stavljati le predloge cesarju in izvrševati zgolj
njegove ukaze, kajti cesar se je še nadalje sam malenkost¬
no vtikal v sleherno podrobnost in s svojo okorno nespo¬
sobnostjo onemogočal vsaka učinkovita izboljšanja. Za
ozdravitev čisto razrvanih državnih financ ta nesposobni
režim ni znal najti drugih sredstev kot poviševati davke,
pristojbine in carine, kar je le še bolj oteževalo življe¬
nje državljanov. Da bi zadušil nastopajoče nezadovolj¬
stvo, je cesar še bolj poostril cenzuro in policijski režim
ter prepovedal vsaka tajna združenja. Edino nadvoj¬
voda Karel  je bil imenovan za predsednika dvorne¬
ga vojnega sveta, kjer je skušal prenoviti armado, toda
spričo žalostnega stanja državnih financ ni mogel opra-

170


viti mnogo. Giede na to je bilo Karlu čisto jasno, da po¬
trebuje država predvsem daljšega miru.

Navzlic temu je pa na Dunaju stalno rovarila močna
vojna stranka s Starhenbergom in Stadionom
na čelu, a najbolj vneto so spletkarili seveda ruski, an¬
gleški in švedski poslanik, pri čemer so igrale veliko vlo¬
go tudi mastne podkupnine na vse strani. Vkljub temu
je pa cesar še v začetku 1. 1804. odklanjal vojno, češ da
mu »ni Francija ničesar prizadejala«. Bistveno je pa spre¬
menila položaj Napoleonova proglasitev za cesarja, kajti
na dunajskem dvoru so čutili, da bi moglo povzročiti to
usodne posledice za nemški rajh ',n za habsburške dina¬
stične koristi. S tem, da je sprejel Napoleon naslov ce¬
sarja in ne kralja, je dobila po dunajskem mnenju stvar
evropski pomen, kajti zapad je poznal dotlej enega sa¬
mega cesarja, dediča Rima in vsaj teoretičnega poglavar¬
ja vsega krščanstva. Napoleon je pa s svojo proglasitvijo
za francoskega cesarja to dostojanstvo nekako »nacionalizi¬
ral« ter mu odvzel univerzalnost. Jasno je postalo, da je
izgubilo »Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti« vso'
svojo notranjo vsebino, čim se je pojavil še en cesar.
Tega so se na Dunaju dobro zavedali in, da ne bi odslej
Habsburžani celo zaostajali za Napoleonom, je proglasil
s patentom z dne 11. VIII. 1804. tudi cesar Franc  II.
skupnost habsburških dežela za cesarstvo in sebe ter svoje
naslednike za avstrijske cesarje (kot avstrijski cesar se je
pa seveda imenoval Franc  I.). V patentu je bilo še
posebej poudarjeno, da ostanejo dotedanje deželne ustave
še nadalje v veljavi in da ostane nespremenjena tudi do¬
tedanja zveza avstrijskih dednih dežela z nemškim raj-
hom.

V Celovcu so razglasili ta patent z velikimi tridnev¬
nimi slavnostmi dne 9. IX. 1804. On je pa za Koroško
imel še druge in važne posledice. Z njim so bile nam-

171

reč zvezane tudi nekatere upravne preureditve. Za Ko¬
roško je bila najvažnejša ta, da je vnovič izgubila svojo
politično samostojnost in bila že dne 1. VIII. podre
jena skupnemu štajersko-koroškemu guberniju v Gradcu.
Izgubila je torej zopet svoje lastno deželno glavarstvo
in razne urade, ki so bili z njim v zvezi (upravo kame-
ralnih posestev, kameralno prokuraturo, knjigovodstvo
i. dr.) in v deželi sta ostala vnovič samo še celovško in
beljaško kresijsko glavarstvo. Ustroj deželnih stanov
sicer ni bil spremenjen, toda ker v Celovcu ni bilo več
deželnega glavarja, ki bi jim predsedoval in je morala
dobiti zato tudi deželna pravda svojega lastnega pred¬
sednika, so obema ustanovama predsedovali odslej pred¬
sedniki deželne pravde (po vrsti: grof P. G o e s s ,
baron F e r d . Ulm in baron J. K. Schmidburg),
dokler niso od 1. 1822. dalje prevzeli načelstva stanov
vsakokratni predsedniki novoustanovljenega notranje¬
avstrijskega apelacijskega sodišča (prvi je bil baron J.
Krufft).  Z dvornim dekretom z dne 13. XI. 1806. je
izgubilo potem tudi mesto Celovec svoje dotedanje
sodne pravice, ki so bile prideljene deželni pravdi, a
celovškemu mestnemu svetu so ostali samo še politič-
no-gospodarski posli.

Že zgoraj omenjena tekma za naslove je povzročila
na dunajskem dvoru novo napetost proti Napoleonu.
Toda dne 28. V. 1805. je spremenil Napoleon še Ita¬
lijansko republiko v dedno kraljestvo (»Regno dltalia«)
in si prisvojil Genovo (Ligurijsko republiko). Tedaj
je bila mera polna, kajti ravno v Italiji je bila Avstrija
najbolj občutljiva. Da bi dobil v tem političnem pre-
viranju avstrijski zunanji minister C o b e n z 1 svo¬
bodnejše roke, se je hotel predvsem iznebiti nadvoj¬
vode Karla, ki je kazal vedno samostojne poglede na
razna tekoča vprašanja in ki je bil že zato od nekdaj

172

jako napoti tudi svojemu ljubosumnemu bratu Francu
L Z raznimi nagajanji so ga prisilili, da je odložil celo
predsedstvo dvornega vojnega sveta, kamor so posta¬
vili potem čisto nesposobnega generala Mačka.  S tem
je dobila tudi na dunajskem dvoru premoč vojna stran¬
ka in, ko se je zapletel Napoleon v novo nasprotje z An¬
glijo in z Rusi, je sklenila Avstrija najprej defenzivno
zvezo z Rusijo, a dne 9. VIII. 1805. je pristopila k angle-
ško-ruski-švedski koaliciji.

Razočaranja je pa doživel Napoleon celo s svojimi
lastnimi vazalnimi državami. Holandci se sploh niso zme¬
nili za lrancosko-angleška nasprotstva in so dajali celo
potuho angleškemu tihotapstvu. V Italiji so se pokazo-.
vala vse večja nasprotstva proti raznim francoskim
reformam, zato je naraščala tudi notranja politična
/meda. Glede na to je vzel Napoleon italijansko vpra¬
šanje energično v svoje lastne roke, se dal 18. V. 1805.
kronati v Milanu še za italijanskega kralja, a ozemlje
Genove je proglasilo svojo priključitev k Franciji. Ker
je bil s tem očitno pogažen lunevillski mir, je kronski
svet na Dunaju dne 17. VI. sklenil odkrito se pridru¬
žiti angleško-ruski zvezi in dne 11. IX. 1805. je avstrijska
armada že vdrla na Bavarsko. Zaman pa so se zavezniki
prizadevali pridobiti na svojo stran še Prusijo, vkljub
temu da je vojna stranka s kraljico na čelu tudi tam
močno pritiskala na vojno proti Franciji, pač so se
pa na drugi strani južnonemške države iz mržnje proti
Avstriji brez oklevanja pridružile Napoleonu.

Zadnji cilj te tretje protifrancoske koalicije je seveda
bil oropati Francijo njenih »naravnih meja«, a razen tega
so gnali proti njej vsakega zaveznika še posebni lastni
razlogi: Angliji je šlo predvsem za njene trgovske in po¬
morske imperialistične cilje, ljubosumnega carja Alek¬
sandra  I. je vodila njegova osebna domišljavost, re-

173

akcionarni avstrijski odločilni krogi so pa mrzili pred¬
vsem novi socialni red, ki ga je širila Francija že izza re¬
volucije, a končno je Napoleon s svojim oblastnim ravna¬
njem še sam podžigal napadalni duh svojih nasprotnikov.
V takih okoliščinah je začel Napoleon sedaj boj na življe¬
nje in smrt s svojimi mnogoštevilnimi nasprotniki. V
bistvu ni šlo več za to, da porazi enega ali drugega na¬
sprotnika, temveč da si osvoji svet ali pa sam propade.

Ker so bile v vojnah, ki so se odslej začele, tako moč¬
no in neposredno prizadete tudi naše slovenske de¬
žele,  je za njih boljše razumevanje vsekakor potrebno,
da si pobliže ogledamo najprej tako slavne Napoleonove
armade same. Gledarie z današnjih vidikov, so bile te še
naravnost neverjetno primitivne. Ker je bil Napoleon
predvsem vojak, je čisto razumljivo, da je posvečal že
izza svojega prihoda na oblast posebno skrb zlasti armadi.
Ko je najprej očistil armado vseh nezanesljivih oficir¬
jev in odpustil domov -vse starejše, od vojskovanj že pre¬
utrujene vojake, so mu ostali v letih 1801—1805 le štirje
letniki, katerim je posvečal potem največjo skrb in pletel
na njih temelju svoje nadaljnje genialne vojaške načrte.

Novačenje se je vršilo na osnovi splošne vojaške ob¬
veznosti vseh Francozov od 20.—28. leta, ki jo je uvedla
še revolucija, vendar so bile dovoljene jako številne opro¬
stitve. V vseh letih 1800—1812 je poklical pod orožje v
Franciji komaj 1,300.000 mož, t. j. niti polovico dejanskih
vojnih obveznikov. Vojaške novince so vpoklicevali le ob
pričetku vsake vojne, jih komaj za silo oblekli in obo¬
rožili ter takoj pošiljali na fronte, kjer so jih pomešali med
ostalo armado. Osnovni vojaški pouk so dobivali deloma
kar na poti, deloma pa v odmorih na fronti, a vojaška
»ekserciranja« je smatral Napoleon za čisto nepotrebna.
Njegovi vojaki tudi niso imeli ničesar skupnega s prusko
vojaško »dresuro« in so bili brez vsakega militarističnega

174

duha, temveč so ostali v bistvu še vedno vojaki kakor v
dobi revolucije. Ohranili so zato ves svoj duh neodvisno¬
sti, njih odnosi do častnikov so bili tovariški, zunanja
disciplina jim je bila neznosna in pokorščino so Doka¬
zovali le v bitkah, sicer je pa prihajalo v armadi nepre¬
stano do izrazov večje ali manjše nepokorščine posamez-
znikov in celih oddelkov. Napoleon je gledal takim po¬
javom rad skozi prste, ker je cenil zgolj bojni duh. Proti
koncu Napoleonove dobe, ko so si maršali nabrali že bo¬
gastev in časti ter le želeli te že v miru uživati in ko so
začela že tudi pri vojakih ugašati stara revolucionarna
izročila, je pa začel prvotni bojni duh že vidno popuščati.
K temu je precej pripomoglo tudi dejstvo, da je začela
armada sčasoma že sploh izgubljati francoski narodni zna¬
čaj, ker so se v njej vedno bolj množili tudi tuji oddelki
(italijanski, nemški, poljski, holandski i. dr.).

Prvotni bojni duh, pogum in samozaupanje ter revo¬
lucionarna strast, ljubezen do enakosti, mržnja nasproti
plemstvu in ponos, da pripadajo »velikemu narodu«
(grande nation), ki so jim ostali kot nekaka dediščina re¬
volucije, so podžigali tudi Napoleonove vojake k lastnim
pobudam in vlivali celotni armadi tisti borbeni ogenj,
ki je bil ostalim monarhičnim armadam čisto neznan.
Za posebno uspešno se je pokazala socialna enakost, kajti
za napredovanja sta bila čisto brezpomembna rojstvo in
dolgotrajnost službe ter v veliki meri celo izobrazba, tem¬
več sta odločevala zgolj pogum in sposobnost v bitki. Po
vsaki bitki je polkovnik takoj nadomestil padle podčast¬
nike in nižje častnike vpričo vsega polka s tistimi, ki so
se v bitki najbolj odlikovali in enako je ravnal tudi Na¬
poleon glede višjih častnikov. Najprizadevnejši mladeniči
so zato komaj čakali, da se izkažejo in napredujejo. Ako
je bilo potem celo med visokimi častniki mnogo takih
z jako majhno izobrazbo, to ni bilo važno, kajti vse vojne

175

načrte je snoval Napoleon sam in vsi poveljniki so mo¬
rali le točno izvrševati njegove ukaze. Vkljub temu si je
pa znal nabrati okoli sebe celo vrsto najsposobnejših mar¬
šalov in generalov.

Napoleonova armada je bila tudi skoro brez običajnih
vojaških ustanov in je temeljila predvsem na vojaškem
geniju svojega vrhovnega poveljnika. Celo v zunanjo
organizacijo armade je uvedel Napoleon razmeroma malo
novosti (za uspešnejše manevriranje je le po 3—4 divizije
združil v vojne zbore). Pehota je ostala še nadalje raz¬
deljena v linijske in lahke polke, a konjenico je že 1. 1803.
razdelil v lahko (huzarje in lovce), linijsko (dragonce) in
bojno (oklopnike). Konjenica je bila izvežbana mnogo
bolje nego pehota in se je lahko uspešno merila z avstrij
sko. Topništvo je bilo razporejeno v polke na konjih in
peš, odpravljeni so bili pa .topovi v pehotnih polkih.

Oboroženi so bili francoski vojaki s puškami še iz 1.
1777., ki so mogle oddajati po 4 strele v 3 minutah in so
dobro zadevale komaj na 200 m. Topovi so lahko odda¬
jali po 2 strela na minuto in so dobro zadevali še na
600 m. Topništvu je posvečal Napoleon vedno še prav
posebno pozornost, a je bilo dolgo razmeroma maloštevil¬
no (do 1. 1806. le po 12 topov na divizijo, pozneje pa po
59). Posebno pomanjkljiva je bila pa vprega, zato fran¬
coske armade tudi niso mogle voziti seboj skoro nobenega
prateža in celo streliva le malo.

Sčasoma so začeli uspehi francoskih armad popuščati
zato, ker so se bojišča preveč razpršila po vsej Evropi in
mojster ni mogel biti povsod sam navzoč, res zadosti spo¬
sobnih namestnikov pa tudi ni imel dovolj. Napoleonovi
uspehi so obstajali v veliki meri v tem, da je udarjal bli¬
skovito in skušal čim najprej izzvati odločilne bitke, kajti
bil je skoro vedno brez vsakih rezervnih čet. Vkljub šte¬
vilnim pomanjkljivostim je bila pa armada, s katero je

176

krenil Napoleon dne 26. VIII. 1805. z atlantske obale
proti Nemčiji, vendarle najboljša na-svetu. Skoro vsi nje¬
govi častniki in tudi dobra polovica vojakov je bila že
vajena bojev, a novinci so imeli dovolj časa, da so se do-
voljno spojili s starimi bojevniki.

V prejšnjih časih se je armada izoblikovala šele, ko
je vojna že izbruhnila. Veliko vlogo so zato vedno igrali
vojni dobavitelji, ki so morali na naglo preskrbeti ar¬
mado z vsem potrebnim, v armadi sami so pa vodili vso
preskrbo posebni vojni komisarji, ki so bili pa zaradi svo¬
je korupcije jako osovraženi. Čeprav je Napoleon mrzil
vojne dobavitelje, se je moral vendarle tudi on posluže¬
vati njihovih uslug kakor tudi pomoči raznih denarni-
kov. Ko je vojna 1. 1805 že izbruhnila, je imel Napoleon
sicer na nogah 400.000 mož, toda zaradi pomanjkanja
denarja nezadostno opremljenih in na dolgu jim je bil
celo z njihovo mezdo. Treba je bilo zato armado naglo
preskrbeti s potrebnim mesom, kruhom, obleko, čevlji,
krmo, prevoznimi sredstvi, s konji za topništvo in z vsemi
drugimi številnimi potrebščinami. Napoleon se je mnogo
prizadeval, da bi imeli vsaj dovolj orožja in streliva, a še
tega je radi nezadostne domače proizvodnje vedno jako
primanjkovalo. Navadno si je pomagal z zaplenjenimi
sovražnikovimi skladišči, a večkrat so bili njegovi zaleti
tako siloviti, da je zmagoval že po kratkih bojih, brez ve¬
like potrošnje streliva.

Za vse druge potrebščine je pa že kar nekako veljalo
načelo, da naj »vojna hrani vojsko«. L. 1805. je bila ar¬
mada sploh brez vseh skladišč in naloga poveljnikov voj¬
nih zborov je bila, da si preskrbe manjkajoče potrebščine,
kakor vedo in znajo, v deželah, skozi katere so korakali.
Navedenega leta so se podale Napoleonove armade na
pot le s čevlji, ki so jih imele na nogah in v znamenito
bitko pri Jeni so šle brez plaščev. Prvič je Napoleonu

12

177

manjkalo denarja, a drugič so prodirale njegove armade
s tako brzino, da bi jim spričo tedanjih prevoznih sred¬
stev pratež niti ne mogel slediti, tudi če bi ga imel. Moj¬
ster je vedno računal z bliskovito zmago, ki je pomenjala
zanj vprašanje življenja in smrti. Za svojimi armadami ni
imel ničesar, zato bi bile te tudi izgubljene, ako bi bili
nasprotniki zmožni ustavljati se mu dlje časa. Poveljniki
si tudi niso mnogo ubijali glav radi preskrbe svojih čet,
temveč so povsod, kamor so prispeli, kratko in malo re-
kvirirali pri tamošnjem prebivalstvu vse, kar so potrebo¬
vali, a tisti, ki so prihajali za njimi, so ostajali večkrat
praznih rok in trpeli lakoto. Iz teh pojasnil nam bo se¬
daj tudi razumljivo, da francoske vojske tudi v naših deže¬
lah niso nalagale ogromnih dajatev v denarju in v blagu
morda za kako »kazen«, temveč zato, ker so jih neobhotl-
no potrebovale.

Napoleonove vojske so na ta način živele včasih v iz¬
obilju, včasih pa od pohodov izčrpane tudi stradale, kar
je potem povzročalo med njimi tudi silno število obolenj,
zlasti ker se tudi nihče ni kaj prida brigal za njih zdravje
in so imele le nezadostno število zdravnikov. Vojaških
ambulant in bolnic skoro ni bilo, enako tudi ne bolni¬
čarjev, temveč so naslanjali bolnike in ranjence kar po
kmečkih hišah, polnih umazanije, garij, uši itd., ampu¬
tacije udov so se vršile tedaj še brez omamljanja, med vo¬
jaštvom je razsajal legar in umrljivost je bila v takem pe¬
klu seveda ogromna. Število padlih je bilo celo v največ¬
jih bitkah razmeroma malenkostno (pri Slavkovem n. pr.
komaj 2 odst. in pri Waterlooju 5.5 ost.), temveč so po¬
vzročale veliko število izgub predvsem navedene obupne
zdravstvene prilike. Ravno označeno načelo, da naj vojna
hrani vojsko, je povzročalo povsod tudi toliko nezadovolj¬
stvo s francoskimi zasedbenimi četami, zlasti ker so po¬
vzročale te razmere tudi veliko pomanjkanje discipline

178

med vojaštvom, tatvine in druga nasilstva, a naporni na¬
gli pohodi so puščali za seboj polno ubežnikov in one¬
moglih, ki so potem nadlegovali prebivalstvo na svojo
pest.

Do revolucije je splošno veljala vojna taktika, ki so
jo »popolnih do viška Prusi, revolucija je pa vodila svoje
vojne pretežno s čisto neizvežbanimi, a navdušenimi mno¬
žicami. To je vodilo do potrebe ustanovitve divizij s 6—12
bataljoni (5000—9000 mož) in pozneje do vojnih zborov.
Sistem, ki ga je le tipaje začela uvajati revolucionarna
vojska, je potem dokončno in do viška izoblikoval Na¬
poleon že ob priliki bitke pri Marengu. Konjenica in
topništvo nista ostala več povezana s pehoto, temveč sta
tvorila samostojne edinice, ki jih je uporabljal mojster
tam, kjer jih je smatral za najbolj učinkovite. Genialnost
Napoleonove strategije je obstajala predvsem v njegovem
manevriranju z vojnimi zbori. Te je usmerjal vedno tako,
da je objemal z njimi vse bojišče, tako da se mu sovražnik
ni mogel nikoli izmuzniti in da jih je lahko osredotočal
na tistih točkah, ki jih je smatral za odločilne. Njegovi
vojni zbori so sovražnika najprej stisnili, nato je razvil
bitko na vsej črti z elitno pehoto, a s čim najmanjšo upo¬
rabo svojih sil. S tem je skušal najprej izčrpati nasprotni¬
kove rezerve, zlomiti moralo po zastareli metodi tesno
sklenjenih nasprotnikovih čet z ognjem pušk in topov,
nakar je navalil nanj s silovitim zaletom svojih navduše¬
nih svežih sil ter ga po zmagi neusmiljeno gonil do po¬
polnega uničenja (zastarela pruska metoda si ravno tega
ni upala). Do bojev na nož je prihajalo le redko, ker je
nasprotnik navadno že prej pobegnil. Glede podrobnosti
se je seveda vedno ravnal po danih okoliščinah in po
ozemlju, na katerega je izvabljal nasprotnika. Njegova
strateška veličina je obstojala v brezkončnosti njegovih
taktičnih domislekov v teku bitke same. Njegove zname-

12*

179

nite zmage so bile skoro vedno posledica naglice in sme¬
losti njegovih manevriranj in bliskovitosti navalov tam,
kjer jih je sovražnik najmanj pričakoval. Svojih načrtov
ni nikoli zaupal nikomur, sam pa skušal čim najbolj raz¬
presti obveščevalno službo. Za svoja kritja je tudi on rad
iskal utrjenih oporišč, ni jim pa pripisoval več odločil¬
nega pomena kakor starejši vojskovodje.

Radi že navedenega pomanjkanja denarja je moral
Napoleon gledati, da so bile njegove vojne čim krajše
in ravno to vzbuja še danes toliko občudovanje neprekos-
ljive spretnosti, smelosti in naglice, s katerimi je znal
zadajati smrtne udarce svojim nasprotnikom. Svoj način
bojevanja je izoblikoval predvsem v Italiji in za tamošnje
ozemeljske in druge prilike, ki so kolikor toliko veljale
tudi še za južno Nemčijo in za del Avstrije, a čim so ga
zanesli njegovi vojni pohodi na severnonemške in zlasti
še na vzhodnoevropske ravnine z bistveno otežkočenimi
pogoji za preskrbo čet in kjer se je nasprotnik tudi mno¬
go laže izmikal njegovim uničujočim udarcem, je posta¬
jalo tudi njegovo vojevanje vedno teže, dokler ga končno
niso ravno brezkončne ruske planjave pokopale.

Vojna 1. 1805. je zatekla Napoleona sredi hude finanč¬
ne stiske. Napotivši svojo armado proti Nemčiji, je od¬
hitel sam najprej v Pariz, kjer so si rojalisti že mencali
roke v upanju na njegov zlom, gospodarski krogi so bili
skrajno vznemirjeni, pred državno banko so pa dolge
vrste vlagateljev čakale na izplačilo svojih vlog. Tako je
bil položaj skrajno kritičen, saj tisto poletje ni imel de¬
narja niti za izplačilo mezde vojakom. Rešiti ga je mogla
le nagla zmaga. Na njegovo srečo pa tudi Avstrija ni
bila niti malo pripravljena na vojno. Reforme, ki jih je
bil započel par let poprej v armadi nadvojvoda Karel,
so le počasi in nezadostno napredovale. L. 1802. so od¬
pravili dotedanjo dosmrtno vojaško službo in jo 1. 1805.

180

določili tako, da je trajala pri pehoti 10 let, pri konje¬
nici 12 in pri topništvu 14 let, toda spričo mnogoštevilnih
oprostitev je štel pri 25 milijonih avstrijskih prebivalcev
vsak letnik komaj 83.000 vojnih obveznikov, kajti ogrski
državni zbor je sploh odklonil splošno vojaško obveznost
in dovolil za vsako leto le po 6000 vojaških novincev, v
primeru vojske pa enkrat za vselej 12.000. Šele tedaj so
začeli vojake tudi striči (dotlej so nosili še kite), uvedli
pri konjenici čelade mesto čepic, nadomestili stare težke
muškete z lažjimi puškami, uvedli pri polkih mesto 4 ba¬
taljonov 6, toda šibkejših, ter ustanovili polk tirolskih
lovcev. Po odslovitvi nadvojvode Karla je uvedel Mačk
tudi nov vojaški pravilnik, ki je pa povzročil samo zmedo.
Zaradi poraznega finančnega stanja države je manjkalo
armadi vsega. Njeno številčno stanje je bilo za 85.000
mož pod normalnim stanjem, 97.000 mož je bilo na do¬
pustih, 37.000 konjenikov je bilo brez konj, vprege pa ni
imela niti ena topniška baterija. Zaradi rumene mrzlice
v Italiji so tudi poslali poleti 1. 1805. mnogoštevilne čete
skozi Koroško v Benečijo, da so zaprle italijansko-avstrijsko
mejo, radi česar so ostali potem severni predeli države še
bolj nezavarovani. Skratka: nesposobni režim cesarja
Franca I. je privedel armado v vprav obupno stanje.

Ob izbruhu nove avstrijsko-francoske vojne je bil ime¬
novan za avstrijskega vrhovnega poveljnika nesposobni
general Mačk. Kutuzov, ki bi moral privesti 50.000 mož
ruskih čet, jih je privedel le 38.000, a ruski general
Buxhoevden, ki bi jim moral takoj slediti, je pri¬
spel šele proti koncu 1. 1805. s 30.000 možmi, ker mu
Prusija ni dovolila prehoda preko njenega ozemlja. Konč¬
no je imela Avstrija, kakor 1. 1799., pred očmi predvsem
Italijo in je poslala svoje najboljše čete (65.000 mož)
tja ter za njih poveljnika poklicala zopet nadvojvodo
Karla, na Tirolskem je stal nadvojvoda Ivan s

181

25.000 možmi, na Predarlskem je bilo 11.000 mož, dočim
so poslali v Nemčijo le 60.000 mož pod poveljstvom nad¬
vojvode Ferdinanda,  ki je bil 'pa podrejen Mačku.
Ker je bil ta prepričan, da Napoleon ne bo imel več kot

70.000 mož, sploh ni čakal še na prihod Rusov, temveč
je dne 11. IX. 1805. prekoračil reko Inn, zasedel Bavarsko
in hotel prodreti celo do Schwarzwalda. V svoji kratko¬
vidnosti je mislil, da se mu bodo pridružili tudi južno-
nemški knezi, a ti so storili ravno nasprotno. Tako so
bile razmeroma šibke in še slabše opremljene avstrijske
čete raztresene čez južno Nemčijo in severno Italijo in z
njimi je mislil Mačk od vseh strani celo prodirati v Fran
cijo.

Napoleon je sklenil napasti vsakega zaveznika pose
bej v južni Nemčiji in izzvati odločitev tam. Dospevši v
treh tednih od Rokavskega preliva skozi Alzacijo, je ko
nec meseca septembra s 176.000 možmi in s konjeniško
rezervo prekoračil Ren ter krenil proti Donavi. Zaznavši.
da se nahaja sovražnik pri Ulmu,  je razporedil svoje
vojne zbore v obliki pahljače, da bi preprečil Avstrijcem
umik in da bi jih zajel. Mesto da bi skušal Mačk potolči
francoske zbore posamič, je z glavnino (80.000 mož) brez¬
glavo in osamljen sedel pri Ulmu, pač so pa francoski
vojni zbori pridno uničevali razkropljene avstrijske od¬
delke drugega za drugim, dokler ni Muratova  konje¬
nica prispela celo za hrbet avstrijske vojske. Enemu delu
se je sicer še posrečilo pobegniti nazaj in tudi Mačk sam
se je hotel z glavnino umakniti iz Ulma, a tedaj se je Na¬
poleon poslužil duhovite zvijače, da je ostal, moral pa po¬
tem z vso svojo armado že dne 17. X., kapitulirati brez bo¬
ja. Skupno so zajeli tedaj Francozi 49.000 Avstrijcev, drugi
so padli ali se pa razpršili, le nadvojvodu Ferdinandu se
je posrečilo z nekaj bednimi ostanki pribežati na Češko.
Od vse velike avstrijske armade v južni Nemčiji se je

182

rešilo komaj 15.000 mož in razbiti so bili sploh vsi avstrij¬
ski Vojni načrti. Tako je Napoleon uničil avstrijsko ar¬
mado v južni Nemčiji s samimi manevriranji in skoro
brez bojev. Po teh uspehih je maršal N e y vkorakal na
Tirolsko in dosegel gornjo Dravo, a Napoleon sam je kre¬
nil nasproti Kutuzovu, ki se je pa še pravočasno umaknil
čez Donavo na Moravsko, da bi se združil tam z ostalimi
ruskimi pomožnimi silami in z novimi avstrijskimi če¬
tami. Francoski vojni zbori so vkljub skrajno neugodne¬
mu letnemu času naglo prodirali od vseh strani v zapad-
no Avstrijo, zasedli že dne 1. XI. Linz in se hitro bližali
Dunaju, francosko desno krilo pa je preko Salzburške
vkorakalo na Štajersko, zasedlo Gradec in prekinilo tudi
zvezo Koroške z graškim gubernijem.

Na Koroškem so vedeli o izbruhu vojne le toliko, da
je morala že iz prejšnje vojne izmozgana dežela v smislu
cesarskega patenta z dne 20. IX. brezplačno dobaviti
38.608 mernikov krušnega žita in 57.912 mernikov ovsa,
čeprav ni pridelala dežela niti zase dovolj žita. O dogod¬
kih v južni Nemčiji niso izvedeli skoro ničesar, zato je
vplivala vest o katastrofi pri Ulmu kot strela z jasnega, a
v francosko zasedbo Dunaja dne 13. XI. sploh nišo hoteli
verjeti. Ponazorile so jim pa dobro ves polom šele rano-
gobrojne kočije pri Ulmu ujetih avstrijskih generalov,
ki so prazne pribežale celo na Koroško. Pravočasno je
pa zaslutil nevarnost celovški škof  S a 1 m , zato je
izdal že dne 14. XI. poseben pastirski list na vernike,
spodbujajoč jih, naj zaupajo v božjo pomoč. Toda zbe¬
gano prebivalstvo se je skušalo predvsem iznebiti pa¬
pirnatega denarja. Ker so pa trgovci prodajali svoje
blago samo še za srebrnike, jim je morala kresija za¬
groziti z zapori.

Spričo označenih polomov v Nemčiji so se izjalo¬
vili tudi vsi avstrijski načrti na italijanskem bojišču.

183

Tam je ostal Massena z 42.000 možmi v defenzivi ob
Adiži nasproti mnogo močnejšemu nadvojvodu Karlu
in bil je še ogrožen od uporov v Piemontu ter v Emiliji.
Ko se je pa napolitanska kraljica izjavila za nevtral¬
nost, so se lahko tudi tam stoječe francoske čete pri¬
družile Masseni. Tako okrepljeni Francozi so dne 29.
X. napadli pri Caldieru (južnovzhodno od Verone), a
čeprav je ostala tridnevna bitka neodločena (v njej
se je hrabro boril tudi koroški domači polk, posebno
se je pa odlikoval njegov slovenski stotnik Žiga Novak,
doma iz Št. Petra na Krasu), je moral nadvojvoda za¬
radi polomij na severnih bojiščih vendarle nastopiti
nagel umik in enako tudi nadvojvoda Ivan skozi Pusti
dol s Tirolske, da bi hitela reševat Dunaj. Prvi se je
umikal skozi Kranjsko (dne 22. XI. je prispel v Ljub
ljano), drugi pa skozi Koroško (temu, kakor omenjeno
že zgoraj, je sledil N e y), da bi se združila s še pre¬
ostalimi avstrijskimi četami, ki naj bi branile Dunaj.
Toda francosko prodiranje je bilo tako naglo, da
je moral dvor na vrat na nos pobegniti z Dunaja, kjer
so grozili celo nemiri. Že dne 13. XI. so vkorakali vanj
Francozi ter v prvi polovici novembra zasedli celo vso
Gornjo in Srednjo Štajersko (maršal Marmont  je
že dne 14. XI. namestil svoj glavni stan v Gradcu). Nad¬
vojvoda Ivan  je dospel po dolini Drave dne 20. XI.
v Celovec, odhitel k svojemu bratu v Ljubljano, nje¬
gove čete so pustile v Celovcu nad 900 bolnikov, ostali
so pa nadaljevali pohod skozi Velikovec in Slovenji
Gradec, da bi se pri Celju združile s Karlovimi četami
in nato z njimi (skupno okoli 80.000 mož) nadaljevale
svojo pot ob avstrijsko-ogrski meji na Moravsko, kjer
naj bi se združile z Rusi, ki so postali sedaj zadnji up
Avstrije.

184

Ker za preskrbo čet nadvojvode Ivana na Koroškem
ni bilo ničesar predvidenega in so' to še oteževali be¬
gunci iz Ulma, so vojaki spotoma nasilno ropali, kar je
povračilo več hudih izgredov. Pri Dobu (pri Velikovcu)
so se n. pr. razjarjeni kmetje uprli nasilnim vojakom,
ki so začeli streljati. V kakšnem stanju se je vršil avstrij¬
ski beg iz Italije, nam nazorno kaže tudi dogodek
pri Podkloštru. Dne 21. XI. je namreč prispel v Beljak
stotnik Schneider  s 300 možmi poslednjih straž.
Francozi so stali tedaj že v Pontablju in tipali proti
nezaščitenemu Podkloštru, kjer je obtičal avstrijski top¬
niški polk, namenjen poprej v Italijo. Ker je ostal brez
vsake vprege, je vrgel Schneider en del svoje čete k mostu
čez Ziljo pri Podvetrovem, z ostalimi možmi je pa na¬
silno nabral pri okoliških kmetih konje in z njimi še
pravočasno rešil topove.

Avstrijske zadnje straže so zapustile Celovec dne 25.
XI. in se začasno ustavile ob Krki, a državne blagajne in
najvažnejše spise so že 12. XI. prepeljali v Ljubljano. V
Beljak so vkorakali Francozi dne 23. XII. opoldne. Mesto
jim je moralo takoj plačati 10.000 gld ter jih potem ves
čas oskrbovati z vinom, pivom, mesom in kruhom. Osta¬
li so 11 tednov in 3 dni, a pred odhodom jim je morala
še vsaka kmetija plačati po 40 gld. Že naslednjo noč je
prispel v Celovec francoski dragonski častnik s trobenta¬
čem in vstopil v neko gostilno. Tamošnji gostje so o tem
brž obvestili avstrijsko stražo ob Krki, ki se je hitro vrni¬
la, ujela oba Francoza in ju odpeljala s seboj. Vojne ope¬
racije so se razvijale s tako naglico, da v Celovcu sploh
niso vedeli, ne kje stoje Avstrijci in ne kje so Francozi,
zato so poslale celovške oblasti posebne sle na razne stra¬
ni, da bi to poizvedeli. Tedaj so zaznali, da je huzarski
polkovnik Meško  napadel v dolini Mure neki franco¬
ski poizvedovalni oddelek maršala Marmonta in res so

privedli nato več francoskih ranjencev v Celovec, kjer so
jih sprejeli v hišo grofa F. Egger  j a in jih skrbno ne¬
govali.

Napoleonov položaj je bil pa nekaj časa navzlic tem
uspehom skrajno nevaren. Avstrijske čete so se sicer na
vseh frontah umikale, a so se začele zopet združevati na
Moravskem, kjer so bile glavne ruske sile ter so številčno
že prekosile Napoleonove. Francozom naklonjeni Mad¬
žari se resda niso dvignili, čeprav jih je cesar malo poprej
močno vznevoljil s tem, da jim ni dovolil madžarskega
uradnega jezika in jim ni izročil mesta Reke ob Jadran¬
skem morju. Toda od severa je že začela Napoleona ogro¬
žati Pruska, kjer je bila z vso paro na delu vojna stran¬
ka. Car in pruski kralj sta celo sklenila zvezo in kralj je
obljubil 180.000 mož, ako bi Napoleon do dne 15. XII.
ne bil voljan povrniti se nazaj k določbam lunevillskega
miru. Z odkritimi sovražnostmi je pa vendarle še okleval,
ker se je bal, da bi se Francozi pogodili z Avstrijo in na¬
to napadli Pruse.

Napoleon je bistro čutil prusko nevarnost in le želel,
da ga zavezniki napadejo, preden se jim pridružijo še
Prusi in še preden bi prispele avstrijske čete iz Italije.
Glede na to poraženim Avstrijcem ni sledil globlje na
Moravsko, temveč začel hliniti strah in umikanja ter iska¬
ti zvez z ruskim carjem. Kutuzov  je slutil, da bi
utegnila biti to le zvijača, toda ostala carjeva okolica je
dobila pogum in pritiskala k napadu, za katerega sta se
odločila tudi car in cesar Franc iz samega častihlepja, da
bi jima ne bilo treba deliti zmagoslavja z nadvojvodo
Karlom. Na obletnico Napoleonovega kronanja, zgodo¬
vinskega dne 2. XII. 1805. se je zjbrala njegova armada
(75.000 mož) v okolici Slavkova  (Austerlitz) blizu
Olomuca na Moravskem in hitro opazila, kako se v me-

186

gli Avstrijci in Rusi (skupno 87.000 mož, s katerimi sta
bila tudi car in cesar Franc I.) pripravljajo za napad. Raz¬
vila se je znamenita »bitka treh cesarjev«, ena največjih
dotedanje zgodovine in ena najbolj krvavih, obenem pa
tudi ena najbolj slavnih, kar jih je bojeval Napoleon.
Francozi so se dobro držali na Obeh krilih, a nenadoma
je planil Napoleon sam na nasprotnikovo središče, pre¬
klal njegovo vojsko na dvoje in zgrabil ter popolnoma
razbil levo polovico. Francozi so izgubili 8000-9000 mož,
Avstrijci in Rusi pa nad 35.000, ostali so bili pa razpršeni.
Poraženi cesar Franc I. je bil prisiljen že dan po bitki
skleniti premirje in tudi domišljavi car Aleksander
I. je bil tako razkačen, da ga je Sklenil tri dni nato še on
in se vrnil domov po poti, ki mu jo je bil določil Napo¬
leon.

Seveda so sedaj tudi Prusi takoj nehali rožljati z me¬
čem, južnonemške državice so hitele še poglabljat svoje
zveze s Francozi, tretje protifrancoske koalicije je bilo
konec in Avstrija se je znašla vnovič potolčena na vseh
frontah in popolnoma osamljena na evropski celini. Vse
nesreče je bila kriva predvsem nesposobnost vlade in ce¬
sarjevih generalov, a razočarano prebivalstvo je govorilo
o izdajstvih in podkupovanjih. Cesar Franc  I. je se¬
veda uvidel, da je vsako nadaljevanje vojne nemogoče,
zato je želel le čimprej skleniti mir. Dne 24. XII. 1805
je poslal k Napoleonu C ob e n z 1 a In C o 11 o r e d a,
ki sta dva dni nato podpisala mir v Bratislavi. Napoleon
je hotel ob tej priliki dokončno zlomiti avstrijsko moč,
zato je bil mir jako trd: Avstrija je izgubila petino svo¬
jega ozemlja, morala je odstopiti Italijanskemu kraljestvu
Benečijo s Furlanijo, Dalmacijo, Istro in Goriško do So¬
če tako, da je ostala sploh odrinjena od Jadrana, dalje
Bavarski Tirolsko s Predarlsko, ostale svoje predele v
južni Nemčiji pa raznim tamošnjim knezom, tako da je

187

bila sedaj popolnoma izrinjena iz vse Italije in iz vse
Nemčije. Za odškodnino je dobila le Salzburško
(z Berchtesgadenom), ki se je šele sedaj prvič združila z
Avstrijo (tamošnji nadvojvoda Ferdinand Tos¬
kanski  je pa dobil v zameno sekularizirani Wurz-
burg). Razen tega so odvedli Francozi tudi ogromen voj¬
ni plen (samih topov 2000) in dobili 100 milijonov vojne
odškodnine. Bavarska in Wurtenberška sta bili povzdig¬
njeni v kraljevini ter sta z Badensko vred pretrgali vse
nadaljnje zveze z Nemčijo, 16 porenskih nemških drža¬
vic se je združilo v »Porensko zvezo« pod Napoleonovim
pokroviteljstvom, a Prusijo je skušal pridobiti na svojo
stran s tem, da ji je prepustil Hanover, ki je bil dotlej
last angleškega kralja. Tako se je klavrno zrušila vsa
tretja protifrancoska koalicija in Anglija je ostala vno¬
vič popolnoma osamljena.

Na Dunaju so uvideli novo politično stvarnost. Nem¬
ški knezi so vsi kratko in malo zapustili svojega lastnega
cesarja, ki je ostal navezan edinole še na svojo lastno rod¬
binsko posest, t. j. na Avstrijo. Glede na to je sedaj (6.
VIII. 1806) ponižani cesar Franc II. odložil nemško ce¬
sarsko krono, ki jo je nosilo pred njim 19 Habsburžanov,
in ostal le avstrijski cesar Franc I. Celih 1006 let (izza
Karla Velikega)  obstoječe rimsko-nemško cesar¬
stvo je proglasil za ugaslo. Ker so bile pretrgane itak vse
organske vezi med posameznimi nemškimi deželami, je
pomenjal ta proglas le potrditev dejanskega stanja. Z do¬
končno zrušitvijo nemškega rajha se je pa zrušil tudi ves
dotedanji evropski državnopolitični red. Z nemškim ce¬
sarskim dostojanstvom je ugasnilo tudi najvišje posvetno
dostojanstvo vsega krščanstva in večina nemških knezov
se je sončila le še v Napoleonovi milosti. — V januarju
1. 1806 se je vrnil Napoleon v Pariz, kjer so ga sprejele
velikanske množice z nepopisnim navdušenjem in tiste

188

dni je umrl tudi njegov najljutejši nasprotnik, angleški
ministrski predsednik P i 11.

Korošci  tudi v strašni poraz pri Slavkovem niso
hoteli verjeti, dokler jim niso same določbe premirja po¬
trdile tega poraznega dejstva. Toda zasedena je bila tudi
Koroška še pred navedemo bitko. Francoski poveljnik na
italijanskem bojišču, maršal Massena,  je namreč
polagoma sledil umikajoči se armadi nadvojvode Karla,
boječ se, da bi mu Avstrijci s Tirolske ne udarili za hr¬
bet. Čistil je v Benečiji razne avstrijske oddelke, naprej
pa poslal le svojega konjeniškega generala L a c o u r j a,
ki je prodrl do Trbiža in potem od tam opazoval polo¬
žaj. Ta je potem dne 23. XI. vkorakal v Beljak in mu ta¬
koj naložil 25.000 frankov vojne kontribucije, od katere
so pa mogli Beljačani v naglici zbrati le 10.000 Ker so
avstrijske čete dne 25. XI. zapustile Celovec, je vkorakal
dva dni nato (27. XI.) v mesto oddelek francoskih dra¬
goncev, prišedših iz Beljaka. Ustavil se je na Novem trgu
in tu sta ga sprejela škof S a 1 m in deželni upravitelj
grof Goess  ter poudarjala, da se bo prebivalstvo mir¬
no pokorilo danim ukazom. Francoski podpolkovnik je
vzel to zagotovilo z zadovoljstvom na znanje im že nasled¬
nji dan sta Vkorakala potem v Celovec še dva šibka fran¬
coska konjeniška polka, toda en del je takoj odjahal da¬
lje proti Brežani, da bi dobil zvezo s francoskimi četami
na Štajerskem. Te francoske konjenike je pri gradu Zwi-
schemvassern v Krški dolini napadel oddelek avstrijskih
lovcev, vendar so ga Francozi hitro uničili. To je bila pa
tudi edina praska, do katere je prišlo na koroških tleh v
tej vojni, ki ni trajala niti dva meseca.

Ker so Gradec že dne 11. XI. zasedli Francozi, je osta¬
la Koroška seveda odtrgana od svojega pristojnega gu¬
bernija. Avstrijske oblasti so še pravočasno zaslutile ne-

189

varnost, zato se je vršilo že nekaj dni poprej pri guber-
niju posvetovanje, na katerem je bilo sklenjeno, naj se
v primeru sovražne zasedbe sestavi v Celovcu posebna de¬
želna upravna komisija pod predsedstvom grofa P. Goes-
sa, a v komisijo so bili poklicani gubernijski svetnik ba¬
ron G. Ankershofen,  kresijski glavar Rehbach,
član stanovskega odbora grof F. E g g e r, stolni dekan
Turk  policijski ravnatelj Pausinger,  kresijski ko¬
misar Fradenegg  in še nekateri drugi. Prvič se je
sestala dne 14. XI. in je vodila deželno upravo do odho¬
da Francozov.

Ta komisija je poskrbela najprej za to, da je spra¬
vila na varno vse javne blagajne, kolikor jih niso že
poprej prepeljali v Ljubljano, tako da je dala denar v
shrambo zanesljivim zasebnikom in enako je tudi glede
državnega in deželnega blaga, zlasti glede svinca, železa
in živil iz vojaških skladišč sklenila navidezne prodaj¬
ne pogodbe z zasebniki z obvezo, da ga vrnejo po od¬
hodu Francozov (kakor že vemo, so ob zasedbi 1. 1797.
vojaška skladišča zažgali). Podobno so rešili zaloge tudi
v Velikovcu, kolikor jih niso že poprej poslali za avstrij¬
skimi četami. Ob tej priliki se je pa tudi pokazalo,
kakšno pomanjkanje gotovine je že nastalo, kajti skoro
vsa trgovina se je mogla vršiti le še z boni (nakazni¬
cami) in z bančnimi nakaznicami, ki jih pa seveda nihče
ni hotel sprejeti za polnovredne, čeprav je deželna uprav¬
na komisija grozila (4. XI.) celo z zaporom tistim, ki bi
jih odklanjali. Stiska je nastala tem večja, ker je bila
tisto leto še jako slaba letina in so vse zaloge pojedle
že poprej umikajoče se avstrijske čete. Da omogoči pre¬
hrano prebivalstva in skozi deželo korakajočih čet, je
upravna komisija ustanovila po raznih večjih krajih
posebna skladišča za živila, ki jih je preskrbela s Kranj¬
ske in s slovenske Štajerske.

190

Čim je stopil general Lacour na 'koroška tla, je takoj
zahteval od Beljaka 25.000 frankov, od celovške kre¬
sije pa 50.000. Komisija je zbrala le 26.400 frankov, a
čim je prispel Lacour v Celovec, je dvignil nave¬
deno vsoto kar na 400.000 frankov, oziroma 200.000 gld
v zlatu in srebru, a je potem na prošnjo upravne ko¬
misije znižal to vsoto ha polovico. Komisija se je sku¬
šala z zavlačevanji izogniti tej dajatvi in ga je prepri¬
čevala o neizvedljivosti take zahteve, a Lacour jim je
odvrnil, naj se obrnejo na višjega poveljnika Mas-
seno. Na Lacourjev odločen pritisk so pa vendarle zbrali
zlata, srebra in bančnih nakaznic, računanih po polovični
ceni, za skupno 76.773 frankov, razen tega so pa morali
preskrbeti še vse njegove vojake z novimi hlačami in čev¬
lji. Dne L XII. je prispel Massenov odgovor v tem smi¬
slu, da se zadovolji s 100.000 franki v gotovini, a za osta¬
nek je zahteval menico na kako trdno italijansko trgov¬
sko tvrdko. Ker je bilo pa to neizvedljivo, se je eden iz¬
med članov komisije ponudil, da izda v 8 dneh dolžno
pismo na kako videmsko ali veronsko tvrdko, ki bi jo
Massena navedel. Ker tudi tega niso mogli izvesti, je
Massena potem vnovič dvignil kontribucijo na 200.000
frankov, a dovolil nje plačilo v bančnih nakaznicah, ra¬
čunanih po polovični vrednosti.

Lacourjeve čete so že dne 2. XII. odšle dalje proti St.
Vidu in v Celovcu je ostal trenutno samo eskadron 40
konjenikov. Tedaj bi se bila kmalu pripetila huda ne¬
sreča. Celovški klobučar Orač  je namreč napadel ne¬
kega prišedšega izdajalskega avstrijskega častnika, me¬
ščanstvo je potegnilo z Oračem in nastopivši francoski vo¬
jaki so se že pripravljali, da začno streljati v množico.
K sreči jih je pomiril policijski ravnatelj Pausinger, ob-
Ijubivši, da izroče Orača sodišču. Tedaj je prihitel iz
St. Vida še sam general Lacour z bataljonom grenadir-

191

jev in le z največjo težavo sta ga škof Salm in grof Goess
pregovorila, da ni bil Orač na mestu ustreljen.

Najtežja skrb deželne upravne komisije je bila zbrati
vsoto, ki jo je zahteval Massena. Z naporom vseh sil je
do 6. XII. zbrala 26.355 frankov v zlatu in srebru ter
98.872 v bančnih nakaznicah po polovični vrednosti ter
poslala vse po grofu Ursenbecku  v Št. Vid gene¬
ralu Lacourju. Skupno je tedaj plačala Koroška, pred
vsem po zaslugi nekaterih požrtvovalnih zasebnikov v sa¬
mem zlatu in srebru 101.128 frankov, ne računano še
bančnih nakaznic, s čimer je pa ostala Koroška tudi sko¬
raj izčrpana gotovine. Prav istega dne so razglasili Fran
cozi po Koroškem tudi svojo veliko zmago pri Slavko
vem, zahtevali izročitev vseh cesarskih vrednostnih papir
jev ter proglasili vso opremo vojašnic in bolnic za fran¬
cosko last.

Pri zbiranju zgoraj navedenih vsot so pa mnogi poka-
zovali tudi sebično brezbrižnost. Take so skušali ukloniti
s poostrenimi nastanitvami vojakov, kar se je pa moglo
zgoditi le v mestih in ob glavnih cestah. Razen tega so
pa razni francoski oddelki večkrat tudi brez vednosti svo¬
jih višjih poveljstev izsiljevali od prebivalcev denar, dra¬
gocenosti, konje in druge vrednote. To je vodilo seveda
do premnogih mučnih izgredov in nastopov med franco¬
skimi vojaki in domačim prebivalstvom. Tako je n. pr.
oddelek francoskih huzarjev plenil in vršil razna nasilstva
po Labotski dolini. Dva pijana francoska huzarja sta,
prišedša dne 8. XII. čez Ljubelj, vršila nasilstva v Kožen-
tavri, zaradi česar je razjarjeno prebivalstvo enega ubilo,
a drugemu se je posrečilo pobegniti in je nato pri pre¬
iskavi sam priznal, da je njegov tovariš s pištolo v rokah
ogrožal kožentavrsko poštarico in da je bilo prebival¬
stvo prisiljeno k silobranu. Francoski general je nato tu¬
di sam izjavil, da sta 'bila oba navedena nasilneža nevre-

192

dna francoske službe. Nekaj dni zatem sta izvršila dva
francoska grenadirja roparski umor -v Golovici, o čemer
je še dolgo potem pričala tudi neka tamošnja votivna
slika.

Razumljivo je tedaj, da se je prebivalstvo močno od¬
dahnilo, ko je prinesel dne 9. XII. neki avstrijski častnik
vest o dne 3. XII. sklenjenem premirju, a dan pozneje
so vnovič vkorakali v Velikovec avstrijski oddelki, posta¬
vili svoje straže ob Krki in dne 12. XII. se je javil eden
izmed avstrijskih huzarskih častnikov že tudi pri deželni
upravni komisiji v Celovcu. Nadvojvodu Karlu je bila
sporočena le sklenitev premirja, ne pa tudi demarkacij¬
ska črta med obema armadama, zato je smatral, da bo
potekala tam, kjer bodo stale v tistem trenutku njegove
čete. Glede na to je tudi poskušal pomakniti svoje čete
čim dlje. Isto so pa seveda poskušali tudi Francozi, zato
je prispel že dne 13. XII. v Celovec štab francoskega ge¬
nerala M e r m e t a , nakar mu je sledila naslednji dan
Garda n-ova  pehotna divizija. Tedaj so se seveda
morali Avstrijci vnovič umakniti, a Mermet je zahteval
od upravne komisije novih 200.000 gld. Grof Goess ga
je poskušal pregovoriti, toda Mermet je izjavil, da bo
zahteval en milijon, ako ne dobi zahtevane vsote v 24
urah. Upravna komisija se je obrnila sicer naravnost na
maršala Masseno, toda istočasno je tudi hitela razpisat
prostovoljno posojilo 100.000 gld, zasegla pri celovškem
magistratu vso gotovino in vrednostne papirje (skupno
8006 gld) in hitela po vsej deželi izterjevat vse zaostale
kontribucije. Mermet je mislil, da se skuša upravna ko¬
misija upirati, zato je nastanil zaradi eksekucij v Ce¬
lovcu cel dragonski polk in zaplenil skladišča v Velikov¬
cu. Tedaj je napela upravna komisija svoje poslednje
sile, da je zbrala zahtevanih 200.000 gld, a te kot dopol¬
nitev že poprejšnjih zahtev, ker da je s podpisom pre¬
ti

193

mirja ugasnila tudi francoska pravica stavljati nove zah¬
teve. Oba francoska generala sta se s tem zadovoljila,
vrnila zaplenjena velikovška skladišča, preklicala zahtevo
po 800 vprežnih konjih in obljubila celo priporočilno
pismo za bodočega francoskega guvernerja na Koroškem,
maršala Neya.  Dne 19. XII. je general Mermet odšel
proti Beljaku in Massenove čete so izpraznile deželo, to¬
da s seboj so odnesle skupno 252.473 gld samo v zlatu
in srebru, ne računajoč ostalega papirnatega denarja in
izdatkov za preskrbovanje francoskih čet v naravi za časa
zasedbe. Kmalu nato je maršal Massena sporočil v Ce¬
lovec, da ne ve o navedenih denarnih rekvizicijah niče¬
sar, zaradi česar jih je treba tudi vrniti, kar se pa seveda
ni zgodilo nikoli.

Toda do sklenitve in izvršitve mirovne pogodbe je
sledil sedaj Massenovim četam armadni zbor maršala
Neya, prišedšega s Salzburške, ki je štel 12.000 pešcev, 600
konjenikov ter 1600 mož topništva in trena s 1800 konji.
Za njegovo vzdrževanje so vzeli Francozi upravni komisiji
iz rok vsa njena skladišča živil in zahtevali od Koroške
mesečno še po 3000 q pšenice, 1000 q rži, 1000 volov, tež¬
kih po 3—4 q, 6000 mer žganja, 12.000 q riža, 40.000 ška¬
fov ovsa, 12.000 q slame in 24.000 q sena. Dnevno potrebo
riža, pijače in stročnic so računali po 4 kraje, na moža in
na dan, ki naj bi bili plačani v gotovini, za kar pa ni
bilo več gotovine. Jasno je, da je bil s temi dajatvami
strašno prizadet tudi naš slovenski koroški kmet. Povelj¬
stvo v Celovcu je prevzel Van d e r W a i d . Iz Celovca
so poslali stanovskega odbornika M a i e r h o f n a k
francoskemu generalnemu guvernerju na Dunaj, da bi
dosegel kake olajšave, toda zaman. Dne 23. XII. je pred¬
ložil tajnik maršala Neya upravni komisiji celo posebno
polo z 31 vprašanji, po katerih bi morali v 24 urah vsi
imovitejši prebivalci navesti vse svoje dohodke, kar je

194

bilo pa seveda tudi neizvedljivo. Razen tega je francoski
komisar izsilil tudi vso opremo celovške bolnice s 300
posteljami (ta je bila na vetrinjskih utrdbah) in dne 26.
XII. končno predložil ukaz avstrijskega generalnega in¬
tendanta, po katerem je odpadlo na Koroško 5 milijonov
od 100 milijonov, ki jih je morala plačati Avstrija takoj
za vojno odškodnino. Da bi zbrali vsaj majhen del te
ogromne vsote, so predvideli prisilno vojno posojilo in
posebno loterijo, obenem pa poslali (28. XII.) pod vod¬
stvom škofa Salma posebno deputacijo k cesarju na Du¬
naj s prošnjo za pomoč in nasvet. Komisija pa menda
sploh ni resno mislila na tako plačilo, temveč ga je hotela
z navedenimi ukrepi le zavlačevati in Francoze slepiti.

Dne 29. XII. je prispel v Celovec sam maršal Ney, se
nastanil v dvorcu in takoj še on zahteval potrebščine za
bolnico in sukno za svoje vojake. Naslednji dan je
bil pri Neyu velik sprejem. Ker so se ga udeležili vsi
domači povabljenci v žalnih oblačilih, je razjarjeni Ney
takoj drugi dan zahteval od dežele še 1000 konj, nove
obleke za ves svoj vojni zbor in po 8000 frankov za svoje
lastno gospodinjstvo. Na Novega leta dan 1806., ko je
prispela v Celovec vest o dne 26. XII. sklenjenem miru,
se je vršila velika francoska vojaška parada s slovesno za¬
hvalno službo božjo v stolnici. Čeprav je torej izdal Ney
navedeno zahtevo po dajatvah v blagu in denarju že po
sklenitvi miru, je vendar ni preklical, temveč je radi ne¬
plačila zahtevanega predujma 400.000 Fr na omenjenih
5 milijonov vojne odškodnine dne 3. I. ukazal zapreti vse
člane upravne komisije. Zahtevo po dobavi več tisoč mo¬
tik, rovnic, cepinov, sekir, desk itd. za sestavljanje zasil¬
nih vojaških mostov (pontonov) so spremenili v denarno
dajatev 3000 gld, dobavljanje pijač in stročnic pa v zne¬
sek 18.000 gld.

13*

195

Dne 4. I. 1806, ko je hotel Ney že odvesti vse člane
deželne upravne komisije kot talce, je pa prinesel šent¬
viški poštar osebno v Celovec dospelo uradno brzojavko
o sklenjenem miru obenem z navodilom, da prevzame
do dne 1. I. (t. j. do dneva izmenjave ratifikacij mirovne
pogodbe) še neplačane kontribucije država sama in da
je treba vrniti vsa vplačila, plačana po 1. januarju. Ker
so bili vsi člani upravne komisije zaprti, je to brzojavko
sprejel predsednik apelacijskega sodišča baron Ulm,  jo
dal natisniti in naslednji dan javno razširiti, obenem jo
je pa sporočil tudi francoskemu maršalu, ki je nato uka¬
zal izpustiti zaprte člane komisije. Sedaj so hoteli Fran¬
cozi odpeljati s seboj vsa skladišča, vendar so se pogodili
za 30.000 gld odškodnine. Popustili pa niso glede zgoraj
omenjenih drugih dajatev (kontribucij), od katerih je
odpadlo na sam Celovec 260.000 frankov. Zagrozili so, da
bodo odpeljali s seboj celo pohištvo in druge premičnine
zasebnikov, ako se plačilo takoj ne izvrši, ter so začeli
(6. I.) v Celovcu to grožnjo že kar izvajati. Tedaj je upo¬
rabila upravna komisija vsa sredstva ter zbrala pri vseh
javnih ustanovah in zasebnikih za 150.000 bančnih na¬
kaznic kot protivrednost za zgoraj navedene dajatve v
blagu. Nato je maršal Ney dne 10. I. 1806. odpotoval iz
Celovca proti Salzburgu, toda vsem vodilnim francoskim
osebnostim so morali dati Korošci še posebne »priboljške«
(Neyu n. pr. 60 volov), da bi jim pred odhodom ne zagod¬
li še kakih novih težav. Za kritje teh in drugih stroškov
je razpisala upravna komisija prostovoljno posojilo v
znesku 400.000 frankov.

Po odhodu Neyevega vojnega zbora so ga pa zamenja¬
le druge, počasi se umikajoče francoske čete. Prvi so vko¬
rakali v Celovec oddelki generala V i 11 a t a , ki so
spadali k vojnemu zboru maršala Marmonta in že dne
12. I. je prispel tudi Marmont  sam. Ta se sicer v

196

Celovcu ni zadržal, ker si je uredil svoj začasni glavni stan
v Trstu, a v Celovcu ga je zastopal' general Darma-
g n a c . Veliko pozornost je tedaj vzbudila na Koroškem
prepeljava težkih oblegovalnih topov, ki so jih Francozi
našli in zaplenili v dunajski orožarni. Za prvo skupino
28 topov so rabili 800 konj, ki jih je seveda morala dati
na razpolago dežela. Ker jih ni bilo mogoče dobiti, so si
pomagali čez Podkorensko sedlo z najetimi konji prevoz¬
nikov, in to po 5 gld 20 kraje, od enega stota. Spotoma
je pa prevoz vendarle obtičal in je morala priskočiti na
pomoč še druga vprega. Da bi si pri prevozu še preostalih
51 topov prihranili take dvojne stroške, so se pogodili za
15.000 gld, da jih prepeljejo Francozi sami, toda za pre¬
hrano 1050 mož francoskega vojaštva in 1250 konj je mo¬
rala vendarle skrbeti dežela. Končno sta prispela v Celo¬
vec dne 15. I. še generala G r o u c h y in Massabeau.
Njiju čete so bile pa vzorno disciplinirane, zato je dežela
poklonila v zahvalo prvemu 6000 gld in drugemu 2000
gld.

Dne 14. I. je cesar sporočil, da je bilo ukrenjeno vse
potrebno, da se preprečijo še nadaljnja francoska izsilje¬
vanja, in je obenem tudi pohvalil deželno upravno komi¬
sijo za njeno dotedanje delo. Toda ta je prihajala v ve¬
dno večje denarne stiske. Ker ji ni uspelo najeti 200.000
gld posojila na Dunaju, ni mogla plačevati več niti
najnujnejših tekočih potrebščin. Veliko razburjenje je
povzročilo tudi izropanje vasi Peče pri Podkloštru, ki
ga je zagrešilo moštvo zgoraj omenjenega francoskega
topniškega prevoza. Pri tem je prišlo celo do krvavega
spopada s prebivalstvom. Da bi te v bodoče prepre¬
čila, je dala upravna komisija na svoje stroške prepe¬
ljati še poslednje topove čez mejo do Pontablja, kjer
jih je izročila francoskemu prevozu. Pri nabiranju pre¬
voznikov se je pa več kmetov iz okoliša Ostrovice uprlo,

197

tako da so jih morali ukloniti s francosko vojaško ekse¬
kucijo. Dne 6. II. se je francosko vojaštvo iz Trsta
upravni komisiji zahvalilo za dotedanjo dobro preskrbo
čet ter najavilo skorajšnjo popolno izpraznitev dežele.
Res se je že nekaj dni nato general Grouchy vljudno
poslovil in dne 11. II. 1806, torej celo mesec dni pred
obveznim rokom, so zapustile Celovec še poslednje fran¬
coske čete, nakar so 4 dni pozneje zopet vkorakale av
strijske. Deželna upravna komisija je bila dne 16. II.
razpuščena, nadomestila jo je posebna »Izravnalna ko¬
misija«, ki je potem likvidirala še vse nerešene zadeve,
zlasti finančne, a tekočo upravo so začele polagoma vo¬
diti zopet redne upravne oblasti.

Kakor iz povedanega lahko razvidimo, je pomenjala
ta, poltretji mesec trajajoča francoska zasedba Koroške
za deželo izredno hud udarec. Že prehranjevanje in pre¬
voz ruskih čet in vojnega zbora francoskih emigrantov v
teku prejšnje vojne sta (brez stroškov za njih nastani¬
tev) stala Koroško najmanj 50.000 gld, a stroški za so¬
vražne čete so znašali okoli poldrug milijon, v vojni
1. 1805—1806. je pa morala Koroška prehranjevati skup¬
no 77.218 mož in 33.873 konj. Če računamo k tem
stroškom še dajatve v gotovini in drugo povzročeno jav¬
no škodo, dobimo ogromno vsoto 1,427.276 gld, pri
čemer pa še vedno ni všteta škoda, ki so jo trpeli za¬
sebniki; kontribucijo v znesku 5 milij. frankov je pa
seveda mogla plačati le država, ako se je hotela rešiti
zasedbe. Njene hude posledice je občutila dežela še dol¬
go. Da pa v teku zasedbe, spričo pomanjkanja vsega
v deželi, ni prišlo še do hujših pretresov, je bila pred¬
vsem zasluga deželne upravne komisije pod spretnim
in požrtvovalnim predsedstvom grofa Goessa. Zato je
žela tudi splošno priznanje. Grof Goess je potem v na¬
slednjih tednih sam prepotoval vso deželo/da se po-

198

drobno pouči o njenem stanju, a vsi naborni okraji
so dobili naročilo, da sestavijo podrobna poročila o
stanju v njih in o vseh tegobah, ki so jih zadele med
sovražno okupacijo.

Ta vojna, v katero so čisto po nepotrebnem zapletli
državo dvor in nesposobni vladajoči krogi, je spravila
Avstrijo skoro na beraško palico. Vojne z revolucionar¬
no Francijo so trajale z le majhnimi presledki že od 1.
1792. in so državo do kraja izčrpale. V Porenju in ob
Padu so še dolgo potem krožili skoro samo avstrijski
srebrniki, dočim je bila doma še za papirnate bančne
nakaznice trda. Vojne stroške so krili izprva iz prosto¬
voljnih darov, nato so najemali posojila, končno so se
pa morali zateči k prisilnim posojilom in to še celo v
mirnem času, da so mogli napolniti vojaška skladišča
ob glavnih prehodnih cestah. Že vojna 1. 1797., ko niso
zahtevali Francozi še nobenih vojnih kontribucij, je spra¬
vila Koroško zaradi prehranjevanja domačih in sovražnih
čet v velike stiske, a država je morala dne 1. VII. 1798.
razpisati prisilno posojilo v znesku BO odst. na vsako
bančno obligacijo. Naslednje leto je bilo mogoče dobiti
komaj še trikrajcarske bakrene novce, dočim sta zlato
in srebro čisto izginila iz javnega prometa in državo so
preplavljale predvsem bančne nakaznice, ki so jih izda¬
jale javne blagajne, a še te so začele že zgodaj izgubljati
svojo imensko vrednost. Ko so 1. 1800 ležala skoro vsa
vojna bremena le na Avstriji in ji je dala Anglija ko¬
maj 2 milijona funtov, ni bilo drugega izhoda, kot za¬
menjati polnovredne konvencionalne novce za mnogo
slabše srebrne (po 24, 12 in 6 kraje.) z močno primesjo
bakra in so razen tega izdali še mnogo manjše bakrene
novce po 6, 3 in 1 krajcar. Toda še ti srebrniki so hitro
izginjali iz obtoka, radi česar so potem 1. 1801-1802 raz¬
veljavili še te. Glede na to so izdali potem srebrne novce

199

po 7 kraje, s še večjo primesjo bakra in ti so tvorili
potem do 1. 1805 poleg navedenih bakrenih jiovcev
ter bančnih nakaznic edini »gotov denar« v obtoku.

Že vojne pred 1. 1805. so spravile državne finance v ne
vzdržno stanje. Da bi te popravili, so naložili 1. 1800. nov
davek, nazvan »razredni davek« (Klassensteuer), ki so ga
morali plačevati celo posli in dninarji in je vrgel na Ko¬
roškem kakih 200.000 gld, a 1. 1803, so mu dodali še oseb¬
ni davek po 30 kraje, na glavo, razen tega so pa obdavčili
z 10 odst. še vse obresti kapitalij, naloženih v javnih fon¬
dih, radi česar so izgubile potem take obligacije tudi po
20—25 odst. svoje vrednosti. Močno so povišali ceno žigo¬
sanega papirja in obdavčili nekatere luksuzne predmete.
Glede na vse navedene činitelje in na dejstvo, da je mo¬
rala izčrpana Koroška uvažati znaten del živil z Ogrske,
Kranjske, Štajerske in Hrvatske, je seveda jako narastla
tudi draginja. Že proti koncu 1. 1802. je stal v Celovcu 1
mernik (četrtak) pšenice 11 gld 7 kraje., mernik rži 8 gld
24 kraje., ajde 6 gld 45 kraje., kaše 11 gld 34 kraje., graha
9 gld 47 kraje., in fižola 8 gld 54 kraje., funt govedine 8
kraje., slanine 26 kraje., masti 31 kraje., riža 16 kraje.,
sladkorja 1 gld, kave 1 gld 18 kraje., 1 jajce U/2  kraje.,
bokal vina 36 kraje, in piva 6 kraje., a koruzo in krompir
so tedaj šele komaj začeli saditi.

*

Ta tretja francoska okupacija je bila izmed vseh do¬
tedanjih najhujša, čeprav je bila le kratka. Mirno lahko
trdimo, da je trpelo pod njo naše slovensko prebival¬
stvo, živeče v bližini velikih prehodnih cest južne Koro¬
ške, precej več nego nemško v zapuščenih severnokoro-
ških dolinah. Ne le da je imel naš slovenski kmet ves
čas neposredno na glavi velike množine nasilnega doma¬
čega in tujega vojaštva, temveč je moral tudi preko-

200

merno v blagu prispevati za preskrbo tega vojaštva in
mu služiti z vprego, razen tega pa seveda nositi še vsa
druga bremena (povišanje davkov, posledice draginje
i. dr.). Kakor sem poudaril že spredaj, sta izzvala to
nesrečo čisto brez potrebe le dunajski dvor in njegova
nesposobna vlada, naše ljudstvo, ki ni imelo pri vodstvu
države seveda nobene besede, je pa nosilo posledice rav¬
nanja take nemške vlade.

