3^61,121^

Zgodovina novega veka.

Po Fr. M. Mayerjevi knjigi

za

nižje razrede srednjih šol

priredil

Anton Kaspret,

c. kr, profesor prve gimnazije v Gradcu,

S 31. pod.oToa.ixii.

Cena trdo vezani knjigi 2 K, mehko vezani 1 K 60 h.

V Ljubljani,

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

1900.


Stran

L Maksimilijani. (1493 — 1519) 1

1. Njega osebnost in vladanje 1

2. Portugalci in Spanci od¬

krijejo nove dežele ... 5

3. Rastoča oblast Habsbur¬
žanov. Cesarjeva smrt . . 6

II.  Karel V. (1519—1556) . . 8 1

1. Ferdinand Magalhaens.
Ferdinand Cortez. Fran¬

čišek Pizarro.8 j

2. Martin Luter in reformacija 11

a)  Martin Luter. ... 11

b)  Prvi nasledki reforma¬
cije .12

c)  Državni zbori v Speierju
(1529), Augsburgu (1530)

in Nurnbergu (1532) . 13

3. Zwingli in Calvin ... 14

4. Karel V. in Franc I. . . 14

a)  Prvi dve vojni med
Karlom V. in Francem I. 14 |

b)  Karlovi boji v Afriki.

Poslednji dve vojni s
Francijo.15

5. Ferdinand Avstrijski in

Turki.16

6. Schmalkaldska vojna.

Verski mir.18

7. Karel se odpove cesarstvu

in umrje.19

III.  Doba Filipa II. (1556 —1598) 20

1. Ferdinand I. (1556 —1564) 20

2. Maksimilijan II. (1564 do

1576). 22

3. Filip II. Nizozemska se

osvobodi.24

4. Angleška in Škotska. Eli¬

zabeta in Marija Stuartska 26

5. Filipova vojna z Angleško

in nje posledki .... 28

6. Francoska. Henrik IV.

(1589—1610). 30

Stran

IV.  Doba tridesetletne vojne . . 31

1. Rudolf II. (1576-1612) . 31

2. Tridesetletna vojna (1618

do 1648). 32

a)  Ceško-palatinska vojna.

Tilly.32

b)  Danska vojna. Wald-

stein.34

c)  Švedska in francoska
vojna. Gustav Adolf . 37

Westfalski mir.39

V.  Angleška za Stuartovcev (1603
do 1688). 40

Oliver Cromw'ell.40

VI.  Ludovik XIV., kralj francoski
(1643 -1715). 42

1. Doba Ludovika XIV. . . 42

2. Navalne voj ne Ludovika XIV. 43

VII.  Leopold I. (1658—1705). . 46

1. Leopoldova prva vojna s

Turki.46

2. TurkidrugičoblegajoDunaj 48

3. Avstrija si zopet osvoji
Ogrsko. Evgen Savojski . 50

VIII.  Španska nasledstvena vojna

(1701 — 1714).52

IX. Peter Veliki in severna vojna 54

1. Peter Veliki (1689—1725) 54

2. Severnavojna(1700—1721) 57

X. Karel VI. (1711—1740) . . 58

1. Karla VI. prva turška voj na.

Vojna s Španci .... 59

2. Pragmatska sankcija in
poljska nasledstvena vojna 60

3. Evgen Savojski umrje.

Druga turška vojna . . 61

4. Karla VI. dela v mirnih

časih.61

5. Pruska za Karla VI. . . 63

Stran

Stran

XI. Marija Terezija (1740—1780)
in Friderik II. (1740 — 1786) 63

1. Avstrijska nasledstvena
vojna in prvi dve šleski
vojni (1740—1748). . . 66

2. Sedemletna vojna (1756 do

1763). 68

a)  Marija Terezija izboljša

vojaštvo. Kaunitz . . 68

b)  Sedemletna vojna. Daun.

Laudon.69

3. Avstrija po vojni ... 73

4. Marija Terezija razširi

državo.73

5. Osebnost Marije Terezije 75

XII. Jožef II. (1765 —1790) in

Leopold II. (1790 — 1792) . 76

XIII. Jurij VVashington. Benjamin

Franklin. James Cook ... 78

XIV. Francoska revolucija ... 81

1. Vzroki in povod francoske

revolucije ..81

2. Ustavodajna narodna skup¬
ščina (1789 — 1791) ... 82

3. Zakonodajna narodna skup¬
ščina (1791 — 1792) ... 83

4. Narodni konvent (1792 do

1795) . 84

XV. Cesar Napoleon.85

1. Prva zaveza (1792—1797) 85

a)  Začetek vojne. Poljsko
razdele drugič in tretjič 85

b)  Nadvojvoda Karel in

Napoleon Bonaparte . 86

2. Druga zaveza (1799 — 1802) 88
. a)  Francoska šiloma na¬
pada države. Bonaparte

v Egiptu.88

b)  Bitke pri Stockachu,
Noviju in Marengu . 89

c)  Bitka pri Hohenlindenu.

Mir v Lunevilleu . . 91

3. Začetek dveh cesarstev . 91

4. Tretja zaveza (1805) . . 92

5. Junaški boji Avstrijcev

1.1809. Nadvojvoda Karel 94

a)  Avstrija se pripravlja

na boj .94

b)  Bitka pri Aspernu in

Esslingu .96

c)  Bitka pri AVagramu.

Dunajski mir ... 97

d)  Andrej Hofer ... 98

6. Napoleon na višku svoje

slave. 99

7. Napoleon napade Ruse

(1812). 99

8. Boj za svobodo. Knez

Scliwarzenberg .... 101

9. Napoleon cesaruje še sto

dni. Dunajski kongres . 103

XVI.  Najnovejša doba .... 105

1. Dogodki za cesarja
Franca 1. 105

a)  Grkiseosvobodeturške

sužnosti.106

b)  Julijska revolucija . 106

2. Dogodki za cesarja Fer¬
dinanda I. (1835-1848) 107

a)  Februarska revolucija 107

b)  Nemčija in Avstrija

1.1848. Radecki . . 107

3. Cesar Franc Jožef I. . . 110

a)  Cesar pomiri Avstrijo.

Leta miru .... 110

b)  Krimska vojna . . . 111

c)  Italijanska vojna leta

1859.; združena Italija 112

d)  Vojna 1. 1866. Nad¬

vojvoda Albreht in

Tegetthoff .... 113
e)  Nemško - francoska
vojna. Avstrija zasede

Bosno in Hercegovino 114

f)  Notranji razvoj avstrij¬

ske države .... 115

g)  Osebnost Franca Jo¬

žefa 1.117

Zgodovina novega veka.

I. Maksimilijan I. (1493—1519).

1. Njega osebnost in vladanje.

Po smrti cesarja Friderika III. je I. 1493. zavladal njegov 1493.
sin Maksimilijan I. (Pod. 1.) Porodil se je v Dunajskem Novem mestu
dne 22. marcija 1. 1459. Po očetu je podedoval redoljubnost, po
materi Eleonori Portugalski pa blagosrčnost in visokomiselnost. Bil
je brhke, visoke rasti in čvrstega života; imel je rumene lase, modre
oči in kakor prvi habsburški kralj precej zakrivljen nos. Noben
napor ga ni utrudil. Posebno ga je veselil lov na divje koze, kozo¬
roge, maresce in medvede. Sam je spisal lovsko knjigo, v kateri se
je ponašal z obsežnimi lovišči po svojih alpskih deželah. Na lovu
je često zabredel v smrtno nevarnost. Nekoč je zašel na Martinovi
peči (Martinswand, pri vasici Zirlu blizu Inomosta), da ni mogel
niti naprej niti nazaj. Po silno nevarni stezi je splezal lovec do
njega ter ga srečno privedel v dolino. Videti je bilo, kakor bi bil
prišel sam angel rešitelj z nebes.

Marsikatera nezgoda je že zadela Maksimilijana, preden je
zasedel nemški prestol. Zena Marija Burgundska, s katero je L 1477.
priženil burgundske dežele, mu je umrla že 1. 1482. Nato so mu bogati
trgovci nizozemskih mest, katere je bil naščuval francoski kralj,
odrekli pokorščino, Bružani (Briigge) pa so ga celo zvijačno ujeli.
Takrat je živel na Maksimilijanovem dvoru šaljivec, po imenu Kunz
von der Rosen, ki je bil svojemu gospodu toli vdan, da se je hotel
žrtvovati zanj. Meniško oblečen je naprosil Bružane, naj ga spuste
v ječo, češ, da je Maksimilijanov izpovednik. To so mu privolili.
Stopivši v ječo, je dejal svojemu gospodu: »Zameniva obleko; jaz
ostanem tu, Vi pa odidete v meniški obleki». Toda blagodušni
Maksimilijan je odklonil ponudbo, in Kunz je žalosten odšel. Ko
se je približala državna vojska, so meščani kneza izpustili iz ječe.
Kaspret, Zgodovina novega veka. 1

2

Ped. i. Cesar Maksimilijan I.

Kaj rad je zahajal cesar k ljudskim veselicam, zakaj povsod
so ga ljubili in visoko čislali. Ko se je nekoč mudil v Niirnbergu,
so mu mestni svetovavci skrili črevlje in ostroge, hoteč ga nekako

3

prisiliti, da bi ostal še dalje pri njih. Maksimilijanu je ta šala
prijala in ostal je še nekoliko v gostoljubnem mestu. Kadar so
imeli meščani strelne vaje, je cesto zadel, kamor je meril. V viteških
bojnih igrah je presezal vse vrstnike, zato ga tudi nazivljejo »posled¬
njega viteza«. Nekoč je prišel na državni zbor v Worms gorostasen
Francoz ter je pozval zbrane nemške viteze na boj. Nihče se ni
upal stopiti na bojišče. Kar je prijezdil vitez, kateremu je naličnik
pokrival obraz. Sprijela sta se, in vitez je bahaškega Francoza skoraj
dregnil s konja. Preveseli gledavci so živahno pozdravili zmagovavca.
Njih radost pa je bila še večja, ko je razkril obraz in so spoznali
cesarjevega sina. Tudi v trdem boju je bil neustrašen in hraber;

Pod. 2. Pešci.

često je planil prvi v najhujši metež. Vojaki so mu popolnoma za¬
upali, zakaj dobro so vedeli, da jih ne zapusti v nevarnosti. Umel
je celo kovati meče in oklope; izboljšal je 'strelila in osnoval
v Inomostu, Gradcu, Gorici in na Dunaju orožnice. Topovom je
nadeval imena, kakor «Weck’ auf» ali «Burlebaus». Osnoval je tudi
pehoto najemnikov  (Pod. 2.) ter jo opremil z oklopi, kopji, dolgimi
meči in semtertja tudi s puškami.

Maksimilijan je bil velik prijatelj znanosti in umetnosti ter je
kaj rad občeval z učenjaki in umetniki. Za njega se je razcvetelo
dunajsko vseučilišče, na katerem so učili najslavnejši tedanji uče¬
njaki, tako Konrad Celtes  in Ivan SpieBhaimer,  navadno Cuspinianus
imenovan. Sosebno je čislal slavnega nurnberškega slikarja Albrehta

1*

rr i -

4

Diirerja,  ki je bil vrstnik italijanskemu mojstru Rafaelu Sanziju.
(Pod. 3.) Kakor Karel Veliki, je tudi Maksimilijan nabiral stare

Pod, 3. Rafael Sanžio.

junaške pesmi; še več, celo sam je zlagal pesmi. Po njegovem načrtu
je zložil tajnik Melcliior Pfinzing pesem «Theuerdank»; v tej pesmi

5

popisuje čudne dogodke, ki jih je doživel Maksimilijan, ko je šel
snubit Marijo Burgundsko. Maksimilijan je umel osem jezikov; go¬
voril pa je poleg nemškega, latinskega, francoskega, laškega jezika
tudi slovenski  jezik, zakaj na njegovem dvoru so živeli imenitni
Slovenci, kakor Berlogar,  ki mu je sestavil slovensko slovnico in
slovenski slovar, škof Sladkonja,  državnik Žiga Herberstein  in
slavni junak Krištof Lamberger.  Da se je uvedla pošta, je zasluga
Maksimilijanova. Po njegovem ukazu je ustanovil plemenitaš Fran¬
čišek Thurn and Taxis,  kateremu je vzdel naslov »veliki poštar*,
redno pošto med Dunajem in Bruseljem.

Maksimilijan se je sosebno trudil, da bi se umirila država.
Zato je na državnem zboru v Wormsu 1. 1495. strogo prepovedal 1495.
vse osebne boje in proglasil večni mir.  Komur bi se godila krivica,
naj bi se pritožil pri državnem sodišču  v Frankfurtu.  Malo potem
je razdelil Nemčijo na deset okrožij.  Iz nemško-slovenskih dežel je
osnoval avstrijsko, iz Svobodne grofovine (Franche Comte) in Nizo¬
zemske pa burgundsko okrožje. V vsakem okrožju je okrožni glavar
izvrševal sodbe državnega sodišča.

S cesarsko krono Maksimilijan ni bil okronan, marveč si je
s privolitvijo papeževo vzdel naslov »izvoljeni rimski cesar*. Za njim
so okronali samo še enega cesarja ; vsi drugi so si koj po izvolitvi
vzdeli cesarski naslov.

Maksimilijan se je zapletel v mnoge vojne, sosebno v Italiji.
Po dokončanem boju so posedli Španci kraljevino neapoljsko,  Fran¬
cozi pa vojvodino milansko,  cesar sam pa je imel od teh bojev
malo dobička.

2. Portugalci in Spanci odkrijejo nove dežele.

Tudi za Maksimilijana so Španci in Portugalci odkrili nove
dežele. Leta 1500. je Emanuel,  kralj portugalski, odposlal brodovje
v Vzhodno Indijo ter naročil admiralu Cabralu,  naj jadra kolikor
mogoče proti zapadu. Cabral se je ravnal po kraljevem ukazu, je
odkril Brasilijo  ter jo osvojil v imenu svojega kralja. Krenivši od
Južne Amerike, je priplul okolo rta Dobre nade do Prednje Indije
in se od tod vrnil v Lisboo (Lissabon) z ladjami, ki so bile napol¬
njene z ingverom in poprom. Portugalci so od leta do leta bolj
napredovali v Vzhodni Indiji. Osvojili so si bogato trgovinsko mesto
Goo (Goa) sredi malabarske obale ter jo proglasili za glavno mesto
indijskih naselbin. Malo potem so si osvojili polotok Malakko,

6

Sundsko  otočje in naposled Molukke,  domovino najdražjih dišav.
Nekoliko časa so samo Portugalci z velikim dobičkom tržili z
Vzhodno Indijo, in Lisboa je bilo prvo in glavno tržišče na svetu.
Ali skoraj so zahlepeli po bogastvu tudi drugi pomorski narodi,
kakor Holandci in Angleži, ter so se naseljevali po Vzhodni Indiji.

Leta 1513. je pridrl drzni Španec Balboa  s 190 tovariši preko
Cordiller do Južnega morja. Po silno težavnih potih skozi temne
pragozde in po ljutih bojih z divjimi plemeni je dospel na vrh po¬
gorja in ugledal neizmerno daljino Velikega ali Tihega morja. Štiri
dni potem so že šatorili ob morski obali. Z mečem in zastavo v
rokah je stopil Balboa v valove in slovesno proglasil vesoljno morje
z vsemi obalami in otoki za last španskega kralja.

3. Rastoča oblast Habsburžanov. Cesarjeva smrt.

S špansko in portugalsko državo, ki sta toli pomnožili svojo
oblast, so sklenili Habsburžani tesno rodbinsko zavezo. Maksimilijan
je poročil edinega sina, Filipa Lepega,  z Ivano,  hčerjo Ferdinanda
Aragonskega in Izabele Kastilske 1  in dedinjo španske monarhije.
Filip Lepi je umrl že 1. 1506. Njegov najstarejši sin Karel  je po
smrti kralja Ferdinanda (1516) zasedel španski prestol, a pozvali
so ga tudi za vladarja habsburških dežela. Tudi za drugega sina
Ferdinanda  in princesinjo Marijo  je poskrbel cesar Maksimilijan,
češki in Ogrski je vladal takrat Vladislav,  ki je imel sina Lndovika
1515. in hčer Ano.  Leta 1515. sta se na Dunaju sešla cesar Maksimilijan L
in kralj Vladislav ter dogovorila vzajemno ženitev: cesarjev vnuk
Ferdinand naj bi se poročil z Ano, njegova vnukinja Marija pa z
Ludovikom. Vzpričo tega zakona sta se pozneje Češka in Ogrska

1  Maksimilijan I. (1493 —1519)

(soproga:  Marija  Burgundska)

Filip Lepi f 1506
(soproga: Ivana Španska)

Eleonora Karel V. Ferdinand I. Marija Katarina

(soprog: Emanuel, j- 1558 j- 1564 (soprog: Ludovik II., (soprog: Ivan III.,
kralj portugalski) —    (soproga: Ana, kralj kralj

Filip II. kraljica češka češki in ogrski) portugalski)

t 1598 in ogrska)

Maksimilijan II. Ferdinand Karel f 1590,

t 1576  Tirolski vladar  Notranje  Avstrije
Rudolf II. Matija Ferdinand II. Leopold,

t 1612 j- 1619 j- 1637 škof passavski.

7

(JVbo

Pod. 4. Cesar Karel V.

8

združili s habsburškimi deželami. Ker je Maksimilijan z ženitvami
pridobil svoji rodovini obsežne dežele, so prišle v pregovor besede:
«Naj se vojskujejo drugi, ti se moži, Avstrija srečna!« (Bella gerant
alii, tu, felix Austria, nube!)

Leta 1518. je prišel cesar na državni zbor v Augsburg. Dvoje
mu je bilo sosebno pri srcu: prvič je namerjal s križarsko vojsko
iti na Turke in drugič je želel, da bi se njegov vnuk Karel izvolil
za nemškega kralja. Oboje so knezi odklonili. Ves tožen in mrzličen
je cesar odpotoval. Se enkrat se je ozrl na mesto in vzkliknil:
«Bog te blagoslovi, ljubi Augsburg, in vse pobožne Augsburžane;
dokaj veselih dni sem prebil med vami; odslej se ne vidimo več.»
1519. Umrl je dne 12. januarja 1519. 1. v Welsu. Pokopali so ga v Dunaj¬
skem Novem mestu poleg matere. Njegov velikanski nagrobni spo¬
menik pa stoji v frančiškanski cerkvi v Inomostu. Izdelovali so ga,
ko je še živel. Na marmorni rakvi kleči cesar tolik, kakršen je bil
res; zlit je od medenine. Okolo rakve stoji 28 kipov slavnih vladarjev
srednjega veka in Maksimilijanovih pradedov.

II. Karel V. (1519—1556).

Po Maksimilijanovi smrti je francoski kralj Franc I. sezal po
cesarski kroni, toda izborni knezi so izvolili za cesarja pokojnikovega
vnuka Karla, V.  (Pod. 4.) Bil je tačas najmogočnejši vladar; gospo¬
doval je Španski, Neapolju, Siciliji, po večjem novoodkritim deželam
v Ameriki, Nizozemski in avstrijskim deželam. Smel je res reči, da
solnce nikoli ne zaide v njegovi državi. Karel se je porodil 1. 1500.
v Gentu. Bil je neumorno delaven, silno premeten in hraber. Vzlic
1522. temu ni mogel sam vladati ogromni državi; zato je že 1. 1522. pre¬
pustil avstrijske dežele bratu Ferdinandu. Tako se je razcepila habs¬
burška vladarska rodovina v špansko  in v avstrijsko  vrsto.

1. Ferdinand Magalhaens. Ferdinand Cortez.
Frančišek Pizarro.

Podjetni Španci so začeli še v tem letu, ko je španski kralj
zasedel cesarski prestol, dve vojni, v katerih so iznova slavno pove¬
čali svojo državo.

Portugalec Ferdinand Magalhaens  (Magaljaens) se je junaško
obnesel v Vzhodni Indiji, ali kralj Emanuel ni priznal njegovih

9

zaslug. Nejevoljen je odšel iz domovine in stopil v službo Karlovo.
Obljubil je kralju, da odkrije pot preko Amerike v Indijo. Magal-
haens je s petimi ladjami meseca avgusta 1. 1519. odplul iz Seville
(Sevilja). Ob brasilski obali proti jugu jadraje, je odkril Patagonijo
in preliv med kopnino in otočjem Ognjene zemlje, ki se še dandanes
zove Magalhaensov preliv. Nato je prijadral s tremi ladjami, ki so
mu bile še ostale, v Veliko morje. Ker je bilo tako mirno, ga je
nazval Tiho morje. Po bliskovo so hitele ladje po morski gladini.
Naposled so dospeli mornarji do otočja, kateremu so vzdeli ime
Ladroni (Tatinski otoki), ker so hoteli kradljivi otočani odnesti
z ladij vse, kar ni bilo dobro pribito. Odtod je prišel Magalhaens
k otokom Filipinom ■  tu pa so otočani pobili njega in nekatere
njegove tovariše. Drugi mornarji so dospeli do Molukkov in se
ondu sešli s Portugalci, ki so se jim silno čudili, videč, da so
prišli semkaj od vzhodne strani. Ostali mornarji so odpotovali samo
na eni ladji; objadrali so rt Dobre nade in prišli 1. 1522. srečno 1522.
domov. Na poti so bili tri leta; od 234 pomorščakov se jih je
vrnilo samo trinajst. Tako se je prvič objadral svet; odslej ni
nihče več dvojil, da je naša zemlja obličasta. Karel je povabil drzne
mornarje na svoj dvor v Valladolid (Valjadolid), kjer jih je bogato
obdaril.