201

VIII.

IZ PROSVETLJENSTVA V ROMANTIKO

Že ko je Bonaparte konec 1. 1799. prevzel mesto prve¬
ga konzula, je našel Evropo močno spremenjeno. Fran¬
cija je celo presegla svoje »naravne meje«, s čimer je bilo
prevrnjeno vse dotedanje evropsko politično »ravno¬
težje«, a z revolucijo samo so stopila z vso ostrino v
ospredje socialna in politična vprašanja, katerim so se
kmalu nato pridružila še duhovna. Šlo je za socialno na¬
sprotje med starimi, privilegiranimi sloji s plemstvom
na čelu ter mladim, obogatelim meščanstvom, kateremu
se je v neki meri že pridružil tudi kmet, šlo je za poli¬
tični boj med vladarskim absolutizmom in visokim plem¬
stvom na eni strani ter demokratičnim meščanstvom in
izobraženstvom na drugi strani in šlo je za trenja med
suhim racionalizmom, ki je s svojo razdiralno kritiko
starih moralnih vrednot rodil revolucijo, ter globokimi
duhovnimi izročili, ki so tvorila temelje preteklosti in
so potem v novih oblikah prerastla tudi revolucijo.

Ob Bonapartejevem prevzemu oblasti še ni bilo no¬
benih znakov, da bi bila možna skorajšnja pomiritev
med revolucionarji in pristaši »starega režima«. Aristo¬
kracija, Cerkev in zunanji vladarji so bili nepomirljivi
nasprotniki revolucionarnega »novega reda«. Vojna je
direktorij sama silila k aneksijam novih pokrajin in k
ustvarjanju novih vazalnih držav, a francoske armade so
prinašale, širile in utrjevale povsod tudi nove revolucio¬
narne ideje in ustanove, ki so nujno rušile vse tiste, na
katerih je bila dotlej zgrajena evropska družba. Glede

202

na to tudi ni moglo biti pravega pomirjenja med starim
in novim, a od Bonapartejeve silne -osebnosti je potem
zaviselo, koliko revolucionarnih pridobitev bo tudi on
sprejel v svoj program in koliko bo voljan popustiti tudi
starim izročilom. Čeprav je bila francoska revolucija v
ožjem smislu z Bonapartejevim nastopom zaključena, pa
pomenja v širjeni smislu vendarle tudi njeno nadalje¬
vanje, oziroma nekako njeno novo razvojno stopnjo.

Francoska revolucija je uveljavila demokratične tež¬
nje prosveti jenskega meščanstva, ki so jih pa jakobinci s
svojimi surovimi divjaštvi že zgodaj do dna osramotili
in s tem nujno privedli v sedlo obogateli srednji sloj, na
katerega se je potem oprl tudi Napoleon. Od vse revo¬
lucije sta tedaj ostali le še oblast meščanstva in držav¬
ljanska enakost in te dve pridobitvi so potem zanašale
francoske armade tudi v vse zasedene dežele (v Belgijo,
Porenje, Švico, severno Italijo i. dr.) ter pregnale tam
stare fevdalne režime.

Toda vojne vihre, prešernost okupacijskega vojaštva
in huda bremena, ki jih je moralo prenašati zasedeno
prebivalstvo, so omalodušili celo prijatelje »novega re¬
da«. Izprva so ga mnogi toplo pozdravili (n. pr. Kant
in F i c h t e v Nemčiji), a so kmalu razočarani umolknili
ali se pa pridružili celo njegovim nasprotnikom. Zlasti
jakobinski teror je nujno vzbudil najostrejši odpor tudi
med večino prosvetljencev in spravil revolucijo pri njih
ob dobro ime in jakobinska »demokracija« je napol¬
njevala meščanstvo s pravim gnusom.

A povsod je vendarle ostalo še kolikor toliko posa¬
meznikov, ki so znali vrednotiti bistvene politične in
socialne pridobitve revolucije ter so ostali zato tudi še
nadalje naklonjeni Francozom. Ti so ugotavljali, da je
končno vendarle prevladalo meščanstvo in francoska za-
vojevanja so jim dokazovala, da zapoditev vladarja še

203

nikakor ne pomenja tudi propada države. Vzporedno s
francoskim se je pa utrjeval v teh krogih tudi angleški
vpliv, ker so videli v Angliji zmerno in ustvarjajočo pri¬
lagoditev demokracije in vprav cvetoče gospodarsko na¬
predovanje. Pruski prosvetljenci so gledali v bazelskem
miru vse pogoje za sporazum s Francijo, Hamburg je
postal pravo žarišče francoskega vpliva, a v južni Nem¬
čiji je le strah pred invazijo zaviral še večje uspehe fran¬
coske propagande. Povsod je moralo zlasti napredno
izobraženstvo priznavati velik pomen zmage meščanstva
nad plemstvom za evropsko civilizacijo, zaradi česar je
pripisovalo zmagi revolucionarnih idej še veliko bodoč¬
nost.

Toda spričo poostrene mržnje vladajočih slojev pro¬
ti francoski revoluciji se pa niti njeni prijatelji niso
upali odkrito braniti njenih idejnih temeljev, temveč so
(n. pr. Hegel, Kant,  F i c h t e) ostali zvesti le pro-
svetljenstvu in skušali v svojih modroslovnih umovanjih
v nadčasovni obliki zastopati naprednejše smeri. Fichte
je pa slednjič učil, da živi človek v družbi, kjer med¬
sebojni odnosi ljudi porajajo postave, a čuvar teh je
država, zaradi česar se more tudi posameznik uveljavljati
samo v državi. Podobne nazore so potem oznanjali tudi
drugi in prihajali do zaključka, da je treba tudi osebno
svobodo podrediti občemu kulturnemu napredku, a
Kant in Fichte sta se pa končno povzpela celo do trditve,
da ljudstvo nima pravice dvigniti se niti proti tiranom,
ker ni zmožno vladati se samo. Drugi najvidnejši teda¬
nji nemški misleci (n. pr. Goethe in Schiller)  so
se kratko in malo prilagodili vladajoči reakciji in ozna¬
njali nekak novi humanizem. Razni vodilni nemški pisa¬
telji so pridigovali svojim rojakom umska in moralna
prizadevanja, niso pa n. pr. niti mislili več niti na od¬
pravo najsramotnejšega kmečkega tlačanstva, temveč gle-

204

de na tiranijo tedanjih svojih nemških knezov haza¬
rdi le o neki »notranji duhovni svobodi«. Spričo takih
nazorov celo tedanjih vodilnih duhov na evropski celini
izven Francije je potem tudi razumljivo, da noben na¬
rod ni niti poskušal posnemati Francozov in so zato
lahko držali pristaši »starega režima« položaj povsod trdno
v svojih rokah.

Visoko plemstvo se je povsod strnilo okoli prestolov,
vlade so začele povsod z vso ostrino zatirati »prevratne
ideje« in se niso izogibale nobenih sredstev, da že v
kali onemogočijo vsak vpliv prijateljev francoske revo¬
lucije. Ruski car Pavel  I. je enako strastno sovra¬
žil revolucijo kot njegova mati, »prosvetljena« Kata¬
rina Velika,  v Nemčiji so odstranjevali z univerz
vse svobodnejše duhove (v Jeni so celo Fichteja spodili
iz službe, dočim je postal Kant skrajno oprezen), a ne¬
uklonljivi prosvetljenci so kratko in malo emigrirali
v Pariz. Celo v liberalni Angliji so že 1. 1795. začasno
razveljavili znameniti »habeas corpus«, ki je varoval
državljane pred upravno samovoljo vladajočih. V Pru¬
siji je šele nekoliko naprednejši novi kralj Friderik Vi¬
ljem lil. nekoliko omilil brezobzirna preganjanja, ki
jih je izvajal njegov reakcionarni oče, a na davčno
enakost je le mislil, ni je pa tudi izvedel. Skratka: no¬
bena država ni sama od sebe sledila francoskemu zgle¬
du in v takem položaju so potem seveda mogle zana¬
šati in uveljavljati nove politične in socialne ideje ši¬
rom po Evropi le francoske armade.

Spričo reakcionarne nedostopnosti absolutističnih vla¬
darjev na evropski celini so postali potem seveda pristaši
sodobnih reform prav tako brez vsake moči kot prijatelji
francoske revolucije, le nekatere pridobitve revolucije, ki
jih vladajoči niso smatrali za »nevarne« (n. pr. upravno
enotnost, odpravo davčnih privilegijev) so iz lastnih ko-

205

risti sprejemali tudi nekateri prosveti j enejši monarhistični
absolutizmi. Čeprav je namreč prosvetljenstvo spričo raz¬
voja na Francoskem in njegovega negativnega vpliva po
ostali Evropi izgubilo na zunaj že mnogo dotedanjega svo¬
jega bleska in veljave, je pa vendarle duhovno izobliko¬
valo tedanje meščanstvo in izobraženstvo, zato so tudi
mnoge reforme po raznih državah izvrševali kolikor toli¬
ko v duhu prosvetljenstva, toda ne po kompromitiranem
francoskem zgledu, temveč po angleškem, kjer so znali
uspešno vskladiti preizkušena izročila dotedanjih poseb¬
nih pravic monarhije in plemstva z interesi novega me¬
ščanstva in vsega naroda.

Velika večina pripadnikov dotedanjih privilegiranih
stanov je sicer sovražila vsake reforme kot »jakobinske«,
toda prosvetljenski duh je bil vendarle tako močan, ozi¬
roma je že tako prepojil nieščanstvo z uradništvom vred,
da tudi reakcija ni mogla zadušiti vseh njegovih teženj.
Naj lepši zgled za to nam daje ravno vladavina cesarja
Leopolda  II. in deloma celo Franca  II. Prosvet¬
ljenski Leopold II. je moral res v marsičem popustiti re¬
akcionarnemu plemstvu, a pri drugih stvareh je pa neo¬
majno vztrajal in celo reakcionarni Franc II. je vrnil
plemstvu le malo tistih posebnih pravic, ki mu jih je bil
odvzel njegov stric Jožef  II. Navzlic vsej mržnji do re¬
volucije vendarle nikjer ni bilo mogoče zadržati vedno
močnejšega uveljavljanja bogatega meščanstva in nekake¬
ga novega meščanskega družabnega reda, ki se ni postop¬
no širil po ostali Evropi le iz revolucionarne Francije,
temveč morda še v uspešnejši meri iz Anglije.

Francoska revolucija in zlasti še prosvetljenstvo sta to¬
rej zarezala v vso vodilno evropsko družbo globoke braz¬
de. Toda čeprav je prosvetljenstvo daleč zaostalo za ide¬
jami, ki jih je oznanjala revolucija, je pa zlasti jakobin-
stvo v znatni meri kompromitiralo tudi vse prosvetljenstvo

206

in začelo vzbujati odpor zlasti proti racionalističnemu
materializmu, ki je v večji ali manjši meri tvoril duhovni
temelj prosvetljenstva. Spredaj omenjena politična in so¬
cialna reakcija na francosko jakobinstvo je nujno morala
najti svoj izraz tudi v čisto duhovnem svetu. Zlasti v mo-
droslovju, v književnosti in v časnikarstvu sta začela pri¬
hajati vnovič do veljave in celo v nekako modo avtoriteta
in izročilo. Tu ni šlo zgolj za protirevolucionarno propa¬
gando, ki so jo seveda podpirale tudi vlade, temveč se je
začel v dušah posameznih razočaranih izobražencev pojav¬
ljati vedno močnejši odpor proti suhemu in mrzlemu ra-
zumarstvu, podzemskemu framasonstvu in celo proti eno¬
stranskemu prosvetljenstvu, v katerem so začeli mnogi
gledati korenine jakobinskega izrodka in vedno več mlaj¬
ših vodilnih duhov je začelo preklinjati francosko revolu¬
cijo kar na splošno. Nedvomno je k temu mnogo pripo¬
moglo tudi dejstvo, da je tista Francija, ki je bila poprej
dve stoletji vodilna v evropski književnosti, z revolucijo
čisto padla tudi na tem področju in so francoske množice
požirale le še neokusna dela in nenravne romane. Ko so
v Franciji utihnili predrevolucionarni duhovi, je zavlada¬
la tam v umetnosti za nekaj časa prava — tema.

Racionalizem je bil trdno zasidran zgolj v Franciji, ki
je bila tedaj vodilna tudi na vseh področjih znanosti, a
še tu so se začeli ob prelomu stoletja mnogi obračati od
njega (n. pr. Rousseau, J. de Maistre)  in zaniko¬
vati prvenstvo razuma. Angleški modroslovci, družboslov¬
ci in pesniki (n. pr. Thomson)  so začeli že od srede
XVIII. stol. proglašati golo razumarstvo kratko in malo
za blodnjo ter dvomiti celo v prvenstvo umnosti. Kakor
sem že omenil, je začel Fichte v Nemčiji priznavati pred¬
nost državi in je s tem nekako pripravljal pot političnemu
modroslovju, na katerem je temeljil pozneje Metternich
in ki je postalo najmočnejša opora habsburški reakciji.

207

Okosteneli racionalizem (Vodnik  je skoval zanj sloven¬
ski izraz »pametuhva«) je prihajal vedno bolj ob veljavo
in to je vodilo potem zlasti novi rod k vse večjemu pou
darjanju čustva, sposobnosti neposrednega spoznavanja
(intuicije) in domišljije, a mnogi slabotneži, nesposobni
za trdo življenjsko borbo, so se predajali mehkobni turob¬
nosti, ki jih je vodila večkrat celo do samomorov.

Vzporedno s temi tokovi sta pa že ob prelomu stoletja
na razvalinah francoskega razumarstva in spričo revoluci¬
onarnih razočaranj vnovič zaplamtela izpod pepela tudi
nikoli v človeštvu zadušena čustvenost in misticizem, to
je vera v nadnaravne sile, ki so jo nova znanstvena spo¬
znanja celo podpirala. Te ideje so našle posebno plodna
tla pri naraščajočem številu mladih izobražencev iz revnih
slojev in so se zlasti pri Nemcih izoblikovale v »romanti¬
ko« 8 , ki je našla najmočnejši izraz v književnosti in v glas¬
bi (razen teh pa seveda tudi na drugih področjih: v likov¬
ni umetnosti, v verstvu i. dr.), dočim se je izživljala fran¬
coska mladina še nadalje predvsem v revoluciji in v voj¬
nah. Celo Napoleon sam, ki je bil na dnu svoje duše ne¬
kak romantičen pesnik, je izzorel zgolj v moža dejani. Pri
Nemcih je ta duhovni tok razdejal vso veljavo prosvet-
ljenstva, ki si je domišljalo, da stoji na trdnih tleh znan¬
stvenih dognanj, ter se je oklenil k nadnaravnemu, k mi¬
sticizmu in končno k nadčutnemu idealizmu, ki se je iz¬
ražal zlasti v tedanjem silnem napredku glasbe.

Romantika se je poskusila najprej vračati k starim
(grškim in rimskim) umetnostnim vrednotam in oblikam

*) Izraz ..romantika” je prvi uporabljal pesnik N o v a 1 i s , a nje¬
gov pomen je šele opredelil Herder  v tem smislu, da naj bi po-
menjal posebnosti srednjeveške kulture v nasprotju s staroveško (an¬
tično).

208

(Goethe, Schiller), a je že zgodaj prešla v misticizem in je
poudarjala vodilno vloga pesnika v duhovnem življenju.
Po mnenju romantikov se more umetnikov genij najbolj
približati resnični stvarnosti. Pri Nemcih je uveljavil ro¬
mantiko zlasti F r. S c h 1 e g e 1 s svojim književnim ča¬
sopisom »Athenaeum«. On je učil, da je umetnost naj¬
višji izraz življenja vsakega naroda in nekaka prispodoba
njegove duše, zato je tudi treba proučevati njegova kul¬
turna izročila in spomenike.

Romantika ni imela nobenega političnega značaja in
je vodilno nemško izobraženstvo celo odvračala od prvot¬
nih močnih političnih in socialnih vplivov francoske re¬
volucije ter jih spričo nezadovoljstva z obstoječim usmer¬
jala v proučevanje preteklosti. V njej so odkrivali mistič¬
ne lepote srednjeveške krščanske enotnosti, zato so se za¬
čeli vedno bolj nagibati k verstvu (protestantje celo h ka¬
tolicizmu) in postajati ostri nasprotniki francoskega revo¬
lucionarnega racionalizma. Tako sta se izoblikovali v du¬
hovni Evropi dve smeri: večina Francije je ostala raciona¬
listična in materialistična ter sovražna krščanstvu in iz¬
ročilom, ostala kulturna Evropa z Nemci na čelu se je pa
razvijala vedno bolj v duhu romantike.

Po celem stoletju prevlade razumarstva in prosvetljen-
stva ter burnih duhovnih in političnih prevratov vidimo
tako ob prelomu XVIII. in XIX. stol. po večini kulturne
Evrope in deloma celo v sami Franciji (Maistre,
Chateaubriand)  pravi preporod verskega čustvova¬
nja. Ta je šel v prid predvsem katoličanstvu, ki ga je bilo
po uničujočih udarcih v Franciji tudi najbolj potrebno,
kajti tudi prosvetljenski vladarski absolutizem po drugih
državah (na Bavarskem, v Porenju, na Španskem i. dr.)
niso varčevali s Cerkvi sovražnimi ukrepi (celo »katoliški«
Habsburžani so imeli tedaj v načrtu, da si z Neapljem
razdele cerkveno državo). Ravno to je pa vzbudilo pri ro-

14

209

mantično nastrojenih izobražencih še posebno naklonje¬
nost Cerkvi.

Francoska revolucija je'imela dolgo časa čisto svetov¬
ljanski (kozmopolitični) značaj brez primesi kakih narod
nih čustev. Ta niso igrala do konca XVIII. stol. še skoro
nikjer kake vidnejše vloge, kajti politična stvarnost je
bila tedaj še država in ne narodi, a brigo za državno korist
so vodili še vladarji z visokim plemstvom, in ne ljudstvo.
Se prosvetljenstvo je gledalo človeštvo kot enoto, sposob
no za sprejem enotne omike. Francoskim revolucionarjem
so 'bili vsi narodi in vsi ljudje bratje in vsi vladarji tiran¬
ski sovražniki. Tudi v tujini je imela Francija mnogo top¬
lih prijateljev, doma pa ljutih nasprotnikov. Sele revo¬
lucija je s svojimi pozivi, naj se vladajo ljudje sami, pri
klicala na plan tudi narode in njeni pristaši so se samoza¬
vestno nazivali »patriote« in za te je bila Francija »na
rod«. Francoski revolucionarji so bili izprva prepričani,
da bo demokracija povsod z odprtimi rokami sprejela nji¬
hov evangelij in da gonijo države v vojno proti njej sa¬
mo »tirani«.

Sele vojne so kozmopolitizem francoskih revolucio¬
narjev polagoma razvile v nacionalizem.  Napadeni
od vseh strani, so postali navezani zgolj nase in v njih se
je nujno razvil občutek preziranja ljudstev, ki so »odkla¬
njala svobodo«. Prvotno revolucionarno »osvobojenje za¬
sužnjenih ljudstev« se je tako v teku vseh revolucionarnih
režimov preobrazilo v navadna zavojevanja raznih pokra¬
jin in dežela, a v teh se je začel razvijati čut za samo¬
obrambo pred gospodovanjem tujcev. Zlasti spričo priti¬
ska Napoleona in zatona nemškega rajha so že prvi nem¬
ški romantiki razširili pojem domovine iz svojega ozkega
domačega okoliša na ves narod, začeli naglašati potrebo
po njegovi enotnosti in neodvisnosti in peti v tem smislu
svoje pesmi, a nekateri (Novalis, F. Schlegel) so začeli pro-

210

glašati Nemce kar za izvoljen narod. Fichte je šel celo
tako daleč, da je začel zagovarjati tudi nemški imperiali¬
zem ter odrekati malim, politično nesamostojnim naro¬
dom celo pravice do lastne književnosti. Tako je postal
ravno Fichte  pravi oče tiste strupene in nekulturne
nemške nestrpnosti in barbarske prepotentnosti, ki sta
nujno izzvali obe svetovni vojni.

Po nekaterih pokrajinah (n. pr. v Švici, v severni Ita¬
liji) so francoske armade premagale male krajevne oblast¬
nike in združevale pokrajine v večje, narodnostno enotne
državne celote, kar je potem prav tako le pospeševalo pre¬
bujanje narodnostnih čustev, a zlasti v Italiji je razen
tega romantika vzbujala narodni ponos, zato se je ravno
tu najprej in najmočneje razvila tudi težnja po narodno¬
političnem zedinjenju. Francozom je pomenjal pojem
naroda  nekak skupek posameznikov, povezanih v smi¬
slu Rousseaujevih naukov z »vzajemno pogodbo«, a za
Nemce je začel ravno pod vplivom romantike pojem na¬
rodnosti pomenjati živo enoto, temelječo na nekakem
skupnem narodnem duhu, ki se izraža v vsem načinu živ¬
ljenja, v jeziku, v ljudskih pesmih in v umetnosti. Tako
se je razvilo pri Nemcih in vzporedno potem tudi pri
vseh srednjeevropskih narodih, ki so stali pod njihovim
kulturnim vplivom, čisto drugačno pojmovanje narod¬
nosti nego v revolucionarni Franciji. Francoska revolu¬
cija je oznanjala svobodo posameznika, nemška roman¬
tika pa suženjsko vključenje posameznika v narodno
skupnost.

Ker je že sam pojem naroda in narodnosti vseboval
nekako zavest narodne skupnosti, je kaj lahko razum¬
ljivo, da je postajala potem vladarjem in vladajoči visoki
aristokraciji sumljiva in mrzka že sama beseda »narod«,
ker so z njo nekako istovetili tudi težnjo po demokraciji:
»Narod! to zveni jakobinsko!« Posebno nazorno se je vi-

14 *

211

delo to na Ogrskem, kjer se je plemstvo za časa Jožefa II.
ogorčeno upiralo germanizatoričnemu centralizmu, a čim
je zmagala francoska revolucija, je višje plemstvo iz mrž-
nje proti demokratičnim težnjam in iz strahu pred kako
osvoboditvijo njihovih tlačanov rajši sprejelo germaniza
torioni centralizem cesarja Franca II. kot pa prebujajočo
se narodno zavest.

Francoska revolucija ne pomenja le zmage idej, ki
sta jih negovala razumarsfivo in prosvetljenstvo, temveč je
njiju neposredne cilje še daleč prekoračila s tem, da je
oznanjevala človeštvu tudi novi ideal svobode, osvOboje
nja od vseh dotlej vladajočih sil in od okorelega »reda«,
ki je tiščal prosveti jenskega človeka k tlom in ki je izgu¬
bil vso svojo upravičenost, čim se je človek zavedal svo¬
jega lastnega dostojanstva in moči. Preperele vladne ob¬
like so se rušile in pokopavale pod svojimi razvalinami
vso socialno zgradbo, ki so jo izoblikovala stoletja, kajti
novo naravno pravo ni trpelo več poleg sebe nobenega
»podedovanega prava« dotlej vladajočih slojev. Samo ob
sebi je razumevno, da so se ti sloji zato zgražali nad no¬
vimi svobodnjaškimi gesli revolucije in so morali že iz
nagona gole samoohranitve postati nepomirljivi nasprot¬
niki ne le revolucije same, temveč tudi prosvetljenskih
idealov, ki so vodili v to revolucijo. Toda — kakor smo
videli — je razvoj francoske revolucije začel celo sam že
zgodaj teptati te svobodnjaške ideale, oziroma jih zlorab¬
ljati za divjanja krvavega terorja in za uvajanje nove
despotije. Ravno to je pa potem moralo povzročiti tudi
med prosvetij enskim izobraženstvom globoko razočara¬
nje in duhovno krizo, v kateri je obupalo nad doteda¬
njimi prosvetljenskimi gesli in se notranje razdvojeno
zatekalo v romantiko.

Naznačeno živahno duhovno valovanje, ki je razgi¬
balo vso zapadno in severno kulturno Evropo, je pa do-

212

bilo v Avstriji čisto svojske oblike. Kakor že vemo, je na¬
stopil tu po prosvetljens'ki dobi Marije Terezije in Jožefa
II. in do neke mere tudi Leopolda II. reakcionarni poli¬
cijski absolutizem Franca II., ki je s kruto roko na eni
strani dušil dih svobodne znanosti, na drugi strani pa kaj
pisano gledal celo prerojena verska čustvovanja novih
romantikov. On se je trdovratno upiral kakršni koli re¬
formi in je spričo svoje nezaupnosti celo s svojimi mi¬
nistri občeval le pismeno ali pa preko svojega kabinet¬
nega ministra, bedastega grofa Colloreda. Že ta je tudi
organiziral tisti zloglasni policijski sistem, ki ga je po¬
zneje samo prevzel Metternich.  On je že z omenje¬
nimi smrtnimi obsodbami (gl. str. 55 sl.) prisilil k
molku vse opozicionalne duhove in druge nemške drža¬
vice so potem le bolj ali manj verno posnemale avstrijski
zgled. V smislu odloka z dne 23. IV. 1801. so zaprisegli
vse državne nastavljence, da ne pripadajo nobeni tajni
družbi in da ne bodo tudi nikoli pristopili, in naslednje
leto so določili, da smejo radi »nevarnih načel rastočega
revolucionarnega duha« dobiti v državnih knjižnicah
Voltairejeva, Rousseaujeva in Helvetiusova dela le osebe,
ki jih rabijo za obrambo »vere in države«. Organizirali-so
celo armado tajnih ovaduhov, ki so strogo nadzirali zlasti
vse izobraženstvo in celo oficirje ter sejmarje, ker so slu¬
tili, da prodajajo razne predmete (tobačnice, prstane, križ¬
ce i. dr.) s tajnimi znaki framasonov in karbonarjev. Po¬
sebno ostro so nadzirali seveda tudi ves tisk, da ne bi
»zapeljeval Najvišjih podanikov«, in neprestano so po-
ostrovali cenzuro, na mejah najstrože pazili, da se ne bi
vtihotapljal tak tisk iz inozemstva, a francoski časopisi
so bili prepovedani vsi, 1. 1808 pa sploh vsi inozemski
listi, celo leposlovni, in enako tudi vsi na roko pisani
časniki; čitalnice in knjižnice so pa kratko in malo za¬
prli.

213

Čeprav se je ta policijski sistem smatral za pravega
čuvarja katoličanstva, je pa vendarle dotedanji jožefini-
zem še poslabšal, oziroma mu odvzel vso njegovo duhov¬
no vsebino in skušal deloma celo s sodelovanjem višje du¬
hovščine vpreči tudi Cerkev popolnoma v svoj policijski
sistem. Za cesarja Franca  II.  so pomenjale franco¬
ska revolucija in njene ideje najnevarnejšo pošast, zato je
skušal okrepiti svojo policijo še z avtoriteto Cerkve. V
ta namen je ugodil raznim upravičenim pritožbam cer¬
kvenih krogov, zlasti v tem, da naj bi cerkvenih zadev v
državni upravi ne oskrbovali posvetnjaki. Cesar je res pri
državnem svetu in pri vseh gubernij ih nastavil za na-
učne in za bogočastne referente duhovnike, toda same
stroge jožefince, ki so se zvesto ravnali po predpisu, da
se mora vsak duhovnik čutiti »v cerkvi za uradnika«
(tak predpis je izdal cesar dne 3. III. 1792., torej že tretji
dan po nastopu svoje vlade), a nove škofe je imenoval
potem skoro izključno le iz vrst teh uradnikov, za katere
je bil odločilnejši ukaz vlade nego Rima. Vlada ce¬
sarja Franca II. je resda ustrezala mnogim željam cer¬
kvenih krogov, vendar je veljala Cerkev zanjo ravno ta¬
ko- le za del državne uprave kakor policija ali sodišča in
se zato seveda tudi navzlic »pobožnosti« tega režima nje¬
govi odnosi z Rimom niso prav nič izboljšali. Prezna-
čilno za značaj tega režima je bilo dejstvo, da je bil ce¬
sarjev spovednik in nekak zaupnik v cerkvenih zadevah,
dvorni župnik J. Frint, hud nasprotnik jezuitov in njegov
učbenik verstva, ki je bil predpisan v šolah, je Sveta sto¬
lica uvrstila med prepovedane knjige.

Da v takem ozračju duševno žvljenje ni moglo uspe¬
vati, je samo ob sebi umevno. Očividno je pa ravno to
ozračje najbolj ustrezalo plehkemu in neplodnemu zna¬
čaju avstrijskih Nemcev, kajti noben drug nemški rod se

ni tako brez vsakega odpora in hitro prilagodil temu poli¬
cijskemu ozračju kot ravno avstrijski Nemci.

Seveda pa vsi ti činitelji nikakor niso mogli preprečiti,
da ne bi novi, spredaj označeni duh časa našel svoj odmev
tudi v Avstriji, vendar mu je vtisnil ta sistem čisto svoj¬
stvene oblike. Prosvetljenstvo je za časa Jožefa II. med
duševno plitkimi avstrijskimi Nemci sprostilo zlasti pro¬
staško psovanje katoliške (rimske) pravovernosti in se je
izražalo v pravi povodnji sramotilnih brošur in pamfletov
vseh vrst. Tudi menihi so odlagali svoje redovniške halje,
ljubimkovali z razumarskim protestantizmom in pridno
sodelovali pri zasramovanju vsega, kar je bilo še prejšnjim
rodovom sveto in vzvišeno. Vprav tipičen primer takega
cinika je bil tudi na Koroškem dobro znani B lu¬
ni a u e r (gl. II. del, str. 792, 801).

V to miselno površnost avstrijskih Nemcev so pa že za
vlade Leopolda II. naenkrat planili glasovi o grozovito¬
sti francoske revolucije. Čeprav je bila tedanja duhovna
Avstrija še do prvih let XIX. vzgojena čisto prosvetljen-
sko, so pa začeli v revoluciji že zgodaj gledati nekako
soznačnico krvoločnih morij in ropanj, se — prestrašili
in se začeli vnovič obračati k verstvu kot edini rešilni
bilki iz dotedanje površne brezbrižnosti. Take notranje
utehe in hrepenenja po verski notranji iskrenosti jim
pa seveda ni bilo zmožno utešiti uradno jožefinsko ver¬
stvo, še manj mrko janzenistično, temveč le življenjsko
bodro verstvo preprostih pripovednikov iz vrst beraških
redov (frančiškanov in kapucinov). Tudi pri protiver¬
skem ali vsaj versko brezbrižnem izobraženstvu je sto¬
pilo sedaj na prvo mesto zopet verstvo.

Pravi nositelj tega novega duha je postal že zgodaj
sin južnomoravskega peka Klemen Marija Dvorak (Hof-
bauer), ki si je bil postavil za svoj življenjski cilj pri¬
vesti brezbožne ali vsaj versko brezbrižne množice zopet

215

nazaj k veri. On se je navzel v Rimu, v mladi kongre
gaciji sv. Alfonza Ligvorija,  požrtvovalnega
misijonskega duha in prišel 1. 1808. na Dunaj ter postal
hitro pravo pribežališče vseh, ki so hrepeneli po glob
Ijem in toplejšem verstvu, nego jim ga je moglo nuditi
jožefinsko uradno verstvo. Jasno je, da je moral postati
tak pristni ljudski apostol hitro sumljiv cesarjevi po
liciji in le za las je manjkalo, da ni bil izgnan. Poleg
širokih ljudskih množic so se ga namreč oklenili zlasti
izobraženci, ki so začeli iz spredaj razloženih razlogov
težiti k toplim lepotam romantike, a katerim je mogel
šele skromni, preprosti in iskreno pobožni Dvorak nu¬
diti zanesljivo notranje oporišče s častitljivimi izročili
vesoljne katoliške Cerkve, dokončno premagati v njih
racionalistične ostaline z mističnim doživljanjem Boga
ter vlivati vanje zavest verske zanesljivosti. On ni pri-
digoval samozatajevanja kakor janzenisti, temveč je ozna¬
njal dobrodelnost in veselo pobožnost ter je v svoje cer¬
kvene prireditve vpletal celo dobrodušno šegavost (1.
1909. je bil on proglašen za svetnika). Imel je velikan¬
ski vpliv na široke ljudske množice, a k njemu so se
zatekali tudi razočarani prosvetljena in najrazboritejši
del mladine. Kakor je proti koncu XVIII. stol. presto¬
palo iz racionalističnih in prosvetljenskih razlogov ne¬
šteto katoliških izobražencev k protestantizmu, tako so
sedaj, v začetku XIX. stol., iz obratnih razlogov presto¬
pale cele trume protestantov v katolicizem in premnogi
vodilni duhovi protestantske Nemčije so se zatekali v
katoliško Avstrijo. Nazorno je označil preobrazbe teh
mož nekdanji razuzdani gizdalin F . v . G e n t z , ki je
1. 1804. pisal nazaj domov v Berlin: »Izza kakih šestih
let me je privedlo k različnim, meni samemu nepriča¬
kovanim zaključkom moje neprestano premišljevanje
o vzrokih in poteku velikih zmešnjav naših dni . . . «

216

»Nazaj h katolicizmu!« je postalo pravo geslo teh let.

Prav leto Hofbauerjevega prihoda' na Dunaj (1808)
pomenja za avstrijsko prestolnico že tudi na zunaj pravi
duhovni preobrat. Istega leta je namreč začel tam izha¬
jati tudi čisto romantičen književni list »Prometheus«,
pri katerem so sodelovali celo Goethe,  brata S c h 1 e-
g e 1, C o 11 i n i. dr. in isto pomlad je sam Viljem
S c h 1 e g e 1, teoretska glava nemške romantike, v ne¬
katerih predavanjih najodličnejšemu dunajskemu izobra-
ženstvu razložil teorijo in težnje nove romantike. Hitro
za njim je prispel na Dunaj drugi voditelj romantike,
Viljemov brat Friderik  in se za stalno naselil v ob-
donavski prestolnici. On je še pred odhodom v Avstrijo
prestopil h katoličanstvu, nato pa ustanovil 1. 1810. na
Dunaju časopis »Osterreiohischer Beobachter«, dve leti
zatem pa »Das deutsche Museum«. Njegov vzgled je po¬
snemal Z. W e r n e r, nekdanji prijatelj vodilnih
nemških modroslovcev, ki je postal potem v Rimu maš-
nik in zatem slovit pridigar na Dunaju. Sledila jim je
še dolga vrsta drugih, kakor severnonemški slikar Klin-
k o w s t r 6 m , pesnik Klemens Brentano,  pe¬
snik J o sef Eichendorff,  pesnik Fr. Stol-
b e r g itd., ki jih tu seveda ne bom še dalje našteval.
Vsi ti so se uvrščali med navdušene pristaše Hofbauer¬
jevega vedrega socialnega katoličanstva.

To globoko duhovno preusmerjanje, ki se je vršilo v
prvem desetletju XIX. stol., je torej našlo svoj posebno
močan izraz ravno v Avstriji, v kateri so tudi protirevolu¬
cionarno nastrojeni romantiki gledali vprav vzorno pred-
staviteljico starega fevdalnega duha. Pod to označbo pa ni¬
kakor ne smemo razumevati vse države, temveč predvsem
Dunaj, ki je bil tedaj še vedno eno najmočnejših nemških
kulturnih središč sploh in kjer se je, kakor smo videli,
ravno osredotočala večina najznačilnejših nositeljev teh

217

novih smeri. Kulturno malo razgibana provincialna me¬
sta in mesteca, ki so imela zaradi tedanjih primitivnih
prometnih zvez tudi malo- stikov s prestolnico, je novo
duhovno valovanje komaj še doseglo, vendar je prosvet-
ljenstvo že tudi tu izgubljalo svojo nekdanjo svežost. Tu
je sestajalo izobraženstvo skoro zgolj iz uradnikov in du¬
hovnikov, ki so bili pa skoro brezizjemno vzgojeni še v
prosveti j enski in jožefinski šoli in so ostali bolj ali manj
prepojeni s tem duhom še tudi potem, ko je izgubljalo
prosvetljenstvo že svoj nekdanji blesk, a na cerkvenem
področju je pa za vzdrževanje nekoliko preoblikovanega
jožefinizma itak dovolj skrbela Francova vlada sama.
Edini, ki bi mogli postati tudi tu nekaki nositelj-i ozna¬
čene nove smeri, bi bili kvečjemu frančiškani in kapucini,
a ti so imeli v svojih vrstah premalo močnejših izobražen¬
cev, da bi mogli vplivati tudi na svetno izobraženstvo, in
so se zato posvečali le dušnopastirskim poslom med širo¬
kimi ljudskimi plastmi še v nekakem starem baročnem
duhu. Tisto duhovno razboritejše plemstvo, ki se je bilo
za časa Jožefa II. oklepalo racionalizma, prosvetljenstva
in framasonstva, je pa v tej dobi že naglo izumiralo, a no¬
vi plemiški rod se je deloma posvečal rudarstvu in indu¬
striji, večina je pa iskala zaposlitve v državnih službah in
je le pokorno sledila željam in navodilom vlade.

Ta splošna označba velja še prav posebno za Celovec,
a druga tedanja koroška mesteca pa v kulturnem pogledu
itak niti v poštev niso prihajala. Kakor vemo, je bil Celo¬
vec za časa Jožefa II. kulturno naravnost izredno razgiban
in mu je dajal zunanji sijaj še dvor nadvojvodinje Marije
Ane. Tu je delovala močna framasonska loža, ki je zbi¬
rala v svojih vrstah skoro vso vodilno celovško družbo od
deželnega glavarja Heisterja, predsednika deželnega so¬
dišča Enzenberga in vodilnega industrijca grofa Eggerja
do kapelskega dekana Mica. Razen te je deloval potem v

218

Celovcu tudi že znani nam Herbertov krog navdušenih
kantovcev (gl. II. del, XXX. pogl.). Toda ti racionalistič¬
ni krogi so našli tudi na katoliški strani močne nasprot¬
nike v znamenitem modroslovou, bivšem celovškem je¬
zuitu S. Storchenau-u in v zadnjem grebinjskem proštu
Mayerhoferju. Na leposlovnem področju sta predstavljala
koroško nemško prosvetljenstvo cinični zasmehovalec vseh
svetinj in framason. bivši jezuit A. Blumauer in njegov
prijatelj ter občudovalec, šentpavelski opat A. Edling.
Toda slednji je že 1. 1794. umrl in štiri leta za njim še
Blumauer, bivši framasonski krog se je po prepovedi lož
razpršil, a najvnetejša Kantova vernika, baron Herbert in
njegova sestra Marija, sta v svoji popolni duševni razdvo¬
jenosti izvršila samomore. Ta dva pa sta bila tudi pravi
prispodobi usode vsega koroškega nemškega prosvetljen-
stva.

Res je — kakor sem že dejal —, da so ostali ostareli vo¬
dilni izobraženci zasebno še nadalje zvesti racionalistič¬
nemu in prosveti jenskemu duhu, toda ta je izgubil na
prelomu stoletja iz že spredaj razloženih razlogov vso
svojo nekdanjo notranjo silo in ob odmevih poteka fran¬
coske revolucije navdajal tudi večino njegovih nekda¬
njih navdušenih pristašev le s trpkim razočaranjem in re¬
signacijo (celo Edling je zmerjal Francoze z »izdajalci« in
»morilci kraljev«). Nekateri redki posamezniki so sicer
bolj ali manj skrito še nadalje simpatizirali z ideali fran¬
coske revolucije, a te je tiščala k tlom budna policija. Na-
stopivši burni vojni dogodki so hitro razblinili tudi vse
življenjsko tuje modroslovne špekulacije dotedanjih krož¬
kov, večina uradništva se je brez najmanjšega odpora
uklonila duhu režima, a preostala javnost je izgubila vsak
smisel za preživela prosvetljenska gesla ter se predajala le
dnevnim skrbem, ki so jih kopičili vojni dogodki in z nji¬
mi združene življenjske težave.

219

Poprej razgibano in cvetoče prosvetljenstvo je torej že
ob koncu XVIII. stol. tudi na Koroškem vsaj na zunaj
precej klavrno izhiralo, zapustilo pa za seboj veliko du¬
hovno praznino, kajti skoro brezizjemno jožefinska du
hovščina s strogo jožefinskim škofom Salmom vred je bila
nezmožna pokazati nove ideale in nuditi zlasti izobražen-
stvu kakih novih duhovnih oporišč, s kakršnimi so nasto¬
pili v predstolnici njegovi navdušeni sodelavci. To du¬
hovno praznino so pa na zunaj kolikor toliko pokrivali
vojni in drugi dogodki. Šele ti so pa potem že v novem
rodu prebudili dotlej skoro neznana domovinska čustva,
iz katerih je potem vzniknila romantika. Njen nastop na
Koroškem je izražala ustanovitev »Carinthije« 1. 1811.,
kar pa spada že v eno prihodnjih poglavij.

Kulturno življenje koroških Sloven¬
cev  je imelo v teh letih, to je ob koncu XVIII. in v
prvem desetletju XIX. stol., le malo neposredne zveze z
očrtanim živahnim duhovnim previranjem in valova¬
njem kulturne Evrope in celo avstrijske prestolnice. Koro¬
ški Nemci so že ob začetku tega meddobja izgubili še svo¬
jega edinega, omembe vrednega književnika A. Edlin-
ga, nakar je zavladalo pri njih vprav kričeče književno
siromaštvo, čeprav so jim bile ustvarile druge nemške
dežele že vse pogoje za primeren književni vzpon.

Od znanih koroških Slovencev sta kulturno sodelovala
s svojimi nemškimi sodeželani dotlej le kapelski dekan
Mič in morda še Eggerjev uradnik Fr. Grundtner, prvi s
framasoni, drugi pa morda s Herbertovim krožkom (gl. II.
del, pogl. XXX). Toda Mič ni pokazal nikoli kakega ra¬
zumevanja za koroško slovenstvo, a prosvetljenski Grundt¬
ner se vsaj po razkroju Herbertovega krožka tudi ni ubi¬
jal z modroslovnimi vprašanji (ako se je sploh kdaj) in je
začel že ob prelomu stoletja sodelovati z našimi preporo-
ditelji. Morda je bil udeležen pri framasonsko-kantov-

220

skem gibanju kak drug koroški Slovenec, toda Slovenec
zgolj po poreklu, ki pa ni pokazal za slovenstvo nobenega
zanimanja ter se je v tej družbi ponemčil, zaradi česar za
nas seveda tudi ne prihaja v poštev.

Čeprav kulturno življenje Slovencev zaradi čisto dru¬
gačnih okoliščin in potreb niti ni moglo imeti kake tesnej¬
še povezave z nemškim in še manj z ostalim evropskim,
se je pa označeni duh časa vendarle odražal tudi v teda¬
njem kulturnem življenju koroških Slovencev: ravno v pr¬
vem desetletju XIX. je v Celovcu umrl nekak predstavitelj
izživele se prosveti jenske dobe, Jurij  J a p e 1 j,  in v
javnost je začel stopati najmočnejši predstavitelj nove ro¬
mantične dobe, Urban Jarnik.

Toda pri majhnih, politično še nesamostojnih naro¬
dih, med katere smo spadali še tudi mi Slovenci, tedaj še
sploh ni šlo za to, da bi sledili spredaj očrtanim duhov¬
nim tokovom, ki so valovili pri velikih kulturnih naro¬
dih. To valovanje s prosvetljenstvom vred je moralo pri
izobraženstvu majhnih narodov že prve čase obrniti pred¬
vsem pozornost na njih lastno, kulturno še zaostalo ljud¬
stvo ter roditi zavest dolžnosti do njega in težnjo, da s
predramljanjem ljudstva, z izobrazbo njegovega jezika in
z ustvaritvijo za take cilje neobhodno potrebnih sredstev
pomagajo k duhovnemu preporodu svojega naroda. Cilj
in vsebina smotrnih prizadevanj tedanjih naših izobra¬
žencev, ki so se že začeli zavedati svoje narodnosti, sta
mogla biti zato predvsem preporoditeljskega značaja, zato
tudi izhiranje prosvetljenskih gesel ni moglo imeti nanje
nobenega vidnejšega vpliva in tudi ni povzročilo kakega
zastoja, preloma ali celo praznine, temveč se je razvijalo
po svoji naravni poti dalje — precej časa še celo s prosvet-
1 j enakimi sredstvi (n. pr. pri Vodniku). Seveda sta bila pa
jakost in naglica tega razvoja po posameznih naših po-

221

krajinah bistveno odvisna od sposobnosti in pridnosti
mož, ki so jih posamezni okoliši tedaj porajali.

Ko je izbruhnila francoska revolucija, je na Koroškem
živel in pridno delal še Gutsman,  toda imel je 63 let
in je potem že naslednje leto umrl. On je ustvaril koro¬
škim Slovencem vse najnujnejše priročnike za cerkev in
šolo, napisal za naše koroško ljudstvo prvi molitve¬
nik  in izdal prvo znanstveno slovensko
slovnico ter prvi  uporabljiv slovenski slovar
(gl. II. del, pogl. XVIII.). S tem je že on ustvaril trdne te¬
melje književnosti koroških Slovencev, žal pa ni bilo ni¬
kogar, ki bi po njegovi smrti to njegovo znamenito pio¬
nirsko delo takoj neposredno in organsko nadaljeval ter
še izpopolnjeval v smislu nastopajočih novih potreb. Rav¬
no te so bile pa pri vseh malih nesamostojnih narodih
prav bistveno drugačne kot pri velikih z že močno razvi¬
tim kulturnim življenjem. Pri majhnih narodih, ki so
imeli dotlej kvečjemu nekaj najnujnejših nabožnih knjig,
namreč ni šlo za uveljavljanje raznih sodobnih duhovnih
smeri, temveč so morali spričo novih kulturnih potreb, ki
jih je rodilo ravno prosvetljenstvo, z velikimi napori šele
utirati svoji dotedanji siromašni književnosti pota še na
nova, necerkvena področja, v ta namen si pa celo šele
ustvarjati tudi sodoben književni jezik in buditi zlasti pri
izobražencih šele zavest pripadnosti k lastnemu narodu.

Vsa ta prizadevanja pa nazivljemo preporod.  Ta
je bil vsekakor dete prosvetljenstva, vendar se je že zgodaj
razvil v čisto svojske težnje s čisto svojskimi nalogami in o-
blikami, ki so še dolgo prevladovale, ko je pri velikih kul¬
turnih narodih prosvetljenstvo že davno nasledila roman¬
tika. Glede na to smo imeli pri nas tudi zaslužne prepo-
roditelje (n. pr. ravno Gutsmana), ki jih sploh ne more¬
mo prištevati k prosvetljencem, in mnogo prosvetljencev,
ki niso imeli nobenega smisla za preporod (n. pr. Mič).

222

Prosvetljenstvo je bilo čisto svetovljansko gibanje, pre¬
porod pa izrazito narodno. Ravno ta dejstva pa tudi po¬
vzročajo, da n. pr. pri nas sploh ni bilo tako ostrega pre¬
loma med prosvetljenstvom in romantiko kakor pri ve¬
likih kulturnih narodih (n. pr. Nemcih), temveč prepo¬
rod pri nas celo nekako veže obe navedeni veliki kulturni
smeri in je dosegel pri nas ravno na prelomu XVIII. in
XIX. stol. svoj višek, torej ravno tedaj, ko je n. pr. pri
koroških Nemcih pomenjal ta prehod očividno krizo.

Kakor vemo že iz II. dela naše zgodovine, je bil z a -
četnik slovenskega preporoda  ljubljanski
bosonogi avguštinec Marko Pohlin,  kateremu sta
sredi druge polovice XVIII. stol. potem hitro sledila še
šolnik Blaž Kumerdej in Jurij Japelj  z ne¬
katerimi manj pomembnimi sodelavci. Že ti so prvi po¬
skušali uvesti naš jezik tudi v svetno pesništvo in v zgodo¬
vino, dati kmečkemu ljudstvu v roke poučne knjige v
njegovem jeziku in nam ustvariti prve naše učbenike za
novo terezijansko ljudsko šolo. Ta, še šibka preporoditelj-
ska skupina pionirjev se je za časa Jožefa II. in v zad¬
njem desetletju XVIII. stol. razširila s celo vrsto novih
delavcev, na čelu vsem baron Žiga Zois in Anton
Tomaž  L i n h a r t, ki so se spričo vsiljevanja nemščine
še močneje zavedli svojih dolžnosti do materinščine, po¬
svečali svoje moči izobrazbi, ureditvi in očiščevanju na¬
šega knjižnega jezika, nam ustvarili najglavnejše cerkve¬
ne in nabožne priročnike v skrbnem jeziku (Japljevo »Sv.
pismo«), izdali prvo zbirko slovenskih posvetnih pesmi,
prvo znanstveno zgodovino Slovencev, načrtno zbirali sta¬
re slovenske rokopise in tiske (Zois), pomnoževali pro-
svetljenske tiske za ljudstvo itd. Tem prizadevanjem slo¬
venskega osrčja, Ljubljane, so se že v vidni meri pridru¬
ževale obrobne slovenske dežele in naša Koroška jim je

223

stopila tedaj z mnogostranskim Gutsmanovim delom celo
na čelo.

Francoska revolucija nr imela na naš preporod nobe¬
nega vidnejšega neposrednega vpliva. Le redki vodilni
preporoditelji (n. pr. Linhart) so revolucijo pozdravljali,
a ogromna večina jo je odklanjala, mnogi pa, ki so ii bili
naklonjeni, niso imeli za naš preporod nobenega smisla.
Še največ prijateljev je našla revolucija med našimi dijaki
v Gradcu (med temi je bil tudi poznejši lavantinski
škof Zimmermann, doma iz Slovenske Bistrice), a na
Koroškem ji je bil bržkone naklonjen mladi Grundt-
n e r,  ki se pa v teh letih za naš preporod menda še
ni zanimal. Po vsej priliki niti gesla francoske revo¬
lucije niso pridobila našemu preporodu nobenih no
vili pristašev, temveč se je razvijal ta po svojih last¬
nih notranjih težnjah dalje. Izprva tako majhni pešci
ci preporoditeljev se je bilo pridružilo medtem že lepo
število novih sodelavcev ali vsaj prijateljev, a v Ljublja¬
ni se je v desetletju francoske revolucije delo preporodi¬
teljev, zbirajočih se okoli njihovega velikodušnega pod-
piratelja in duhovnega voditelja barona Zoisa, naravnost
razmahnilo. Kumerdej se je ves posvečal slovenskim jezi¬
kovnim vprašanjem, Linhart je nadaljeval s svojo sloven¬
sko zgodovino in nam ustvaril prvi  dve slovenski gle¬
dališki igri,  Japelj je še nadalje skrbel za prirejanje na¬
božnih knjig, pisanih v izboljšanem in očiščenem knjiž¬
nem jeziku, najdragocenejša nova moč, ki je stopila v teh
letih med naše preporoditelje, je bil pa Valentin
Vodnik,  ki ni postal le prvi Slovenec, čigar pesmi so
ohranile trajno vrednost, temveč nam je ustvaril tudi prvi
časnik in razvil izredno plodno književno delavnost še na
mnogoterih drugih področjih (gl. III. poglavje).

Kakor že doslej, je ostala Ljubljana še tudi v prvem
desetletju XIX. stol. pravo žarišče vsega našega preporoda

224

in tu se tudi politična gledanja tedanjih vodilnih mož
niso prav nič spremenila. Kakor so v zadnjem desetletju
prejšnjega stoletja vsi, razen po vsej priliki Linharta, ki
je pa medtem itak že umrl, obsojali francosko revolucijo,
tako so odklanjali sedaj tudi njenega dediča, Napole¬
ona.  Ta se pri svojih svetovnih načrtih z vprašanjem ma¬
lih narodov sploh ni nikoli ukvarjal, ker so mu bili pač'
preneznaten drobiž. Glede na to seveda tudi preporodite-
lji niso mogli gledati v njem kakega svojega zaščitnika in
so jih že na splošno odbijali od Francozov njihovo stali¬
šče do vere in Cerkve, framasonstvo, v teku stoletij pri¬
vzgojena zvestoba do habsburške dinastije, nezaupanje v,
trajnost Napoleonovih političnih tvorb, a prav posebno
še hude kontribucije ob priliki zadnjih vojn, plemstvo, po¬
sebej pa seveda še francoska protifevdalna politika. Le
kak redek posameznik je morda gledal v Napoleonu no¬
silca prosvetljenske kulture in modernega napredka (n.
pr. v sodstvu) ter branilca ustavnosti.

Tudi z zgoraj očrtanim romantičnim duhom, ki je za-
plamtel v prvem dosetletju XIX. stol. po Nemčiji in zla¬
sti še na Dunaju, naši preporodi tel ji dolgo niso našli no¬
benih stikov. On se je razvijal daleč od naših dežela v
bistveno drugačnih okoliščinah in visokoleteče težnje
nemških romantikov pač niso mogle imeti nobene zveze s
še primitivnimi potrebami malih zaostalih narodov. Celo
navdušeno' Herderjevo  pisanje o Slovanih je ostalo
dolgo časa komaj opaženo.

K vsemu temu je nedvomno v odločilni meri pripomo¬
glo še dejstvo, da vlada navzlic svojemu reakcionarnemu
duhu vsaj v vidni meri ni niti ovirala preporoditeljev pri
uresničevanju njihovih nesposrednih začetniških ciljev in
so se n. pr. lahko češki ali madžarski ali srbski preporod v
teh letih celo krepko zasidrali, naš pa tudi pognal vse tiste

15

225

korenine, ki smo jih tedaj že zmogli. Ob koncu tega de¬
setletja se ni le pri dunajskih romantikih, temveč po vsej
priliki tudi pri vladi kolikor toliko uveljavilo Herder-
jevo gledanje na Slovane, zato tudi ni bil izdan noben
nov odlok, ki bi bil naiperjen proti nenemškim jezi¬
kom. Nedvomno je pa moralo pri tem odločevati tudi
spoznanje, da je za uspešen boj proti Napoleonu potreb¬
no čim najugodnejše razpoloženje vseh narodov in je
vlada tudi računala z njimi kot še nikoli dotlej. Ob
novem letu 1809 je celo cesar sam vprašal svojega mi¬
nistra Stadiona, kako bi se moglo s poljudnimi spisi vpli¬
vati na ljudstvo, v februarju so dobili vsi guberniji
naročilo, naj poskrbe za prevode Collinovih »Wehr-
mannslieder« v narodne jezike in pri organizaciji domo¬
branstva so skušali do največje mere upoštevati tudi naš
jezik, le v šolah in v uradih je ostalo še vedno vse pri
starem. Nedvomno je pa vlada tudi dobro vedela, kako
se Francozi v Dalmaciji ozirajo tudi na ilirski« jezik,
in se je pač bala, da ne bi začeli zlasti slovanski narodi
poklanjati svoje naklonjenosti Francozom in Rusom.

Izmed jugoslovanskih narodov so se v teh letih poseb¬
no visoko dvignili Srbi, ki so imeli v metropolitu Stra-
t i m i r o v i č u velikodušnega mecena in je dolga vrsta
njihovih pisateljev z ognjevitim prosvetljencem D. Obra-
dovičem na čelu razširila srbsko književno proizvodnjo že
skoraj na vsa literarna in znanstvena področja, dušil jih
je pa še vedno njih neživljenjski »slavenosrbski« jezik,
čeprav se ga je bil skušal zlasti Obradovič že močno
otresati. Toda izmed slovanskih preporodov je dobil na
nas močan vpliv češki, ki je imel že 1. 1806 svoj prvi
književni časopis, a znamenita dela Dobrovskega,
»patriarha slovanskega jezikoslovja«, so postala pravi ka¬
žipot za jezikoslovna prizadevanja vseh Slovanov (za¬
nimal se je Dobrovski tudi za našo Koroško in je v ne-

226

kem pismu prosil Vodnika, naj mu pojasni razliko med
kranjsko in koroško slovenščino).

Navzlic preži vahnemu vrvenju duhov pri vseh narod¬
nostih se je bil pa slovenski preporod razvijal zlasti v
prvih letih tega desetletja še skoraj čisto neodvisno po
svojih lastnih silnicah. V Ljubljani so bili njegovi nosi-
- telji še vedno isti trije krožki, ki smo jih videli že spre¬
daj (glej stran 62), namreč Zoisov, janzenistični in
meniški, le da se je medtem že močno spremenilo njih
zunanje lice. Vodilen je bil seveda še slej ko prej Zoisov,
a so ga tvorili sedaj že čisto dragi člani, kajti Linhart
je umrl (1795), ostareli Kumerdej je bolehal in opustil
nadaljevanje svojega jezikoslovnega dela, Japelj je od¬
šel iz Ljubljane, a tudi Zoisov položaj se je bil močno
predrugačil. Spričo svoje hude bolezni sploh ni mogel
več zapuščati doma in trle so ga težke gospodarske skrbi.
Zaradi hude tuje konkurence je njegova železarska tr¬
govina naglo pojemala in silne vojne kontribucije so ga
gospodarsko skoraj zrušile. Navzlic temu je pa ostal še
vedno radodaren podpiralec vseh preporodnih prizade¬
vanj, spričo svoje široke izobrazbe smotrn voditelj vsega
preporoditeljskega dela, a še vedno strogo v duhu pro-
svetljenstva, ter priden zbiralec starih in novejših slo¬
vanskih tiskov in rokopisov, s katerimi je mogel potem
zalagati člane svojega krožka pri njih delu. Osebno se
je še vedno zanimal predvsem za naravoslovje, tako da
so ga številne domače in tuje znanstvene ustanove ime¬
novale za svojega člana, a neko dotlej še vedno nedolo¬
čeno kamenino s Svinske planine na Koroškem so celo
po njem krstili (1805) za »zoisit«. Njegov odpor proti
francoski revoluciji se je samo še poostroval, a svetovno¬
nazorsko se je začel vedno bolj oklepati vere, bil je na¬
sprotnik mrkega janzenizma in Kantove  spise je na-
zival »filozofsko šaro«.

15=:-

227

Po odpadu zgoraj navedenih treh glavnih prvotnih
članov Zoisovega krožka je pa nastalo vrzel odlično iz¬
polnil Vodnik, ki se je bil že l. 1796 preselil v Ljubljano.
Tudi on je bil seveda jožefinec, kakor ogromna večina
drugih, sicer pa neoporečen duhovnik, ki je še tudi kot
gimnazijski profesor rad pomagal v dušnem pastirstvu,
ni se pa hotel vrniti nazaj v samostan, temveč se je dal
1. 1804 sekularizirati. Postal je najvnetejši in najuspeš¬
nejši izvrševalec Zoisovih preporoditeljskih načrtov in je
delil s svojim mentorjem tudi politično gledanje, od¬
klanjajoč še prav do druge polovice 1. 1809 Francoze in
Napoleona. Sicer je poznal »ilirščini« naklonjeno poli¬
tiko Francozov v Dalmaciji, toda dobro je poznal tudi
hude pritožbe Nemcev proti njim in si ni mogel pred¬
stavljati, da bi moglo biti n. pr. francosko gospostvo
ugodnejše za naš preporod. Glede na to je z ugodjem
zrl na upiranje naših kmetov proti dotedanjim franco¬
skim okupacijam in je spomladi 1. 1809 tudi rad in iskre¬
no sprejel prevajanje avstrijsko-clomoljubnih Collinovih
brambovskih pesmi.

S propadom »Velike pratike« in »L u -
blanskih Noviz«  (1800) ni Vodnikova vneta pre-
poroditeljska delavnost prav nič zastala. Urejeval je ne¬
kaj let še mnogo skromnejšo »Malo  p r a t i k o «, po
Kumerdejev! smrti je prevzel prevajanje uradnih razgla¬
sov v slovenščino (v letih 1805—1809 najmanj 18), bil je
član komisije za izdajanje (»Japljevega«) Sv. pisma, pri¬
redil je za osnovne šole »Mali katekizem« in »Vadbe
za branje« (zadnji dve se nam pa nista ohranili) in se¬
stavil za gimnazije zgodovino Kranjske, Trsta in Go¬
riške; najvažnejša pa je bila izdaja izbranih dotedanjih
njegovih pesmi, ki so izšle 1. 1806 pod naslovom » Pe¬
sni e sa pokushino«.  Sicer so že četrt stoletja po¬
prej izšli 3 letniki prvih slovenskih posvetnih pesmi

228

( D e v o v e »Pisanice«), vendar je bila šele Vodni¬
kova zbirka prva trajne vrednosti, ki je po svojih snoveh
in izražanjih lahko zadovoljila kmeta, obenem pa tudi
izobraženemu preporoditelju dokončno dokazala sposob¬
nost slovenščine za višjo književnost. Glede na to je kaj
lahko razumljivo, da so jo navdušeno pozdravili vsi naši
preporodi tel ji tudi po drugih deželah in izrečno še na
Koroškem. V Celovec je tudi sam poslal vsaj S izvode,
in sicer prijatelju Japlju, apelacijskemu svetniku in biv¬
šemu sošolcu Kastelicu  ter generalnemu vikarju
grofu Hohentvartu.  Slednji mu je v svoji zahvali
poudaril, da »Vaši rojaki so Vam dolžni hvale za dokaz,
da se more tudi kranjski jezik meriti s svojimi tekmeci«.
Čeprav je gledal Vodnik na pesnikovanje še slej ko prej
predvsem z vidika prosvetljenske koristnosti, je pa ven¬
darle začel v smislu novih romantičnih naukov že tudi
on po zasluženju vrednotiti narodne pesmi.

Glavno pozornost je pa posvečal Vodnik v tem de¬
setletju proučevanju slovenskega jezika, pripravljajoč
slovensko slovnico in slovar  ter ubijajoč se s
pravopisom. Ker Gutsmanov slovar medtem že davno ni
več zadostoval, se je lotil predvsem tega 'kot najnujnej¬
šega ter zbral do 1. 1806 slovenske izraze že za BO.000 nem¬
ških besedi in je sam izjavil, da vsebuje »čistoslovanski
besedni zaklad narečij vseh Slovanov, ki prebivajo med
gornjo Dravo, Savo, Kolpo, Tržaškim zalivom in Sočo«.
Ta trditev je bila pa pretirana, kajti nove slovenske iz¬
raze je nabral le iz kranjskih narečij, ki jih je tudi sam
dobro poznal, dočirn se je n. pr. glede koroških opiral
le na Megiserja, Popoviča in Gutsmana. Po Zoisovi želji
naj bi se podal jeseni 1. 1809 sicer tudi sam na Koroško,
kjer naj bi med tamošnjimi protestanti iskal zanj stare
slovenske protestantske tiske in verjetno tudi zase zbiral
koroške besede, toda to namero je pač preprečila nova

229

vojna. Vsekakor bi bil pa ta Vodnikov slovar dotlej naj
bogatejši in je zbral zanj toliko pristnega novega na¬
rodnega blaga kot še nihče pred njim; žal je bil pa
prezaposlen na vse strani, da bi ga bil mogel tudi do¬
vršiti. Zanimivo je, da je v tej dobi tudi uvidel potrebo
enotne označbe za ves naš narod, ki ga je bil še v prejš¬
njem desetletju delil v »Kranjce« in »unajne Sloven¬
ce« (glej stran 68) ter je začel rabiti za našo celot¬
nost izraz »Slowenzen« (in »slowenzisch«), — Velja pa
še omeniti, da so v teh letih že doraščali tudi prvi Vodni¬
kovi dijaki s preporodnim zanimanjem, izmed katerih
se bomo tudi mi pozneje srečali še z Jakobom Zu¬
panom in Primcem.

Ljubljanski Vodnik je bil torej v tem desetletju pod
Zoisovim vodstvom nedvomno največji in najdelavnejši
preporoditelj, ki je začel že zgodaj vplivati tudi na naše
prebujene može po obrobnih deželah in so nekateri iska¬
li že tudi neposrednih zvez z njim (n. pr. Grundtne  r).
Toda ravno v teh letih se je vzgajal v Zoisovi hiši še drug
mož, ki je postal pozneje nekako središče našega prepo¬
roda in časovno prvi naš veliki jezikoslovec. To je bil
Jernej Kopitar,  po rodu Gorenjec (1780—1844),
ki je 1. 1800 dovršil ljubljanski licej in prišel pozimi
1. 1803—04 v Zoisovo hišo za baronovega tajnika, knjiž¬
ničarja ter varuha njegovih velikih rudninskih zbirk in
kjer se je dobro seznanil z že slavnim Vodnikom, razen
tega pa tudi izven Zoisovega doma še z raznimi drugimi
tedanjimi in bodočimi preporoditelji (Ravnikar¬
jem, Primcem, Jak. Zupanom  i. dr.). Zois je
zbudil v izredno nadarjenem, častihlepnem in samozavest¬
nem, a tudi nevoščljivem mladeniču preporodno in znan¬
stveno navdušenje. Kopitar je pa že v teh letih tudi
jako poglobil in razširil svojo vsestransko izobrazbo, zlasti
jezikovno. Poučeval je tudi neko baronovo sorodnico v

230

slovenščini in to ga je napotilo k podrobnemu in teme¬
ljitemu proučevanju našega jezika ter' k odločitvi, da še
pred Vodnikom izda sam slovensko slovnico. Spomladi
1. 1808 je stopil celo v pismeno zvezo z Dobrovskim
ter postal potem največji učenec znamenitega »patriarha
slovanskega jezikoslovja«. Njegova slovnica je bila tedaj
že v tisku, toda jeseni istega leta se je odpravil na Dunaj
študirat pravo. Tu se je hitro seznanil z mnogimi znan¬
stveniki in uglednimi možmi raznih narodov (med dru¬
gimi tudi z zgodovinarjem Suntingerjem  iz Ce¬
lovca, urednikom Sartorijem  in nekaterimi Srbi).
Pravnih naukov pa Kopitar ni dovršil, temveč je že ko¬
nec 1. 1810 dobil službo knjižničarja dvome (sedaj na¬
cionalne) knjižnice, kjer je ostal potem do smrti.

Znamenita Kopitarjeva slovnica, z naslovom, »Gram-
matik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten und
Steyermark«, je izšla na spomlad 1. 1809 v Ljubljani, ko je
bil njen pisatelj že na Dunaju in je pomenjala za nas
pravi zgodovinski dogodek. Res je, da nam je dal že
dobrih 30 let poprej Gutsman za tedanje čase odlično
prvo slovensko znanstveno slovnico, vendar je bila ta
namenjena predvsem Nemcem, ki so se želeli učiti slo¬
vensko in je spričo tedanjega silnega razvoja jezikoslovja
tudi že močno zastarela, dočim je bila Kopitarjeva na¬
menjena predvsem Slovencem samim kot kažipot za pra¬
vilno pojmovanje in pisanje njih materinščine. Res je
tudi, ola je obdelal Kopitar izčrpno le osnovna poglavja
(glasoslovje in oblikoslovje), vendar jih je obdelal po te¬
danjih najmodernejših znanstvenih zahtevah (naslanjal
se je zlasti na znamenitega nemškega jezikoslovca A de¬
lu n g a in seveda tudi že na Dobrovskega) in je kot prvi
pri nas postavil načela, ki veljajo trajno. Trdil je, da
slovničar ni »tvorec« jezika, temveč le poročevalec o njem
in da se zato tudi ne sme jeziku vsiljevati raznih pravil,

231

temveč iskati ta v njem samem; zahteval je, da iščejo
pisatelji domačih izrazov med ljudstvom, nastopal proti
piscem, ki so slovensko pisali, a nemško mislili in s tem
le kvarili jezik, ter obravnaval jezik kot živ organizem.
Zasledoval je zgodovino našega jezika, popisal vse dotlej
znane in še vrsto na novo odkritih starih slovenskih ti¬
skov ter kazal nova pota, po katerih je treba gojiti čisto
slovenščino in jo približati drugim slovanskim jezikom.
Vso slovnico, zlasti pa še njen uvod, je vprav prepredel
s preporodnimi iskrami in vročim domoljubjem. Na pod¬
lagi Schlozerjevih 9  in Herderjevih  del govori

o) Avgust Ludovik S c h 1 oze r je bil Saksonec. Študiral je najprej
bogoslovje in vzhodne jezike, pozneje pa še medicino. L. 1755—
1759 je živel na švedskem, 1. 1761 se je pa podal z ruskim zgo
dovinarjem Miillerjem v Petrograd (današnji Leningrad), kjer je
7 let vodil neko višje vzgojevališče, a 1. 1769 se je vrnil zopet v
domovino in predaval nato na vseučilišču v Gottingenu, kjer je tudi
umrl. Izdal je več velikih zgodovinskih del, med katerimi sta po¬
sebno znani „Splošna nordijska zgodovina” (1772) in prevod zna¬
menitega ruskega letopisca Nestorja. S temeljito, duhovito ter ži¬
vahno obravnavo zgodovinskih snovi in s svojo vsestransko učenost
jo je utiraval nova pota zgodovinopisju. Zgodovinskim študijam sta
se posvečala tudi njegova hči Doroteja in vnuk Kurd. — Nemce
je na Slovane resda opozoril že Leibnitz, toda naravnost „odkril
jih je Evropi” šele Schlozer ter jim posvečal vse svoje znanstve¬
no zanimanje in ljubezen. Njega po pravici nazivljemo nekakega
očeta slovanskega zgodovinopisja, Kopitar ga je pa imenoval „slo-
vanskega patrona”. Za nas sta zlasti znamenita njegov „System sla-
vvischer Geschichte” in „Slawisches Volkssystem”. V obeh je kot
prvi znanstveno opredelil „narečja enotnega slovanskega jezika”
(naštel jih je 9) in prvi poudaril nujno potrebo po primerjalni
slovnici in etimološkem slovarju slovanskih jezikov, prvi opredelil
sistem kritične slovanske zgodovine, proglašal (zmotno) Slovane za
evropski pranarod in ostro obsojal nemške osvajalne vojne proti
njim. On je poleg znamenitega slovničarja J. Ch. A delim  ga
in narodopisca K. G. Antona  vprav začrtal pot slovanskim znan¬
stvenim proučevanjem in dal vse prve pobude zanje.

navdušeno o slovanstvu in njegovi sijajni bodočnosti, raz¬
vija misel vseslovanskega knjižnega jezika, poudarja jezi¬
kovno celotnost vsega našega naroda ne glede na pokra¬
jinske meje (k Slovencem je pa vztrajno prišteval tudi
hrvatske kajkavce), ugotavlja, kako naše dijake od 8. leta
starosti dalje »v nemškem mestu Nemci pripravljajo za
nemškega državnega služabnika«, ki mora potem »poza¬
biti svoj slovanski materni jezik«, in naglaša, kako ne¬
primerno je, da bi le Korošci, Štajerci in Primorci nazi-
vali svoj jezik slovenski, a Kranjci »kranjskega«, ko ven¬
dar govorimo vsi enega, zvrača krivdo za germanizme v
slovenščini na protestante, se že navdušuje za srbske na¬
rodne pesmi, za Linhartom tudi on poudarja, da je Av¬
strija po večini slovanska država in se na vsej črti že od¬
mika od dotedanje racionalistične in prosveti jenske ko¬
ristnosti ter prehaja v romantično ognjevitost, s čimer
že tudi tvori pri nas viden prehod iz dotedanjega prera¬
čunljivega prosveti)enstva v toplo romantiko. Čeprav je
skušal že z naslovom svoje slovnice označiti našo jezikov¬
no celotnost, se je pa vendarle naslanjal predvsem na
svojo gorenjščino in kolikor toliko tudi na ostala kranj¬
ska narečja, le malo je pa upošteval tudi koroška in
štajerska, ker zanje tedaj pač še ni imel gradiva, vse¬
kakor se je pa posluževal tudi Gutsmana. Samo ob sebi je
umevno, da je morala taka slovnica silno vplivati na pre-
bujo in utrjevanje narodne zavesti tudi po obrobnih de¬
želah, tamošnje Slovence bodriti in odvračati od prehaja¬
nja v nemško kulturno območje, jim kazati pravilne
smeri narodnega razvoja ter pospeševati književno in na¬
rodno zedinjenje vseh Slovencev, ki so bili dotlej še tudi
po jeziku tako razkosani na posamezne pokrajine.