Od Gube se je odpravil španski častnik Ferdinand Cortez
(Kortes), hraber, blagodušen plemenitnik, s 700 vojaki in nekoliko
topovi v zlata bogato Mexiko (Mejiko). Ko je stopil blizu sedanjega
Veracruza na zemljo, je ukazal potopiti ladje, da bi tako prisilil
tovariše do boja na življenje in smrt. Mexikanci se niso mogli
načuditi tujcem in njih opremi, sosebno ne topovom in konjikom;
zakaj konj v Ameriki niso poznali. Menili so, da so Spanci bogovi,
in mnogi so se jim pridružili, ker jih je kralj Montezuma  hudo
zatiral. Mexikanci niso bili divjaki, ampak omikan narod. Obdelo¬
vali so zemljo, rudarili in obrtovali ter prebivali v dobro utrjenih
mestih, katera so spajale trdne ceste. Železa niso poznali. Njih verski
običaji so bili grozoviti: darovali so bogovom ujetnike in se gostili
s človeškim mesom.

Montezuma se je silno prestrašil, ko je začul, da so tujci pri¬
drli v njegovo deželo. Takoj je odposlal nekaj veljakov z bogatimi
darili h Cortezu, in ti so prosili tujce, naj odidejo iz njih dežele.
Toda njegova darila, kakor šlemi, opreme, ovratnice in zapestnice,
vse iz čistega zlata, so še bolj razvnela Špance, da bi si osvojili

10

deželo. »Vašega kralja bi rad osebno spoznal’, je dejal Cortez
Montezumovim poslancem in odhitel proti glavnemu mestu Mexiku,
ki je stalo na otokih sredi jezera. Montezuma mu je šel naproti,
privedel Spance v prestolnico ter jih nastanil v kamenitih poslopjih.
Toda kaj skoraj so ošabni in pohlepni Spanci toli nadražili ljudstvo,
da se je uprlo; ubilo je Montezumo, in Cortez se je moral po
groznih bojih umekniti iz mesta. Mnogo njegovih tovarišev so Mexi-
kanci pobili, mnogo se jih je potopilo v jezeru, in vse strelivo
je bilo izgubljeno. Razen tega jim je mexikanska vojska zapirala
pot. Toda Cortez ni obupal. Urno je pognal svojo malo četo proti
sovražniku, se zakadil med Mexikance, podrl zastavnika in zgrabil
zastavo. Ko so Mexikanci videli, da imajo to svetinjo Spanci v
rokah, so se spustili v beg.

Ko se je bil Cortez okrepil, se je vrnil v glavno mesto ter
si ga osvojil. Z njim se je udala vsa dežela- Slavni zmagovavec
je bil prvi namestnik Mexike ali Nove Španske ; toda njegovi
sovražniki so ga očrnili pri Karlu V. Daši se je opravičil, mu je
kralj vendar utesnil oblast. Globoko užaljen se je iznova napotil
proti Ameriki ter je 1. 1536. odkril polotok Californijo.  Umrl je
1. 1547. na Španskem.

Daši je imela Mexika veliko dragocenih kovin, vendar po¬
hlepni Španci niso bili zadovoljni. Vedno so povpraševali po zlati
deželi, in vedno so jim kazali Indijani na južno stran. Zato se je
napotil srčni Španec Frančišek Pizarro  (Pizaro), mož preprostih rodi¬
teljev in malo blagega mišljenja, na dveh ladjah proti jugu in je
dospel v Peruansko. Ker ni imel toliko vojščakov, da bi si osvojil
deželo, se je vrnil na Špansko, kjer ga je cesar Karel V. pooblastil,
da si osvoji deželo v imenu španske države. Tudi Peruanska je bila
dobro obljudena in marljivo obdelana dežela. Peruanci so častili solnce
kot najvišjega boga; zgradili so mu bili na otokih jezera Titicace
(Titikaka) veliko svetišče. Njih kralj ali inča  (inka) je stoloval v
glavnem mestu Cuzcu  (Kusko), ki je bilo čudovito utrjeno z obzidjem
in stolpi. Tudi Peruanci niso poznali železa; zato pa so dobivali iz
rudnikov obilo zlata in srebra.

Ko so 1. 1532. Španci pristavili k peruanski obali, so se
ravno prepirali kraljevi rodbinci; to je Pizarro izkoristil za svoje
namene. Daši si je osvojil Cuzco, je vendar zgradil novo glavno
mesto Limo  (Lima). Njegov tovariš Almagro  je šel črez visoko
pogorje v Chile  (Čile), toda te dežele si ni mogel prisvojiti. Zmago-

11

vavca sta se skoraj nato sprla in zgrabila za orožje. Pizarrovi
brati so ujeli Almagra in ga usmrtili. Nato so Almagrovi pristaši
napadli namestnika Pizarra v njegovi palači v Limi in ga umorili
Španska vlada je potem deželo pomirila in uredila.

Po teh odkritjih so se razcvetele atlantske države, najbolj Portu¬
galska, Španska in Nizozemska. Lisbda, Sevilla in Antwerpen so bila
sedaj svetovna tržišča. Španci so iskali po novih deželah skoraj samo
zlata in srebra ter nakladali deželanom toli težavna, dela v rudnikih,
da jih je umrlo na tisoče in tisoče. Šele duhovščina je nekoliko ublažila
njih stanje. Blagi dominikanec Las Casas  je nasvetoval, naj se upo¬
rabljajo v rudnikih čvrstejši Zamorci iz Afrike; s tem pa je nehotoma
provzročil ostudno trgovino z zamorskimi sužnji. Kakor Španci iz
Amerike, tako so dobivali Portugalci iz Indije neizmerna bogastva,
toda prinašala so jim le malo prida in blagoslova. Širila se je med
njimi gizdavost in poželjivost, dočim je pojemalo težavno poljedelstvo
in naporno obrtstvo. Mnogo Špancev se je izselilo v Ameriko, češ,
da tam obogate hitro in lahko, in mati dežela je skoraj pogrešala
potrebnih delavcev. Iz Amerike so došle v Evropo razen dragocenih
kovin nove živali in rastline, tako turščica, krompir, tobak in kina;
novi svet pa je dobil iz starega raznovrstne domače živali, evropska
žita, sladkorovec in v minulem stoletju tudi kavovec.

2. Martin Luter in reformacija.

a)  Martin Luter.

H koncu Maksimilijanovega vladarstva je provzročil na Nemškem
Martin Luter  verski razpor, ki se navadno zove reformacija.

Martin Luter se je porodil 1. 1483. v Eislebnu  kot sin ubogega
škrilarja. V stiski in bedi mu je tekla mladost. Ko je hodil v
latinsko šolo v Eisenachu, je koledoval od hiše do hiše in prosil
miloščine. Stopil je v samostan avguštincev v Erfurtu, in 1. 1508. ga
je izborni knez Friderik Modri pozval na novo ustanovljeno vse¬
učilišče wittenberško  (Wittenberg), kjer je kaj skoraj zaslul kot
učitelj in propovednik.

Da bi se dozidala krasna cerkev Sv. Petra v Rimu, je umct-
Ijivi papež L^eon X.  iz rodovine Medičejcev razpisal odpustke, katere
je po Saški oznanjal dominikanec Lvan Tetzel.  To je naklonilo
Lutra, da je pribil na grajsko cerkev wittenberško 95 stavkov,
tičočih se odpustkov, in pristavil, da jih hoče zagovarjati proti
komurkoli (1517). Malo potem je postavil še druge nauke, ki se 1517.

12

niso ujemali s katoliško vero. Papež je Lutra pismeno pozval,
naj prekliče svoje nauke, a Luter je pismo očitno sežgal pred
mestom Wittenbergom in s tem zavrgel papeževo vrhovno cerkveno
oblast.

1521. Leta 1521. je cesar Karel V. sklical prvi državni zbor v Worms
in je nanj povabil tudi Lutra. Ko mu je bil cesar pismeno zatrdil,
da se mu ne zgodi nič žalega, se je Luter napotil v Worms in je
vpričo sijajnega zbora zagovarjal svoje nauke. Ker jih pa ni hotel
preklicati, je cesar razglasil wormski edikt,  v katerem je preklel
Lutra in njegove pristaše ter ukazal, naj se sežgo njegovi spisi.
Luter je bil odpotoval, preden se je razglasil edikt. Ko pa se je
peljal skozi sotesko Turinškega lesa, so prijezdili saški plemenit-
niki in ga na videz napadli. Potegnili so ga iz voza in odvedli na
grad Wartburg.  To vse je bil ukrenil izborni knez Friderik Modri,
da ne bi zalezovali Lutra. V Wartburgu je živel skrivaj kot gospodič
Jurij  ter prevajal sveto pismo v nemščino. Ko so se pa 1. 1522.
pričeli v Wittenbergu nemiri, se je vrnil tja, da bi pomiril raz¬
burjeno ljudstvo. Pri bogoslovskih spisih ga je zvesto podpiral Filip
Melanchthon,  učitelj grškega jezika na wittenberškem vseučilišču.

b)  Prvi nasledki reformacije.

Lutrovi nauki so se vzlic wormskemu ediktu hitro razširili.
Vzprejeli so jih saški izborni knez Ivan,  hesenski deželni grof Filip
in načelnik nemškega reda Albreht Braniborski,  ki je 1. 1525.
prusko redovno državo izpremenil v posvetno dedno vojvodino.

Kako globoko so vzburili Lutrovi nauki vse stanove, o tem pri¬
čajo drugi nemiri, ki so se vneli za vvittenberškimi. Najnevarnejši je bil
kmetiški upor.  Kmetje niso bili takrat samosvoji, ampak povečjem
last graščakov. Nesvojni  (leibeigen) kmetje se niso smeli brez dovolila
seliti, niti niso smeli prodajati, ne dedičem zapuščati svojega posestva;
njih otroci si niso smeli izbirati poklica, kakršnega bi si bili radi.
Sodili so jim graščaki, katerim so dajali desetino,  t. j. del poljskih
pridelkov in domačih živali, in jim tlačanili, t. j. opravljali so jim
brez plačila raznovrstna poljska dela, postavljali poslopja in za
graščinskimi lovci nosili mreže, ribnjače, pasti in druga lovila. Že
pred reformacijo so kmetje sklepali zaveze, da bi si olajšali bedo.

1515. Največja je bila zaveza (punt) slovenskih  kmetov 1. 1515. Ob koncu
petnajstega stoletja so kranjski, štajerski in koroški graščaki cesto
prezirali pravice slovenskih kmetov, zagotovljene v starih pismih

13

(stara pravda), ter so jim samovlastno nakladali nove davščine in
nenavadno tlako. Kmetom se je dozdevalo, da jim hočejo graščaki
izmekniti pravno podstavo in jih ukleniti v težki jarem prvotne
sužnosti. Da bi se ga ubranili, so zgrabili za orožje. Rušili so gra¬
dove, plenili po graščinskih posestvih in preganjali tlačitelje. Ko
jih tudi niso pomirile dobrovoljne besede cesarja Maksimilijana L,
pri katerem so se bili pritožili kmetiški poslanci v Augsburgu, so
notranjeavstrijski velikaši oborožili vojsko, ki je pobila upornike
pri Celju in ob Savi pri Rajhenburgu (1515.). Deset let potem so 1515.
se uprli kmetje Južne Nemčije, Salzburške, Gorenje Avstrije in
Severne Štajerske ter si izbrali za poveljnika viteza Gotza von Ber-
lichingen.  Tudi te čete so knezi in meščani potolkli z dobro oboroženo
in izvežbano vojsko ter so iznova spokorili kmete.

V tem je vnel razkolnik Tomaž Miinzer  nov upor v Turingiji.
Dejal je, da nima veljave krščevanje otrok, in je zahteval, da se
mora vsak odrasli človek prekrstiti (prekrščenci). Ta « prerok* je
hotel osnovati novo krščansko državo, v kateri bi bili vsi enaki in
bi bila vsa imovina vsem skupna. Na čelu svojih pristašev, kmetov
in rokodelcev je hodil od mesta do mesta, od vasi do vasi ter rušil
cerkve, samostane in gradove. Naposled so knezi potolkli tudi te tolpe,
ujeli Miinzerja in ga usmrtili.

c)  Državni zbori v Speierju (1529), Augsburgu (1530) in Niirnbergu (1532).

Vzlic tem uporom in grozodejstvom so se Lutrovi nauki širili
čimdalje bolj. Leta 1529. je sklical cesar državni zbor v Speier,  kjer 1529.
je sklenila večina katoliških knezov in stanov, da ostani pri tem,
kar se je reformovalo doslej; širiti reformacijo drugod pa se je
strogo prepovedalo. Temu sklepu so ugovarjali ali protestovali lute¬
ranci, češ, da bi se ž njim lahko ustavila vsa reformacija. Odslej
so jih nazivali protestante.  K letu se je sešel državni zbor v Augs-  1530.
burgu,  kjer se je cesar še enkrat potrudil, da bi združil luterance
s katoliško cerkvijo. Luteranci so mu predložili veroizpoved (augs-
burško veroizpoved),  katero je bil sestavil Melanchthon, in držali so
se je tako trdno, da jih ni bilo moči združiti. Ta veroizpoved je bila
osnova protestantski cerkvi. Protestantske kneze je skrbelo, da ne
bi jih cesar užugal; zato so sklenili 1. 1531. v Schmalkaldenu  1531.
zvezo za boj in odboj. Ali vojska se vendar ni vnela, temveč sklenil
se je 1. 1532. verski mir na državnem zboru v Niirnbergu.  1532.

14

3. Zwingli in Calvin.

Skoraj obenem z Lutrom je nastopil zoper odpustke Ulrik
Zwingli,  propovednik v Ziirichu. A segel je dalje ter zavrgel še
druge nauke katoliške cerkve. Njegova «reformovana» vera se je
razširila po mestnih kantonih, kmetiški kantoni pa so ostali zvesti
katoličanstvu. Pri Kappelu so udarili katoličani na zwinglijane ter
jih do dobra pobili. Daši je Zwingli obležal na bojišču, so se vendar
ohranili njegovi nauki, katere je še bolj razvil in razširil tretji
reformator Ivan Calvin.  Porojen na Francoskem, se je 1. 1536.
nastanil v Genfu,  kjer so meščani vzprejeli njegovo vero. Odtod
se je kalvinstvo hitro razširilo po Francoski, kjer so calvince na-
zivali hugenote,  in po Nizozemski in Škotski. Njegove sovernike
zovemo reformovance,  njih verske nauke pa helvetsko veroizpoved.

4.  Karel V. in Franc I.

a)  Prvi dve vojni med Karlom V. in Francem I.

Za verskih zmed na Nemškem se je cesar Karel V. štirikrat
bojeval s francoskim kraljem Francem I.  (1515 — 1547). Franc je
bil hraber in krasotoljuben knez. Vladal je samovlastno, plemstvo
pa mu je zvesto služilo; imel je sijajen dvor in rad je podpiral
znanstva in umetnosti. V Italiji se je bil že v petnajstem stoletju
porodil nov stavbinski slog (renesanski).  V tem slogu je pričel
slavni Bramante  zidati cerkev Sv. Petra v Rimu; pozneje je nada¬
ljeval stavbo Michel Angelo Buonarrotti (Mikel Andželo Buonarotti).
Ta stavbinski slog je prodrl na Francosko za Franca L, ki je dal v
Parizu zgraditi dvorski grad Louvre  (Luver). Francoskemu kralju
ni bilo po volji, da je velika habsburška oblast tesno oklepala
Francijo. Posrečilo se mu je, da si je osvojil vojvodino milansko;
a tudi Neapolj je hotel imeti. Toda cesar mu je sklenil vzeti
Milansko in tudi izviti vojvodino burgundsko, katero je bil ded
Maksimilijan prepustil Francoski. Zato so se vnele štiri vojne med
cesarjem in francoskim kraljem.

Prva vojna se je pričela 1. 1521. v Italiji. Ko so bili Francoze
izgnali iz Milana, je prišel kralj Franc sam z vojsko preko Alp ter
1525. 1. 1525. obsedel trdnjavo Pavijo.  Njemu so se pridružili švicarski
najemniki. Karel V. zaradi bolezni ni mogel iti na boj, a imel
je spretne vojskovodje. Ti so bili sosebno Pescara  (Peskara), vodja
španske pehote, Jurij Frundsberg,  vodja nemških pešcev, in fran-

15

coski vojskovodja (connetable) Karel Bourbonski.  Tega je bil kralj
Franc globoko užalil, in zato je stopil v službo cesarjevo. Pred
Pavijo  je bila bitka. Franc se je bil kot hraber junak. Ko je pa
grof Nikolaj Salm  ustrelil konja pod njim, se je zgrudil na tla in
se je moral podati. Mnogo imenitnih Francozov je bilo ujetih, vsa
vojska se je razkropila, in le malokdo se je vrnil na Francosko.
Kralja Franca so odgnali v Madrid,  kjer je s cesarjem sklenil
pogodbo 1. 1526. S prisego je potrdil obljubo, da se odpove voj¬
vodini milanski in burgundski. Ko je bil izročil svoja sinova kot
talca, ga je Karel izpustil. Ali toliko da je Franc stopil na fran¬
coska tla, je preklical obljubo, češ, da so mu jo bili izsilili, in je
sklenil zvezo s papežem Klementom VII., ki se je bal prevelike
oblasti cesarjeve. Ta nezvestost je toli razljutila Karla, da je Franca
pozval, naj se vrne v zapor, če se ne more držati pogodbe. Ali
kralj tega ni storil, in zato se je vnela druga vojna.

Stari vojskovodja Jurij Frundsberg je zopet gnal svoje pešce
preko Tirol v Gorenjo Italijo, kjer se je združil z vojsko Karla
Bourbonskega. Ko je pa obolel, se je pridrevil Karel Bourbonski
z vojsko pred Rim. Toda ko je naskakoval mesto, ga je svin¬
čenka smrtno ranila (1527). Nato so se nemški pešci in španski
najemniki razkropili po mestu, plenili palače, cerkve in samostane ter
oblegali papeža v Angelskem gradu. Dali so mu svobodo, ko je bil
plačal veliko odkupnino. Naposled se je sklenil mir v Cambraiu
(Kambre) 1. 1529.: Karel se je odrekel Burgundiji, Franc pa Italiji. 1529.
Nato se je Karel V. sešel s papežem v Bologni  (Bolonja), in papež
ga je okronal za cesarja 1. 1530. 1530.

b)  Karlovi boji v Afriki. Poslednji dve vojni s Francijo.

Takrat so severnoafriški razbojniki vznemirjali cesarjeve dežele.
V Algieriji  so bili mohamedanski morski razbojniki osnovali državo,
kateri je vladal Khaireddin Barbarossa,  ki si je bil osvojil tudi
Tunis. Zajemali so trgovske ladje, ovirali trgovino, ugrabljali ljudi
po primorskih krajih italijanskih in španskih ter jih imeli zaprte,
dokler se niso odkupili. Te stiske cesarjevih dežel so najbolj veselile
francoskega kralja Franca. Zato je sklenil Karel 1. 1535. užugati 1535.
razbojniško vojsko. Odjadral je na genovskih ladjah, katere je vodil
Andrej Doria,  proti Tunisu, potolkel razbojnike, si osvojil mesto in
osvobodil 20.000 ujetih kristjanov, ki so potem po zapadnih evrop¬
skih deželah slavili zmagovavca kot pokrovitelja krščanstva in pravice.

16

V tem je pričel francoski kralj, ki je bil sklenil prijateljstvo s turškim
1536. sultanom, tretjo vojno  s Karlom (1536). Ker pa Francozi sami niso
odobravali kraljeve politike, je sklenil Franc 1. 1538. s Karlom pre¬
mirje v Nizzi  (Nica).

1541. Leta 1541. se je napotil cesar drugič v Afriko, in sicer proti
Algieru;  toda silni viharji so razbili njegovo brodovje, in brez
uspeha se je vrnil na Špansko. Voljno in velikodušno je trpel s
svojimi junaki vse nadloge. Njegovo nezgodo je hotel Franc neple¬
menito izkoristiti. Zavezal se je zopet s Turki in 1. 1542. napadel
Nizozemsko. A tudi v tej vojni je bil pobit. Cesar je planil z vojsko
v Francijo in pretil Parizu s pogubo. A kralj ga je naprosil miru,
1544. in cesar je privolil, da se je sklenil 1. 1544. mir v Crespyu  (Krepij).
Oba vladarja sta obdržala dežele, katere sta bila imela pred vojno.

5. Ferdinand Avstrijski in Turki.

Leta 1516. je umrl Vladislav, kralj ogrski in češki. Njegov
naslednik je bil jedva desetletni sin Ludovik II. Ogrom se je godilo
jako hudo, ko je 1. 1520. Sulejman II.  Veliki ali Slavni zasedel
osmanlijski prestol. Ta samosilnik je hotel ukloniti ves svet polmesecu,
najprej pa si osvojiti Ogrsko. Turki so rekali: «Na svetu bodi samo
en vladar, kakor je v nebesih samo en Bog.» Sulejman je 1. 1521.
premogel trdnjavo Beligrad in vzel viteškemu redu sv. Ivana otok
B,od; vitezi so se nato preselili na Malto.

Leta 1526. pa je planil sultan z veliko vojsko na Ogrsko.
Mladi kralj Ludovik II. je ukazal, naj se nosi po stari šegi krvavi
meč po vseh županijah v kraljestvu, češ, da preti domovini poguba,
in je pozval na boj vse može, sposobne za orožje. Toda zbrala se
je le majhna vojska, in s to je šel hrabri kralj na Turke. Pri
Mohaču  se je vnela bitka, v kateri so Turki premagali in pobili
skoraj vso ogrsko vojsko. Kralj se je hotel beže oteti; toda konj se
mu je spotaknil nad strmim bregom potoka in ga je zagrebel v
blato. Sultan se je polastil Budima in ga dobro oplenil. Tudi druga
mesta in mnogo vasi so Turki požgali in pomorili ljudi ali pa jih
odgnali v sužnost. Nato se je sultan vrnil v Carigrad.