Spričo označenega dela Zoisovega krožka z dvema ta¬
kima velikanoma, kakršna sta bila Vodnik in Kopitar,
stopa delo ostalih dveh ljubljanskih krožkov precej v

233

senco. Navzlic temu pa nikakor ne smemo podcenjevati
zlasti dela duhovniškega janzenističnega krožka. Duša te¬
ga, kakor smo videli že spredaj, je bil prva leta Japelj
ki je prišel potem v jezikovne spore z ostalimi sodelavci,
vendar so ti (J. Zupan, Gollmayr, Debevec, Ravnikar
i. dr.) potem tudi po Japljevem odhodu pod Škrinjarjevim
vodstvom pridno nadaljevali z započetim delom ter nam
ustvarili vse cerkvene priročnike (in nekaj šolskih učbe¬
nikov) s Sv. pismom na čelu v močno izboljšanem in
skrbno prečiščenem jeziku, razen tega pa tudi sproti po-
natiskovali izdaje, ki so medtem pohajale. S tem so se¬
veda tudi oni bistveno prispevali ne le k izobrazbi našega
jezika, temveč tudi k preporodni miselnosti, zlasti v du¬
hovniških krogih. — Naglo je pa medtem ugašal prvotni
protijanzenistični meniški preporoditeljski krog. Dev je
že 1. 1786 umrl, neizčrpni Pohlin, ki je sam izdal 21 slo¬
venskih del, pa tudi že 1. 1784 za vedno zapustil domo¬
vino in 1. 1801 umrl. S tem je torej ta krožek že poprej
izgubil svoja glavna dva pobudnika in njiju nasledniki
so izdajali le še kake ponatise prejšnjih tiskov.

V letih, ko je v našem slovenskem osrčju vrelo očrtano
smotrno preporoditeljsko delo, so pa prispevale naše ob¬
robne dežele, izvzemški Koroške, k temu preporodu še
jako malo in še to v precejšnji meri ravno pod neposred¬
nim kranjskim vplivom. K temu so seveda mnogo pri¬
pomogli zlasti tisti Kranjci, ki so se ravno v teh letih
naseljevali v obrobnih pokrajinah, kakor Japelj v Ce¬
lovcu in Primic v Gradcu. Na Goriško se je bil tedaj
(1802) šele komaj vrnil V. Stanič,  ki je pohajal
ljudsko šolo v Trbižu, gimnazijo študiral v Celovcu, bo¬
goslovje pa v Salzburgu. On je zložil (morda pod vpli¬
vom Gutsmanovega dela) sicer že 1. 1797 svojo prvo slo¬
vensko pesem, toda svoje živahno delo, kot prvi na Go¬
riškem, je razvil šele po francoskih vojnah. V celjski

234

kresiji so se pod kranjskim vplivom šele pojavljali prvi
zavedni Slovenci (kaplan Alič,  Rupnik F i r p a s s
i. dr.), ki so se začeli tudi zanimati za naš preporod.
Nekoliko boljše je bilo v mariborski kresiji, kjer je
stari kaplan Vo-lkmer  že dolgo krožil svoje domače
pesmi, a v prvem desetletju XIX. stol. je nastopil tam
že mladi duhovniški rod, ki se je hotel pod vplivom
graškega krožka že prav resno oprijeti smotrnega pre-
poroditeljskega dela. Že v pozni jeseni 1. 1803 se je nam¬
reč zbralo pri Sv. Urbanu 9 duhovnikov, da »organi¬
zirajo naš jezik«, toda ravno jezikovno jih je jako me¬
šala sosedna hrvatska kajkavščina, ker je tiste čase štu¬
diralo precej naše tamošnje mladine v Varaždinu. L.
1807, torej leto dni po Vodnikovih »Pesmih za poskuš-
njo«, je pa tudi Volkmer izdal tam prvo štajersko zbirko
posvetnih pesmi, ki se pa seveda še od daleč niso mogle
meriti z Vodnikovimi.

Prav važno preporoditeljsko in slovensko kulturno
središče je pa postajal tedaj Gradec, kjer je študirala
večina Štajercev, razen njih pa tudi nekaj Kranjcev in
Korošcev (v šol. letu 1804-05 n. pr. U. Jarnik). Že 1. 1803
je postal pri graškem guberneriju poročevalec za verske
in šolske zadeve zaveden Čeh J. A. J iistel,  ki je
šel kmalu jako na roko raznim našim stremljenjem, a
1. 1807 je prispel tja iz Ljubljane študirat pravo bivši
Vodnikov učenec J . Primic,  ki je postal potem
že čez par let prava duša našega graškega preporoditelj-
skega življenja. Za Korošce je postal Gradec tem po¬
membnejši, ker je bila 1. 1804 Koroška upravno vnovič
podrejena graškemu guberniju, a 1. 1809 z ustanovitvijo
francoske Ilirije sploh čisto odtrgana od Ljubljane in
navezana zgolj še na Gradec. Končno je prišel 1. 1808 iz
Celovca za bogoslovnega profesorja v Gradec še bivši
Japljev gojenec Fr. Lušin.  Tako se je začelo že

235

proti koncu tega desetletja oblikovati ravno v Gradcu
pravo preporodno žarišče za štajerske in koroške Slo¬
vence.

Na Koroškem je prvi in ob svojem času tudi edini
slovenski Korošec z izrazito preporoditeljsko miselnostjo,
Gutsman, že v drugem letu francoske revolucije umrl
(1790), toda 1. 1791. je prispel (po razpustu jožefinskega
generalnega semenišča v Gradcu) v Ljubljano za profesorja
tamošnje bogoslovne fakultete Martin  K o b e n, doma
iz Zakamna pri Vetrinju ("1763). On se v Ljubljani ni
seznami le z jožefinskimi in janzenističnimi stanovskimi
tovariši (Japljem i. dr.), temveč se je pridružil tudi nji¬
hovim preporoditeljskim nazorom ter se vrnil potem
z njimi na Koroško, kjer je bil dne 27. IX. 1798. ime¬
novan za župnika pri Sv. Štefanu v Zilji (nastopil ie pa
svojo novo službo šele v začetku 1. 1799). Tu je pa ostal
le dobra štiri leta, nakar je bil dne 4. II. 1803. imeno¬
van za župnika v čajnčah nad Celovcem, a 1. 1820 po¬
tem za celovškega kanonika in rektorja liceja. Čeprav
ni znano, da bi bil ta mož tudi sam kaj pisal, vendar
ni nobenega dvoma, da je vsaj pridobival za preporodno
miselnost tudi svoje koroške znance (v čajnčah je bil
1. 1806—1809 njegov kaplan tudi U. Jarnik).

Ob Kobnovi vrnitvi na Koroško je bil pa tu po vsej
priliki že naklonjen našemu preporodu tedanji kaplan
na Radišah Jožef Winter.  On je bil doma (roj.
18. XI. 1748) iz Slovenjega Šmihela (severnozapadno
od Tinj), najprej kaplan na Radišah, zatem na Golšo-
vem, ekspozit v Žrelcu, nato v Podgradu (občina Med-
gorje) in končno od 1. 1809. dalje kanonik pri Gospe
Sveti, kjer je tudi umrl (2. II. 1830; njegov nagrobnik je
še vedno videti vzidan na zunanji cerkveni steni). Tudi
o njem ni znano, da bi bil sam kaj napisal, toda vse¬
kakor je spadal že med narodno zavedne koroške pre-

236

poroditelje in ga tudi Jarnik nazivlje v nekem svojem
pismu »ljubitelja lepe Slovenije«. Njegova mladost nam
doslej še ni znana, toda ni mnogo verjetno, da bi bil
kaj več občeval z dvaindvajset let starejšim Gutsma-
nom in da bi ga bil ta pridobil za naš preporod, a prav
tako si težko predstavljamo, da bi se bil navzel prepo-
rodne miselnosti kje drugje kot iz Gutsmanovih spisov,
zlasti iz njegove slovnice.

Drugih, v zadnjem desetletju XVIII. stol. že doraslih
slovenskih Korošcev s preporodno miselnostjo doslej po
imenih še ne poznamo, toda vsekakor jih je pa mo¬
ralo biti še nekaj (po Slomškovi trditvi se je n. pr. tudi
kanonik in poznejši škof J. P. Pavli  č čutil Slovenca).
To mam zadostno dokazuje že samo dejstvo, da je izšlo
tudi v tem desetletju po Gutsmanovi smrti na Koroškem
kakih 10 slovenskih tiskov (gl. bibliografijo na koncu
II. dela), za katere so pač morali neki možje poskrbeti,
a na njih niso podpisani. Ljubljanski Linhart je tedaj
v II. delu svoje zgodovine že ponosno poudarjal, da
posedujejo Slovani pol Evrope, da je tudi Avstrija po
večini prebivalstva pravzaprav slovanska država, in je
žigosal kruto nemško ravnanje s Slovani v preteklosti.
Ni znano, koliko je prodrla ta zgodovina tudi na Ko¬
roško, toda nobenega dvoma ni, da je vzbudil veliko
zanimanje za slovanstvo in slovenstvo n. pr. 1. 1799 že sam
prihod ruskih čet na Koroško (gl. str. 115 sl.), ki so jih
že tedanje Vodnikove »Lublanske Novize« nazvale »na¬
še brate«. Končno so tudi vsaj nekateri učitelji po ko¬
roških slovenskih vaseh uvajali v šole tudi slovenske
(dvojezične) učbenike, ker si s samonemškimi pri slo¬
venskih otrocih niso mogli pomagati { A h a c e 1 j nam
sam pripoveduje, da je rabil v rožeški šoli tak katekizem).
Vse to so bili činitelji, ki so nedvomno pripomogli, da
je ostalo Gutsmanovo slovensko seme, ki ga je on zase-

237

jal, tudi po njegovi smrti nele živo, temveč je pognalo
korenine in se celo razširjalo.

Prav posebno važno je'pa postalo dejstvo, da je živel
tedaj v Celovcu učeni prirodopisec baron Sigism. Ho-
henwart. Ta mož je bil rojen L 1745. v Kamniku na
Kranjskem in je znal že od doma tudi slovensko. Šolal
se je pri ljubljanskih jezuitih in se tu jako spoprijateljil
s svojim sošolcem in najbližjim rojakom Jurijem Japljem
(učitelj obeh je bil tudi znameniti rastlinoslovec Wul-
fen). Še pred svojo posvetitvijo (1767) je postal krški
kanonik, a ko se je krški kapitelj preselil 1. 1787. v Ce¬
lovec, ga je škof S a Im, tedaj že kardinal, imenoval za
svojega generalnega vikarja. Po vsej verjetnosti je vzdr¬
ževal pismene zveze s svojim mladostnim prijateljem
Japljem in postal pod njegovim vplivom tudi jako na¬
klonjen našim preporoditeljskim prizadevanjem (s Zoi¬
som si je tudi dopisoval, 1. 1809 ga je pa na Dunaju obi¬
skal Kopitar).

J. Japelj je bil prav tako Kamničan kot Hohenwart.
Bil je široko izobražen mož in je postal v šoli ljubljan¬
skega škofa Herbersteina  odločen janzenist. On
spada med naše najzaslužnejše preporoditelje. Bil je eden
glavnih članov znamenitega preporoditeliskega krožka
barona Zoisa, tajnik obnovljene ljubljanske Akademije
operosorum (sej te se je udeleževal tudi bivši jezuit prof.
J. K n a u e r iz Strassfrieda pri Podkloštru) in prve
čase nekaka duša preporoditeljske skupine janzenistič¬
nih duhovnikov v Ljubljani. V letih svojega službova¬
nja v Ljubljani in okolici (1773—1795) je izdal sloven¬
ski prevod uradnega velikega katekizma (1777, doživel
je pa potem še 5 izdaj), ki predstavlja prvo uporabno
slovensko šolsko knjigo, dalje »Liste in evangelije« (po¬
zneje še 4 izdaje), cerkveno pesmarico (nekatere njego¬
ve prireditve se pojo še danes), zbirko pridig in še nekaj

238

drugih malenkosti, a najznamenitejše njegovo delo je bil
prvi slovenski prevod katoliškega Sv. pisma, ki ga je
začel izdajati 1. 1784. (sam je izdal le nekaj delov, nada¬
ljevali so ga pa potem drugi). Bil je jako spreten pre¬
vajalec cerkvenih pesmi in preložil je tudi precej angle¬
ških, francoskih in nemških posvetnih pesmih. Čeprav hud
janzenist, vendar Japelj ni bil noben mračnjak, temveč je
zložil celo več izvirnih poskočnih in hudomušnih pesmi,
namenjenih po vsej priliki ožji veseli družbi (eno ta¬
kih, »Otročjo posteljo na kmetih«, je objavil 1. 1856.
tudi Blefvveis v svojih »Zlatih klasih«).

Glavne Japljeve zasluge leže na jezikovnem področju.
Kakor sem že povedal (gl. II. del, Str. 535) so naši pisa¬
telji prve polovice XVIII. stol. jako pobarbarili naš
knjižni jezik, a Japelj, -ki je imel dokaj obsežno jezi¬
kovno izobrazbo, se je pri svojih prireditvah raznih na¬
božnih knjig naslonil na jezik naših starih protestant¬
skih pisateljev in je upošteval tudi gorenjske jezikovne
prvine, zlasti pa še razna Gutsmanova jezikovna dogna¬
nja. Sicer je tudi Japelj uporabljal še -mnogo preveč ne¬
potrebnih germanizmov, vendar je zadržal še nadaljnji
razkroj našega knjižnega jezika in ga bistveno izboljša¬
nega poenotil. V tem pogledu pomenja zlasti njegovo
Sv. pismo pravi mejnik v razvoju našega knjižnega je¬
zika in ravno s tem so si tedanji naši janzenistični pisa¬
telji, ki so priredili vse najpotrebnejše nabožne knjige,
pridobili tudi največje zasluge. Kazal je dokaj razume¬
vanja tudi za prosvetljenSka gesla in bil je prvi,  ki
je tudi v šolski knjigi uporabljal  izraz »Slo¬
venci«  za ves naš narod.

Japelj je bil 1. 1795. imenovan za župnika in dekana
v Naklem pri Kranju. Od tu je obiskal tudi svojega mla¬
dostnega prijatelja Hohemvarta v Celovcu in, ker je pri¬
šel ravno tedaj zaradi jezikovnih vprašanj v hudo na-

239

vzkrižje s svojimi sodelavci pri prevajanju Sv. pisma,
razen tega je imel pa še velike težave pri gospodarstvu,
ga je Hohenwart z lahkoto pregovoril, da je prosil za
kanonikat v Celovcu. V svoji prošnji je med drugim za¬
pisal: »Sejal sem v slovenskem jeziku seme božje besede
ter sem že dosedaj koristil krški škofiji, a to obljubljam
tudi za bodočnost« (to se more nanašati na celovško iz¬
dajo nekega katekizma, ki je nabrž Japljeva [gl. II.
del, str. 923]). Hohenwart je potem kot generalni vikar
dosegel, da ga je škof Salm že dva dni po vložitvi proš¬
nje imenoval (14. IX. 1799) na zaprošeno mesto (deželno
glavarstvo se je potem pri škofu celo pritožilo, ker ni
bil imenovan domačin). Tako je postal torej Japelj
drugi neplemiški celovški kanonik (prvi je bil poznejši
škof J. P. Pavlič,  roj. 1. 1751. kot sin revnega sloven¬
skega žičarja v Medborovnici, župnija Glinje; bil je dvor¬
ni kaplan nadvojvodinje Marije Ane, 1. 1792. je postal
kanonik, 1. 1807. pa še rektor liceja). Razen teh dveh
Slovencev je bilo tedaj v celovškem kapitlju še 5 nem¬
ških plemičev. Ko je bilo 1. 1801. obnovljeno celovško
bogoslovje, je bil Japelj imenovan za njegovega podrav-
natelja, tri leta nato za njegovega ravnatelja, 1. 1806.
pa še (za Š k a m p e r 1 o m) za škofijskega šolskega nad¬
zornika. V začetku septembra 1. 1807. je dobil vest, da je
predlagan celo za novega tržaškega škofa, a je že nekaj
dni zatem težko obolel in nato dne 11. X. 1807. umrl,
zadet od mrtvouda, star 64 let. Vse svoje imetje je za¬
pustil revežem. Njegovo veliko knjižnico in rokopise je
na dražbi kupil Hohenwart, od njega pa baron Zois, ki
jih je potem večinoma podaril ljubljanski študijski
knjižnici; žal se nam pa niso ohranila tudi njegova pis¬
ma. Ob njegovi smrti so pisali o njem tudi nekateri tuji
listi, a celovški priložnostni pesnik J. C e r f o g 1 i mu
je posvetil latinsko posmrtnico. Njegova razmeroma

240

zgodnja smrt je vsekakor pomenjala hud udarec za mla¬
do koroško preporodi tel j sko gibanje.

Že gornji podatki kažejo, da se je Japelj jako hitro
uveljavil v novem celovškem okolju in postal tu vno¬
vič jako delaven. Posebno spoprijateljil se je z rimskim
akademikom, opatom vitezom J. Cerfoglijem ter škofij¬
skim arhivarjem in licejskim profesorjem M. Halle-
j e m. Ker so bili vsi trije odlični latinci, so pridno zla¬
gali latinske žalostinke, tekoče dogodke pa komentirali
z jedkimi latinskimi epigrami. Zaradi gladkega znanja
francoščine je prišel že zgodaj v tesnejše stike tudi z gro¬
fico Artois, poznejšo ženo francoskega kralja Karla X.
(gl. str. 149).

Leta po Japljevem prihodu v Celovec, to je pičlo pr¬
vo desetletje XIX. stol., so bila za ves slovenski prepo¬
rod sila važna. Spričo velikih vojnih stisk je bila tedaj
celo vlada nehote prisiljena k raznim ukrepom, ki so le
pospeševali naš preporod. Zlasti osnovno šolstvo je prišlo
(1805) iz državnih rok pod nadzorstvo duhovščine, ki je
imela neprimerno več smisla za narodni jezik kot pa
ljudstvu bolj ali manj tuji uradniki. V Ljubljani se je
razvijala dalje živahna preporodna delavnost, ki sem jo
očrtal že zgoraj.

Japelj je prinesel izrazito preporodno miselnost na
Koroško že iz Ljubljane. To je pokazal že dva meseca
po svojem prihodu v Celovec, ko se je tedanji kranjsko-
koroški deželni glavar grof Wurmbrand  obrnil
nanj z vprašanjem, »katerega izmed različnih slovanskih
jezikov naj se nauči mladino za lažje umevanje ruščine,
poljščine, češčine, dalmatinščine, hrvaščine, kranjščine in
drugih slovanskih narečij?«. Japelj mu je odgovoril z ob¬
širno spomenico z dne 20. XII. 1799. (hrani jo sedaj ljub¬
ljanska vseučiliška knjižnica), da bi bila za to pač naj¬
primernejša »kranjščina« ali »ilirščina« (tako jo je nam-

241

16

reč nazival M e g i s e r), ker je ona osnovni jezik, in si¬
cer:

1. zaradi svoje starosti;

2. ker se v njej imena stvari naj lepše prilegajo na¬
ravi dotične stvari;

3. ker je enakomerna, kakor najstarejši jeziki sveta, n.
pr. grščina, hebrejščina i. dr.

4. ker je slikovita in kaže pravi pomen bolj v podobi,
ne pa v dobesednem smislu;

5. zaradi neke posebne preprostosti v vseh delih go¬
vora.

Glede na to naj se tudi otroci nemških plemičev, ži¬
večih med Slovenci, že v rani mladosti nauče njih je¬
zika, a vlada naj ustanovi slovansko akademijo, ki naj
izda potem slovar in slovnico vseh slovanskih jezikov ter
uredi za vse Slovane primeren črkopis. Nato je v tej
spomenici še obširno dokazoval, kakšno korist bodo ime¬
li ljudje od znanja slovenščine na raznih področjih: v
znanosti, trgovini in politiki, ter našteval razne znameni¬
te može iz slovenskih dežela, katerim je znanje sloven¬
ščine odlično služilo pri njihovih uspehih. Spomenica
je torej vsebovala pravo zakladnico preporodnih misli v
smislu Kumerdejevih in Schlozerjevih idej.

Prišedši v Celovec pa ni izdajal Japelj več novih na¬
božnih knjig (izšlo je pa v tistih letih več novih izdaj
prejšnjih njegovih nabožnih knjig) in tudi s pesništvom
se je ukvarjal le bolj za zasebno zabavo. V tisku je izdal
(1803) samo še slovensko in nemško »Prestavlanje ene la¬
tinske Pejsmi Imenovane Ribzhi tih ludy« in pripravil
prevod spodbudnih »Nevarnosti mladih ludi«, a slednje
so izšle potem šele dolgo po njegovi smrti. Pač je pa upo¬
rabil v teh letih ves svoj prosti čas za jezikovne študije,
ki so mu očividno najbolj prirastle k srcu. Že 1. 1802. se

242

je lotil sestavljanja velike vseslovanske slovnice, h kakršni
je spodbujal Slovane že S c h 1 6 z e r . V ta namen je po¬
toval trikrat celo na Dunaj (1. 1803 se je seznanil tam tudi
z znamenitim poljskim jezikoslovcem Lindejem, katere¬
mu je potem poslal Megiserjev slovar), da si nakupi tam
potrebnih slovanskih slovnic. Spremljal ga je vselej nje¬
gov najbližji pomočnik vseh njegovih 8 celovških let, bo¬
goslovec Sim. Harnisch,  po rodu Nemec iz Treb¬
nja, ki se je pa ravno v Japljevi družbi tudi sam navzel
ljubezni do našega preporoda (pozneje je Harnisch služ¬
boval kot vikar v Špitalu, kot župnik v Kameringu in
slednjič kot župnik v Špatrjanu, kjer je 1. 1864. umrl).
Dovršitev tega velikega dela mu je pa zavlekla sestava slo¬
venske slovnice, namenjene za njegove celovške bogoslov¬
ce in kot pripomoček za pridigarje (»Slavische Sprach-
lehre«), napisane po njegovem lastnem sistemu. Delo je
posvetil svojemu prijatelju, generalnemu vikarju grofu
Sigism. Hohenvvartu, »ki ga izza otroških let iskreno lju¬
bim in spoštujem, v čigar vzvišeni hiši sem bil največ
vzgojen, s katerim sem se kot otrok učil prvih temeljev
znanosti, humaniora, filosofijo, matematiko ... kateremu
se moram za Bogom kot svojemu najljubeznivejšemu oče¬
tu zahvaliti vse ....« To posvetilo je datirano z dnem
2. I. 1807 in že dne 27. II. 1807 je rokopis odobrila tudi
cenzura, toda pred natiskom ga je prehitela smrt. V ob¬
širnem uvodu je podrobno navajal prednosti slovenščine,
podobno kakor 8 let poprej v svoji spomenici grofu
Wurmbrandu. Ta slovnica bi pač pomenjala spet pri¬
spevek zlasti k izboljšanju pravopisa, vendar zanjo ni bilo
prevelike škode, ker je potem itak že naslednje leto izšla
znamenita Kopitarjeva slovnica in so utrli A d e 1 u n g,
Dobrovski  i. dr. jezikoslovju že čisto nova-pota, do-
čim je Japelj s svojo racionalistično miselnostjo že vidno
zaostal za sodobnim razvojem.

Označeno Japljevo književno delo za časa njegovih ce¬
lovških let seveda ni imelo posebnega neposrednega na¬
rodnopolitičnega pomena za koroške Slovence, zlasti ker
je ostalo še nenatisnjeno, pač je bil pa velik njegov vzgo¬
jiteljski vpliv kot podravnatelja in pozneje ravnatelja ta-
mošnjega semenišča in pa vpliv, ki ga je široko izobraženi
in že slavni mož izvajal tudi na druge tedanje slovenske
koroške izobražence. Med slednjimi je treba navesti v
prvi vrsti že znanega nam Eggerjevega uradnika (pozneje
nadzornika) Franca Grundtnerja.  Ta mož je
bil rojen okoli 1. 1767. in je še mlad stopil v službo te¬
danje glave koroških framasonov, lastnika raznih gospo¬
ščin, rudnikov in železaren, barona M. T. E g g e r j a
(gl. II. del str. 795). Zaradi svoje mladosti Grundtner po
vsej priliki ni bil član tedanje celovške lože in najbrž
tudi ne poznejšega Herbertovega kantovskega krožka, pač
je pa izrazito svobodomiselno okolje, v katerem je živel
vsaj prve čase, gotovo vplivalo tudi nanj. Toda pozneje
se z modroslovnimi vprašanji po vsej priliki ni več bavil,
vendar je ostal policiji še nekaj časa sumljiv, češ da je
bil poprej član nekega tajnega krožka. Že ob koncu
XVIII. stol. se je pa začel Grundtner živo zanimati pred¬
vsem za slovenski jezik, njegovo mlado književnost in tudi
za preporodna gesla. Iz svojega izrazitega prosvetljenskega
nagiba se je lotil prevajanja Geigerjevega  »Sad¬
jarstva«, se v ta namen opremljal z jezikovnimi pomagali
in stopil v pismeno zvezo z Vodnikom in Japljem še pred
prihodom slednjega v Celovec zaradi slovenskih imen za
razne vrste jabolk. Verjetno je celo pesnikoval, kajti dru¬
gače bi ga kresija najbrž ne povabila za prevajanje Col-
linovih pesmi, toda ohranilo se nam ni tega ničesar ra¬
zen dveh prevodov. Jarnik ga je nazival »enega najteme¬
ljitejših poznavalcev našega narečja«. Užival je velik splo¬
šen ugled, tako da je zapisala 1. 1811. celo »Carinthia« o

244

njem: »Gospod Grundtner je mož, ki ni znan le po Ko¬
roškem kot jako izobražen, resnicoljuben, enako skromen
kot odkritosrčen in uvideven raziskovalec«. Bil je namreč
tudi odličen narodno-gospodarski strokovnjak. L. 1805 je
namreč umrl grof E g g e r, star 71 let, in še isto leto še
njegov sin, ki je zapustil komaj dveletnega sinčka. Nje¬
govi varuhi so poverili izprva upravo vseh Eggerjevih po¬
sestev in podjetij boroveljskemu rojaku dr. J. Rabiču.
Ko je pa ta že dne 5. IV. 1807 svoje mesto odložil, je bil
imenovan za inšpektorja in upravitelja vseh posestev in
podjetij Grundtner, ki jih je vodil ravno v najtežjih ča¬
sih. Zaradi francoskih vojn, ukinitve izvoza koroških žele¬
zarskih proizvodov v francosko Ilirijo in zaradi avstrijske¬
ga državnega bankrota je nastopila huda gospodarska kri¬
za, ki jo je pa Grundtner s svojo sposobnostjo srečno pre¬
brodil in po vojni navzlic močni inozemski konkurenci
vnovič dvignil podjetja na staro višino ter celo dokupil
nekaj novih.

Tako je torej Japelj ob prihodu na Koroško našel tam
najmanj 4 može, ki so bili vsaj jako naklonjeni našemu
preporodu: Kobna, W.interja, Grundtnerja in Hohen-
warta in njegov prihod je mogel v njih preporoditeljsko
razpoloženje samo še utrditi. Razen tega je pa službovalo
tedaj v Celovcu ali v neposrednem okolišu še nekaj dru¬
gih slovenskih duhovnikov, kakor že navedeni kanonik
Pavlič,  mestni kaplan Jos. Umnik ter Iv. Les¬
jak  in še drugih več, o katerih pa seveda danes ni mo¬
goče več ugotoviti, kako so gledali na prve koroške pre-
porodne poskuse (verjetno je 'bil vsaj naklonjen našemu
preporodu tedanji tajnik krške konsistorialne pisarne in
šolski referent Jakob  O r t n e r, ki je postal potem
po Japljevi smrti tudi kanonik in škofijski šolski nadzor¬
nik). Iz štajerskega dela lavantinske škofije (iz Olimlja ob
Sotli) je pa prišel štiri leta za Japljem na Koroško še

J. P. J e š e n a k ,(1755—1827), ki je bil 1. 1803. imenovan
za vodjo lavantinske konsistorialne pisarne v Št. Andra¬
žu. On je že v Olimlju poslovenil »Mali katekizem«, ki
je bil potem v rabi do 1. 1848, in je torej vsekakor pri¬
nesel s seboj na Koroško tudi preporodno zavest. On bi
pač mogel s svojega mesta v osamljenem nemškem Št. An¬
dražu vsaj kolikor toliko vplivati tudi na druge duhov¬
nike v tistem delu slovenske Koroške, ki je spadala tedaj
še pod lavantinsko škofijo, t. j. zlasti v Podjuni in v Me¬
žiški dolini, vendar nam ni znanega doslej o tem še ni¬
česar.

doda največjega pomena je bil Japljev prihod za novi
rod, zlasti za tistega, ki je prihajal iz bogoslovja tedaj,
ko je bil Japelj njegov podravnatelj oziroma ravnatelj.
Nobenega dvoma namreč ne more biti, da je imelo Jap¬
ljevo ravnateljevanje tudi močan vpliv na izoblikovanje
preporodi teljskega duha med tedanjimi celovškimi bo¬
goslovci. Med temi je bil najstarejši poznejši goriški nad¬
škof Fr. Luši  n,  rojen 3. XII. 1781. »pri Lušinu« v
Lipljah (župnija Tinje, občina Grabštajn). On je študi¬
ral do 1. 1805. v celovškem bogoslovju in bil potem 1.
1806—1808. kurat v Celovcu. Za njega je ugotovljeno, da
je imel dokaj stikov z več tedanjih vidnih preporoditeljev
(Jarnikom, Primcem) in se je živo zanimal za preporod,
a je že 1. 1808. odšel za profesorja na graško bogoslovno
fakulteto (1. 1815 je bil tam celo rektor) in se ni več po¬
vrnil službovat na Koroško, zaradi česar za nas seveda
tudi ne prihaja več v poštev (bil je pa prvi koroški Slo¬
venec, ki je postal pozneje škof in celo nadškof, nazadnje
v Gorici, kjer je umrl 2. V. 1854). Lušinov sošolec je bil
Ozvalcl R ausch  (1780—1854) z Golšovega, ki je po
posvetitvi sicer služboval po raznih koroških župnijah,
toda 1. 1810 je vstopil v obnovljeni jezuitski red in odšel
potem v Rusijo, kjer je deloval kot profesor in misijonar.

246

Ko je car Aleksander I. 1. 1820 izgnal jezuite iz Rusije, se
je preselil v vzhodno Galicijo, kjer je deloval do 1. 1848 kot
profesor in vzgojitelj, nato se pa vrnil v Celovec in tu
umrl. Razen slovenske materinščine je obvladoval še 10
drugih jezikov, med temi gladko tudi ruščino in polj¬
ščino.

Toda ravno ko je prevzel Japelj ravnateljstvo celov¬
škega bogoslovja, sta stopila vanj dva, kmalu zatem naj¬
vidnejša koroška preporodi tel j a, namreč Urban Jar¬
nik  in po študijah dve leti starejši Matija  S c h n e i -
d e r. Slednji je bil rojen dne 7. II. 1784. v St. liju v
Rožu, bil jeseni 1. 1808. posvečen in je odšel nato za ka¬
plana v Štebenj v Ziljski dolini. Tu je ostal dobri dve
leti, nakar je postal provizor v Žabnicah v Kanalski do¬
lini, v januarju 1. 1815. kaplan v Tinjah, a že s 1. XI.
istega leta je postal profesor in študijski podravnatelj v
celovškem bogoslovju. Že 1. 1819. je pa hudo zbolel, od¬
šel nato na zdravljenje v Gradec, od koder se menda ni
več vrnil, temveč je dne 7. V. 1831. umrl v tamošnji bol¬
nici usmiljenih bratov.

Nobenega dvoma ne more biti, da se je vnel Schneider
za preporodno miselnost že v 'bogoslovju, čeprav iz te
dobe o njem še nimamo nobenih neposrednih poročil.
Sele spomladi 1. 1811. ga namreč prvič omenja Jarnik v
nekem svojem pismu Primcu v Gradec. S pismom vred je
namreč poslal Jarnik Primcu tudi 8 listov Schneider-
jevega slovarskega gradiva, a v pismu samem pravi
Jarnik, da so to doneski »za nas Slovence mnogo obeta¬
jočega ter v starih in novih jezikih jako izvedenega g.
Matije Schneiderja, poprej kaplana v Stebnju .. . sedaj
pa kaplana v Žabnicah v Kanalski dolini, kjer bo mogel
kot kaplan Sv. Višarij pri večjem stekanju Slovencev,
ki privro iz vseh krajev Karantanije tja na božjo pot, za

247

nas odkriti še marsikatere besede, ki bi ostale sicer v
temi«.

Schneider se je že sam na zadnji strani omenjenega
seznama besed nazval »vročega prijatelja materinščine«,
a Jarnik je potem v istem svojem pismu Primcu nada¬
ljeval: »V njem je dobilo slovenstvo dobrega prijatelja
in, ker je on še mlad mož, more lepa Slovenija po pra¬
vici pričakovati od njega še mnogo, ker je meni izrazil
nekoč lepo željo prisvojiti si znanje vseh slovanskih na¬
rečij in za gotovo dosego tega so nam porok njegovi
lepi talenti«. In v drugem pismu, približno iz istih te¬
dnov, je pisal Jarnik Primcu o Schneiderju, da se mu zdi
vprav rojen za jezikoslovje, da na njegov (Jarnikov) poziv
pridno zbira posebne ziljske besede, rečenice i. dr., dodaja
marsikaj tudi iz narečja svojega rojstnega kraja, ter je
pristavil: »On zlaga tudi marsikatere pesmi, ki odkri¬
vajo njegove lepe talente«.

Najznamenitejši Japljev gojenec v celovškem bogo¬
slovju je pa {postal Urban Jarnik.  Ker bom o njem
obširno govoril še v prihodnjih poglavjih, naj tu samo
omenim, da je študiral Jarnik v celovškem bogoslovju le
prvo ter zadnje leto, a drugo leto (1804—05) na graški
bogoslovni fakulteti, po posvetitvi (12. X. 1806) je pa prišel
za tri leta (1806—1809) za kaplana k župniku Kobnu v
čajnče nad Celovcem, kjer ni le ostal lahko še nadalje
v zvezi s svojimi preporoditeljskimi celovškimi prijatelji,
temveč je bil tudi njegov župnik odkrit prijatelj našega
preporoda. Že v teh letih je Jarnik tudi pridno pesniko¬
va!.

Razen navedenih, že zrelih ali pa vsaj doraščajočih mož,
je pa končno dozoreval tedaj v Celovcu še Matija
Ahacel.  On je bil rojen dne 24. II. 1779 v Gorin-
čičah pri Sv. Jakobu v Rožu kot sin revnega malega kme¬
tiča. Pisal se je pravzaprav Kobentar,  toda v šoli so

248

ga po pomoti zapisali pod domačim imenom Ahacel,
nakar mu je potem to ime tudi ostalo. Slovenskega branja
se je že kot majhen otrok naučil sam, nato pa prosil
starše, da so ga poslali v tedaj oblikujočo se šolo v Ro-
žeku, kjer so že rabili Gutsmanov dvojezični katekizem.
Ko je pa prišel 1. 1791. v Št. Jakob novi kaplan Fr. Hu¬
de 1 i s t in začel poučevati 5 otrok, je tudi naš Ahacel
prestopil k njemu. Kmalu nato je ustanovil Hudelist tu
redno šolo in je obiskoval Ahacel potem še to. Tako je
dobil torej Ahacel že v ljudski šoli prvi slovenski pouk.

Ravno Hudelist je pa spravil svojega izredno nadar¬
jenega učenca že jeseni 1. 1792. v drugi razred celovške
normalke, od koder je prestopil potem v tamošnjo gim¬
nazijo in končno v licej (1794—1801). Prva leta se je pre¬
tolkel skozi šole z veliko revščino (skromen obed je do¬
bival izprva pri frančiškanih), močno ga je pa podpiral
tudi Hudelist, a pozneje se je preživljal z instrukcijami.
Še kot dijak se je sam naučil tudi francoščine. Po dovr-
šitvi liceja je nameraval tudi mladi Ahacel oditi v bogo¬
slovje, toda o počitnicah je zbolel profesor matematike,
bivši jezuit Giuliani in on je predlagal vladi, da bi ga za
čas bolezni nadomeščal dvaindvajsetletni Ahacel. Ker se
je pa profesorjeva bolezen zavlekla, je vlada 1. 1801. na
Giulianijev predlog Ahacla imenovala celo za suplenta na
celovški gimnaziji. Šest let nato je bil pa Giuliani upo¬
kojen in naslednje leto (1807) potem imenovan Ahacel za
rednega profesorja matematike. Za ta leta sicer še nimamo
zanesljivih podatkov o narodnostnem razpoloženju mla¬
dega Ahacla, toda niti najmanj ne moremo dvomiti, da
se je ves čas čutil Slovenca, a. 1. 1814. je pisal Jarnik Ko¬
pitarju, da bodo skupaj z Grundtnerjem in Ahaclom brali
srbske časnike.

Ako upoštevamo stanje slovenske zavesti na Koroškem
ob Gutsmanovi smrti (1790) in pa dobrih 15 let pozneje

249

ob Japljevi smrti (1807), tedaj pač moramo ugotoviti
skoro nepričakovano velik napredek. Gutsman je še čisto
osamljen prebijal led in ob njegovi smrti so se verjetno
le nekateri posamezniki samo čutili Slovence, a ob Jap¬
ljevi smrti se je število zavednih Slovencev že krepko po¬
množilo, nastopajoči mladi rod, zrastel bolj ali manj že
pod Japljevim vplivom, je pa že ves gorel za slovenstvo
in se tudi skrbno pripravljal na izrazito preporoditeljsko
književno delovanje. Tudi Japelj je že poznal navdušeno
Herderjevo pisanje o Slovanih, toda bil je že prestar, da
bi mogel vžgati v njem romantični ogenj; ob tem so se

ogreli šele njegovi mladi učenci.

*

Razen označenega oblikovanja slovenskega preporoda,
ki je zajemal šele nekaj že kolikor toliko narodno zaved¬
nih izobražencev, je pa ravno v teh časih na Koroškem
bolj nego v kateri koli drugi slovenski deželi vprav za¬
cvetelo še drugo prosvetno življenje, ki je bilo pa nepo¬
sredni in nekak nagonski plod ljuclstva samega in po vsej
priliki brez vsake zveze z opisanimi celovškimi književni¬
mi prizadevanji. To je bilo — bukovništvo.

O koroških bukovnikih sem govoril precej že v II.
delu te zgodovine (gl. tam str. 290 in pogl. XXX). Tam
smo videli, da je že staro slovensko koroško bukovništvo
potem v sredini XVIII. stol. naravnost zacvetelo. Izprva
je to obsegalo le prepisovanje starih protestantskih knjig
in molitev, s čimer so si skušali pomagati predvsem slo¬
venski protestantje iz Zilje, a že v prvi polovici XVIII.
stol. se je spričo pomanjkanja slovenskih tiskov razši¬
rilo še na katoliške Slovence po ostalih predelih Koroške.
Neuki slovenski obrtniki in kmetje so si sami sestavljali
zbirke starih nabožnih pesmi in molitev, prevajali celo
cele praznoverske spise, vražarske zagovore, »žegne«, ro-
tilnc izreke in zapisovali razno narodopisno blago, a 1.

250

1765.  je  A.  Goričnik  prevedel kar celo zdravniško
knjigo. Seveda je pisal vsak teh bukovnikov bolj ali manj
v svojem narečju, vendar temelje zlasti zapisi starejših
pesmi in molitev skoro vsi še na knjižnem jeziku naših
protestantov. Ravno to bukovniško pismenstvo nam je
tudi najzgovornejša priča o veliki ljubezni, ki jo je gojilo
naše preprosto koroško slovensko ljudstvo do svoje slo¬
venske besede in jo znalo tudi vrednotiti.

To bukovniško pismenstvo se je nadaljevalo potem še
tudi v dobi prosvetljenstva, torej vso drugo polovico
XVIII. stol. in nato celo še daleč v XIX. stoletje. Prvi je
začel pri nas smotrno raziskovati to zanimivo književno
zvrst pokojni prof. dr. Fr. Kotnik, a za njim nadaljuje
sedaj to delo prof. dr. P. Zablatnik, ki še danes leto za
letom odkriva prezanimive najdbe, a potrebno bo še mno¬
go iskanja in podrobnega proučevanja, preden bomo do¬
bili o tem prezanimivem poglavju duševnega življenja na¬
šega koroškega slovenskega ljudstva izčrpno in jasno sliko.

Vprav cvetelo je pa bukovniško pismenstvo v drugi
polovici XVIII. in v prvih desetletjih XIX. stoletja. Te¬
daj je bujno poganjalo zlasti praznoversko pismenstvo,
ki se je sploh vleklo neprestano vse XVIII. ter XIX. stol.
in potem še niti v XX. stol. ni docela ugasnilo. Pospeše¬
vale so ga nedvomno zlasti francoske vojne na prelomu
XVIII. in XIX. stol. (kakor nekoč že tridesetletna vojna).
Glavna predstavitelja te zvrsti sta ».Duhovna bramba« in
»Kolomonov žegen«, ki sta doživljala še v tej dobi nove
izdaje. Razen teh imamo pa potem še celo vrsto krajših
rokopisnih in celo nekaj tiskanih »molitev«, »rigelnov«,
»sapahov« (gl. bibliografijo v II. delu) in podobnega, po
večini iz nemščine prevedenega blaga v najrazličnejših
inačicah in skoro iz vseh predelov slovenske Koroške. Šte¬
vilni primerki, ki jih je zadnjih par let nabral dr. Za¬
blatnik po raznih krajih slovenske Koroške, so sicer skoro

251

vsi že iz naj novejše dobe in so zato tudi že močno prila-
godeni današnjemu književnemu jeziku, toda skoro pri
vseh je čisto jasno, da so to le prepisi starih predlog, a
njih praznoverska vsebina nas vodi ravno nazaj v XVIII.
stol., zaradi česar jih tudi omenjam na tem mestu.

Prerokovanja in razne praznoverske »molitve« so vsaj
po ogromni večini le prevodi tujih, zlasti nemških pred¬
log in vzbujajo predvsem zanimanje narodopisca. Nekaj
obče važnosti tudi za nas imajo le zato, ker nam pred¬
stavljajo žive priče tedanjega duhovnega življenja našega
slovenskega ljudstva na Koroškem in pa nevzdržne težnje
naših preprostih ljudi po pismenem slovenskem izraža¬
nju. Mnogo važnejše za čisto svojsko slovensko duhovno
življenje našega koroškega ljudstva so pa njegove pesmi.
Narodne pesmi so seveda nastajale še tudi vse XIX. stol.,
a globoko ljubezen do pesniškega oblikovanja slovenske
besede nam prav posebno dokazujejo še cele zbirke pesmi,
ki so se nam ohranile iz tiste dobe: od »Sadnikar¬
je  v e zbirke« preko M a u r e r j e v e pesmarice i. dr.
do »Pevcarjeve  pesmarice«.

Malo je predelov na Slovenskem, kjer bi se iz ljudstva
samega neprestano porajali pesniški oblikovalci naše slo¬
venske besede v toliki meri kot ravno na Koroškem.
»Slov. Bčela« je 1. 1853. poročala, da je bilo v prvem de¬
setletju XIX. stol. polno pesmi in pevcev, a Jarnik je
pisal spomladi 1. 1811. Primcu v Gradec: »Na Koroškem
je najti tudi med preprostimi Slovenci, zlasti še v Rožu,
mojstrske ljudske pevce, kakršnih med preprostimi Nemci
na Koroškem ni.« Bili so pa rožanski kmetje tudi sicer
izredno bistri in vedoželjni. Slomšek  nam v svojih
»Drobtinicah« za 1. 1847. pripoveduje o njih: »Ko so pri¬
šli dijaki o praznikih domov, so hoteli domači bratje vse
poizvedeti, česar se v šolah učijo. Dobili so stare bukve
in se jeli učiti, eden latinskega, drugi grškega, tretji se je

252

zemljepisja lotil. Neki sosed Ahaclov, Izop  po imenu,
je latinski besednik (besednjak) na oralo privezal in se po
ogonih gori in doli latinskih besedi učil ter je prav
gladko latinsko govoril. Ko je to njegov sosed izvedel, se je
grškega jezika postopil, si kupil Sv. pismo v grškem jeziku
pisano ter bral in, kadar so naš Matija (t. j. Ahaeel) do¬
mov prišli, jih je grško pozdravil« (Izop je že 1. 1812.
umrl.) Glede na vse to tudi ni čudno, če nazivljejo Rož
večkrat tudi »slovenske Atene«.

Imena tedanjih rožanskih pevcev so danes žal pozab¬
ljena, jasno je pa, da izvirajo od njih marsikatere pesmi,
ki jih prištevamo danes med narodne pesmi. Ohranilo
se nam je le ime najbolj nadarjenega med njimi, nam¬
reč Mihaela Andreaša.  Ta prezanimivi Rožan je
bil rojen dne 28. IX. 1762. v Bistrici v župniji St. Jakob.
Ker je obstajala v Andreaševih mladih letih v vsem Zvrh-
njem Rožu šola samo v Rožeku, do koder je bilo pa iz
Bistrice predaleč, ni obiskoval nobene šole. Tedaj je bilo
tkalstvo v Zvrhnjem Rožu tako razvito, da so se vsi moški
izučili te obrti in potem tkali doma. Tako se je tudi An¬
dreas že v deških letih izučil tkalstva doma, a da bi se
še bolj izpopolnil, je odšel potem še v bližnje Podgorje k
nekemu pletilcu, kjer se je pa naučil tudi brati. Po kon¬
čani učni dobi se je po tedanji navadi zaradi izpopolnitve
v svoji obrti podal večkrat še na severno Koroško, kjer
se je naučil tudi tamošnjega nemškega narečja, končno
se je pa naselil v svojem rojstnem kraju ter se pridno in
skrbno posvečal svoji obrti do smrti (umrl 27. V. 1821).

Andreas je bil že izza mladih let navdušen pevec in
verjetno ga je ravno to, poleg branja, spodbodlo, da je
poskušal že zgodaj še sam zlagati pesmi ter napeve k njim
(najstarejša ohranjena njegova pesem je iz 1. 1793, a jako
verjetno je, da je začel pesniti že poprej). Vse proste ne¬
delje in praznike je namreč uporabil za neutrudno slo-

253

vensko in nemško branje ter se pri tem sam izuril tudi v
pisanju tedanjega slovenskega in nemškega knjižnega je¬
zika, a pesništva se je vsekakor učil pri tedanjih naših na¬
božnih pesmih, zato so njegove pesmi tudi resne in nrav¬
stveno poučujoče. Zlagal je slovenske posvetne in nabožne
pesmi in tistim, ki so bile namenjene petju, je sam skla¬
dal tudi napeve (»arije«), čeprav niti not ni poznal. Nje¬
gove pesmi so se potem ustno in pismeno razširjale med
ljudstvo in je marsikatera izmed njih tudi ponarodela.

Ko je dorastel sedemnajst let mlajši Ahacel, doma iz
iste župnije, se je Andreaš seznanil in sprijateljil tudi s
tem in je po vsej priliki začel ravno pod njegovim
vplivom brati še odličnejše nemške pesnike (Schillerja) in
celo modroslovna dela. Ahacel pripoveduje, da je celo med
samim delom bral in prevajal Schillerja. Ravno Ahacel je
bil potem tudi tisti, ki je za trajno rešil spomin na tega za¬
nimivega in nadarjenega rožanskega ljudskega pevca. Če
je Andreaš sam zapustil kaj svojih pesmi zapisanih, ni zna¬
no, toda vsaj ohranila se nam ni nobena. Toda ko je začel
Ahacel misliti na zbirko svojih »Pesmi po Koroškem in Šta¬
jerskem znanih«, je po Slomškovi trditvi naročil v doma¬
čem kraju, da so jih (namreč Andreaševe) zapisali z na¬
pevi vred in izmed njih jih je odbral potem 8 ter jih ob¬
javil v navedeni svoji zbirki, usoda ostalih nam pa doslej
ni znana.

Ker je bil namen Ahaclove zbirke predvsem nravstve¬
no vplivati na svoje rojake, je seveda tudi izmed Andrea-
ševih izbral v prvi vrsti le te. One nam kažejo Andreasa
kot resnega moža, ki je hotel kot nekak »pridigar z našte¬
vanjem narodnih slabosti poboljševati. . ., ter vedno spet
poudarja svojo vdanost v božjo voljo«. Res je, da so nje¬
gove pesmi včasih gostobesedne, kar je pri preprostem sa¬
mouku tudi razumljivo, vendar nam kažejo nedvomno

254 -

močno pesniško nadarjenost in čut za rimo ter za pravil¬
nost kitice. To niso več preprosti izlivi primitivnega ljud¬
skega pevca, temveč vsebinsko resne in izrazno že kar bo¬
gate in uglajene pesmi. Jarnik je pa meseca aprila leta
1811 pisal Primcu, da so Andreaševe pesmi »povsod pri¬
ljubljene in imajo polet, kakršnega ne bi pričakovali pid
običajni človeški pameti«. Ahacel, ki je imel v rokah več
njegovih pesmi, pravi, da je »jemal snov za posvetne pe¬
smi največ iz dnevnega življenja in kazal v njih živo čisto
voljo vplivati na poboljšanje ljudi s primernimi sred¬
stvi . . .«. Dunajčan in od 1. 1829—1840 profesor v Celju,
dramatik, pesnik in zbiratelj notranjeavstrijskih narodnih
pesmi, J. G. S e i d 1, je objavil že 1. 1841. Andreašev
življenjepis celo v praški »Ost und West« ter prevedel
dve njegovi pesmi v nemščino (»Nedelzi« in »Večerno«),
a celovška »Carinthia« je pisala o njem večkrat. Po vsej
priliki je bil Seidl opozorjen na Andreaša ob priliki svo¬
jih potovanj iz Štajerske skozi Koroško na Tirolsko.

Za nas je še posebno zanimivo, kako je gledal ta pre¬
prosti Rožan na tedanje velike politične prevrate in do¬
godke, kajti po vsej priliki jih je podobno motrilo tu¬
di ostalo naše koroško ljudstvo, kolikor jih je sploh mo¬
glo zasledovati. Ohranjeno nam je to Andreaševo gleda¬
nje v njegovi pesmi »Francoska vojska» (iz 1. 1793), kjer
pravi:

„Kje ste leta vi pokoja,
Mirne leta, kam ste šle?
Odi solda in’ poboja
Sliši ino vidi se.

Na Francoskim se začelo,
Dobro ve to vsaki sam;
Kdaj, kako bo konec vzelo,
To je celo skrito nam.

Oh! alj ni to dosti milo
Ti Pariš, mesto hudo!
Svojga kralja si vmorilo,
Kakor volk jagne mlado.
Nam in sebi ste storili
Mirniga živlenja kraj;
Eden drugiga morili,

Bog ve, kaj še bo naprej.

255

Reve te ne obžaluje
Le Francosko ino mi,
Vsa Evropa omaguje,
Ker se ji hudo godi.
Večni mora se serditi,
Ker namesto nja cesti
Vidi greh na greh storiti,
In pobolšanja več ni.

Ako pomislimo, da niti velik del francoskega ljudstva
samega dolgo ni mogel doumeti globljega smisla revolu¬
cije, potem se seveda nikakor ne smemo čuditi, če je tudi
ta preprosti Rožan gledal v njej predvzem konec dote¬
danjega mirnega življenja, grozovitosti, ki so jih počeli
v Franciji jakobinci in ki jih je uradna propaganda tako
izrabljala, ter se zaskrbljen spraševal: »Bog ve, kaj bo še
naprej?«

Že zgodaj se je pa Andreas seznanil tudi z drugim te¬
danjim in sploh najimenitnejšim koroškim bukovnikom,
šest let mlajšim Andrejem Šusterjem - Dra-
bosnjakom,  doma iz kake tri ure oddaljene župnije
Kostanje nad Vrbskim jezerom.

Ako se iz Vrbe (na zahodnem koncu Vrbskega jezera)
napotimo po cesti v hrib, se tik pod vasjo Jezerce od¬
cepi poljska pot na levo in po njej pridemo po polož¬
nih rebrih v kake pol ure na Drabosinje. Te sestoje le
iz dveh srednje velikih kmetij, Spodnjega in Zvrhnjega
Drabosnjaka. Slednja sestoji iz treh stavb: hiše (ta je
bila okoli 1. 1860. prezidana), hleva in »pajštbe«, t. j. majh¬
ne kajže, kakih 50 korakov nad hišo. Tu je sredi XVIII.
stol. gospodaril Peter Šuster, ki je imel šest otrok. Naj¬
mlajši med njimi je bil Andrej, rojen dne 6. V. 1768.
O Andrejevi mladosti ne vemo ničesar. V uro hoda

256

oddaljeni Vrbi je sicer že 1. 1777. ustanovil učitelj Su¬
ši č šolo, ki je bila dobro obiskovana, iie vemo pa, če
je zahajal vanjo tudi naš Andrej; vsekakor se je pa že
v mladih letih naučil brati in pisati. Ker leži kostanjš-
ka fara ob narodnostni meji, je verjetno, da se je že v mla¬
dih letih naučil tudi nemško. L. 1793. je prevzel po
svojem očetu posestvo in se še tisto leto (23. IX.) oženil
z Nežo WeiB z bližnjih Jezerc. Rodilo se jima je 11
otrok, od katerih je bilo 1. 1810. živih še 6 dečkov in
3 deklice. Kaj je bilo s temi pozneje, prav tako ne ve¬
mo ničesar zanesljivega, le glede enega sina pripovedu¬
jejo, da je bil sodar v skočidolski župniji, a ena nje¬
gova hčerka da je živela v Vernberku.

Domačini so ohranili Drabosnjaka v živem spominu
do današnjega dne. Pripovedujejo, da je bil srednje
velike postave, hodil gladko obrit, obleko je nosil iz
domačega platna in sukna in na glavi klobuk s široki¬
mi krajci, a za klobukom vedno zataknjene kake »šrifte«.
Baje je vedno imel pri sebi torbo, v njej pa svinčnik
in polno »šrift«. Popravljal je tudi ure, rad slikal konč¬
nice čebelnih panjev in v hiši je imel razne nagačene
živali. Bil je šaljivec, govoril je rad v »rajmih« in k nje¬
mu so posebno ob nedeljah popoldne zahajali na raz¬
govore okoliški kmetje, zlasti še dekleta, da jim je »pre¬
rokoval«, kmetom pa zagovarjal iz »Kolomonovega že-
gna«. Imel je toliko obiskovalcev, da je sam tožil:

»Radi pridajo kmen unediu ludi

Da prad niemi pokoja ni.«

Drabosnjak je naravnost edinstven pojav v naši kul¬
turni preteklosti. Njegova veličina je zlasti v njegovi
slovenski zavesti in v njegovem gorečem prizadevanju
za slovensko ljudsko gledališče. Ko je začela germaniza-

17

257

cija vedno bolj zajemati našo Koroško, se je on, samo¬
uk in čisto osamljen, trudil za naš jezik in sam nosil
celo vse stroške za svoje delo.

Dočim je bil Andreas moder, umerjen pridigar, ki je
hotel predvsem poboljsevati svoje rojake, pa tiči v Dra-
bosnjaku nekaj revolucionarnega. V svojih deških in
mladostnih letih je sodoživljal globoke terezijanske in
jožefinske reforme v prid kmečkega stanu, v svojih mo¬
ških letih pa francosko revolucijo in napoleonske voj¬
ne pohode, ki so pretresale svet ter v večji ali manjši
meri odmevale v zadnje hribovske vasi. Izpred svojega
doma je mogel celo neposredno opazovati pohode av¬
strijskih, ruskih in francoskih armad, ki so se valile po
veliki cesti v dolini iz Celovca in iz Št. Vida proti Belja¬
ku in Kanalski dolini ali pa obratno, a v letih 1809—1813
je bil celo francoski podanik. Vse to je izoblikovalo v
njem na eni strani neko močno kmečko samozavest, na
drugi strani pa tudi plodilo njegov nemirni duh. Sam
je pel:

»Moja pamat mene tako vezhi

Da od paura pridajo vse rezhi

Zeiu sviet biv nezh dr pauer kruh kna biu dobiu

Se tudei obeden gospued nabiv rodiv

Sazhi stan pride od paura knam

Te graf noi firsht inu kaishar sam«.

Kdaj je začel Drabosnjak pesnikovati, ne vemo, no¬
benega dvoma pa ne more biti, da že vsaj na prelomu
v XIX. stoletje. Gornji verzi so vzeti iz njegove obširne
poučne pesnitve »Svovenji OBACE« (t. j. ABC, abeced¬
nik), o katerem trdijo nekateri, da je iz 1. 1808., a drugi
ga pa postavljajo šele v leto okoli 1. 1815.

258

Zlasti tedanje vojne so povzročale pomanjkanje, la¬
koto, draginjo, delomržnost, razne razvratnosti in občo
podivjanost. Socialne razmere so bile žalostne. Ljudje
niso prišli več do miru, izginili so usmiljenje, pravica
in čut za poštenje, že otroci so kvartali, odrastli pa pi¬
jančevali in nečistovali. Vse to zlo tedanje dobe je našlo
svoj odmev tudi v Drabosnjakovih »rajmih«:

»Ta liepe zhednosti mad ludmi ni
Ane shlaht zaite smo dosheveli mi«.

Njegova razmišljanja o dogodkih so se mu že kar
med delom prelivala v »rajme«. Pripovedujejo, da je imel
pri oranju na vsakem koncu njive knjigo, v katero je
sproti zabeleževal »rajme«, ki jih je bil sestavil ob vsaki
brazdi. To nam potrjuje tudi sam v svojem »Svovenjem
OBACE-ju« (402. stih), rekoč: »Te rajme sim naredov per
moimi dele polete«.

Stihi tega kmečkega samouka so pisani v tedanjem nje¬
govem domačem narečju in so okorni in, kar je bilo ti¬
skanih, so zaradi obilice tiskovnih napak večkrat komaj
še razumljivi, toda v njih se večkrat zasveti prava pesni¬
ška sila. O. Župančič, naš največji moderni pesnik, je
že 1. 1914. zapisal:

»Ne morem si pomagati — jaz bi se z Drabosnjakom
še rad srečal... duh našega duha je to...  Mučil se je z
življenjem, boril se je s pesmijo . . . dva verza sem našel
med množico slabih, silna v svoji preprostosti, dva verza,
kakor bi zvalil dve skali. Dve vrsti tako elementarni, ka¬
kor so jih pisali samo še stari svetopisemski preroki. V
ti dve vrsti je zgnetel svoj in svojih rojakov gnev.

,Vino pije moj sovražnik noj gre prate jest

Jest mam pa glih tui doro da mam ano dobro viest.’

17* 259

C0B1SS

V teh dveh verzih je Drabosnjak velik, v njih je iz¬
ražena tragika ne samo njegova osebna, nego vsega slo¬
venskega Korotana«.

Naravnost izredne so pa Drabosnjakove zasluge za
naše ljudsko gledališče. Ker pa spada to njegovo delova¬
nje že v prihodnje razdobje, zato se bom povrnil k temu
znamenitemu koroškemu slovenskemu bukovniku seveda
še pozneje.

narodna im  '-li; 1 ,,-.,,

XH UtUUERHlTETHA

Naslovno risbo je izdelala
akademska slikarka Marjanica Savinškova
v Parizu.


IX.

FRANCOZI ČETRTIČ NA KOROŠKEM

Po zmagoviti vojni 1. 1805. in bratislavskem miru
(24. XII. 1805) se je vrnil Napoleon dne 26. I. 1806. v
Pariz in je v notranjepolitičnem pogledu posvetil vso
pozornost najprej ozdravitvi razrvanih državnih financ (s
trdo roko je prijel zlasti vojne dobičkarje). Na zunanje¬
političnem področju mu je pa zadnja vojna rodila čisto
nove pobude, da okrepi svoje prijatelje na račun Av¬
strije, katero je hotel toliko oslabiti, da bi ne imela no¬
bene moči več zavirati izvršitve njegovih evropskih na¬
črtov. Razne avstrijske posesti v južni Nemčiji je zato
prepustil Wiirtenberški in Badenski, a bavarskemu kralju
je naklonil škofijo Eichstadt in Tirolsko s Predarlsko,
razen tega jim je pa prepustil še številna, dotlej svobo¬
dna (državno neposredna) mesta in ozemlja (kneževine).
Pri tem Napoleonu ni šlo za to, da bi Nemčijo zdrobil,
temveč je južnonemškim državicam že v začetku 1. 1806.
celo sam predlagal, naj ustanove nekako konfederacijo
pod njegovim pokroviteljstvom. Knezi, ljubosumni na
svojo suverenost, so se sicer obotavljali, končno je pa dne
12. Vil. 1806. vendarle 16 južnonemških knezov izjavilo,
da izstopa iz starega nemškega rajha in ustanavlja svojo
lastno »Porensko zvezo«, ki je obljubila svojemu pokro¬
vitelju tudi vojaški prispevek v višini 63.000 mož. (To
je potem dalo tudi cesarju Francu II. neposredni povod,
da je že dne 6. VIII. odložil nemško cesarsko krono, pre¬
kinil vse dotedanje državnopravne zveze svojih dednih
dežel z rajhom in se odslej nazival le še avstrijski cesar

261

Franic I. Š tem je tudi skoro (neopazno dokončno pre¬
nehalo tisočletno »Sveto rimsko cesarstvo nemške na¬
rodnosti«.)

Avstrija se tem Napoleonovim ukrepom ni mogla upi¬
rati, kajti na jugu so držali Rusi zaseden Kotor, a v južni
Nemčiji je pustil Napoleon svojo »veliko armado«, seve¬
da na stroške dotičnih dežel. To je pomenjalo za Napo¬
leona močno finančno olajšanje, začelo pa je kmalu ved¬
no bolj presedati prizadetim deželam. Ravno to je v teh
deželah še posebno budilo narodna čustva in vzbujalo
protifrancosko mržnjo. V Italiji je tamošnje kraljestvo do¬
bilo Benečijo, v Neaplju je Napoleon dotedanjo bourbon-
sko dinastijo zamenjal s svojim bratom Jožefom, Rusi so
se umaknili na otok Krf, a Angleži so držali zasedeno Si¬
cilijo. Edina neodvisna državica, ki je v Italiji še ostala,
je bila papeževa, toda laičnost, ki jo je uvajal Napoleon
tudi v podrejenih mu italijanskih državah, je izzvala do¬
končni Napoleonov prelom s papežem Pijem VII. Spo¬
mladi 1. 1806. je prispel maršal Marmont  v Dalma¬
cijo, ki jo je upravljal Dandolo  kot »provveditore«
(oskrbnik). Črnogorski napadi na Dubrovnik so služili
Napoleonu za dobrodošel povod, da je izsilil od Avstrije
dovoljenje za prehod francoskih čet skozi Istro v Dalma¬
cijo, obenem pa začel snovati svoje velike vzhodne načr¬
te. Tako je torej vojna 1. 1805. ustvarila iz francoskega
cesarstva dejansko jedro nekakega velikega imperija, kaj¬
ti vse nove politične tvorbe, ki jih je Napoleon ustvarjal
in organiziral, je smatral dejansko za dele velikega fe¬
derativnega francoskega imperija in razni knezi ter kralji
so bili »suvereni« samo na papirju, v resnici pa le Napo¬
leonovi vazali. Ker je smatral rodbinske zveze za najza¬
nesljivejše, je posajal na razne prestole predvsem svoje
brate, a čim največ ostalih dinastij pa vsaj z ženitvami

povezal s svojo rodbino. Smatral se je za nekakega vzpo-
stavitelja starega zapadnorimskega cesarstva in Karla Ve¬
likega je proglašal za nekakega svojega »slavnega pred¬
hodnika«.

Taka politika seveda ni mogla prinesti občega po-
mirjenja Evrope. Toda razkroj je nastopil tudi med Na¬
poleonovimi nasprotniki. Na Angleškem so neuspehi
vladne vojne politike močno okrepili opozicijo, ki je zah¬
tevala, da se Anglija neha vmešavati v evropsko celino
in da sklene mir z mogočno Francijo. Prusija je celo skle¬
nila zvezo s Francijo, da bi si zagotovila zaželeni Hanno¬
ver, zaradi česar je pa napovedala Anglija vojno še njej.
Ker je pa to jako prizadelo angleško trgovino na Balti¬
ku, se je skušal London približati Parizu, toda le v so¬
glasju z Rusijo. Tudi carja Aleksandra  1. ni več
mnogo mikalo vmešavati se v zadeve ostale Evrope in je
sklenil posvetiti se predvsem neposrednim ruskim kori¬
stim v južno vzhodni Evropi, kjer so se Srbi pod Karad-
jordjevičevim vodstvom otresali turškega jarma.

Vse je že kazalo, da bo prišlo do sporazuma med Fran¬
cijo, Anglijo in Rusijo in da bo postal Napoleon celo
gospodar Sredozemlja (ob tej priliki so nameravali ustva¬
riti iz Dalmacije in Albanije celo posebno državico, ki
naj bi jo dobil bivši neapeljski kralj Ferdinand IV.). To¬
da skoro čez noč je nastopil popolen preobrat. Napoleonu
skrajno sovražni stranki ruskega plemstva je uspelo, da
je car zamenjal svojega dotedanjega frankofilskega zu¬
nanjega ministra, Poljaka jtneza Czartoryjskega,
z anglofilskim in prusofilskim baltskim Nemcem B u d -
bergom,  kar je dalo tudi Angležem novega poguma,
da se niso hoteli prenagliti s sporazumom s Francijo.

Dvolična vloga, ki jo je igrala ves ta čas Prusija, je Na¬
poleona skrajno razočarala. On je bil Prusiji ves čas vprav

263

izredno naklonjen, ker mu je nekako držala v šahu Av¬
strijo in Rusijo in je preprečevala tudi Angležem, da bi
se bili vgnezdili v Nemčiji. Toda pruski pohlep po vedno
novih pridobitvah je bil nenasiten, kar je potem tudi
Napoleona prisililo k odločnejšim ukrepom. Kralj Fri¬
derik Viljem  III. je bil sicer prisiljen ukloniti se,
toda njegova žena L u i z a, dvorska vojna stranka in raz¬
ne druge vplivne osebnosti so le še okrepili svoja proti-
francoska hujskanja in kralj je carju res zagotovil, da
Prusija navzlic zvezi s Francijo ne bo nikoli nastopila
proti Rusiji.

Napoleon se je že pripravljal, da odpokliče svojo »ve¬
liko armado« iz Nemčije, toda angleške in ruske spletke
ter pruske vojne priprave so mu hitro odprle oči, da se
pripravlja proti njemu nova vojna zveza. Tedaj je ukre¬
pal Napoleon z vso svojo neverjetno bliskovitostjo. Dne
(i. X. je zavrnil izzivalne angleške zahteve in odhitel k
svoji armadi v Nemčijo, ki je bila čisto nezadostno oprem¬
ljena, dva dni zatem je dobil pa v roke pruski ultimat z
dne 1. X. 1806. Nanj sploh ni odgovoril, temveč naslednji
dan prekoračil pruske meje in teden dni zatem tako pro-
slavljane in celo v Franciji jako ugledne pruske armade
že — ni bilo več.

Bahaški Prusi niso namreč niti čakali na prihod ru¬
ske pomoči, temveč so krenili v treh velikih kolonah
(skupno 140.000 mož) proti Turingiji. Napoleon, ki je
imel skupno 130.000 mož, se je bal, da bi mu Prusi ne
ušli za Labo, zato jih je hotel potolči še pred prihodom
Rusove Med spretnim manevriranjem so francoski mar¬
šali že v par manjših bitkah potolkli Pruse, a glavni¬
ni obeh armad sta se srečali dne 14. X. pri Jeni. kjer je
Napoleon naravnost uničil nadute Pruse, a maršal Da-
v o u t je istega dne potolkel še ostale pri Auerstadtu,

264

20 km od Jene. Samo pri Jeni so izgubili Prusi 27.000
mrtvih, 18.000 ujetnikov in skoro vse topništvo. Kar se
je vršilo dalje, je bilo pravzaprav samo še čiščenje in
zasedanje. Dobro utrjene, opremljene in zasedene pru¬
ske trdnjave (Spandau, Stettin, Kuštrin ob Odri, Magde¬
burg i. dr.) so se po večini sploh brez boja vdajale druga
za drugo, število ujetnikov je naraščalo dnevno v tisoče
in tisoče, v francoske roke so padale stotine topov in
bogata skladišča in že dne 27. X. so Francozi vkorakali
v sam Berlin, a domišljavi pruski kralj je z vsem dvo¬
rom na vrat na nos pobegnil na vzhodno mejo svoje
države. Tucli prebivalstvo ni nudilo Francozom prav no¬
benega odpora. Uradništvo je takoj priseglo Napoleo¬
nu, ki je naložil deželi 160 milijonov vojne kontribu-
cije, ne vštevši velikih rekvizicij, s katerimi je zopet do¬
bro preskrbel svojo armado. Po vsej pravici je mogel
tedaj ponosno vzklikniti: »Vsa pruska monarhija je v
moji oblasti!«

Vtis tako naglega in korenitega poloma Prusije, te
krepke in tako disciplinirane državne tvorbe Friderika
Velikega, ki je veljala za vojaško velesilo prvega reda,
je bil velikanski po vsej Evropi. K Napoleonovi »Po¬
lenški zvezi« so hiteli pristopat še nadaljnji nemški kne¬
zi in celo pruski 'kralj sam je bil — v trepetu za svoj
prestol — rad pripravljen sprejeti vse Napoleonove po¬
goje za mir, ki je bil podpisan že dne 30. X. Tako Na¬
poleon v vsej Evropi sploh ni imel nobenega upošteva¬
nja vrednega nasprotnika več razen Anglije in Rusije.

Francozi so našli v berlinskih arhivih dokaze o splet¬
kah in zvezah pruske kraljice s carjem in razen tega je
izbruhnila tudi med ruskim plemstvom prava vojna bes¬
nost. Razen tega se je vzbudilo Napoleonu tudi upanje, da
bo sedaj po zlomu Prusije, mnogo laže prisiliti na kole-

265

na Anglijo. Vse to mu je dalo povod, da je odgodil
mir ter ga nadomestil samo s premirjem, po katerem je
lahko zasedel črto Bug—Visla. Izjavil je, da bo izpraznil
Prusijo šele, ko bo sklenjen splošni mir, ko mu bodo
vrnjene vse kolonije in ko bo zajamčena nedotakljivost
Turčije. Končno je proglasil dne 21. XI. 1806 v Berlinu
tudi svoj znameniti dekret o blokadi Anglije (»celin¬
sko zaporo«),  po kateri je zaprl vsem angleškim
ladjam in blagu vse luke cesarstva in vseh od Franci¬
je odvisnih dežel, rekoč: »Osvojiti hočem morje s silo
suhe zemlje« (ukazal je zapreti celo vse angleške držav¬
ljane in ukinil je ves poštni promet z Anglijo).

Napoleon se je dobro zavedal vseh silnih in mnogo¬
številnih težav, zvezanih z izvedbo take zapore, vendar
je računal z razmeroma hitrim uspehom, toda ravno tu
se je prvič vprav usodno uštel. Ravno ta korak, ki je
v živo zadel tudi vse nevtralce, ga je namreč najprej
zapletel v nesrečno vojno s Španijo in končno še z Ru¬
sijo, a trdožive Angleže, katerim je pomenjala svobodna
trgovina sploh ves vir življenja, je vprav prisilil k boju na
življenje in smrt. Anglija je mobilizirala na eni strani
prav vse svoje lastne notranje sile (celo svojo suhozem-
sko vojsko je do 1. 1809 dvignila na 200.000 mož), na
drugi strani je pa še ona brezobzirno uveljavila svoj ab¬
solutni monopol na vseh morjih tudi nasproti nevtral¬
cem.

V takih okoliščinah sta postali Anglija in Rusija
naravni zaveznici, a pridružil se jima je tudi premagani
pruski kralj, ki je odklonil od Napoleona zahtevano pre¬
mirje. Zato so začele Napoleonove armade takoj zase¬
dati še vzhodne predele Prusije in zapadna ozemlja Ru¬
sije. Ko so zasedle dne 27. XI. Varšavo, se je pa odprlo
s tem tudi poljsko vprašanje. Poljaki so namreč upali,

266

da si bodo s pomočjo Francozov zopet nazaj priborili
svojo izgubljeno državo, zato so se še oni uprli Prusom
in Rusom. Toda niso bili niti med.seboj edini in zlasti
velik del sebičnega visokega plemstva si ni prav nič že¬
lel francoske osvoboditve, ki bi nujno prinesla tudi osvo¬
boditev njihovih kmečkih tlačanov. Precej poljskih rodo¬
ljubov se je pa navzlic temu želelo pridružiti Napoleonu,
ako bi jim ta obljubil vzpostavitev svobodne Poljske.
Toda Napoleon se ni hotel vezati, ker se je bal, da bi
s tem le pognal ruskega carja do skrajnosti in najbrž iz¬
zval še Avstrijce, zato je v zasedenih poljskih ozemljih
ustanovil le nekako začasno upravo.

V vojni, ki jo je začel Napoleon proti Rusiji, so
ostrega podnebja nevajeni Francozi prvič občutili vse
strahote ruske zime in brezkončnih zamočvirjenih rus¬
kih planjav brez cest in brez možnosti za redno preskr¬
bo. Potiskali so Ruse resda nazaj, toda ti so se brez večjih
izgub z malimi napadanji spretno umikali; a ko je pri¬
šlo o Božiču 1. 1806. pri Pultusku do prve večje bitke,
je ostala ta neodločena in enako tudi poldrugi mesec
pozneje izredno krvava bitka pri mestu Eylau-u (v Vzhod¬
ni Prusiji), čeprav je v slednji poveljeval Napoleon sam.
Glede na skrajno izčrpanost svoje armade je bil pri¬
siljen opustiti nadaljnja preganjanja Rusov do nasled¬
njega poletja; doma pa mu je medtem izbruhnila huda
gospodarska kriza in bati se je bilo še angleških izkrcanj
ter napada Avstrijcev. Spričo več kot klavrnih francoskih
uspehov v tej zimski vojni proti Rusom so začeli namreč
vsi Napoleonovi nasprotniki vnovič dvigati svoje glave,
vendar — zaman.

Mesece, v katerih je njegova armada počivala, je Na¬
poleon spričo ruske nedelavnosti temeljito izrabil za to,
da je z novimi vpoklici pod orožje in s prispevki svojih

267

zaveznikov ne le številčno silno okrepil svoje vojske ter
izboljšal njihovo preskrbovainj e, temveč skrbel tudi za ži¬
vahno diplomatično delavnost. Pruski kralj je končno
le uvidel, da mu ne preostane drugega kot ukloniti se
Napoleonu, kar je storil proti volji Anglije in Rusije s spo¬
razumom z dne 23. IV. v Bartensteinu. Avstrija se je za¬
čela sicer vnovič mrzlično oboroževati in tudi njen novi
kancler grof F. Stadion  je komaj čakal, da bi mo¬
gel zopet napasti Napoleona, vendar je znal Talley-
ra  n cl vso pomlad 1807 na veliko carjevo nevoljo držati
Stadionove odposlance v šahu, da se Avstrija ni ganila.
Vsi protifrancoski zavezniki s carjem na čelu so pa po¬
stali najbolj ogorčeni spričo sebične in dvolične politike
Angležev. Ne le, da ti niso podprli Rusov z izkrcanjem
svojih čet na celini, temveč so morali celo Rusi sami
poslati precejšen del svoje vojske proti Perziji in Tur¬
čiji, ki ju je Napoleon spodbujal proti Rusom. Tako
je torej začel Napoleon že v mesecu maju 1. 1807. v no¬
vih, politično in vojaško ugodnih okoliščinah nove voj¬
ne operacije proti Rusom, katere so podprli tudi ostanki
pruske armade. Do odločilne bitke je prišlo dne 13. VI.
pri vasi Friedland blizu Konigsberga (sedaj Kaliningrad
v Litvaniji). Rusi in Prusi so bili uničujoče potolčeni in
prisiljeni umakniti se na reko Njemen, a Francozi so v
Kondgsbergu zaplenili velike zaloge streliva, živil in oble¬
ke, katero so Angleži izkrcali tam komaj nekaj dni po-
prej,

Napoleon je sledil poraženim Rusom tudi na Nje¬
men, a že dne 19. VI. je nad svojimi zavezniki razoča¬
rani car prosil Napoleona za premirje, ki ga je ta tudi
rad dovolil in to celo pod jako ugodnimi pogoji. Na
carjev predlog sta se oba vladarja šest dni zatem sešla
še osebno na posebnem brodit sredi Njemena pri Til-

268

situ in se tam zaupno sama razgovarjala skoro dve uri.
Vsebina tega razgovora je ostala za vedno tajna, toda
vsekakor sta se morala vsaj načelno sporazumeti že te¬
daj, kajti v naslednjih dneh sta se sešla še nekajkrat;
dne 7. VII. 1807. sta pa končno podpisala znamenite til-
sitske listine, ki so obsegale mirovno pogodbo, tajne
dodatke in (obrambno ter napadalno) zvezno pogodbo,
a dva dni zatem se jima je priključila še Prusija.

Glavne določbe teh listin so bile te, da ni izgubila
Rusija sama ničesar, toda odrekla se je svojim zasedbam
v Sredozemlju (Kotoru in Jonskim otokom) in v današ¬
nji Romuniji. Prusija, katere nadaljnji obstoj je pustil
Napoleon »le iz ozira do carja, kot dokaz njegovega
prijateljstva in zaupanja«, je morala odstopiti vsa svoja
ozemlja zapadno od Labe, iz dela katerih je bilo usta¬
novljeno novo  kraljestvo W e s t f a 1 s k o . Pruska
je izgubila dalje tudi skoro vsa ozemlja, ki si jih je bila
prisvojila ob priliki delitev Poljske in iz teh je bila
ustvarjena potem velika vojvodina Varšavska, razen te¬
ga je pa morala plačati še nad eno milijardo vojne od¬
škodnine, a do izplačila bi ostale v njej francoske za¬
sedbene čete. Obe, Prusija in Rusija, sta se morali za¬
vezati, da bodeta izvrševali tudi protiangleško celinsko
zaporo, kateri se je morala končno priključiti tudi čisto
osamljena Avstrija. Toda avstrijski kancler Stadion
in njegov pariški poslanik M e 11  e r n i c h sta že te¬
daj kovala svoje načrte in le »čakala na dan, ko bo
mogla Evropa narediti konec temu stanju, ki je skrajno
negotovo, ker je nenaravno in proti civilizaciji«

Tilsit pomenja torej nov, sijajni politični uspeh Na¬
poleona in vse je kazalo, da je doma in v svetu dosegel
višek svoje slave in moči. Sam je izjavil: »Posel, izvršen
v Tilsitu, bo uredil usodo sveta«. On je sedaj bolj ali

269

manj obvladoval že skoro vso evropsko celino do ruskih
meja, zato spričo francosko-ruske zveze tudi Anglija ni
mogla več misliti na kako učinkovito novo protifran-
cosko zvezo. Upiral se mu je samo še papež, a Francozi
so kratko in malo zasedli Rim. Napoleon je tako upal,
da je dosegel vsaj za nekaj časa zelo potrebni mu mir,
da bi lahko dovršil ureditev svojega lastnega imperija,
si dokončno podredil sploh ves Zapad in ustvaril s tem
pod svojim vodstvom nekako federativno »združeno Ev¬
ropo«, o kakršni sanja tudi današnji evropski Zapad.
Sam je izjavil po Tilsitu: »Treba nam je enotnega de¬
narja, enakih mer in uteži, enega evropskega zakonika,
evropskega kasacijskega sodišča in enakih postat' za vso
Evropo«.

Vrnivši se dne 27. VII. 1807. v Pariz, se je z vso vne¬
mo zopet posvetil upravnim poslom, zlasti glede pravo¬
sodja, in preuredil je tudi vseučilišče. Blagostanje je
vidno naraščalo in državni proračun je navzlic vsem voj¬
nim stroškom izkazoval presežek, kovati so začeli vno¬
vič celo cekine in v kleteh Tuillerij je nakopičil 400 mi¬
lijonov zlatih frankov »železne rezerve«. Na dvoru so
se kar vrstile razkošne slovesnosti in takega sijaja ter
bogastva ni poznal niti nekdanji kraljevi dvor. Od vseh
strani so se mu prihajali klanjat vladarji od njega
odvisnih držav, kar je le še dvigalo Napoleonov sijaj.
Toda na tihem se je vendarle pri vseh že pojavljala
skrb, kaj bo jutri in zlasti cesarjevi maršali so si želeli
odslej v miru uživati nakopičena bogastva in slavo, a
pri meščanstvu sta začela vzbujati pomisleke njegovo
samodrštvo in pa to, da se je obkrožal zgolj s starim in
novim plemstvom.

Napoleonov duh pa ni poznal miru. Edini resni na¬
sprotnik, ki mu je še ostal, je bila Anglija. S celinsko

270

zaporo bi bil verjetno prej ali slej spravil na kolena
tudi njo, ako bi jo bilo mogoče res strogo izvesti. Toda
čeprav so se na videz vse države uklonile Napoleono¬
vemu ukazu, so pa vendarle mnoge dopuščale vprav cve¬
toče tihotapstvo z angleškim blagom, kar so podkup¬
ljivi francoski obmejni uradniki še sami pospeševali in
Napoleon je celo sam moral spričo težav domačega go¬
spodarstva nekaj časa dopuščati razne izjeme, a na
drugi strani so tudi Angleži odgovarjali na francoske
ukrepe z neizprosno blokado proti Franciji in proti
ladjam vseh držav, ki so se pokorile Napoleonovim uka¬
zom. Toda ko so se pokazali prvi uspehi celinske za¬
pore, je to Napoleona vendarle spodbudilo, da jo je
hotel izvesti do skrajnosti.

Glavna vrata za tihotapljenje angleškega blaga na
evropsko celino so tvorile portugalske in španske luke.
Napoleon je hitro uvidel, da bo ostala vsa njegova ce¬
linska zapora neučinkovita, dokler ne dobi trdno v roke
še teh dveh držav. Glede na to je že v oktobru 1. 1807.
ukazal svojemu maršalu funot-u  kratko malo za¬
sesti Portugalsko, ki je bila gospodarsko popolnoma
odvisna od Anglije. Junot je to v kratkih šestih tednih
tudi res izvršil. Toda po zasedbi se je začelo ljudstvo
samo upirati in voditi gveriljsko vojno proti francoskim
okupatorjem.

Napoleon, ki ni prav nič poznal Pirenejskega pol¬
otoka, je ta ljudski upor omalovaževal in se vkljub
IT alleyrandovim  svarilom že v začetku 1. 1808
odločil zasesti še Španijo. Ni namreč upošteval dejstva,
da so tudi najgenialnejšim človeškim načrtom vendarle
postavljene neke meje. Napotil je na Špansko svojega
maršala Mura  ta,  ki je že dne 23. III. zasedel Ma¬
drid, a Napoleon je hitro nato izrabil spor v španski

271

kraljevi rodbini 'ter kratko in malo posadil na španski
prestol svojega brata Jožefa  ter začel organizirati
deželo po vzorcu ostalih svojih vazalnih držav. To je
pognalo v boj proti okupatorjem ves narod pod vod¬
stvom plemstva in duhovščine, ki sta pa pri tem bra¬
nila predvsem svoje lastne socialne interese. Francozi
so sicer brez večjih težav premagali vse oddelke redne
španske vojske, toda bili so brez moči proti majhnim
ljudskim gveriljskim četam, ki so zlasti ponoči neusmi¬
ljeno uničevale manjše francoske oddelke, raztresene po
vsej državi. Jožef je tedaj po pravici pisal svojemu bra¬
tu: »Jaz nimam v Španiji niti enega pristaša,« pozneje
mu pa še daljnovidno dodal: »Vaša slava se bo v Špa¬
niji razbila«.

Važnost te splošne špansko-portugalske ljudske vstaje
so hitro spoznali Angleži in jo začeli izdatno podpirati
z denarjem in z orožjem in končno še s četami. Tako
se je razvila prva, vprav krvoločna gveriljska vojna no¬
vega veka, na katero je postala pozorna vsa Evropa in ki
je prizadevala Francozom velike izgube ter začela ne¬
varno rušiti Napoleonovo silo in ugled. Čeprav je po¬
šiljal Napoleon tja svoje najboljše čete, so morali Fran¬
cozi vendarle že poleti 1. 1808 zapustiti Portugalsko, ki
so jo zasedli potem Angleži, a na Špansko je moral po¬
slati velik del svoje najboljše armade in končno odhiteti
tja še sam. Izbojeval je tam sicer nekaj novih zmag,
toda krvavi vseljudski upor je vkljub temu divjal dalje,
prizadejal resda Špancem ogromne izgube, toda neiz¬
prosno glodal tudi cesarjeve sile. Tedaj je mislil Na¬
poleon celo na to, da bi napotil na špansko vso svojo
»veliko armado« iz Nemčije.

Nepremagljive francoske težave na Pirenejskem pol¬
otoku so pa začele v nekaterih nemških državah iznova

vzbujati upanje, da bi se mogle iznebiti francoske nad¬
vlade, in zlasti Avstrija se je začela vprav mrzlično
oboroževati. Napoleon je pravilno zaslutil pretečo ne¬
varnost im je ruskemu carju v posebnem pismu 2. II.
1808. predlagal korenito spremembo političnega zemlje¬
vida vse srednje in vzhodne Evrope (Avstrija naj bi se
odrekla Galiciji, dobila bi pa Srbijo in Bosno), a za dne
27. IX. 1808 je povabil carja še na sestanek v Erfurt,
kjer ga je skušal pridobiti 1 * za svoje načrte in ga prego¬
voriti, da bi napadel Avstrijo, če bi se ta po odhodu
velike armade v Španijo dvignila proti Franciji. Na¬
poleon in car pa navzlic prijateljski zvezi že ves čas
nista zaupala drug drugemu in tudi ne izvršila obvez¬
nosti, ki sta jih sprejela dobro leto poprej v Tilsitu
glede Prusije in bližnjega Vzhoda. Car spričo skrajno
sovražnega razpoloženja vseh vodilnih ruskih krogov to
pot ni hotel obljubiti ničesar, a Napoleon je upal, da
bo Avstrija vsaj mislila, da je car svojemu zavezniku
kaj obljubil in da se zato ne bo upala ganiti. Toda
koruptni in prekanjeni Talleyrand, ki je že spričo fran¬
coskih neuspehov v Španiji daljnovidno slutil zaton
Napoleonove zvezde, je na eni strani že na carja vpli¬
val, da ni hotel obljubiti Napoleonu ničesar, na drugi
strani pa je za drago podkupnino izdal to še Metter-
nichu.

Napoleon je bil prebister, da ne bi uvidel vse igre,
toda njemu je itak šlo le za to, da ohrani mir vsaj do
naslednjega poletja, da bi mogel medtem dokončno zlo¬
miti Španijo in potem postaviti svojo veliko armado na
Donavo. Kakor sem že povedal, je takoj po sestanku v
Erfurtu res odhitel še sam v Španijo, toda že v začetku
1. 1809. se je moral vrniti domov, kajti uvidel je, da na¬
merava Avstrija napasti še tisto pomlad. Ker so se torej

18

273

boji v Španiji nadaljevali, je moral vzdrževati odslej dve
armadi, vpoklicati sveže novince in pritegniti še mnogo
tujcev, kar je pa potem seveda nujno jako oslabilo tudi
udarno silo njegove vojske.

Že v prejšnjem poglavju sem označil, kako so se zla¬
sti Nemci na prelomu XVIII. in XIX. stol. otresli pre¬
živelega razumarstva in prosvetljenstva ter se predajali
romantičnemu misticizmu. Romantika, katerege glavno
ognjišče je postal v Nemčiji Heidelberg, je pomenjala
odpor čustva in domišljije proti hladnemu razumarstvu,
odkritje duhovnih vrednot v osobinah lastnega naroda
v nasprotju z enostranskim občudovanjem zgolj antike
ter povratek k izročilom preteklosti v nasprotju s pro-
svetljenstvom, ki je računalo zgolj s sedanjostjo in z
najbližjo bodočnostjo. Vse to je potem samo po sebi
vzbujalo in oblikovalo tudi narodno čustvo, ki ie imelo
izprva zgolj kulturno obeležje, toda razvoj dogodkov,
zlasti podreditev velikih predelov Nemčije francoski
nadoblasti, sta pa mišljenje in čustvovanje novega rodu
nujno vodila tudi na politično polje, a Napoleonovo
samodrštvo je še posebno odbijalo svobodoumne duho¬
ve. Že starajoči se Goethe  je sicer ohranil svoje ob¬
čudovanje Napoleona in Hegel  ga je nazival »dušo
sveta«, toda mlajši romantični rod je začel proglašati
vzvišenost nemške kulture nad francosko, obžalovati pro¬
pad starega nemškega raj ha ter avstrijske poraze, poudar¬
jati vdanost lastnim domačim knezom in izražati mrž-
njo proti Francozom (Arndt).  Država, ki je bila do¬
tlej zoprna prosvetljenim duhovom, se je začela mladim
prikazovati kot varuhinja skupnosti.

Zlasti zlom Avstrije 1. 1805. in pravo razsulo Prusije
1. 1806. sta vplivala vprav porazno na vse domoljube,
silno ranila narodni ponos in podžigala odpor proti

274

tujcu. Namišljene »pravice« »svetega rajha« do nadvla¬
de v svetu in tedanje nemško obvladovanje malih balt¬
skih ter zapadnoslovanskih narodov so že itak vsadili
pri Nemcih naduto domišljavost nekega »gospodujoče¬
ga naroda«; ko pa so bili sedaj brez vsake moči nasproti
Francozom, so pa začeli mnogi, zlasti F i c h t e , tem
glasneje povzdigovati »vzvišenost« nemškega jezika in
književnosti nad vse druge ter oholo trditi, da pomenja
»nemška kultura pravo božje poslanstvo človeštvu«. Po¬
znejše zloglasno vsenemštvo (pangermani-
z e m) je imelo ravno tu svoj zarodek, a negovale so to
miselnost zlasti nemške framasonske lože in druge po¬
dobne tajne družbe. Ker so se mogle spričo stroge cen¬
zure širiti take ideje v glavnem le ustno, bi ostale vse¬
kakor omejene le na del izobraženstva; toda že spredaj
označeni način napoleonskega vojskovanja je s svojimi
pretiranimi vojnimi kontribucijami, z rekvizicijami,
množičnimi odpusti uradnikov in častnikov, s pritego¬
vanjem prebivalstva k prevoznim in utrjevalnim poslom,
z iz tega nastalo splošno gospodarsko krizo ter povrhu
še z zlorabami, ki so jih vršili razni podrejeni francoski
poveljniki in upravniki, nujno vzbujalo sovraštvo vseh
slojev proti okupatorjem in številnim njegovim doma¬
čim »Ikolaboratorjem«, porajalo razne tajne odporniške
organizacije in vodilo celo h krajevnim napadom na
manjše francoske oddelke. Posebno učinkovit pogum
temu gibanju je pa dajal še uspešni protifrancoski upor
na Španskem in končno celo ideje same francoske re¬
volucije s svojimi zahtevami po državljanskih svobo¬
ščinah. Ravno slednje je pa tudi povzročilo, da je gle¬
dal del reakcionarne visoke pruske in avstrijske aristo¬
kracije s pruskim kraljem in avstrijskim cesarjem na
čelu z velikim nezaupanjem na tako ljudsko gibanje.

18 *

275

Dotedanjo Prusijo je vodila birokracija, njeno arma¬
do pa plemstvo. Spričo pomanjkanja številčno in gospo¬
darsko močnega meščanstva je bila tam kaka napredna
revolucija nemogoča, toda en del birokracije in plem¬
stva je vendarle sam uvideval nujno potrebo po teme¬
ljitih notranjih reformah. Po miru v Tilsitu sta se bila
dvor in vlada umaknila v Konigsberg; tam so bile usta¬
novljene razne komisije, ki so imele nalogo očistiti in
preurediti armado in upravo ter izvesti še druge neod¬
ložljive reforme. Pri njih so sodelovali najznamenitejši
tedanji reformatorji, kakor Scharnhorst, Gnei-
senau, A 11 e n s t e i n , G 1 a u s e w i t z, Stein  i.
dr., prišedši večinoma iz zapadne Nemčije. Njih delo je
bilo težko, ker je prihajalo neprestano do hudih trenj
med pristaši tradicionalnega pruskega despotizma z
»junkerji« na čelu ter pristaši modroslovnega idealizma
in romantike, na katero so pa nehote vplivale tudi fran¬
coske in angleške politične in socialne ideje. Toda niti
slednji niso nikoli niti mislili na kako uvedbo angle¬
škega parlamentarizma ali francoske socialne enakosti,
temveč jim je šlo le za to* da tudi meščanstvo in kmeta
čimbolj vključijo v življenje države pod vodstvom ab¬
solutnega kralja: izvedene so bile neke polovične kmeč¬
ke reforme, ukinjeno celo podložnistvo, odjpravljene raz¬
ne dotedanje gospodarske omejitve, preurejena je bila
osrednja Vlada in mestom je bila dovoljena precejšnja
samouprava, armada reorganizirana (deloma po franco¬
skem zgledu) itd., vendar so gospoščine še nadalje ohra¬
nile svojo upravno Oblast in premoč kamarile je ostala
še nadalje.

Navzlic vsem izboljšavam se pa tedanji pruski vodi¬
telji seveda niso upali postaviti po robu Napoleonu,
temveč so skušali doseči vsaj odhod francoske armade.

276

V ta namen so mislili izprva na zvezo s Francijo, toda
ko so se začele množiti vesti o uspehih upora v Španiji,
so se premislili in že spomladi 1. 1808 stopili v tajne
razgovore z Avstrijo, nato pa začeli pripravljati proti
okupatorju revolucionarni boj vsega naroda pod vod¬
stvom plemstva, a tisti, ki bi se temu boju ne hoteli pri¬
družiti, bi izgubili vse svoje časti in pravice. Prvič v
zgodovini se je začela oblikovati misel o celotnosti vseh
Nemcev pod vodstvom Prusije nasproti tujcem, a v
Avstriji so gledali svojega naravnega zaveznika.

Toda Nemčija tedaj ni imela dovolj tajnih družb
in ubogljive duhovščine, kakor je to bilo v Španiji, zato
tudi revolucionarnih priprav ni bilo mogoče izvesti ta¬
ko tajno, da bi Napoleon ne izvedel zanje. Razen tega
je reakcionarno nemško plemstvo seveda tudi želelo
otresti se okupatorjev, toda le z redno armado pod vod¬
stvom knezov, a brez sodelovanja ljudstva, ker bi mu
bilo treba v takem primeru dovoliti tudi primerne svo¬
boščine. Podobnega mnenja so bili tudi na Dunaju in
slednjič je potegnil s temi še pruski kralj Friderik Vil¬
jem, ki je v strahu za svoj avtokratski režim smatral, da
je tveganje preveliko, in ni hotel tudi ničesar ukreniti
brez ruskega carja. Ker mu je tudi ta svetoval potrp¬
ljenje, se je kralj že v septembru 1. 1808. rajši odločil
za zvezo z Napoleonom in je odslovil večino svojih boja-
željnih reformatorjev. Delo za nadaljnje reforme je zvo¬
denelo, vsenarodni odpor je bil pa odložen za ugodnej¬
še čase: reakcionarni junkerji so spet triumfirali. Boja-
željni revolucionarni domoljubi so bili razjarjeni, pre¬
stiž Prusije in njene dinastije je bil zadet v živo, oči
domoljubov so se začele vnovič obračati k Avstriji in
dramatik H. Kleist  je zaklical geslo: »Avstrija in
svoboda!«

277

V Avstriji je šele katastrofa pri Slavkovem, s katero
so propadle vse, s tolikimi žrtvami priborjene prido¬
bitve v Italiji, Dalmaciji, Belgiji in »Prednji Avstriji«,
prisilila cesarja Franca  I ., da je poklical h 'krmilu
nekaj novih mož. Nadvojvoda Karel  je vnovič pre¬
vzel vrhovno poveljstvo armade, ki je bila v prav obup¬
nem stanju (ostala je tudi skoro brez vsakega topni¬
štva), in predsedstvo vojnega sveta, a kancler je postal
(1805) grof F. Stadion.  Nadvojvodi Karel in
Janez  sta sicer zahtevala, da se spremeni sploh ves
reakcionarni vladni sistem, toda zakrknjeni cesar ni
hotel o tem niti slišati. Izobraženi Stadion je bil sicer
še prosvetljenec, toda jako častihlepen in prežet z ide¬
jami plemenitaških privilegijev, a nekateri drugi te¬
danji cesarjevi ministri so se naravnost javno bahali,
da niso imeli že 30 let v rokah nobene knjige ali časo¬
pisa. Stadion je pospeševal ustanavljanje »manufaktur«,
gradnjo cest in napredek gospodarstva sploh. Preureje¬
no je bilo šolstvo, začeli so pripravljati splošni držav¬
ljanski zakonik itd., o čemer bom pa obširneje govoril
še pozneje. Toda Stadion je bil preveč lahkoživ posvet-
njak, da bi se bil poglabljal v kake resnejše reforme in
se dotikal že davno zastarelega državnega ustroja. Tru¬
dili so se razvneti domoljubno navdušenje in pridobiti
sodelovanje najširših ljudskih množic, a na drugi strani
so še neprestano poostrovali tiskovno cenzuro in sploh
ves policijski sistem. Stadionu ni niti uspelo doseči od
Madžarov kakih primernih vojaških in denarnih pri¬
spevkov za vsedržavne potrebe. Še največ uspešnih obno¬
vitev je izvršil nadvojvoda Karel, čeprav sta tudi nje¬
gova prizadevanja bistveno ovirala pomanjkanje denar¬
nih sredstev ter nasprotovanje ljubosumnega cesarja in
njegovih reakcionarnih ministrov. Spričo stalnega pro-

278

računskega primanjkljaja je n a raste 1 državni dolg v
letih 1805—1809 od 438 na 572 milij. gld in špekulantje
ter pristaši vojne so celo zagovarjali naraščajočo infla¬
cijo, ker so gledali v njej edino možnost za finansi¬
ranje vojne.

Stadion je mislil na novo vojno že od prvega dne
svojega nastopa, češ da »z revolucionarnim sistemom ne
more biti nobenega izmirjenja«, razen tega si je pa ho¬
tel pridobiti z novo vojno še tako zaželeno slavo. Toda
batine, ki jih je dobila Avstrija 1. 1805., so bile tako
hude, da je morala vojna stranka vsaj za nekaj časa
čisto utihniti. Ker je tudi tedanji avstrijski poslanik
Metternich iz Pariza priporočal potrpljenje, se je moral
Stadion ukloniti in se ni upal vmešavati v prusko-fran-
cosko vojno 1. 1807., temveč je bil prisiljen pridružiti
se celo Napoleonovi celinski zapori. Toda že spredaj
omenjeni romantiki, ki so se zbirali tedaj na Dunaju,
so vse glasneje poudarjali evropsko poslanstvo Avstrije
in njeno prvenstvo v nemštvu ter jo predstavljali za
nekako predstražo evropske civilizacije nasproti vzhod¬
nim narodom (glavni propagator je bil ravnatelj držav¬
nega arhiva in urednik nekega patriotičnega lista, ba¬
ron J. Hormayr,  ozko povezan z nadvojvodo Ja¬
nezom). Hvaležno orožje je dajal vojnim hujskačem v
roke zlasti nov spor Napoleona s papežem (v febru¬
arju 1. 1808 si je namreč Napoleon prisvojil cerkveno
državo, papeža pa odvedel v Francijo).

Glavno spodbudo je pa tudi Avstriji dajal upor na
Španskem, kajti računala je s tem, da Napoleon ne bo
mogel nastopiti proti njej z vso svojo armado. Stadion
je poskrbel, da so se uspehi Špancev čimbolj razvedeli po
vsej državi in za vojno se je začelo navduševati zlasti mad¬
žarsko plemstvo. Madžarski pisatelji so začeli napadati

279

Francijo, a na Dunaju so upali, da bi se dalo pridobiti
nazaj Tirolsko, kjer je postajalo prebivalstvo vedno bolj
nezadovoljno z bavarsko upravo. Odhod večine velike
francoske armade iz Nemčije in že omenjena Ta | lleyrando-
va obvestila so pa konično povzročila, da se je Stadion od¬
ločil za vojno, zlasti ko mu je še Metternich javil, da se
je približal ugoden trenutek za tako akcijo. Svoje sta¬
lišče je vojna stranka podčrtovala zlasti s trditvijo, da
gredo Napoleonovi cilji za tem, da Avstrijo sploh po¬
polnoma uniči. Za vojno so se navduševali vsi nadvojvo¬
de, skoro vsi avstrijski poslaniki na tujih dvorih in vi¬
soka aristokracija raznih držav, ki se je zbirala tedaj na
Dunaju, a okornega cesarja sta pridobili zanjo konec 1.
1808 njegova tretja žena Marija Ludovika  z mater¬
jo; le nadvojvoda Karel se ji je do zadnjega ustavljal, a za¬
man. Intenzivna vojna propaganda, ki jo je na Metter¬
nichov nasvet po francoskem zgledu organiziral Stadi¬
on, je razgibala kmalu velik del prebivalstva po vsej dr¬
žavi. Sestavljena je bila posebna komisija pod predsed¬
stvom nadvojvode Janeza, ki naj bi pripravljala vse po¬
trebno za izvršitev obsežnih načrtov in že dne 8. VI. 1808
je izšel cesarski patent, ki je odrejal osnovanje še poseb¬
ne ljudske vojske, domobranstva, prvega podobnega v
Evropi. To je našlo najgloblji odmev tudi pri vseh ro¬
mantičnih nemških domoljubih. Napoleon pa je avstrij¬
skega poslanika zasmehljivo vprašal, če namerava Avstri¬
ja oborožiti tudi svoje ženske.

Domobranstvo je bilo mišljeno kot nekaka rezerva
redne armade. Sestavljali so ga vsi moški, izprva le kot
prostovoljci, pozneje pa bolj ali manj prisiljeni od 18.
do 60. leta, ki niso služili že v redni vojski ali pa bili
izrečno oproščeni redne vojaške službe. Organizirano je
bilo po kresijah tako, da je bilo v vsaki kresiji postav¬
ljenih na noge določeno število bataljonov (skupno 154),

280

a za poveljnike so postavili upokojene častnike ter v vo¬
jaških zadevah količkaj izvedene plemiče. Vežbali so jih
po župnijah vsako nedeljo po dve uri, večje okoliše me¬
sečno in končno še cele bataljone po tri tedne letno. Ta¬
ko so organizirali že v začetku 1. 1809. v čeških in avstrij¬
skih deželah (a brez Galicije) skupno 152.000 domobran¬
cev (to število pa ni bilo stalno, ker je bilo med njimi
neprestano veliko dezertacij). Oborožiti so jih mogli le
deloma in še to le z že zavrženimi težkimi mušketami in
karabinkami. Zaradi pomanjkanja krojev so jih enako¬
merno oblekli v ljudske noše dotičnih okrožij, a na klo¬
bukih so nosili kokarde z barvami zastav svojih dežela.

Ker se po večini krajev ljudstvo ni prav nič ogrevalo
za take nove vojne priprave (marsikje so morali fante
in može loviti ter jih s silo vtikati med domobrance), se
je Stadionova propaganda mnogo prizadevala, da bi pre¬
žela domobranstvo s primernim vojnim navdušenjem.
V ta namen je izdal tudi dramatik in prijatelj roman¬
tikov, dvorni tajnik H. J. Collin,  v začetku 1. 1809.
na Dunaju dva zvezka »Pesmi avstrijskih domobrancev«
(Lieder osterreichischer Wehrmanner). Vlada se je tedaj
celo spomnila, da žive v Avstriji razen Nemcev še drugi
narodi in je sama uradno naročila prevajanje teh pesmi
še v druge narodne jezike ter jih delila med domobrance
tistih narodnosti. Nadvojvoda Janez je sestavil tudi po¬
sebna navodila za politično propagando, s katero naj bi
domobrance prepričevali, da se v nobeni državi ne godi
vsem stanovom tako dobro in da nikjer ne vlada večja
svoboda (!) kot v Avstriji, zaradi česar da je tudi vredno
preliti kri zanjo. Za propagandne namene so seveda slu¬
žila tudi slovesna blagoslavljanja domobranskih zastav in
podobno. Na velikonočni ponedeljek je bila v Celovcu
slovesno blagoslovljena zastava koroških domobrancev, a
ko so hoteli ob tej priliki sprožiti tudi častne salve, se ve-

281

čina pušk sploh ni hotela sprožiti. Seveda je pa reakcionar¬
na vlada skrbno pazila, da to gibanje ne bi dobilo kakega
narodnostnega (niti nemško-narodnega) značaja in še
manj demokratičnega, temveč le nekak totalni vsedržav¬
ni in provincialni patriotizem, s katerim bi pridobila vse
ljudstvo, da bi se borilo za zmago in ohranitev doteda¬
njega reakcionarnega in policijskega habsburškega ab¬
solutizma. Ravno to je pa dajalo potem južnonemškemu
svobodoljubnemu časopisju dovolj hvaležne snovi za
vprav divjo gonjo proti Avstriji, kateri so naprtovali
sploh vso krivdo za nemško nesrečo. Navzlic temu je pa
nadvojvoda Janez ob priliki blagoslovitve domobranske
zastave v Ptuju dne 2. IV. 1809. celo izjavil: »Sramota za
mene, da nisem mogel slovenskih junakov nagovoriti v
slovenščini!« Pozneje se je baje res nekoliko učil tudi
naš jezik.

Medtem je dosegla tudi redna armada pod vodstvom
nadvojvode Karla nedvomna izboljšanja. Pehote številč¬
no sicer niso povečali, toda že 1. 1807. so uvedli zanjo nov
pravilnik (ta je jako poenostavil dotedanja eksercira-
nja), uvedli so bataljone, povečali število konjenice in
jeseni naslednjega leta so sklenili ustanoviti še posebne
divizije tirolskih lovcev. Odrejena je bila preureditev
edinic vseh vrst orožja, organiziran poseben pionirski
zbor, bistveno izboljšana zdravstvena služba, za večjo
okretnost so hoteli zmanjšati polkovni pratež na polo¬
vico in uveden je bil francoski način preskrbo vanj a
vojaštva na samih krajih, vsa armada je bila razdelje¬
na na 10 vojnih zborov z lastnimi glavnimi stani, tako
da je mogel nastopati vsak čisto samostojno, itd. Vse
te ipreuredbe pa bi oz. so zahtevale mnogo časa in de¬
narja, a ker ni bilo dovolj ne enega in ne drugega, je
ostalo poleti 1. 1809. vse to dovršeno šele na pol. Višji

282

poveljniki so bili prestari, da bi si mogli prisvojiti novo
vojno taktiko, glede nižjih in višjih častnikov je pa še
vedno odločalo predvsem njihovo plemiško rojstvo in
ne sposobnost (službe višjih častnikov so tudi lahko ku¬
povali), čete so ostale še vedno premalo pokretne, a
v vsej armadi je bila še razpasena velika korupcija.

Vkljub tem občutnim nedostatkom je bila pa av¬
strijska armada 1. 1809 vsekakor precej boljša nego
štiri leta poprej in s tem je seveda moral računati tudi
Napoleon. Vendar je pa avstrijski armadi manjkalo
zares sposobnega vrhovnega poveljnika. Nadvojvoda Ka¬
rel je imel nedvomno znatne sposobnosti. Bil je jako
prizadeven, moder in hladnokrven, toda mnogo sposob¬
nejši za obrambno vojno nego za ofenzivo. Dalje je bil
preveč navezan na že zastarelo strategijo, kateri ni šlo
za uničevanje nasprotnika, temveč predvsem za osvaja¬
nja določenih ciljev, a predvsem je bil velik omahlji¬
vec brez zadostne ognjevitosti in pobudnosti.

V obupnem stanju so pa slej ko prej bile državne
finance; ker so prejšnje vojne požrle vso gotovino in
sta ostala v deželi zgolj še drobiž in papirnati denar. Gle¬
de na to so pobrali velik del vseh zlatih in srebrnih
predmetov (tudi cerkvenih) in jih prekovali v novce,
izdali (1. 1807) nove bakrene novce .po 15 in 30 kraje, ter
na novo žigosali ves silno razvrednoteni papirnati de¬
nar. To je vsaj nekoliko odpomoglo velikemu pomanj¬
kanju gotovine za notranji promet, a zunanja trgovina
je bila spričo celinske zapore itak skoro uničena. Te
finančne operacije so prizadevale predvsem nameščence
in rentnike, manj pa kmete in obrtnike; in ker sta bili
1. 1804 in 1805 še jako dobri letini, široke ljudske mno¬
žice težke gospodarske krize niti niso prehudo občutile.

Navzlic vsem označenim šibkostim si je pa Avstrija

283

tedaj domišljala, da je nekako poklicana prevzeti vod¬
stvo za »osvoboditev Evrope«, ni se pa niti dovolj po¬
brigala za zaveznike. Zgoraj omenjeno propagando je
sicer zanašala tudi v Nemčijo, ni se pa pravočasno potru¬
dila, da bi pridobila zase Prusijo in tudi od Angležev
si ni znala pravočasno zagotoviti zadostne denarne in
vojaške podpore, a ruski car je še nadalje vztrajal pri
navidezni zvezi s Francijo, ker pač nihče ni preveč za¬
upal v avstrijska širokoustenja. Stadion je tudi mnogo
preveč računal z Napoleonovo nepripravljenostjo, se
predajal romantičnemu navdušenju, ki ga je bolj ali
manj ustvarjal sam, ter talko lahkomiselno, kakor štiri
leta pred njim Mačk, namenoma izzval vojno, kateri pa
Avstrija niti od daleč ni bila kos.

V naših deželah so se omenjene vojne priprave naj-
neposrednejše izražale v organizaciji domobranstva. No¬
tranjeavstrijskemu domobranstvu (s salzburškim vred
37 bataljonov) je stal neposredno na čelu nadvojvoda
Janez, ki je izdal ob priliki blagoslovitve njegove zastave
svoje dnevno povelje tudi v slovenščini  in mu
posvečal sploh največjo pozornost. Zanj je izdal nad¬
vojvoda dne 6. III. 1809 tudi poseben pravilnik. Na
Koroškem se je poleg obeh kresijskih glavarjev, barona
M. Rechbacha v Celovcu in barona A. Marenzija v
Beljaku, največ prizadeval za organizacijo domobran¬
stva škof S a 1 m , ki je zanj mnogo žrtvoval iz lastnega
žepa in posojal denar tudi deželnim stanovom, da so
mogli kriti stroške zanj. Na Koroškem so že jeseni 1.
1808 postavili na noge 5 bataljonov, in sicer:

A.) V celovški kresiji:

1. bataljon pod poveljstvom nekdanjega dragonskega
majorja grofa Ursenbecka; formiran je bil v Celovcu in
v njem so tvorili šesto četo dijaki;

284

2. bataljon, formiran v Brežah, pod poveljstvom ma¬
jorja Ant. pl. Leisa;

3. bataljon* formiran v Labotu, pod poveljstvom
nekdanjega topničarskega majorja, humperškega grofa
D. Dietrichsteina. Pri njem je služila tudi večina naših
Podjunčanov in nastanjen je bil nekaj časa v Volšperku.

B.) V beljaški kresiji:

1. bataljon, formiran v Beljaku, ipod poveljstvom nek¬
danjega majorja pl. Sardagne-ja, po rodu Tirolca;

2. bataljon, formiran v Sachsenburgu, pod povelj¬
stvom nekdanjega majorja grofa H. Lodrona.

Vseh 5 koroških bataljonov je tvorilo posebno bri¬
gado, kateri je poveljeval generalni major Fenner, po
rodu Tirolec. Razen tega je na pobudo nadvojvode Ja¬
neza sestavil v začetku 1. 1809. grof Triangi še poseben
prostovoljski bataljon iz številnih tirolskih beguncev na
Koroškem.

Stari domobranski častniki so svoje moštvo kolikor
toliko izvežbali v puhlem ekserciranju, ne pa tudi v
pokretanju in, ker zaradi starosti večina njih tudi
ni mogla oditi z njimi na bojišče, so jih potem vo¬
dili še čisto neizvežbani višji in nižji častniki, kajti vse,
kar je bilo količkaj sposobno, je moralo v redno armado.
Skrajno pomanjkljiva je bila tudi njihova oborožitev,
čeprav je poseben deželni fond izdal zanje celih 251.278
gld 7 kraje. Glede na to se potem tudi ne moremo ču¬
diti, če so ostala vsa prizadevanja, žrtve in stroški brez
vsakega pomembnejšega haska.

Kakor sem omenil že spredaj, sta se vlada in višje
vojaško poveljstvo jako trudila, da bi prepojila domo¬
brance in sploh vse prebivalstvo s primernim vojnim
navdušenjem in da so se glede na to na Dunaju prvič

285

spomnili tudi svojih nencmških narodov ter uradno po¬
skrbeli prevode C o 11 i n o v i h branibovskih ipesmi tudi
v razne narodne jezike. Ker na Dunaju seveda niso
imeli mnogo pojma o slovenščini, so jih glede na razlike
med narečji posameznih slovenskih dežel naročili po
deželah. Tako je prosto prevedel V. Vodnik  v Lju¬
bljani 5 pesmi, tedanji graški bogoslovec (poznejši ptuj¬
ski dekan) Fr. Cveitko  6 in tedanji graški pravnik
Primic  tudi 4 (zelo značilno je pa, da je Vodnik iz¬
pustil iz Collinovega predgovora licemersko trditev, da
»nobena druga vlada ne bi ustave, jezika, nravi in po¬
sebnosti vsakega samobitnega naroda tako prizanesljivo
spoštovala [kakor avstrijska]«). Glede koroških Sloven¬
cev je poslal po naročilu dvornega komisarja grofa
Sauraua-a  graški gubernij dne 24. II. tudi celov¬
škemu kresijskemu glavarju Fradanecku  dopis z
nekaj izvodi Collinove zbirke, da bi jih razdelil na
vsako četo po kakih 20 izvodov. Dalje so iz Gradca pi¬
sali, da je koroško slovensko narečje preveč različno
od kranjskega in »celjskega« ter bi tamošnji prevodi
ne imeli zaželenega učinka tudi na Koroškem, zato naj
kresijski glavar najde spretnega prevajalca še za koro¬
ško slovensko narečje, poskrbi za natisk kakih 500 iz¬
vodov in pošlje potem primerno število iztisov še belja-
ški kresiji za tamošnja dva brambovska bataljona.

Fradaneck je za naročeni posel dobil že znanega nam
upravitelja Eggerjevih  posestev in podjetij Fr.
Grundtnerja.  Ta je prevedel le dve Collinovi pe¬
smi in sicer »Deshelski Bran« (Oesterreichs Landwehre)
in »Shenin« (Der Brautigam). Več jih morda ni preve¬
del zato, ker je sodil, da bi mogli Vodnikovi prevodi
služiti tudi za koroške slovenske domobrance, ali je pa
čutil morda celo notranji odpor proti takemu »c. kr.

286

domoljublju«. Obe pesmi sta potem takoj izšli v posebni
brošurici na odličnem papirju in z lepim tiskom z na¬
slovom »Pesme sa deshelski bran« ter so ju potem delili
v smislu omenjenega naročila med slovenske brambov¬
ce. Zanimivo bi bilo primerjati, kako sta prevedla iste
pesmi najspretnejši tedanji slovenski pesnik V. Vod¬
nik in koroški Grundtner. Toda Vodnik ni prevedel
nobene izmed teh dveh, ki jih je prevedel Grundtner,
pač je pa prevedel obe tudi J. Primic,  doma z Do¬
lenjskega. Za primerjavo tule prvo kitico »Ženina«:

Collinov izvirnik se glasi:

Jetzt ist es Zeit, clie Trommel ruft,

Lieb Madel, lass mich ziehen;

Die Fahne flattert in die Luft,

Muss zu den Mannern hin.

Primčev' prevod se tesno naslanja na izvirnik:

Poslushaj boben she gromi,

O Lubza, pust’ me jit,

Bandir se kvishku she vershi,

Te morem sapustit.

Grundtnerjeva prireditev je pa čisto svobodna:

'l ak pishel se zhuje, ’nu pauka berzhi,

Sapushal bom vertizh, kir dekle zveti!

Jess poidem na voisko, desheli sa bran,

Koi kamer me klizhe te shounirski stan.

Razen Collinovih pesmi je širila vlada še druge, ki
naj bi dvigale domoljubno razpoloženje, a ljudstvo jim
je dodajalo le strupene zbadljivke in debele šale na
račun oblasti.

287

Vse kaže, da ta uradno naročeni patriotizem ni prav
nič ogrel ne prevajalca Grundtnerja in še manj naše
koroško slovensko ljudstvo, saj naš brezpravni kmečki
podložnik pač ni mogel imeti najmanjšega razloga, da
bi se navduševal za tako diižavo, ki mu ni nudila nobe¬
nih narodnih in socialnih pravic in da bi branil gra¬
dove svojih izkoriščevalcev, ki so se sami skrbno ogibali
vojaške suknje (plemstvo je bilo namreč tudi oproščeno
vojaške službe). Vse domobranstvo po slovenskih prede¬
lih zato tudi ni doseglo skoro nobenih uspehov in je
predstavljalo le zapravljanje časa, truda in denarja. Med
rudarji in kmeti (zlasti okoli Pliberka in Železne Kaple)
je zavladal proti njemu odkrit odpor, ki ga je skušala
vlada »pomiriti« s še poostreno cenzuro in s tem, da je
prisiljevala liste k objavi »navdušujočih« vesti in član¬
kov, da jih je delila potem med ljudstvo.

Ker je bila Koroška obmejna dežela (mejila je na
Italijo in na Bavarsko, ker je bila Tirolska tedaj ba¬
varska) in so vodile skozi njo glavne ceste iz Italije v
osrčje Avstrije, so morali seveda poskrbeti tudi za pri¬
merno utrditev glavnih vpadnih točk v deželo. V ta
namen so nakazali en milijon in odredili utrditev Pre-
dila proti vpadu iiz doline Soče, Nalborjeta proti vpadu
iz doline Bele in Sachsenburga proti vpadu iz Tirolske
po dolini Drave, a pri Trbižu, Podvetrovem in na Lju¬
belju so zgradili okope. K utrjevalnim delom pri Sachsen-
bungu so privedli celo novomeške domobrance k Kranj¬
ske, ki so bili v najbednejšem stanju in so imeli z nji¬
mi tudi velike težave, ker niso razumeli niti besedice
svojih nemških poveljnikov. Ker je pa prišla odredba
za utrjevalna dela šele v pozni jeseni 1. 1808, zaradi
zmrznjenih tal ni bilo več mogoče utrdb zgraditi iz
kamna, temveč le k hlodov, ilovice in prsti ter

288

zaklonišča iiz desk; le topničarski položaji so bili vsekani
v skale.

Razen domobrancev so zbraji že pozimi 1. 1808—09 na
Koroškem še celotno mobilizirani domači koroški peš¬
polk, štajerski Chastelerjev polk in še nekaj drugih čet,
namenjenih predvsem za Tirolsko, toda brez konjenice
in topništva, pač pa mnogo prevoznih sredstev. Napo¬
leonu, ki si zaradi vstaje na Španskem nikakor ni želel
še nove vojne z Avstrijo, vse te izzivajoče avstrijske vojne
priprave seveda niso ušle (o njih so celo obširno javno
pisali južnonemški časopisi). Zaradi njih je večkrat sva¬
ril avstrijskega poslanika Metternicha, a seveda zaman,
zato je potem že v februarju 1. 1809 tudi odpoklical
svojega poslanika na avstrijskem dvoru. Cesar Franc I.
se je bil namreč že dne 8. febr. končno veljavno odločil
za vojno in štiri dni zatem zopet postavil za vrhovnega
poveljnika svojega brata Karla, a vsa avstrijska vojska
je narastla do sredine meseca marca 1. 1809 na 280.000
mož redne armade in 224.000 domobrancev.

Avstrijski napad je moral Napoleon pričakovati pred¬
vsem v Nemčiji, kjer sta bila tedaj samo dva francoska
vojna zbora. Ker bi mogel Avstrijce odvrniti od napada
le strah pred ruskim nastopom, je povabil Napoleon
že v oktobru carja na spredaj omenjeni sestanek v Er¬
furtu in tu pristal na rusko zasedbo Finske ter romun¬
skih kneževin, odklonil pa rusko osvojitev še drugih tur¬
ških ozemelj. Zaradi tega je bila razočaranemu carju Na¬
poleonova zadrega še dobrodošla in je odklonil celo vsa¬
ko resno diplomatično intervencijo na Dunaju, a Du¬
naju je na skrivnem celo izrečno obljubil, da ne bo na¬
padel Avstrije. Glede na vse to si seveda tudi Napoleon
ni mogel delati nobenih utvar več. Napel je zato vse
sile, da zbere primerno armado, še preden pride do av-

19

289

strijskega napada. Odhitel je iz Španije v Pariz, kjer pa
spričo neuspehov v Španiji ni našel najugodnejšega raz¬
položenja. Čutil se je izdanega od vseh. Prebivalstvo je
postalo že skrajno naveličano večnih vojn in na vseh kon¬
cih se je že pojavljalo nezadovoljstvo proti Napoleonovi
politiki, češ da more voditi le v splošno propast. Njegov
položaj je bil tem težji, ker se je moral požuriti na nem¬
ško bojišče (iz Pariza je odšel dne 13. IV.), a za njegovim
hrbtom so se snovale v Parizu in celo v armadi zarote
proti njemu. Razen tega so na podeželju začeli vnovič
dvigati glave rojalisti in jakobinci, njegov spor s pape¬
žem je vznevoljeval katolike, a na obalah bi moglo priti
do angleških izkrcanj. Skratka: od 1. 1805. dalje ni
bil še nikoli v toliki stiski, vendar je znal ohraniti vso
svojo čudovito hladnokrvnost. Šibke sile svoje porenske
armade je pomnožil z novimi vpoklici ter s tujimi četa¬
mi (zlasti s četami Porenske zveze) in tako je razpolagal
že na spomlad 1. 1809. v Nemčiji zopet s 300.000 možmi,
v Italiji s kakimi 100.000 in v Dalmaciji jih je imel M a r-
m o n t 15.000. Ustvaritev tolike nove armade v tako krat¬
kem času je pomenjala res pravi čudež, toda njena bojna
vrednost je daleč zaostajala za prejšnjimi, kajti sesta¬
jala je večinoma iz le na ipol izvežbanih novincev ter
tujcev in še teh ni mogel dovolj hitro osredotočiti pod
svoje neposredno poveljstvo.

Avstrija je postavila za same vojne operacije na noge
skupno 316.000 mož, razdeljenih v tri armade: glavna,
pod poveljstvom nadvojvode Karla, je štela 200 000 mož
in naj bi z naglimi pohodi zavzela južno Nemčijo, druga
(80.000 mož) pod poveljstvom nadvojvode Janeza, naj bi
prodrla v Italijo in na Tirolsko, a tretja (36.000 mož),
pod poveljstvom nadvojvode Ferdinanda, naj bi varovala
meje proti Rusiji. Mobilizacija je bila odrejena dne

290

1. III., vojno napoved je pa Avstrija objavila dne 8. IV.
1809. na Dunaju in jo dva dni nato sporočila še fran¬
coskim četam in istočasno napadla na obeh frontah. Na
severu je bil prvotni načrt tak, da bi prodirala glavna
armada severno od Donave in iz Češke v smeri proti
Renu, s čimer bi presekala še neosredotočene francoske
divizije na dvoje. Toda avstrijsko vojno vodstvo je izvr¬
šilo to usodepolno napako, da je iz političnih razlogov
ta načrt v zadnjem hipu spremenilo in da je udarila
še nezadostno osredotočena glavnina dne 9. IV. južno
od Donave čez Inn, da bi zasedla bavarsko visoko pla¬
noto.

Nadvojvoda Karel se je s plamtečim proglasom z dne
6. IV. obrnil na ves »nemški narod«, češ da »se mi bo¬
rimo za utrditev samostojnosti avstrijske monarhije, da
priborimo Nemčiji zopet neodvisnost in narodno čast,
kakršna ji pristaja . . . Naša stvar je stvar Nemčije. Z
Avstrijo je bila Nemčija samostojna in srečna, le z av¬
strijsko podporo more vnovič postati oboje« (te proglase
je sestavljal že znani nam romantik Frid. Schlegel, ki je
bil kot dvorni tajnik prideljen glavnemu stanu armade).
Toda te Nemčije, na katero se je nadvojvoda obračal,
sploh nikjer bilo ni, kajti vsi vodilni nemški knezi so
se zbrali rajši pod Napoleonovo zastavo in prve sovraž¬
ne čete, na katere je trčila avstrijska armada, so bile
ravno — nemške. Avstrija je lahkomiselno začela vojno
z golo utvaro in proglas bi mogel roditi kak učinek le,
če bi se najprej njej sami posrečilo premagati Napoleona.
V posebnem dnevnem povelju je potem Karel vnovič
istovetil avstrijsko stvar z nemško (»Unsere Sache ist die
Sache Deutschlands«), a Nemci so se mnogo bolj navdu¬
ševali za ikorziškega junaka, avstrijske »osvoboditelje« pa
zasmehovali.

10 *

291

Navedena sprememba vojnega načrta je povzročila
predvsem to, da so se avstrijske operacije precej zakasnile,
kar je potem okretnemu Napoleonu, ki je bliskovito
presodil položaj, nudilo čas, da je zbral svoje divizije,
potolkel nekaj posameznih avstrijskih oddelkov (pri Re¬
gensburgu je bil celo sam ranjen v nogo), že po petih
dneh razbil vse avstrijske načrte, prisilil nadvojvodo
Karla k umiku nazaj proti Innu ter še razklal njegove
vojne zbore na dvoje. Tako na kako zmago sploh ni
bilo mogoče več misliti, temveč le še na golo rešitev dr¬
žave. Od Inna je krenil nadvojvoda preko Donave, da
bi se združil še s četami na Češkem, razen tega pa je že
tedaj svetoval svojemu bratu, naj sklene mir, ker ni
upati na končno zmago. Toda cesar je rajši poslušal
svojo hujskaško ženo in bojaželjnega Stadiona.

Napoleon sam Avstrijcev ni zasledoval, temveč uda¬
ril z glavnino svoje vojske po južnem bregu Donave na¬
ravnost proti slabo zavarovanemu Dunaju ter ga že dne
13. V. zasedel (sam se je nastanil v Schbmbrunnu) ter s
tem popolnoma presekal zvezo med severno avstrijsko
armado in ono, ki se je borila v Italiji. Medtem je pa
tudi nadvojvoda Karel zbral vse svoje, severno od Do¬
nave razmeščene čete in se z njimi tudi on počasi bližal
Dunaju od severa. Tedaj je začel Napoleon v noči 20.
na 21. V. pošiljati svoje čete čez jako narastlo Donavo,
da bi se na Marchfeldu pomeril z nadvojvodo. Ta je
pravilno spoznal odločilnost trenutka, močno oviral že
prehod francoskih čet preko Donave, o binkoštih 1809
(21. do 23. V.) pa prisilil še nedovoljmo pripravljenega
Napoleona k veliki bitki med vasema Aspern in Essling
blizu Dunaja. Tri dni sta se obe armadi (105.000 Avstrij¬
cev in 110.000 Francozov) ogorčeno borili (padlo je 23.000
Avstrijcev in 20.000 Francozov z več generali), končno se

292

je pa moral Napoleon umakniti nazaj na otok Lobau
na Donavi. To je bil prvi in občuten poraz naj večjega
vojskovodje novega veka in v očeh vse Evrope težko
prizadet tudi njegov osebni prestiž. Zaradi velikih izgub
pa tudi previdni nadvojvoda ni mogel izrabiti te zmage,
zasledovati sovražnika niti mu zadati odločilnega udarca,
temveč je čakal še na pomoč armade, ki naj bi mu jo
z južnega bojišča pripeljal njegov brat Janez. Razen tega
je hotel nadvojvoda na veliko nevoljo dvorske vojne
stranke tudi izrabiti zmago predvsem za dosego čim naj¬
ugodnejšega miru, ne pa izpostavljati svoje oslabljene
armade nesigurni bojni sreči.

Med označenimi vojnimi dogodki na glavnem, sever¬
nem bojišču so se pa razvijali vsaj za nas Slovence še mno¬
go važnejši dogodki na jugu. Tu je namreč nastopala
armada nadvojvode Janeza, ki naj bi prodirala v Italijo
in podprla vstajo na Tirolskem. Ta upor tirolskih kmetov
pod vodstvom tamkajšnjega krčmarja A. H o f e r j a (nje¬
gov glavni svetovalec je bil kapucin Haspinger)
je bil vsaj izprva bolj gospodarskega značaja kot pa av-
strijsko-patriotičnega, in so napadali uporniki vse vprek,
bavarske uradnike in domače meščanstvo. Po drugih de¬
želah, razen do neke mere v nemškem delu gornje Ko¬
roške, pa sploh ni prišlo do nobenega protifrancoskega
upora, na katerega se je dunajska vlada toliko zanašala.
To tirolsko vstajo je ravno prdko Koroške že dolgo po¬
prej in živo pripravljala propaganda nadvojvode Janeza.

Glavna sila južne armade se je zbrala dne 8. IV. v
okolišu Trbiža. Obsegala je VIII. in IX. vojni zbor, ki
sta štela skupno 46.777 mož, 6000 konj in 34.637 no¬
tranjeavstrijskih domobrancev (od teh je bilo pa 7904
sploh brez orožja in so jih zaposlili predvsem za utrje-
valna dela in pri prevozništvu). VIII. vojni zbor pod po-

293

veljstvom generala Chastelerja  je tvoril desno krilo
in vanj so bili vključeni tudi koroški ter velik del šta¬
jerskih domobrancev. Zavzel je črto od Gornjega Dra¬
vograda preko Ziljske doline do Kanalske doline (Trbi¬
ža), a od tod v Savsko dolino do Ljubljane je bil raz¬
vrščen IX. vojni zbor pod poveljstvom hrvatskega bana
generala G y u I a y a , ki je tvoril desno krilo nadvojvo¬
dove armade.

Nadvojvoda Janez je šele dne 4. apr. 1809 zapustil
Gradec, odšel v Ljubljano in od tod preko Celovca v
Beljak, 'kjer se je dne 7. IV. dogovoril s Chasteler-
j e m o poslednjih ulkrepih za napad. Sovražne čete pod
poveljstvom italijanskega podkralja, Napoleonovega pa¬
storka Evgena  B e a u h a r n o i s - a, so štele tudi
okoli 50.000 mož, deloma Italijanov in deloma Franco¬
zov, a bile so še čisto razpršene, tako da sta stali v Fur¬
laniji le dve diviziji, kajti avstrijski napad je podkra¬
lja popolnoma presenetil.

Nadvojvodove čete so napadle že dne 9. IV. Da bi na¬
sprotnika preslepil, je poslal nadvojvoda po Kanalski
dolini le večji oddelek pod poveljstvom polkovnika
Volkmanna in dva manjša čez Ovčjo ves po dolini Re-
klafcnice in iz Zilje čez prelaz Plocken v dolino Bele
(vsi trije oddelki so se potem združili pri Chiusaforte);
glavne nadvojvodove sile pa so udarile čez Predil in v
smeri na Čedad ter Gorico. Ker je bil nasprotnik po¬
polnoma presenečen, so imeli Avstrijci kaj lahek posel.
Že naslednji dan so vkorakali v Kobarid, dne 11. IV.
v Čedad in dne 15. IV. so se v Vidmu že združili z glav¬
no armado tudi oni trije oddelki, Iki so krenili iz Koro¬
ške. Spričo velike premoči so Avstrijci potolkli še ne¬
zbrane francosko-italijanske čete najprej pri Pordeno¬
nu (15. IV.) in nato pri Sacilu (16. IV.) in pri Fontana-

294

freddi, jih potiskali proti reki Mincio in želeli čimprej
osvojiti še Verono. Zajeli so precej nasprotnikov, a na
drugi strani so tudi Francozi ujeli v Padovi tržaškega
guvernerja in generalnega intendanta nadvojvodove ar¬
made, Korošca grofa P. Goessa  z važnimi dokumenti.
O teh svojih zmagah je izdal nadvojvoda Janez tudi slo¬
vensko poročilo, v katerem je bilo rečeno: »Namestni
Krail je franzose vodil; konec boja je bil sa nas tako
srezhen, da se franzos ni mogel sa vodo Livenzo ustavit,
ampak da je s’ vso naglizo sa potok Piave beshal«. In
na drugem mestu je nadvojvoda trdil, da »se je po kr-
vavimu ruvanju skozi dva dni clo na naš dobičik ober-
nil«.

Poslednji svoj uspeh je nadvojvoda dosegel dne
29. IV. pri Galdieru blizu Verone, toda že isti dan je
prispel iz avstrijskega glavnega stana sel z novicami o
porazih na severnem bojišču (na Bavarskem) in s po¬
veljem, da naj odhiti južna armada takoj nazaj poma¬
gat reševati Dunaj. Tako je nastopil nadvojvoda Janez
dne 1. V. svoj usodepolni umik od Adiže, ki se je pa
spričo neprestanih, medtem že osredotočenih francoskih
sil spremenil skoraj v razsulo. Podkralj Evgen ga je
namreč zasledoval s štirimi divizijami in v manjših spo¬
padih neprestano drobil njegove sile (n. pr. pri Mon-
tebellu, Olrnu, Tavernellu, Bassanu, Trevisu i. dr., zlasti
pa še v večji bitki ob Piavi, kjer so bili Avstrijci hudo
poraženi). v

Vlil. vojni zibor generala Chastelerja (ta je bil po rodu
Lotarinžan), ki je imel pred izbruhom vojne svoje glav¬
no zbirališče v Celovcu, je bil ob izbruhu sovražnosti
razporejen od Naborjeta po spodnji Ziljski dolini in po
dolini Drave do Gornjega Dravograda. Že dne 2. IV.
so vtihotapili na Tirolsko veliko množino letakov s po-

295

zivom na upor. Glavni avstrijski agent pri tem je bil
tirolski begunec M. Teimer,  ki je bil dne 5. IV.
■poslan iz Celovca na Tirolsko, da bi spodbujal ljudstvo
v Pustem dolu k uporu. Dne 9. IV. zjutraj so pa vdrli
prvi avstrijski oddelki (med njimi tudi vseh 5 koroških
domobranskih bataljonov in z njimi celo sam škof Salm)
iz Gornjega Dravograda in prispeli še isti dan v Lienz,
a v Pustem dolu je že prejšnji dan izbruhnil upor ti¬
rolskih kmetov. Naloga tega vojnega zbora je bila, da
z naglim napadom zopet osvobodi Tirolsko in s tem
preko nje omogoči zvezo med južno in severno armado.
Chastelerjeve čete so res kmalu pomedle z dotedanjim
bavarskim gospostvom in dospele že dne 15. IV. v Inns¬
bruck. Od tod je krenil Chasteler čistit južno Tirolsko
(oba gornjekoroška domobranska bataljona sta ob tej
priliki zasedla Toblach in Gortino d’Ampezzo). Že ne¬
kaj dni po izbruhu sovražnosti so privedli v Celovec
prve stotine bavarskih ujetnikov in jih poslali potem v
Velikovec; vso pot iiz Celovca do tja ni spregovoril noben
Bavarec niti besedice z nobenim Avstrijcem, tako stru¬
peno so sovražili svoje avstrijske »nemške brate«. Na¬
daljnje zajete bavarske vojake in uradnike so vodili po¬
tem na Koroško še vse naslednje dni, enako pa tudi še več
francoskih (italijanskih) iiz Italije.