Ker ni imel kralj Ludovik potomcev, se je nadvojvoda Fer¬
dinand, mož Ludovikove sestre Ane, na podstavi prejšnjih pogodeb
lastil Češke in Ogrske. Čehi so ga tudi izvolili za kralja; na Ogrskem
pa je večina plemenitnikov posadila na prestol erdeljskega vojvodo,

17

imovitega Ivana Zapoljo,  dočim je manjšina izvolila Ferdinanda za
kralja. Zato se je vnela državljanska vojna. Ferdinandov vojsko¬
vodja Nikolaj Salm  je potolkel Zapoljo pri Tokaju,  da je moral
pobegniti na Poljsko. Odtod je naprosil Sulejmana pomoči, in ta
mu jo je dovolil. Sultan je 1. 1529. zopet udaril na Ogrsko; na 1529.
mohaškem polju je Zapolja pokleknil pred mogočnega siloviteža in
mu poljubil roko, sultan pa ga je potem oklical za ogrskega kralja.
Nato se je drevila turška vojska proti Dunaju.

Dne 21. septembra so goreče vasi po okolici naznanjale Dunaj¬
čanom, da prihaja grozoviti sovražnik. Dunajska posadka je štela
samo 20.000, obsedna vojska pa 250.000 mož. S Stefanovega stolpa
so se videli več milj na okolo samo šatori, in Dunav so pokrivale
turške ladje. Toda Dunajčani niso obupali; sklenili so braniti do
zadnje kaplje krvi domovino in krščanstvo. Vse je presezal mestni
veliki poveljnik grof Nikolaj Salm;  podpiral ga je neustrašni baron
Viljem von JRoggendorf.  Oblegovavci so kopali podkope, jih nasipo-
vali s strelnim prahom in jih podžigali, da bi se razletelo mestno
obzidje; toda oprezni obleganci so preprečili vse nakane. Zamašili
so hitro vsak predor in junaško odbijali naval za navalom. Ondaj
se je sosebno obnesel Ivan Kacijanar  iz Begunj, ki je s kranjskim
krdelom branil Koroška vrata. Sredi oktobra se je sultan nenadoma
umaknil ter vrnil domov.

Leta 1532. je Sulejman zopet s silno vojsko pridrl na Ogrsko
ter obsedel trdnjavico Kisek (Giins), katero je branil Nikolaj Jurišič
s komaj 700 možmi. To krdelce je odbilo osemnajst naskokov, a
polovica branivcev je padla. Tudi strelni prah je pošel, in Jurišič
je bil ranjen. Zdajci je počil glas, da sta Karel in Ferdinand
nabrala vojsko okolo Dunaja. Nato se je sultan umaknil ter se,
grozno oplenivši Štajersko, vrnil v Carigrad. Ker Ferdinand tudi
potem, ko so se bili umeknili Turki, ni mogel izgnati Ivana Zapolje
iz Ogrske, se je pogodil ž njim 1. 1538. v Velikem Varadinu.  Fer¬
dinand ga je priznal za kralja ogrskega, toda ozemlje, kateremu je
vladal Ivan Zapolja, naj bi po njegovi smrti pripadlo Ferdinandu.
Zapolja je umrl 1. 1540. Njegova vdova Izabela pa se ni držala
pogodbe, temveč je proglasila za ogrskega kralja sina Ivana Sig¬
munda,  kateremu je bilo šele nekaj dni. Tudi sultan se je potegnil
za dete in je pridrl na Ogrsko. Osvojil si je zopet Budim, ki je bil
potem nad sto let v turški oblasti. Odslej je bila Ogrska razdeljena
med tri vladarje: Erdeljskemu in vzhodnim županijam ogrskim je

Kaspret, Zgodovina novega veka. 2

18

gospodoval Ivan Sigmund Zapolja; Srednji Ogrski z glavnim mestom
Budimom so vladali Turki, in samo zapadnim in severnim županijam
je vladal kralj Ferdinand, ki se je zavezal, da bode sultanu vsako
leto plačeval po 30.000 cekinov davščine.

6. Schmalkaldska vojna. Verski mir.

Cesar je trdno upal, da bode cerkveni zbor pomiril in združil
verski stranki. Zato je pregovoril papeža Pavla III., da je 1. 1545.
sklical obči cerkveni zbor v Trident.  Ker so se protestanti branili
priti na zbor, je sklenil Karel sclimalkaldske zaveznike užugati z
vojsko. Ko se je pričela vojna, že Luter ni več živel; umrl je 1. 1546.
v Eislebenu in pokopali so ga v grajski cerkvi wittenberški. Cesar
je proklel načelnika sclimalkaldske zaveze, saškega izbornega kneza
Ivana Friderika  in hesenskega deželnega grofa Filipa. Moric  voj¬
voda saški, stričnik izbornega kneza in Filipov zet, pa se je pridružil,
dasi je bil luteranec, cesarju, kateremu je bil zvesto vdan.

Vojna se je pričela 1. 1546., toda šele v naslednjem letu je
bila odločilna bitka. Pri Hebu (Eger) se je združila Ferdinandova
vojska s četami njegovega brata, in potem se je pomikala združena
vojska ob levem bregu reke Labe proti Saški. Ko je bila prebrodila
1547. reko, je pri Miihlbergu  (1547) udarila na Sase, jih potolkla in
ujela izbornega kneza. «Prišel sem, videl, in zmagal je Bog», je
vzkliknil Karel V. po tej zmagi. Izbornega kneza je obsodil na do¬
smrtno ječo, izborno dostojanstvo in skoraj vse njegove dežele pa
je podelil vojvodi Moricu. Deželni grof Filip se je udal dobrovoljno,
a cesar ga je zaprl v ječo, dasi je temu ugovarjal njegov zet.

Nekoliko potem se je sklenil Moric Saški potegniti za svoje
sovernike in se upreti cesarju. Leta 1552. se je pogodil s francoskim
kraljem Henrikom II,  sinom in naslednikom Franca L Kralj Henrik
se je zavezal, da bode Morica v vojni zoper cesarja izdatno podpiral
z denarjem. Moric pa mu je zato odstopil državna mesta Metz, Toul
in Verdun. Oprezni možje so cesarja, ki je bil ravno v Inomostu,
svarili, naj ne zaupa Moricu; a Karel je bil trdno uverjen, da ga
knez ne izda, ker ga je bil toli povišal. Ko pa je lokavi Moric pri¬
hitel z vojsko v Južno Nemčijo, obsedel Augsburg in se približal
meji tirolski, je cesar spoznal, da je izdan. Sasi so naskokoma vzeli
Ehrenberško sotesko  (Ehrenberger Klause), in cesar je nato izpustil
iz ječe Ivana Friderika ter zbežal preko Brennerja in po Pusti dolini
(Pusterthal) v Beljak. Moric je zasedel Inomost in odšel nato v

19

Passau, kjer se je sešel s kraljem Ferdinandom. Tu sta sklenila
passavsko  (Passau) pogodbo,  po kateri so protestanti začasno dobili
versko, deželni grof Filip pa osebno svobodo.

Zastonj se je cesar trudil, da bi državi pridobil mesta, katera
je bil Moric odstopil Francozom. Naposled so sklenili protestanti
s kraljem Ferdinandom 1. 1555. verski mir v Augsburgu.  Po tem 1555.
so smeli protestanti svobodno opravljati božjo službo in obdržati
cerkvena posestva; ko bi se pa kak duhovni državni knez (škof ali
opat) poluteranil, bi izgubil cerkveno oblast in cerkvena posestva.
Deželni oblastniki so imeli pravico določevati vero svojih podložnikov.
Odslej je veljalo načelo: Cuius regio, eius religio — čigar je dežela,
ta določuje vero podložnikom.

7. Karel se odpove cesarstvu in umrje.

Ko so se pogajali v Augsburgu, je cesar bolehal v Bruselju.
Težkega srca je podpisal verski mir, zakaj spoznal je, da se mu ni
posrečilo to, po čemer je hrepenel vse žive dni: združiti katoliško
cerkev. Tožnost ga je obhajala in sklenil se je, kakor nekoč cesar
Dioklecijan, odreči posvetni oblasti in poslednje dni prebiti v selski
samoti. Pozval je edinega sina Filipa,  kateremu je bil že odstopil
Neapolj,  v Bruselj ter mu izročil Nizozemsko. Tu se je poslovil od
prijateljev, rekoč: »Potoval sem liki romar vse žive dni; devetkrat
sem bil na Nemškem, šestkrat na Španskem, sedemkrat v Italiji,
desetkrat na Nizozemskem, dvakrat na Angleškem, dvakrat v Afriki,
enajstkrat na morju.* Sinu Filipu II. pa je rekel: »Bodi pravičen in
mil vladar ter gospoduj podložnikom kakor oče otrokom.« Leta 1556. 1556.
je prepustil Filipu II. tudi Špansko in posestva v Ameriki; naposled
se je odrekel nemški cesarski kroni. Nato je odpotoval na Špansko.

Cesar si je dal v pokrajini Estremaduri poleg samostana
»Sv. Justa  sezidati palačo, kjer je živel še dve leti. Tudi tu ga je
politika živo zanimala, in sin se ni lotil nobenega podjetja, da ne
bi bil vprašal očeta za svet. Karel je živel v pokoju, pobožno molil,
obdeloval vrt in se bavil z raznovrstnimi ročnimi deli. Videti je
bilo, kakor bi si bil popolnoma okrepil život; toda skoraj so se
povrnile stare bolezni, in cesto ga je popadala tožnost. Nekoliko pred
smrtjo je zaželel, da bi mu redovniki priredili slovesen pogreb. Dal
je v samostanski cerkvi postaviti mrtvaški oder in zapeti mašo
zadušnico, pri kateri je bil tudi sam navzoči. To ga je toli pretreslo,
da je nekoliko dni potem izdihnil blago dušo (1558). 1558.

20

III. Doba Filipa II. (1556—1598).

1. Ferdinand L (1556—1564).

Ko se je bil Karel odpovedal cesarstvu, je njegov brat Fer¬
dinand  (pod. 5.) zasedel cesarski prestol. Trudil se je pomiriti in
združiti sporne verske stranke, toda zaman. Takrat se je sklenil
cerkveni tridentski zbor,  ki je trajal s kratkimi prestanki osemnajst
let (1545—1563). Določil je verske resnice, uredil božjo službo in
skrbel za vzgojo sposobnih duhovnikov. Po Ferdinandovih dednih
deželah, takisto v češki in
Ogrski se je hitro razširila
nova vera, in poluteranili
se niso samo plemenitniki,
ampak tudi meščani in kmeti.
Po slovenskih deželah jo je
prepovedoval Primož Tru¬
bar  (pod. 6.), porojen na
Račiči na Dolenjskem. Da
bi se luteranstvo bolj vko-
reninilo med narodom, je
spisal Trubar mnogo nabož¬
nih knjig ter tako ustanovil
slovensko književnost.  Fer¬
dinand je sicer prepovedal
poslušati luterske prepovedi
in citati krivoverske knjige,
toda opravil je le malo, sile
delati pa protestantom tudi
ni hotel. Uspešneje so iz¬
podbijali luterance jezuiti,

Pod. q.  Primož Trubar. katere je pozval Ferdinand

v Avstrijo.

Jezuitski red je ustanovil španski plemenitnik Ignacij Loyola.
Ranjen v francoski vojni, je ležal bolan na očetovem gradu in prebiral
životopise svetnikov. Berilo ga je toli vnelo, da se je sklenil posvetiti
katoliški cerkvi. Poromal je v Jeruzalem, potem pa se je v Parizu
bavil z bogoslovskimi nauki. Tu se je spoprijateljil z nekaterimi
tovariši, ki so slovesno sklenili osnovati nov red. Med njimi je bil
1540. Loyolov rojak Frančišek Ksaver.  Papež je 1. 1540. potrdil novi red,

21

Pod. 5. Cesar Ferdinand I.

22

ki se je naziva! Jezusova družba.  Njegovo geslo je: »Vse za večjo
slavo božjo*. Vodil ga je general, ki je stanoval v Rimu. Ta red
se je hitro razširil po vsem svetu; mnogi jezuiti so odpotovali v
Azijo in Ameriko, da bi pokristjanili tamošnje pogane, v Evropi pa
so pobijali protestanstvo. Nekateri so bili propovedniki in izpoved-
niki, drugi pa so učili na srednjih in velikih šolah, katere so bili
često ustanovili sami, ali pa so kot učenjaki gojili prosveto. Fer¬
dinand I. je bil L 1551. pozval nekatere redovnike na Dunaj ter jim
dovolil, prepovedovati in učiti po vseh avstrijskih deželah.

Ferdinand I. je razdelil svoje dežele med tri sinove. Naj-
starejšemu sinu Maksimilijanu  je podelil Ogrsko, Češko in Avstrijo,
Ferdinandu  Tirole in Prednjo Avstrijo, Karlu  pa Notranjo Avstrijo,
t. j. Štajersko, Koroško, Kranjsko in Istrijo. Po očetovi smrti je
Maksimilijan II. zasedel tudi nemški prestol. Ferdinand se je poročil
s Filipino Welserjevo,  hčerjo bogatega Augsburžana, in je stoloval
v Inomostu. Bil je jako vnet za umetnost; blizu prestolnice je
sezidal krasni grad Ambrus,  v katerem je zbiral raznovrstne umet¬
nine. Nadvojvoda Karel je stoloval v Gradcu.

1564. Ferdinand L je umrl 1. 1564. Vse je čislalo in ljubilo blagega,
miroljubnega in prijaznega kneza. Celo sultan Sulejman je vzkliknil
ob njega smrti: »Pokojnik je bil res pravičen in pošten knez*.

2. Maksimilijan II. (1564—1576).

Maksimilijan II. je bil jako omikan in učen knez; sosebno je
ljubil prirodoznanstvo in godbo. Protestantom je bil mil in strpljiv
vladar, zato so se zelo razširili po vseh avstrijskih deželah.

Ko je zavladal Maksimilijan II., je sklenil sultan Sulejman
ivanovcem  (malteškim vitezom) vzeti otok Malto.  Oborožil je silno
brodovje ter ga poslal 1. 1565. na viteze. A ti so se pod vodstvom
velikega mojstra La Valette  branili tako junaško, da so morali
Osmanliji odjadrati. Ves krščanski svet je bil vesel te zmage, sultan
pa se je silno razljutil ter ukazal oborožiti novo vojsko, ki bi izbrisala
sramotni poboj. Postarni sultan je še enkrat poskusil premagati
Dunaj in posaditi polmesec na Štefanov stolp.

1566. Prišedši 1.1566. v Beli grad, je krenil proti severozapadu, pre¬
brodil Dravo pri Oseku in slovesno zasedel Pečuh.  Odtod je šel na
trdnjavico Sziget,  katero je branil Nikolaj Šubic-Zrinjski  (pod. 7.).
Hrabri in domoljubni Zrinjski je zbral okolo sebe majhno posadko;
vsi so prisegli, da bodo do zadnje kaplje krvi branili trdnjavo.

23

Po ljutem boju so Turki pridrli v Sziget, in Zrinjski se je zatekel
s svojimi junaki v szigetski grad. Zaman mu je sultan, ki ni mogel
dočakati, da bi se vzdignil z vojsko proti Dunaju, ponujal vso
Hrvaško; zaman je

žugal, da usmrti nje¬
govega sina, kate¬
rega so bili baje ujeli
Turki. Zvesti Zrinjski
ni prelomil prisege.
Odbijal je naskok za
naskokom in pehal
Turke nazaj. V tem
je Sulejman umrl.
Veliki' vezir je vojski
prikrival sultanovo
smrt in je dalje ob¬
legal trdnjavo. Za¬
man je čakal Zrinjski
pomoči; od nikoder
ni bilo rešilne vojske.
Pošel je že živež, in
Turki so s strelih
zapalili grajski krov.
Sedaj ga je minilo
upanje. Praznično
oblečen je vtaknil v
žep grajske ključe in
zgrabil očetov meč.
Nato je stopil na

dvorišče med svoje
junake, odprl vrata,
vzkliknil bojno geslo

«Jezus« in udaril na

, , -ir i Pod. 7. Nikolaj Šubic-Zrinjski,

naskakovavce. Vnelo

se je grozno klanje,

in Zrinjski se je smrtno ranjen zgrudil na tla. Turki so pridrli v
grad in pomorili žene in otroke. Kar se je razletela smodniščnica
in z grozovitim pokom dvignila s sabo v zrak 3000 sovražnikov ter
jih pokončala.


24

Tako so posedli Osmanliji Sziget, a bil je samo razvalina.
Sulejmanov naslednik Selim  se je vrnil s premagano vojsko domov,
in cesar Maksimilijan je obdržal oni del Ogrske, kateri si je bil
osvojil njegov oče.

Maksimilijan II. je bil poročen s hčerjo cesarja Karla V. in
je imel pet sinov; najstarejši sin Rudolf je za njim zavladal njegovim
deželam in zasedel nemški prestol.

3. Filip II. Nizozemska se osvobodi.

V drugi polovici šestnajstega stoletja je bil španski kralj Filip II.,
sin Karla V., najmogočnejši vladar evropski. Njegove dežele so cve¬
tele, in njegove hrabre vojake so vodili najspretnejši vojskovodje.
Kralj ni potoval kakor njegov oče po svojih deželah, niti ni hodil
sam na boj, ampak je navadno stoloval v Madridu.  V spomin na
bitko pri St. Quentinu  (Sen Kanten), v kateri je bil njegov vojsko¬
vodja Egmont  potolkel Francoze, je dal na severozapadu od Madrida
sezidati v renesanskem slogu ogromni grad Escorial  (Eskorjal), ki je
zajedno samostan, cerkev in kraljeva rakev. Obliko ima podkovastega
ražnja, to pa zato, ker so zmagali Španci na dan sv. Lavrencija
(10. avgusta), katerega so bili pogani usmrtili na ražnju.

Filip je bil jako nadarjen, delaven in marljiv kakor malokdo,
a bil je tudi ponosen, trd in neusmiljen. Sosebno se je trudil, da
bi svoje dežele združil v državnem in cerkvenem oziru. V Italiji in
Španski je bilo malo novovercev, tem več pa jih je bilo na Nizo¬
zemskem, kamor je bila prodrla Lutrova in Calvinova vera. Del
bogate Nizozemske se je za Filipa II. odcepil od Španske.

Nizozemska je bila sestavljena iz sedemnajstih dežel. Ko je
Filip II. 1. 1559. odpotoval na Špansko, je postavil za namestnico
sestro Marjeto Parmsko,  ki je ljubila pravičnost nad vse. Podpiral
jo je škof Granvella  (Granvelja). Nizozemci so bili nejevoljni, da so
španski vojaki ostali v deželi, in njih nejevoljnost je rasla od dne
do dne, ko je Filip pomnožil škofije in uvedel inkvizicijo  (to je
bilo versko sodišče, ki je strogo kaznovalo krivoverce). Nejevoljni
plemenitniki so sklenili zavezo in spisali prošnjo, v kateri so na¬
prosili namestnico, naj se odpravi inkvizicija. To prošnjo je prineslo
300 plemenitnikov v slovesnem izprevodu v namestniško palačo.
Velika množica je osupnila Marjeto, toda eden izmed svetovavcev
jo je potolažil, rekoč francoski: «Ne bojte se, saj so sami berači
(gueux, gajz)\»  Ta zbadljiva beseda je šla od ust do ust, in

25

zavezniki so si jo nadeli kot časten priimek ter se nazivali gajzi.
Nosili so tudi spominščico s kraljevo podobo in napisom: «Bodimo
zvesti kralju do beraške palice«.

Namestnica je obljubila plemenitnikom, da priporoči kralju
njih prošnjo; a razburjeno calvinsko ljudstvo ni poznalo mere ter
je razgrajalo po katoliških cerkvah in samostanih. Nato je sklenil
kralj šiloma upokojiti deželo ter je zato 1.1567. poslal na Nizozemsko 1567.
smelega in brezozirnega vojvodo Ferdinanda Albo.  Ko je počil glas,
da se bliža Alba z veliko vojsko, je Nizozemce izpreletel strah in
trepet. Nad 100.000 plemenitnikov, trgovcev in rokodelcev je po¬
begnilo ali na Nemško ali na Angleško. Med njimi je bil tudi
oprezni in «molčljivi» Viljem Oranski,  ki se je bil v mladih letih
priljubil Karlu V. in je razsipno živel v Bruselju. Zaman je pri¬
govarjal prijatelju grofu Egmontu,  naj pobegne ž njim. Priljudni in
kralju zvesti Egmont je odklonil vabilo in je kakor hrabri admiral
grof Hoorn  ostal v deželi.

Ko je prišel Alba, je Marjeta odšla iz Nizozemske. Novi na¬
mestnik je vse upornike in one, o katerih je menil, da so krivo¬
verci, pozval pred sodišče, ki jih je obsodilo na smrt. Grofa Egmonta
in Hoorna je dal zapreti. Na velikem trgu bruseljskem so jima
odsekali glavo. Nato je zavladal mir po vsi deželi in videti je bilo,
da je špansko gospostvo utrjeno. Toda Alba je naložil velike, skoraj
neznosne davke in je celo prepovedal trgovino z Anglijo. Tem
naredbam se je uprlo ljudstvo. Viljem Oranski je nabral mnogo
beguncev in vojakov na Nemškem ter napadal Nizozemsko. Drugi
ubežniki so se vojevali na morju in so kot pomorski razbojniki delali
Spancem veliko škodo. Nazivali so se pomorski gajzi. Osvojili so si
celo nekatera nizozemska mesta, in to je dalo severnim deželam
toli poguma, da so izvolile Viljema Oranskega za namestnika. Kralj
Filip se je bal, da bi mu Albovo nasilstvo ne izneverilo Nizozemcev;
zato je pozval Albo domov. Toda bilo je že prepozno.