Toda Chasteler ni bil zmožen, da bi tirolske upor¬
nike organiziral ter jih uporabil še za podporo bodisi,
južne, bodisi severne avstrijske armade, temveč so se ti
po svoji zmagi vrnili zopet na svoje domove in tudi
Hofer  sam je ostal neodločen. Tako se je franco¬
skemu generalu Lefebvre-u  brez večjih težav kmalu
posrečilo prodreti vzdolž Inna zopet na Tirolsko.

Dne 20. IV. so slavili Celovčani avstrijsko zmago
pri Sacilu, a ravno prišedši od zahvalne službe božje

296

pa so z dolgimi obrazi izvedeli za — polom na severnem
bojišču. Vse je pretresal strah, da bi mogli sedaj Fran¬
cozi — kakor 1. 1805 — pridreti od severa tudi v neza¬
ščiteno Koroško. Sicer so dobili od vojaških poveljstev
zagotovilo, da jim ne grozi še nobena neposredna ne¬
varnost, toda kmalu nato so izvedeli še za občuten po¬
raz umikajočih se Avstrijcev ob reki Piavi (8. V.). Nad¬
vojvoda Janez je svoje naročeno umikanje izprva za¬
snoval tako, da bi poslal en del svoje armade naravnost
proti vzhodu za obrambo Notranje Avstrije, a z drugim
delom bi hitel sam preko Tirolske proti Linzu. Toda
poraz ob Piavi mu je uničil ves načrt in se je moral
naglo umikati med neprestanimi napadi prodirajočih
Francozov skozi Furlanijo proti Koroški. To in pa novo
francosko prodiranje na severno Tirolsko je povzročilo,
da tudi Chasteler ni mogel držati južne Tirolske in se
je moral naglo umikati v dolino Inna. Tu (pri Wonglu)
je doživel dne 13. V. tudi on hud poraz. Ob tej priliki
so bili popolnoma razbiti tudi koroški domobranski
bataljoni, ki so stopili ob tej priliki prvič v resnejšo
bitko. Ujet je bil poveljnik 3. spodnjekoroškega domo¬
branskega bataljona grof Dietrichstein  z več
drugimi častniki. Tedaj je bil Chasteler seveda prisiljen
čimprej pobegniti preko Koroške in se pridružiti glav
ni armadi nadvojvode Janeza. Francozi so Tirolsko
kmalu vsaj začasno zopet pomirili in nato pustili v de¬
želi samo še eno divizijo. Ob novici o zmagi pri Asper-
nu se je pa dežela vnovič dvignila. Ker je Napoleon
nujno potreboval okrepitve, je odpoklical še to divizijo in
prepustil Tirolsko samo sebi, nakar so tirolski vstaši
potem vdirali celo na Bavarsko in izzivali še upor v
severni Italiji.

Dne 13. V., na dan padca Dunaja in poraza pri Wor-

297

glu, je prispela armada nadvojvode Janeza (33 bataljo¬
nov in 16 eskadronov) po dolini Bele že na koroška tla.
Pri Podkloštru je stala Frimontova  divizija (20
bataljonov in 12 eskadronov), pri Žaibnieah Gyulay-
eva,  a med Žabnicami in Pontatoljem rame zaščit-
nice. Tik za njimi je pa pritiskalo po dolini Bele levo
krilo francoske armade, a večji francoski oddelki so do¬
bili povelje prodirati po dolinah Reklatnice in Dunje
ter presekati Avstrijcem zvezo med Predilom in Rabljem.
Že dne 14. V. so prekoračili prvi francoski oddelki ko¬
roško mejo in naslednji dan je zasedla Gyulayeva divi¬
zija (11 bataljonov in 3 eskadroni) okope okoli Trbiža,
a en del francoskih čet je prispel po dolini Bele pod
Naborjet, drugi pa hitel po Soški dolini proti Predilu.
Francozi so avstrijske postojanke obšli severno in južno
od Trbiža, prodrli do Kokove, presekali zvezo med Fri-
montovo in Gyulayjevo divizijo in prisilili Gyulayja, da
se je z velikimi izgubami naglo umaknil po edini še
odprti poti čez Belo peč in Podkoren na Kranjsko (nad
Gyulayjevo nesposobnostjo so se zlasti v Gradcu vsi
zgražali). Verjetno pa bi bila Avstrijce zadela še večja
polomija, ako bi ne bili glavnih francoskih sil za štiri
dni zadržali trdnjavici v Naborjetu in na Predilu, ki ju
je od 14. do 18. maja 1809. nadvse junaško in skoro do
poslednjega moža branilo samo par čet srbskih graničar¬
jev pod poveljstvom stotnikov Hensela in Her¬
manna  (na obeh krajih so potem postavili padlim
junakom zaslužena spomenika, a vse priznanje jim je
izrazil celo viteški podkralj Evgen).

Nadvojvoda Janez je dobil vest o padcu Dunaja dne
17. maja. Uvidel je nevarnost, ki bi mu mogla groziti od
Francozov od severa, zato je pospešil svoj umik in usme¬
ril — kakor smo že slišali — Gyulayjevo divizijo od Tr-

298

biža na Kranjsko, Frimontovo divizijo je napotil iz Pod-
kloštra preko Beljaka na Celovec, kamor je prispel dne
18. V. tudi sam, a Chastelerju je ukazal, naj se drži na
Tirolskem, dokler se pač more, nato pa naj se prebije,
kakor more in zna, za njim. Pred odhodom iz Beljaka
je zvečer dne 17. V. nadvojvoda tudi naročil beljaškemu
županu j . M a y r j u , naj da takoj po odhodu avstrij¬
skih čet podreti most čez Dravo, a most pri Podvetro-
vem so požgali že poprej. Toda to Francozov ni prav
nič zadržalo. Še preden je bilo podiranje dravskega
mostu dovršeno, so že naslednjega dne zvečer prihiteli
od Marije na Zilji v Beljak prvi Francozi, ustavili na¬
daljnje podiranje mostu, zasedli mesto in presekali Av¬
strijcem nadaljnjo zvezo s Tirolsko. Mestu so naložili
takoj velike dajatve v blagu, kmetje so jim morali dati
na razpolago konje in vozove, a trgovci jim izročiti cele
bale blaga, ki so ga odpeljali potem v Italijo.

Dne 19. V. zjutraj, ko se je nadvojvoda ravno pri¬
pravljal, da zapusti s svojim glavnim stanom Celovec, je
pa dobil iz avstrijskega vrhovnega poveljstva ukaz, naj
prodira iz Beljaka čez Spital in Salzburško proti Linzu
ter se združi tam s tamošnjimi avstrijskimi divizijami.
Spričo označenega poteka dogodkov pa ta ukaz seveda ni
bil več izvedljiv, temveč je moral s svojo razrvano ar¬
mado še pospešiti svoj umik preko Velikovca na Gra¬
dec, kamor je prispel dne 24. V. Pri Velikovcu je po¬
rušila za seboj tudi most čez Dravo, a zasledujoči jo
Francozi so od Velikovčanov zahtevali, da ga v 24 urah
postavijo zopet nazaj, in so odvedli v ta namen tudi ne¬
kaj mestnih uradnikov kot talce. V dnevih od 18. do
20. V. so potem noč in dan korakale skozi Beljak 4
francoske divizije, ki jih je moralo mesto seveda dobro
pogostiti; dne 19. ter 20. V. je bil v Beljaku nastanjen

299

tudi glavni stan podkralja Evgena. Enako so druge fran¬
coske divizije prodrle tudi od Soče čez Kras na Kranj¬
sko ter dne 23. V. brez boja zasedle Ljubljano,  ki
jo je »-branil« 76-letni strahopetni in že bebasti gene¬
ral Moitelle,  po rodu Belgijec (avstrijski vojaki
so ob tej priliki tu izropali vse blagajne in večidel de¬
zertirali). Tako so imeli Francozi konec meseca maja
vnovič v rokah skoro vse slovensko ozemlje razen Do¬
lenjske. Takoj po svojem prihodu na Slovensko so
Francozi tudi razpustili (14. V.) brambovce in ukazali
zažgati hiše vseh njihovih častnikov, ki bi se v 14 dneh
ne vrnili na svoje domove. Velika večina domobrancev
se je kmalu potem tudi res razbežala.

Komaj šest tednov poprej so avstrijske divizije še sa¬
mozavestno začele vojno, a sedaj so že pobite bežale na¬
zaj skozi Koroško. To ni porazno vplivalo le na moralo
nadvojvodove armade, temveč tudi na prebivalstvo. Ker
spričo nedostajanja vozil ni bilo mogoče odpeljati v Ce¬
lovcu nakopičenih skladišč, je prišlo že dne 18. V. tudi
tu do splošne anarhije in plenjenja, tako da je moral
posredovati sam nadvojvoda. Naslednji dan popoldne so
zapustili Celovec še poslednji oddelki avstrijskih zad¬
njih straž. Meščanstvo, zbrano pri glavni stražnici (to so
koroški stanovi 1. 1807 na novo zgradili) in oboroženo
s starimi puškami medtem že razpuščene dijaške domo¬
branske čete, je vse preplašeno pričakovalo že tretje
francoske okupacije, javno oblast je pa — kakor že ob
priliki prejšnjih okupacij — že dne 19. V. prevzela zo¬
pet posebna deželna upravna komisija pod predsedstvom
kresi js/kega glavarja Fr. pl. Fradanecka.  Se
isti večer je pridirjala v mesto prva francoska pred-
straža, se čez noč zopet umaknila, a naslednje dopoldne
(20. V. 1809) sta potem vkorakala v Celovec dva fran-

300

coska konjeniška polka in nekaj oddelkov pehote. Ka¬
kor ob prejšnjih francoskih invazijah jih je tudi ob tej
priliki pričakoval škof S a 1 m (ta se je bil medtem že
vrnil s Tirolske) na čelu drugih uglednih meščanov in
prosil, naj bi francosko poveljstvo preprečilo vsakršne iz¬
grede. Na binkoštno nedeljo (21. V.) so vkorakale v
Celovec potem še 4 francosko-italijanske divizije (skup¬
no 36.000 mož) s podkraljem Evgenom na čelu. Voja¬
štvo se je nastanilo okoli mesta, podkralj pa v škofijski
palači, od koder je potem že naslednji dan izdal dnev¬
no povelje, v katerem je strogo prepovedal vsakršne iz¬
grede in ukazal, da mora biti v teku 8 dni izročeno pri
francoskih mestnih poveljstvih v Trbižu, Beljaku in
Celovcu vse v deželi preostalo orožje in sploh vse imetje
avstrijske armade. Tri dni nato je naložil francoski ko¬
misar deželi 2.5 milijona frankov vojne kontribucije,
ki bi jo bilo treba plačati v treh Obrokih v teku 30 dni.
To je skušala potem deželna upravna komisija zbrati s
prostovoljnimi posojili in s podvojitvijo ter celo poče-
tverjenjem raznih davkov. Razen tega je vojni nadko-
misar še zahteval, da mora prirediti Celovec bolnico za
1000 vojakov (uporabili so za to 3 poslopja) in Beljak
2 bolnici (eno za 300 ranjencev, drugo za 300 bolnikov).

Podkralju ni šlo več za to, da bi zasledoval bežečo
nadvojvodovo armado, temveč se je požuril, da doseže
čimprej preko Judenburga in Semmeringa glavno Na¬
poleonovo armado (spotoma je cine 25. V. pri St. Micha¬
elu uničil še večje avstrijske oddelke). Tako je ostala
Koroška skoro brez francoskih čet, le na Gornjem Ko¬
roškem je 22. — 28. V. šibka divizija generala Rusce
(7 bataljonov, 1 eskadron in 10 topov), prišedši iz Belja
ka, zaman napadala poslednje utrjeno oporišče, ki je
ostalo še v avstrijskih rokah, Sachsenburg, in prežala

301

na Chasteilerjeve čete, ki 'bi se morale umikati iz Tirol¬
ske. Ker ni uspel in ko je še izvedel, da so avstrijske
čete tudi v Gornji Ziljski dolini, se je umaknil nazaj
v Beljak; zato se je par dni pozneje Chasteler mogel ne¬
ovirano umikati iz Tirolske po Dravski dolini, da bi se
združil z armado nadvojvode Janeza na štajersko-ogrski
meji.

Dne 1. VI. so pa privedli Francozi v Celovec več tisoč
na Gornjem Štajerskem ujetih Avstrijcev ter jih strpali
v mestno vojašnico. Zaradi nezadostne straže se je mno¬
gim posrečilo pobegniti, oboroževali so se pa s puškami,
skritimi po raznih kotih v mestu. Neke noči je pa po
nesreči sprožen strel alarmiral straže in druge, še v Ce¬
lovcu nastanjene Francoze, kar je povzročilo divje
streljanje vse vprek in preiskovanje hiš. Zbegani Celov-
čani so mislili, da je nastopilo splošno plenjenje in po¬
kol ali vsaj velik požar, zaradi česar so se zabarikadi¬
rali po svojih hišah in vsi obupani pričakovali, kaj pri¬
de. Šele proti jutru se je položaj nekoliko pomiril, na¬
kar so Francozi preostale ujetnike najstrože zastražili,
zatem jih pa odvedli čez Ljubelj.

Medtem je pa po dolini gornje Drave nastopil prve
dni meseca junija že tudi Chasteler svoj umik iz Tirol¬
ske. Preostalo mu je od vsega vojnega zbora le še 11.000
mož, toda Francozi so jako precenjevali njegove sile.
Glede na to se je tudi Rusca umaknil od Sachsenburga
najprej v Beljak in mislil držati tamošnje mostišče, a
je hitro opustil to misel in se umaknil s svojimi neznat¬
nimi silami dne 4. VI. zvečer za celovške utrdbe. Tako
so Chastelerjeve čete neovirano korakale skozi južno
Koroško in prispele dne 5. VI. popoldne skoro do Ce¬
lovca (z njimi so se vrnili iz Tirolske tudi ostanki razbi-

302

tih koroških domobrancev, a ko so dospeli na domača
tla, so se večidel razbežali). Še isti večer je prišlo do
ogorčenih bojev med Krivo Vrbo in Kalvarijo ter v raz¬
nih predmestjih (italijanski konjeniki so napadali s kri¬
ki »Maledetto Tedesco!«, t. j. »Prekleti Nemec!«). Boji
so z menjajočimi se uspehi in z velikimi izgubami na
obeh straneh prenehali šele naslednji dan zvečer; ker so
bili Avstrijci v veliki premoči, se jim je posrečilo spra¬
viti ves pratež skozi Št. Rupert mimo mesta dalje, nakar
je odšel (ponoči od 6. — 7. VI.) še glavni del Chasteler-
jevega vojnega izibora preko Velikovca ;po novem dravskem
mostu na Pliberk im slkazi Guštanj na Maribor, a manjjši
del pod poveljstvom gen er. Schmidta se je po porazu,
ki ga je bil doživel, že poprej umaknil iz bojev ter odšel
proti Vrbi, nakar se je napotil po Dravski dolini, da bi
se vnovič pridružil tirolskim borcem.

Ker se je bilo ob tej priliki pokazalo, da skriva pre¬
bivalstvo še polno avstrijskega orožja, je izdal za koro¬
škega guvernerja imenovani general Rusca stroge var¬
nostne ukrepe, oddajo vsega orožja in uvedbo osebne
izkaznice za vse moške od 16. do 60. leta. Prav v istih
dneh so se pa širile med prebivalstvom tudi vesti o av¬
strijski zmagi pri Aspernu. Francozi so seveda hitro uga¬
nili zlonamernost teh govoric in izdali dne 12. VI. naj¬
strožjo prepoved celo vsakih razgovorov o vseh vojnih
dogodkih ter zagrozili kršiteljem te prepovedi s prekim
sodom. Navzlic temu je pa prišlo do nekaterih mučnih
incidentov. V Wimitzu (v šentviškem okraju) je n. pr. ta-
mošnji fužin arski pisar Pseiner  z dvema sokrivcema
privezal bolnega francoskega vojaka k nekemu drevesu
in ga ustrelil. Za tak divjaški čin ga je seveda vojno so¬
dišče obsodilo potem na smrt in je bil dne 5. VII. ustre¬
ljen na celovškem Benediktinskem trgu.

303

Prej navedenih 2,5 miilij. frankov vojne kontribu-
cije dežela seveda ni mogla plačati v gotovini, ker je
bila preveč izmozgana že v prejšnjih vojnah, ker je na¬
stopil zaradi vojne popolen zastoj trgovine in ker je
bil precejšen del Gornje Koroške še vedno v avstrijskih
rokah. To so morali uvideti tudi okupatorji sami, zato
so se zadovoljili, da so del kontribucije plačali tudi v
efektih (do 8. VII. so zbrali le 419.544 fr) in v blagu
(50.000 parov čevljev, 50.000 srajc, 150.000 vatlov platna
i. dr.). Dne 11. VI. so pa zahteve še zvišali za 1696 rjuh,
4000 srajc, 4000 spalnih čepic, 1000 hlač in še za razne
druge- drobnarije za celovško in beljaško bolnico. Po¬
dobne težkoče so se pokazale tudi glede zahtevane pri-
prege za čete in za velikanske transporte streliva.

Med temi dogodki na Koroškem se je pa tudi polo¬
žaj po ostalih deželah naglo razvijal. Načrt nadvojvode
Janeza je bil prvotno tak, da bi zlbral na Štajerskem
vse čete, ki so bile v južnih deželah monarhije, z njimi
posamič potolkel poedine francoske oddelke v teh de¬
želah, tako osvobodil vso Notranjo Avstrijo, postavil na
noge novo armado, ki bi pritegnila nase velik del Na¬
poleonove vojske, in s tem bistveno razbremenil glavno
(severno) armado svojega brata Karla.  Ta načrt je
pa ostal le na papirju, kajti on ni mogel vzdržati fran¬
coskega pritiska, temveč je skušal potem po ovinkih ob
štajersko-ogrski meji privesti ostanke svoje armade na
pomoč Karlu pri Dunaju. Da bi to preprečil, je poslal
Napoleon od Dunajskega Novega mesta za njim pod¬
kralja Evgena,  ki ga je dne 14. VI. vnovič temeljito
potolkel ipri Gjoru ob Rabi. Kranjsko so bile medtem
že zasedle divizije maršala Marmonta  (on je prispel
že dne 3. VI. iz Dalmacije preko Reke v Ljubljano),
ki je pa dobil dne 13. VI. od Napoleona povelje, naj

304

se pridruži njegovi glavni armadi. Odkorakal je torej
proti Mariboru, od tam pa zavil nazaj na Celje, Vi¬
tanje, Slovenj Gradec ter koralkal v dnevih od 21. do
24. VI. po Labotski dolini čez Paiko (Pack) proti Gradcu.
Spotoma so njegove čete tudi temeljito izpraznile bo¬
gato z vinom založeno škofijsko klet v Št. Andražu ter
brezobzirno rekvirirale po vsej poti živila in prevozna
sredstva.

Enako je dne 2. Vil. odkorakala na Gornje Šta¬
jersko tudi divizija generala Rusce  ter pustila v Ce¬
lovcu le 800 mož pod poveljstvom generala B e r t o -
1 e 1 1 i j a . Pri Leobnu je prišel Rusca v hud spopad
z Avstrijci, nakar je krenil po dolini Mure, čez St. Mi¬
chael, Gmiind in Beljak nazaj v Celovec. Na Gornjem
Koroškem so se namreč medtem še neprestano nadalje¬
vali manjši spopadi med Francozi in Avstrijci in v av¬
strijskih rokah je še vedno bil tudi močno utrjeni Sach-
senburg v zgornji Dravski dolini. Manjši avstrijski od¬
delki, ki so manevrirali v dolini gornje Drave in v oko¬
lišu Lienza ter čete že omenjenega generala Schmid¬
ta,  ki je bil dne 6. VI. pri Celovcu zapustil C h a s te¬
le r j a , so se bili namreč neprestano spuščali v spopa¬
de s šibkimi francoskimi oddelki po Gornji Koroški in
Vzhodni Tirolski. Dne 3. Vil. so za kratek čas zasedli
celo Beljak, nato iznenadili Trbiž in nameravali s pre¬
senetljivim udarcem iz Ukev vnovič zasesti celo nabor-
jetske utrdbe, kar se jim je pa izjalovilo. Enako seveda
tudi niso mogli izvesti drznega načrta o nenadnem na¬
padu na Celovec, ki je bil nameravan za drugo polovico
julija iz Dravske in Ziljske doline s sodelovanjem čet
iz štajerske. Sodelovali naj bi pri tem podjetju tudi
tirolski uporniki pod vodstvom samega A. H o f e r j a
ter gornjekoroški pod vodstvom J. Turka. Vse te

20

305

smele načrte sta prekrižala nova velika Napoleonova
zmaga pri Wagramu in podpis premirja.

Glavne odločitve so namreč slej ko prej padale na
severu. Po porazu pri Aspernu je grozila Napoleonu naj¬
večja nevarnost iz Nemčije. Tam se je bilo takoj začelo
nevarno vrenje, posamezni nemški poveljniki so zače¬
njali že na lastno pest z upori in raznimi vojaškimi
akcijami, grozila so angleška izkrcanja, a največja ne¬
varnost mu je pretila od Prusov. K sreči se je pa njihov
kralj obotavljal tako dolgo, da je mogel Napoleon do¬
bro utrditi otok Lobau in vnovič pritegniti znatne okre¬
pitve iz Francije in iz drugih zasedenih dežel, tako da
je štela njegova vojska kmalu zopet 187.000 mož s 488
topovi, proti kateri j e razpolagal nadvoj voda Karel
le s 136.000 možmi in približno enako močnim topni¬
štvom. Napoleonova samozavest je šla tedaj tako daleč,
da niti sredi največjih nevarnosti ni odstopil od svojih
načrtov, temveč je že dne 17. V. ukazal anektirati Rim.
Ker ga je papež zaradi tega izobčil, ga je dal Napoleon
dne 6. VII. kratko in malo odvesti v Francijo (v izgnan¬
stvu je ostal potem papež do Napoleonovega padca). To
bi moglo povzročiti daljnosežne posledice v vsem kato¬
liškem svetu, vendar mu je drzna igra še enkrat uspela.

Ko se je torej čutil Napoleon zopet dovolj okreplje¬
nega in še preden bi mogel nadvojvoda Janez  pri¬
vesti svojo armado (ta je bila tedaj še pri Bratislavi) na
pomoč bratu, je začela francoska armada v viharni noči
dne 4. VII. zopet korakati na severni breg Donave ni-
zdol Esslinga. Napoleon je mislil, da bo trčil tu ob av¬
strijsko armado, a nadvojvoda Karel, ki si ni upal pre¬
prečiti francoskega prehoda čez Donavo, se je bil že
nekoliko umaknil na ugodne, a preraztegnjene -položaje

306

med vasi Aderklaa in Wagram za rečico Russbach. Ker
je moral zato Napoleon svoj vojni načrt določiti šele
na samem bojišču, je napadel šele dne 5, VII. zvečer,
toda brez uspeha. Naslednje jutro je ponovil napad z
vsemi svojimi silami. Bitka je divjala z vso ogorčenostjo.
Ker razne nemške pomožne čete niso vzdržale besnih
avstrijskih napadov, je moral Napoleon celč med samo
bitko večkrat spreminjati svoje dispozicije, dokler nista
v teku popoldneva Napoleonov vojaški genij in nenad-
kriljiva hrabrost francoskih čet prisilila Avstrijce k umi¬
ku. Preostalo jim je pa še vedno 80.000 mož, s kateri¬
mi je krenil nadvojvoda Karel v redu proti Moravski,
kamor ga tudi izčrpani Francozi niso mogli takoj zasle¬
dovati. Toda ko so dospele še nove francoske divizije
od juga, je poslal Napoleon za poraženo Karlovo ar¬
mado maršala Marmonta  in M a s s e n o . ki sta
dne 11. VII. še enkrat potolkla Avstrijce pri Znojmu na
južnem Moravskem. Tedaj je hotel nadvojvoda Karel
rešiti, kar se je še rešiti dalo, in je še isto noč prosil za
premirje, na katerega je Napoleon tudi takoj pristal.
Podpisano je bilo že naslednji dan (12. VII.) v Znojmu.

Čeprav je že zmaga pri Wagramu odločila usodo te
vojne, pa do miru še vendarle ni tako kmalu prišlo,
kajti zmede in zapletljaji so se pojavljali še na vseh kon¬
cih in krajih. Vrenje v Nemčiji se je nadaljevalo, na
Dunaju je poskusil neki prenapeti dijak celo atentat
na Napoleona, Avstrijci so morali sicer zapustiti zasede¬
ne predele Nemčije in tudi pruski kralj ni upal več ka¬
zati zob, toda upornih Tirolcev, ki so dobivali močne
podpore iz Koroške, .Salzburške in od Adiže, vendarle m
bilo mogoče ukrotiti, šele po sklenjenem miru, ko so
se Hoferjevi uporniki podvrgli, je mogel podkralj E v -
gen vnovič zasesti deželo.

20 *

307

Največ neprilik so pa povzročali Napoleonu v teh
tednih Angleži, ki so se dne 30. VII. z močnimi silami
izkrcali v Holandiji, a njihov nesposobni poveljnik ni
znal izrabiti ugodnih prilik, nakar so jih potem nalezlji¬
ve bolezni prisilile, da so se dne 30. IX. zopet vkrcali
in vrnili domov.

Navedeni vpad Angležev je pa vendarle povzročil
mrzlično razpoloženje v Franciji in na vsem zapadu, ki
je ostal nezavarovan. Genialni, a pokvarjeni Talleyrand
in prekanjeni Fouche, ki je imel spričo cesarjeve odsotno¬
sti v rokah glavno oblast, sta s svojim postopanjem vzbu¬
jala bolj ali manj upravičene Napoleonove sumnje. Rav¬
no zaradi kritičnega položaja doma je povzročalo Napo¬
leonu še večjo zaskrbljenost dvolično zadržanje ruskega
carja, ki je zbral na gališki meji precejšnjo armado. To¬
da car je bil istočasno zapleten še v nasprotja s Švedi in
s Turki, kjer je pričakoval lažji plen, zato se je za silo
zadovoljil z Napoleonovo izjavo, da ne bo nikoli obnovil
samostojne Poljske. Jasno pa je, da je moralo vse car¬
jevo ravnanje le še povečati staro Napoleonovo neza¬
upanje proti takemu »zavezniku«.

Težave, s katerimi se je moral Napoleon otepati na
vseh koncih in krajih, seveda tudi Avstrijcem niso ušle,
Cesar Franc  1. se je bil zatekel v okolico Bratislave
in na njegovem dvoru je' vladala popolna brezglavost.
Vojna stranka s cesarico Marijo  L u d o v i k o , nad¬
vojvodo Janezom in Stadionom  na čelu je tr¬
dovratno zahtevala, naj Avstrija zlorabi premirje, iznova
zbere svojo poraženo armado in nadaljuje vojno, če¬
prav je bila še v vseh dotedanjih vojnah s Francozi te¬
pena, a miroljubna stranka z nadvojvodo Karlom na
čelu je uvidevala nesmisel nadaljnjega vojevanja in zah¬
tevala mir. Tako so se avstrijski odposlanci več tednov

308

neodkritosrono pogajali z Napoleonom, ki je mirno sedel
v Schdnbrunnu. Avstrija je ponovno postavila na noge
armado 93.000 mož in upala še na rusko pomoč, ki jo je
pa car dne I. IX. odrekel in sklenil rajši donosnejšo
kupčijo z Napoleonom. Posebno se je pa vojna stranka
zanašala na ljudski upor proti francoskim okupatorjem.
Vkljub temu, da se domobranci niso obnesli, dvorski
vojni hujskači vendar le niso odnehali, temveč uporab¬
ljali vsa sredstva, da bi po tirolskem zgledu nahujskali
še po drugih deželah s pomočjo oblasti ljudstvo k upo¬
rom. V ta namen so skušali še pred premirjem organi¬
zirati »črno vojsko«, to je sploh vse moško prebivalstvo,
ki naj bi potem s starimi puškami, sabljami, sekirami,
gnojnimi vilami, prekljami (te naj bi bile dolge 6—7
čevljev in po 3 palce debele) in podobnim »orožjem«
dosegla to, česar ni mogla redna vojska s topovi, izvež-
bano konjenico itd. Na dana znamenja (s kresovi, zvo¬
njenjem i. dr.) naj bi se dvignilo ljudstvo in napadalo
ter pregnalo francoske posadke. K takemu lahkomisel¬
nemu početju so hoteli zlorabiti zlasti duhovščino, ki je
imela velik vpliv na ljudstvo, a ta se po ogromni večini
ni dala zapeljati v to, ker je vedela, da bi povzročila le
še večjo nesrečo, kajti Francozi so ravnali s črnovojniki
kot z navadnimi vstaši in razbojniki. Ljubljanski škof
Kavčič  je izdal (13. X.) celo posebno poslanico na
duhovščino, naj svari vernike, da naj »ne spravljajo sebe
in vse dežele v pogubo«. Vse kaže, da se niti večina kre-
sijskih glavarjev ni posebno navduševala za take neod¬
govorne pustolovščine, čeprav so morali sredi meseca ju¬
lija ponekod celo uradno razglasiti mobilizacijo črno-
vojniikov. Vojnim hujskačem se je tudi posrečilo, da je
cesar zopet odvzel nadvojvodu Karlu  vrhovno povelj¬
stvo in mu pustil le še poveljstvo ene armade, toda ta

309

se je razočaran odrekel tudi temu in se dne 30. VII.
umaknil v zasebno življenje.

Napoleonove zahteve so bile izprva jako visoke, ker
mu je šlo za dokončno on esposobl j en j e Avstrije za po¬
novna vojevanja. V teku teh mešetarjenj za narode in
dežele in za katerih lastne želje se seveda ni brigal nihče,
je pa potem nekoliko popustil in končno dne 15. IX.
n ek alko ultimativno javil Avstrijcem svoje mirovne po¬
goje, že poprej (9. VIII.) pa tudi ponovno ostro zahte¬
val, da se pošljejo domov vsi domobranci. Čeprav se je
Napoleonu iz že spredaj navedenih razlogov mudilo v
Pariz, so se vlekla pogajanja vendarle še cele štiri tedne,
dokler ni končno 14. X. 1809 dopoldne knez Liech¬
tenstein  podpisal v Schonbrunnu mirovne pogodbe
pod pogojem, da jo odobri 'tudi cesar. Toda Napoleon
ni niti čakal na cesarjevo potrditev, temveč je s 100 to¬
po vsikimi streli oznanil Dunajčanom mir, ki so ga spre¬
jeli ti s toliko radostjo, da se tudi cesar Franc  I. ni
več uipal odreči svojega podpisa. Pogodba je bila objav¬
ljena dne 25. X. v dunajski uradni »Wiener Zeitung«
in štiri dni zatem še v pariškem uradnem »Moniteurju«.
Izdana je bila pa tudi v slovenskem  jeziku.

Schonbr urarski mir je bil za Avstrijo vprav porazen,
kajti plačati je morala 85 milijonov vojne odškodnine in
izgubila je celo tretjino svojih dežela in cel6 dostop na
morje. Odstopiti je morala Bavarski Salzburško, Berclites-
gaden in del Gornje Avstrije, Rusiji in veliki vojvodini
Varšavski velik del Galicije, a zase si je Napoleon pri¬
držal Okoliš Lienza, beljaško kresijo, Kranjsko, vso Pri¬
morsko in Hrvatsko južno od Save do turške meje, do-
čim je izgubila Dalmacijo in Tirolsko že v prejšnji
vojni. Razen tega je morala znižati tudi svojo vojsko
na 150.000 mož. Tako je ta vojna, ki so jo tako lahko-

310

miselno izzvali nesposobni cesar in njegovi dvomi vojni
hujskači sami, v borih šestih mesecih likvidirala Avstri¬
jo kot velesilo. Samo ob sdbi je umevno, da je moral
grof Stadion, poleg cesarice glavni povzročitelj vsega zla
in tvorec vseh domišljavih načrtov, odstopiti že med
mirovnimi pogajanji; njega je ipotem po podpisu -po¬
godbe nasledil kot zunanji minister dotedanji avstrij¬
ski poslanik v Parizu, grof Klemen Lotar M e t ter¬
ni c h , ki je potem vodil avstrijsko državo prav do
revolucije 1. 1848.

Vojne operacije so bile torej dejansko končane že s
sklenitvijo znojmskega premirja (12. VII.), toda na Ti¬
rolskem in na Koroškem tudi poslej še ni nastopil re¬
snični mir. Korošci , so šele dne 20. VII. zvedeli za po¬
raz pri Wagram-u in za sklenitev premirja, v katerem
je bilo tudi določeno, da morajo avstrijske čete zapu¬
stiti Tirolsko in vso Koroško. V smislu te določbe je
odšel potem general Rusca  iz Celovca preko Beljaka
in Ziljske -doline v Dravsko dolino ter prevzel tam dne
1. VIII. avstrijsko oporišče v Sachsenburgu, nakar so
odšli njegovi branilci pod poveljstvom generala Schmidta
preko Beljaka in Celovca na Štajersko, a pet dni zatem
so jim po isti -poti sledile še poslednje avstrijske čete
(Chastelerjeve) iz Tirolske. Tako so še zadnji ostanki
redne avstrijske vojske izpraznili vso Koroško in Tirolsko,
ki sta prišli potem v smislu določb znojmskega premirja
obe pod francosko Oblast.

Kakor sem že povedal, je bojaželjna avstrijska dvor¬
ska stranka vse tri mesece mirovnih pogajanj hujskala
k nadaljevanju že izgubljene vojne in hitela tudi s -pri¬
pravami zanjo. Posamezni avstrijski narodi in dežele za
-to očividno niso kazali prav nobene volje, le Tirolci
se za nobeno ceno niso hoteli podvreči osovraženi ba-

311

varski oblasti, temveč so začeli takoj po odhodu rednih
avstrijskih čet na svojo pest ogorčeno gveriljsko vojno
proti Bavarcem, ki so se poskušali vrniti v deželo. Vo¬
ditelj tirolskih vstašev A n d r e j Hofer  je dne
28. VII. v posebnem proglasu pozval tudi prebivalce
dolin Drave, Molle in Zilje, naj jih podprejo, toda od¬
zval se mu j c le majhen del nemških Korošcev, kajti
večina prebivalstva se spričo dobrodušnega ravnanja ge¬
nerala R u s c e ni dala zapeljati v kake pustolovščine.
Popolnoma mirni so ostali zlasti koroški Slovenci. Ho-
f er jev upor je bil prve čase uspešen, očistil je velik del
Tirolske od Bavarcev in to mu je tudi omogočilo, da
se je združil s koroškimi uporniki, ki jih je organiziral
T ii r  k .

J. Turk (1775—1841), po rodu Tirolec, bolehen, po¬
habljen in s spačenim obrazom, je bil od 1 . 1801. kot
knjigovodja v službi celovškega škofa Salma.  Ude¬
ležil se je bil vseh prejšnjih vojn s Francozi; že I. 1808.
je s škofovo vednostjo opravljal vohunsko službo na Ti¬
rolskem in njegova poročila so povzročila, da je bil v
začetku meseca marca poslan na Tirolsko že spredaj
omenjeni T e i m e r. Turk se je v začetku 1. 1809 na
čelu manjše čete takoj pridružil tirolskim vstašem. V
juniju istega leta mu je vojaško poveljstvo v Lienzu
poverilo organizacijo koroške »črne vojske«. Zbral je
res 280 mož, s katerimi se mu je posrečilo pretihotapiti
iz Kazaz pri Celovcu v Sadhsenburg večjo množino stre¬
liva in orožja. Po sklenitvi premirja se ie skrival izprva
na gradiču Vrhovcu pri Celovcu. Sredi mirovnih po¬
gajanj je bil pa v drugi polovici meseca avgusta pozvan
na cesarski dvor na Ogrskem, kjer je dobil navodila
za ljudski upor po zgledu Tirolcev, a nadvojvoda Ja¬
nez,  ki je imel tedaj svoj glavni stan o>b Blatnem

312

jezeru, ga je imenoval za poveljnika vse koroške črne
vojske ter mu dal še podrobnejša navodila za organiza¬
cijo in vodstvo upora v velikem obsegu (z nenadnim
napadom naj bi se bili polastili celo Celovca). Francozi
so seveda kmalu zaznali za njegovo rovarjenje in ga
iskali po vsej Koroški, a škof Salm  ga je skrival naj¬
prej v celovškem elizabetinskem samostanu, nato pa pri
Gospe Sveti, od koder je vodil tihotapljenje streliva in
orožja iz Dol na Tirolsko in poskušal, seveda zaman,
organizirati tudi ljudsko vstajo na Spodnjem Koroškem.
Kmalu zatem pa mu je uspelo dospeti v Lienz, kjer se je
dne 3. X. sestal s Hoferjem (ta je Turka tudi imenoval
za strelskega majorja), zasnoval z njim načrte za skupni
boj proti okupatorjem in prejel od njega tudi proglas
na Korošce, datiran z dnem 27. IX. v Innsbrucku, da bi
ga razširil po Koroškem. Manjši njegovi oddelki so
medtem neprestano vznemirjali Francoze med Beljakom
in Himmelbergom in držali v šahu francosko posadko
v Sachsenburgu, a dne 26. X. je napadel večji francoski
oddelek severno od Spitala. Že naslednji dan je pa pre¬
jel poročilo o sklenitvi schonbrunnskega miru. Tedaj je
odšel vnovič na Tirolsko, se sestal v Windisch Matrei-u
zopet s Hoferjem in se mu ponudil, da ga prepelje čez
planine na Koroško. Hofer je to odklonil in dvignil,
zapeljan od lahkomiselnih hujskačev, potem na Tirol¬
skem nov upor, toda izdal ga je neki njegov lastni rojak,
nakar je bil dne 20. II. 1810 ustreljen. Turk je po se¬
stanku v Windisch Matrei-u odšel sam na Gornje Štajer¬
sko, povzročil tam še nekaj preglavic umikajočim se
Francozom, po vojni je pa živel v Telečah na Gosposvet¬
skem polju in se posvečal svojemu gospodarstvu.

Že itak dovolj prizadeti koroški Slovenci očividno
niso pokaizovali nobene volje noski svojih kož naipro-

313

daj še za te Turkove podvige, saj se niti ogromna večina
samih Nemcev ni hotela 'boriti proti Napoleonu. V gor¬
nji Ziljski dolini je pripravljal črnovojniški upor le
šentdamijelski dekan L. P r a s k o w i t z , a ga je neki
njegov roj alk izdal Francozom.

Precej nemirna pa je ibila v 'teh tednih tudi Kranj¬
ska. »Črna vojska,« je 'v nekaterih krajevnih praskah in
spopadih resda tudi potolkla kake manjše francoske od¬
delke, kar je pa potem ljudstvo drago plačevalo, a na
splošno je bila brez vsakega političnega in vojaškega
pomena in je prinesla več zla kot koristi. Navadno se
je dogajalo tako, da so oblasti tik pred prihodom Fran¬
cozov pozivale ljudstvo v črno vojsko, a po prihodu
Francozov je večina uradnikov odnesla pete, ljudstvo
pa pustila na cedilu in to potem samo ni vedelo, kaj
naj stori. Nekateri avstrijski agenti so na skrivnem tudi
še nadalje hujskali kmete in jih slepili, da se Avstrijci
nalašč umikajo in da bodo kmalu iznenada zopet uda¬
rili po sovražniku ter ga zapodili iz dežele.

Po sklenitvi znojmskega premirja je izdal grof S a u -
r a u dne 24. VII. v Gradcu proglas, da je prevzel kot
opolnomočeni dvorni komisar upravo Notranje Avstri¬
je z nalogo, da skrbi za vzdrževanje miru in za dolžno
preskrbo francoskih čet, ki so ostale seveda še naprej v
dotlej zasedenih deželah. Ta preskrba je povzročila težke
skrbi, kajti zlasti Gornjo in Spodnjo Avstrijo sta obe
veliki armadi, avstrijska in francoska, že naravnost iz-
zmozgali, zato so morale priskočiti na pomoč druge de¬
žele, čeprav so tudi že same mnogo trpele. Tako je
morala n. pr. tudi Koroška poslati na Dunaj vso moko
iz vseh skladišč v deželi, 5000 q mesa, mnogo živih volov
in celo sena, a kmalu nato (7. VIII.) je morala dobaviti

314

dežela še na Koroškem nameščenim francoskim četam
5000 q moke, 12.000 q pšenice, 12.000 q rži in 24.000 mer¬
nikov ovsa, a Napoleon je že dne 7. VII. naložil državi
196,310.000 frankov vojne kontribucije, od katere je od¬
padlo na Koroško 18,210.000 in ki bi se morala plačati
v 10 obrokih do 31. X.: polovico v dobri gotovini, če¬
trtina v blagu, ostanek pa v bankovcih po sočasnem
tečaju. Razen tega je Napoleon še ukazal, da je treba
Celovec vnovič preurediti v trdnjavo, s čimer so začeli
že dne 4. avgusta. Za stroške tega utrjevanja so uvedli
poseben davek po 30 kraje, na glavo, katerega so pa
morali že par tednov nato dvigniti na 1 gld.

Tem dajatvam so potem v času premirja sledila še
mnogobrojna druga bremena. Dne 20. VIII. so bile uve¬
dene posebne progresivne takse za plemstvo in duhov¬
ščino, ki je uživala dotlej velike davčne olajšave. Po tej
uredbi so morali plačati tudi najnižji duhovniki po 30
gld. Dva dni zatem je bilo razpisano prisilno posojilo
v znesku 16 milij. frankov za delno kritje vojne kontri¬
bucije in ki so ga morali vplačati vsi posestniki (70 be-
Ijaških meščanov je n. pr. moralo dne 28. VIII. plačati
v 24 urah 40.000 gld). Uveden je bil štirikratni kon¬
trolni kolek za vse vrednostne papirje in uvedena po¬
sebna taksa za razna lepotičja. Očividno so hoteli zlepa
ali zgrda iztisniti iz dežele še pred sklepom miru naj¬
več, kar se je dalo, a na drugi strani so tudi avstrijski
uradniki, ki so jih pustili Francozi še nadalje na njiho¬
vih mestih, po možnosti sabotirali francoske zahteve. Ker
je prišlo do pogostih roparskih napadov na razne fran¬
coske uradnike in častnike, zlasti med Vrbo in Beljakom,
je izdal Rusca  dne 17. IX. odredbo, da odgovarjajo
za take napade dotične občine, in je zagrozil, da bodo
zadele določene kazni talce, ako bi razbojniki ne bili

315

v 14 dneh izročeni oblastem (glavni razbojnik, S. Kra¬
ke  r,  je bil kmalu nato zajet in obešen v Celovcu).

V teh časih je največ trpelo ravno naše slovensko
ljudstvo, saj vodijo skozi slovensko južno Koroško glav¬
ne prehodne ceste iz Italije v severne dežele. Po teh
cestah so se dan za dnem valile nepregledne množice
vojaštva ter jemale prebivalstvu ob njih vse, kar so po¬
trebovale, a kmetje so morali dajati vojaštvu ob naj¬
večjem poljskem delu na razpolago še vprego za dolge
prevoze; svojih konj pa brezobzirno vojaštvo ni paslo
le po travnikih, temveč pogosto kar po žitu. Zlasti
ozka Kanalska dolina je bila pri tem naravnost uničena.

Najtežji udarec je pa zadel Celovec dne 22. septem¬
bra. Ker je na mirovnih pogajanjih Napoleon dolgo zah¬
teval, da pripade vsa Koroška pod francosko oblast, so še
pospešili in razširili dotedanja utrjevalna dela. V tej
zvezi so celo ukazali popolno razrušitev vseh hiš, stoje¬
čih 25 sežnjev (47 m) od utrdb. K razdiranju so bili po¬
klicani tudi okoliški kmetje in tako je bilo do skleni¬
tve miru (14. X.) podrtih skupno 122 poslopij, med nji¬
mi tudi lepa in šele 1. 1803 prenovljena predmestna cer¬
kvica angela varuha. S 'tem so prišli tilk pred zimo ob
streho zlasti mnogi skromni obrtniki, ki so se potem
zasilno naselili po razpadajočih okoliških gradovih. Ker
je vodila skozi Celovec glavna vojaška cesta iz Italije
na Dunaj, je bil Celovec zlasti jeseni vedno poln premi¬
kajočih se francoskih čet, zato so spremenili v vojaška
skladišča celo mestno župno cerkev ter uršulinsko, bene¬
diktinsko, špitalsko in semeniško cerkev, a šolsko po¬
slopje in uršulinski samostan so spremenili v bolnišnici
(redovnice so se začasno preselile na Krko). Mestni ja¬
rek so očistili in ponovno napolnili z vodo, na okope
postavili topove, ki so jih pripeljali iz Ljubljane, in mest-

na vrata so se morala zapirati že ob 6. uri zvečer, a razno
starinsko orožje iz stanovske orožarne in z Visoke Ostro-
vice so odpeljali v Italijo. Koso pa Francozi pri naslednjih
mirovnih pogajanjih spoznali, da ne bodo obdržali zase vse
Koroške, so hoteli iztisniti iz nje vse, kar se je le dalo.
V ta namen so dne 29. IX. odredili novo dobavo 7652 q
mesa v živih volih (od teh 3000 q za Dunaj), dne 9. X.
pa 10.000 q pšenice, 5000 q rži in 100.000 korcev ovsa,
razen tega pa še posebej za prehrano celovške trdnjave
4000 q pšenice. Tisto leto je bila letina sicer izredno
dobra, vendar so povzročale tolike zahteve hude skrbi
deželni upravni komisiji, ki je morala le za kritje svo¬
jih tekočih izdatkov podvojiti vse redne davke, obrtni
davek celo podeseteriti in rudarska podjetja so morala
še posebej prispevati 75.000 gld. Ljudstvo se je pa naj¬
bolj balo »garnizerjev«. To so bili manjši vojaški od¬
delki, s katerimi so zažugale francoske vojaške oblasti
vsem tistim občinam, ki bi ne izpolnjevale svojih Ob¬
veznosti. Občina je morala potem te vojake preživljati
in jim vsak večer plačevati tudi določeno mezdo, sicer
so pa odvzeli vojaki kmetom živino in jo prodajali za
vsako ceno. K sreči pa so imeli Francozi v teh mesecih
v deželi premalo vojakov, da bi mogli svoje grožnje
tudi dosledno izvajati.

Francoski guverner Koroške je bil v teh mesecih šest¬
desetletni general R u s c a . Čeprav bolehen, je bil ven¬
darle jako hudomušen, veseljaški in dobrodušen mož.
Ravnal je s prebivalstvom, kolikor je bilo to odvisno
od njega, jako prizanesljivo, zaradi česar je postal kma¬
lu tudi jako priljubljen. Škof S a lm je pri njem skoro
vedno uspešno posredoval, da ni izvajal prestrogo svoje
oblasti niti tedaj, ko bi bil upravičen. Ob tr ( žnih
dneh (četrtkih)  je rad zahajal na trg in za za-

317

bavo z vračal okoliškim slovenskim kmeticam z glav jer-
base. Ker ga kmetice niso poznale, so ga obkladale s
primernimi zmerjanji, ki mu jih je potem prevajal
spremljajoči ga dalmatinski častnik, a zabavajoči se Rus-
ca jim je bogato povračal storjeno škodo. Kot nekdanji
medicinec je dijake rad ogovarjal latinsko.

Dne 16. X. so pa topovi končno vendarle oznanili,
da je bil dva dni poprej sklenjen schonbrunnski mir.
To radostno vest je še isto dopoldne oznanil poseben
podkraljev tiskan proglas in kmalu nato je bila objav¬
ljena s podobnim tiskanim razglasom celo celotna mi¬
rovna pogodba in to v nemškem in slovenskem  (!)
jeziku. Ta je pomenjala za državo pravo katastrofo,
kajiti izgubila je novih 1952 štiri)ašlkih milj (110.000 km 2 )
ozemlja s 3,282.000 prebivalci. Toda neizpodbitno dej¬
stvo je, da je to nesrečo lahkomiselno povzročila le voj-
nohujskaška dunajska dvorska ldika sama, ki je pre¬
mišljeno in proti Napoleonovi volji sama izzvala to
vojno.

Koroška je bila pri tem tudi neposredno hudo pri¬
zadeta, kajti vsa Gornja Koroška (celotna beljaška kre¬
sija) je pripadla zmagovalcem, dočim je ostala Spodnja
Koroška še nadalje Avstrijcem (v Rožu je tvoril mejo
med obema državama potok Mala Suha). Mirovna po¬
godba je določala, da morajo zmagovalci v polčetrtem
mesecu izprazniti ozemlja, 'ki jih niso obdržali zase,
torej tudi vso Spodnjo Koroško (celovško kresijo). Pri
tem pa niso hoteli prepustiti Avstriji tudi dobro izgra¬
jene celovške trdnjave, temveč so jo pred odhodom po¬
polnoma porušili. Izvrtali so v obzidje in v okope na
vsakih 16 čevljev (= 5 m) globoke luknje, jih napolni¬
li s smodnikom in začeli cine 20. X. razstreljevati. Pri
tem je bilo pa seveda bolj ali manj poškodovanih tudi

318

mnogo v obližju stoječih hiš in ranjenih več oseb. Kot
zadnja so se dne 8. I. 1810 zrušila lepa beljaška vrata,
dočim je velikovška vrata rešil škof S a 1 m za 30.000
gld odškodnine. Skupne škode je bilo samo ob tej pri¬
liki povzročene za 1,022.000 gld (oškodovanci niso pre¬
jeli za to nikoli nikake odškodnine), a vsa škoda, ki jo
je povzročila ta francoska invazija, je bila samo za ce¬
lovško kresijo ocenjena na 3,377.000 gld.

V tistih tednih so korakale dolge vrste francosko-ita-
lijanske armade iz severnih dežel skozi južno Koroško
proti Italiji, a dne 11. I. 1810. so končno zapustile zad¬
nje okupacijske čete Celovec, nakar so tri dni zatem
vkorakale vanj avstrijske. Medtem je avstrijski general
Z a c h skupno s francoskimi komisarji še na terenu sa¬
mem določil in zakoličil tudi bodočo mejo med obema
državama in v deželo se je po tolikih pretresih začelo
zopet povračati redno življenje, spodnjim Korošcem pod
avstrijsko, zgornjim Korošcem pa pod novo francosko
oblastjo.

319

X.

ILIRSKE PROVINCE

Druga točka schonbrunnske mirovne pogodbe z dne
14. X. 1809. se je v tedanji uradni slovenski izdaji gla¬
sila (izvirnik te prve diplomatske listine v sloven¬
skem prevodu  je v ljubljanskem mestnem arhi¬
vu):

»Dalje da (svetli Cesar estrajski) svetlimu Cesarju
francoskimu, kralu Italie knežio Gorico, zemlo Monte-
f a Ikone, poglavarstvo iinu mesto Terst, krajnsko deželo
s svojim primorjam, krassio Blaško na Koratanu, inu vse
druge zemle na desni strani Save od tistiga kraja, kjer ta
voda iz Kranjskiga vun teče, inu za njo do turške meje
v Bosni, to je en kos deželske Hrovatie, šest soldaških
okrajn na Hrovaškim, Reko inu Vogrisko primorje,
estrajsko Istro al okrajno mesta Kastue, otoke tim deže¬
lam ]>odložne, inu vse druge zemle kakoršniga kol ime¬
na na desnim kraju Save, tako de bode velki curik te
vode mejil med obema kralestvama«. — Toda mirovna
pogodba je tudi določala, da se smejo dotedanji avstrij¬
ski podaniki v teku šestih let še svobodno izseljevati iz
Ilirije v Avstrijo, vendar so Francozi potem z uredbo z
dne 31. XII. 1809 omejili to svobodo le na glavarje dru¬
žin, niso pa dovolili izseljevanja vojaškim obveznikom.

Željo po pridobitvi naših dežela je gojil Napoleon
že dolgo, kajti z omenjenim ozemljem je hotel dobiti
neposredno zvezo po suhem z Dalmacijo, ki je bila že
od 1. 1805. francoska (italijanska), in s tem dobiti tudi

320

premoč na Jadranskem in Sredozemskem morju. Razen
tega je hotel s tako zavarovano Dalmacijo ustvariti tudi
močno oporišče, iz katerega bi mogel vplivati na usodo
Turčije. Toda iz poteka mirovnih pogajanj dobivamo
vendarle vtis, da izprva še ni bil dokončno odločen pri¬
svojiti si naše dežele, temveč se mu je izoblikovala ta za¬
hteva šele v teku pogajanj. Prvi čas je šlo Napoleonu
prvenstveno le za to, da Avstrijo toliko oslabi, da bi mu
ne mogla biti prav nič več nevarna. V ta namen je stav-
ljal njegov zunanji minister Champagny  prve tedne
tudi najrazličnejše predloge in jih potem med pogaja¬
nji večkrat zamenjeval z drugačnimi. Šlo mu je v bistvu
le za velikost ozemlja in za število prebivalstva, ki bi ga
odtrgal od Avstrije, a za nekako merilo je smatral tisto,
kar so imele v času pogajanj zasedeno njegove armade.
»Gre mi za to, da se mi odstopijo štirje ali pet milijo¬
nov duš«, je pisal Napoleon še dne 22. VIII. svojemu zu¬
nanjemu ministru. Glede na to je potem v teku mirov¬
nih pogajanj tudi predlagal odstop Salzburške, Dolenje
Avstrije do Aniže, vse Koroške, Kranjske, del Galicije
itd., dočim n. pr. Trsta sploh ni omenjal. Še meseca ju¬
lija je pisal podkralju Evgenu,  da je »ogromnega
pomena za moje kalijansiko kraljestvo, da vladam Adriji«,
vendar si po vsej priliki tedaj še ni bil čisto na jasnem
glede nedoglednega pomena posebne večje politične
tvorbe na vsem vzhodnem bregu Jadrana in mu je za¬
dostovala tam že sama Dalmacija, a Trst je itak upal
uničiti z Benetkami.

Vsaj Koroško pa je moral imeti Napoleon v vidiku
že od vsega začetka in to je moralo biti znano tudi nje¬
govim generalom. Ko se je namreč glavnina francoske
armade bližala Beljaku, ji je šel beljaški župan J. Mayr
z dvema mestnima svetnikoma nasproti do Perove in je

21

321

tam poveljnika francoskega vojnega zbora prosil za pri¬
zanesljivost mestu. General mu je odgovoril: »Ker sma¬
tramo to deželo že za francosko pokrajino, bomo tudi
ravnali z njo z vso obzirnostjo.« Že dne 27. V., torej ko¬
maj pet dni po zasedbi Ljubljane, je tudi Napoleon sam
pisal podkralju Evgenu, naj »začasno organizira Kranj¬
sko in Kordško«, kakor sta bili organizirani že v prejš¬
njih vojnah, in naj imenuje vladnega komisarja, ki naj
bo vzet iz štaba.

Vse prve tedne mirovnih pogajanj je šlo torej Napo¬
leonu pač za nekako utrditev Dalmacije kor izhodišča
na Balkan in verjetno tudi za Koroško, da bi si z njo
zavaroval glavne prehode iz Italije v notranjost Avstri¬
je, ne pa še za kako večjo in samostojno politično tvor¬
bo na vzhodnih obalah Jadrana. Toda njegova razmiš¬
ljanja o dovoljni oslabitvi Avstrije, o zavarovancu Itali¬
je in o njegovi bodoči balkanski politiki so se mu kmalu
povezala v celoto in izoblikovala v zamisel o ustanovitvi
večje politične celote, obsegajoče vso vzhodno jadransko
obalo. Ta nova 'politična tvorba naj bi na eni strani Av¬
strijo odtrgala od morja in jo s tem v živo zadela, na
drugi strani mu pa tudi učinkovito zavarovala Italijo in
z njo vred samo Francijo ter tvorila najpripravnejšo
tipalko v vso južnovzhodno Evropo. Tako je njegov zu¬
nanji minister C h a m p a g n y na 8. seji pogajanj za mir
(BO. VIII.) prvič postavil zahtevo, da mu odstopi Avstri¬
ja poleg Salzburške in dela Zgornje Avstrije še Koro¬
ško, Kranjsko in vse hrvatsko ozemlje na desnem bre¬
gu Save; a da bi to zahtevo nekoliko ublažil, je obljubil
vrniti Dunaj, zasedeni del Moravske in Štajersko, ki da
so najvažnejše pokrajine monarhije. Ko se je cesar Franc
I. potem dne 6. IX. v lastnoročnem pismu na Napoleo¬
na pritožil proti takim pretiranim zahtevam, je zmago-

322

valeč cesarjevemu odposlancu z vso odločnostjo izjavil,
da zahteva tržaško zaledje brezpogojno zase, a dne 21.
IX. je pisal Champagnvju: »Znano Vam je, kaj hočem.
To so beljaško okrožje, Kranjska in savska črta« (»la
ligne de la Save«).

Ker se je bila Avstrija upirala sprejeti trde Na¬
poleonove mirovne pogoje, ji je poslal že prej (15. IX.)
pravi ultimatum in pisal cesarju med drugim tudi na¬
slednje: »Vaše Veličanstvo ne bo prezrlo, da si ne pri¬
držujem nič drugega kot to, kar potrebujem, da zvežem
Dalmacijo z drugimi svojimi državami Italije in da do¬
bim od tu možnost paziti na to, da se pri Porti (t. j. v
Turčiji) ne dogodi nič, kar bi bilo koristi mojih naro¬
dov nasprotno. Pri sedanji slabosti mojih pomorskih
sredstev, izvirajočih iz štirih vojn, ki sem jih bil primo¬
ran voditi zoper Avstrijo, nimam nobenega drugega
sredstva, da bi z njim vplival na sredozemsko ravnovesje.«

V prvi polovici meseca oktobra pa si je bil Napoleon
očividno že popolnoma svest velikega pomena naših de¬
žel in je že na dan podpisa mirovne pogodbe poslal ge¬
neralu Bertrandu  navodilo, v katerem mu je naro¬
čal: »čim bomo v posesti Kranjske, bo treba preiskati
bregove Drave, Save in Ljubljanice in mi predložiti v
Parizu načrt kakega utrjenega mesta za Kranjsko.« Iz
tega vidimo, da Napoleon tedaj ni imel za pokrajine,
ki si jih je bil pridobil, še nobenega skupnega imena,
temveč jih je skupno označeval kar s »Kranjsko«. Toda
že dva dni zatem (16. X.) je pisal iz Schonbrunna svo¬
jemu finančnemu ministru Gaudinu  v Pariz: »Ker
imajo ilirske province, to je Trst, Reka itd., tvoriti pro¬
vince zase do novega ukaza, je treba, da pošljete tja in¬
teligentnega carinskega ravnatelja ...«  Tu se ni v Napo¬
leonovih pismih le prvič pojavilo ime »Ilirske p r o -

21 *

323

vince«  (»Provinces d’Illyrie«) za naše dežele, ki so pri¬
šle sedaj pod francosko oblast, temveč lahko že tudi vi¬
dimo, da jih ni hotel (in tudi pozneje nikoli) kratko
in malo pridružiti svojemu italijanskemu kraljestvu,
temveč obdržati kot posebno samostojno celoto pod ne¬
posredno francosko oblastjo.

Iste dni je pa izšel iz Korzičanovega bivališča »Ver-
sdenza« (t. j. Schdnbrunna) tudi sledeči uradni razglas:

X A P O L E O N
Zesar Franzosov, Kral
Itailie, varih rajnske
svese.

Smo sklenili inu sklenemo tako:

Blasbka Krassia, Krajnska de-
shela, estrajska Istria, Strane Reka
inu Terst, Primorje, en dejl Hro-
vashkiga inu vsa semla nam per-
pushena na desnim kraju Save,

Dalmazia inu nje otoki bodo sana-
prej imenvane Ilirske Deshele.

V’ nashimu shiotoru Vers-
denz 14. dan Kosaperska 1809.

Podpisan:

Napoleon.

Kakor vidimo, je ta razglas datiran z dnem »14. Ko¬
saperska«, t. j. 14. X., toda prav lahko je, da je bil de¬
jansko izdan kak dan kasneje. Vsekakor je pa jasno,
da je bilo določeno uradno ime »Ilirske province« šele
tik po podpisu sohonbrunnskega miru. Kako je prišlo
do tega imena, nam morda pomaga razjasniti posebna
razprava, ki je izšla konec istega leta (1809) v jako raz¬
širjenem hamburškem znanstvenem listu »Minerva«

324

pod naslovom »Nekdanja in bodoča Ilirija«. Ona nam
obenem tudi dokazuje, kakšno važnost je pripisovala te¬
danja evropska javnost tej novi — jugoslovanski državi.
V njej ugotavlja pisatelj, da Avstrija ni znala ceniti svo¬
jih južnoslovanskih dežela tako, kot zaslužijo, in da ni
nikoli slutila, da tvorijo koroške in kranjske Alpe pra¬
ve trdnjavske stolpe, od 'koder je možno iskati nove
osvojitve. Nato govori nezadostno poučeni pisatelj o pre¬
bivalstvu teh dežel, nakar preide 'k orisu velikega voja¬
škega in političnega pomena staroveške Ilirije za Rim¬
ljane. Ta je nekoč obsegala Istro, Dalmacijo in Alba¬
nijo, v II. stol. pr. Kr. so jo osvojili Rimljani in naredili
iz nje posebno svojo zvezno državo, kateri so potem po¬
lagoma pridružili še Norik in Panonijo ter ustvarili iz
nje taborišče za veliko rimsko armado, ki naj bi brzdala
od severa nastopajoče germanske rodove. To rimsko trd¬
njavo se je posrečilo zrušiti šele Hunom,  toda ilirsko
ime se je ohranilo še nadalje, a preneseno le še na Dal¬
macijo, Hrvatsko in Slavonijo. Isto važnost kakor za
Rimljane stara Ilirija ima za Napoleona nova, ki se
razteza proti Avstriji in globoko v Turčijo. Napoleon sam
je dne 13. XII. v zakonodajnem zboru izjavil, da razteza
Ilirija meje njegove države do Save, od koder bo mogel
varovati interese francoske trgovine na Jadranu, Sredo¬
zemlju in v Levantu. Dalmacija objema Turčijo, ilirska
Hrvatska meji na Bosno in La na Srbijo, s katero iščejo
Francozi zveze že izza 1. 1807. Savska dolina odpira staro
pot skozi Bosno v staroslavno trdnjavo Beograd, do ko¬
der imajo Francozi sedaj le 50 milj. Ako bi udarila fran¬
coska vojska iz Dalmacije proti Bosni, da razširi seda¬
nje meje Ilirije, se ji bodo gotovo radi pridružili tudi
Srbi, ki so po jeziku sorodni prebivalstvu Ilirije in preko
Srbov bi prišla Francija v zvezo z Rusijo, osvobodila

325

mnoge narode, skupno z Rusijo lahko pregnala Turke
iz Evrope in si čez Helespont odprla pot v Azijo. (Razen
tega je Napoleon kot velik občudovalec starorimskega
imperija sploh rad nadeval tudi raznim drugim svojim
političnim tvorbam starorimska imena. Končno so tedaj
še mnogi učenjaki smatrali Jugoslovane tudi za potomce
staroveških Ilirov.)

Že ta razprava nam torej nazorno pokaže daljnosež¬
no politično in vojaško važnost Ilirije. To je že nekaj
mesecev pozneje vnovič izrečno potrdil tudi Napoleon
sam, ko je (10. VIII. 1810) izjavil v neki spomenici, da
mu je šele Ilirija zagotovila posest Soče, da bo njegova
tamošnja armada »zdaj tvorila prednjo stražo in bo na
Savi. . ., a v primeru, da bi se francoska vojska ne mogla
o pravem času zediniti, bi tvorila njeno zadnjo stražo
in bi se počasi umikala na Sočo, kjer bi se združila z
italijansko armado ... V ilirskih provincah se s stališča
vojne ne sme videti nič drugega nego dopolnitev pose¬
sti Furlanije. Ilirske province bi mogle dobro Služiti tudi
v vojni proti Turkom; Karlovec bo kmalu utrjen in iz
Dubice bi se mogla zgrabiti Bosna«. Ozire, ki so vodili
Napoleona do ustvaritve Ilirije, dobro povzema dr.
Prijatelj,  rekoč: »Želja, zvezati osamljeno Dalma¬
cijo z ostalo državo ali dopolniti svojo morsko posest,
potreba, imeti ,pred vrati Dunaja' vojaško granico,
nekako taborišče krepke armade, in končno strategične
prednosti, ki so odlikovale Ilirijo pri zaščiti zgornje Ita¬
lije ali pri nastopu dalje proti jugovzhodu v Turčijo.
Da je smatral Napoleon ,Ilirske province’ za zarodek, ki
bi rastel, se razvidi iz tega, da jih ni priklopil Italiji«.
Nodier  celo izrečno trdi, da je Napoleon rad govo¬
ril o tem, da bo povečal Ilirijo še z Bosno-Hercegovino
in s Črno goro.

326

Navedene vidike nam potrjuje v svojih spominih tudi
prvi guverner Ilirije, maršal Marmont,  ki govori o
Napoleonovih naročilih, ko mu je izročal v Fontaine-
bleau-ju vodstvo Ilirije. Marmont pravi: »Naznanil mi
je svojo željo, poslati me z neomejeno polnomočje tja,
da uredim deželo tako, da ji dam posebno mesto zunaj
francoske države in Italijanskega kraljestva, kot pred-
stražo, da ščiti te dve državi, pod vlado in upravo tam
zapovedujočega generala. Hotel je ustvariti nekako po¬
vsem vojaško granico, kakor so bile v srednjem veku
mejne grofije; in smeje mi je rekel: ,In vi boste mejni
grof’.« Sele pozneje se je Napoleon odločil dati ilirskim
provincam upravo bolj ali manj po francoskem vzorcu,
čeprav one niso bile. v nikaki organski zvezi s Francijo.
Da je bila Ilirija politično popolnoma ločena od Italijan¬
skega kraljestva, nam med drugim jasno dokazuje tudi
dejstvo, da so morali imeti ilirski podaniki, ki so hoteli
potovati v Italijo, potne liste, potrjene od kakega diplo¬
matskega ali konzularnega zastopstva Italijanskega kra¬
ljestva. Neki ugledni tedanji politični pisatelj je že 1.
1810. tudi zapisal: »Ako bodo Ilirske province povzdig¬
njene v kraljestvo, bodo njene meje tudi razširjene proti
jugu in proti vzhodu.«

Kakor torej Ilirske province niso spadale k Italijan¬
skemu kraljestvu, tako pa vsaj upravno tudi niso tvo¬
rile dela Francije. Res je, da je bila večina francoskih
zakonov uvedena tudi v Iliriji, vendar Ilirske province
nikakor niso bile kake francoske province (departmaji),
temveč so imele značaj zavojevanih pokrajin in je tudi
manjkala v njih cela vrsta francoskih ustavnih ustanov,
kakor zakonodajni zbor, tribunat ter senat in tudi urad¬
nikov niso jemali po zamotanem francoskem načinu,
temveč jih je imenovala vlada (cesar, ministri ali gene-

327

ralni guverner) neposredno. Dr. V o š n j a k točno
ugotavlja: »Med Francijo in Ilirskimi deželami ni bilo
nobenih združujočih točk niti v pravnem, zgodovinskem
in državnem razvoju, niti v raznih panogah kulturnega
razvoja«. Ker ilirskih »provinc« tudi nikakor ni mogoče
istovetiti s francoskimi departmaji, bi bilo po dr. Voš¬
njakovem mnenju tudi pravno mnogo točneje nazivati
jih »Ilirske dežele« in ne »province«, a njih državnoprav-
no razmerje do Francije nazivlje državnopravni strokov¬
njak J e 11 i n e k »deželo-pritiklino« (Nebenland), ker
ima sicer svoj lastni politični obstoj, ne more pa se ude¬
leževati življenja vladajoče države.

Na Sv. Heleni je Napoleon pozneje izjavil: »Ena mo¬
jih največjih misli je bilo združevanje, koncentracija
zemljepisno enoto tvorečih narodov, ki sta jih raztrgali
revolucija in politika ... Iz vsakega 'teh narodov bi hotel
ustvariti enotno narodno telo.« Toda iz vseh zgornjih
podatkov vendarle lahko posnamemo, da je šlo Napo¬
leonu pri ustvarjanju Ilirije  predvsem za vojaške
in politične razloge, dočim ga narod, ki je prevladoval
na tem ozemlju, ni mnogo zanimal. V nasprotnem pri¬
meru bi n. pr. k Iliriji gotovo ne pritikal nemškega
dela Gornje Koroške z lienškim okrožjem vred, temveč
bi bil rajši segel po slovenski Spodnji Štajerski (že Ko¬
pitar je pa ugotavljal, da je bila polovica beljaškega
okrožja nemška, ostala polovica pa slovenska). Do nedav¬
nega nam niti ni bilo'znano, če je Napoleon sploh vedel
za nas Slovence, kvečjemu če ga je bil obvestil o nas
Marmont, prišedši iz Dalmacije preko Kranjske, toda naš
kulturni zgodovinar dr. Prijatelj je objavil o tem pre-
zanimiva odkritja.

Napoleon namreč ni odpotoval z Dunaja v Pariz takoj
po sklenitvi schonbrunnskega miru, torej dne 15. ali vsaj

328

zgodaj dne 16. X., kakor se običajno trdi. Tak je bil res
njegov načrt in baje je sedel tedaj že celo v svoji kočiji,
toda zadržali smo ga, vsaj za nekaj ur, ravno mi Slovenci.
Dobro poučeni naš znameniti jezikoslovec J. Kopitar
je namreč prav tiste dni pisal baronu Zoisu v Ljubljano,
da se je bil Napoleon prav tiste dni jako pozanimal za
neizmernost slovanskega plemena, ker bi »ta ogromna
nacija znala njegovo enkrat požret«. Zapovedal je zato
svojim tajnikom in učenjakom, naj mu dajo podatkov o
Slovanih, a »ti niso vedeli (o njih) niti toliko kot on« sam.
Tedaj se je pa Napoleon naenkrat spomnil starega diplo¬
mata grofa Jan. F. Cobenzla,  katerega je poznal še
iz 1. 1797. s pogajanj na Dunaju. Ta je bil doma i z Kranj¬
ske in posestnik ribniškega gradu na Dolenjskem, zato so
mu bile seveda razmere v novi Iliriji dobro znane, a živel
je tedaj kot upokojenec na Dunaju. Pozval je torej k sebi
tega moža ter potem dolgo v noč razpravljal z njim tudi
o narodu, ki je tvoril večino njegove nove Ilirije. Že ne¬
kaj ur po tem razgovoru je Napoleon potem tudi prvič
rabil označbo »Ilirija«, kar bi nam utegnilo še najzaneslji¬
veje pojasniti izvor tega imena. Šele potem se je dne
16. X. popoldne odpeljal nazaj v Pariz.

Eden izmed učenjakov, o katerih je pisal Kopitar in
ki so spremljali Napoleona na vseh njegovih velikih poto¬
vanjih, je bil tudi prof. M. de Serres.  Verjetno je,
da je mogel dati že on kaj malega poročil o Slovanih, vse¬
kakor je pa dobil že on posebej naročilo, da zbere vse po¬
datke o njih. K temu ga je še posebej vzpodbujal tudi
grof Daru,  generalni intendant v prvi začasni upravi
Ilirije. Serres je izdal potem 1. 1814. celo veliko delo,
»Potovanje po Avstriji« (Voyage en Autriche), v kate¬
rem je posvetil obširno poglavje tudi »Slovanom in njih
jeziku«. Tu govori podrobneje tudi o Slovencih (les Wi>n-

329

. tles) ter jako hvali mili in zvočni slovanski in slovenski
jezik, 'ki se (na Kranjskem) odlikuje zlasti po svoji har¬
moniji in sliči po svoji čarobnosti italijanskemu ter ima
ves značaj modernega jezika, razen tega je pa tudi bogat,
zvočen, gibčen in dovršen, ima pripovedno izrazitost in
je bolj nego drugi moderni jeziki zmožen posnemati
vse starogrške pesniške mere, žal pa manjka Slovanom eno¬
ten pravopis, tako da bi se lahko ,po kranjsko’ napisana
oda brala od Balkana do Severnega morja ter od Kam¬
čatke do Labe in Save. Izrečno poudarja Serres, da sta¬
nujejo Slovenci tudi po Koroškem, kjer so pa pomešani
z Nemci in da je slovanski jezik glede korenin in glede
slovnice povsem enakoličen grškemu, latinskemu ali
nemškemu jeziku.

Glavni mož, ki je dajal Serresu in Francozom podat¬
ke o Slovanih in izrečno še o Slovencih, je bil naš Kopi¬
tar, ki je že tedaj gojil svojo najbolj vročo željo, da bi
prišli Slovani s pomočjo Francozov do enotnega latin-
sko-slovanskega pravopisa, zlasti če bi se jim še doka¬
zalo, da je slovanski jezik med vsemi evropskimi jeziki
poleg italijanskega edini, v katerem se dajo peti opere.
Pa tudi sicer je pričakoval mladi Kopitar, ki je dobro
poznal štiriletno francosko delo v Dalmaciji, od Franco¬
zov največjih koristi za svoj narod, tako da se je bavil
ponovno celo z mislijo, da bi se vrnil še sam v domovino,
ako bi dobil tam primerno službo. Serres je postavil
Kopitarju več pismenih vprašanj glede Slovanov in njih
jeziku, na katera je Kopitair potem prav tako pismeno
in v francoščini odgovoril (ob tej priliki je celo trdil,
da tvorijo Slovenci »večino Koroške«). Razen tega je
nameraval napisati tudi posebno slovensko slovnico za
Francoze (seveda v francoščini) ter francosko-slovensko-
hrvatsko-srbski slovar. Sploh so že sami začetki francoske

330

organizacije v Iliriji navdajali Kopitarja z najlepšimi na-
dami in načrti tudi glede gojitve dotlej uradno tako
zanemarjane slovenščine.

Medtem so se bili namreč Francozi že z vso resnostjo
in smotrnostjo lotili organizacije svojih »Ilirskih pro¬
vinc«. Začasno okupacijsko stanje je hitro prehajalo v
redno in ljudstvo se je pomirilo, ker je bila z mirovno
pogodbo odbita tudi ost raznim avstrijskim hujskačem.
Kakor lahko posnamemo že iz mirovne pogodbe, je zdru¬
ževala Ilirija naslednje bivše avstrijske (razen točke 11)
pokrajine (tu jih naštevam od skrajnega severozapada
proti jugovzhodu):

1. tirolske sodne okraje Lienz, Sillian in Windisch
Matrei;

2. vse ozemlje beljaške kresije;

3. vso Kranjsko;

4. grofijo Goriško do Soče s Tržičem, a brez Gradi¬
ške in južnega dela Brd, ki sta spadala še nadalje k
Italijanskemu kraljestvu;

5. mesto Trst z okolico;

6. vso Istro;

7. mesto Reko z njenim ozemljem;

8. vso »civilno« Hrvatsko na desnem bregu Save do
morja;

9. Hrvaško vojno krajino:

10. Dalmacijo, ki je bila sedaj izločena iz Italijan¬
skega kraljestva;

11. ozemlje bivše dubrovniške republike;

12. Kvarnerske otoke.

Ogromno večino ilirskega prebivalstva so tvorili to¬
rej Slovenci in Hrvatje, le na skrajnem severozapadu je
bilo nekaj Nemcev in v obmorskih mestih nekaj Itali¬
janov (1. 1812. je štejo vse prebivalstvo Ilirije 1,483.000

331

duš). Tako torej lahko rečemo, da je spadala v francosko
Ilirijo večina Slovencev, dočim so ostali štajerski Sloven¬
ci in oni iz celovške kresije na Koroškem še nadalje v
Avstriji, a nekaj malega na skrajnem zapadu jih je spa¬
dalo k Italijanskemu kraljestvu. Tako razkosanje slo¬
venskega ozemlja na več držav je obžaloval že U. Jarnik.
Na drugi strani so se pa želeli novi Iliriji pridružiti
tudi Srbi in se je jeseni 1. 1809. v Ljubljani dva meseca
mudil celo srbski kapetan R. Vučinič s pooblastili Ka-
radjordja in srbske skupščine, da bi sklenil s Francozi
tako pogodbo. Vprav dejstvo, da je bila k Iliriji pri¬
ključena tudi nemška Gornja Koroška s tirolskim lien-
škim okrožjem, nam pa tudi dokazuje, da Napoleonu pri
njeni ustvaritvi ni šlo za kako novo narodnostno državo,
temveč prvenstveno za vojaško tvoifbo, s katero si je ho¬
tel zavarovati vse prehode v Italijo in v samo Francijo
(na severu je služila takim namenom Porenska zveza)
ter Avstrijo popolnoma odrezati od morja. Takim ciljem
naj bi služile tudi številne utrdbe, ki so jih Francozi
predvidevali v Iliriji.

Organizacija nove Ilirije se je vršila previdno in po¬
stopno. Prvi čas je imela vsa uprava še čisto vojaško-oku-
pacijski značaj (tudi upravniki posameznih pokrajin so
bili generali). Že takoj na dan podpisa mirovne pogodbe
je Napoleon začasno poveril okupacijo in prvo organi¬
zacijo novih pokrajin pristojnemu poveljniku svoje juž¬
ne armade, torej italijanskemu podkralju Evgenu.
Ob tej priliki mu je izdal posebna navodila, v katerih
mu je izrečno naročal: »Finance in uprava so podrejene
vašim ukazom, ki jih dajete ne kot podkralj italijanski,
ampak kot generalni poveljnik moje armade. Pridržu¬
jem si pa pozneje določiti usodo teh dežel«. Jeseni 1. 1809
je bival podkralj v Beljaku, kjer xryi pa očividno ni pre-

332

več ugajalo, kajti dne 2. XI. je pisal od tod svoji ženi:
»Ne moreš si predstavljati, kako štorasta in dolgočasna
je ta dežela. Jaz sem včeraj ves dan delal, zvečer sem
pa pol ure prebil s svojimi gospodi, ki so vsi od srca
zdehali«.

Glede usode nove Ilirije je bil N a po le on tedaj pač
že dokončno odločen, da je ne priključi Italiji, temveč
obdrži kot bolj ali manj samostojno politično tvorbo,
ni se pa seveda utegnil sam baviti še z njenim podrob¬
nim ustrojem, ki so ga zato potem izgrajevali šele vodil¬
ni upravitelji sami postopno in po navodilih od zgoraj.
Neposredna vrhovna uprava vseh slovenskih dežel,
vključno beljašiko okrožje, je bila seveda že od zased¬
be dalje čisto vojaškega značaja in ji je stal na čelu ge¬
neralni polkovnik Baraguay d’Hillier s sedežem v Lju¬
bljani. O njem nam ni znano, da bi bil izdal po defi¬
nitivnem prehodu Ilirije pod francosko oblast kake po¬
sebne ukrepe glede nove upravne organizacije, temveč je
ostalo vsaj prve tedne še vse, kakor so bili uredili takoj
po zasedbi. Glede Koroške (in enako je bilo tudi na
Kranjskem) že vemo, da je ostalo vse tisto prejšnje av¬
strijsko uredništvo, ki ni pobegnilo, še nadalje na svo¬
jih mestih, a upravne posle je vodila že spredaj ome¬
njena deželna upravna komisija pod nadzorstvom in po
navodilih francoskega vojaškega guvernerja ter njemu
prideljenega intendanta in raznih francoskih komisar¬
jev.

Ker so zapustili Francozi tudi Spodnjo Koroško šele
v začetku 1. 1810., ni prišlo torej vso jesen 1. 1809. na
vsem Koroškem še do nobene vidnejše zunanje upravne
spremembe, vendar se je začela dokaj hitro oblikovati
v Ljubljani (ta je štela tedaj 13.000 prebivalcev), ki je
bila že takoj v začetku določena za glavno mesto nove
Ilirije, tudi nova uprava za celotno Ilirijo, torej tudi za

beljaško kresijo, dočim je bila celovška kresija še nadalje
upravljana kot začasno okupirana pokrajina. Že 10 dni
po podpisu schonbrunnskega miru je namreč imenoval
Napoleon za generalnega intendanta vse Ilirije držav¬
nega svetnika Dauchyja (dotlej je bil generalni inten¬
dant v Ljubljani le za Kranjsko grof Daru), ki je pri¬
spel v Ljubljano dne 3. XI. in je imel nalogo urediti naj¬
prej finance. Istočasno je bilo glede financ izdanih tudi
nekaj navodil v tem smislu, da naj se vsi dohodki Ilirije
stekajo v eno skupno blagajno, iz katere naj se vzdr¬
žuje tudi armada, ki bo nastanjena v Iliriji (t. j. XI. voj
ni zbor). Dobička ni pričakoval in ne terjal Napoleon
od teh novih, po mnogih vojnah izmozganih provinc no¬
benega, pač je pa zahteval, da se vzdržuje iz lastnih
sredstev in da »mora dežela sama rediti svojo armado«,
zato je Dandiy tudi takoj ustavil neupravičene komtri-
bucije in skušal novim podložnikom čimbolj olajšati
huda bremena vojnih časov. Že z dekretom z dne 14. X.
1809 je bilo vse ilirsko ozemlje tudi razdeljeno v 7 pro¬
vinc. Štirinajst dni za Dauchyjem je prispel (17. XI.)
končno v Ljubljano še prvi generalni guverner Ilirije,
maršal Marmont,  dočim je odšel Baraguay  že
21. X. na Tirolsko. Marmont je odpotoval iz Pariza dne
4. XI., a se je spotoma ustavil še v Milanu, da se je do¬
govoril s tamošnjim podkraljem Evgenom  o odstopu
Dalmacije in Istre Iliriji. S tem je ugasnila oblast pod¬
kralja Evgena in Marmontu je sedaj pripadla naloga s
pomočjo Dauchyja izvesti prvo upravno organizacijo
Ilirije (Dauchy je bil pa zaradi sporov z Marmontom že
dne 28. VIII. 1810 zamenjan z baronom Belleville-om,
a tega je potem meseca avgusta 1. 1811 nasledil zelo spo¬
sobni grof Chabrol).

Avgust Frid. Marmont, ki je dobil v Iliriji podkra-
ljevsko oblast, je bil že dotlej generalni guverner v Dal-

334

maciji, 'kjer je pokazal tako odlične upravne zmožnosti, da
ga je Napoleon imenoval za »vojvodo dubrovniškega«, a
spričo svojih vojaških vrlin je postal v zadnji vojni še
maršal. Bil je tedaj komaj petintridesetletni mož, po
rodu plemič, izobražen, duhovit, ponosen, jako pravi¬
čen nasproti prebivalstvu in navzlic svoji vojaški do¬
stojanstvenosti tudi dobrodušen in popustljiv. Koroški
zgodovinar Hermann  ga dolži, da je pri upravi Ilirije
»najbrž« le polnil tudi svoje lastne žepe, kar je pa
vsekakor neupravičena in neokusna kleveta, pač mu je
pa Napoleon sam v priznanje njegovih zaslug že z de¬
kretom z dne 15. VIII. 1810. nakazal izredno letno rento
po 50.000 fr. iz dohodkov nekaterih kranjskih državnih
posestev. Kranjski zgodovinar A. Dimitz  ga nazivlje
»enega najodličnejših značajev francoske armade«, dr.
Prijatelj  pravi o njem: »Marmontov spomin bi za¬
služil, da bi večno živel med Slovenci«. Celo sam cesar
Franc  I. se je ob priliki svojega potovanja po Dalma¬
ciji izrazil nasproti Metternichu  : »Res škoda, da
maršal Marmont ni ostal dve ali tri leta dlje v Dalma¬
ciji«. Imel je jako mnogo smisla tudi za kulturni napre¬
dek poverjenih mu dežel. V Ljubljani je stanoval in
uradoval v škofijski palači (škof se mu je bil umaknil v
semeniško poslopje), le ostre zimske mesece je prebil v
toplejšem Trstu.

Razumljivo je, da je skušal Marmont tudi v Iliriji v
čim večji meri uvesti francoski upravni sistem, vendar
ni pri tem prenaglo in po nepotrebnem odpravljal že
dotlej obstoječega stanja. V svojih »Spominih« je po¬
zneje sam zapisal, da prebivalcem ni nič neprijetnej¬
šega, kot če morajo brez nujne potrebe spreminjati svoje
navade. Ko mu je Napoleon izročal novo oblast, sta se
biia že v ustnem razgovoru domenila, da bo ostalo pri
nižjih ilirskih upravnih oblasteh vse tako, kot je bilo že

335

pod avstrijsko upravo in da bodo lahko ostali na svojih
mestih tudi vsi dotedanji avstrijski uradniki, ki niso
pobegnili, seveda so pa morali priseči pokorščino in
zvestobo novi vladi. Glede na vse to je Marmont tudi
zapustil najboljše spomine v deželi, kar je z zadoščenjem
poudaril tudi v svojih »Spominih«. Spomladi 1. 1810 ga
je v Ljubljani obiskala tudi njegova soproga in, ko so
ob priliki Napoleonovega rojstnega dne priredili (15.
Vlil.) Ljubljančani cesarju na čast slavnostno razsvetlja¬
vo, se je eden izmed mnogoštevilnih napisov tudi glasil:

»Oti Blaka do Budve Ilirzi pojo:

Nash vaj vod je Marmont, posdravljen naj bo!«

Marmont je našel ndkaj višjih francoskih uradnikov
že v deželi (povečini so ostali ti še od prejšnje vojaške
zasedbene Oblasti), nekaj svojih bivših sodelavcev je po¬
klical tudi iz Dalmacije; ker pa mu je primanjkovalo
sposobnega osebja, je nameščal na razne položaje tudi
može iz Francije in Italije. Z njimi je potem začel gra¬
diti novo francosko upravo, a 'temelječo še na bivši av¬
strijski upravi. Čim se je maršal dobro razgledal v de¬
želi, je bil že izdan (25. XII. 1809) tudi prvi organiza¬
cijski dekret (nekaka prva začasna ustava) za novo ilir¬
sko upravo, ki je bil pa zgolj začasnega, prehodnega
značaja. Ta je ohranjal v veljavi še skoro vse prejšnje
postave in upravne ustanove, a jim je vcepljal, poleg
nekaterih francoskih ustanov že novi svobodolj ufoni
francoski duh. Tako so bile n. pr. z duhom francoske
enakopravnosti nezdružljive ustave avstrijskih deželnih
stanov, ker so varovale le starodavne posebne pravice
fevdalnega plemstva in visoke duhovščine, zato so jih
Francozi tudi takoj ukinili.

Toda ta dekret ni ostal dolgo v veljavi. V teku 1. 1810
se je dežela popolnoma pomirila, prebivalstvo se je spri¬
jaznilo z novimi gospodarji in Francozi so imeli dovolj

336

prilike spoznati deželo in njene potrebe. Ker so bile
spričo dotedanjih vojn javne finance čisto upropaščene,
je bil Marmont prisiljen najeti v Trstu najprej pol mi¬
lijona in zatem še poldrugi milijon posojila, da je mo¬
gel pokrivati tekoče izdatke dežele, razen tega je pa nje¬
ne stroške še vidno zmanjšal s tem, da je dosegel odhod
v Italijo precejšnjega števila francoskega vojaštva (to
je bilo za Ilirijo prvotno določeno na 24 bataljonov in
12 eskadronov). Ko je bil tako v letu 1810 spravljen ves
položaj v kolikor toliko normalen tek, je zbral Marmont
prve dni meseca januarja 1. 1811. veliko odposlanstvo,
sestoječe iz zastopnikov vseh večjih ilirskih mest in gra-
ničarskih polkov, ki je odšlo v Pariz poklonit se Napo¬
leonu, razen tega naj bi pa »nove podložnike očaral
sijaj cesarskega prestola in Pariza«, ker da imajo ti le
»zmedene pojme o naši veličini«. S tem je očividno hotel
notranje še bolj povezati ilirsko prebivalstvo s Francozi.
Morda je to tudi vzrok, da je moralo odposlanstvo več
tednov čakati na sprejem pri Napoleonu, a še tedaj ce¬
sar ni utegnil razgovarjati se kaj več o ilirskih zadevah,
temveč mu je spregovoril le nekaj prijaznih in spod¬
bujevalnih besed in odlikoval nekaj članov z redom čast¬
ne legije. Beljaško okrožje je zastopal ob tej priliki naj¬
bogatejši in najuglednejši Gornjekorošec, beljaški pod¬
župan J. S. pl. P o b e n h e i m , ki je potrošil za to pot
baje toliko denarja, da je povzročilo to njegov poznejši
gospodarski propad.

Ko se je torej v teku 1. 1810. označeno začasno sta¬
nje v Iliriji dobro utrdilo, je bilo nujno treba določiti
stalni upravni ustroj »Ilirskih provinc«,  ker je
povzročala dotedanja nejasnost velike upravne težave
in zmede. V Parizu se je posebna komisija posvetovala
o njem že dolgo časa in, ker le ni prišlo do nobene od¬
ločitve, je odpotoval v zgodnji spomladi 1. 1811. v Pariz

sam Marmont, da bi osebno poročal Napoleonu samemu
in pristojnim osrednjim oblastem o stanju v Iliriji ter da
bi pospešil objavo definitivnega statuta Ilirije. Marmont
je potem na dveh sejah komisije razjasnil položaj v
Iliriji in po vsej priliki je treba njegovemu odločnemu
nastopu pripisati, da so bili sprejeti menda skoro vsi
njegovi predlogi (morda je bila glede kakih vprašanj
zaslišana tudi zgoraj omenjena ilirska deputacija, ki se
je mudila ravno tiste tedne v Parizu). Tako je izšel po¬
tem že dne 15. IV. 1811 Napoleonov dekret, obsegajoč
271 paragrafov (nekaka definitivna ustava), ki je do¬
ločal končno organizacijo Ilirskih provinc; da pa bi bili
preprečeni kaki prenagli upravni pretresi, naj bi dekret
stopil v veljavo šele z novim letom 1812.

Čeprav je bil ta dekret v marsičem nejasen, je ustva¬
ril vendarle pravno podlago celotni upravni organiza¬
ciji Ilirskih provinc, jih razdelil na nižje upravne edi-
nice, določil delokroge vodilnega uradništva (precej je
omejil tudi oblast generalnega guvernerja, ki je bila za
časa Marmonta še enaka podkraljevi) ter uredil pravo¬
sodje, davčno upravo, šolstvo, promet itd. V splošnem ka¬
že ta dekret jasno težnjo, upravo Ilirije čimbolj približati
upravi Francije, ni pa bilo še mogoče dati nižjim uprav¬
nim edinicam tistih demokratičnih svoboščin, ki so jih
uživale v Franciji (n. pr. občine in kantoni). Ves dekret
ima pravno precej ohlapno obliko, najbrž iz razloga, da
je imela potem upravna oblast čim več možnosti urav¬
navati vso upravo po dejanskih razmerah in potrebah
dežele, a na drugi strani je povzročalo ravno to še tudi
nadalje veliko zamotanost. Raznih vprašanj -tudi niso re¬
ševali -zakoni, -temveč dekreti m naredbe, ki jih je izda¬
jal guverner na predlog generalnega intendanta ali pa
pravosodnega komisarja. Glede uradnega jezika ni dolo-

358

čal ta osnovni dekret ničesar, le ilirski uradni list je ozna¬
čil francoščino za »jezik vlade in armade«.

Očividno je bil z Marmontovkn poročilom jako za¬
dovoljen tudi Napoleon sam, zato ga ni pustil več nazaj
v Ilirijo, temveč ga je imenoval najprej za vrhovnega
poveljnika na Španskem in mu potem namenil mesto
podkralja tam (odpotoval je tja dne 26. IV.), a za no¬
vega ilirskega generalnega guvernerja je bil že dne 9. IV.
1811 imenovan grof H. G. Bertrand, ki je pa nastopil
svoje mesto šele dne 29. junija (tudi organizacijski de¬
kret je bil razglašen menda šele po Betrandovem priho¬
du), vendar je še tisto poletje sam prepotoval vse ilirske
pokrajine. Tudi Bertrand je bil resen, preudaren, ve¬
sten in pravičen mož, ki je v polni meri le nadaljeval
uspešno in dobronamerno Marmontovo delo ter si tudi
on pridobil vseobče spoštovanje. Ilircem toplo naklonje¬
ni francoski pisatelj Nodier,  ki je tedaj sam dolgo
časa živel v Ljubljani, trdi, da sta prva dva guvernerja
naravnost ljubeče razvajala Ilirijo.

Tako je prišlo torej šele za časa Bertrandovega uprav¬
ljanja do dokončne organizacije Ilirije. Žal je pa prišlo
že v zadnjih mesecih Bertrandovega uradovanja tudi do
priprav za nesrečno vojno z Rusijo in do vojne same,
kar je zahtevalo velike žrtve tudi od Ilirije, ki jih pa
seveda ni zakrivil Bertrand. Toda podobne žrtve so mo¬
rale prevzeti nase tudi tiste dežele, ki so ostale še pod
Avstrijo, zaradi česar je potem nepravično pripisovati
tedanja huda bremena prebivalstva kakemu »francoske¬
mu izžemanju«. Za časa Bertrandove vlade je potoval po
koroški provinci tudi italijanski podkralj Evgen  in
hotel ob tej priliki kupiti grad Vajškro pri Beljaku
za svoje poletno bivališče, a je prav tedaj pogorel, zadet
od strele, kar je potem preprečilo nakup.

22 *

339

Celo po novem, definitivnem organizacijskem dekre¬
tu iz 1. 1811. so tvorile podlago za upravno razdelitev
Ilirije še vedno stare avstrijske dežele (»provinces«, ki
so se precej skladale z departmaji v Franciji) in »distrik-
ti«, ki so se kolikor toliko ujemali z dotedanjimi avstrij¬
skimi kresijami, le za naj nižje upravne edinice so uvedli
Francozi mnogo primernejši francoski sistem, to je »kan¬
tone« (okraje; te bi pa tudi mogli nekoliko vzporediti
s prejšnjimi avstrijskimi nabornimi ali pa sodnimi o-
kraji) ter »merije« (občine) ali arondismaje (arondisse-
ments), ki so poleg drugih poslov prevzeli tudi neka¬
tere dotedanje posle gospoščin. Podrobno naredbo o
upravni razdelitvi je izdal guverner dne 13. X. 1811.

Razen uvedbe kantonov in merij je bila za nas Slo¬
vence najvažnejša zunanja upravna sprememba ta, da je
bila od Koroške (beljaškega distrikta) odtrgana Kanalska
dolina. Zapadna meja Ilirije je ostala namreč še dolgo
časa nedoločena. Še dne 3. XI. 1810. je pisal Napoleon
svojemu zunanjemu ministru: »Predložite mi mejno črto
med Italijanskim kraljestvom in Ilirskimi deželami; ta
naj bode struga Soče tja na trbiško stran in naj da raz¬
vodje Julijskih Alp Italijanskemu kraljestvu«. V tem smi¬
slu je bila potem šele v teku 1. 1811, menda na Mar¬
montov predlog določena dokončna meja med Ilirijo in
Italijo tako, da je tekla po Soči približno do Kanala
nad Gorico; bovški in kobaridski okraj sta bila pa iz
strateških razlogov z dekretom z dne 5. VIII. 1811. pri-
deljena Italiji in nato dne 1. X. še vsa Kanalska dolina.
Ta je obsegala okraje Podvetrovo, Trbiž in Naborjet
in je štela tedaj 5700 prebivalcev. V tem predelu je
tekla državna meja med Italijo in Ilirijo po državni
cesti pri Strassfriedu, ki je spadala z rabeljskim rudni¬
kom vred še k Iliriji. Upravna razdelitev celotne Ilirije
je bila naslednja 6 :

340

») Pozneje so to razdelitev v nekaterih podrobnostih nekoliko
spremenili (za Gorenjsko so n. pr. ustanovili poseben distrikt s se¬
dežem v Kranju), toda v ..Koroški provinci” ni prišlo do nobenih
sprememb, zato te spremembe za nas tudi ne prihajajo v poštev.

341

Vrhovno nadzorstvo nad vso upravo je imel general¬
ni guverner in pod njegovim poveljstvom so bile tudi
vojaške oblasti. Glede državnopolitčnih zadev je odlo¬
čal sicer on, vendar je pred izidajo važnih odlo>kov po¬
vprašal za mnenje budi »mali svet«.

Generalnemu guvernerju sta bila prideljena (ne pa
čisto podrejena) generalni intendant za finance ('kot ta¬
kemu sta mu bila podrejena generalni davkar in blagaj
nilk) in deloma še za politično upravo ter generalni ko¬
misar za pravosodje (slednje mesto je zavzemal baron
Coffinhal, 'ki je dospel v Ljubljano že 23. V. 1809). Mi¬
rovne sodnike, notarje, odvetnike in mere (župane) je
postavljal na predlog justičnega komisarja generalni gu¬
verner, a generalni intendant je s pomočjo generalnega
davkarja in blagajnika samostojno vodil vse finance in
pošiljal sebi nadrejenim ministrom v Pariz vsakega pol
leta izčrpna poročila o stanju v vsej Iliriji. Tudi poli¬
tično upravo je resda vodil generalni intendant, toda
njene smernice je določal »mali svet« (petit conseil), ki
so ga sestavljali trije člani »vlade« (guverner, gener. in¬
tendant in gener. komisar za pravosodje, toda funkcije
te vlade niso bile označene nikjer) in dva sodnika pri¬
zivnega sodnega dvora v Ljubljani. »Mali svet« je tvoril
tudi vrhovno prizivno sodišče za vse odločbe intendantov
po provincah ter obenem tudi kasacijsko sodišče za vse
sporne zadeve, do 2,000.000 fr. (glede višjih zneskov je
pa končno odločal kasacijski dvor v Parizu).

Upravi posameznih provinc so načelovali generalne¬
mu intendantu podrejeni »intendanti«, obenem pa še
neposredno vodili upravo distrikta, v katerem je bil njih
sedež. Imeli so podobno oblast kot prefekti v Franciji
(poprej so se tudi v Franciji imenovali intedanti). Za¬
nimivo je bilo Napoleonovo naziranje, da ne smejo pre¬
fekta (intendanta) nikoli vezati kake osebne vezi na

342

pokrajino, 'ki jo upravlja, zato mora biti ta vedno tujec.
Oni so tvorili glavne stebre vse francoske uprave doma
in v vseh zasedenih deželah. Vso upravo ostalih distriktov
v provincah so vodili podintendanti ali poddelegati (sub-
delegue), ki so imeli podoben službeni položaj kot pod-
prefekti v Franciji. Proti odločbam poddelegatov je bil
mogoč priziv na provincialnega intendanta (odnosno na
intendantski svet), v zadnji instanci pa na »mali svet«
pod 'predsedstvom guvernerja v Ljubljani. Vse višje urad¬
nike je imenoval cesar, a potrditi jih je moral tudi gu¬
verner.

Že iz zgornjega pregleda torej raz vidimo, da je tvo¬
rila eno izmed ilirskih provinc tudi naša Koroška (t. j.
beljaška kresija, a brez Kanalske doline) s koščkom
Vzhodne Tirolske. Naša provinca se je delila v 2 distrik-
ta, in sicer:

1. Lienz s 3 kantoni (Lienz, Sillian in Windisch Ma-
trei) ter 12 merijami (Lienz, Dolsach, Ainet, Kals, Win-
disch Matrei, Virgen, Defereggen, Sillian, Innichen, Kar¬
ti tsoh, Innerviilgraten in Anras) in s 30.985 prebivalci;

2. Beljak s 7 kantoni, 37 merijami in 105.789 prebi¬
valci.

Ker je bil lienški distrikt popolnoma nemški, nas za¬
nima seveda le bel jaški. Njegova upravna razdelitev je
razvidna iz tabele na str. 344.

Meja med Ilirijo in Avstrijo je tekla torej po vzhod¬
nem robu občin Kleinkirchheim, Himmelberg, Trg,
Steindorf, Vrba in Rožek (v Rožu po potoku Mala Suha
pri Podgorju, od tu čez Dravo na Gornjo vesco in nato
po današnji meji med občinama Loga ves in Škofiče,
preko Vrbskega jezera pred Porečami, čez Blatograd in
dalje).

Intendant za koroško provinco je bil najprej Ludov.
de la Moussaye,  od konca 1. 1811. dalje pa A.

343

C h a r n a g e , v Lienzu ipa je posloval za lienški distrikt
beljaškemu intendantu podrejeni poddelegat. Prve čase
je poleg nove intendance poslovalo še nadalje tudi dote-

344

danje kresijsko glavarstvo, kateremu je stal izprva na
čelu Francoz Karove,  za njim pa nekdanji avstrijski
kresijski komisar W i 1 c h e r , katerega so pa Francozi
kmalu osumili naklonjenosti za Avstrijo. Razen intendan-
ce je tvoril Beljak seveda še sedež raznih drugih uradov
in ustanov, pri katerih so bili vodilni uradniki deloma
Francozi, deloma pa še prejšnji avstrijski. Tako je n. pr.
poleti 1. 1813. vodilo upravo beljaškega distrikta nasled¬
nje osebje:

A.) Francozi:

A. Ch a r n a g e , intendant;

Jean de Raboteau,  generalni davkar za vso pro¬
vinco (njegova slika visi v beljaškem muzeju);

D u B u i s s o n , njegov namestnik;

C h a m , vrhovni carinik;

L e n a i r e , rudarski inženir;

C h a p o t i n , nadzornik domen;

N e 11 e r , gozdarski nadzornik;

Star,  verifikator domen.

B.) Bivši avstrijski uradniki:

pl. B 1 u m f e 1 d , predsednik tribunala;

I. Karl,  prokurator;

K r a u s, svetnik tribunala;

pl. W i 1 c h e r , rudarski predsednik (ta je bil Slo¬
venec, prišedlši iz Kranjske);

D. pl. E i san k, varuh hipotek;

C o 11 i n , davčni kontrolor;

Z o f f , blagajnik domen;

S e n o n e r , vodja pisarne pri tribunalu (greffier);

G r u n e r , beljaški mirovni sodnik;

N o r s e k , višji gozdar.

Francoska uprava si je hitro pridobila največji ugled
s svojo strpnostjo in priznanje s svojim naglim urado¬
vanjem. Večino uradnih vlog so reševali še isti dan, do-

345

čim je prejšnja in poznejša avstrijska uprava naravnost
ljubila brezkončno zavlačevanje rešitev. Napoleon sam
je svojim upraviteljem izrečno zabičeval tudi strogo ura¬
dno poštenost. Posebno odločen in tudi prebivalstvu iz¬
redno naklonjen uradnik je bil prvi načelnik koroške
provincialne uprave, intendant de la Moussay, dočim
je bil njegov naslednik Charnage baje nekoliko slabši.
Za časa slednjega je začela uprava zastajati in prihajati
v nered (n. pr. pri merljah, pri varuških komisijah, re¬
gistracijah i. dr.) in bil je tudi manj naklonjen raznim
izboljšavam. Na nižja uradniška mesta so začeli tedaj
tudi prihajati razni pustolovci, prihajajoči iz Francije
in iz Italije, ki so si potem dovoljevali razne samovolj¬
nosti in skušali večkrat tudi le bogateti, kajti francoski
uradniki so bili precej neodgovorni. Velike nevšečnosti
je večkrat povzročilo tudi to, da so dobivali uradniki
svoje plače jako neredno. Nameščanja takih nižjih urad¬
nikov so bila pa tudi proti veljavnim predpisom, kajti
§ 11 osnovnega dekreta je izrečno določal, da morajo biti
ti vzeti iz vrst domačinov. Goriški intendant se je v ne¬
kem dopisu celo izrečno pritoževal nad zapostavljanjem
domačinov, a po vsej priliki v tako kratkem času še
tudi ni bilo mogoče dobiti dovolj domačih molči, izvežba-
nih v francoskem načinu uprave ter zmožnih jezikov.

Za časa francoskega medvladja je posebno zopet za¬
cvetel Beljak. Takoj po zasedbi so bili mnogi Beljačani
zaradi velikih dajatev tako obupani, da so hoteli prodati
svoje hiše in se izseliti, toda po sklenitvi miru se je po¬
ložaj popolnoma spremenil. Blagostanje je vidno nara¬
ščalo, kar je potem baje tudi povzročalo hudo prevzet¬
nost Beljačanov in zeleno zavist Celovčanov, ki so ostali
v Avstriji. V teh letih se je jako dvignila tudi zunanjost
Beljaka: izravnali so staro mestno obzidje, zgradili nove
javne vodnjake, izboljšali tlakovanje cest in ulic, uredili

346

so Novi trg in »Napoleonov travnik« pri Judendorfu 7 ,
bel j as k o kopališče itd. Zasluga za to je šla predvsem in¬
tendantu Moussayu, tedanjemu skrbnemu beljaškemu
županu grofu Jeron. Lodronu ter obema podžupanoma,
J. Millesiju in že znanemu nam Pobenheimu. V beljaško
merijo so spadale tedaj še okoliške vasi Judendorf, Ve¬
lika ves, Podgorjane, Št. Janž, šmartin, Sv. Duh, Agaten
in Perova. Mestni svet je sestajal razen iz župana in obeh
podžupanov še iz 15 mestnih svetnikov, ki so bili vsi
imenovani od francoskih oblasti. Župan grof Lodron je
pa 1. 1813. odstopil, nakar ga je nasledil graščak J. A.
Millesi iz Velike vesi, ki je ostal potem župan še nekaj
mesecev po vrnitvi Avstrijcev. Žal pa ravno iz te dobe
ni ohranjen beljaški arhiv. Ni znano, kam je izginil, a
verjetno je, da je 1. 1813. pogorel z uradnim poslopjem
vred.

Precej slabše nego intendantska uprava je pa delo¬
vala tedaj uprava nekaterih podeželskih merij, kar je
kaj lahko razumljivo, ker so bile osnovane te popolno¬
ma na novo in za mere (župane) navadno ni bilo na
razpolago sposobnih mož. Ker nad njimi tudi ni bilo
zadostnega nadzorstva, je skušal marsikak mer zlorablja¬
ti svoj položaj predvsem za svoje osebne koristi. Orga¬
nizacija merij je bila končana šele spomladi 1. 1812. in
so imele dvojni delokrog, lastnega in prenesenega, ka¬
kršnega je prvič uveljavila ravno francoska revolucija
in ga poznamo še danes. Francoski mer je veljal prav¬
zaprav za uradnika in njegova glavna naloga je bila

t)  Ta travnik, obsegajoč kakih 10 ha, je služil poprej za občin¬
ski pašnik, Francozi so ga pa brez sporazuma s prizadetimi kmeti
preuredili 1. 1811 v drevesnico. Po odhodu Francozov so se kmetje
zaradi tega pritožili, nakar so jim ga avstrijske oblasti z odlokom
z dne Hi' VII. 1814 res vrnile, drevesnica je bila opuščena in zem¬
ljišče je potem vnovič služilo za pašnik.

347

razglašati francoske uradne odloke (to so vršili navadno
ob nedeljah pred cerkvijo) ter skrbeti za red in mir v
občini, razen tega so se pa pred njimi n. pr. sklepale
tudi civilne poroke. Ker so imeli nižjo policijsko oblast,
so lahko nalagali tudi kazni za manjše prestopke. Pri
uradnem poslovanju so nosili poseben kroj: triogelni
francoski klobuk, temnomoder suknjič, čez pas pa šerpo
v francoskih barvah (modro-belo-rdečo). V Šmohorju
je županoval tedaj Jak. Unterberger, njegov »adjunkt«
je bil pa krčmar J. Leitgeb. Vsakemu mera je bilo do¬
deljenih nekaj svetnikov (12—20) in občinski tajnik (ad¬
junkt, ta je bil pogosto učitelj). Vse je imenovala oblast
sama izmed najimovitejših in najbolj izobraženih mož
v občini. V pristojnost merij je spadala uprava občinske¬
ga imetja (razen gozdov in pašnikov), vzdrževanje cest in
mostov, vzdrževanje šol, skrb za reveže in za zdravstvo,
vodstvo matičnih knjig (rojstnih, poročnih in smrtnih)
ter izdajanje zadevnih listin, krajevna policija i. dr.
Za kritje svojih stroškov so občine lahko prve čase ob¬
držale dohodke od srenjskih posestev, poslopij, užitnin,
tržnin itd., a ker so bili njihovi izdatki precejšnji, so
jim prepustili še policijske globe, »centimsko« (vinarsko)
doklado od zemljiškega, osebnega in patentnega (obrt¬
nega) davka ter takse za izpiske iz raznih matičnih
knjig. Končno so dobivale še določene odstotke od ne¬
katerih davkov, ki jim jih je v obrokih nakazoval dav¬
kar, zato so pa morale občine na drugi strani prispe¬
vati k plači intendanta, za vojašnični in invalidni fond,
za javno bogoslužje, za priboljške vojaštvu, kriti stroške
narodne straže itd. Toda gospodarska samostojnost ilir¬
skih merij je bila omejena do skrajnosti. — Uradni jezik
občin je bil po zakonu francoski; a ker ga župani po
večini občin (zlasti prve čase) seveda še niso znali, so
uradovali pač v tistem jeziku, ki sta ga znala župan ali

348


njegov tajnik. Proti koncu francoskega medvladja se je
pa baje že tudi precej županov in tajnikov naučilo
francosko in so potem mogli uradovati tudi v 'tem je¬
ziku. Šmohorski domači zgodovinar, dekan J. Pietschnigg,
celo trdi, da se je »francoščina uvedla dejansko povsod;
najmanjše gorske vasi so dopisovale z oblastmi v tem
jeziku«. Ta trditev bo seveda jako pretirana, ne moremo
pa dvomiti, da »spisi iz te dobe kar mrgole francoskih
besed«.

Več občin je tvorilo kanton. Ti niso imeli kake lastne
uprave kakor v Franciji in so bile merije tudi podre¬
jene neposredno intendaturi, le glavna merija v kanto¬
nu, po kateri je nosil ta tudi svoj naziv, je razpošiljala
ostalim merijam v kantonu razne okrožnice intendanta.
Tu so se včasih sestajali na skupna posvetovanja vsi
meri iz kantona in tu so vršili tudi žrebanje rekru¬
tov iz vsega kantona.

Francoska vlada v naših deželah je trajala komaj šti¬
ri leta, a že ta kratka doba pomenja za naš narod prvi
zgodovinski dogodek nedoglednega pomena. Francozi so
prinesli v nasprotju z dotedanjim preživelim avstrijskim
fevdalizmom in policijskim reakcionarstvom k nam svo¬
bodoljubnega duha visoko kulturnega naroda, napredne
ustanove in odlično upravo, razširili so naše kulturno
obzorje, bili prvi, ki so izkazovali vse dolžno spoštova¬
nje jeziku našega slovenskega ljudstva in nas s tem
osvobodili predstave, da ima kaka tujejezična kultura
pravico vsiljevati kakšnemu narodu tudi svoj jezik. Prvič
smo Slovenci tedaj zaslišali priznanje, da ima vsak narod
pravico do razvoja svoje lastne osobitosti, jezika in knji¬
ževnosti. V tem pogledu pomenja ta doba za nas Slo¬
vence pravo narodno prebuditev, kar je ugotovil že te¬
daj Vodnik  v svoji pesmi »Ilirija oživljena«.

Uradni jezik v Iliriji ni bil izrečno določen z nobe-

349

nim zakonom, vendar je lahko razumljivo, da je postal
ta francoski. Poleg francoščine sta se pa še nadalje upo¬
rabljali tudi nemščina in italijanščina (ta ni prevlado¬
vala le v Primorju in v Dalmaciji, temveč je bila tedaj
jako razširjena tudi med koroškim in kranjskim izobra-
ženstvom), a poleg teh treh jezikov se je začela prvič v
naši zgodovini krepko uveljavljati tudi slovenščina.
Da je ohranila nemščina še mnogo prejšnje veljave, je
kaj lahko razumljivo, kajti pred prihodom Francozov
je bila pri nas sploh vsa javna uprava nemška, ogromna
večina uradnikov je bila nemška in tudi redki Slovenci,
ki so bili že tedaj v upravni službi, niso znali slovensko
uradovati, ne glede na to, da spričo nemile dotedanje
usode našega jezika v tem času slovenščina še niti ni bila
dovolj razvita za naglo uradno poslovanje. V deželo
prišedši novi uradniki pa seveda niso znali ne nemško
in ne slovensko, pač pa mnogi poleg francoščine še itali¬
jansko, zato so si pogosto pomagali tudi s to. Prav no¬
benega dvoma pa ni, da bi bila zavzemala slovenščina
(poleg francoščine) vedno važnejše mesto v vsej javni
upravi, ako bi bili ostali Francozi dlje časa v deželi. To
nam dovolj jasno dokazuje že spoštovanje, ki so ga
Francozi pokazovali do jezika večine ilirskega prebival¬
stva in pa njihova skrb za gojitev slovenščine v šolah, s
čimer bi si bili vzgojili kmalu dovolj slovenščine zmož¬
nega domačega uradništva. Kako »pofrancozenje« osvo¬
jenih dežel Francozom niti na misel ni nikoli prihajalo,
kakor n. pr. Avstrijcem ponemčevanje, temveč so fran¬
coski vojaški in civilni oblastniki povsod, kamor so pri¬
šli, spoštovali jezik dotičnih narodov. Po izrečnem Mar-
montovem ukazu so se n. pr. morali tudi vsi francoski
častniki učiti »ilirščine« ter je za njih poučevanje po¬
zval iz Dubrovnika prof. S i v r i c a. Celo francoski ura¬
dni list je toplo pozdravljal sleherni napredek v razvoju

350

naše slovenske književnosti in v Parizu je izšel izvleček
iz Kopitarjeve slovenske slovnice. Celo avstrofilski Ko¬
pitar  je maral tedaj navdušeno priznati, da »delo
kipi« na narodnem področju. Sploh je v Iliriji vsa kul¬
turna politika Francozov očitno kazala na to, da so imeli
namen dati slovenščini (poleg francoščine) vprav vodil¬
no vlogo, čim bi bili ustvarjeni potrebni pogoji in bi
bile odstranjene neštete nepremostljive ovire, ki so te¬
daj še obstajale za to.

Ko je prispel Marmont v pozni jeseni 1. 1809. v Lju¬
bljano, so bili po vsej priliki edini Slovani, ki jih je
on poznal, Dalmatinci, kjer je bil dotlej guverner in
kjer se je tudi krepko zavzemal za njih jezik ter je na¬
ravnost pospeševal razvoj srbohrvaščine. Ko je 'začel se¬
daj v Ljubljani organizirati novo Ilirijo, je sklenil takoj
odkazati tudi slovenščini primerno mesto in je računal,
da mu bodo pri tem pomagali zlasti Dalmatinci, ki so pa
imeli pred očmi seveda svojo »ilirščino«, to je srbohr¬
vaščino, in sicer v njenem književno najbolj razvitem du¬
brovniškem narečju. Glede na to je vladala v tem oziru
prve mesece velika zmeda in nejasnost, kajti Marmont
je bil z ostalimi vodilnimi francoskimi oblastniki vred
predvsem odvisen od svojih dalmatinskih svetovalcev, a
edini Slovenec, ki je imel tedaj v Ljubljani jasne poglede
na to vprašanje, je bil pesnik V. Vodnik,  za katerim
je pa stal na Dunaju naš veliki jezikoslovec J. Kopi¬
tar,  ki je z vprav strastnim zanimanjem zasledoval vsak
najmanjši pojav v domovini, zlasti z jezikovnega vidika.

Kopitar je že dotlej mnogo razmišljeval o jezikovnih
vprašanjih južnih Slovanov in je prihajal do zaključka,
da spadajo vsi kajkavski Hrvatje (t. j. v Iliriji nekako
severno od Kolpe) jezikovno še k Slovencem, a od tam
dalje že čisto prevladuje srbščina, tako da spada k hr¬
vaščini dejansko le maloštevilno čakavsko narečje. Glede

na to naj bi se konsolidirala dva jugoslovanska
naroda: na severozapadu Slovenci, na jugovzhodu pa
Stbi. Nasproti takemu naziranju so stali prvi Marmonto-
vi dalmatinski svetovalci v kulturnih zadevah, ki pa so
imeli pred očmi le skupni »ilirski« jezik za vse ilirske
Slovane in ki naj bi bil praktično seveda srbohrvaščina
(med take Dalmatince je n. pr. spadal tudi gori ome¬
njeni prof. Sivrič). Glavni Marmontov svetovalec v vseh
kulturnih zadevah je bil pa italijanski benediktinec Ral.
Zelli,  doma iz Viterba v Italiji (Zois ga je imenoval
»globokoumnega in ljubeznivega moža«). Ta je bil za
časa Marmonta ravnatelj zadrskega liceja (namestil pa ga
je tu že prejšnji avstrijski guverner grof P. Goess)
in je poučeval tudi samega maršala v kemiji. Tudi nje¬
ga je pozval meseca aprila 1. 1810. Marmont v Ljubljano
in mu poveril vodstvo vseh ilirskih prosvetnih zadev, ki
naj bi jih bil vodil sporazumno z glavnim cenzorjem
Benin.c asom.

V takih okoliščinah je vse kazalo na to, da postane
v Iliriji srbohrvaščina deželni pismeni jezik. Ko so 1. 1810
pripravljali šolsko uredbo, je zato Kopitar  nekoliko
razočaran pisal (20. XII.) Dobrovskemu: »V Ljubljani
mislijo napraviti ilirščino, ne kranjščine za jezik nižjih
šol in za pismeni deželni jezik«, ter zagrenjeno dodal,
»da bomo morali Slovani večno nositi sramotne verige
tevtonske (t. j. nemške) nemarnosti«. Toda Francozi se
s Z e 11 i j e m vred vendarle niso hoteli prenagliti in so
po vsej priliki uradno vprašali za mnenje, kako bi se dal
od Beljaka do Kotora uvesti enoten uradni jezik, še pesni¬
ka Vodnika, ki je veljal pač za najbolj pristojnega iz-
vestitelja v domačih jezikovnih vprašanjih ter je bil že
ves čas glavni pomočnik nove vlade v vseh takih zadevah.
V neposredni stik s Francozi je po vsej priliki prišel že
takoj od početka, ker je gener. intendant D auchy  sta-


noval v Zoisovi palači, 'kamor je tudi Vodnik redno za¬
hajal. On je dne 23. VII. 1811 sestavil za vlado posebno
spomenico, ki nas v marsičem spominja na Kopitarjevo
stališče, katero je bilo Vodniku dobro znano zlasti iz
Kopitarjevih pisem Zoisu. V tej spomenici je Vodnik
poudaril, da je »glavna želja Ilircev z ozirom na njih
zedinjenje . . . javna veljavnost njih jezika«. Ta se deli
v dve glavni narečji, v srbsko (na Dunaju mu pravijo
ilirsko) in slovensko, ki se razlikujeta približno -tako,
kot spodnjenemlščina in visokonemščina ter se Slovenec
in Srb med seboj tudi prav lahko razumeta, kajti raz¬
ličnih je komaj ena petina besed. Glede na to je treba,
da naj »obe polovici naredita za podlago ljudske izobraz¬
be vsaka svojo slovnico... ostalo pa prepustita itak je-
zikoljubnemu Slovanu«. Dalje piše Vodnik, da se je tudi
pri sestavljanju svoje slovnice »hotel po največji mož¬
nosti približati Srbu .. . Enako naj nam vrnejo Srbi! . . .
Dotlej pa, dokler si ne podamo rok, naj se prevajajo akti
ali v obe narečji za vsako teh dveh strank posebej, ali
pa naj se, najde spretna roka, ki bi si mogla upati pri¬
rediti prestavo tako, da bo razumljiva obema. Kakšen
drugi obči jezik za našo Ilirijo bo ravno tako malo mo¬
goč, kakor je ostal nemški... Da se torej da nam seda¬
njim Ilircem izobrazba, enotnost in narodna vsebina,
naj se pospešuje vzajemno sosedstvo, istovetnost in pri¬
bliževanje narečij . .. Jezik je zrcalo značaja narodovega,
jezik je vsota idej napredka najboljših genijev naroda«.

Kakor vidimo iz te pomembne spomenice, ni prizna¬
val jasnovidni Vodnik nobenemu jugoslovanskemu na¬
rečju kake prednosti in je zastopal stališče, naj se no¬
beno ne vtopi v drugem, pač pa prepusti šoli in pred¬
vsem naravi, ki nas bo sama vedno bolj zbliževala in
morda ustvarila kdaj organičen enoten »ilirski« (jugo¬
slovanski) jezik. Tega zdravega načela se je držal Vo-

23

353

dnik v svoji slovnici, namenjeni za šole, a praktično so
se bolj ali manj zavestno ravnali po njem tudi Fran¬
cozi. To nam dokazuje predvsem francoska organizacija
šolstva v Iliriji, dočim pa pri njihovem uradnem listu
»Telegraphe officiel des Provinces Illyriennes« ni mo¬
gel priti do izraza.

Ravno vprašanje uradnega lista nam nazorno kaže
zapletene težkoče, ki so se pojavljale tedaj še v jezikov¬
nem pogledu. Francoska uprava je že poprej v Dalma¬
ciji izdajala poseben uradni »Kraljski Dalmatin« v srbo¬
hrvaščini (in italijanščini). V smislu francoskih zakonov
je izdal Marmont tudi v Ljubljani naredbo o »Ustroju
in navodilih za glavno cenzuro«. S to uredbo ustanov¬
ljena glavna cenzura je vodila nadzorstvo nad vsemi v
deželi natisnjenimi in uvoženimi tiskovinami ter nad
gledališkimi predstavami (ta cenzura je bila pa jako li¬
beralna, vodili so jo literarno izobraženi možje in oblast
je z oprostitvijo vseh pristojbin vprav pospeševala na¬
tisk, uvoz in prodajo knjig), razen tega je pa spadala
v delokrog glavne cenzure tudi skrb za urejevanje in
izdajanje uradnega lista. Ta naj bi prinašal vse uradne
objave ilirske vlade, boljše izvlečke iz zunanjih listov
ter drugih virov, najnovejše vesti, ki jih je dobival Mar¬
mont vsak dan iz Pariza (pošta iz Pariza do Ljubljane
je hodila tedaj po 8 dni) in zanimivejše novice iz ilir¬
skih dežel. Izhajal naj bi vsako sredo in soboto, raču¬
nali so pa z 2000 naročniki, tako da bi se sam kril. Iz¬
hajal bi v dveh izdajah: francosko-nemški in italijansko-
»ilirski«. Glavni cenzor naj bi pripravljal izvirno fran¬
cosko besedilo lista in njemu bi bili podrejeni prevajalci
za ostale tri jezike. Na posebno slovensko izdajo izprva
niso mislili, ker so smatrali, da bi »ilirska« izdaja zado¬
stovala tudi za Slovence, ker niso prav zaupali v sposob¬
nost »kranjščine« in ker tudi niso imeli na razpolago

354

primernega slovenskega prevajalca (Vodnik je bil tedaj
prezaposlen z drugimi važnimi opravili). Za glavnega
urednika je poklical Marmont v Ljubljano Benincasa,
urednika dotedanjega »Kraljskega Dalmatina«, za itali¬
jansko izdajo so pozvali iz Italije nekega Vitelija, za
nemško izdajo nekega Pollagha, a za ilirsko izdajo so
namestili Dulbrovničana A. Bertolinija. Dotlej izhaja¬
joča »Laibacher Zeitung«, ki jo je 1. 1782 ustanovil v
Ljubljani celovški Kleinmayr, je bila pa z novim letom
1811 ukinjena, tako da je bil »Telegraphe officiel« edini
list v Ljubljani (v koroški provinci pa tudi ni izhajal te¬
daj noben list), a inozemski listi so bili prepovedani, iz-
vzemši uradne dunajske »Wiener Zeitung«.

Poleti 1. 1810 je bilo torej v glavnem že vse priprav¬
ljeno za izdajanje uradnega lista, a tedaj so se nenado¬
ma pojavile težave glede tiskarne. Ker nobena izmed
tedanjih štirih ljubljanskih tiskarn ni bila opremljena
za tiskanje štiri jezičnega lista, so se domenili s tiskarnar-
jem Sardijem v Trstu (tu je bilo tedaj 5 tiskarn), ki
je bil potem imenovan za »tiskarja in ravnatelja cesar¬
ske vladne tiskarne v Ljubljani«. Ta je bil voljan prese¬
liti se s svojo tiskarno v Ljubljano, vendar je svojo se¬
litev zavlačeval, ker ni mogel dobiti pravočasno sposob¬
nih stavcev za vse štiri jezike (za nemško izdajo jih je
upal dobiti v Trstu ali pa iz Benetk) in tudi za dobavo
nemških črk se je bil livar Priifer v Beljaku jako za¬
kasnil, dasi ga je zanje dvakrat priganjal sam Benincasa
preko beljaškega glavnega policijskega komisarja. Konč¬
no so pa tik pred preselitvijo poslednjih tiskarskih po¬
trebščin zadolženemu Sardiju še te zasegli upniki. Tako
je mogla iziti prva številka »Telegraphe officiel« šele
dne 3. X. 1810 v Ljubljani in še to le v francosko-italijan-
ski izdaji, kajti za nemško še ni bilo črk, za »ilirsko« iz¬
dajo pa niti urednika ne več. Zgoraj navedeni Bertolini

23 *

355

je bil namreč vtem poslan že za profesorja francoščine
na Reko, a drugega primernega ni bilo pri roki. Ra¬
zen tega so se bila začela ravno v tem času pojavljati
tudi različna mnenja glede izbire »ilirščine« ali sloven¬
ščine, zaradi česar sta Benincasa in Zelli sploh izgubila
veselje za ilirsko izdajo in končno je zapustil Ilirijo še
Marmont sam, ki je bil najbolj naklonjen »ilirščini«.

Tako je torej izhajal »Telegraphe officiel« redno le
v francoščini, kolikor toliko redno še v nemščini in v
presledkih tudi v italijanščini, a o ilirski oziroma sloven¬
ski izdaji nimamo iz let 1811—1813 nobenih poročil več.
Toda za Novo leto 1813 je prispel na povabilo guver¬
nerja Bertranda v Ljubljano francoski pisatelj Charles
Nodier (1780—1844), ki je bil imenovan za knjižničarja
mestne knjižnice, a je vse svoje zanimanje posvečal le
uradnemu listu. On je takoj navezal tesne stike s teda¬
njimi slovenskimi kulturnimi delavci v Ljubljani (zlasti
s Zoisom in Vodnikom)  in naravnost vzljubil
»svoje drage Ilirce v dobri, miroljubni in pobožni Kranj¬
ski«, njih jezik in kulturo. Glede pravic narodnega je¬
zika je pozneje sam zapisal: »Jezik je narod sam, in še
nekaj več, pečat je, ki ga je Bog pritisnil rodu, da ga
je potegnil iz živalske vrste in povzdignil skoraj do sa¬
mega sebe.« .Napisal je v »Telegraphe officiel« celo vr¬
sto važnih člankov o Iliriji in Ilircih ter njihovi kulturi
in jeziku in se še pozneje, po svoji vrnitvi v Francijo,
v svojih člankih in romanih neštetokrat z ljubeznijo spo¬
minjal našega naroda. O Sloveniji je zapisal: »Katera
dežela naj bolj zanima topografa kakor ta, ki združuje
oba najveličastnejša prizora narave, morje in Alpe? Ka¬
tera naj bolj zanima književnika in slovničarja kakor
ta, ki je ohranila svoj jezik, prvobiten kakor njene gore?«
In o ilirskem pesništvu je pisal: »Zakaj bi kak izobražen,
duhovit in čustven mož ne zbral teh spomenikov ilirske-

35(3

ga pesništva in jih dal skupaj natisniti? Morda bi bilo
to sredstvo, ki bi na novo vžgalo ljubezen do lepega
narodnega jezika, ki ima svoje klasike in veledela«. Jako
značilna je bila tudi Nodierjeva ocena Vodnikovega nem-
ško-slovensko-latinskega slovarja (ogledna pola je izšla
1. 1813), v kateri je dejal, da je Vodnik »pokazal dober
okus« s tem, da je izbiro besed omejil na tisto narečje,
»ki mu pravijo po navadi /kranjščina’ in ki se govori na
Kranjskem, Koroškem, v Trstu in Gorici, povsod enako.
Si bomo vsaj na jasnem glede ene izmed velikih vej
slovanskega jezika ... (ki) nosi vse znake velike starosti
in prvotne čistosti, tako da jo imajo nekateri učenjaki
za tip vseh' drugih... Index verborum (seznam besed)
bo pripomogel, da bo slovar lahko uporabljala vsa učena
Evropa«.

Tak visoko izobražen književnik je torej prevzel v
začetku 1. 1813 ilirski uradni list in ga urejeval potem
8 mesecev. Samo ob sebi je umljivo, da je začel že kmalu
misliti tudi na njegovo slovensko izdajo. Pozneje je v
svojih -spominih trdil, da je res izhajal dva meseca tudi
v slovenščini, a najbrž ga je spomin varal, kajti znana
nam ni nobena »ilirska« ali slovenska izdaja tega lista
(edini, menda popoln izvod »Telegraphe officiel« je
v ljubljanski vseučiliški knjižnici), nobenega dvoma pa
ni, da se je nanjo vsaj za časa Nodierja resno mislilo,
vendar so Francozi prekmalu odšli, da bi ta načrt tudi
uresničili.

Kakor torej vidimo, resda ni prišlo tudi do sloven¬
ske izdaje ilirskega uradnega lista in celo niti do »ilirske«
izdaje ne, toda nikakor ne iz kakega francoskega »prezi¬
ranja« našega jezika, temveč zgolj radi očrtanih težav
in ovir. — Prav neposredni dokaz, kako so Francozi do
naj višje tedaj možne mere upoštevali in skušali tudi uve-

357

ljaviti naš jezik, nam pa nudi zlasti tedanje ilirsko šol¬
stvo.

Kakor sem že omenil spredaj, se Napoleon sam
pravzaprav za nižje šolstvo ni mnogo menil, temveč so ga
zanimali le liceji, ki naj ibi mu vzgajali častnike, ter
vseučilišča, iz katerih bi dobival dobre uradnike. Jako
velik smisel za ljudsko šolstvo pa je imel visoko izobra¬
ženi Marmont. Prvo šolsko leto (1809—10) po prevzemu
oblasti so pustili Francozi sicer tudi glede šolstva še vse
tako, kakor so prevzeli od Avstrije (o ureditvi tedanjega
avstrijskega šolstva bom govoril obširneje še pozneje),
le s poukom francoščine so pričeli takoj. Toda že v
zgodnji spomladi L 1810 je poklical Marmont v Ljub¬
ljano že spredaj omenjenega visoko kulturnega italijan¬
skega benediktinca Zellija ter mu poveril vodstvo vsega
ilirskega šolstva in prosvetnih ustanov sploh sporazum¬
no z glavnim cenzorjem Benincaso. Skupno naj bi po¬
skrbela zlasti za potrebne nove učbenike. Zelli se je lo¬
til svojega posla oči vi dno z vso vnemo, kajti že dne
30. V. je predložil guvernerju svoj novi šolski načrt. V
njem je med drugim trdil, da je treba spričo velike
različnosti jezikov in običajev v Iliriji izoblikovati en
(državni) narod in v ta namen »izvršiti enotno in pravil¬
no učno reformo ter uvesti učni sistem, ki pokaže za
vlado in njene narode uspehe«. Prvo poglavje Zellije-
vega načrta je določalo vrsto in število učnih zavodov
v Iliriji, drugo poglavje je pa obravnavalo način pouka,
ki naj bi vsakomur omogočal, da se izobražuje v mate¬
rinščini, ki da je instrument človeškega duha, obenem
naj bi se pa mladina naučila tudi francoščine in itali¬
janščine, ki ji odpreta pot do znanosti in umetnosti. Ka¬
kih točnih podrobnih učnih načrtov pa tedaj še ni bilo.

Na podlagi Zellijeve spomenice in nadaljnjih posve¬
tovanj je izdal potem Marmont dne 4. VII. 1810 ukaz

358

o novi ureditvi ilirskega šolstva in to skoro popolnoma
po francoskem vzorcu, a vse šole, ki niso spadale v ta
okvir, so bile ukinjene. Ker je poznejši definitivni or¬
ganizacijski dekret z dne 15. IV. 1811. obravnaval šolstvo
in pouk le prav na kratko (o njem govori XI. oddelek
le v 4 paragrafih), je ostal Marmontov ukaz z dne 4. VII.
1810 nekaka osnovna podlaga ves čas, le zunanjo obliko
mu je nekoliko spremenil še Bertraodov dekret (arrete)
z dne 12. XI. 1811 (verjetno je tudi tega sestavil Zelli)
na osnovi § 129. organizacijskega dekreta. Ta Bertran-
dov dekret osnovnega šolstva ni spreminjal, precej pre¬
uredil je pa srednje in višje šolstvo. Razen tega je ob tej
priliki tudi italijanščina izgubila tisti pomen, ki ga je
zavzemala dotlej (tudi italijanski profesorji so bili tedaj
premeščeni v Trst). Že Marmont se je — vsekakor pod
Vodnikovim vplivom — dokončno odločil za slovenščino
na naših tleh in ne za »ilirščino«, na katero so prvotno
mislili. Res je, da nekatere določbe teh ukazov niso
bile nikoli izvršene in da so guvernerji ukrepali včasih
tudi mimo osnovnega ukaza, a nemogoče je bilo tudi
zahtevati in pričakovati, da bi se mogle spričo tolikega
pomanjkanja prav vsega uresničiti v kratkih treh letih
vse tako globoke in obsežne preosnove, saj vemo, da
n. pr. Avstrija niti v sto letih in v neprimerno ugodnej¬
ših okoliščinah ni mogla in znala izvesti niti tega, kar
je zahteval že prvi šol. zakon Mar. Terezije iz 1. 1774. Po¬
glavitni oviri za popolno izvedbo francoske šolske refor¬
me sta bili predvsem pomanjkanje gmotnih sredstev in
nedostajanje dovoljnega števila sposobnega osebja. Ker
se je morala vdrževati Ilirija sama, so bili prisiljeni
uvesti za vse šole tudi šolnino; le najrevnejši so je bili
oproščeni. Šolnina je bila po raznih šolah in krajih jako
različna.

Za nas Slovence je bilo seveda najvažnejše vprašanje

359

učnega jezika, saj vemo, da nam je dajala Avstrija dotlej
načelno le nemške šole in na Koroškem je ponekod le
po neizogibni sili okoliščin dobila tudi slovenščina nekaj
upoštevanja (celo na Kranjskem se je poučevalo slovensko
le v 1. razredu, v 2. in 3. razredu so otroke že mučili
z nemščino in v 4. razredu so se učenci učili samo še
dovršenega nemškega sloga). V tem pogledu so ravnali
uvidevni in kulturni Francozi čisto drugače. Točka 22.
Marmontovega ukaza je namreč izrečno določala, da
»pouk v primarnih (t. j. osnovnih) šolah se bo vršil v
deželnem jeziku« in naslednja je potem ukazovala: »V
primarnih šolah se bo učilo branje in pisanje v deželnem
jeziku« (langue de pays), a osnove francoščine, italijan¬
ščine in latinščine je odkaizoval § 24 šele gimnaziji.
Nemščina ali kateri koli drug tuji učni jezik naj bi bil
torej po tem ukazu na šolah s slovenskim prebivalstvom
sploh izključen.

Toda teh zakonitih določil se niso držali dobesedno
niti v Ljubljani, kjer je bil šolski nadzornik sam Vodnik.
Seveda se je tudi on dobro zavedal edino pravilnega na¬
čela, da mora biti zlasti v nižjem šolstvu zgrajen uspešen
pouk le na materinščini, toda popolnoma nemogoče je
bilo kar čez noč prekiniti z že ukoreninjeno avstrijsko
prakso, ker za to še ni bilo ne primernega učnega osebja
in ne potrebnih učbenikov, a razen tega tedanje okoli¬
ščine, zlasti v mestih, niso zahtevale le znanja francoščine,
temveč še tudi nemščine. Glede na to so po nižjih razre¬
dih mestnih šol seveda uvedli slovenski učni jezik, a v
višjih razredih tudi pouk francoščine in razen tega so z
Marmontovim pristankom ohranili še tudi zadosten po¬
uk nemščine. Tako je torej ostalo v osnovnih šolah v
glavnem še pri stari avstrijski ureditvi, le da je prišla
na slovenskem ozemlju prvič do potrebne veljave sloven¬
ščina, dočim se je morala umakniti nemščina na drugo

360


mesto, a po kmečkih trivialkah v slovenskih vaseh je
menda ves pouk postal slovenski. Jasno pa je, da je
bila taka ureditev le bolj ali manj prehodnega zna¬
čaja in da bi bilo v dogledni bodočnosti prišlo že do
popolnoma slovenskega nižjega in srednjega šolstva,
toda francoska oblast je trajala premalo časa, da bi bilo
mogoče ta cilj tudi uresničiti.