Naslednji namestniki so se trudili zadušiti upor. Albov drugi
naslednik je bil hrabri in viteški don Juan d’Austria,  kraljev pol¬
brat. Preden je prišel na Nizozemsko, je že slovelo njegovo ime.
Ko so 1. 1571. hoteli Turki vzeti Benečanom plodoviti otok Ciper,
so papež, kralj Filip in Benečani oborožili veliko brodovje ter iz¬
ročili vrhovno poveljstvo donu Juanu. Ta je v silno krvavi bitki
pri Lepantu  (Lepanto) 1. 1571. razbil turško ladjevje. Ali na Nizo- 1571.
zemskem je dosegel le malo, ker ga Filip ni izdatno podpiral. Umrl

26

je L 1578. Za njim je bil namestnik njegov netjak Aleksander
Farneški  (Farnese), sin prejšnje namestnice Marjete. Ta junak je
posedel južne pokrajine, ki so bile ostale zveste katoliški veri, sedem
1579. severnih protestantskih pokrajin pa je 1. 1579. sklenilo utreško unijo
(Utrechter Union); toda še vedno so priznavale Filipa za kralja.
Sele 1. 1581. so ga odstavile in proglasile Viljema Uranskega za
načelnika. Tako se je osnovala nizozemska ali holandska republika.
Ko je 1. 1584. morivec zavratno umoril Viljema, je zavladal deželi
njegov sin Moric Nassavski  novi državi.

4. Angleška in Škotska. Elizabeta in Marija Stuartska.

Reformacija je prodrla tudi na Angleško in Škotsko, kjer je
provzročila mnogo nemirov in zmed. Na Angleškem je kraljica
Elizabeta  (1558—1603), iz rodovine Tudorcev,  uvedla protestantsko
vero. Naročila je zboru duhovnikov, naj sestavi 39 verskih članov;
ti so še dandanes osnova angleški (anglikanski)  cerkvi. Kdor je
glavar v državi, ta je tudi cerkveni glavar. Ker so Angleži obdržali
škofe, se zove njih cerkev tudi episkopalna (episcopus) ali Škofja
cerkev. Katoliško bogoslužje je bilo strogo prepovedano, samo na
Irskem se je ohranila rimsko-katoliška vera.

V tem je kraljica skrbno opazovala razmere na Škotskem. Tu
je bil 1. 1542. umrl kralj Jakob V. iz rodovine Stuartovcev. Njegovo
edino dete je bila Marija (pod. 8.), ki je imela ob očetovi smrti šele
osem dni. Vzgojili so jo na francoskem dvoru, kjer se je vse čudilo
njeni lepoti in milosrčnosti. Tu se je poročila s kraljevičem (dauphin)
Francem,  ki je po smrti Henrika II. zasedel francoski prestol, a
umrl že leto dni potem. Takrat je Ivan Knox  (Noks), Calvinov
učenec, širil Calvinove nauke po škotski deželi. Nahujskani refor-
movanci so rušili katoliške cerkve in samostane, razbijali cerkvene
posode in podobe ter prirejali v oplenjenih cerkvah evangeljsko
bogoslužje.

Francoski dvor ni priznal angleške kraljice Elizabete za pravo
vladarico, češ, da ima Marija Stuartska večjo pravico do angleške
krone, ker je bila nje stara mati iz rodu Tudorcev. Marija se je po
soprogovi smrti vrnila domov, kjer so jo vzprejeli Škoti jako navdu¬
šeno. A ta navdušenost je trajala le malo časa. Ko so namreč Škoti
zapazili, da je kraljica zvesta katoličanka, so jo sovražili; ko se je
omožila drugič s sestričem, katoliškim lordom Henrikom Darnlejem
(Dernlij), pa so jo celo črtili. Ta zakon je bil njena nesreča;

27

Pod. 8. Marija Stuartska.

28

soprog je bil sirov in malo značajen ter je strastno hlepel po zabavah
in veselicah. Ker se ji je omrzel, se je udala grofu Jakobu Both-
wellu  (Bodsuel), češ, da jo bode podpiral v viharnih časih. Zlobni
Bothwell, ki se je s hinavstvom prikupil Mariji, je bil pripravljen
za vsako hudodelstvo. Nekoč je ležal kralj bolan v selskem dvorcu
blizu glavnega mesta Edinburga. Kar se je ponoči razletel dvorec
z grozovitim pokom, in zjutraj so našli kralja mrtvega na polju.
Sum je letel na Bothvvella; toda ljudstvo je govorilo, da je tudi
kraljica kriva tega zlodejstva. Ta sum je še rasel, ko se je kraljica
malo potem poročila z Bothwellom.

Sedaj so se uprli nejevoljni plemenitniki, izgnali Bothwella,
ujeli kraljico ter jo zaprli v grad Lochleven (Lokleven), ki je stal
na jezerskem otoku. Toda žalostna usoda kraljičina je mnogim
vzbudila živo sočutje, in enemu njenih sorodnikov se je posrečilo,
da jo je osvobodil. Pobegnila je na Angleško (1568) ter prosila
kraljico Elizabeto pomoči in varstva. Toda Elizabeta jo je zaprla,
in Marija je prebila osemnajst let v ječi. Njeni prijatelji so snovali
zaroto za zaroto, da bi usmrtili Elizabeto in posadili Marijo na
angleški prestol. Njeni sovražniki pa so ji podtikali, da odobrava
naklepe zarotnikov. Nesrečnica je bila v gradu Fotheringhayu
(Fodseringe), ko so ji šiloma odprli omarico in ji vzeli pisma. Nato
je rekla nadzorniku: « Dvoje imam, česar mi ne morete vzeti: kra¬
ljevo kri, po kateri imam pravico do prestola, in pa srce, ki j C zvesto
vdano veri mojih pradedov.«

Elizabeta je sklicala sodišče, ki jo je obsodilo na smrt, češ,
da je vedela za zaroto, Marija je umrla popolnoma vdana v voljo
božjo. V črni žametni obleki, z razpelom v desnici, je dne 8. februarja
1587. L 1587. veličastveno stopila na morilni oder ter mirno položila glavo
pod krvnikov meč.

5. Filipova vojna z Angleško in nje posledki.

Med Angleško in Špansko je bilo že dalje časa sovraštvo. An¬
gleški brodovi so često napadali španske naselbine. Ko je Aleksander
Farneški  stiskal holandsko republiko in ko so Holandci prosili
Angleško pomoči, jim je Elizabeta poslala majhno vojsko. Zato je
Filip II., ko so usmrtili Marijo Stuartsko, sklenil z vso silo užugati
Angleže. Oborožil je 160 ladij, tako zvano nepremagljivo armado,
katero je vodil vojvoda Medina Sidonia.  Mnoge ladje so bile po¬
dobne plavajočim trdnjavam; na admiralovi ladji, ki je imela stolp

I

— 29 —

liki utrjeno mesto, je bilo 1200 vojakov. Angliji je pretila silno
velika nevarnost, toda kraljica je bila pogumna. Po njenem naročilu
so Angleži oborožili vojne ladje, nabrali krepko vojsko in stražili
obalo. Vse Angleže, najsi so bili te ali druge vere, je navdajala
tolika ljubezen do domovine, da so voljni zakladali troske za hra¬
nilne naprave.

Meseca majnika 1. 1588. je odplulo špansko ladjevje, kateremu 1588.
se je čudila vsa Evropa, v Rokavski preliv in se je zasidrilo blizu
Calaisa  (Kale). V temni noči so drzni Angleži pripeljali osem ladij,
napolnjenih z netili, sredi španskega brodovja ter jih zažgali. Da
bi se ne vnele španske ladje, so jih poveljniki odpeljali na piano
morje, in zjutraj je bilo vse ladjevje razkropljeno. Sedaj so Angleži
in Holandci skupno napadli posamezne španske ladje; nekatere

50 se potopile ali so naletele na plitvine in sipine, nekatere pa so
uplenili Angleži. Z nepoškodovanimi ladjami je odjadral Medina
Sidonia okolo Škotske; toda tu so jih siloviti viharji ali uničili ali
poškodovali. Le z malo ladjami ponosne armade se je potrti ad¬
miral vrnil na Špansko. Ko je kralju trepetaje poročil poraz, je
odgovoril Filip hladno, kakor mu je bila navada: »Poslal sem
ladjevje proti ljudem, ne pa proti viharjem in klečevju«.

Po tem porazu se Španci niso več opomogli; nič več niso
vladali na morju, nego na njih mesto so stopili Angleži in Holandci.
Filip II. ni mogel nadaljevati vojne proti Angleški in ne spokoriti
odpadlih Nizozemcev. Kakor Španska je propadla tudi Portugalska,
ki je bila takrat združena s Špansko.

Leta 1580. je izmrla kraljeva rodovina portugalska in Filip II.

51 je osvojil deželo. Ta zveza je uničila blaginjo Portugalski; zakaj
Holandci so imeli zdaj tudi Portugalce za sovražnike ter so jim
vzeli najlepše in najbogatejše naselbine v Vzhodni Indiji, kakor
Sundske otoke, Malakko, Ceylon  in Formoso,  naposled pa celo
rt Dobre nade.

Filip H. je umrl 1. 1598. Za njegovih naslednikov Filipa III.
in Filipa IV.  je Španska še bolj propadla. Filip III. je moral pri¬
znati Holandce za nezavisne. Leta 1640. so se osvobodili tudi Portu¬
galci, ki so se bili le nejevoljni udali španski oblasti, ter so izvolili
za kralja braganskega vojvodo Ivana.

Angleška oblast pa je rasla od leta do leta. Kraljica Elizabeta
je prijazno vzprejemala vse, katere so zaradi vere pregnali iz Fran¬
coske in Nizozemske, ter je pospeševala obrt, trgovino in mornarstvo.

30

Morski junak Frančišek Drake  (Drek) je po Magalhaensu prvi
objadral zemljo ter je baje iz Amerike prinesel koristni krompir,
ki se sadi od leta 1650. tudi po naših krajih. V Ameriki so Angleži
osnovali naselbine ter nazvali naseljeno zemljo svoji neomoženi kra¬
ljici na čast Virginijo,  t. j. Deviško deželo. Uspešno so tudi tržili
z Rusijo, uničili trgovino hanzaških mest ter osnovali vzhodno-
indijsko trgovinsko družbo, ki jim je pridobivala Vzhodno Indijo.

Za Elizabete je živel- slavni pesnik William Shakespeare
(Viljem Šekspir), ki ga prištevamo največjim dramatskim pesnikom
1603. vseh časov. Elizabeta je umrla 1. 1603. Z njo so izmrli Tudorci,
in za njimi so zavladali Stuartovci. Elizabetin naslednik je bil
namreč škotski kralj Jakob,  sin Marije Stuartske. Jakob je Angleško
in Škotsko združil v eno državo «Veliko Britanijo».

6. Francoska. Henrik IV. (1589—1610).

Na Francoskem se je Calvinova vera jako razširila. Calvinci
so bili tudi Bourbonci  kralji navarski in sorodniki kraljeve rodovine
valoiške  (Valoa). Henrik II.,  sin in naslednik Franca I., je podpiral
nemške protestante, a preganjal hugenote, toda zatreti jih ni bilo
moči, in za njegovih treh sinov in naslednikov, Franca II., Karla IX.
in Henrika III. so se celo pomnožili. Vnele so se med katoličani in
hugenoti krvave vojne, hugenotske vojne,  ki so opustošile vso deželo.

Po tretji vojni je kraljeval sin častihlepne Katarine Meclicejske
Karel IX., ki je želel, da bi se za vselej pomirili obe verski stranki.
Zato je dovolil sestri Marjeti Valoiški,  da se je omožila z bourbonskim
princem Henrikom Navarskim.  Na ženitovanje je prišlo mnogo huge¬
notov v Pariz. Tu je Katarina Medicejska pregovorila kralja, da je
ukazal pomoriti vse hugenote. To kruto povelje se je izvršilo v šent-
jernejski noči  (24. avgusta 1572), in mnogo hugenotov je bilo po¬
bitih v Parizu in po drugih francoskih mestih. Henrik Navarski se
je otel s tem, da je navidezno prestopil h katoliški cerkvi. Sedaj so
se pričeli še grozovitejši boji, ki so trajali tudi za Henrika IIL, brata
in naslednika Karla IX.

Leta 1589. je z Henrikom III. izmrla rodovina valoiška; Henrik
Navarski je bil pravi dedič francoskega prestola. Toda katoličani ga
večinoma niso hoteli priznati za kralja, in Pariz mu je zaprl vrata.
Henrik se je uveril, da ni moči zasesti prestola, dokler je hugenot;
in zato je prestopil h katoliški veri. Nato so se katoličani podali,
in Pariz mu je odprl vrata. Henrik je pomilostil vse sovražnike in

31

vladal v miru. Leta 1598. je razglasil nantski  edikt, s katerim je 1598.
podelil reformovancem versko svobodo in pravico do državnih služb.

Henrik IV., ki je ustanovil kraljevo rodovino bourbonsko,  je
delal neumorno na to, da bi se zacelile rane, ki so jih bile verske
vojne zasekale deželi. V tem ga je zvesto podpiral nekdanji sobojnik
marki Maksimilijan Rosny, poznejši vojvoda Sully  (Sili), katerega je
imenoval za svojega ministra. Ubožnim kmetom je odpustil davke,
in dolgo so se hvaležno spominjali kraljevih besed: «Bog daj, da bi
imel vsak kmet ob nedeljah pečeno piško na mizi*. Pospeševal je
svilarstvo in trgovino, dal popraviti pote in mostove, kopati prekope
in urediti reke, da bi bile plovne. Tako se je povrnila blaginja
francoski državi.

Kakor njegovi predniki, je kanil tudi Henrik IV. utesniti
habsburško oblast. Namerjal je združiti vse nasprotnike, da bi
skupno začeli vojno zoper Habsburžane. Toda do tega ni prišlo,
zakaj 1. 1610. je bil umorjen. 1610.

IV. Doba tridesetletne vojne.

1. Rudolf II. (1576—1612).

Rudolfa II.  so vzgojili na španskem dvoru. Navadno je stoloval
v praškem gradu Hračinu  in se je le malokdaj pokazal svetu. Cesar
je bil vnet za umetnosti in znanstva; nabiral je slike in kipe slavnih
umetnikov, starine in raznovrstne dragotine ter pozival na svoj dvor
učenjake, umetnike, alkimiste in astrologe. Takrat so mnogi mislili,
da neka posebna tvarina (kamen modrijanov) izpreminja nedrage
kovine v drage. Alhimisti so se mnogo trudili, da bi izumili to
tvarino. Astrologi so trdili, da se da iz tega, kako tekajo zvezde,
prerokovati bodočnost. Na Rudolfovem dvoru je bil zvezdoslovec
Tvcho de Brahe,  danski plemenitnik, in pa »cesarski mathematicus«
Ivan Kepler.  Poslednji se je bil 1. 1571. porodil v wurttemberškem
mestu Weilu,  toda živel je dolgo v Avstriji, izprva v Gradcu, potem
pa v Pragi in naposled v Linzu. Pred njim je že učil slavni Poljak
Nikolaj Koprnik,  porojen v Torunju ob Visli, da se zemlja vrti
okolo solnca; Kepler pa je dal temu stavku trdno osnovo, do-
kazavši, po katerih zakonih se sučejo premičnice okolo solnca.
Koprniku so postavili krasen spomenik v Torunju, Keplerju pa
v Regensburgu.

32

Ker se je cesar Rudolf preveč bavil z alhimijo in astrologijo
ter je bil časih bolan, je zanemarjal vladarske posle. Zato se je
zoper njega vzdignil brat Matija,  katerega je vodil škof Melhior
Khlesl,  ter ga je prisilil, da mu je odstopil Ogrsko, Avstrijsko in
Moravsko. Ta bratovski prepir med članovi habsburške rodovine so
si izkoristili protestantski stanovi; nadvojvoda Matija jim je podelil
versko svobodo, da so ga podpirali proti cesarju. Prav tako so
češki protestantski stanovi izkoristili cesarjevo stisko; prisilili so
1609. 1. 1609. Rudolfa II., da jim je v takozvanem majestatu  (Majestats-
brief) tudi podelil versko svobodo in mimo tega pravico, graditi
protestantske cerkve in šole.

Tudi na Nemškem so bili takrat verski razpori. Protestantski
knezi in stanovi so 1. 1608. sklenili zvezo po imenu unijo;  načeloval
ji je calvinec Friderik V., izborni knez palatinski. Tej zvezi se je
pridružil še francoski kralj Henrik IV., glavni nasprotnik Habs¬
buržanom. Proti uniji pa so se združili 1. 1609. tudi katoliški knezi
v ligo,  kateri je bil glavar bavarski vojvoda Maksimilijan.  Tako je
stala stranka proti stranki z oboroženo vojsko, in bati se je bilo,
da se ne vname vojna. Nagla smrt francoskega kralja jo je sicer
preprečila, a obe zvezi sta vendar otemnili cesarjev ugled. Naposled
je Rudolf II. izgubil tudi Češko. Ko je naklanjal nasledstvo v tej
deželi nadvojvodi Leopoldu,  škofu passavskemu, je 1. 1611. pridrl
Matija v Prago ter prisilil cesarja, da mu je odstopil tudi Češko.

Rudolfu je ostala samo še cesarska krona. Sicer se je nadejal,
da zopet dobi izgubljene dežele, toda umrl je že 1. 1612. Njegov
brat Matija je za njim zavladal tudi na Nemškem.

2. Tridesetletna vojna (1618-—1648).

Matija  (1612—1618) ni imel otrok kakor tudi ne njegovi
bratje; zato je posinil nadvojvodo Ferdinanda,  Karlovega sina, ki
je vladal Notranji Avstriji, ter je ukrenil, da so ga češki in ogrski
stanovi izvolili za kralja. Za cesarja Matije se je vnela vojna, ki
je trajala trideset let.

a)  Češko-palatinska vojna. Tilly.

Rudolf II. je bil v majestatu samo posvetnim stanovom dovolil
graditi protestantske cerkve in šole. Vzlic temu so si prisvajali to
pravico tudi protestantski podložniki duhovskih stanov. Tako so
sezidali protestantski meščani cerkvi v Hrobu (Klostergrab), v mestu

33

praškega nadškofa, in v Brunovem (Braunau), ki je bilo podložno
brunovskemu opatu. Prvo je dal nadškof praški porušiti, drugo pa
opat brunovski zapreti. Nato so se protestanti pritožili pri cesarju,
a ta jih je pismeno trdo posvaril. To je protestantske plemenitnike
toli razburilo, da so nekateri, kakor grof Matija Thurn, Schlick,
Rupa in drugi, oboroženi pridrli v kraljevski grad in terjali od
kraljevih namestnikov odgovor. Ko so se bili hudo sporekli, so pro¬
testanti dva namestnika, Martinica  in Slavato,  in tajnika Fabricija
vrgli skozi okno v grajski jarek (1618). Poškodovali so se ti le malo
in so srečno utekli, dasi so streljali za njimi. Nato so si uporniki
prisvojili vrhovno oblast, pregnali iz dežele jezuite, oborožili vojsko
in naprosili protestantske kneze pomoči.

Malo potem je cesar Matija umrl. Njegov naslednik je bil >
Ferdinand II.  (1619—1637), katerega so bili vzgojili jezuiti v Ingol-
stadtu. Zavladal je 1. 1595. Notranji Avstriji že s tem namenom, da
bi zatrl protestantsko vero. Ta naklep je tudi izvršil. Prepovedal je
evangeljsko božjo službo in prisilil protestante, da so ali prestopili
h katoliški cerkvi, ali pa se izselili. Pri tem ga je sosebno podpiral
ljubljanski škof Tomaž Hren.  Ko je Ferdinand II. po smrti cesarja
Matije zavladal Avstriji, Češki in Ogrski, se je širil upor vedno bolj,
zakaj bati se je bilo, da ne bi v teh deželah ravnal s protestanti
prav tako kakor v Notranji Avstriji. Na Ogrskem se je hotel
erdeljski knez Gavrila Betlen  polastiti kraljevske krone. Dolenje-
avstrijski protestantski stanovi so prišli celo v cesarski grad ter
nadležno zahtevali od Ferdinanda politiške svobode; a Ferdinand
je bil trd in neizprosen. V odločilnem trenutku pa je prijezdila četa
oklopniškega polka, ki ga je pozneje vodil polkovnik Dampierre
(Dampjer), v grajski dvor in osvobodila Ferdinanda prisiljivih na¬
sprotnikov. Naslednjo noč je prihitel grof Thurn z majhno vojsko
na Dunaj, da hi ga obsedel. Ker pa ni ničesar opravil, je zopet
odšel na Češko.

Nato se je napotil Ferdinand v Frankfurt, kjer so ga izvolili
za cesarja. V tem so ga češki stanovi odstavili ter so palatinskega
izbornika Friderika V. izvolili za kralja. Da je vzprejel krono, k
temu ga je prisilila častihlepna žena Elizabeta, hči angleškega
kralja Jakoba I. Tudi Šleska, Moravska in Lužice so mu prisegle
zvestobo; ali njegova slava je minila kaj skoro. Papež, španski
kralj in liga so poslali Ferdinandu pomožno vojsko; celo luteranski
saški izbornik, ki je sovražil calvinskega palatinskega grofa Friderika,
K a sp ret. Zgodovina novega veka. 3

34

se je pridružil cesarju. Ligina vojska, ki jo je vodil slavni general
Ivan Tscherklas von Tilly,  je pridrla črez Gorenjo Avstrijo na češko
in se utaborila na Beli gori  blizu Prage. Tu je bila dne 8. novembra
1620. 1- 1620. češka vojska v eni uri popolnoma poražena. Kralj Friderik
je bil pri obedu, ko so mu poročili, da se je vnela bitka; ko je hotel
iti na bojišče, so mu že prihajale bežeče čete naproti. Nato je Friderik
s soprogo pobegnil na Holandsko. Ker je trajalo njegovo kraljestvo
samo eno zimo, so ga zbadljivo nazivali zimskega kralja.