Glavna sprememba, ki je prav bistveno vplivala na
tedanje naše osnovno šolstvo, je pa nastopila glede nje¬
govega vzdrževanja. Kakor vemo, so vodile dotlej vso
skrb za ljudsko šolstvo deželne šolske komisije s požr¬
tvovalnim sodelovanjem krajevne duhovščine. Francozi
so to ukinili, odvzeli duhovščini ves nadaljnji vpliv na
šolstvo in ga popolnoma prepustili le menjam, toda celo
osnovni dekret je izrečno določal, da morajo tvoriti
nauki katoliške Cerkve podlago vsemu pouku sploh vseh
šol. Burni vojni dogodki tistih časov so že sami zadušili
premnogo šibkih podeželskih trivialk (te so imele le
po enega učitelja, le po večjih krajih po dva), o katerih
vemo, da so že poprej le z največjo težavo životarile, a
komaj na novo osnovane občine navadno niso imele ne
mnogo smisla zanje, nikjer pa tudi ne potrebnih denar¬
nih sredstev za njih vzdrževanje. Tako so torej že vojni
dogodki 1. 1809 sami ukinili življenje mnogih podežel¬
skih šol, a tam, kjer so učitelji vendarle požrtvovalno
še vzdržali, so ostali potem zaradi neurejenih občinskih
financ večkrat po dolge mesece, da, celo po 1—2 leti
sploh brez vsake plače, razen pičle in jako neredne šol¬
nine in bere, zaradi česar so bili potem mnogi seveda
tudi prisiljeni opustiti pouk in si poiskati drugačne za¬
poslitve. Manjka nam sicer še podrobnih raziskav tega
vprašanja, vendar ne bo pretirano, ako trdim, da je za
časa Ilirije del podeželskih ljudskih šol sploh ugasnil,

361

saj vemo, da so celo po mestih mnoge prenehale, a druge
so se vzdržale pri življenju le z največjimi težavami.

Povedal sem že, da Napoleon sam za osnovno šolstvo
ni imel mnogo smisla, toda o Marmontu tega nikakor
ne moremo trditi, a njegov šolski poročevalec Zelli se je
celo prav dobro zavedal njegovega pomena in potrebe.
Glede na to je tudi že šolska uredba z dne 4. VII. 1810
določala, da naj dobi deško osnovno (»primarno«) šolo
vsaka občina, dekliško pa vsak kanton. Na pomen osnov¬
nega šolstva je Zelli še prav izrečno opozarjal v svojem
poročilu z dne 9. IV. 1811, pišoč, da skoro po vseh de¬
želah »srečavamo na vsak korak človeka, ki je dosegel
najvišjo stopnjo civilizacije, poleg pa človeka, ki gineva
v nevednosti in barbarstvu. Potrebno je, da se stori vse
za osnovno šolstvo. . .«. Ker ni bilo mogoče dobiti tudi
učiteljev, so pozvali mere (žuipane), naj pregovore žup¬
nike, kaplane in merijske tajnike, »da bi prevzeli to, za
javni blagor tako važno opravilo«; kakšen je bil uspeh,
nam doslej še ni znano (tudi Kopitar je z Dunaja sodil,
da bi mogla ljudska šola največ koristiti slovenščini, če
bi jo vodili kaplani). Ljudskošolske učitelje so labko
postavljale občine same, le potrditi jih je moral inten¬
dant dotične province. Poučevali so v ilirskih ljudskih
šolah tedaj branje, pisanje, računstvo in katekizem. Samo
ob sebi je umevno, da bi bili Francozi počasi rešili tudi
ta kritični položaj ljudskega šolstva, ako bi bili ostali.

Nič manjših težav ni bilo s srednjim šolstvom (gimna¬
zijami in liceji). Uredba iz 1. 1810 je predvidevala ve¬
liko pomnožitev dotedanjih gimnazij, namreč na 25 v
vsej Iliriji (na Koroškem naj bi se ustanovila v Beljaku)
in na slovenskem ozemlju naj bi bil tudi v njih učni
jezik slovenski. Tedanje gimnazije (časih so jih nazi-
vali tudi »kolegije« — »colege«) 'bi lahko primerjali z
današnjimi nižjimi gimnazijami in so imele po 3 razrede.

362


Njih ravnatelji naj bi nadzorovali tudi ljudske šole
svojih okolišev.

Kakor pri uradnem listu, tako so Francozi po vsej
priliki tudi glede šolstva mislili izprva na »ilirščino«,
toda praktični Vodnik, ki je bil sam ravnatelj ljubljan¬
ske gimnazije je (po posrednih Kopitarjevih prizade¬
vanjih) že zgodaj pridobil Zellija in Marmonta za svoj
slovenski načrt šolstva in s tem »storil za slovenščino v
Iliriji več, nego vsak drugi«. Orati je namreč moral po¬
polno ledino, kajti v dotedanjih avstrijskih gimnazijah
je vladala izključno le nemščina. Tudi med profesorji
so bili Slovenci razmeroma redko posejani (le nekaj du¬
hovnikov), večina jih je bila pa z vseh vetrov habsbur¬
ške monarhije (nekateri pa celo iz Nemčije in iz Italije),
od katerih ni znal seveda nihče slovensko. Toda celo
slovenski profesorji so bili večidel še nezmožni poučeva¬
ti slovensko, ker naš jezik tedaj še sploh ni imel potreb¬
nega izrazoslovja za razne predmete, še manj pa seveda
kakih slovenskih učbenikov, izvzemši za prvo stopnjo
osnovnih šol in katekizme. Glede na to potem seveda še
tudi ni bilo mogoče misliti na takojšnje popolno poslo¬
venjenje niti višjih osnovnih šol (normalk in glavnih šol),
kaj šele gimnazij. In tu je bil ravno Vodnik tisti neumor¬
ni mož, ki je navzlic toliki zaposlenosti z raznimi drugi¬
mi dolžnostmi prebijal prvi led. Navdušiti se je pa mo¬
gel Vodnik za novo vlado in se s tako požrtvovalno vne¬
mo oprijeti dela le zato, ker so mu »morali Francozi za¬
radi slovenščine odpirati naravnost sijajne vidike«. Ni
pretirano, ako trdim, da nam je moglo le francosko
medvladje z Marmontom na čelu ustvariti iz Vodnika
našega največjega kulturnega delavca ob začetku pretek¬
lega stoletja.

Kakor vemo, je odredba o ustanovitvi glavne cenzure
nalagala glavnemu cenzorju, da pomaga »glavnemu nad-

363

zorniku javnega šolstva«, da se pripravijo in natisne¬
jo tudi potrebne nove učne knjige. Pripravljala naj bi
jih skupno, prevajalci glavne cenzure bi jih prevedli na
razne jezike, a v Ljubljani osnovana vladna tiskarna bi
jih natisnila (ravno zaradi učbenikov in zaradi uradnega
lista se je Benincasi tudi tako mudilo z njeno ustanovit¬
vijo). Vse kaže, da so slovenske učbenike naročili pri
Vodniku že takoj po ustanovitvi glavne cenzure. Benin-
casa je že dne 20. IX. 1810 poročal guvernerju, da je
nekaj rokopisov za osnovne šole že pripravljenih, a me¬
sec dni zatem je dobil že tudi dovoljenje za natisk neka¬
terih v raznih »deželnih jezikih«. Tudi Vodnik se je lo¬
til svoje naloge z vsem navdušenjem in marljivostjo ter
pripravil že do zime 1 . 1810. nekaj rokopisov, ki so jih
začeli potem že naslednjo pomlad uporabljati ( v rokopi¬
sih), čez poletje 1. 1811 so bili trije že tudi natisnjeni,
dva sta potem sledila še v naslednjih mesecih, a dva sta
ostala sploh v rokopisu in so ju tudi uporabljali ves čas
le v rokopisnih prepisih. Skupno je torej sestavil Vodnik
tedaj kar 7 učbenikov in sicer:

A.) Z a osnovne šole:

1. »Abezeda sa Perve shole« (to je bil samoslovenski
abecednik);

2. »Abeceda ali Asbuka. Das ABC-Buch. L’Abece« (to
je bil slovensko-francosko-nemški abecednik);

B.) Z a gimnazije:

3. »Kershanski navuk sa illirske deshele vset is Ka-
tekisma sa vse zerkve Franzoskiga Zesarstva«;

4. »Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole«;

5. »Pozhetki Gramatike, to je Pismenosti Franzoske
Gospoda Lhomonda .. . Prestavil Vodnik«;

6. »Računica« (to so uporabljali le v rokopisu);

7. »Italijanska slovnica« (tudi to so uporabljali le v
rokopisu).

364


Končno je ves ta čas pridno pripravljal Se svoj nem-
ško-slovensko-latinski slovar, od katerega je pa dal na¬
tisniti v uradnem listu le ogledno polo za vabilo za na-
ročbo.

Izmed navedenih učbenikov je bila posebno važna
»Pismenost«, ker ni bila to za tiste čase le odlična slov¬
nica, temveč sploh prva, pisana v slovenščini (vse do¬
tedanje so bile namreč pisane v nemščini). Po njej so
poučevali naš jezik na tedanjih srednjih šolah, dočim
nam ni dala prejšnja Avstrija niti samoslovenskega —
abecednika. Razen tega je vsebovala »Pismenost« tudi
znamenit uvod, v katerem je mogla tedanja naša sred¬
nješolska mladina prvič celo v šolskem učbeniku brati
krepke preporodne spodbude. V tem uvodu je dejal, da
so bile doslej vse naše slovnice pisane v tujih jezikih,
da smo iz njih tujce »vučili našo besedo znati, sebe pa
ne. Od tod pride, da nimamo skoro nič vučeniga per-
delka. Zatorej je prav prišla zapoved, našim mladen-
čam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo
domačo besedo izrekvati in na pismo devati. Porečeš:
čemu pa mi bo, saj znam po naše govorit! Govorit znaš,
al spravno govoriti in pisati morebit ne. Nemci, Lahi,
Francozi dajo svojim otrokam narpred svojo domačo
pismenost za pervi vuk, deslih znajo nemško, laško,
francosko. Zakaj? Zato ker je treba začeti vse navuke s
tisto besedo, ktero nas je mati vučila ... Pismenji navuk
bo našo slovenšino zbrusil, zlikal in obogatil, vas, mla-
denče,* pa perpravil, de se bote drugih jezikov ročno
navučili; zatorej glejte narpred svojiga dobro poznati...«.

Končno je v svoji »Pismenosti« Vodnik takoj za
predgovorom prvič objavil tudi svojo znamenito »Iliri¬
jo oživljeno«, ki je zbudila toliko navdušenja celo pri
tistih Slovencih, ki so ostali še pod avstrijsko oblastjo,
pesniku pa po odhodu Francozov nakopala avstrijsko

365

maščevanje. V njej je z vznesenimi besedami proslavljal
slavno staro zgodovino Ilirije 8 , se zahvaljeval »dobrot¬
nemu vitezu« (t. j. Napoleonu), da jo je zopet obudil k
življenju, samozavestno ugotavljal, da
»Od perviga tukaj
Stanuje moj rod,

Zhe ve kdo sa drujga,

Naj rezhe, odkod.«
izražal svoje veselje, da

»Duh stopa v’ Slovenze
N apoleonov,

En sarod poganja
Prerojen, ves nov«

ter ponosno napovedoval, da postane Ilirija še »prstan
Evropin«. Ta pesem je igrala potem še več desetletij
pomembno narodno prebujevalno vlogo po vseh sloven¬
skih deželah, zlasti še med mladino.

Predmete, za katere je preskrbel Vodnik  potreb¬
ne učbenike, so torej lahko takoj poučevali v slovenščini.
Slovenski profesorji so za silo poučevali tudi nekatere
druge predmete v slovenščini tako, da so snov učencem
narekovali in tudi prevajali odslej latinska, grška in
francoska besedila v slovenščino namesto — kot do tedaj
— v nemščino. Na ta način se je v šolskem letu 1811-12
vršil vsaj na ljubljanski gimnaziji menda že ves pouk
v slovenščini (tudi krajevna imena so začeli tedaj celo
v neslovenskih besedilih uradno prvič pisati po sloven¬
skih in ne več po nemških nazivih). Na »licejih« je pa
ostalo vsaj v glavnem začasno še vse pri starem, ker
še ni 'bilo dovolj domačih profesorjev in ne drugih po¬
gojev, vendar so tudi tu predavali nekaj predmetov v

8 ) V tistih časih so še mnogi mislili, da so bili stari Iliri
Slovani, zato torej naj :bi bila tudi staroveška Ilirija slovanska dežela.

366

francoščini in ne več v nemščini. Podobno kakor v Lju¬
bljani je bilo tudi po drugih srednjih šolah na slo¬
venskem ozemlju, kolikor jih je bilo v tako kratkem
času sploh mogoče osnovati (povečini so bili to ko¬
legiji z 2 razredoma). Pouk francoščine je bil menda
že jeseni 1. 1812 povsod po predpisih, kar je dokaz,
da je bilo povsod na razpolago dovolj mož, ki so lahko
poučevali ta jezik. Zanimivo je, da se je tudi mladina
lotila učenja francoščine s pravim navdušenjem, kajti
Z e 11 i je že dne 9. V. 1810 pisal generalnemu intendan¬
tu, da bo znalo francosko kmalu najmanj 600 dijakov
(vseh ljubljanskih dijakov je bilo tedaj okoli 1100). Ka¬
kor nekoč jezuiti, tako so tudi Francozi pridne dijake
radi nagrajevali zlasti s knjigami; 'tako se je potem tudi
naša tedanja mladina seznanila z vrhovi francoske knji¬
ževnosti. Avstrijski Nemci so pozneje radi očitali fran¬
coski šoli, da je dajala preveč prednosti francoščini,
niso pa seveda hoteli priznati, da je gledala avstrijska
šola za svojo glavno nalogo celo kmečkim otro¬
kom po naših vaseh vtepati v glavo samo nemščino,
slovenščino je pa sploh prezirala.

Kako je bilo v teh letih s šolstvom po slovenskem
delu ilirske Koroške, je doslej še neraziskano. Osnov¬
nih šol je delovalo tu že pred prihodom Francozov le
malo in — kakor po drugih ilirskih deželah — jih je
gotovo tudi tu nekaj sploh ugasnilo, zlasti v Zilji. Ohra¬
nile so se menda, razen v Beljaku, še v Rožeku, v Pod-
gorjah, v Št. Jakobu, v Vrbi, na Kostanjah, na Strmcu,
morda že tudi v Bistrici na Zilji, v Fodkloštru, Šmohor¬
ju (tu je delovala razen katoliške ljudske šole tudi pro¬
testantska) in morda še kje. Iz nekega poročila vemo, da
so naročale tudi koroške šole slovenske učbenike iz Lju¬
bljane. Iz tega torej lahko sklepamo, da So opravljali tudi
na šolah slovenskega dela beljaškega distrikta tedaj

367

pouk v slovenščini, kar potrjuje tudi beljaški lokalni
'Zgodovinar G h o n , a tam, kjer je bil pouk dotlej
le v nemščini, so se že pripravljali, da uvedejo vsaj
dvojezičnega. Ukinjena je bila pa tedaj beljaška dekliška
šola, ki so jo vodile tam že znane nam tretjerednice, v
njih samostanu je bilo pa nastanjeno sodišče.

Slišali smo že, da je Marmontova šolska uredba z
dne 4. VII. 1810 predvidevala novo gimnazijo (in celo
licej) tudi za Beljak. Da so mislili Francozi nanjo čisto
resno, nam dovolj no dokazuje dejstvo, da so bili za¬
njo imenovani že celo nekateri profesorji in sicer za
modroslovje, matematiko ter za latinščino in francošči¬
no (za poslednji dve je bil imenovan šmartinski župnik
B o n e n d), delovati pa ni začela menda zaradi pomanj¬
kanja učencev, še manj seveda tudi predvideni licej.
Jako so pa tedaj izboljšali beljaško osnovno šolo s tem,
la so ji priklopili še posebno risarsko šolo ter tečaja
za pouk francoščine m  italijanščine.

Prav izredno skrb so pa posvetili Francozi višjemu
šolstvu, ki se je pa po svoji ureditvi nekoliko razliko¬
valo od višjega šolstva v Franciji. Že Marmontov ukaz
iz 1. 1810 je predvideval za vso Ilirijo poleg 25 gimnazij
še 9 licejev, od katerih naj bi bila pa ljubljanski in za¬
drski organizirana kot »centralni šoli« (ljubljanska cen¬
tralna šola je bila potem otvorjena dne 15. XI. 1810).
»Liceje« bi mogli primerjati z  današnjimi višjimi gi¬
mnazijami, a »centralne šole« so se bližale že stopnji vse¬
učilišča, tako da bi mogli dijaki gimnazij in licejev na
njih dovršiti svojo izobrazbo. Rektor ljubljanske cen¬
tralne šole je bil kanonik (in poznejši goriški nadškof)
Walland, doma iz Nove vasi na Gorenjskem, torej Slo¬
venec, njen kancler pa poznejši tržaški škof in znan slo¬
venski pisatelj Mat. Ravnikar. Raizen teh je poučeval
tu še znameniti naš rastlinoslovec in Wulfenov prijatelj

368

Fr. Hladnik, ostali profesorji so bili pa raznih drugih
narodnosti, kajiti učni jezik na ljubljanski centralni
šoli je bil francoski in italijanski, a nekatere predmete
so predavali tudi latinsko.

Ker je povzdignil Marmont že dne 22. VIII. 1810
tudi dotedanje ljubljansko medicinsko-kirurgično uči¬
lišče na stopnjo prave vseuoiiiške fakultete, so se torej
na ljubljanski centralni šoli že tedaj lahko šolali duhov¬
niki, profesorji, zdravniki, lekarnarji, inženirji, geometri,
arhitekti in pravniki, študij je pa trajal 4—5 let. Ker so
otvarjali vsako leto le po en višji tečaj, a francoska vla¬
da je trajala samo še tri leta, pa seveda ni mogel no¬
ben dijak dovršiti vseh svojih študij že v Ljubljani.
Kakor že terezijansko in jožefinsko šolstvo, je imelo pa
tudi napoleonsko višje šolstvo za svoj poglavitni cilj
usposabljati državi dobro uraclništvo.

Ta ureditev je bila končno z dekretom z dne 12. XI.
1811 še izpopolnjena tako, da je bila ljubljanska central¬
na šola spremenjena v pravo »akademijo« s stopnjo vse¬
učilišča in 10 stolicami (za bogoslovje, pravo, modroslov-
je in medicino), a gimnazija se je stopila z licejem in
je obsegala 2 »gramatikalna«, 2 »humanistična« in 1 »re¬
torični« razred. Jeseni 1. 1813 je imela akademija že 9
profesorjev, na liceju pa 7, med katerimi je bilo več
odličnih domačih strokovnjakov (razen imenovane tro¬
jice n. pr. še pravnik J. Dolinar, zdravnika F. Melzer
in A. Jevnikar, modroslovec J. Kos).

Tako so nam dali torej vseučilišče že Francozi, ki
so ga potem Avstrijci po svojem povratku hitro zopet
ukinili in smo se potem Slovenci zanj zaman borili
prav do konca habsburške monarhije. Sploh je preve¬
vala vso francosko prosvetno organizacijo v Iliriji smo¬
trna širokopo težnost, kakršne naše dežele dotlej še niso
poznale. Ona bi bila naše dežele nedvomno kulturno

visoko dvignila, a je žal v tako kratki dobi ni bilo mo¬
goče izvesti do konca; vrnivši se Avstrijci so nam jo
pa potem sploh razdrli. Dala nam je takoj in brez naj¬
manjšega oklevanja popolno priznanje našega jezika
v osnovni in srednji šoli, kar nam je pozneje Avstrija
še celih sto let zopet oporekala. Naša mladina se je te¬
daj lahko vzgajala doma, v narodnem duhu in s čutom
dolžnosti do svojega naroda ter bi po dokončanem štu¬
diju tudi ostajala med lastnim narodom. Ona bi nam
potem seveda naglo izlikala tudi naš jezik za vsa pod¬
ročja književnega izražanja.

Končno naj še omenim, da so nam Francozi ustano¬
vili v Ljubljani tudi umetno-obrtno šolo in prvi bota¬
nični vrt, v Trstu in Idriji pa še druge strokovne šole.
Za pospeševanje obrti so ustanovili za »Ilirce« tudi 100
prostih mest na višji šoli za umetnost in obrt v mestu
Chalons sur Marne (173 km vzhodno od Pariza). Prvih
68 »Ilircev« je prispelo tja že pred Božičem 1. 1810 in
so bili sprejeti jako slovesno.

#

Velike spremembe so bile izvršene v teh letih tudi v
cerkveni upravi. Kakor verno, je francoska revolucija
kmalu zavzela ne le proticerkveno, temveč naravnost
skrajno predkrščansko stališče, dokler ni potem Napo¬
leon 1. 1801 s tem radikalno prekinil, sklenil s Cerkvijo
konkordat, jo nekako podržavil, njeno upravo močno
prilagodil politični upravi, verstvu pa odkazal prevažno
mesto v državnem ustroju in zatrl v šolah dotedanji
brezbožni duh, kar mu je naklonilo mnogo simpatij
tudi v katoliških krogih. Res je, da je cerkveno upravo
čisto podredil državi, toda to je storil cesar Jožef II. že
tudi v Avstriji in je strogi jožefinizem ostal potem v ve¬
ljavi še tudi pod cesarjem Francom I. Glede na to tudi
duhovščina, razen frančiškanov, ni kazala nobenega na-

370

sprotstva do francoskih oblasti, a nekateri — kakor bo¬
mo še slišali — so bili zanjo celo jako navdušeni.

Točen je pa tudi izrek, da, »kamor je stopila fran¬
coska noga, tam se je ustanovila tudi framasonska loža«,
toda te za Napoleona že po svojih pravilih niso smele
razpravljati ne o političnih in ne o verskih vprašanjih,
temveč so gojile predvsem domoljubni duh in služile
v veliki meri zgolj družabnosti, zato je bil tedaj njih
član tudi marsikak duhovnik (n. pr. Vodnik). Sicer so
pa ostale framasonske lože za slovenstvo sploh brez vsa¬
kega pomena, ker je vladal v njih izključno francoski
obredni jezik in ogromna večina naših ljudi zanje tudi
nikoli ni kazala kakega aktivnega zanimanja, pač
so se pa raznašale o njih med preprostim ljudstvom
pogosto naravnost strašne bajke. Da li je obstajala v
tej dobi v koroški provinci (Beljaku) loža, doslej ni
znano, ni pa izključeno; vemo pa, da je delovala tedaj v
Ljubljani francosko-ilirska civilna loža »Les amis du
Roi de Rome«.

Stanje, kakršno je ustvaril Napoleon v Franciji, je
bilo takoj uvedeno tudi v Iliriji in zadevna določila
osnovnega dekreta z dne 15. IV. 1811 prilagodena fran¬
coskemu konkordatu (s L I. 1812 je bil n. pr. uveden
tudi francoski koledar, ki je poznal, razen nedelj, le še
4 zapovedane praznike letno, toda ljudstvo se je držalo
še nadalje starega). Škofje in ostala duhovščina so še
nadalje uživali dotedanja svoja posestva in dohodke, le
desetina je bila odpravljena, a zato so dobili posebno
prizadeti enkratno podporo in vsi tudi državno plačo
(po povratku Avstrijcev so bili urejeni potem tudi za¬
ostanki desetin in podložnikov). Župnije so bile razvr¬
ščene v 3 razrede in njihovi župniki so dobivali po 1000,
800 in 700 Fr letne plače, kaplani po 500 Fr, dekani
še po 200 Fr doklade in generalni vikarji po 2000 Fr.

24*

371

Hudo pa so bili gmotno oškodovani tisti duhovniki,
čijih kapitala za vzdrževanje so bili naloženi v avstrij¬
skih državnih obligacijah, ker so te zaradi avstrijskega
državnega bankrota 1. 1811 izgubile % svoje vrednosti
(to je pa seveda veljalo tudi za tiste duhovnike, ki so
ostali še nadalje pod Avstrijo). Patronati so bili na
Koroškem odpravljeni vsi z intendantovim odlokom z
dne 7. 1. 1811 in vsa duhovniška imenovanja je izvrše¬
val generalni guverner (šmohorska župnija je bila n. pr.
1. 1810 podeljena francoskemu emigrantu iz Alzacije
P. Frenotu, ki je ostal potem tam kot dekan še do 1.
1843, a avstrijske oblasti so mu večkrat delale velike
sitnosti).

V zvezi z odpravo patronatov so za upravo cerkvene¬
ga imetja ustanovili v vsaki rneriji poseben »cerkveni
svet« (conseil de fabrique), a ti so poslovali baje slabo,
ker se vlada ni vtikala vanje. Duhovščini je bil vzet
vsak neposredni vpliv na šolstvo in katekizem so morali
poučevati učitelji sami po francoskem državnem kate¬
kizmu (kakor smo slišali, je tega prevedel Vodnik), ki
je vseboval tudi mnogo pouka o državljanskih pravicah
in dolžnostih ter celo o poljedelstvu (avstrijske oblasti
so pozneje zaplenile še 870 izvodov teh katekizmov ter
jiih uničile). S I. I. 1812 je bila uvedena tudi civilna
poroka {poročali so meri), ki se je morala izvršiti pred
cerkveno, in enako so tudi v zakonskih zadevah razso¬
jala civilna sodišča. St. Singer  trdi, da je bila vsa 4
leta francoskega gospostva sklenjena ena sama civilna
poroka (v Trgu), kar pa nikakor ne bo verjetno. Jako
nenaklonjeni so bili Francozi (kakor tudi avstrijski jo-
žefinizem) samostanom, vendar je Marmont v Dalmaciji
zelo podpiral frančiškane. Bratovščine so bile ukinjene
vse razen dveh, njih imetje so pa zasegli v korist cesar¬
ske komore, sicer so pa zastopali ilirski upravitelji mne-

nje, da se vlada ne sme polastiti cerkvenih imetij. Vod¬
stvo krstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig so z
dnem 17. V. 1812 poverili nrerom, a ker ti za tak posel
večkrat niso bili sposobni, so jih marsikje še nadalje
vodili župniki (vsaj zasebno). Procesij se je smelo vršiti
le po 5 letno (pod cesarjem Jožefom II. so pa bile pre¬
povedane sploh vse). Ukinjen je bil tudi »tolerančni pa¬
tent« cesarja Jožefa II. in priznana protestantom popol¬
na verska svoboda; a ker je začelo mnogo ljudi presto¬
pati k luteranom, so skušale potem tudi francoske obla¬
sti to precej zajeziti. Končno je bila ukinjena tudi pre¬
poved naseljevanja Židov in so prišli potem na Gornje
Koroško vnovič prvi Židje, dočim je ostala ta prepoved
seveda še nadalje v veljavi v avstrijski Spodnji Koro¬
ški. Kakor nekoč jožefinske reforme, tako je tudi večino
teh reform sprejemalo ljudstvo s precejšnjo nevoljo.

Francoski cerikveno-upravni ukrepi pa so imeli za ko¬
roško provinco še druge jako vidne posledice. K Iliriji
spadajoči trije tirolski kantoni, ki so spadali dotlej k
briksenški škofija in vsa h krški škofiji pripadajoča Gor¬
nja Koroška so bili odcepljeni od dotedanjih svojih ško¬
fij in prideljeni ljubljanski, ki jo je vladal tedaj bo¬
lehni škof A n t. Kavčič,  doma iz Idrije. Ker so prve
čase mnogi pričakovali, da bo Napoleon Ilirijo vrnil
Avstriji, se je tudi krški škof S a Itn vse leto 1811 trdo¬
vratno upiral predaji Gornje Koroške  ljubljan¬
skemu škofu, končno je pa moral 27. II. 1812 vendarle
popustiti; vernikom pa je bilo to objavljeno šele dne 4.
IV. 1812. Še isto leto je izvršil potem škof Kavčič v
spremstvu svojega notarja, poznejšega škofa A. A. W o 1 -
f a , tudi vizitacijo glavnih gornjekoroških župnij.

Vso koroško provinco (štela je 166 župnij) je uprav¬
ljal beljaški dekan in župnik M. D rock  er  (po rodu
Mariborčan) kot generalni vikar z obsežnimi pooblastili

373

('njegov tajnik je bil pa F. L. H o h e n a u e r , poznejši
prošt v Brezah in cerkveni zgodovinar). Njegovo stališče
pa je bilo jako težko, ker se mož nikakor ni mogel vži¬
veti v novi položaj, zlasti pa še zato, ker je spričo slabih
ilirskih financ, poleg uradništva, tudi duhovščina do¬
bivala svoje prejemke skrajno neredno. Marsikateri du¬
hovnik je zapustil svoje 'službeno mesto in se rajši pre¬
selil nazaj pod Avstrijce in nekateri so storili to tudi iz
političnih razlogov, tako da je Vladalo močno pomanj¬
kanje duhovščine. Ko je 1. 1812 guverner Bertrand
obiskal tudi Gornjo Koroško, se je Drocker pri njem
hudo pritožil zlasti zaradi zaostalih plač duhovnikom.
Guverner je sprejel pritožbo baje s precejšnjo nevoljo
na znanje," vendar je ukazal izplačati vse zaostanke. To¬
da Drocker se je vendarle naveličal večnega lasanja z
oblastmi in zlasti še, ker ni dobil nobene opore pri svo¬
jem škofu, je odložil svoje mesto ter vstopil kot redov¬
nik v samostan v St. Lambrechtu (severno od Brež). Nje¬
gove posle je prevzel potem 22. IX. 1812 častiželjni de¬
kan v Trgu J. Zoipoth  in jih vodil do konca franco¬
ske oblasti.

Na splošno pa je bilo razmerje med francosko oblast¬
jo in duhovščino na Koroškem in na Kranjskem jako
dobro in francoska poročila so izrečno hvalila naklo¬
njenost (»le bon esprit«) duhovščine. Beljaške tretjered-
nice so pa 1. 1809 prodale svoje skupno imetje in se raz¬
šle (nekaj se jih je baje preselilo tudi v Velikovec), ta¬
ko da za časa Ilirije v koroški provinci ni bilo nobenega
samostana več.

Ker so prilagodili Francozi cerkvenoupravne meje
povsod politično-upravnim, a je bila Kanalska dolina (z
belopeškim dekanatom vred) dodeljena Italijanskemu
kraljestvu, so tudi to (t. j. skoro ves trbiški dekanat) pri-
delili nadškofiji v Vidmu, ki jo je vladal tedaj nadškof

374

B. R a s p o n i. Dekan trbiškega dekanata je bil sprva
žabniški župnik Marinič  (poznejši prošt pri Gospe
Sveti), za njim naborjetski župnik, končno pa trbiški
župnik Kugi.  Ker se nobeden izmed njih ni mogel
vživeti v popolnoma tujo jim italijansko politično in
cerkveno upravo, so se po vrsti izselili vsi na Spodnje
Koroško; avstrofilski pontabeljski župnik Jan.  W a n -
go  je pa prišel v spore s tamošnjim »sindikom« (župa¬
nom) in bil celo obsojen n'a 6 dni zapora (njegov sorod¬
nik Jos. Wa.ngo je bil pa tedaj župnik pri fari sv. Niko¬
laja v Beljaku in je užival največji ugled).

Popolno preureditev je doživelo dotedanje skrajno
zastarelo avstrijsko pravosodje in je bilo organizirano
po tedaj najmodernejšem francoskem načinu (Napole¬
onovem zakoniku). Odpravljene so bile vse posebne pra¬
vice posameznih stanov in pred zakonom so bili vsi dr¬
žavljani enaki, vsak se je smel ustno ali pismeno zago¬
varjati pred sodiščem ter si najeti zagovornika; ako pa
tega ni storil sam, mu ga je postavilo sodišče (v Beljaku
so bili tedaj po B—4 odvetniki). Poskus poravnave je
postal obvezen pred vsako civilno pravdo, sodne obrav¬
nave so bile javne ter ustne, razsodbe podprte z razlogi,
vsi sodni in upravni posli so bili popolnoma ločeni in
pravica se je delila brezplačno. Vse to je pomenjalo ve¬
likanski napredek v primeri s prejšnjim avstrijskim sod¬
stvom, ko so bile pravde tajne, pismene, brezkončne in
drage.

Kakor vemo, je bilo nižje civilno sodstvo nad pod¬
ložniki poprej v rokah graščinskih gospoščin. Ker so
Francozi odpravili njih upravne pravice, je bil postav¬
ljen za vsak kanton poseben »mirovni sodnik« (juge de
paix), njemu ob strani pa po 2 namestnika in vodja
pisarne, ki so razsojali v vseh civilnih sporih do 100 Fr,
v kazenskih zadevah pa le o prestopkih. Imeli so torej

375

približno pristojnost današnjih okrajnih sodišč. Vse raz¬
sodbe so morali mirovni sodniki v 5 dneh predložiti
državnemu pravdniku, ki je lahko napravil vz/klic pred
prvo kazensko instanco, ako se mu je zdela kazen nepri¬
merna. Pristojnost mirovnih sodnikov je bila potem z
dekretom z dne 2. VI. 1812 določena tako, da je bila v
civilnih zadevah do vrednosti 50 Fr pritožba proti njih
razsodbam brez priziva (n. pr. v tožbah o premeščanju
mejnikov, motitvi posesti, tožbah zaradi škode, ki so jo
napravili ljudje ali živali na polju, tožbah o neizvrševa-
nju delovnih pogojev od strani delavcev ali delodajal¬
cev, tožbah zaradi razžaljenja časti itd.). Mirovni sodniki
so vršili tudi vse inventure in cenitve. Najznačilnejša
njihova dolžnost je bila pa ta, da so morali vedno naj¬
prej poskušati stranke pregovoriti, naj se pobotajo zle¬
pa. Po uvedbi novega kazenskega procesa (1810) so sme¬
li nalagati kazni do 15 Fr ali 5 dni zapora.

Pritožbe proti razsodbam mirovnih sodnikov so šle
na tribunal 1. stopnje, ki je tvoril obenem kriminalno
sodišče in je razsojal v spornih zadevah do vsote 1000
frankov, ne da bi bil mogoč še nadaljnji priziv. Teh tri¬
bunalov je bilo v vsej Iliriji 11, za vso koroško provinco
v Beljaku. Imel je predsednika, 4 svetnike, 1 državne¬
ga tožilca, 1 vodjo pisarne in več sodnih slug, razen tega
pa še 2 prisednika iz vrst meščanstva. Skoro vse (v Be¬
ljaku sploh vse) sodno osebje so Francozi uvidevno jema¬
li iz vrst prejšnjih avstrijskih sodnikov in uradnikov, ki
so pač najbolje poznali razmere in pravne običaje.

Francoski kazenski zakonik je stopil v veljavo 1. XI.
1811, dotlej je pa veljal še stari avstrijski pravdni red,
a francoski državljanski zakonik (Gode Napoleon) z No¬
vim letom 1812. Preiskave v kazenskih zadevah so bile
poverjene merom (županom), mirovnim sodnikom in po¬
licijskim komisarjem, ki so izročali nabrano gradivo dr-

376

žavnemu tožilcu. Prizivi proti razsodbam teh sodišč so
šli na vzklicno (apelacijsko) sodišče, pri sporih, ki so jih
obravnavala razna sodišča, pa na »mali svet«, ki je bil
deloma tudi prizivni sodni dvor zoper razsodbe trgov¬
skih sodišč. Apelacijska sodišča so bila v Iliriji 3, dn si¬
cer v Ljubljani, v Zadru in v Dubrovniku,.Stela so po
12—14 sodnikov. Bavila so se zgolj s civilnimi zadevami
in so obenem nadzorovala tudi sodišča 1. stopnje. — Kot
nekako posebnost naj omenim še to, da so naročili za
Ljubljano že spomladi 1. 1810 iz Pariza tudi »giljotino«,
to je pripravo, s katero so za časa revolucije sekali obso¬
jencem glave, toda zaradi splošnega ljudskega odpora
je pri nas menda niso nikoli uporabljali.

Jako koristna francoska novost so bila (poleg trgov¬
skih zbornic) trgovska sodišča, ki so bila v začetku 1.
1812 ustanovljena 4 (v Ljubljani, Trstu, Reki in Du¬
brovniku). Za njih sodnike so jemali veletrgovce in ban¬
kirje, ki so vršili svoj poklic vsaj že 5  let, a vsako leto
jih je izstopila polovica. Ta so razsojala v vrednosti do
1000 Fr., za višje vsote pa apelacijska sodišča. Imela so
to koristno prednost, da so pri razsodbah upoštevala
predvsem udomačene nazore in običaje. — Za čuvanje
javne varnosti in za kaznovanje političnih prestopkov
so bila ustanovljena še posebna vojaška sodišča, toda
predsedovali so tudi tem civilni sodniki.

Kot sem omenil, je bilo francosko sodstvo po zako¬
nu brezplačno, toda zaradi majhnih plač sodnikov in za¬
radi nerednega prejemanja še teh so sodniki baje radi
izrabljali vse prilike, da so pri sodstvu tudi kaj zaslu¬
žili. Za vse sodnike so bile pri njih uradnem poslovanju
predpisane tudi posebne obleke (črni in rdeči talarji).
Ljudstvo se dolgo ni moglo privaditi francoskemu sod¬
stvu, a končno je dobilo o njem jako ugodno mnenje

377

in ljudje so radi hodili poslušat tudi sodne obravnave,
bali so se pa stroškov in sodnega postopka.

Uradni jezik je ipostal takoj po prihodu Francozov
tudi pri sodiščih avtomatično in brez kake posebne na-
redbe francoski. Ker je potrdil Marmont  vse prejš¬
nje avstrijsko uradništvo na svojih mestih, če so prise¬
gli Napoleonu, a ker ti vsaj na nižjih položajih francosko
niso znali, je ostalo vsaj pri nižjih uradih po sili razmer
še vse pri starem, torej pri nemškem uradovanju. Šele
guverner Bertrand je izdal potem na osnovi § 250 defi¬
nitivnega organizacijskega dekreta iz 1. 1811 tudi prvo
naredbo (25. IX. 1811), ki se je tikala jezikovnega vpra¬
šanja pri ilirskih sodiščih. Tudi ta navodila niso dolo¬
čala glede jezika ničesar jasnega, le § 109 je odrejal, da
»v primeru, ako sodnik, obtoženec, priče ali eden od teh
ne govore istega jezika ali niti istega narečja«, imenuje
predsednik sodišča uradnega zapriseženega tolmača (o
teh je izšla dne 3. III. 1813 še posebna uredba). Tol¬
mače so imenovali navadno iz vrst uradništva. Končno
je bilo v § 159 še določeno, da se natisnejo ta navodila
v treh jezikih, to je v francoščini, italijanščini in nemšči¬
ni, toda znana sta le francoski in italijanski natisk. Že
pet dni nato je pa izšla še druga naredba, v kateri je
bilo rečeno, da se smeta rabiti za vse javne in zasebne
spise pri sodiščih skupno s francoščino tudi nemščina
in italijanščina. Toda po sili razmer je ostalo vsaj pri
nižjih uradih še vse pri prejšnji avstrijski praksi, to je,
da se je vršila velika večina vsega uradnega poslovanja
v politični in v sodni upravi še nadalje v nemščini in
celo brez predpisanih francoskih prevodov. Laže je pa
šlo pri višjih uradih, ker je vsaj višje izobraženstvo v
Avstriji večidel že znalo tudi francosko, dočim francoski
oblastniki niso znali nemško. Glede na to so n. pr. tudi
zapisnike ljubljanskega prizivnega sodišča lahko vodili v

francoščini in so tudi med seboj razpravljali v tem je¬
ziku (v arhivih graškega višjega deželnega sodišča je
257 takih pravnih spisov).

O slovenščini pri ilirskih sodiščih nam torej vsi ura¬
dni viri popolnoma molče. Po vsej verjetnosti se ta, ra¬
zen pri kan tonskih mirovnih sodnikih, ni uporabljala,
toda s slovenskimi strankami, ki nemščine ali francošči¬
ne niso znale, so pač morali občevati tudi pri tujeje¬
zičnih obravnavah vsaj s posredovanjem slovenskih tol¬
mačev in tudi v tedanje nemške sodne zapisnike so več¬
krat vpleteni slovenski vzorci za prisege. Da pa Bertran-
clove naredbe o slovenščini pri sodiščih molče, je seveda
vzrok ta, da velik del tedanjih sodnikov slovensko ni
znal, a celo tisti, ki so jo znali, je radi njene tedanje še
premajhne razvitosti, zlasti v pravnem izrazoslovju, niso
znali dovolj za natančno pravno izražanje. Precčj jasno
pa lahko vidimo, da je skušala francoščina tudi pri so¬
diščih čimbolj izpodrivati dotlej vseveljavno nemščino.
Da se slovenščina pri tedanjih sodiščih še ni mogla uve¬
ljaviti, bo pa eden poglavitnih vzrokov tudi ta, da med
takratnimi slovenskimi pravniki še ni bilo nobenega ta¬
kega moža, kakršen je bil na šolskem polju Vodnik.

Prav svojevrstno so uredili Francozi skrb za mladolet¬
ne. Zanje so postavljali posebne »rodbinske svete«, se¬
stavljene iz sorodnikov mladoletnega, predsedoval jim je
pa mirovni sodnik. Ti sveti so odločali o vseh zadevah
mladoletnega, a en član je upravljal njegovo imetje. Dr¬
žava ni prevzemala za to upravo nobene odgovornosti,
toda nedoletni je po dosegi polnoletnosti (t. j. s 25 le¬
tom) varuha lahko tožil za morebitno škodo.

Obenem z uveljavljenjem Napoleonovega zakonika
je postala obvezna tudi registracija vseh listin kakršne¬
ga koli značaja in je bilo treba plačati za registracijo
posebne takse. Neregistrirane listine niso imele nobene

379

pravne veljave (n. pr. dolžna pisma, oporoke itd.). Za
vso koroško provinco je bil osnovan v Beljaku poseben
hipotekarni urad, pri katerem je bilo treba registrirati
vse hipotečne listine (tudi prejšnje iz starejših zemlji¬
ških knjig). — Za notarje so pripuščali izprva vse, ki so
bili vešči sestavljanja listin, pozneje so pa uvedli zanje
posebne izpite. Veljavne so bile le listine, sestavljene pri
notarjih. Pri beljaškem tribunalu je bil notar neki J.
Rochlitzer.

Največje neposredne važnosti za naše slovensko ljud¬
stvo je bilo pa seveda stališče, ki so ga zavzemali Fran¬
cozi nasproti kmečkemu podložništvu. Kakor vemo, je
v Franciji že revolucija korenito pomedla s fevdalizmom
in s kmečkim podložništvom (1789) in tudi Napoleon
sam je bil najhujši nasprotnik podložništva, zato so imeli
Francozi po vseh deželah naj večje težave ravno s plem¬
stvom. V vseh deželah, ki jih je on zavojeval, je namreč
skušal čimprej odpraviti tudi vse podložniške vezi. Fran¬
cozi so tudi v Iliriji dobro vedeli, da se morejo opirati
pravzaprav predvsem na široke ljudske množice in zad¬
nji ilirski guverner Fouche  je dne 3. X. 1813 ce-16
izrečno pisal svojemu cesarju: »Samo veliki gospodje ža¬
lujejo v Iliriji po avstrijski oblasti.« (Precej ilirskega
plemstva se je zato tudi preselilo v Avstrijo.) Toda nav¬
zlic temu se je francoska uprava ves čas dobro zavedala,
da je njen položaj vendarle v veliki meri odvisen od
plemstva, zato je tudi iskala neke srednje poti med zem¬
ljiškimi gospodi in podložniki. Glede na to je generalni
intendant D a u c h y že takoj po sklenjenem miru raz¬
glasil, da naj vsakdo plačuje »gospodnje davke (t. j. dav¬
ke v blagu) inu vse cesarske inu gosposkine plačovanja
po stari navadi inu versti svoji lastni gospojski ob pravim
času brez izgovora«. Tistim, ki bi se ne ravnali po -tem
ukazu, je zagrozil z ostrimi kaznimi. — Že 1. 1810 so pa

380

ukinili vse uprave državnih veleposestev (domen), stav¬
be in zemljišča pa oddali v zakup.

Vidnejši korak dalje je storil potem šele osnovni de¬
kret iz 1. 1811. Ta je v § 250. določal, da bodo dobile
z novim letom 1812 tudi v Iliriji zakonsko moč vse na
Francoskem veljavne postave. Če bi bilo to izvršeno, bi
moral biti torej že tedaj tudi naš kmet rešen vseh dote¬
danjih podiožniških vezi. Toda § 252. je potem le na
kratko označil pogoje in omejitve zemljiške odveze. Tam
je bilo pa rečeno, da »samo le rabote strogo osebnega
značaja so odpravljene brez odškodnine. Pravice, bodisi
tudi fevdalnega značaja, izhajajoče iz nekdanje prepu¬
stitve zemljišča, so odkupljive«. Tako je bila torej 'brez
vsake odškodnine odpravljena tista osebna ali vprežna
tlaka, ki jo je bil že cesar Jožef  II. (1783) omejil samo
na 12 dni v letu, še nadalje so pa ostale v veljavi vse
druge, v urbarjih zapisane dajatve in služnosti podložni¬
kov njih zemljiškim gospodom, vendar so se mogle spo¬
razumno odkupiti. Generalni komisar za pravosodje je
izdelal potem že tudi podrobni načrt za taka odkupo¬
vanja; ta pa ni bil nikoli izdan, zato je ostalo še na¬
dalje pri starem. Ker so torej pričakovali naši kmetje gle¬
de na zgoraj navedeni § 250 mnogo več, je zavladalo med
njimi precejšnje razočaranje in razburjenje ter dajalo
tudi mnogo povoda za hujskanja (zlasti na Dolenjskem
in na Tržaškem), posebno ker so nekateri intendanti
celo grozili, da bodo 'kmete tudi s silo prisilili k izvr¬
ševanju njih urbarialnih dolžnosti. Toda zaradi premajh¬
ne jasnosti zgoraj navedenega § 252 je potem guverner
Bertranid vendarle odredil, da so bili odslej tudi gostači
oproščeni tlake 12 dni v letu, ki so jo morali dotlej oprav¬
ljati za hiše, v katerih so stanovali, obenem je pa tudi
vsem podložnikom znižal dotedanje urbarialne dajatve
za eno petino, a tistim, ki so se branili plačevati tudi

381

preostale 4/5, je zapretil, da bo »terjan in prisiljen tudi
z eksekucijo k svoji dolžnosti in vsaka kresija ima oblast
mu vojake v hišo poslati«. Za ostale dajatve si je pa mo¬
ral zemljiški gospod v smislu dekreta z dne 10. VII. 1810
pridobiti hipotekarne pravice, če jih je hotel izterjati.

*

Kakor torej iz navedenega pregleda razvidimo, so se
Francozi jako obotavljali tudi v Iliriji kratko in malo
odpraviti vse dotedanje podložniške odnošaje. Že v II.
delu te zgodovine sem ponovno poudaril, da je bilo pri
nas to vprašanje izredno zapleteno, zato so Francozi z
njim odlašali. Ravno precejšnja ohranitev starega fev¬
dalnega sistema pa je bila tudi poglavitna ovira za uved¬
bo francoskega upravnega sistema in n. pr. skoro izklju¬
čeno osnovanje svobodne kmečke občine. Res je pa se¬
veda tudi, da Francozi nikoli, prav do današnjega dne,
niso imeli pravega razumevanja za krajevne samoupra¬
ve, kakršno imajo n. pr. Angleži, temveč je bil njih
ideal od nekdaj državni in upravni centralizem.

Francozi se niso hoteli prenagliti in si tudi ne nako¬
pavati še hujšega nasprotstva plemstva, temveč so želeli
zavzeti nekako pomirljivo stališče med graščaki in pod¬
ložniki. Nobenega dvoma pa ne more biti, da bi rešili
ugodno za kmeta tudi to vprašanje, ako bi ostali pri
nas kaj dlje časa. Urednik uradnega lista, že znani nam
Nodier,  se je javno zavzemal za kmete in je dal svoj
spis celo posloveniti, kar je vzbudilo veliko razburjenje
med graščaki. Čeprav torej Francozi kmetov še niso
mogli popolnoma zadovoljiti, so jim pa prinesli vendar¬
le prav bistvena olajšanja. Odpravili so brez vsake od¬
škodnine vso raboto (tlako) osebnega značaja, znižali
podložnikom za 20 odst. dotedanje njihove dajatve in
vse dajatve v blagu so bile z dekretom z dne 10. VII.
1810 spremenjene v denarne dajatve, preračunane po

382

povprečni ceni več zadnjih let. To je bilo v velikansko
korist kmetov, kajti spričo silne podražitve kmečkih
pridelkov so se dohodki kmetov jako dvignili, mnogi so
poplačali vse dolgove in izboljšali svoje gospodarstvo, a
druge je zavedlo tudi v zapravljanje, kockanje (zlasti
kegljanje za visoke vsote), pijančevanje in pretepanje
(posebno ob žegnanjih in na sejmih).

Se mnogo važnejši pa sta bili dve drugi novosti. Ka¬
kor vemo, so tvorile gospoščine pred prihodom Fran¬
cozov tudi prvo upravno in sodno oblast nad njihovimi
kmečkimi podložniki, kar je ravno povzročalo toliko od¬
visnost naših kmetov od njihovih graščakov. To je se¬
daj ddkončno prenehalo in v zvezi s tem je bilo grašči¬
nam odvzeto tudi vodstvo zemljiških knjig. Z ustano¬
vitvijo merij je izginila upravna oblast zemljiških gospo¬
dov nad podložniki, z ustanovitvijo mirovnih sodišč pa
še stoletna sodna oblast. Glede na to tudi mirno lahko
trdimo, da so prinesli šele Francozi našemu kmetu
osebno osvobojen j e, razen tega mu pa še vidno znižali
njegova dotedanja bremena ter mu pripomogli do pra¬
vega blagostanja.

V zvezi z močno spremembo gospodarskega položaja
je vsekakor nastala tudi precejšnja sprememba v dote¬
danjih običajih. Dotedanja noša je čisto izginila skoro
na vsem Gornjem Koroškem in vsi so se začeli oblačiti
po francoskem načinu. Po mestih so začeli nositi ozke
hlače in plašče s širokimi ovratniki, bogatejši meščani
tudi črne frake, meščanke so pa opustile dotedanje zlate
avbe. Tudi po kmetih so se dotedanje kratke irhaste
hlače umaknile dolgim lodnastim in izginili so dotedanji
klobuki s širokimi krajci. Samo slovenske Ziljanke so
še nadalje ohranile svojo slikovito narodno nošo. Razen
tega so si začeli tedaj po vsej Iliriji moški po novi šegi
striči lase, dočim so ohranili na Spodnjem Koroškem še

383

nadalje kite, dokler jih niso odpravili tudi v avstrijski
vojski”.

Precej neugoden vpliv na naše kmečke razmere pa
je imela neka druga francoska določba. Do prihoda Fran¬
cozov so bila naša kmečka posestva nedeljiva. To je pa
nasprotovalo francoskemu pojmovanju imovine in po
Napoleonovem zakoniku je smel vsak dedič zahtevati
svoj delež. Ako potem n. pr. nepremičnine ni bilo mo¬
goče deliti, so jo prodali na dražbi, česar niti rodbinski
oče v svoji oporoki ni mogel preprečiti. Tako je priha¬
jalo do drobitev celo majhnih posestev, kar je imelo
potem jako škodljive posledice za socialni sestav naših
vasi in za kmečko gospodarstvo sploh. V nekaterih pre¬
delih Slovenije je ostalo pri teh škodljivih določbah še
tudi po odhodu Francozov.

*

Celo Francozom neprijazni koroški nemški zgodovi¬
narji (n. pr. Hermann, Aelschker, Ghon) morajo pri¬
znati, da je prineslo francosko gospodarstvo na Gornje
Koroško zlasti v prvih letih vseobče gospodarsko bla¬
gostanje, dočim se je položaj v avstrijskem delu (na
Spodnjem Koroškem) naglo poslabševal od leta do leta
in je bila tu tudi draginj a neprimerno večja nego v
Iliriji. Samo ob sebi je umevno, da so se hoteli Fran¬
cozi takoj po zasedbi naših dežel čimprej iznebiti tedaj
veljajočih avstrijskih bankovcev, ki so zaradi, obupnih

9) Moška mladina se je pa začela kmalu tudi na Spodnjem Ko¬
roškem oprijemati nove šege. Tako si je odrezal kite tudi neki mla¬
denič v obmejnih Brodeh. Domači župnik je zaradi tega celo s priž¬
nice grmel proti taki ..novotariji”, oče je pa doma preklinjal tega
svojega sina tako dolgo, da se je fant iz obupa obesil. Tedaj je za¬
čelo pri hiši ..strašiti” in od tod je dobila potem vsa kmetija ime
Strah.

384

avstrijsikih financ že itak naglo izgubljali svojo vrednost
tudi v Avstriji. Ravnali pa so Francozi pri tem jako pre¬
vidno, da ne bi povzročili prevelikega gospodarskega
pretresa in ker avstrijskih bankovcev ni bilo mogoče kar
čez noč umakniti iz prometa. Z naredbo z dne 16. XI.
1809 so najprej prepovedali uvoz avstrijskih bankovcev
v Ilirijo, devet dni zatem (25. XI.) so pa določili, da
bodo sprejemali dunajske bankovce odslej samo še za
plačevanje kontribucij in to po četrtinski vrednosti vsote,
na katero so se glasili. Z Novim letom so bila pa prepo¬
vedana tudi vsa zaračunavanja v avstrijski valuti. Po¬
sledica je bila ta, da so se skušali ljudje čimprej iznebiti
teh bankovcev, tako da so jih zamenjevali za kovani
denar (zlasti na Dunaju) ali pa za blago v Avstriji. Da
bi ta odtok še bolj pospešil, je znižal Marmont  po¬
tem že takoj po Novem letu njih vrednost samo še na
1/6. Na ta način so že spomladi 1. 1810 avstrijski ban¬
kovci čisto izginili in z dnem 16. III. 1810 so prišli sploh
ob vsako veljavo, a par mesecev zatem so pa še močno
znižali vrednost malovrednega avstrijskega bakrenega
drobiža, v promet je pa prišel polnovredni francoski
srebrni denar. Tako so torej s temi ukrepi Francozi za
dobro leto prehiteli Avstrijce, kar je potepi tudi pri¬
hranilo Ilircem milijonske izgube.

Čeprav so spričo teh ukrepov ljudje izprva precej go¬
drnjali, so jim pa prinesli vendarle velikansko korist,
kajti razvrednotenje avstrijskih bankovcev je šlo v Av¬
striji, torej tudi na Spodnjem Koroškem, še mnogo dalje,
tako da je stal končno en srebrni goldinar 17 papir¬
natih. Ko pa ni mogla Avstrija s svojimi financami več
ne naprej in ne nazaj (izdanih je bilo že za 1060 mili¬
jonov bankovcev), se je odločila končno za — bankrot.
Dne 15. III. 1811 ob 5. uri zjutraj so razglasili, da so
sploh vsi stari bankovci postali neveljavni, a za vsakih

2r>

385

100 goldinarjev v starih bankovcih dobi vsak za 20 gld
novih (teh so izdali za 212 mili j. gld), obenem so pa zni¬
žali na polovico tudi vse ustanove, javne obligacije in
obresti, dočim so državnim upnikom ('torej predvsem
velikim kapitalistom) priznali polno vrednost njihovih
posojil, tako da se državni dolg ni prav nič zmanjšal, a
za preračunavanje zasebnih dolgov so upoštevali zniže¬
vanje vrednosti bankovcev od 1. 1799. dalje. Močno so
znižali tudi vrednost bakrenega drobiža. Ti ukrepi so
seveda do dna pretresli vso avstrijsko trgovino in javni
kredit, propadli so premnogi bogataši in fondi, marsika¬
tera rodbina je pa prišla sploh čisto na beraško palico.

Čeprav je vladala v dotedanjem avstrijskem davč¬
nem sistemu silna nepreglednost in zamotanost, zlasti
glede neštetih indirektnih davkov, so vendarle obdržali
Francozi v Iliriji še vse leto 1810 vse pri starem, le k
dotedanjim avstrijskim kolkom za listine, trgovske knji¬
ge, menice, koledarje, karte, lepotičja, časopise in za še
nekatere druge stvari so uvedli še posebne kontrolne
kolke, zato so pa takoj po sklenitvi schonbruunskega
miru prenehali pobirati vojne kontribucije. Ker so
prejšnji vojni dogodki do dna pretresli vse gospodar¬
stvo in je avstrijski denar hitro izgubljal svojo veljavo,
je imelo to seveda tudi porazne posledice za javne fi¬
nance. Za 1. 1810 je izkazoval ilirski proračun (s stroški
za vojaštvo vred) blizu 19 milij. frankov stroškov, dohod¬
kov pa le dobrih 12 milijonov. 10

)0) Podrobno je pokazoval ilirski proračun za 1. 1810 naslednjo
sliko:

stroškov . 18,809.000 Fr

dohodkov . 12,475.000 Fr

primanjkljaja . 6,334.000 Fr

Od navedenih vsot je prispevala koroška provinca k dohodkom
1,143.000 Fr, tako da je prišlo torej na vsakega prebivalca povpreč-

386

V teku 1. 1810 so izvedli zgoraj navedene valutne
preureditve in so potem za 1. 1811 lahko preuredili tudi
ves dotedanji avstrijski davčni sistem v glavnem po
francoskem vzorcu. Odpravili so celo vrsto prejšnjih av¬
strijskih davkov, uvedli pa nekaj novih francoskih. Na¬
poleon je izrečno zahteval, da morajo biti davki pravič¬
no porazdeljeni na vse sloje prebivalstva. Plačevali so
davke seveda v francoskem denarju, t. j. v frankih, za¬
radi česar se je za davke med našim ljudstvom tudi udo¬
mačil izraz » f ronki  «.

Za podlago zemljiškega davka so vzeli jožefinsko davč¬
no regulacijo iz 1. 1785 (tega davka je bilo za vso Ilirijo
predpisanega 4j/2 milij. frankov), glavarino in osebni
(dohodninski) davek so pa v smislu patenta o realnih in
osebnih davkih z dne 16. VII. 1810 določili po izkazanih
dohodkih obdavčenca. Uvedli so v 7 razredov razdeljeni
obrtni in patentni davek, katerega pa so bili oproščeni
mali prodajalci živil po trgih, obrtni dninarji, umetniki,
notarji, uradniki, zdravniki in babice. Vsak trgovec je

no po 8.27 Fr davka (najmanj ga je odpadlo na glaivo v revni
Dalmaciji, namreč po 5.21 Fr, največ v Trstu—Tržiču, namreč po
74,27 Fr). Od vseh izdatkov je šlo za vojaštvo 8 milij., za upravo 6
milij., za šolstvo 767.000 Fr. itd.

Za 1. 1811 je bil proračun tale:

izdatki . 20,693.000 Fr

dohodki . 12,913.000 Fr

primanjkljaj . 7,780.000 Fr

Med izdatki je zavzemalo seveda vojaštvo vnovič najvišjo po¬
stavko, med dohodki so pa izkazovali: zemljiški in osebni davek
6 milij., obrtni davek 0,4 milij., registracije 2.2 milij., carine 3.5
milij. in dohodki Vojne krajine 0,8 milijonov frankov.

Kakor torej vidimo, je bila Ilirija pasivna. Napoleon je sicer še
dne 21. XI. 1810 naročil: ..Sporočite dubrovniškemu knezu (t. j.
Marmontu), da ne more iz Francije pričakovati niti pare”, vendar
je za uravnovešenje ilirskih financ končno le dovolil, da naj bo
plačana ilirska armada deloma iz francoskih sredstev.

387

moral plačevati za pravico trgovanja po 74 frankov. Jako
visok je bil pa davek na stanovanjske hiše, ki je znašal
tolikokrat po 2 Fr, kolikor je bilo peči v hiši, razen tega
je bilo pa treba plačati še za vsako okno ali vrata (razen
notranjih vrat v stanovanjih) po Vz—2  Fr (višina je
bila odvisna od važnosti in velikosti kraja), ki so ga
plačevali navadno hišni najemniki. Namesto dotedanje¬
ga kolkovnega davka so uvedli jeseni 1. 1811 za vse vrste
javnopravnih listin in pravnih poslov kolkovni uradni
papir. Razen občinskega užitninskega davka so obstaja¬
li še monopoli za sol, tobak, smodnik in soliter. Monopo¬
la za tobak in sol sta bila izprva v zakupu, od 1. Vil.
1812. dalje ju je pa vodila vlada v lastni režiji, mono¬
pola za smodnik m soliter sta bila pa uvedena z dnem
17. XII. 1810. Jako razširilo se je tedaj tudi loterijsko
igranje, ki je vrglo v Iliriji (brez Dalmacije) 1. 1812 ce¬
lin 202.984 Fr dohodkov in so se ti potem še poviševali.
Na ta način so že za L 1811 ilirske finance vendarle ne¬
kako uredili, niso jih pa še mogli uravnovesiti. Veliki
dohodki idrijskega rudnika in državnih domen so šli pa
naravnost v francosko in ne v ilirsko blagajno.

K nekaterim davkom so uvedli tudi doklade. Te so
znašale pri zemljiškem in osebnem davku 5% za stroške
pobiranja, pri zemljiškem in obrtnem davku pa še 5%
za izravnalni fond za neizterljive davke in za njih od¬
pis ob elementarnih nezgodah, pri zemljiškem davku
in glavarini 5% za občekoristne občinske potrebe in
5% za občekoristne naprave vse province. Za slovenski
del Gornje Koroške sta poslovala davkarja (percepteur)
v Šmohorju in v Beljaku, njima na razpolago so bili
pa eksekutorji (huissier). V Greifenburgu je bil za dav¬
karja oče znanega kranjskega zgodovinarja A. Dimi-
t z a . Davkarji niso imeli stalnih plač, temveč so dobi¬
vali določene odstotke od pobranih davkov. Če obdav-

388

čenec mi poravnal svoje obveznosti v 3 dneh, mu je po¬
slal davkar v hišo eksekutorja, kateremu je moral zamud¬
nik dajati stanovanje, hrano in po 1—2 Fr dnevnice. Če
je bilo v vasi več zamudnikov, je vzel eksekutor s seboj
še vojaške »garmizerje« in jih razdelil po hišah zamud¬
nikov, ki so morali potem te rediti in jim plačevati po
1 Fr dnevno. Če obdavčenec tudi sedaj ni v 10 dneh
plačal svojega zaostanka, je davkar z intendantovim do¬
voljenjem odredil dražbo njegovega imetja, vendar so
bili od prodaje izvzeti hišna oprava, obleka, poljsko orod¬
je, vprežna živina in 1 molzna krava ali koza.

V obrt je prinesla prvi čas nekaj zmede popolna
odprava še tistih ostankov srednjeveških cehovskih vezi,
ki jih ni odpravil že cesar Jožef II. Francoska uprava
je uvedla popolno obrtno svobodo, tako da se je mogel
baviti z obrtjo vsak, ki je plačal predpisani obrtni da¬
vek. S tem niso le prenehala sploh vsa dotedanja zdru¬
ženja rokodelcev, temveč tudi vse stare obrtne pravice,
ki so bile m. pr. združene s posameznimi hišami in ki so
uvajale prave in škodljive monopole. V smislu tedanjih
naziranj so bila strogo prepovedana sploh vsa združe¬
nja bodisi delavcev, bodisi delodajalcev in enako tudi
vse stavke. Z vsem tem so hoteli Francozi doseči zniža¬
nje cen in večje tekmovanje proizvajalcev, kar je pa
povzročalo večkrat tudi preveliko pomnožitev obrtnikov
in padec kakovosti izdelkov. Zlasti Marmont  se je
jako prizadeval tudi za dvig domače obrti, zato je da¬
jal domačim izdelkom povsod prednost celo pred fran¬
coskimi in italijanskimi. Na ta način je nastalo precej
novih domačih podjetij, katerih izdelki so uspešno iz¬
podrivali tuje.

Veliko pažnjo so Francozi posvečali tudi domačim
rudnikom, zlasti idrijskemu in svinčenim na Koroškem.
Prvi čas so prišli rabeljski in gornj ekoroški rudniki svion-

389

ca zaradi prepovedi izvoza v Avstrijo v velike stiske, ta¬
ko da 1. 1810 uprave teh rudnikov niso mogle plačevati
niti svojih delavcev več. Glede nato so naslovili rabelj¬
ski rudarji ('bilo je tedaj tam 7 uradnikov in 434 delav¬
cev) dne 27. I. 1811 prošnjo na rudniškega ravnatelja
Hub n er j a, ki je potem posredoval pri beljaškem in¬
tendantu. Ta je res dovolil, naj se proda na javni draž¬
bi toliko svinca, da bi mogli pokriti najnujnejše potre¬
be rudnika, toda oglasil se ni noben kupec. Zaradi tega
so poslali ipotem prošnjo delavcev v Pariz in tam je sam
Napoleon odredil, da je kupil vojni minister dvakrat za

100.000 Fr svinca, nato je bilo pa rudniku dovoljeno še

200.000 Fr posojila. Prav bistveno se je pa spremenil po¬
ložaj po 23. II. 1812., ko je vse ilirske rudnike prevzela
uprava državnih posestev, ki je imela na razpolago več
sredstev kot pa ilirska vlada (plajberški rudnik je n. pr.
dajal potem državi po 200.000 Fr letnih dohodkov). In-
tendantova poročila so večkrat naravnost poudarjala, da
so rudniki in fužine edino bogastvo Kranjske in Koroške
in da je od njih razvoja odvisna vsa bodočnost teh dveh
dežel. — Industrije (izvzemši železne) je bilo tedaj v ilir¬
skih deželah še jako malo.

Najbolj je pa v teh letih zacvetela zopet trgovina, zla¬
sti še beljaška komisijska trgovina s sosednjimi deželami.
Sploh so Francozi hitro spoznali, da je Ilirija v kmetij¬
skem pogledu jako pasivna, a da ima sijajno lego za tr¬
govino. Ker je Napoleon dne 19. X. 1810 še poostril svo¬
jo celinsko zaporo, Angleži pa so s svojo blokado onemo¬
gočali Francozom pomorsko trgovino, je moral iti skoro
ves trgovinski promet iz Francije v južnovzhodno Evropo
in v Malo Azijo ter iz Srednje Evrope v Italijo po suhem
skozi ilirske dežele. Bojkot angleškega blaga je vodil ta¬
ko daleč, da so morali požigati vse angleško in na an¬
gleških ladjah prepeljano blago, kjer koli so ga zasačili,

390

in so to pridno vršili tudi v naših deželah. Čeprav je
Marmont  že dne 6. XII. 1809 prepovedal izvoz svin¬
ca (dovoljen je bil le izvoz žganega svinca), železa, cinka,
cinkove rude in raznih kovinskih izdelkov v Avstrijo, je
pa cvetela zlasti trgovina z Italijo. Ker je bil papirnat
denar sploh odpravljen, je povzročal potem gornjekoro-
ški izvoz svinca, železa, živine in lesa velik pritok srebr¬
nega denarja v deželo. V Beljaku so pa prodajali fran¬
coska vina 1 , tkanine i. dr.

Nič manj važna ni bila seveda tudi obsežna tranzitna
trgovina zlasti suhega južnega sadja, riža, macedonskega
bombaža in kolonialnega blaga z vzhoda v Francijo in
na Bavarsko, a iz Avstrije so prevažali skozi Ilirijo na
Balkan platno, lanene izdelke, papir, steklo, železne iz¬
delke i. dr. Tudi ves carinski sistem je imel izraziti cilj
pospeševati tranzitno trgovino med Francijo preko sever¬
ne Italije in Ilirije z jugovzhodom. Iz Turčije je prišlo
1. 1812 skozi Ilirijo za Francijo in Italijo za 8.7 milij.
frankov blaga (prenašali so ga na Hrvatsko celo s kame¬
lami), v obratni smeri pa za 3.8 milij. in iz Avstrije ga
je prišlo za 3 milij., nazaj pa za 4.5 milijone. Vse to je
dajalo seveda velik zaslužek tudi kmečkim prevoznikom.
Za izdelovanje velikih močnih voz z železnimi osmi in
širokimi kolesnimi platišči so izdali Francozi celo posebna
navodila. Z njimi so prevažali blago zlasti na dolge pro¬
ge in zanje se je tudi med ljudstvom še do danes ohra¬
nil naziv »parizarji«. Najimenitnejši gornjekoroški pre¬
vozniški podjetnik je postal Prajnič iz Bekštanja, ki si je
pridobil v kratkem času veliko premoženje.

Za tak živahen trgovski promet pa so bile seveda po¬
trebne tudi dobre ceste, za katere so Francozi jako skr¬
beli in zlasti zabičevali županom, da so se brigali za njih
udobnost in varnost. Za popravljanje cest so uvedli po¬
sebno tlako. Ravno ta veliki promet je pomagal tudi raz-

391

dejani Kanalski dolini zopet na noge, a nič manj živahen
ni bil tudi promet čez Podkoren, Predil in proti Špitalu.