S to zmago je cesar Češko zopet spravil v svojo oblast. Fer¬
dinand II. je izbornega kneza preklel ter ukazal usmrtiti glavarje
upornikov in jim vzeti posestva; raztrgal je tudi majestat, izgnal
protestante in zopet pozval jezuite na češko. Nato se je pogodil z
Gavrilo Betlenom, ki se je odrekel kraljevskemu naslovu, in je
iztiral protestante iz Dolenje in Gorenje Avstrije. V tem je prišla
španska vojska iz Nizozemske in posedla Palatinat ob Renu. To
deželo kakor izborniško dostojanstvo je cesar podelil bavarskemu
vojvodi Maksimilijanu, Lužice pa je prepustil saškemu izborniku.

b)  Danska vojna. Waldstein.

Cesarjeve zmage so silno vznemirile protestantske kneze in
naklonile Anglijo, Holandijo in Dansko, da so sklenile zavezo zoper
habsburško oblast. Danski kralj Kristijan IV.  je začel vojno, v
kateri so ga podpirali Angleži in Holandci; zajedno je zbral vojsko
grof Ernest von Mansfeld,  ki se je bil že prej bojeval za izgnanega
izbornega kneza. Tako se je 1. 1625. pričela druga doba trideset¬
letne vojne; zove se danska vojna.  Takrat se je češki plemenitnik
Albreht Waldstein  ponudil cesarju, da mu nabere vojsko, ki bi
služila samo njemu.

Albreht Waldstein  (pod. 9.) se je porodil 1. 1583. kot sin utra-
kvistiških roditeljev v Hermanicih. Rano osirotelega dečka je katoliški
ujec izročil jezuitom v Olomucu, da bi ga vzgojili v katoliški veri.
Nauke je nadaljeval na vseučiliščih v Altdorfu  in Padovi,  kjer mu
je astrolog Seni prerokoval slavno bodočnost. Po dovršenih naukih je
mnogo potoval po Nemškem, Holandskem, Angleškem in Francoskem.
Posvetivši se vojaštvu, se je poslavil kot hraber in srčen vojak v
vojnah s Turki, Benečani in Betlenom. S prvo soprogo je toliko
priženil, da je po bitki na Beli gori ponakupil mnogo posestev,
ki jih je bil cesar vzel češkim upornikom. Ferdinand II. ga je
1. 1623. poknežil in mu pozneje podelil vojvodino Friedlandijo.

35

Pod. 9. Albreht Waldstein.

3*

36

Ko je »Friedlandovec« udaril na boben, so prihiteli iz vseh
krajev in dežel stari vojaki in mladi možje. Skoraj je štela njegova
vojska 30.000 mož, ki so bili kaj različne narodnosti, kakor Hrvati,
Valonci, Italijani, Španci, Škoti, Irci in Nemci. To vojsko je gnal
Waldstein na Severno Nemško in potolkel grofa Mansfelda pri
Dessavskem mostu  (Dessau, 1626). Nato je Mansfeld krenil v Šlesko
in odtod na Ogrsko, kjer se je pridružil Betlenu, ki se je bil zopet
uprl cesarju. Ker se je pa Betlen pogodil s Ferdinandom II., je
Mansfeld pobegnil proti jugu, češ, da se preko Benetek vrne na
Nemško. Toda umrl je v Bosni (blizu Sarajeva). Ko je čutil, da bode
skoraj konec njegovemu življenju, si je dal opeti oklop in opasati
meč; stoječ med dvema častnikoma, je izdihnil junaško dušo. V tem
se je Waldstein, ki je bil pregnal Mansfelda na Ogrsko, vrnil na
severno bojišče, kjer je bil Tilly premagal kralja Kristijana. Oba
vojskovodji sta si skupno osvojila Holsteinsko in pregnala kralja na
Danske otoke; nato je VValdstein posedel Mecklenburško in Pomor-
jansko. Samo trdnjave Stralsunda  ni mogel vzeti, dasi se je zarotil,
da vzame mesto, najsi bi bilo z verigami priklenjeno na nebo. Šest
mesecev ga je oblegal, toda prebivavci so se s pomočjo Dancev in
Švedov junaški branili, in naposled je moral Friedlandovec oditi.
Waldstein, nadevši si naslov « general Baltskega in Oceanskega
morja«, je hotel cesarju tudi opremiti ladjevje, ki bi pritiskalo na
Dance in Švede; toda tega naklepa ni mogel izvršiti.

Waldsteinova vojska je spokorila vso Severno Nemčijo, in zato
je cesar podelil, hrabremu vojskovodji mecklenburško vojvodino  ter

1629. sklenil s kraljem Kristijanom mir v Ljubeku (1629). Danski kralj
je zopet dobil svoje dežele, toda obljubiti je moral, da se ne bode
več vtikal v nemške stvari. To leto je cesar razglasil restitucijo-
nalni edikt  ter protestantom ukazal, povrniti katoličanom vsa po¬
sestva, škofije in samostane, katera so jim bili vzeli po passavski
pogodbi. Ta razglas je protestante silno razburil. A tudi katoliški
knezi, sosebno bavarski izborni knez Maksimilijan, so bili ogorčeni,
ker je Waldstein toli povečal cesarjevo oblast, da je bila popolnoma
nezavisna od nemških knezov; razen tega se je vedel Waldstein
ošabno in je ravnal s knezi kakor s podložniki ter plenil po njih
deželah. Francozi pa so se trudili, da bi razsvadili cesarja in kneze

1630. ter tako tem lože oslabili habsburško oblast. Ko so se 1.1630. knezi
zbrali v Regensburgu,  so odločno zahtevali od cesarja, naj odpusti
Waldsteina. Cesar se je naposled udal in ga je odslovil. Ko sta

37

cesarjeva poslanca Waldsteinu poročila, da je odpuščen, jima je
rekel: «Sama lahko čitata v zvezdah, da dominira spiritus bavar¬
skega izbornika cesarjevega«. Waldstein je odšel brez odpora na
svoja posestva na Češkem. Tu je živel sijajno kakor kralj, čakajoč
časa, da bi bilo cesarju zopet treba njegove pomoči. Poveljnik ce¬
sarske vojske je bil sedaj Tilly.

c)  Švedska in francoska vojna. Gustav Adolf.

Prav takrat, ko je cesar odpustil Waldstfeina, je protestantski
švedski kralj Gustav Adolf  na pomorjanski obali izkrcal 15.000 mož,
da bi začel vojno s cesarjem. Slul je za vrlo izobraženega moža.
Izboljšal je vojaštvo, primerno razdelil vojsko ter jo dobro oborožil.
Imel je tudi vojake v strahu in strogem redu ter ni dopuščal, da
bi se bili vedli nespodobno. Francoski minister Richelieu,  ki se je
bal prevelike moči Habsburžanov, ga je vzpodbujal na boj in ga
zalagal s potrebnim denarjem. Na Nemškem se mu niso hoteli
pridružiti niti soverniki, ampak so ostali nevtralni. Samo Devin
(Magdeburg) se je pogajal ž njim. Zato je šel Tilly proti temu
mestu in ga je oblegal. Meščani so se hrabro branili, češ, da jim
pride švedski kralj na pomoč. Toda Tilly je naskokoma vzel trd¬
njavo. V groznem pouličnem boju se je vnel ogenj, katerega je
silni vihar po bliskovo raznesel po vsem mestu, in v nekoliko urah
je bil Devin pogorišče. Tillyu je bilo žal Devina, zakaj močna
trdnjava bi ga bila dobro podpirala v vojni.

Od Devina je šel Tilly na Saško in silil izbornega kneza, naj
se pridruži cesarju. Toda saški knez je pozval švedskega kralja na
pomoč. Gustav Adolf je prihitel na Saško in 1. 1631. Tillya potolkel 1631.
pri Breitenfeldu  blizu Lipskega (Leipzig). Ta poraz je imel za cesarja
slabe nasledke: Sasi so pridrli na češko ter vzeli Prago, Gustav
Adolf pa je posedel porenske dežele. Kanil je celo osnovati prote¬
stantsko cesarstvo na Nemškem. V tej stiski se je cesar Ferdinand II.
spomnil nekdanjega vojskovodje Waldsteina, ki je po kraljevsko
živel na Češkem.

Waldsteinu so služili mnogi plemenitniki; petdeset helebardirjev
v bliščeči opravi je stražilo pred njegovim gradom, poslužni paži v
svetlomodri žametni obleki so stali pred vrati, čakaje zapovedi, in
v hlevu je bilo nad sto konj, ki so zobali iz marmornih jasli. Krep¬
kega in slavohlepnega moža so vedno navdajale visokoleteče misli.
Na svojih posestvih je naselil rokodelce, osnoval rudnike in fužine,

38

nasadil murve in sezidal šole. V Pragi je zgradil veliko palačo,
katero so okrasili slavni umetniki. Namerjal je vsa svoja posestva
osvoboditi češkega podložništva in jih združiti v posebno škofijo.
Jičin  naj bi bilo prvo mesto za Prago. Waldsteinov pogled je bil
vedno resen, celo temen; govoril je malokdaj, a cesto je v pozno
noč z astrologom Senijem  opazoval zvezde. Ko ga je cesar nujno
prosil, da bi nabral vojsko, se je delal, kakor bi ga tega ne bilo
volja, in šele pozneje je privolil in hitro nabral vojsko. Ko mu je
bil cesar izročil vrhovno poveljništvo z neomejeno oblastjo, je udaril
na Sase ter jih pregnal iz Češke.

V tem je gnal Gustav Adolf vojsko na Bavarsko, ki je takrat
na zapadu sezala do Lecha. Zaman je Tilly branil Švedom, da ne
bi prekoračili reke; zopet pobit, je umrl malo potem. Švedski kralj
je nato zasedel Monakovo, in sedaj mu je bila odprta pot na Dunaj.
Toda krenil je v Niirnberg  in se tam utaboril. Waldstein je prihitel
bavarskemu izborniku na pomoč in se je tudi utaboril blizu Niirn-
berga. Enajst tednov sta stala vojskovodji drug proti drugemu.
Ko je pa Švedom naposled pošel živež, je Gustav Adolf udaril
na nasprotnika, a izgubivši mnogo vojakov, je krenil na jug
proti Dunavu. Tudi Waldstein se je dvignil in gnal svojo vojsko
na Saško, da bi ondi prezimila. Drznega konjiškega generala grofa
Pappenheima,  pa je poslal z enim oddelkom v Halle, da bi si
osvojil mesto. Ko je začul Gustav Adolf, da je Saška v stiski,
je odhitel za Waldsteinom; pri Lutzenu  blizu Lipskega sta trčili
vojski druga ob drugo.

Gosta megla je pokrivala okolico, ko se je dne 16. novembra
1632. 1. 1632. vnela bitka. Švedi so menili, da so že zmagali; kar se
pridrevi Pappenheim, katerega je bil zopet pozval Waldsteinov brzi
poslanec, s konjico na bojišče in se navali na sovražnika, da bi
se bil z Gustavom Adolfom samim; toda smrtno ranjen pade raz
konja. Ker so vzpričo silnega navala omagovali Švedi, se je Gustav
Adolf sam postavil polku na čelo; toda ena krogla mu je razbila
levo ramo, druga ga je smrtno ranila. Ko je umirajoči Pappenheim
zvedel to novico, je dejal: »Poročite vojvodi Friedlandskemu, da
umrjem vesel, ker znam, da je ubit najsilnejši sovražnik«. Namesto
ubitega kralja je prevzel vrhovno poveljništvo Bernhard Weimarski,
ki je gnal vojsko v poslednji odločilni boj. Ko se je nagnil dan, se
jeWaldstein umaknil v Tipsko, dočim so Švedi šele drugi dan odšli
z bojišča. TValdstein je zlato verižico in krvavi plašč švedskega kralja

39

poslal cesarju Ferdinandu. Cesar je vzkliknil: »Ko bi se le umirila
Nemčija, pa bi rad, da bi bil dalje živel junak in se vesel vrnil domov!»

Waldstein je šel z vojsko zopet na češko, kjer je miroval in
se s Sasi, Švedi in Francozi celo marljivo pogajal aa mir. Zvedevši,
da ga ima cesarski dvor zaradi tega na sumu, se je zbal, da ne bi
ga odstavili. Zato je pozval višje častnike v Polzenj,  in častniki so
se mu pismeno zavezali, da mu ostanejo zvesti do zadnje kaplje
krvi. Cesar je na to vojsko oprosti] zvestobe, ki jo je bila prisegla
Waldsteinu, in je imenoval grofa Gallasa  za vrhovnega poveljnika.
Do malega vsi polki so se izneverili Waldsteinu; samo nekateri so
šli ž njim v trdnjavo Heb  (Eger), kjer so se hoteli združiti s Sasi
in Švedi. Da bi se to ne zgodilo, je sklenil polkovnik Valter Buttler,
porojen Irec, usmrtiti Waldsteina. Za to namero je pridobil tamoš-
njega poveljnika Škota Gordona.  Ko so bili Waldsteinovi pristaši
lilo, Terčki  in Kinski  na večer dne 25. februarja 1. 1634. prišli
v gosti v Gordonov grad, so v obednico pridrli Buttlerjevi dragonci
in posekali goste. Nato so morivci pridrli v hišo na mestnem trgu,
kjer je stanoval Waldstein in s Senijem opazoval zvezde. Waldstein
se je že odpravljal spat; kar prihrujejo morivci v spalnico, rekoč:
»Hudobnež, ali hočeš ti sneti cesarju krono z glave?» Nato ga
zabodejo s kopjem.

Na čelo cesarski vojski je stopil cesarjev najstarejši sin
Ferdinand,  a podpiral ga je grof Gallas.  Potolkel je Švede še
1. 1634. pri Nordlingenu  na Bavarskem. Po tej bitki je saški izbornik
1. 1635. sklenil s cesarjem praški mir,  kateremu so se pridružili tudi 1635.
drugi protestantski knezi; Francoska pa, ki jo je še vedno upravljal
Richelieu, je začela sedaj očito vojno s Habsburžani. Cesar Fer¬
dinand H. je umrl 1. 1637.; za njim je zavladal Ferdinand III.
(1637— 1657). Za tega vladarja so Švedi in Francozi pustošili
razne dežele. Bolj ko je ubožala Nemčija, bolj je hlepela po miru, o
katerem so se že pogajali od 1. 1640. Leta 1648. je švedski general
Konigsmark zasedel praško Malo stran, toda Starega in Novega
mesta ni dobil v pest. Zdajci je počil veseli glas, da so sklenili mir. 1648.

Westfalski mir.

Mir se je sklenil v vestfalskih mestih Osnabrucku  in Munsteru.
Da so se po dolgih letih vendarle pogodili, ta čast gre cesarskemu
poslancu, opreznemu in krepkemu grofu Trautmannsdorfu. Francozi
so dobili avstrijska posestva v Alsaciji, Švedi  Prednje Pomorjansko,

40

braniborski izbornik  Zadnje Pomorjansko. Bavarcem  je ostal Go¬
renji Palatinat  (ob Nabi) in izborniško dostojanstvo, Dolenji  ali
Renski Palatinat  in osmo mesto v zboru izbornikov pa je dobil
Karel, sin pregnanega Friderika V. Nemška država je priznala
Švico  in Nizozemsko  za nezavisni.

Določila augsburškega verskega miru so veljala tudi reformo-
vancem.

Vsi nemški stanovi so bili samovlastni vladarji v svojih državah;
dovolilo se jim je, da lahko sklepajo zaveze z zunanjimi državami,
samo ne proti cesarju in nemški državi. Kadar bi šlo za važno
vladno stvar, bi jo smel ukreniti cesar samo s privolitvijo nemških
stanov. Od 1. 1663. je državni zbor  vedno zboroval v Regensburgu,
toda knezi niso sami prihajali nanj, ampak zastopali so jih poslanci.

Tridesetletna vojna je za dolga leta uničila blaginjo nemške
države. Mnogo mest in vasi je bilo razrušenih, mnogo ljudi je
poginilo, in kdor jo je preživel, tega je trla beda. Nemčija je
štela pred vojno 18 milijonov ljudi, po vojni pa samo 7 milijonov.
Pešala so poljedelstvo, obrt in trgovina; malokdo se je bavil z
umetnostjo in znanstvom. Oslabljena Nemčija se je razcepila na
mnoge pojedine države, pri katerih je mogočna Francija zadobivala
od leta do leta večjo veljavo.

V. Angleška za Stuartovcev (i603—1688).

Oliver Cromvvell.

Leta 1625. je umrl Jakob L, prvi Stuartovec na angleškem
prestolu, in nasledil ga je njegov sin Karel I.  (1625—1649). Ta
kralj se je skoraj neprestano bojeval s parlamentom,  kateremu se
je naposled udal. Parlament je sestavljen iz gosposke  (gorenje) in
poslanske  (dolenje) zbornice. N  prvi zborujejo zastopniki velike du¬
hovščine in velikega plemstva, v drugi pa zastopniki male gospode
in meščanov. Ta parlament je imel pravico dovoljevati davke, a kralj
je preziral to pravico ter je svojevoljno nalagal davke in vladal
brez parlamenta. A ta si ni dal izviti pravice, in zato sta bili obe
stranki silno ogorčeni. Ko so se 1. 1642. dvignili Londončani, je kralj
pobegnil v York,  kamor so prišli njegovi pristaši, kavalirji  imeno¬
vani. Meščanstvo pa je potegnilo s parlamentom, ki je oborožil

41

vojsko. Največ veljave je imel pri vojakih slavohlepni in krepki
Oliver Cromwell,  premožen veleposestnik in obenem člen parlamenta.
V državljanski vojni, ki se je vnela, se je obnesel kot izvrsten
vojskovodja. Premagal je kralja v dveh bitkah, da je pobegnil k
Škotom, ki so bili potegnili z angleškim parlamentom. Kralj se je
nadejal, da ga bode podpiral narod, iz katerega se je bila porodila
vladarska rodovina Stuartovcev. Ali ta nada ga je ukanila; Škoti
so ga zaprli v ječo in ga 1. 1647. izročili angleškemu parlamentu.

V tem parlamentu so bili tudi prepiri; naposled je poslanska
zbornica, kateri je načeloval Cromw'ell, očito izrekla, da sama ona
zastopa angleški narod. Nato se je sestavilo posebno sodišče, ki je
obsodilo kralja na smrt, češ, da je vladal samovoljno in zakrivil
krvavo državljansko vojno. Meseca januarja 1. 1649. so kralju od¬
sekali glavo, Angleško pa so proglasili za republiko.  Pravi vladar je
bil sedaj Cromwell. Premagal je Škote in Irce, ki so bili potegnili
s sinom usmrčenega kralja, in je povečal angleško oblast na morju
Zbok teh uspehov je hrepenel po samovladarstvu. Leta 16-53. so
ga častniki proglasili za zaščitnika (lordprotector) velikobritanske
republike; nekateri pristaši v parlamentu so mu celo ponudili kra¬
ljevsko krono; toda vzprejel je ni. Umrl je 1. 1658. Pokopali so ga
v Westminsterski opatiji poleg angleških kraljev.

Po njegovi smrti so nastale velike zmede. Leta 1660. je novi 1660.
parlament pozval Stuartovce zopet na prestol, in narod je navdušeno
vzprejel Karla II.  Ali ta navdušenost se je skoraj polegla, ko je
kralj jel poviševati katoličane. Parlament, meneč, da preti nevarnost
anglikanski cerkvi, je s posebnim zakonom ustavil katoličanom pot
do javnih služb. Leta 1679. je proglasil habeas-corpus-zakon,  po
katerem je bilo strogo prepovedano zapreti državljana, ne da bi se
mu bilo izročilo pismeno zaporno povelje in naznanilo, zakaj bode
zaprt. Kogar pa bi zaprli, tega bi bilo zaslišati v treh dneh.

Karla II. naslednik je bil njegov brat Jakob II.  Kot katoličan
se je trudil, da bi gospodovali katoličani, a raditega so bili Angleži
nejevoljni nanj. Najveljavnejši izmed njih so povabili kraljevega zeta,
nizozemskega namestnika Viljema Oranskega,  da bi pregnal kralja.
Ko je Viljem 1. 1688. stopil z vojsko na angleško obalo, je Jakob II. 1688.
pobegnil na Francosko, kjer mu je kralj Ludovik XIV. uredil sijajen
dvor. Nato je parlament Viljema  in njegovo soprogo Marijo  posadil
na angleški prestol.

42

VI. Ludovik XIV., kralj francoski (1643—1715).

1. Doba Ludovika XIV.

Ludovik XIII. (1610 — 1643), sin Henrika IV., je vlado povsem
prepuščal ministru kardinalu Richelieuu. N  zunanji politiki je delal
ta minister na to, da bi se razbila habsburška oblast. A to se mu
ni posrečilo. Razen tega je menil, da bi bilo najbolje za državo,
ako pridobi kralju neomejeno -oblast. Zato je z orožjem spokoril
neposlušne velikaše in dal usmrtiti vse protivnike. Pomnožil je tudi
mornarstvo in razširil trgovstvo; pospeševal je umetnost in slovstvo
ter osnoval slavno francosko akademijo.  Umrl je 1. 1642. skoraj
obenem s kraljem Ludovikom XIII.

Ko je Ludovik XIII. umrl, je imel njegov sin Ludovik XIV.
šele pet let; zato je zanj vladala mati Ana Španska. Njen minister,
kardinal Mazarin  (Mazaren), je v zmislu Richelieujevem delal na to,
da bi se popolnoma osvobodila kraljevska oblast. Mazarin je umrl
1. 1661., in kralj je odslej sam ravnal krmilo francoske države.
Njegova volja je bil edini in najvišji zakon v državi; imel se je
za absolutnega gospoda svojih podložnikov. Ko so mu nekoč na¬
mignili, da se je vendarle treba ozirati tudi na državo, je rekel:
«Država sem jaz*.

Ludovik XIV. je imel izvrstne ministre in vojskovodje. Njegov
finančni minister Colbert  (Kolber) je povzdignil obrt in trgovino ter
tako pomnožil državne dohodke. Francozi so marljivi, delavni in
vneti za vse, kar je lepo. Pri Benečanih so se naučili, kako se iz¬
delujejo žameti in zrcala, pri Angležih so se seznanili z jeklarstvom
in volnarstvom, pri Nizozemcih s suknarstvom; sami pa so popolnoma
razvili te obrte. Colbert je izkopal Poldnevniški prekop  (Canal du
midi), prvi veliki umetni vodotok v Evropi, ki spaja Garonno in
Sredozemsko morje. Marseille (Marsej) in Toulon sta bili glavni
skladišči levantske trgovine. Zgradil je veliko vojno ladjevje, osnoval
naselbine v Indiji, Afriki in Ameriki (Cayenne) ter ustanovil fran¬
cosko pomorsko in naselbinsko oblast.

Colbert je z oprezno finančno upravo kralju prihranil toliko
denarja, kolikor ga je bilo treba za drage stavbe, sijajne svečanosti
in mnoge vojne. Ludovik je gradil v baročnem slogu.  V Versaillesu
(Versaj) si je sezidal sredi gozdnatega parka prekrasno palačo ter

43

jo okrasil s kipi, špiljami in vodometi. To prestolno palačo je vsa
Evropa imela za čudež sveta in vzor dobrega ukusa. Na dvoru so
se natanko ravnali po pravilih dvorske šege. Ludovik je pozival na
svoj dvor pesnike, umetnike in učenjake ter jih kraljevski nagrajal.
Ondaj so živeli: tragika Corneille  (Kornej) in Racine  (Rasin), začetnik
francoske vesele igre Moliere  (Moljer) in basnopisec Lafontaine
(Lafonten). Ti slavni pisatelji so tako razvili francoščino, da je
služila po vsej Evropi diplomatom, višjim stanovom in razumnikom.
Pariz je bil središče evropske omike, in skoraj vsi knezi in narodi
so posnemali francoske šege, navade in naredbe.

Leta 1685. je Ludovik razveljavil nantski edikt  in hugenotom
ukazal, naj se združijo s katoliško cerkvijo, češ, da bode vsa Fran¬
coska enoverna. Ali hugenoti bi se bili rajši večinoma izselili nego
pokatoličanili. Ludovik jim je zato prepovedal izselitev; vendar se
je več tisoč hugenotov preselilo v Švico, Holandijo, na Braniborsko
in na Angleško.

2. Navalne vojne Ludovika XIV.

Slavohlepni Ludovik XIV. bi bil rad prvi in najmogočnejši
knez evropski. Da bi razširil Francosko, si je lastil sosednje dežele
ter jih navaloma napadal.

Prvo navalno vojno  je začel proti španski Nizozemski, v katero
sta udarila njegova vojskovodji Turenne  (Tiren) in Conde  (Konde).
To je vznemirilo Holandce, ki so bili rajši sosedi Špancev nego
Francozov. Sklenili so z Angleško in Švedsko zavezo (trozavezo,
triple alliance) ter prisilili Ludovika, da je 1. 1668. sklenil mir v 1668.
Aachenu  in se zadovoljil s tem, da mu je Španska odstopila dva¬
najst nizozemskih mest.

Razljučeni francoski kralj se je skleni] osvetiti Holandcem, ker
so bili preprečili njegove nakane. Pridobil je Angleže in Švede, si
1. 1670. osvojil Lotaringijo  in pregnal vojvodo Karla, ki je pobegnil
na Dunaj. Leta 1672. pa se je privalila velika vojska v Holandijo
ter začela drugo navalno vojno.  Francozi so mahoma spravili skoraj
vso deželo v svojo oblast. Holandci so se oteli sovražnika tako, da
so prekopali nasipe in da je voda poplavila deželo. Kesneje sta
Holandcem prišla na pomoč braniborski izbornik Friderik Viljem
in nemški cesar Leopold I.;  ob Renu pa se je grof Montecuculi
(Montekukuli) vojskoval s Turennom. Ludovik je pregovoril Švede,

-11

da so iz Pomorjanskega udarili na Braniborsko. Ko je izborni knez
to začul, je odšel z bojišča ob Renu, odhitel v svojo kneževino in
1675. 1. 1675. potolkel Švede pri Fehrbellinu,  dasi so se ponašali, da jim
ni nihče kos. Naslednje leto jim je izvil vse Prednje Pomorjansko.
Ob Renu so se še vojskovali, dokler niso sklenili miru v Nim-
wegenu  (1678). Holandija ni izgubila ničesar; španska  je odstopila
Francoski Svobodno grofovino burgundsko (Franche-Comte), cesar
Leopold  pa Freiburg v Brisgavi. Braniborski izbornik je sklenil
mir šele naslednje leto, toda ker so ga zapustili zavezniki, je moral
Švedom vrniti vse osvojene dežele.

Ludovik je bil na vrhuncu slave. Laskavci so mu vzdeli pri¬
imek Veliki in ga postavljali poleg Aleksandra in Cezarja. Ludovik
je celo sredi miru razširjal svojo državo. Osvajal si je razne pokra¬
jine v Alsaciji in Palatinatu ob Renu ter jih združeval (reuniral) s
Francijo. V vseh zasedenih krajih je dal pribiti francoski grb in
1681. prisilil prebivavce, da so mu prisegli zvestobo. Leta 1681. je planil
tudi na državno mesto Strassburg  in si ga je prilastil. Niti nemška
država niti cesar nista mogla preprečiti teh reunij,  zakaj nemški
knezi niso bili složni, cesarju pa so pretili Osmanliji, katere je bil
nahujskal francoski kralj.

Nekoliko potem si je osvajal Ludovik celo Palatinat; ne da
bi bil napovedal vojno, je navalil na neoboroženo Nemčijo in začel
1688. tretjo navalno vojno  (1688). Francoske čete so grozovito razsajale
po bogatih porenskih deželah ter jih do dobra opustošile. Najlepša
mesta, tako Worms, Speier, Mainz in Heidelberg, so Francozi vpe-
pelili, prebivavce pa pobili ali jih pregnali. V Speierju so odprli
- celo grobnico prestolne cerkve in razmetali okostje nemških cesarjev.
Sicer so cesarju Leopoldu prihiteli na pomoč Angleži, katerim je bil
zavladal Viljem IIP, Holandci, Španci in Savojci, a izvrstni Ludo-
vikovi vojskovodje so vendarle zmagali vse nasprotnike. Navzlic
temu jo Ludovik v miru, katerega je 1. 1697. sklenil v vasi Rys-
vvicku  (Reisvik) pri Haagu, vrnil Nemcem vsa mesta in vse dežele;
obdržal je samo Strassburg. Ludovik je bil zato toli popustljiv,
ker se je nadejal, da dobi vso špansko kraljevino, in na to se je
pripravljal že sedaj.


45

Pod. IO. Cesar Leopold I.

46

VII. Leopold I. (1658-1705).

Po smrti Ferdinanda III. je bil njegov sin Leopold I. (pod. 10.)
izvoljen za nemškega cesarja.* Daši je bil miroljuben, se je moral
vendar skoraj neprestano vojskovati; zakaj na zapadu so napadali
Nemčijo Francozi in na vzhodu so mu pretili Turki. V turških bojih
se je ojačila Avstrija; vzajemnemu naporu avstrijskih narodov se je
posrečilo, da so pregnali Turke iz Ogrske.

1. Leopoldova prva vojna s Turki.

Turki so namerjali podjarmiti Erdeljsko,  ki je bila do tedaj
samostojna kneževina. Ko so Erdeljci 1.1660. izvolili hrabrega vojsko¬
vodjo Ivana Kemenya  za kneza, je sultan Mohamed IV. svojega
varovanca Mihaela Apaffya  proglasil za erdeljskega kneza. Cesar
Leopold se je potegnil za Kemenya, ki ga je bil naprosil pomoči.
To je sultana toli razljutilo, da je cesarju napovedal vojno. Turška
vojska pod vodstvom velikega vezirja Ahmeta Koprilija  je pridrla
na Ogrsko in se odtod naravnost drevila proti Dunaju. Cesarsko
vojsko v Zapadni Ogrski je vodil grof Rajmund Montecuculi,  po
rodu Italijan, mož, ki se je bil že v tridesetletni vojni in na
Poljskem obnesel kot oprezen, zveden vojskovodja. Ko je veliki
1664. vezir 1. 1664. hotel prebroditi Rabo pri opatiji Sv. Gottharda, ga
je Montecuculi zgrabil in ga popolnoma potolkel. Vzlic tej zmagi
je cesar sklenil mir, ugoden za Turke, ne da bi bil vprašal ogrske
velikaše za svet. Raditega so bili Ogri silno nejevoljni, in nekateri
častihlepni velikaši so celo osnovali zaroto, da bi s pomočjo fran¬
coskega kralja in sultana Ogrsko osvobodili habsburške oblasti.
1671. Toda zarota se je ovadila, in cesar je dal 1. 1671. usmrtiti štiri
načelnike ogrskih zarotnikov.

* Ferdinand II. f 1637

47

Pod. 11. Lotaringijski vojvoda Karel V.

48

2.  Turki drugič oblegajo Dunaj.

Ker je vladal cesar zelo strogo, so se dvignili Ogri in osnovali
upor. Na čelo upornim plemenitašem se je postavil drzni grof Kmerih
Tbkoly, kateremu sta prihitela na pomoč sultan Mohamed IV. in
francoski kralj Ludovik XIV. Leta 1683. je pod vodstvom bojaželj-
nega velikega vezirja Kare Mustafe  pridrlo 200.000 mož na Ogrsko;
ta ogromna turška vojska je pri Oseku prebrodila Dravo in krenila
naravnost proti Dunaju.

Cesar, dobro vedoč, kolika nevarnost preti njegovi državi, je
sklenil zavezo s poljskim kraljem Ivanom Sobjeskim.  Podpirala sta
ga dva izvrstna vojskovodji, katera je bil izučil Montecuculi: Karol,
lotaringijski vojvoda  (pod. 11.), in grof Riidiger von Starhemberg.
Karel Lotaringijski se je bil porodil 1. 1643. na Dunaju kot netjak
vojvode Karla, čigar deželo si je bil osvojil Ludovik XIV. Vzgojen
je bil s poznejšim cesarjem Leopoldom L, ki mu je bil vedno iz
vsega srca vdan. Leta 1678. se je poročil s cesarjevo sestro Eleo-
noro, poljsko vdovo kraljico. Prvič se je poslavil v bitki pri Sv. Gott-
hardu, potem se je hrabro bil ob Renu in na Nizozemskem; naposled
je vodil avstrijsko vojsko na Ogrskem. Ko se je Kara Mustafa
drevil proti Dunaju, je Karel Lotaringijski odšel iz svoje dežele in
gnal vojsko na Dunaj. Riidiger von Starhemberg  (pod. 12.) se je
1. 1638. porodil v Gradcu in se je toli poslavil v prejšnjih vojnah,
da mu je cesar izročil hranitev stolnega mesta. Cesar je nato odšel
v Passavo; obenem je pobegnilo iz Dunaja več tisoč prebivavcev,
sosebno ženske in otroci.

Dne 13. julija je prilomastila prednja turška vojska do stol¬
nega mesta; bile so konjiške tolpe, ki so plene in more na široko
krožile okolo mesta. Da bi sovražnikom izmaknil vsa podporišča, je
ukazal Starhemberg požgati predmestja. Malo potem je prihrula
velika vojska. Dne 15. julija so ugledali Dunajčani med razvalinami
predmestij in za njimi novo mesto šatorov. Sedaj je odšel tudi
Karel Lotaringijski, da bi nabral rešilno vojsko. Mestna posadka
je štela 14.000 mož. Starhemberg je razdelil oborožene meščane na
osem oddelkov, katere je vodil hrabri in požrtvovalni župan Ivan
Andrej Liebenberg.  Duhovniki in posvetnjaki, starčki in dečki, žene
in deklice, vsi so prijeli za delo in gradili hranilno zidovje. Turki
so metali bombe v mesto in kopali podkope. Kadar so jih podžgali,
se je udrlo mestno obzidje in Turki so se pognali v mesto, toda
srčni meščani in pogumni dijaki so ga junaško branili. Odbijali

49

so naval za navalom in cesto izkopavali nasprotne podkope, da bi
preprečili nakane sovražnikove. Pripetilo se je, da so pod zemljo
trčili ob sovražnike in se spopadli ž njimi. Starhemberg je neumorno
delal; trikrat podnevi in enkrat ponoči je obhodil mestno obzidje

Pod. 12. Grof Ernest Rtidiger von Starhemberg.

in s Štefanovega stolpa je opazoval, kaj delajo Turki v taboru.
Vzpričo krvavih bojev in nalezljivih bolezni se je hitro manjšalo
število branivcev, in bolnice so bile prenapolnjene z bolniki in ra¬
njenci. Za njih postrežbo je skrbel požrtvovalni in blagi Leopold

K a sp ret, Zgodovina novega veka. 4

50

pl. Kolonič,  škof v Dunajskem Novem mestu. Kot maltski vitez
se je bil hrabro bojeval s Turki na otoku Kandiji; ko je pa Kara
Mustafa lomastil proti Dunaju, je prišel radovoljno v mesto, da bi
stregel bolnikom.

Starhemberg je na Stefanovem stolpu v sili zažigal rakete, a
šele dne 6. septembra so zapazili obleganci nad Kahlenbergom rakete,
kar je pričalo, da se bliža težko pričakovana pomoč. Bile so poljske
in nemške čete, katere sta vodila kralj Ivan Sobjeski  in Karel
Lotaringijski.  Dne 12. septembra je daroval duhovnik v kapeli na
Kahlenbergu sveto mašo. Ko je končal sveto opravilo, je zagrmelo
pet topov in začela se je bitka. Krščanska vojska se je pomikala
navzdol in udarila na Osmanlije. Ti so se sicer hrabro branili, toda
krščanski vojščaki so se neprestano drevili naprej in so na večer
zapodili turško vojsko v beg. Zmagovavci so uplenili silno veliko;
tristo topov, mnogo zastav, denarja, dragocenosti, velblodov, klavne
živine in živeža. Tudi škof Kolonič je prišel v turški tabor, poiskal
pa je ranjene starčke in otroke, jih naložil na voz ter odpeljal v
mesto, rekoč: «To je moj plen«. Pesmi in slike so slavile junaške
branivce in rešitelje. Ves krščanski svet se je veselil, samo francoski
kralj je bil potrt. Karo Mustafo pa je ukazal sultan zadaviti.

3. Avstrija si zopet osvoji Ogrsko. Evgen Savojski.

Avstriji je napočila nova sijajna bodočnost. Ivan Sobjeski in
Karel Lotaringijski sta hitela za Turki na Ogrsko in si osvojila
trdnjavo Ostrogon  (Gran); poljski kralj se je potem vrnil domov,
Karel Lotaringijski pa je Turkom izvil 1. 1686. Budim in si osvojil
Južno Ogrsko. Ogri, veseli, da so se osvobodili Turkov, so proglasili
Ogrsko, ki je bila doslej volilno kraljestvo, za nasledno kraljestvo
1687. 1.1687. Ko je zbolel vojvoda Lotaringijski, je stopil na čelo cesarski
1691. vojski Ludovik Badenski,  ki je 1. 1691. Turke potolkel pri Slan-
kamenu  blizu ustja Tisinega. Leta 1697. je cesar izročil vrhovno
poveljstvo princu Evgenu Savojskemu  (pod. 13.).

Princ Evgen je bil stranskega rodu savojskih vojvod. Porodil
se je 1. 1663. v Parizu. Njegova mati Olimpija je bila netjakinja
slavnega kardinala Mazarina. Ludovik XIV. je slabotnega dečka
namenil za duhovski stan in ga je v šali nazival «malega abbea«,
toda Evgena je že v mladih letih posebno veselil vojaški stan. Mar¬
ljivo je čital življenje Aleksandra Velikega, Julija Cezarja in drugih
junakov starega veka ter se pridno učil matematike in vojaških

51

znanstev. Naposled je naprosil kralja vojaške službe, a ta mu je odbil
prošnjo. Nato je Evgen sklenil stopiti v avstrijsko vojsko. Ko je
odšel iz Francije, se je zarotil, da se nikoli več ne vrne tja, razen

Pod. 13. Princ Evgen."

če bi prišel kot sovražnik z mečem v roki. Cesar ga je prijazno
vzprejel in mu je pozneje izročil poveljstvo dragonskega polka, ki
se še dandanes zove »polk savojskih dragoncev«.

4*

52

Ko je stopil Evgen avstrijski vojski na čelo, so se vojaki rogali
njegovi mali in neznatni postavi. Nazivali so ga malega kapucinca,
169". a skoraj so ga ljubili in častili. Leta 1697. je hotel sultan Mustafa II.
z vojsko prebroditi Tiso pri Zenti,  da bi krenil na Erdeljsko. Evgen
je hitel kolikor moči za njim. Turška konjiča je bila večinoma že
po mostu iz ladij prekoračila reko, kar je na večer Evgen zgrabil
janičarje, ki so se bili zagradili ob desnem bregu, in naskokoma
vzel njih tabor. Janičarji so hoteli po mostu zbežati preko reke;
a ker so ga bili zasedli cesarski vojaki, so poskakali v Tiso in so
utonili v njej. Ta dan je poginilo 30.000 Turkov. Ves osupel je sultan
gledal z levega brega, kako je ginila njegova vojska. Poslednji žarki
zahajajočega solnca so svetili na najsijajnejšo zmago kristjanov. Po
tej zmagi je krenil drzni Evgen v Bosno. Po šumah, dragah, zaraslih
potih in črez strme klance je pridrl do Sarajeva ter si ga osvojil;
odtod pa se je vrnil na Ogrsko.

Leta 1697. je mladi knez MihaelII. Apaffy  erdeljsko kneževino,
ki se je bila 1. 1527. odcepila od Ogrske, odstopil cesarju, ki jo je
zopet združil z deželami ogrske krone.

Sultan je spoznal, da bi se zastonj upiral še dalje. Sklenil je
1699. 1.1699. s cesarjem mir v Karlovcih  in mu odstopil vse ogrske dežele
razen Banata. Ta mir se je sklenil o pravem času, zakaj hudi oblaki
so se že zopet stepali na zapadu.

Vlil. Španska nasledstvena vojna (1701—1714).

V prvih letih osemnajstega stoletja sta obenem razsajali dve
vojni po Evropi: po Zapadni Evropi španska nasledstvena vojna, po
Vzhodni pa severna vojna.

Španski je vladal od 1.1665. sin Filipa IV., Karel II.,  poslednji
potomec španskih Habsburžanov. Ker je vedno bolehal, so se poga¬
jali že pred njegovo smrtjo, kdo bodi dedič španske kraljevine.
Špansko sta si lastila Ludovik XIV. kot soprog starejše sestre
Karla II. in cesar Leopold L kot Habsburžan in soprog mlajše
Karlove sestre. Naposled je obveljal nasvet Ludovikovega poslanca.
Kralj Karel II. je malo pred smrtjo (1700) postavil v svoji oporoki
Ludovikovega vnuka Filipa Anjouvinskega  (Anžu), za dediča in
naslednika. Ko je došla ta novica v Pariz, je vzkliknil kralj vesel:
<Pirenejev ni več!» ter je poslal vnuka v Madrid. A cesar Leopold L

53

se ni hotel odpovedati pravici do Španske. Hotel je imeti to kralje¬
vino najprej zase, potem pa za drugega sina Karla.  Podpirala sta
ga pruski in hannoveranski vladar, zakaj oba sta mu bila hvaležna.
Cesar Leopold I. je bil 1. 1692. hannoveranskemu vojvodi podelil
izborniško dostojanstvo, braniborskega izbornika in pruskega vojvodo
Friderika III. pa je bil 1. 1700 pokraljil. A tudi pomorski državi
Angleška  in Holandska  sta se pridružili cesarju, ker ni bilo nobeni
po volji, da bi se še bolj razširila francoska oblast. Ludovik XIV.
pa je pridobil bavarskega izbornika Maksa Emanuela  in njegovega
brata, kolinskega nadškofa.

Vojna se je začela v Italiji, kjer so bili Francozi posedli
Milansko. A zasedli so tudi planinske prelaze, in videti je bilo, da
jih ne bode moči izpodriniti. Nekateri prevzetneži so se bahali,
rekoč: »Avstrijci bodo videli Italijo le tedaj, kadar jim vzrastejo
orlovske peruti«. Toda Evgen Savojski je gnal vojsko po neuhojenih,
težavnih potih preko tirolskih planin. Vojaki so ob vrveh kvišku
vlačili topove, razdejali vozove, vkreber nosili kolesa in ojesa, dočim
so jahači ob uzdah vodili konje. V treh silno napornih dneh je
dospela vojska v veronsko okolico. Vsa Evropa se je čudila smelemu
princu. V Italiji je Evgen potolkel Francoze v dveh bitkah. V tem
je francoska vojska udarila na Bavarsko. Dočim so Francozi ščitili
Bavarsko, je izborni knez pridrl v Tirole, da jih osvoji in združi z
Bavarsko. Zasedši Inomost, je prediral na prelaz Brenner. Zdajci pa
so se vzdignili domoljubni Tirolci. Povsod so rušili mostove, zagrajali
klance in soteske ter s strmin valili skale in klade na Bavarce v
dolini. V dolini gorenje Ine je vodil Tirolce landeški (Landeck)
deželni sodnik Martin Sterzinger.  Brez uspeha se je izborni knez
vrnil na Bavarsko. Obenem si je angleški vojskovodja, vojvoda Marl-
borough  (Malberd), z angleško in holandsko vojsko osvojil Vzhodno
Nizozemsko in kneževino kolinskega izbornika.