S trgovskim prometom v zvezi je bil tudi velik dvig
pošt.  ,Te so bile pri nas znane sicer že izza XVI. stol.,
že proti koncu XVIII. stol. so začeli sprejemati na poštne
vozove tudi potnike, a za nujna pisma so obstajale še
»štafete«. V naših deželah je bila glavna poštna zveza z
Dunaja preko Gradca v Ljubljano in od tod na Trst,
Reko ter Hrvatsko, a za Koroško iz Ljubljane proti Be¬
ljaku z odcepitvijo čez Tržič na Celovec. Na določenih
razdaljah so bile osnovane postaje, ki so morale imeti
vedno pripravljene konje za izmenjavo za poštne vozove
in štafete. Poštarji so uživali razne posebne pravice in so
imeli razen potrebnih hlevov za konje tudi gostilne in
prenočišča za potnike. Francozi so prvi čas obdržali tudi
dotedanjo avstrijsko poštno ureditev, le pismonoše so mo¬
rali nositi na rokavih našite bakrene ploščice s sloven¬
skim napisom »Pisemska pošta Ilirskih dežel«, postil j oni
pa z napisom »Vozna pošta Ilirskih dežel« ter našive v
francoskih barvah. Poštna pristojbina za navadno pismo
v mejah Ilirije je znašala 4 kraje., za inozemstvo pa 8, za
poštni potniški prevoz so pa računali za vsako postajo in
za vsakega konja po 1.30 Fr, po 0.75 napitnine za posti-
ljona, za odprti voz po 0.75 Fr in za pokritega po 1.50
za osebo. Potniški promet je bil torej jako drag, posti¬
ljoni, ki so nosili tudi predpisane kroje, so bili pa ime¬
nitni gospodje. Preko Ilirije je šla vsa pošta iz Francije
za Carigrad in za Malo Azijo. Poštna zveza med Ljublja¬
no (tu je bila vrhovna poštna uprava) in Beljakom ter
Celovcem je obstajala po dvakrat tedensko v obeh sme¬
reh. V Ziljsko dolino so organizirali poštno zvezo 1. 1812
in sicer tako, da je šla iz Beljaka čez Plajberk, St. Jurij
in Plesišče v Šmohor.

Iz političnih razlogov so pa Francozi močno ovirali

392

promet med Gornjo in Spodnjo Koroško. Za potovanje
v Celovec je bilo potrebno posebno dovoljenje belja-
škega intendanta. V potnem listu je bilo določeno, ko¬
liko dni se je smel kdo muditi tam in po povratku se
je moral takoj javiti pri intendantu. Že znani nam Po¬
be n h e i m se je sicer pri Marmontu zavzemal za svo¬
bodnejši promet med obema deloma Koroške, toda za¬
man. Vsi prebivalci od 16.—20. leta so morali imeti še
posebne varnostne izkaznice, brez katerih ni mogel po¬
tovati nihče. Te omejitve so seveda jako otežile tudi do¬
tlej običajna potovanja rokodelskih pomočnikov.

Številne prepovedi glede trgovinskega prometa in ve¬
like razlike v cenah blaga v Iliriji in Avstriji so pa na¬
vzlic vsem obmejnim stražam rodile silno razvito tiho¬
tapstvo, ki je prinašalo zlasti obmejnemu prebivalstvu po
hribih lepe dobičke. Ker so dopuščali Francozi v Iliriji
le primorsko morsko sol, so pridno tihotapili iz Avstrije
halleinsko kameno sol, iz Spodnje Koroške pa še živino,
žito, sveče, milo in drugo drobno blago, iz Ilirije v Av¬
strijo pa sladkor, kavo in drugo kolonialno blago. Ker
preko dobro zastraženega Ljubelja in Podkorena ni šlo,
so si poiskali tihotapci pot preko Zelenice in drugih skri¬
tih karavanških prehodov, a pogosto so znali tudi pod¬
kupiti francoske (to so bili pa večidel Italijani) in avstrij¬
ske stražnike, tako da so lahko šle cele karavane tihotap¬
skega blaga čez meje. Rožani še danes pripovedujejo,
kako so njihovi pradedi pod tovori lesa in sena s Kara¬
vank prevažali tudi tihotapski tobak, svilo in kavo. Ge¬
neralni intendant je spomladi 1. 1813 celo izrečno pisal
beljaškemu intendantu: »Zlorabam in neprijetnostim, ki
jih povzročajo nižji carinski uradniki, mora biti konec.«
Na avstrijski strani so bile carinarnice v Svečah, v Ško-
fičah in v Trgu.

Veliko zaslug so si pridobili Francozi pri nas tudi s

393

tem, da so popolnoma zatrli razbojništvo,  ki se
je bilo že pred vojno in še bolj v teku vojne jako raz¬
paslo po naših deželah ter se potem po odhodu Fran¬
cozov vnovič razvilo. Teh je bilo največ iz vrst domačih
in tujih (zlasti italijanskih) vojaških beguncev, tatov,
delomrznežev, tihotapcev in podobnih nepridipravov, ki
so zlasti ob velikih prometnih cestah napadali popotnike,
trgovce in celo poštne vozove, a v sili so ropali celo ob
belem dnevu tudi po odročnih vaseh. Ob svojem priho¬
du k nam so prevzele skrb za javno varnost francoske
vojaške oblasti, pozneje so pa tudi pri nas uvedli fran¬
cosko orožništvo (gendarmes) in posebna (prevotalna)
sodišča, ki niso bila vezana na svoje uradne sedeže, tem¬
več so odhajali sodniki 'tja, kjer je bilo treba preisko¬
vati Zločinska dejanja, vohunstva, ponarejevanja denar¬
ja itd. Orožniki so naravnost vzorno vršili svojo službo
peš in na konjih, strogo nadzorovali vse glavne ceste,
pazili, da se ni godila škoda pri javnih napravah, ter
vzdrževali red na sejmih, žegnanjih itd. Na ta način so
hitro iztrebili vse vlačugarje in druge izprijence, tako
da je kmalu povsod zavladala brezhibna javna varnost,
kakršne niso poznali pri nas ne poprej in ne pozneje.

Ker se je prebivalstvo balo razbojnikov in si jih zato
ni upalo prijavljati oblastem, je Marmont dne 24. III.
1810 odredil, da so za vse zločine odgovorne tudi obči¬
ne, na katerih področju se izvrše, in da občani jamčijo
popotnikom za vse, s silo jim odvzete stvari, a sami naj
potem iščejo odškodnino pri tolovajih samih. Dalje je
Marmont odredil, da ‘se za vsako tolovajstvo zapre kot
talce še enkrat toliko Občinarjev, kolikor oseb je bilo
umorjenih ali izropanih, a v zaporu naj ostanejo dotlej,
dokler ne najdejo pravih zločincev. Razbojnike so obe¬
šali na meji prizadete občine in truplo je moralo viseti
tam 6 mesecev. Ta ukaz so v vseh jezikih trikrat zapo-

redoma oklicali s prižnic in ga še nabili na cerkvena
vrata, a obsodbe so večkrat celo tiskane razširili med
prebivalstvo.

Nič manj strogo niso ravnali Francozi tudi z lastni¬
mi ljudmi, ako so izvršili kak zločin. To je zaleglo.
Prebivalstvo je začelo samo vneto sodelovati pri prega¬
njanju zločincev, dežela je postala kmalu tako varna
kot še nikoli poprej in ljudstvo je ohranilo francoske
orožnike še dolgo v najboljšem spominu.

Kakor sem omenil že zgoraj, je prinesla francoska
oblast v naše dežele mnogo novih pravic in svoboščin,
red in spoštovanje našega jezika in. zlasti prva tri leta
tudi veliko blagostanje, zato ni čudno, da so si pridobili
tudi mnogo naklonjenosti v vseh slojih prebivalstva. Po¬
sebno v večjih mestih (v Beljaku) je bilo na vsak korak
videti pravo izobilje in neprimerno bolje nego poprej
je živel tudi kmet. Proti francoščini kot državnemu je¬
ziku ni bilo nobenega odpora nikjer, ker zaradi od¬
daljenosti strnjenega francoskega ozemlja tudi ni bilo
nobene nevarnosti za pofrancozenje in so razen tega
Francozi kazali tudi naj večjo strpnost in upoštevanje
vseh narodnih jezikov, našemu jeziku pa so oni prvi
dali celo javne pravice. Nje je namreč dičila ta veli¬
ka lastnost, ki je Avstrija nikoli ni poznala: da so znali
uvidevno upoštevati dejanske razmere in da niso nasproto¬
vali prirodi (Vodnik je n. pr. brez ugovora lahko uvedel
v šole vse slovenske učbenike, ki jih je bil spisal). Mirno
lahko trdimo, da so nam šele oni (zlasti maršal Mar¬
ni o n t)  prav odkrili Vodnika,  našega največjega kul¬
turnega delavca tedanje dobe. Njihovo strpno uvidev¬
nost nam najbolje dokazuje dejstvo, da niti v nenemških
predelih niso preveč hiteli z odpravo nemščine, ker so
se predobro zavedali, da ni mogoče kar čez noč pre¬
lomiti s stoletnimi običaji. Toda francoski vojaki ven-

395

darle niso prav nič skrivali svoje mržnje prati nemščini
in so včasih pri nemških predstavah v ljubljanskem gle¬
dališču 'tako razgrajali, da si igralci skoro niso upali več
na oder. Glede na to je jeseni 1. 1811 ljubljansko gleda¬
lišče menda sploh (prenehalo s predstavami, kajti tudi
francoski izobraženci niso marali skromnih, plehkih in
cenenih nemških komedij brez vsake umetniške vredno¬
sti ter lahkomiselnih italijanskih komičnih oper, s kakrš¬
nimi so tedaj polnili repertoarje nemških gledališč.

Res je, da si pri nas živeči francoski uradniki v tako
kratkem času še niso mogli prisvojiti tudi našega jezika,
vendar so mu priznavali in dajali vso veljavo, kolikor je
bilo tedaj le izvedljivo, im za vedno so nas tudi osvobo¬
dili ponižujočega predsodka, da bi imel vladajoči narod
(Nemci) na podlagi zgodovinskega prava tudi pravico
vsiljevati manjšinskemu narodu svoj jezik in kulturo.
Vrnivša se Avstrija je potem sicer zopet vztrajala na tem
»pravu«, a jo je potem ravno to tudi pokopalo in pri¬
vedlo do razpada avstro-ogrske monarhije. Višji francoski
uradniki so povsod naravnost iskali tesnejših družab¬
nih zvez s (prebivalstvom in so v ta namen radi prirejali
tudi razne slovesnosti, h (katerim so vabili domačine, ter
si s sijajnimi nastopi, paradami, ljudskimi veselicami
i. dr. pridobivali naklonjenost prebivalstva. Višek takih
slovesnosti je tvorila vsakoletna proslava Napoleonovega
rojstnega dne (15. avgusta), ki ga je praznovalo vse.

#

Ves očrtani položaj v Iliriji se je pa začel že v prvi
polovici 1. 1812. prav vidno poslabševati. Napoleon se
je začel tedaj z vso paro pripravljati na svoj veliki in
usodni pohod proti Rusiji, o čemer bom pa govoril ob¬
širneje še pozneje. Te priprave so zahtevale ogromnih
krvnih in denarnih žrtev od vseh dežel velikega Napo¬
leonovega imperija in seveda tudi od naše Ilirije. Že samo

396

to je moralo vznevoljevati ilirsko prebivalstvo, a razen
tega je spričo nastopajočih dogodkov tudi jaJko popusti¬
la dotlej odlična francoska uprava.

Kakor smo že slišali, je uvedla francoska revolucija
(1793) občo vojaško obveznost, a le v vojnem času, ki jo
je pa potem Napoleon spremenil v »konskripcijo«, to
je nabor določenega števila vojakov na določenem ozem¬
lju. Oblasti so določile, koliko vojaških novincev mora
dati določeno upravno ozemlje, a vsi drugi so bili opro¬
ščeni ne glede na njih vojaško sposobnost. Razen tega
je vladala pri novačenju še samovolja, ker so se vladajoči
stanovi lahko sploh odtegnili vojaški službi, drugi imo-
vitejši pa se odkupili s tem, da so dobili namestnika za¬
se. Na Koroškem je bil odpor proti konskripciji, uza¬
konjeni z dekretom z dne 27. X. 1810, tolikšen, da je
tamošnji intendant dne 16. II. 1813 poročal: »Običaji
prebivalstva povzročajo Skrajno sovraštvo proti vojaški
službi.«

Ilirija je morala sestavljati 3 divizije, in sicer:

I. Dalmacija;

II. Koroška, Kranjska, Goriška in Istra (s sedežem v
Ljubljani); ta divizija je imela 5 vojnih Okrožij s sedeži
v Beljaku, Ljubljani, Trstu, Reki in Karlovcu;

III. Hrvatska.

Razen teli divizij so osnovali še posebne tehnične
čete, ki so potem pridno izgrajevale cestno omrežje (po¬
sebno važna je bila cesta Ljubljana—Dubrovnik).

Po Napoleonovem naročilu z dne 6. X. 1810 bi mo¬
rale šteti te 3 divizije skupno 18.000 mož (v resnici so
jih pa štele še nekaj več), kar je bilo v primeri z dru¬
gimi deželami izredno veliko (pri tem je namreč tudi
vštetih samih graničarjev 16.000), a razen tega so klicali
večkrat pod orožje tudi mlajše letnike, ki sploh še niso
'bili na vrsti. Napoleon je želel, naj bi ostala konskrip-

397

cija v Iliriji taka, kakršne so bili prebivalci vajeni še
iz Avstrije, vsi častniki in podčastniki naj bi bili doma¬
čini, a štabi treh ilirskih polkov naj bodo v Italiji (v Ge¬
novi, Firencah in Piemontu). Ilirske divizije so tvorile
namreč sestavni del italijanske armade. Srbske graničar¬
je sta tudi Napoleon in Marmont prištevala med naj¬
boljše čete francoske vojske. — Razen navedenih divizij
so po francoskem vzorcu tudi po vsej Iliriji osnovali še
posebne »narodne straže«, za katere so morale skrbeti
občine.

V slovenskih deželah so z dekretom z dne 9. II. 1811
ustanovili polk »ilirskih lovcev« (chasseurs illyriens) s
4000 možmi, od katerih je pa morala dajati sama Kranj¬
ska 1784 fantov, a koroška provinca komaj 651, nekaj
manj jih je pa potem služilo še pri raznih postranskih
oddelkih (iz koroške province 560). Iz tega torej vidi¬
mo, da niso jemali na Koroškem k vojakom niti 1 odst.
prebivalstva, kar je gotovo jako malo. Ker je mnogo
fantov pobegnilo že pred naborom, precej pa potem tu¬
di še iz polka, so ga poslali deloma v Gorico, deloma
v Palmanovo, pozneje pa v Turin.

Rekrutacije so, počenši z 1. 1812., vršile v smislu
francoskih postav posebne vojaške komisije na sedežih
kantonov, kamor so morali privesti meri (župani) vse
vojaške obveznike svojih občin po letnikih. Za vsako
merijo (občino) je bilo določeno število rekrutov. Njih
izlbor se je vršil z žrebanjem, a tisti, ki so pobegnili od
novačenja, so veljali vsi za potrjene. Zanje so morali
jamčiti mer, 10 najimovitejših občanov in starši, a dezer¬
terji sami so bili po francoskih zakonih obsojeni na do¬
smrtno delo na galejah in so izgubili vse imetje ter pra¬
vico do dedovanja. Če je pri rekrutaciji zadel žreb ne¬
sposobnega, so takoj izžrebali njegovega namestnika. Iz¬
žrebanci so morali takoj odpotovati k svojim polkom.

398

V francoski armadi je bilo strogo prepovedano pre¬
tepanje vojakov, kakršno je bilo v navadi v avstrijski
vojski (zlasti zloglasni »tek skozi šibe«). Obstajale so le
zaporne kazni ob kruhu in vodi, za hude primere pa
ustrelitev. Ponekod v Ilirijii ni bilo prav nobenega od¬
pora proti vojaški službi (n. pr. na Dolenjskem), dočim
so se ji skušali drugod izogniti z vsemi sredstvi, zlasti
z begom čez mejo. Gorenjci so radi bežali na Spodnje
Koroško in neka kranjska narodna pesem poje:

»Rajši smo šili iz Ilirije,

Kakor nositi suknje višnjele.

Le pijmo ga iz majolčice,

K’ 'mamo koroške mojčice«.

Velikodušno je Marmont skrbel tudi za onemogle
bivše avstrijske častnike in njihove vdove. Koroški zgo¬
dovinar Hermann  se nekako zgraža, da »je bilo
Iliriji odvzeto celo nekaj dečkov, da bi jih vzgojili v
Franciji za orožje«, toda dejstvo je tako, da so omogo¬
čali Francozi višje vojaško šolanje tistim sinovom grani-
čarskih oficirjev, ki so to želeli, na višji vojaški šoli v
La Fleche na Loiri, kakor so omogočali tudi višje obrtno
šolanje na šoli za umetnost in rokodelstvo v Chalons
sur Marne.

Ko se je začela vojna z Rusijo, so nabiranje vojakov
seveda še poostrili in jih kar sproti pošiljali preko Ita¬
lije, Francije in Nemčije k »veliki armadi«. Navzlic te¬
mu pa so bile te žrtve v primeru s 'poznejšimi vojnami
ali pa tudi v primeru s tedanjimi žrtvami ostalih avstrij¬
skih dežel, torej tudi Spodnje Koroške, še jako majhne.
Precej huje so pa prizadele prebivalstvo materialne žr¬
tve. Spričo nastopajočih političnih dogodkov sta začeli

399

naglo pojemati dotlej tako živahna trgovina ter indu¬
strijska in obrtna proizvodnja. Ker je potreboval Napo¬
leon ogrorime vsote za svoja nova vojna podjetja, niso
bile ustavljene le vse investicije, temveč je skušal izžeti
iz podložnih mu dežel vse, kar se je le dalo. Odrejeni
so bili novi »prostovoljni« prispevki za oboroževanje
novih čet in s skrajno strogostjo so izterjevali vse davke.
Vse to je seveda povzročalo, da je začelo tudi dotedanje
blagostanje vidno ugašati, ljudstvo pa vedno bolj godr¬
njati.

Dokler je ostal v deželi kot generalni guverner pra¬
vični in dobronamerni Bertrand,  je skušal vsa ta
bremena čim najbolj omiliti. Toda po strašnem porazu
v Rusiji je Napoleon nujno potreboval okoli sebe vse
svoje najboljše generale in svetovalce, zato je že v za¬
četku 1. 1813 odpoklical tudi Bertranda k sebi v Nem¬
čijo, na njegovo mesto pa dne 13. II. 1813 imenoval
maršala Junota.  Ta je bil sin skromnega burgund¬
skega trgovca, po svoji ženi pa tudi v sorodstvu z Na¬
poleonom. Verjetno se je moral predvsem temu dejstvu
zahvaliti za svojo kariero, kajti ni se posebno izkazal ne
poprej v vojni na Portugalskem in ne potem v Rusiji,
razen tega so se pa že tedaj pokazovali na njem celo zna¬
ki slaboumnosti. Najbrž zato, da se ga Napoleon na
čim lepši način iznebi, ga je poslal sedaj za novega
guvernerja v Ilirijo.

Junot je prispel v Ljubljano dne 23. III. 1813, a že
konec meseca maja je zopet odpotoval preko Trsta v
Dubrovnik, kjer so mu priredili jako slovesen sprejem.
Ostal je tu več tednov; na njem so se začeli vedno češče
pokazovati znaki popolne podedovane blaznosti in je
baje začel v tem času celo spletkariti z Angleži. Sedaj
so ga brž poslali nazaj na Francosko, kjer je v napadu
blaznosti že nekaj tednov nato izvršil samomor. Pri nas

400

je on vkljub svojemu kratkemu bivanju zapustil slab
sipomin, kajti spričo svoje bolezni niti ni bil sposoben
pokazati kakega razumevanja za Ilirijo in njeno prebi¬
valstvo. Veljal je le za njenega neusmiljenega izžemalca.
V njegovo dobo spada tudi odlok o zasegi zlatih in sre¬
brnih posod nekaterih imovitejŠih cerkva (v Avstriji je
bilo pa to izvršeno že tri leta poprej). Jasno je, da je
bila odredba posledica velike stiske, v katero je priha¬
jal Napoleon, vendar je ona še 'bolj spodbodla nevoljo,
ki se je bila začela vedno glasneje pojavljati med ljud¬
stvom proti francoski oblasti.

Kakor bomo videli še pozneje, so bili ob Junotovem
odhodu že šteti dnevi francoske oblasti pri nas, vendar
je dobila Ilirija še enega, poslednjega guvernerja. Bil je
to nekdanji jakobinec in poznejši sloviti policijski mini¬
ster, odpadli kanonik Jos. F o u c h e . On je sicer padel
že’1. 1810. v nemilost pri Napoleonu, toda v svoji seda¬
nji stiski ga je Napoleon spričo njegovih izrednih spo¬
sobnosti nenadoma zopet poklical v službo in mu pove¬
ril kočljivo mesto ilirskega guvernerja, čeprav je bil od¬
stop Ilirije Avstriji že sklenjena stvar, kar so pa. tedaj
še prikrivali. Fouche je prispel v Ljubljano dne 29. VII.
1813 in se nastanil v Zoisovi palači.

Komaj štirinajst dni zatem je Avstrija vnovič napo¬
vedala vojno Napoleonu in pičla dva meseca nato so
morali Francozi že za trajno zapustiti naše dežele. Edini
posel, ki je torej čakal Foucheja v Iliriji, je bil ta, da
je vodil umikanje dotedanje francoske civilne uprave.
Bil je dovolj pameten, da je uvidel zaton Napoleonove
zvezde. Že proti koncu avgusta je odredil, da se umakne¬
jo na Primorsko vsi uradi z arhivi vred in dne 25. VIII.
se je poslovil od Ljubljane še sam. Odšel je najprej v
Trst, a že dober teden zatem (3. X.) je zapustil ilirsko
ozemlje sploh in se začasno ustavil še v Benetkah, od ko-

26

401

der je javil Napoleonu, da ni padla sovražniku v roke
nobena blagajna in da so rešeni vsi arhivi. Po končanem
Napoleonovem padcu 1. 1815 se je potem postavil Fou-
che na čelo začasne francoske vlade, a že naslednje leto
je bil na podlagi dekreta zoper kraljeve morilce pre¬
gnan iz države in je dne 25. XII. 1820 umrl v — Trstu.

Toda o poslednjih tednih francoske oblasti v naših
deželah bom obširneje govoril še 'pozneje.

*

Spodnja Koroška je preživljala v teh štirih letih
(1809—1813) precej klavrne čase. S schbnbrunnskim mi¬
rom je ostala še nadalje Avstriji, a šele dne 11. I. 1810
so jo zapustile zadnje francoske čete in tri dni zatem
so vkorakali v Celovec zopet Avstrijci.

Že v II. delu te zgodovine sem navedel, kako je cesar
T o ž e f II. s svojimi upravnimi reformami z dne 26. V.
1783 ukinil koroško upravno samostojnost in združil
notranjeavstrijske dežele v graški gubernij. Zaradi hu¬
dih pritožb Korošcev in Kranjcev je potem cesar Leo
po ld II. 1. 1791. to zopet popravil in vrnil deželam
njihovo upravno samostojnost. t’o kampoformijskem mi¬
ru (1797) je pa pridobila Avstrija na jugu velika nova
ozemlja (Dalmacijo in Beneško Istro). Že ta prirastek
je sprožil vprašanje nove upravne razdelitve. Zaradi
vojne izčrpane državne finance so zahtevale tudi varče¬
vanje v državni upravi, a razen tega so morale ravno
naše dežele poslati v nove dežele tudi mnogo uradništva,
tako da se je pojavilo prav občutno pomanjkanje spo¬
sobnih moči.

Ti razlogi so dovedli do tega, da je začel cesar že po¬
leti 1. 1802. razmotrivati z državnim svetom vprašanje
ponovne združitve posameznih ozemelj v večje upravne
edinke. Med temi naj 'bi bila tudi zopetna priključitev
deželnih političnih oblasti Koroške in Kranjske graške-

402

mu guberniju. Ker pa so se bili pojavili prati taki na¬
meri v državnem svetu močni pomisleki, so rešitev tega
vprašanja odložili, pač pa je bila potem samo Koroška
z dnem 1. VIII. 1804. pridružena graškemu guberniju
(guverner je bil tedaj grof Bissingen). S tem je ona zopet
izgubila svoje lastno deželno glavarstvo z nekaterimi
vzporednimi uradi vred (kameralno upravo, kameralno
prokuraturo i. dr.) in v deželi sta ostali kot politični
oblastvi zopet samo še obe kresiji (celovška in beljaška).
Ker je pa ostala stanovska uprava seveda še nadalje pod
državnim nadzorstvom in vodstvom, so prevzeli predsed¬
stvo stanovskega odbora vnovič predsedniki deželnega
sodišča. Kot prvi je bil imenovan na to mesto domačin,
že znani nam grof Pet. Goess,  dotlej predsednik za¬
časne dalmatinske vlade' v Zadru, ki je znal potem ob
priliki tretje francoske invazije tako neustrašeno brani¬
ti koroške koristi. Ravno zaradi odličnih sposobnosti,
ki jih je bil tedaj pokazal, je bil potem že naslednje
leto imenovan za podpredsednika graškega gubernija
(1. 1808 potem za guvernerja v Trstu in 1. 1809. za ge¬
neralnega intendanta avstrijske armade v Italiji), a na
njegovo mesto na Koroškem je stopil baron F er d.
Ulm in ostal na njem do nove francoske invazije ter
še potem za časa francoske Ilirije.

S pridelitvijo Gornje Koroške Iliriji in spričo poraz¬
nih posledic, ki jih je povzročila vsej Avstriji zlasti na
gospodarskem polju tako lahkomiselno izzvana vojna,
je pa ostalo seveda tudi delo stanovske uprave močno
omrtvičeno. Avstrijski Koroški je namreč ostala zgolj
še celovška kresija s 162.626 prebivalci in 91 nabornimi
okraji (te bi mogli vzporediti z ilirskimi občinami, kajti
Avstrija političnih občin tedaj še ni poznala); ta je bila
potem še tesneje podrejena graškemu guberniju. Po vsem
tem je seveda tudi do skrajnosti obubožani Celovec izgu-

26 *

403

bil ves svoj dotedanji politični pomen, kajti v mestu je
ostalo samo še kresijsko glavarstvo (glavar je bil v tej
dobi Fr. F rada  n ec  k) ter deželno in apelacijsko so¬
dišče s par svetniki. To in pa huda gospodarska kriza,
ki je začela tedaj nastopati v Avstriji, je med drugim
tudi povzročilo, da je število celovškega prebivalstva
padlo celo na borih 8000 duš, gospodarska delavnost je
pa čisto ohromela.

Sploh je preživljala tedaj Spodnja Koroška z ostalimi
avstrijskimi deželami vred trpke čase. Ker francoska
Gornja Koroška ni hotela prevzeti sorazmernega deleža
deželnih dolgov, so ostali na eni strani seveda tudi up¬
niki (zasebniki, cerkvene ustanove, dobrodelni zavodi
i. dr.) brez obresti, na drugi strani je pa postala Spodnja
Koroška preobremenjena z zadevnimi zasebnimi obliga¬
cijami (že deželni domestikalni dolg, ki je obremenjeval
samo spodnjekoroške stanove, je znašal s tem 743.000
gld več, kot bi ji pa pripadalo). Francozi so po prehodu
Gornje Koroške v njihovo posest tu prenehali z nadalj¬
njim pobiranjem vojne kontribucije, zato pa je morala
prevzeti potem Spodnja Koroška sama vso, vkljub temu
da je bila poprej naložena vsej deželi, a še ne vplačana (ka¬
kor že vemo, je znašala ta najprej 2.5 milij. in zatem
še 18.2 milij. Fr.). Za poravnavo teh kontribucij je po¬
tem najela država pri nekaterih velikih bančnih hišah
loterijsko posojilo v znesku 10 milij., za kar jim je pa
morala zastaviti na 15 milij. ocenjene državne domene,
med katerimi so bili poleg Vetrinja n. pr. še Hiittenberg,
Breže, Stari dvor i. dr. (vračala je potem ta dolg v obro¬
kih do 1. 1821). Zaradi izgube vseh obmorskih dežel,
važnih rudnikov (Idrije, Plajberka pri Beljaku!), dalje
večine vinorodnih pokrajin in vseh dežel, ki so pride¬
lovale olje, je seveda silno trpela tudi avstrijska trgovina.
Ker pa »plemeniti« Madžari niso hoteli prispevati k

404

silnim bremenom skoro ničesar, so morale skoro vse no¬
siti izmozgane avstrijske dežele same.

Neizogibna posledica takega stanja je bilo se hitrej¬
še naraščanje že itak ogromnih državnih dolgov, naglo
propadanje vrednosti papirnatega denarja in slednjič
državni bankrot, ki so ga proglasili dne 15. III. 1811 ,in
ki sem ga omenil že spredaj. Izgubljene dežele so se
hotele seveda čimprej iznebiti malovrednih avstrijskih
bankovcev (enako seveda tudi umikajoči se Francozi),
zato so nakupovali ilirski trgovci in zasebniki na Spod¬
njem Koroškem vse, kar jdm je le prišlo pod roke. S
tem so se tu le še bolj kopičile množine bankovcev,
odhajalo je pa iz dežele blago, špekulanti so bogateli,
srednji sloji so prihajali na beraško palico in draginja
je skokoma naraščala (n. pr. cena enega mernika pše¬
nice je skočila na 70 gld).

Kakor vemo, so Francozi v Iliriji ozdravili denarne
razmere že do spomladi 1. 1810 in uvedli tam le polno¬
vredni srebrni denar, ki je bil za Spodnjekorošce že ne¬
dosegljiv, zato je mogel potem v Celovec prišedši bahati
Gornjekorošec tu ves dan prav udobno živeti že samo za
par svojih srebrnih dvajsetič.

Uničene državne finance so skušali Avstrijci popra¬
viti s tem, da so odredili že 1. 1810 prisilno oddajo vsega
srebra in zlata, razen srebrnih žlic in najnujnejših cer¬
kvenih posod. Ker pa je mogla vlada s tem komaj dobro
pokriti le zaostalo vojno kontribucijo, je postal državni
bankrot kratko malo neizogiben (datiran je bil pa za¬
devni finančni patent z dnem 20. II. 1811; finančni mi¬
nister je bil tedaj grof J. W a 11 e s). Ta je velik del
srednjega sloja finančno naravnost uničil, omrtvičil vso
obrt in trgovino, ustavil večino spodnjekoroških rudar¬
skih in železarskih podjetij in težko prizadel tudi kmeta,
ki je živel poprej v dobi inflacije nekaj časa že v na-

405

videznem blagostanju. Toda za slovenski del Spodnje
Koroške so pa bila ravno ta leta jako važna zato, ker so
zaradi izgube idrijskega živosrebrnega rudnika ter gor-
njekoroških svinčenih rudnikov začeli sedaj pridno iska¬
ti živosrebrno in svinčeno rudo tudi na Spodnjem Ko¬
roškem. Glede živega srebra so ostala ta prizadevanja
sicer brez vidnega uspeha, našli so pa ravno tedaj bo¬
gate sklade svinčene rude (zlasti v območju Mežiške do¬
line), vendar se je njeno širokopotezno izkoriščanje raz¬
vilo šele mnogo pozneje.

V teh velikih gospodarskih stiskah nahajajoča se
Spodnja Koroška se je dolgo časa tolažila s tem, da bo
Napoleon vrnil Avstriji Ilirijo, kar bi seveda takoj ugo¬
dno vplivalo tudi na težki položaj na Spodnjem Koro¬
škem. Ker Napoleonu zakon s 6 let starejšo in lahkoživo
vdovo Josipino Beauharnais ni dal prestolonaslednika,
je začel že kmalu po svoji proglasitvi za cesarja misliti
na Ječite v. Že jeseni 1. 1809 je najprej prosil za roko
šestnajstletne Katarine,  sestre carja Aleksandra
L; car pa se je skušal izmikati, češ da sta različne vere
in da je ona še premlada za možitev. Napoleon je med¬
tem že izvedel svojo ločitev (15. XII.) in močno užaljen
čakal carjeve odločitve.

To francosko-rusko razpoko je hotel prekanjeni
Metternich  sedaj izrabiti za to, da sploh razbije
francosko-rusko zvezo in pridobi Napoleonovo naklonje¬
nost Avstriji, a ta namen bi bilo mogoče najuspešneje
doseči, če bi Napoleon poročil osemnajstletno (.najstarej¬
šo) hčerko cesarja Franca I. Marijo  L u i z o;
Metternich je dobro vedel, da bi njegov vladar ne bil
naklonjen taki kupčiji, zato je navdihnil Napoleona z
mislijo, naj vpraša za roko avstrijske princezinje v obliki
prave zahteve, čemur bi se potem tudi cesar Franc I.
iz državnih razlogov ne upal upirati.

406

Na Napoleonovem dvoru so bila mnenja deljena: en
del je bil za rusko, drugi del pa za avstrijsko prince-
zinjo. Tedaj je zahteval car nov odlog, a Napoleon je
hitro (6. II.) spoznal carjevo neiskreno igro in službeno
prosiil za roko Habšburžanke. Zaroka je bila že takoj
naslednji dan, dober mesec zatem (11. III.) na Dunaju
poroka z ženinovim zastopnikom (maršalom Berthi-
e r j e m), a dne 2. IV. 1810 potem še svatba z vsem si¬
jajem v Louvru. Pičlo leto zatem (20. III. 1811) je Na¬
poleon končno dobil tako zaželenega sina, ki je bil kr¬
ščen na ime svojega očeta (Napoleon  II.) in je bil
takoj imenovan tudi za »rimskega kralja« (njegovo roj¬
stvo so seveda slovesno praznovali tudi po vsej Iliriji).
Metternichovi računi so se pokazali za pravilne: rusko-
francoski odnosa ji so se za trajno skalili (napetost je med
obema državama od tega časa stalno vedno bolj rasla,
dokler ni končno prišlo do Napoleonovega vojnega po¬
hoda proti Rusiji).

Ta rodbinska zveza je dala torej že takoj po poroki
celo v uradnih krogih povod za govorice, da bo Napoleon
sedaj vrnil Avstriji Ilirijo. Pod vtisom takih govoric, ki
jih je Kopitar  že dne 7. V. javil tudi Zoisu  v
Ljubljano, je potem tudi Kopitar sam opustil svojo pr¬
votno namero vrniti se v domovino in se je rajši okle¬
nil Dunaja, postal navdušen »avstroslavist« ter začel
vse svoje upe in načrte za uveljavljanje slovenščine gra¬
diti na Avstrijo, čeprav ga je celo Dobrovskv  sva¬
ril pred tem. V istem pismu je javljal Kopitar Zoisu celo
govorice, da namerava baje tudi cesar Franc  I. kot
kralj Ilirije ohraniti še nadalje »Ilirske province« zdru¬
žene v samostojno celoto.

Da pa te vesti vendarle niso bile brez vsake podlage,
nam potrjuje v svojih spominih tudi Metternich,
ki je smatral Ilirijo »iz dvajsetih vidikov za neizmerno

407

važno« za Avstrijce. Njemu je namreč sam Napoleon
že dne 20. IX. 1810 v Parizu izjavil, da dobro razume
važnost Ilirije za Avstrijo in da bi bil spričo verjetne
nove vojne z Rusijo voljan razgovarjati se o zamenjavi
Ilirije za kos Gailicije. Grof Las Cases, ki je pozneje
spremljal Napoleona v izgnanstvo na otok Sv. Helene in
si tam zapisoval tudi pogovore z njim (te zapiske pa
smatrajo zgodovinarji za dokaj nezanesljive), je pod da¬
tumom 20. VII. 1816 celo zabeležil, da mu je Napoleon
izrečno izjavil: »Ko sem si prisvojil Ilirijo, ni bil nikoli
moj namen, da bi jo obdržal . . . Ilirija v mojih rokah
je tvorila prednjo stražo v srcu Avstrije, stražo pred
vrati Dunaja, s katero sem ga hotel prisiliti, ne odsto¬
piti od prave poti; in potem sem hotel tam uvesti
naše nauke, našo upravo, naše zakonike . . . Smatral sem
to deželo samo za zalog in sem jo nameraval potem pri
vzpostavitvi Poljske . . . vrniti. Vrhutega sem imel z Ili¬
rijo še več drugih načrtov, zakaj jako pogosto sem jih
menjaval... Tudi nisem imel skoraj ves čas niti resnič¬
nih sklepov, ampak samo načrte. Pa vendar je bila po¬
sebno po moji ženitvi moja glavna misel uporabiti Ili¬
rijo kot nekak zalog in povračilo za Galicijo nasproti
Avstriji pri vzpostavitvi Poljske .. . «

Na Spodnjem Koroškem so taka pričakovanja morda
potrjevali tudi odlični odnošaji, ki so tedaj vsaj na vi¬
dez vladali med Avstrijo in Francijo. Dne 23. IX. 1810
je n. pr. pripotoval v Celovec cesar Franc  I. s svojo
tretjo ženo Marijo Ludoviko. Celovčani so mu seveda
priredili navdušen sprejem. Slavnostne predstave v gle¬
dališču sta se udeležila celo dva francoska uradnika
beljaške intendante. Čim je cesar za to izvedel, ju je
povabil v svojo ložo in se tam prijazno razgovarjal z
njima, za naslednji dan je pa s štafeto celo pozval iz
Beljaka k dvornemu obedu tamošnjega francoskega in-

408

tendanta de la M o u s s a y a . (Vračal se je cesar po¬
tem skozi Labotsko dolino čez Pako na Štajersko.)

Nobenega dvoma torej ne more biti, da je Napoleon
res imel načrt Iliriljo vrniti Avstriji ali jo pa zamenjati
za Galicijo. Toda to je bil le eden -izmed neštetih načr¬
tov, ki so noč in dan rojili po njegovi nemirni glavi,
za izvedbo katerega pa ni storil niti v najusodnejših tre¬
nutkih, n. pr. pred vojno z Rusijo, nikoli nobenega
resničnega koraka. Že samo to dejstvo nam lahko služi
za zadosten dokaz, da je smatral iz razlogov, navedenih
že v začetku tega poglavja, Ilirijo v svojih rokah za važ¬
nejšo nego koristi, ki bi mu jih mogla prinesti njena
izročitev ali zamenjava. To je čisto pra-vilno slutil tudi
Vodnik,  ki je trdnovratno veroval v obstoj »Ilirskih
provinc« in se zato ves čas tudi odkritosrčno navduše¬
val za francosko vlado, ki je bila tako naklonjena na¬
šemu narodu.

*

Kakor vemo, ni prišlo do prostovoljne vrnitve Ilirije
Avstriji nikoli in ravno dejstvo, da je bila vsa za-padna
polovica slovenskega ozemlja združena v politično telo,
kjer se je prvič v zgodovini krepko, svobodno in celo z
vso državno podporo uveljavljal dotlej tako zapostav-
ljani naš jezik, je imelo daljnosežen vpliv tudi na šta¬
jerske in tisti del koroških Slovencev, ki so ostali še na¬
dalje pod avstrijsko oblastjo. Nižje šolstvo so že po 1.
1805. prevzele cerkvene oblasti, ki so imele za narodni
jezik neprimerno več smisla nego poprej državne oblasti,
zato so začeli tudi v ljudske šole slovenske Koroške
še pred 1. 1809 precej naglo uvajati dvojezične in celo
samo slovenske učbenike, o čemer bom pa govoril ob¬
širneje še pozneje.

Toda nedvomno je vprav francosko pospeševanje slo¬
venščine v Iliriji spodbodlo tudi avstrijske kroge, da so

409

se začeli bolj zanimati za šolstvo v tistih južnoslovan¬
skih pokrajinah, ki so še ostale pod njihovo oblastjo, da
bi s tem pridobili njih naklonjenost; tako ne bi preveč
željno — gledali čez meje. Že v začetku 1. 1810 je bil
U. Š. Nestorovič  imenovan za kraljevega svetnika
in glavnega nadzornika vseh srbskih narodnih šol na juž¬
nem Ogrskem in v avstrijskem delu Hrvatske; 1. 1811 so
uporabljali na ljudskih šolah krške škofije že 5 samo-
slovenskih učbenikov ter 3 dvojezične in podobno tudi
na šolah lavantinske škofije, a še nadaljnje je že pri¬
pravljal Primic  v Gradcu, o čemer bom pa tudi go¬
voril še pozneje.

Vsaj vsi vodilni koroško-štajerski slovenski preporo-
ditelji so stali prve čase zvesto ob strani Avstrije, le o
S c h n e i d e r j u, ki je bil tedaj kaplan v Štebnju v
Zilji, vemo, da je prišteval Napoleona med največje do¬
brotnike Slovencev, in kaj verjetno je, da je simpatiziral
s Francozi tudi Grundtner. Jarnik,  tedaj ka¬
plan v čajnčah nad Celovcem, je ob pričetku vojne
1. 1809 klical vse evropske narode v boj proti Napoleo¬
nu in pel:

»Moči evropejski rodovi napnite,

Stoletnikov let vam svoj jarem preti,

Raztrgajte ketine gnusne hlapčije,

Da mirno podnebje vam srečo deli.«

In ko je bila potem s schonbrunnskim mirom nje¬
gova Ziljska dolina odtrgana od Avstrije ter z vso Gor
njo Koroško prideljena Iliriji, je v pesmi »Na mojo do¬
movino« žaloval:

»Kdar jes gori k vam pogledam,

Solze meni pertečo,

Kir jes vidim, da vas k čedam
Ptujam zdej perdružijo.«

410

Enako je naravnost mrzil Francoze, po vsej priliki
iz verskih razlogov, tudi Primic,  ki je tvoril tedaj
dušo slovenskega kroga v Gradcu. V svojih pismih jih
je večkrat zbadljivo naziva! »Petelince«, vendar je bil
tudi on ves srečen, ko je Slišal, kako se v Iliriji uvaja
slovenščina v šole. V pismu z dne 11. VIII. 1810 je pisal
Vodniku  v Ljubljano: »Že gledam vzradoščen v du¬
hu, kako se bori naša literatura za prvenstvo z oholo,
vendar le po literaturi Petelincev posneto literaturo
prepirljivih Germanov. O che gusto! Moji slovenski
tovariši se tega silno vesele.«

Seveda pa koroškim in štajerskim Slovencem nista
mogli dolgo ostati neopaženi skrb, ki so jo posvečali
Francozi slovenščini v Iliriji, in pa silna delavnost, ki
jo je lahko razvijal v Ljubljani Vodnik. Pri Jar¬
niku  ne najdemo v naslednjih letih nobenih osti več
proti Francozom, Primca  je pa Vodnikova »Ili¬
rija oživljena« — navzlic njeni vnemi za Napoleona —
tako navdušila, da je dne 29. XI. 1811 pisal pesniku
v Ljubljano: »Nepopisno je bilo navdušenje, v katero
sem na mnogih krajih spravil pri zabavnem pirovanju
vesele B a h o v e bratce, ko sem jim ob njihovem
splošnem odobravanju pel vašo .Ilirijo oživljeno’ —
ničesar si nisem tedaj bolj želel, kot da bi bili navzoči
kot neviden gledalec in poslušalec«.

Očitno je, da je preporodni plamen, ki se je dvigal
za časa Ilirije v Ljubljani, ogreval in vnemal na eni
strani še maloštevilne rodoljube po Spodnji Koroški in
po Štajerski, a na drugi strani služil tudi Avstriji za
glasen opomin, da se tudi ona vsaj sedaj zave svojih
dolžnosti nasproti tistim Slovencem, ki so še ostali v
njenih mejah. Pri graškem guberniju je bil že 1. 1803
postavljen za gubernijskega svetnika in poročevalca o
verskih ter študijskih zadevah češki duhovnik j. A.

411

J ii s t e 1. Z njim je že kmalu prišel v stik mladi J. N.
Primic,  doma iz Šmarja na Dolenjskem (* 1785), ki
je dospel jeseni 1. 1807 študirat pravo na graško vseuči¬
lišče. Poln romantičnega in preporodnega navdušenja
je začel že jeseni 1. 1808 dopisovati s svojim bivšim uči¬
teljem na ljubljanski gimnaziji V. Vodnikom  in
leto dni zatem še s Kopitarjem.  Vodnikove »Pe¬
smi za brambovce« so ga opogumile, da je začel že spo¬
mladi 1. 1809 še sam pesnikovad, toda že konec istega
leta ga je pregovoril Kopitar, naj se loti jezikoslovja; in
ko se je potem poleti 1. 1810 mudil na Dunaju, je pri
Kopitarju pazno prebral rokopis skoro vse Japlje¬
ve  slovnice, ki ga je imel tedaj Kopitar. Jeseni 1. 1810
je dovršil Primic pravo in že naslednjo spomlad mu je
preskrbel Justel mesto knjižničarja v graški licejski
knjižnici.

Primic ni imel mnogo jezikovnega daru, zato pa
tem več navdušenja in smisla za organizacijo preporod¬
nega dela in po vsej priliki je sprožil ravno on pri
J ii s 11 u misel, naj bi ustanovili v Gradcu stolico
za slovenski jezik;  vsaj Kopitar je dne 5. II.
18)2. pisal Zoisu, da je »vendar on (namreč Primic)
izposloval slovansko stolico v Gradcu«. Justel je Prim¬
čevo misel takoj osvojil in, čeprav je bil tedanji graški
škofijski šolski nadzornik Hausenhuitd proti njej, je
Justel vendarle dne 4. VII. 1810 naslovil na graške sta¬
nove dopis, v katerem' je poudarjal: »Za dve petini šta¬
jerskega prebivalstva je slovenski jezik materinščina.
Duhovni pastir, službujoč pri Slovencih, mora, tam služ¬
bujoči gospodarski in politični uradnik pa naj bi nji¬
hov jezik dobro znal. Znanje tega jezika je važno zaradi
njegove sorodnosti z ostalimi slovanskimi narečji poseb¬
no iz tega razloga, ker ta jezik govori velik del avstrij¬
skemu žezlu podvrženih narodov. In vendar je razvoj

412

tega jezika zelo, in z n jim tudi razvoj štajerskih Sloven¬
cev večidel zanemarjen. Doslej so se morali ravno iz je¬
zikovnih razlogov večkrat jemati uradniki iz Kranj¬
ske.«

Stanovski odbor je ta predlog sprejel, »ker je bila
ustanova take stolice za štajersko zemljo, v kateri pose¬
dujejo najrodovitnejšo zemljo štajerski Slovenci, že dav¬
no, a sedaj, ko se je Ilirija izgubila, še mnogo večja
potreba. . . Tudi naj se tukaj izreče želja, da bi se pri
tej ustanovi gledalo posebno na to, da se mladeniči te¬
meljito in za prihodnje svoje znanje do voljno nauče
tega jezika, za kar je gotovo treba večletnega pouka in
mnogo praktičnega vežbanja v govorjenju«. Iz teh raz¬
logov je potem tudi štajerski deželni zbor dne 30. XI.
1810 sklenil, da se določi za učitelja slove n šči¬
ti e plača 500 gld, od katerih bi nosili stanovi polovico
(učitelji za francoščino, italijanščino in angleščino so
imeli tedaj po 300 gld, a ti so lahko zaslužili še izven
službe). Opozoriti je pa treba na to, da je spadala tedaj
celovška kresija h graškemu guberniju in je tvorila s
tem nekak sestavni del Štajerske, zaradi česar moramo
pod sklicevanjem na Štajersko to razumeti vedno tudi
vključno s Spodnjo Koroško. Razen tega je Spodnjo Ko¬
roško močno vezala s Štajersko še lavantinska škofija — v
tedanji obliki in obsegu.

Graški stanovi so se torej dobro zavedali, da so Štajer¬
ski in Koroški nujno potrebni slovenščine vešči duhov¬
niki im uradniki, ki jih tedaj ni bilo več mogoče dobivati
iz Kranjske. Spričo tako ugodnega mnenja stanov je Juštel
potem cine 15. XII. javil ta predlog dvorni študijski ko¬
misiji na Dunaju in ga tu utemeljeval predvsem s po¬
trebo slovenščine zmožnih uradnikov, -ker da povzroča nji¬
hovo neznanje tega jezika veliko škodo. Šel je še dalje ter
predlagal, naj se tudi v Celovcu in v Mariboru namestita

413

dve učni moči, 'ki bi za primemo nagrado poučevali
slovenščino.

Glede na te predloge je vlada potem spomladi 1. 1811
odredila, naj se poizve še za mnenje drugih izvedencev.
Graški gimnazijski ravnatelj Rainer  je menil, naj se
ustanovi slovenska stolica na pravni fakulteti, a še bolje
bi bilo, če bi se ustanovila še na celjski gimnaziji in na
mariborskem liceju. Podobno stališče je zavzel tudi rav¬
natelj graškega bogoslovja S. de Pretiš,  dočim je
bil ravnatelj graške pravne fakultete proti njej, češ da
slovenščina še ni dovolj razvita in naj se zato rajši po¬
spešuje pouk nemščine v ljudskih šolah. Tudi že imeno¬
vani H a u s e n h u 't 1 se je vnovič izrekel proti stolici za
slovenščino v Gradcu, pač je pa tudi on predlagal, da bi
naj kak profesor poučeval slovenščino v Celju in v
Mariboru.

Končno je bil ves spis meseca aprila predložen cesarju
in ob tej priliki je Justel predlagal, naj se ustanovi slo¬
venska stolica poskusno za tri leta s plačo 250 gld, ki so
jo voljni prispevati stanovi, obenem je pa vnovič poudar¬
jal, da je kresij skim fizikom (zdravnikom), pravnikom,
gospodarskim in drugim uradnikom na Štajerskem in na
Koroškem znanje slovenščine neprimerno potrebnejše
nego znanje francoščine ali italijanščine, razen tega pa
je še dodal, da tudi glavni šoli v Mariboru in v Celju
ne uspevata ravno zato, ker delujejo na njih zgolj
osebe, ki znajo samo nemško.

Te razloge je moral upoštevati tudi cesar in je me¬
seca julija 1. 1811 odobril ustanovitev slovenske stolice
na graškem liceju, nakar so potem stanovi že nasled¬
nji mesec razpisali mesto profesorja zanjo. Za to mesto
so se potegovali trije, med njimi tudi Primic,  ki
je bil (morda celo na Kopitarjevo priporočilo) dne 19. II.
1812 imenovan in začel dne 30. IV. 1812 predavati. Ta-

414

koj po nastopu svojega mesta je pisal tudi celovškemu
kresij slkemu glavarju F r a d a n e c k u in ga prosil, da
bi opozoril duhovščino svoje kresije na obstoj nove sto¬
lice, kar je ta tudi res storil. Talko je prišlo do usta¬
novitve prve stolice za slovenščino  v
Avstriji.

Mirno lahko trdimo, da je šele francoska jezikovna
politika v Iliriji tudi Avstrijo bolj ali manj prisilila, da
se je začela tudi ona ozirati na jezikovne potrebe Slo¬
vencev, ki so ostali še v njenih mejah po odcepitvi po¬
krajin, iz katerih so nastale »Ilirske province«.

Nobenega vpliva pa niso imele druge svoboščine, ki
so jih prinesli Francozi v Ilirijo, na reakcionarni po¬
licijski režim cesarja Franca  I. v Avstriji, temveč
so ga obratno samo še poostrile. Ta je tvoril že poprej
osrednjo značilnost vse avstrijske vladavine in je šel tako
daleč, da so 1. 1806, poleg nekaterih drugih osebnosti,
osumili nezanesljivosti celo celovškega policijskega rav¬
natelja L. Pausingerja.  Tedanji celovški kresijski
glavar baron Rechbach  je nato dne 7. XI. poročal
na Dunaj, da opazuje Pausingerja tudi sam že več let,
vendar ni mogel odkriti doslej še ničesar. Res je, da
Pausinger večkrat zahaja k baronu Herbertu,  ki se
pa zlasti po smrti grofa E g g e r j a bavi predvsem s pre¬
izkušanjem novih poljedelskih strojev. Pač mu je pa
Pausinger povedal, da zahajata k Herbertu dva franco¬
ska častnika, ki sta bila prejšnjo zimo, za časa francoske
okupacije, nastanjena v Herbertovi hiši. Zvedel je tudi,
da je bil Herbert poprej republikanskega ali vsaj »novo-
filozofskega« mišljenja, zaradi česar je imel na ukaz
prejšnjega deželnega glavarja grofa W urmbranda
dve hišni preiskavi in so mu bili ob tej priliki zaplenje¬
ni vsi papirji, vendar ni bilo mogoče odkriti iz njih no¬
benih »mahinacij«. »Ne neutemeljeno pa je bila njegova

415

hiša razvpita za shajališče ljudi, katerim se prisoja dvo¬
umno mišljenje. Kantovo  filozofijo so proučevale
tam celo ženske.«

Prej omenjena francoska oficirja sta bila V e rdi er
in M o n 1 1 i b a u t in sta povzročala oblastem velike
preglavice. Ko je potovala jeseni 1. 1806 baronica Her¬
bert na Dunaj, sta jo baje preoblečena spremljala tudi
ta dva častnika, toda po vsej priliki sta se zanimala le
za mlado Herbertovo hčerko. Čeprav se je bil Herbert
v teku zadnje vojne pokazal za neoporečnega domoljuba,
pa vendarle ni imel miru pred policijo, ki mu je bila
stalno za petami.

*

Kakor smo že slišali, se je 1. 1808—09 pripravljala Av¬
strija na vse kriplje na novo vojno s Francozi. V ta na¬
men je skušala vlada z največjo domoljubno propagando
dvigniti tudi majhno patriotično moralo svojih narodov,
a najvažnejšo njeno vojno pripravo so tvorile cele arma¬
de policistov in ovaduhov, katere so vzdrževali po vseh
občinah ( v Celovcu je dobival n. pr. kanclist P e c h a r z
po 10 gld mesečno nagrade, da je hodil prisluškovat po
gostilnah).

Pravi medeni tedni za vse ovaduhe so se pa začeli z
vojno 1. 1809. Na Koroško je bil poslan še poseben ne¬
imenovan policijski ovaduh, ki je v začetku meseca ma¬
ja prepotoval vso deželo in predložil potem dunajskim
policijskim oblastem obširno poročilo, v katerem je brez
vsakršnih dokazov denunciral vse križem. Posebno je
vzel na piko člane nekdanje celovške framasonske lože.
Med prvimi je seveda tudi on ovadil barona Herber¬
ta,  a razen njega potem še celo vrsto drugih: barona
B e nagli o, Dreerja,  kapelskega dekana M i č a in
njegovega kaplana M. Koprivnik  a, podljubeljskega
beneficiata K. P r i o 1 i č a in celo samega grofa E n i  e n-

416

b e r g a i. dr., iz Beljaika pa bivšega župana J. J. M a y e r-
ja in že znanega nam bogataša Pobenheima,  ki
da sta se baje izrazila, da se Koroška ne bo nikoli več vr¬
nila pod avstrijsko oblast.

Verjetno je potem izdal ravno v zvezi s to ovadbo
predsednik dvornega policijskega urada (nekak policijski
minister) baron Hager  takoj ob odhodu Francozov iz
Spodnje Koroške kresijskemu glavarju Fradanecku,
predsedniku deželnega sodišča grofu Ulmu  in škofu
S a 1 m u naročilo, naj mu poročajo o vedenju prebival¬
stva za časa francoske okupacije, in sicer tako, da nave¬
deni niso vedeli drug za drugega. Ohranjeni sta nam le
prvi dve poročili. Od teh je najdostojnejše poročilo kre-
sijskega glavarja, datirano z dnem 1. II. 1810. V njem je
javljal, da mu glede osumničenih oseb ni znan niti en
primer, da bi poskušal kdo hujskati k odpadu od države
in tudi ne ve, da bi bil kdo, razen dekana Mica,  kdaj
član kake »tajne družbe« (t. j. framasonske lože). Glavar
sicer smatra, da si ovaduh ni upal predložiti svojega poro¬
čila brez vsakršnih dokazov, vendar on ne veruje, da bi
bili osumljenci res protidržavnega mišljenja. Nato je
podal svoje mnenje o vsakem posameznem osumljencu,
pišoč:

I. Baron Herbert  je bil vedno posebnež, izza fran¬
coske revolucije je pa veljal za jakobinca in izdajalca.
»Velja /a nevarnega, ker živi drugače kot drugi ljudje.
Je brez vsakega vpliva na ljudstvo in ga tudi ne išče«.
Nagiba h kozmopolitizmu, je dobrega srca, »njegov um
je pa labirint«. Za časa vojne je imel od vseh prebivalcev
on največ škode, ker so Francozi podrli več njegovih
stavb. Že 20 let velja za nevarnega, toda vse dosedanje
preiskave proti njemu so pokazale, da je le nenevaren
posebnež.

417

2. Baron  Benaglio  je eden najbolj trapastih lju¬
di v deželi in nihče ni dalje od kakih nevarnih namenov
kot on.

3. Ignac pl. Dreer  nagiblje k zasmehljivosti,
sicer je pa boječ človek in pravo nasprotje kakega revo¬
lucionarja.

4. Fr. pl. Pl ar z er je podoben prejšnjemu (baro¬
nu Dreerju).

5. Dekan M i č v Kapli je učen mož in za podeželske¬
ga duhovnika finejše izobrazbe. Ne kaže, da bi se v kaki
družbi izražal drzno in še manj mi je znano, da bi sku¬
šal kakor koli slabo vplivati na ljudstvo. Kot duhovnik
je bil poprej obdolžen svobodouminejših nazorov in je iz¬
dal majhno brošuro proti romanjem, toda z lastnim zgle¬
dom pospešuje procesije in praznike, da bi se prikupil
ljudstvu.

6. Njegovega kaplana Mih. Koprivnika  (Ko-
peinigg) osebno ne poznam, a gener. vikar Pavlič
trdi, da je to miren, ljubezniv, bolehen, mlad mož, ki ga
konzistoriij ceni.

7. Manj priljubljen pri konzistoriju je podljubeljski
kurat K. Priolič.  Njegovo obnašanje ni bilo ne
skromno in ne urejeno, vendar kakih pritožb proti nje¬
mu doslej še ni bilo. Manjše zaupanje proti njemu pa iz¬
vira iz njegovega značaja in ne iz kakih protidržavnih
nazorov.

8. Bivši beljaški župan Mayr  je bogat trgovec, ki
je pa za časa sovražne invazije mnogo trpel in se po nje¬
govem (Fradaneckovem) mnenju ni v ničemer pregrešil.

9. Vitez Pobenheim  je znan domoljub in so se
mu okupacijske oblasti jako laskale kot najbogatejšemu

418

možu v deželi. Kot velik zemljiški posestnik teh laskanj
ni zavračal, kar pa je seveda deloma razumljivo in mu
zato tega ni zameriti.

Po Fradaneckovem mnenju se je ovaduh motil vsaj
glede framasonske prireditve 11  o kresu pri generalu
Rusci.  Tedaj so bile povabljene le tri osebe, in sicer
predsednik apelacijskega sodišča grof Enzenberg,
apelacijski svetnik Blažič  in višji rudarski asesor
G undersdo  r f. Slednja dva sta iz strahu pred Rus-
co res šla tja, a sta takoj izjavila, da sta se zaradi av¬
strijskih postav odrekla framasonstvu, nakar so ju pre¬
cej nevljudno odslovili. Izredno ljubeznivo je pa spre¬
jel Rusca grofa Enzenberga, toda njegov obisk je za¬
krivil on (Fradaneck), ker mu je obisk sam [triporočil
ter ga celo prosil in enako tudi policijski ravnatelj
Pausinger. Neudeležba bi namreč Rusco razjarila in bi
trpela za to vsa dežela; če se je pa odzval, je bilo to vsem
v prid. Rusca se mu (Fradanecku) je že večkrat pritože¬
val in mu celo grozil, ker občinstvo ne poseča gledališča
in se tudi sicer izogiba Francozov, kar smatra za sovraž¬
nost; on (Fradaneck) iga je po vsem tem le s težavo poto¬
lažil. Enzenbergovo neudeležbo bi smatral Rusca za očit¬
no žalitev in bi se znesel potem nad vso deželo. Želel je
tudi izvedeti, kaj se bo tam govorilo. Udeležbo je Enzen-
bergu svetoval tudi gener. vikar Pavlič,  ki je častivre¬
den in nad vsak clvom vzvišen mož. Na slavnosti je bil
le neki čisto kozmopolitski govor, ničesar se pa ni go¬
vorilo proti vladi ali morali, sicer je pa itak Enzen¬
berg sam napisal o tem obširno poročilo in ga izročil

i!) Kaka celovška civilna framasonsika loža v tem času ni obsta¬
jala, temveč je šlo tu vsekakor za prireditev francoske oficirske
lože, kaikršne so obstajale tudi tukaj v francoski armadi (bilo jih
je nad 400).

27 *

419

policijskemu ravnatelju. H koncu svojega poročila je
Fradaneck prosil, naj se ne kali mir in čast zaslužnih
državljanov zaradi neosnovanih ovadb. On pozna izza zad¬
nje okupacije le enega, ki je zakrivil veleizdajska deja¬
nja, in sicer protestantskega pastorja iz št. Ruperta pri
Beljaku. Ta je pazno opazoval vsa gibanja avstr, čet in
jih javljal sovražniku (Francozom), zato bi ga bil on
(Fradaneck) dal že zapreti, a je postal medtem ilirski
državljan.

Grdo ovaduško poročilo je pa poslal dne 15. 11. 1810
na Dunaj predsednik deželnega sodišča grof Ulm. V
njem je ovajal in sumičil vse križem zaradi obnašanja
za časa zadnje okupacije, a je celo sam dejal, da »je
težko podati dokaze« in da iz lastnega opazovanja sploh
ne ve mnogo, temveč javlja le, kar »se sliši«: že več
let da so dnevno sestanki »sumljivih individuov« v
Schlieberjevi in Haslingerjevi gostilni, kjer bero ino¬
zemske časopise in proslavljajo vse, kar je francoskega,
a vse domače naredbe sovražno obglodajo. Najglasnejši
udeleženci teh sestankov so protokolist apelacijskega so¬
dišča A. ScherzCr, advokat dr. Knapp, dr. Schliebcr, dr.
Pistotnik, inšpektor grofa Eggerja Grundtner, prof. Len/,,
učitelj jezikov Girot, revizor Dutwar, }. Mayer, krčmar
Schlieber i. dr. Podobni sestanki so tudi v hiši ba¬
rona Herberta, kjer se zbirajo »subjekti iz tovarne«,
brata Moro iz Vetrinja, baron Kaiserstein, stenlški oskrb¬
nik Nussbaumer, kresijski komisar Glaunach, Ign. pl.
Dreer, Eggerjev nadzornik dr. Rabič, dr. Forčnik, dr.
Burger in deloma tudi policijski ravnatelj Pausinger.
Posebno pada v oči Pausinger, čeprav je bil že ponovno
opozorjen na to družbo, ki je zadnji dve leti proslav¬
ljala francosko ustavo. Splošno znano je, da so si 'pro¬
tokolist Scherzer, dr. Knapp, Dreer, j. Mayer, dr. Pi¬
stotnik, brata Moro i. dr. še pred zadnjo vojno dovo-

420

1 je vali nedopustne izjave proti organizaciji domobran¬
cev in da so načrtno spodkopavali pri ljudstvu zaupanje
v našo armado, oblasti in vladarja ter z odkritim vese¬
ljem napovedovali sovražno okupacijo. Med zasedbo
so si dovoljevali ti ljudje »ogorčene opazke proti naši
blagodejni ustavi«, zagovarjali so vse ukrepe tujih tla¬
čiteljev in razširjali upanje, da se Koroška nikoli več ne
povrne pod avstrijsko oblast. Vsi dobromisleči držav¬
ljani so se teh ljudi izogibali in jim prepovedovali vstop
v njihove lokale. Dr. Knapp, J. Mayer in tovariši so se
v javnih gostilnah izražali tako, da so zbujali celo ogor¬
čenje tam navzočih francoskih častnikov. Herbertova
hiša je ob umiku naše armade pomagala ropati naša
skladišča moke in prirejala slavnosti francoskim čast¬
nikom, zlasti kadar so prišle slabe vesti o naši armadi.
S Herbertom sta v tem tekmovala brata Moro, služila
generalu Rusci  za kurirja in prva razširjala vesti o
nesrečni bitki pri Wagramu, še preden so Francozi sami
izvedeli o njej. Vse to je splošno znano. Oni so vso
vojno klevetali celo najvišje osebnosti naše armade in
navdušeno odobravali vsak francoski uspeh. Beljaški žu¬
pan je za časa umika naše vojske skrival v kleti ujetega
sina francoskega generala Grouchdja, graščak Platzer je
izročil Francozom več naših vojakov, baronica Benaglio
je pa skrivala v svoji fužini v Podljubelju tri francoske
častnike. Glede dekana Miča in podljubelskega kaplana
ni bilo mogoče ugotoviti kakih določenih dejanj; prvi
le velja za jako zoprno mislečega in je vnet pristaš hiše
barona Kaisersteina. Protokolist Scherzer je jako sumljiv,
J. Mayer je »brez načel in brez morale«, dr. Knapp je
»slab in len advokat, a divji občudovalec francoskih no¬
votarij«. Nadzornik Grundtner, kateremu je bila pred
nekaj leti naklonjena zlata svetinja, je kot graščinski
uradnik znan po svojih zmožnostih in bi po vseh priča-

421

kovanjih po naj višjem odlikovanju ne bil primeren, da
bi bil omenjen v tej družbi. Advokat dr. Schlieber je
v moralnem pogledu pod kritiko«, knjižni revizor Dut-
war je »brez vsake moralne vrednosti«, J. Dreer je »divji
občudovalec vseh novih načel«, dr. Burger, profesor
agronomije, je že dolgo znan kot pristaš enakih načel,
francoski jezikovni učitelj Girot je bil 1. 1805—06 delo¬
ma v deželni, deloma v francoski službi, stanovski plesni
učitelj Soio je na sumu, da je marsikaj izdal francoskim
oficirjem, sicer je pa »brez vsake nravstvenosti, najslab-
šega mišljenja in skrajno nevaren mladini«, prof. Lenz
je bil že od nekdaj oznanjevalec vseh francoskih nazo¬
rov in enako tudi upokojeni prof. Rotter. Tudi prof.
Gartner spričo svojih nazorov nikakor ni primeren za
podravnatelja duhovnišnice. Emigrantski duhovnik Fre-
no se mudi včasih tu v deželi, včasih pa v Franciji in
tega, le denarja lakomnega človeka so uporabljale naše
oblasti za zaupnega tolmača. Bivši Eggerjev obratni rav¬
natelj in njegova žena sta si dovoljevala čudne izjave,
advokat dr. Okorn je živel nekaj let v Parizu in je ves
vnet za vse francosko. V to družbo spadajo skoro vsi
tukajšnji advokati in žal tudi apelacijski svetnik Rainer.
Upa, da je s tem kolikor toliko ustregel naročeni na¬
logi, a da točnejših podatkov ni mogel zbrati, da ne bi
vzbujal pozornosti.

Končno je grof Ulm po imenu navedel še celo vrsto
oseb, ki da bi mogle dati še podrobnejše podatke, obža¬
loval je, da je toliko nezanesljivih ljudi nameščenih pri
deželni upravi, in med nezanesljivimi ponovno zopet na¬
vajal Grundtnerja, dr. Forčnika in dr. Okorna, na ka¬
tere da je treba zelo paziti.

Izrazito ovaduški značaj tega Ulmovega poročila je
očiten, vendar nam na drugi strani vsekakor priča, da
je bilo avstrijsko domoljubje, o katerem nam tako radi

pripovedujejo nekateri koroški nemški zgodovinarji, sko-
ro vse tedanje vodilne celovške družbe na kaj steklenih
nogah. Označeni avstrijski policijski in ovaduški sistem
se pa seveda tudi po normalizaciji prilik ni prav nič
omilil, temveč je bil raztegnjen celo na francosko Ilirijo
in je pazno zasledoval vse življenje tam. V Ljubljani je
vzdrževala dunajska vlada posebnega svojega špijona S.
Rremnizerja  in enako menda tudi po vseh drugih
večjih krajih Ilirije. Ti ovaduhi so povsod iskali prilike,
da bi videli, slišali ali našli kaj sumljivega, kar bi mogli
poročati.

Poročila teh ovaduhov je zbiral v Gradcu bivajoči špi-
jon Han n app el in jih pošiljal potem dunajskemu
policijskemu ravnatelju. Večina teh poročil je šla preko
celjskega kresijskega glavarja. Posebno budno so ti ova¬
duhi nadzorovali delovanje framasonskih lož in iz Ljub¬
ljane je bil poslan dne 14. I. 1813 preko Celja v Gradec
tudi seznani njenih članov, dne 24. VII. pa potem še do¬
datni seznam. Po odhodu Francozov so avstrijske oblasti
začele seveda nemudoma s preganjanji tudi vseh ilirskih
ovadencev, o čemer bom pa obširneje govoril v enem
izmed sledečih poglavij.

*

Ako bi hoteli za dobe Ilirije na kratko posneti polo¬
žaj tistih Slovencev, ki so ostali še nadalje pod avstrijsko
oblastjo, torej j  tudi na Spodnjem Koroškem, bi mogli re¬
či, da je bil ta gospodarsko izredno slab, mnogo slabši
nego Ilirije, da se ni storilo tu za kmečke podložnike prav
nič in da je še nadalje vprav cvetel predvsem reakcionar¬
ni policijski In ovaduški sistem; pač pa je storil pod vpli¬
vom Ilirije krepke korake naprej slovenski preporod; za¬
to je bila sedaj tudi Avstrija prisiljena, da je začela v
večji meri upoštevati slovenščino v šolah.

423

coeiss

V teh letih sta se razvili tudi med avstrijskimi Slo¬
venci dve močni preporodni središči, namreč v Celovcu
l  Jarnikom  na čelu in v Gradcu s Primcem,  ki
sta — tesno naslonjena na Ljubljano — tudi intenzivno
sodelovali. Toda tudi o tem bom podrobneje govoril še
pozneje.

424