Leta 1704. sta se v Južni Nemčiji združila Marlborough in 1704.
Evgen ter skupaj potolkla Francoze in Bavarce v krvavi bitki pri
Hochstadtu.  Leta 1705. je umrl Leopold L; naslednik mu je bil v
avstrijskih deželah in v Nemčiji sin Jožef L (1705—1711). Ta cesar
je preklel kolinskega in bavarskega izbornika ter nadaljeval vojno.

Po slavni bitki pri Hochstadtu sta se razdružila zmagovita
vojskovodji. Marlborough je krenil na Nizozemsko, Evgen pa v Italijo.
Prvi je 1. 1706. pri Ramilliesu (Ramilie) premagal francosko vojsko,
princ Evgen pa je tisto leto tako odločno potolkel Francoze, ki so

54

oblegali Turin,  da so se umeknili iz Lombardije. Potem je Evgen
Savojski poslal hrabrega generala Dauna  v Neapolj, in ta si je osvojil
kaj skoraj to mesto. Francozi so vso Italijo prepustili nasprotnikom.

Manj uspešno so se bojevali zavezniki na Španskem. Angleži
so sicer zasedli trdnjavo Gibraltar,  in tudi Karel, cesarjev brat, je
pridrl v Madrid, a moral se je zopet umekniti v Barcelono.

Leta 1708. sta se iznova združila Evgen in Marlborough ter
Francoze dvakrat zmagala toli sijajno, da je vzkliknil visok francoski
častnik: «Uverjen sem, da Evgen in Marlborough visoko presezata
vse junake starega veka.»

Ludovik je bil ponižan. Nasvetoval je že vnuku, naj se odreče
Španski, češ, da ga ne more več podpirati; a razni dogodki so ga
nenadoma oteli velike stiske.

Angleži so se naveličali dolge vojne, ki jim je prizadela toliko
troškov in škode, ter so želeli skleniti mir s Francozi. Leta 1711.
je umrl cesar Jožef L brez moških potomcev; za njim je zavladal
v avstrijskih dednih deželah brat Karel, katerega so tudi Nemci
izvolili za cesarja. Pomorskima državama se je zdelo nevarno, da

1713. bi se vse te dežele spojile s špansko kraljevino, in zato sta 1. 1713.
sklenili mir v Utrechtu.  Cesar Karel je sicer nadaljeval vojno, a

1714. skoraj je spoznal, da sam ne doseže ničesar, in zato je 1.1714. sklenil
mir v Rastattu. Filip V.  je dobil Špansko in španske dežele v Ameriki
proti temu, da se nikdar ne združita Španska in Francoska v eno
državo, Karel VI. je dobil Nizozemsko (Belgijo), Lombardijo, Neapolj
in Sardinijo, Angleška  trdnjavo Gibraltar, savojski vojvoda  pa
Sicilijo in kraljevski naslov. Bavarski in kolinski izbornih sta se
vrnila v svoje dežele.

Dolgotrajna vojna je toli oslabila Francijo, da ni več pre¬
vladovala v Evropi, Ludovik XIV. je 1.1715. umrl v 77. letu svoje dobe.

IX. Peter Veliki in severna vojna.

1. Peter Veliki (1689 — 1725).

Do sedemnajstega stoletja se je Rusija malo vtikala v razmere
evropskih držav. Šele Romanovič car Peter Veliki  (1689 — 1725)
(pod. 14.) je uvedel v svoji državi evropsko omiko in uvrstil Rusijo
med omikane države evropske.

55

Pod. 14. Car Peter Veliki.

56

Petra so že kot dečka okronali za carja, a vladala je za pre¬
mladega brata slavohlepna sestra Sofija.  V mladih letih je živel v
Preobraženskem,  vasi blizu Moskve; vzgajal ga je omikani in zelo
zvedeni Švicar Lefort.  Ta je radovednemu mladeniču tako živo slikal
šege in naredbe evropskih držav, da bi jih bil Peter kaj rad spoznal.
Po Lefortovem navodilu si je Peter osnoval iz svojih vrstnikov
majhno vojaško četo in jo izvežbal po evropsko. Ker se je vnemal
za tujstvo, je vzbudil zavist strelcev,  plemenitnikov, ki so stražili
carja. Njih nejevoljo je hotela vladarica Sofija izkoristiti za svoje
namene. Osnovala je med strelci zaroto, da bi izpodrinila Petra in si
utrdila prestol. Ali Peter je o pravem času zvedel za zaroto in pre¬
prečil sestrine nakane. Zaprl jo je v samostan in sam zasedel carski
prestol. Ko je prišel v sijajnem izprevodu v moskovski carski grad
Kremelj,  ga je veselo ljudstvo vzprejelo na vso moč navdušeno (1689).

Leta 1697. se je napotil z velikim spremstvom v dežele Zapadne
Evrope. Od Berlina je krenil v Holandijo. Peter se ni mogel načuditi
velikemu življenju po vodotočih, pristaniščih, ladjedelnicah, strojnicah
in delavnicah. V Zaandamu, središču holandskega ladjedelstva, je šel
Peter in deset njegovih plemenitih spremljevavcev služit k nekemu
ladjedelcu in je bil nekoliko tednov za tesarja v ladjarnici. V Am¬
sterdamu se je neumorno učil raznovrstnih obrtov in naprav v tvor-
nicah. Tudi je vzel spretne obrtnike, zdravnike, umetnike in častnike
v službo ter jih poslal na Rusko. Iz Holandije se je napotil na
Angleško. Ponosna angleška mornarica ga je toli navdušila, da je
vzkliknil: «Da nisem car ruski, pa bi bil rad admiral angleški».
Odtod se je napotil na Dunaj, kjer ga je posebno zanimalo vojaštvo.
Ravno ko je odpotoval v Benetke, mu je došla novica, da so se
iznova vzdignili strelci, ki so bili nejevoljni zaradi njegovega novo-
tarjenja. Zato je razljučeni car odhitel v Moskvo in strašno kruto
kaznil upornike, najsi je bil upor že zadušen. Mnogo jih je usmrtil;
sestro Sofijo, ki je bila osnovala upor, pa je zaprl v hudo ječo.
Obenem je razpustil strelsko četo.

Car je odpravil rusko narodno nošo ter ukazal Rusom, naj
se nosijo po francoskem ali nemškem kroju. Osnoval je vojaštvo
po evropskem vzgledu, ustanovil mnogo šol in si prisvojil vrhovno
vodstvo ruske pravoslavne cerkve. Dal je napravljati rudnike in
izdelovati vojne in trgovinske ladje. Ko je Peter zavladal, je imela
Rusija samo arhangelsko pristanišče  ob Belem morju. Turkom je
izvil Azov in si odprl pot do črnega morja. Da bi bila Rusija

57

mogočna država, jo je bilo treba razširiti tudi do Vzhodnega morja,
čigar obalo so imeli takrat Švedi. Ko je 1. 1697. petnajstletni kralj
Karel XII. zasedel švedski prestol, je Peter menil, da je uporabiti
lepo priliko in si prisvojiti Estonsko, Livonsko in Ingrijo.

2. Severna vojna (1700—1721).

Ob teni času je vladal na Danskem kralj Friderik IV., na
Poljskem pa so po smrti Ivana Sobjeskega (1696) izvolili za kralja
saškega izbornika Avgusta Krepkega.  Z obema je sklenil car Peter
zavezo, da bi skupno oslabili Švedijo. Mladi švedski kralj se je koj
v početku vojne obnesel kot izvrsten vojak. Prijadral je 1.1700. na
otok Seelandijo in takoj oblegel Kodanj  (Kopenhagen). Prestrašeni
danski kralj je moral skleniti mir in se odpovedati zavezi z ruskim
in poljskim vladarjem. Nato je gnal mladi junak vojsko na Ruse,
ki so ravno oblegali trdnjavo Narvo.  Daši je imel samo 8000 mož,
je vendar potolkel petkrat močnejšega sovražnika. Potem je krenil
na Poljsko, kjer je večkrat premagal kralja Avgusta in prisilil
poljske velikaše, da so ga odstavili in izvolili za kralja poznanjskega
vojvodo Stanislava Leščinskega.  Celo v izborno kneževino saško je
pridrl Karel XII. in spravil kneza v toliko stisko, da je prosil miru.
Avgust se je odrekel poljskemu prestolu in zavezi z ruskim carjem.

V tem si je car osvojil švedske pokrajine ob Vzhodnem morju.
Sklenil je celo tam, kjer se Neva izliva v Finski zaliv, torej na
zemlji, ki še ni bila po pravici njegova, sezidati novo prestolnico,
katero je nazval Petrograd  (St. Peterburg). Mnogi tlačani so 1. 1703.
izsušili močvirnato nižino ob Nevi, kjer je stalo nekoliko ribiških koč,
ter jo pozidali. Nato je car zapovedal plemenitnikom, trgovcem in
obrtnikom, da so se naselili z rodovinami v novem mestu; tudi tujce
je povabil tja. A kako se je prestrašil, začuvši, da se je švedski
kralj pogodil s saškim izbornikom in da se drevi proti njemu! Toda
kralj Karel ni krenil v dežele Vzhodnega morja, ampak v ukrajinske
gozde in stepe, koder so bivali konjiški Kazaki.  Njih glavar Mazeppa
je slepil kralja s tem, da bodo s Švedi potegnili Kazaki. A ti
so bili zvesto vdani svojemu carju, in Mazeppa je samo z nekoliko
spremljevavci pribežal v Karlov tabor. Karel je 1. 1709. obsedel 1709.
trdnjavo Pultavo.  Car je prihitel tja in je Švede potolkel pred
trdnjavskim zidovjem. Kralj Karel, ki je bil premagal tri vladarje,
je pobegnil z ostalo vojsko, ki je štela samo še 2000 mož, na Turško
in se utaboril blizu Bendera  ob Dnjestru.


— 58 —

Kralj Karel je pregovoril Turke, da so začeli vojno z Rusi.
Nato je Peter s svojo vojsko pridrl v Moldavijo, a Turki so jo
popolnoma obkolili ob Prutu.  Car je skoraj obupal. Iz te stiske
ga je osvobodila soproga Katarina; podkupila je velikega vezirja
z dragocenimi darili, da je sklenil mir in izpustil rusko vojsko.
Kralj Karel bi bil rad iznova nahujskal Turke, pa jih ni bilo
moči; sultan mu je celo ukazal, naj odide iz Turčije. Ker se je
ustavljal, so mu janičarji naskokoma vzeli tabor in mu zapalili hišo.
Ko je skočil iz hiše, je padel in Turki so ga zajeli. Naposled
se je vendar odpravil na pot. Prejahal je z enim častnikom v štiri¬
najstih dneh Avstrijo in Nemčijo, prišel pred Stralsund in se odtod
napotil v Švedijo.

Pet let se je Karel XII. mudil na Turškem, in v tem času sta
danski kralj Friderik in saški izbornik obnovila vojno proti Švedom.
Avgust II. je pregnal Stanislava Leščinskega, hannoveranski in pruski
vladar pa sta se pridružila sovražnikom Karlovim. Karel se ni vdal
niti sedaj, nego je napadel Norvegijo, ki je bila takrat združena z
Dansko. Leta 1718. je oblegal trdnjavo Friedrichshall.  Hude zimske
noči je slonel ob doprsniku in gledal na delavce v prekopih; kar
je počila puška in krogla ga je podrla na tla. Švedi so se nato s
truplom mrtvega kralja vrnili domov.

Po Karlovi smrti so Švedi sklenili s sovražniki mir, v ka¬
terem so skoraj vsa posestva na Nemškem odstopili ali Hanno-
1721. verancem ali Prusom. Z Rusi pa so se šele 1. 1721. pogodili v
finskem mestu Nystadtu  ter jim odstopili Livonsko, Estonsko,
Ingrijo in kos Karelije.

Peter si je po končani severni vojni vzdel naslov »car vseh
1725. Rusov». Umrl je 1. 1725.

X. Karel VI. (1711—1740).

Med deželami, katere si je bila Avstrija priborila v španski
nasledstveni vojni, sta bili najimenitnejši Lombardija in Belgija.
Prva je bila silno plodovita in je mejila ob Avstrijo, v Belgiji pa
sta cveteli obrtnost in trgovina. Da bi se Belgija še bolj dvignila,
se je v Ostendu osnovala indijska družba  (compagnie), t. j. trgovinska
družba za trgovino z Indijo. Holandci in Angleži pa so pisano gle¬
dali to družbo, ker so se bali, da ne bi jim kratila trgovine.

59

1. Karla VI. prva turška vojna. Vojna s Španci.

Kaj skoraj po končani španski nasledstveni vojni je šel Karel VI.
(pod. 15.) na Turke, ki šo bili Benečanom ugrabili polotok Morejo.
Cesar Karel VI. jim je ukazal, naj ga vrnejo, in ker ga niso, jim

Pod. 15. Cesar Karel VI.

je napovedal vojno. Turška vojska je 1. 1716. oblegala Petrovaradin.  1716.
Princ Evgen je prihitel pred trdnjavo in jo napadel. Njegova čvrsta
konjiča je navaloma pobila janičarje in jih zapodila v beg. Osvo-
jivši si Temešvar,  je prebrodil Dunav in obsedel Peli grad.  Mnogo

60

nemških knezov in francoskih plemenitnikov je stopilo v avstrijsko
vojsko, da bi savojskemu princu pomogli do zmage. Ali toliko da
je Evgen obsedel trdnjavo, že ji je prišla velika turška vojska na
pomoč in se utaborila blizu cesarske vojske. V tej veliki nevarnosti
Evgen ni oprezoval, ampak je urno napadel vojsko, ki je bila prišla
trdnjavi na pomoč, jo potolkel in prisilil potem tudi trdnjavo, da se
1718. je podala. Nato so Turki sklenili mir v Požarevcu  (1718); ž njim je
dobila Avstrija Banat, Vlaško do Alute in severni del Bosne in Srbije.

Španski kralj Filip V. si je hotel prisvojiti one italske dežele,
ki so bile po španski nasledstveni vojni pripadle cesarju; zato se
je zavezal s savojskim vojvodo ter je že ob turški vojni zasedel
Sardinijo in Sicilijo. Cesarjevi zavezniki so prisilili Spance, da so
odjenjali od svojih naklepov, Savojci pa so morali cesarju prepustiti
Sicilijo za slabšo Sardinijo. Vojvoda savojski se je nato proglasil
za kralja sardinskega.

2. Pragmatska sankcija in poljska nasledstvena vojna.

Ker Karel VI. ni imel moških naslednikov, je proglasil že
1. 1713. nov zakon o nasledstvu, pragmatsko sankcijo,  da bi uredil
nasledstvo v avstrijskih deželah in da ne bi razpadla njegova država.
V tem zakonu je cesar Karel ukrenil, da se ne smejo nikoli raz¬
deliti avstrijske kraljevine in dežele, katere si je bil sčasoma pri¬
dobil habsburški rod; da naslednje v njih moški rod po prvorodstvu;
ko bi pa ta izmrl, naj slede ženski potomci, in sicer najprej hčere
Karla VI. in potem šele hčere Jožefa I. in njih potomci. Cesar je
žrtvoval veliko, preden so evropske države pritrdile temu zakonu.
Holandijo in Anglijo je pridobil s tem, da je razdružil komaj osno¬
vano indijsko družbo. Med nemškimi knezi sta se branila samo
saški  in bavarski  izbornik; zakaj oba sta bila poročena s hčerama
Jožefa L, kateri sta bili v pragmatski sankciji postavljeni za hče¬
rama cesarja Karla VI. Naposled se je cesarju vendar posrečilo, da
je pridobil tudi saškega izbornika zase.

Po smrti poljskega kralja in saškega izbornika Avgusta II.
(1733) je velik del poljskega plemstva priznal Stanislava Leščin-
skega  za kralja. Tega je podpiral tudi francoski kralj Ludovik XV.,
ker je bil njegov zet; ostali Poljaki pa so izvolili pokojnikovega
sina Avgusta III.  za kralja, katerega je podpiral cesar Karel VI.
Tako se je vnela poljska nasledstvena vojna,  katero je končal
1738. dunajski mir  (1738). Avgust je zasedel poljski prestol, Stanislav

61

pa je dobil vojvodino Lotaringijo proti temu, da bi po njegovi
smrti pripadla Franciji. Dosedanjemu lotaringijskemu vojvodi Francu
Stefanu,  vnuku Karla, zmagovavca Turkov, se je izročila velika
vojvodina Toskana,  kjer so bili izmrli Medičejci. Cesar je špan¬
skemu infantu odstopil Neapolj in Sicilijo, a dobil je za to Parmo
in Piacenzo. Skoraj vse države so potrdile pragmatsko sankcijo.

3. Evgen Savojski umrje. Druga turška vojna.

Leta 1736. je na Dunaju umrl princ Evgen Savojski, najslav- 1736.
nejši avstrijski vojskovodja, izvrsten državnik in velik prijatelj znan¬
stvom in umetnostim. Na Dunaju si je bil sezidal lepo palačo
(v Himmelpfortsgasse) in krasen grad Belvedere.  Princ Evgen je
bil usmiljenega srca in velik dobrotnik siromakom. Niti ošaben niti
sebičen ni bil in se je rad izogibal laskavcem. Najbolj ga je mrzelo,
če so vpričo njega govorili o njegovih zaslugah. Njegova smrt je
globoko razžalostila vso Avstrijo, in še dandanes slave nemške
narodne pesmi «plemenitega viteza», princa Evgena.

Leta 1737. se je Karel VI. zapletel v drugo turško vojno.
Evgenovi nasledniki so bili malo spretni vojskovodje, zakaj še tega
niso zabranili, da bi si Osmanliji ne bili osvojili Belega grada.
Cesar je moral 1. 1739. skleniti mir v Belem gradu in odstopiti
Turkom Srbijo, Vlaško in Severno Bosno. Ta nepovoljni mir je
globoko užalil cesarja in pospešil njegovo smrt; umrl je 1. 1740.
Ž njim je izmrl moški rod slavne habsburške rodovine.

4. Karla VI. dela v mirnih časih.

Daši je bilo za Karla VI. dosti bojnega hruma in šuma, so
ga vendar bolj veselila dela miru nego krvave vojne.

Za Karla VI. so se razcveteli raznovrstni obrti, kakor suknar-
stvo in platnarstvo po čeških deželah, steklarstvo in svilarstvo. Da
bi pospešil trgovino, je cesar Trst  in Reko  proglasil za svobodni
pristanišči, ker v njiju ni bilo plačevati carine, ter je spojil Dunaj
in Trst s trdno cesto, ki drži črez Semrniški klanec (Semmering).
Velike cerkve, palače in stavbe so sezidali za Karla VI. Na Dunaju
je dal zgraditi Karlovo  (pod. 16.) in Petrovo cerkev,  in mnogi ple-
menitniki so si sezidali krasne palače; tudi cesarski grad se je deloma
prezidal. A tudi v deželnih glavnih mestih so se dvignile nove cerkve
in palače, v Ljubljani mestna hiša in cerkev Sv. Petra. Najslavnejši

62

Pod. 16. Karlova cerkev na Dunaju.

63

stavitelji so bili Ivan Hildebrand, Jožef Bernhard Fischer pl. Erlach
in njegov sin Jožef Emanuel. Tudi za glasbo, katero so od nekdaj
marljivo gojili na cesarskem dvoru, je bil Karel zelo vnet; najslav¬
nejše glasbene svečanosti so takrat prirejali v favoritskem  gradu.

5. Pruska za Karla VI.

Za Karla VI. je vladal Braniborski in Pruski Friderik Viljem,
drugi kralj pruski. Bil je priprost in štedljiv, dočim je bil njega
oče, Friderik I., živel jako potratno. Ko je zavladal 1. 1713., je od¬
slovil vse nepotrebne posle in si uredil dvor po meščansko. Malo
mu je bilo do znanstev in umetnosti, a tem bolj je pospeševal polje¬
delstvo, obrt in ljudsko šolstvo ter je izvrstno uredil denarstvo. Zlasti
ga je veselilo vojaštvo; sosebno se mu je priljubil telesni polk, v
katerem so služili samo stasoviti in nenavadno veliki vojaki. Da bi
pomnožil ta polk z »dolgini » (lange Kerls), se mu ni zdelo škoda
denarja; celo lovil jih je in jih zvijačno silil v službo. Sovražil je
mehkužnike; bil je silno strog in obenem nagle jeze. Vsi so se tresli
pred njim, celo ministre je ošteval, kar se je dalo. Sina Friderika je
že v mladih letih vadil vojaške službe. Toda živahni in bistroumni
kraljevič je hlepel tudi po drugih poslih. Sosebno sta ga veselili
glasba in francosko slovstvo, kar pa ni bilo očetu všeč; zato je
ravnal ž njim kar najstrože. Naposled je princ pobegnil, toda zajeli
so ga in ga odgnali na grad Kuštrin, kjer so ga zaprli v hudo
ječo; njegovega prijatelja in zaupnika, poročnika Aa/fa, pa je dal
Friderik Viljem usmrtiti. Malo potem sta se spravila oče in sin, in
Friderik je živel največ na svojem gradu Rheinsbergu med učenjaki,
pesniki in umetniki.

Kralj Friderik Viljem I. je umrl 1. 1740. skoraj obenem s ce¬
sarjem. Za njim je zavladal Friderik II.

XI. Marija Terezija (1740—1780) in Friderik II. (1740—1786).

Ko je umrl cesar Karel VI., je njegova hči Marija Terezija
(pod. 17.) po pragmatski sankciji zavladala avstrijskim deželam.
Marija Terezija, porojena 1. 1717., se je poročila 1. 1736. s Francem

64

Pod. 17. Marija Terezija.

65

Pod. 18. Cesar Franc I., Štefan Lotaringijski.

Kaspret, Zgodovina novega veka.

66

1740.

Štefanom Lotaringijskim (pod. 18.), velikim vojvodo toskanskim.
Lepo in krepostno vladarico je dičila prirojena vladarska sposob¬
nost. Ko je zasedla prestol, so si Bavarska, Saška, Pruska in
Španska lastile avstrijske dežele, Francija pa, ki je od nekdaj že
sovražila Habsburžane, je branila dozdevne pravice bavarskega iz-
bornika Karla Alberta, Namerjale so razkosati Avstrijo ter posaditi
na cesarski prestol bavarskega izbornika. Samo hannoveranska
vladarska rodovina,  ki je bila 1. 1714. združila izborno kneževino
hannoveransko z Veliko Britanijo, se je pridružila Mariji Tereziji,
in kralj Jurij II. je nabral vojsko, da bi ji prihitel na pomoč.

1. Avstrijska nasledstvena vojna in prvi dve šleski vojni

(1740—1748).

Pruski kralj Friderik II., ki je zahteval od Marije Terezije
Šlesko, je udaril še L 1740. v to deželo in začel prvo šlesko vojno.
Pri vasi Molvicah (Mollwitz) blizu Briga se je 1. 1741. vnela bitka.
Avstrijska konjiča se je neprestano zaganjala na desno prusko krilo

Marija Terezija (1740—1780)
(soprog: Franc Štefan Lotaringijski [Toskanski] f 1765)

Jožef II. Leopold II. Karolina Ferdinand f 1806 Marija Antonija
f 1790 f 1792 (soprog: (soproga: (soprog: Ludovik XVI.,

Ferdinand IV. Marija Beatrica kralj francoski)
Neapeljski) Modenska)

Franc II. (I.) Ferdinand III., Karel Ivan

f 1835 veliki  vojvoda  toskanski j- 1847 f 1859

Karel Leopold II. Albreht

f 1870  f 1895

Ferdinand IV.

Elizabeta

67

in ga je zapodila v beg. Kralj Friderik II. je že pobegnil z bojišča,
češ, da je premagan, toda njegov general Schwerin je obnovil bitko
in zmagal Avstrijce. Prusi so nato zasedli skoraj vso Šlesko.

V tem so že bile druge države oborožile vojske, in 1. 1741. se 1741.
je začela avstrijska nasledstvena vojna,  ki je trajala do 1. 1748.
Bavarski izbornik je s pomočjo francoske vojske pridrl v Gorenjo
Avstrijo, krenil od Linza na Češko, planil ponoči na Prago in spo¬
koril mesto in njega malo posadko. Ko so se mu bili poklonili
češki stanovi in ga okronali za kralja, je odšel v Frankfurt ob
Menu, kjer so ga nemški izborniki izvolili in okronali za nemškega
cesarja. (Karel VIL)

V tej hudi stiski Marija Terezija ni obupala. »Uboga kraljica
sem», je rekla, «a bije mi kraljevo srce*. Opirala se.je na svojo
pravico in se zanašala na požrtvovalnost svojih podložnikov. To
zaupanje so ji obilno povrnili avstrijski narodi. Odpravila se je v
Požun,  kjer so jo ovenčali z ogrsko krono. Po svečanosti je zasedla
brzega vranca, skokoma odjezdila na grič, kjer so od nekdaj kronali
vladarje, in je po stari šegi zavihtela meč na štiri svetovne strani,
dočim je navdušeno ljudstvo klicalo: »Slava*. Nato je državnemu
zboru latinski razložila tožno razmerje, rekoč: »Zapuščeni od vsega
sveta, smo se zatekli v zavetje vaše zvestobe in staroslavne hra¬
brosti.* Navdušeni velikaši so prisegli, da kraljici radi žrtvujejo
življenje in imenje. A tudi drugi avstrijski narodi so se dvignili, da
obranijo svojo vladarico. Skoraj je bila oborožena velika vojska, ki
ni samo izgnala sovražnika iz Gorenje Avstrije, ampak je tudi pri¬
drla na Bavarsko. Prav tačas, ko so v Frankfurtu kronali bavar¬
skega izbornika, so Avstrijci posedli Monakovo.

V tem je planil Friderik II. na Češko ter premagal Avstrijce
blizu Časlave.  Da bi se cesarica iznebila tega nevarnega sovražnika,

je sklenila ž njim mir n  Berlinu  (1742) ter mu prepustila večji del 1742.
Šleske. Nato so Avstrijci izgnali Francoze, ki so še zasedali Prago,
iz češke, in angleški kralj Jurij II. je pridrl do Mena ter pri Dettin-
genu  potolkel francosko veliko vojsko.

Ti nenavadni uspehi Marije Terezije in nje zaveznikov so pre¬
plašili Friderika II.; zbal se je, da mu ne bi zopet izvili Šleske.
Zato se je združil s Karlom VIL in s Francozi ter 1. 1744. začel 1744.
drugo šlesko vojno.  Z veliko vojsko je udaril na česko. Ko se mu
je pa avstrijska vojska, ki sta jo vodila Karel Lotaringijski, svak
Marije Terezije, in maršal Traun,  postavila v bran, je moral zopet

68

iz dežele. V tem si je bavarsko-francoska vojska osvojila Bavarsko
in cesar Karel VIL se je vrnil v Monakovo; toda umrl je že črez
1745. tri mesece 1. 1745. Njegov sin je sklenil mir z Marijo Terezijo v
Fiissenu,  bavarskem mestecu ob meji tirolski. Priznal je pragmatsko
sankcijo, obljubil, da bode pri bodoči volitvi cesarja glasoval za
soproga Marije Terezije, in je zopet posedel svojo izborno kneževino.
Nato so izborniki izvolili soproga Marije Terezije za cesarja. Franc I.
je vladal od 1. 1745. do 1. 1765. V tem je Friderik II. nadaljeval
drugo šlesko vojno. Ker si avstrijski vojvodje niso mogli osvojiti
Sleske, je 1. 1745. Marija Terezija sklenila s Friderikom mir v
Draždanah  in mu novic zagotovila Šlesko. Leta 1748. je cesarica
tudi s Špansko in Francosko sklenila mir v Aachenu in odstopila
španskemu infantu Parmo in Piacenzo.

2. Sedemletna vojna (1756 — 1763).

a)  Marija Terezija Izboljša vojaštvo. Kaunitz.

Avstrija se je krvavo bojevala s petimi sovražniki, a zavojevala
je razmerno malo dežel. Marija Terezija je še vedno upala, da si
zopet osvoji Šlesko. Zato je izboljšala najprej vojaštvo. Da bi imela
dobro izučene in sposobne častnike, je v Dunajskem Novem mestu
osnovala vojaško akademijo in jo uredila po nasvetu grofa Dauna.
Grof Leopold Daun  (pod. 19.) je bil sin tistega grofa Dauna, ki si
je bil v španski nasledstveni vojni osvojil Neapolj. Bil je znanstveno
izobražen in v vojaštvu zelo zveden mož. Nazivali so ga avstrijskega
Fabija Kunktatorja, ker je bil oprezen in je varno ravnal z vojsko;
nikoli ni udaril na sovražnika, če si ni bil svest dobrega uspeha.
V odločilnem trenutku je bil srčen in krepak in v najhujšem bojnem
metežu hladnokrven kakor malokdo. Topništvo je izboljšal knez Vaclav
Liechtenstein.

Razmere med Avstrijo in drugimi državami je izpremenil grof
Kaunitz. Grof, poslej knez, Vaclav Anton Kaunitz  (pod. 20.) se je
1.1711. porodil iz stare imenitne moravske rodovine. Bil je nekoliko
let poslanec na francoskem dvoru, kjer je delal na to, da bi se
Avstrija in Francija spoprijaznili ter sklenili zavezo. Leta 1753. ga
je Marija Terezija imenovala za državnega kancelarja, in od tega
časa je skoraj 40 let določeval usodo avstrijske države. Cesarica
mu je popolnoma zaupala; tega pa je bil tudi vreden, zakaj bil
je razsoden, pošten in neumorno delaven. Leta 1756. je sklenil s
francoskim kraljem Ludovikom XV. zavezo, kateri so se pridružile

69

ruska carica Elizabeta, Švedija, Saška in druge nemške države. Ko
je kralj Friderik II. zvedel, da so se zavezali njegovi nasprotniki, jih
je sklenil prehiteti. Ne da bi bil napovedal vojno, je meseca avgusta
1756. 1. 17 5 6. udaril v Saško in pričel tretjo šlesko  ali sedemletno vojno.

Pod. 19. Grof Leopold Daun.

b)  Sedemletna vojna. Daun. Laudon.

Friderik II. je obkolil malo saško vojsko pri Pirni nad Draž-
danami. Avstrijska vojska pod vodstvom maršala grofa Maksimilijana
Brovvna  (Bravn) ji je hitela na pomoč. Kralj Friderik ji je šel naproti
in jo je premagal pri Lovosicah.  Po bitki je gnal Browne ostalo

70

Pod. 20. Knez Vaclav Anton Kaunitz.

71

vojsko na Saško, a prepozno je bilo; saški vojski je pošel živež, in
podala se je Prusom, ki so prezimili med Sasi. Leta 1757. je pridrl
Friderik na Češko. Avstrijska vojska pod vodstvom Karla Lotarin-
gijskega  in Browna se mu je ustavila pri Pragi,  kjer se je vnela
silno krvava bitka. Brez strahu je gnal Browne grenadirje v bojni
metež; kar ga je podrla topovska krogla na tla. Avstrijci so se
umeknili v Prago, katero so Prusi obsedali. Da bi osvobodil mesto,
je maršal Daun nabral novo vojsko in mu hitel na pomoč. Proti
?ijemu je gnal kralj Friderik skoraj vso svojo vojsko. Nato je Daun
po brdovitem svetu blizu Kolina  razvrstil svoje vojščake. Avstrijci
so junaško odbijali vse navale; ko se je pa avstrijsko-saška konjiča
pognala proti pruski pehoti, so se Prusi spustili v beg. Vzpričo
tega poboja je Friderik ustavil obsedanje in se je vrnil domov. Ko
je došla vesela novica o sijajni zmagi na Dunaj, je bilo veselje
meščanov nepopisno; cesarica je v spomin slavne zmage ustanovila
red Marije Terezije  za vojaško hrabrost.

Nato je avstrijska vojska udarila v Šlesko ter si osvojila deželo.
Friderik pa je hitel na Saško in je pri Rossbachu  blizu Merseburga
uničil francosko vojsko. Potem je krenil v Šlesko; pri vasi Leuthenu
blizu Vratislava je potolkel Karla Lotaringijskega in si novic osvojil
Šlesko. Leta 1758. so Rusi, ki so se bili dotlej vojskovali le malo- 1758.
marno, obsedli trdnjavo Kuštrin, toda Friderik jih je pobil pri Zorn-
dorfu.  V tem je bil pridrl Daun na Saško in se utaboril v Lužicah.
Tja je prihitel tudi kralj Friderik in se dobro utaboril pri vasi
Hochkirchu,  nedaleč od avstrijske vojske. Tu je sklenil maršal Daun
kralja nenadoma napasti. Vzdignil se je na večer z vojsko, in dočim
so plapolali stražni ognji v zapuščenem taboru, se je prav tiho pri¬
bližal Hochkirchu.  Zjutraj je nenadoma napadel pruski tabor. Za
silo oboroženi Prusi so se sicer branili, toda zaman; potolčeni so
se umeknili na Šlesko.

Leta 1759. se je poslavil general Ernest Gideon Laudon
(pod. 21.), rojen Livonec. Izprva je služil ruski vojski, pozneje je
naprosil vojaške službe Friderika II., a ta mu je odklonil prošnjo.
Nato je krenil v Avstrijo, kjer so ga prijazno vzprejeli. Hrabri,
drzni, a oprezni Laudon se je v sedemletni vojni toli poslavil, da
je že 1. 1759. samostalno vodil avstrijsko vojsko, ki je stala pri 1759.
Kunersdorfu  blizu Frankfurta ob Odri. Friderik je planil na Ruse,
ki so se bili pridružili Avstrijcem, in je razkropil njih levo
krilo. Odpravil je že sla v Berlin, da bi poročal o zmagi. Toda

72

nepremagano je bilo še desno rusko krilo, in tudi čili Avstrijci pod
vodstvom Laudonovim so še čakali, da bi prišli na vrsto. Ko je
Friderik napadel tudi te, je zmago izpremenil v popoln .poraz; zakaj

Pod. 21. General Ernest Gideon Laudon.

ko ga je prijela avstrijska konjiča, so jeli bežati vsi Prusi. Kralja
je ta poraz globoko pretresel. Pisal je nekemu ministru: -Pomoči
ni več, po meni je!»

73

Ali tudi ta poraz ni odločil vojne; pruski kralj je naslednje
leto zopet premagal Avstrijce. Vzlic temu se mu je godilo slabo,
ker je dolgotrajna vojna popolnoma oslabila njegovo državo. Tačas
je umrla cesarica Elizabeta; njen naslednik Peter III., ki je bil velik
častitelj pruskega kralja, pa je sklenil ž njim zavezo. Ker je tudi
Francija slabo podpirala Avstrijo, je Marija Terezija 1. 1763. sklenila 1763.
z nasprotnikom mir v lovskem dvorcu Hubertsburgu  blizu Lipskega
ter mu prepustila Šlesko.

3. Avstrija po vojni.

Po končani vojni je Marija Terezija izboljšala državno upravo
in zacelila rane, katere je bila dolgotrajna vojna vsekala njenim
deželam. Povabila je mnogo naseljencev na Ogrsko in jih naselila
po neobdelanih krajih. Odpravila je davčne svoboščine in ukrenila,
da so tudi plemenitniki in duhovniki plačevali davek. Branila je
nesvojnega kmeta proti neusmiljenim graščakom in izboljšala pravo¬
sodje. Od začetka novega veka so devali zatožence, često nedolžne,
na tezalnico in jih silili, da so priznali hudodelstvo, ki se jim je
podtikalo. Ko se je bila raznesla prazna vera, da hodijo čarovnice
tlačit človeka, je celo ta in oni priznal na tezalnici, da je čaral in
občeval s hudičem. Tako je umrl marsikdo po nedolžnem. Zato je
Marija Terezija odpravila tezalnico. Pomnožila in bolje uredila je tudi
ljudske šole; zato se po pravici imenuje »utemeljiteljica avstrijske
ljudske šole«. Za sinove plemenitnikov je bila že pred sedemletno
vojno ustanovila Terezijanišče  na Dunaju, ki stoji še dandanes. Ko
je papež Klement XIV. 1. 1773. razpustil jezuitski red, je iz imovine 1773.
tega reda osnovala studijski zaklad,  ki naj bi pospeševal pouk.

4. Marija Terezija razširi državo.

Leta 1765. je cesarska rodovina odpotovala v Inomost, kjer 1765.
se je Leopold,  drugi sin cesaričin, poročil s špansko princesinjo.
Tu je nagloma umrl cesar Franc I. za kapjo. Naslednik na cesar¬
skem prestolu mu je bil sin Jožef II., ki je vladal do 1. 1790.
Marija Terezija ga je imenovala za sovladarja avstrijskih dežel ter
mu prepustila vojaštvo in vodstvo vnanjih stvari.

Med sosednjimi državami je sosebno Poljska  zanimala dunajski
dvor. Razmere v tej državi so bile kaj žalostne. Kraljeva beseda ni
veljala nič; plemenitniki so na svojih posestvih gospodarili kakor
samostojni vladarji in samovoljno ravnali z nesvojnimi kmeti. Na

74

državnem zboru so se cesto prepirali tako hudo, da ni bilo moči
skleniti dobre postave. Te zmede poljske države si je izkoristila
ruska carica Katarina, II.  Bila je nemška princesinja iz rodovine
Anhalt-Zerbstske in poročena s carjem Petrom III., vnukom Petra
Velikega. Ko so ji soproga usmrtili (1. 1762.), je zavladala sama in
je do smrti (1796) tako krepko vodila rusko državo, da so jo nazivali
severno Semiramido. Namerjala je na škodo Poljski in Turčiji pove¬
čati Rusijo: Poljsko združiti z Rusijo, Turke pa iztirati iz Evrope
Carica je toliko premogla na Poljskem, da so po smrti Av¬
gusta III. 1.1763. izvolili za kralja Stanislava Ponjatovskega.  Videti
je bilo, da Rusija skoraj posede vso kraljevino. Temu so se usta¬
vile Turčija, Avstrija in Pruska, ker bi jim bila prevelika in pre-
mogočna Rusija lahko nevarna, in sultan je Rusiji napovedal vojno.
V tem sta se Friderik in Katarina pogodila, kako bi bilo razdeliti
nesrečno deželo. Raditega ni ostajalo Avstriji nič 'drugega, kakor
tudi posesti kos poljske kraljevine. Marija Terezija dolgo ni privolila
v delitev, zakaj pošteni in pravični cesarici se je zdelo krivično, da
bi razdelila sosednjo deželo. Ko sta se pa Jožef II. in minister
Kaunitz odločno izrekla, da je Poljsko treba razdeliti iz politiških
vzrokov, jima je pritegnila. Pri tej prvi razdelitvi  poljske države
1772. (1772) je dobila Avstrija kraljevini Galicijo in Vladimirijo s prestol¬
nico Levovom, solne rudnike v Vjelički in sipuško županijo.

Rusija in Turčija sta se pogodili šele 1. 1774. Turki so Tatarje,
ki so domovali na polotoku Krimu, priznali za nezavisne; a že ne¬
koliko let potem si je Katarina II. osvojila to deželo in podjarmila
1775. Tatarje. Leta 1775. je Turčija odstopila Mariji Tereziji gozdnato
Bukovino,  in s to deželo je Avstrija tesno spojila Galicijo in Erdeljsko.

Leta 1777. je izmrla bavarska vrsta Wittelsbachovcev. Jožef II.
si je lastil kos Bavarije ter pregovoril palatinskega izbornika in
dediča te dežele, Karla Teodorja,  da mu je odstopil del Bavarske.
Ali temu se je uprl Friderik II., ki je ukazal svoji vojski udariti
na Češko. Jožef II. je bil zato, da bi odločil meč, zakaj njegova
vojska je bila dobro izurjena in pripravljena za boj. Toda cesarica,
kateri je bilo malo do vojne, se je proti sinovi volji pogodila s
1779. Friderikom, ki je bil tudi naklonjen miru, v Tešinu  (1779). Po tej
pogodbi je Karel Teodor dobil Bavarsko in Avstriji odstopil Innsko
okrožje  (Innviertel) z mestom Braunavom.

Naslednjega leta (1780), dne 29. novembra, je umrla velika
cesarica; iskreno so žalovali po nji rodbina in avstrijski narodi.

75

5. Osebnost Marije Terezije.

Marija Terezija je neumorno skrbela za blaginjo svojih narodov.
Pozimi je vstajala ob šestili, poleti ob štirih in precej hodila na
delo ; do malega ves dan se je bavila z državnimi posli. Prav pri¬
srčno je bilo rodbinsko življenje na cesarskem dvoru, vse drugačno
kakor na izprijenem dvoru versailleskem (verzajski). Najrajši se je
cesarica mudila pri otrocih, katere je dala vzgajati sosebno skrbno;
med njimi se je najbolj opočila in okrepila. Marija Terezija je osta-
vila desetero otrok:
naj starejši sin Jožef
je bil od 1. 1765.
nemški cesar, drugi,
Leopold,  veliki voj¬
voda toskanski, tretji,
Ferdinand,  je bil
poročen z modensko
dedično Marijo Be-
atrico. Izmed hčera
je bila Karolina  po¬
ročena s Ferdinan¬
dom IV.,  kraljem ne¬
apeljskim, in Marija
A72Zozuya(Antoinette)
s francoskim kraljem
Ludovikom XVI.

Poleti je Marija
Terezija rada bivala
v gradiču Schon-
brunnu. Prijazna ce¬
sarica se je priljubila

vsem Dunajčanom, sosebno, ko je vsakomur dovolila prihajati v
krasni grajski park; ob nedeljah so kar tolpoma vreli vanj, da bi
se izprehajali ali pa videli cesarico in nje rodbino. Bila je prava
mati podložnikom, in zato so jo vsi ljubili. Ko je 1.1767. nevarno
zbolela, sta ljudstvo izpreletela skrb in strah. Vrelo je v cesarski
grad, zasedlo navzlic stražam grajsko dvorišče in se celo ponoči
gnetlo po hodnikih in stopnicah. Ko je ozdravela, je zavladalo
nepopisno veselje; vsi stanovi so se izkušali, kako bi ga izrazili
z dobrodelnimi ustanovami.

Pod. 22. Volfgang Amadej Mozart.

76

Marija Terezija je, kakor njen oče, ljubila glasbo. Takrat je
Avstrija zaslovela zaradi glasbene umetnosti. Na Dunaju so živeli
tačas slavni glasbeniki: Krištof Vilibald von Gluck, Jožef von Haydn,
skladatelj cesarske pesmi, ki je bival navadno v gradu umetljivega
kneza Eszterhazya v Eisenstadtu na Ogrskem, in Volfgang Amadej
Mozart  (pod. 22.), najslavnejši glasbenik, ki se je bil za Marije
Terezije porodil v Salzburgu.

XII. Jožef II. (1765—1790) in Leopold II. (1790—1792).

Ko je zavladal Jožef II., so cvetele avstrijske dežele. Materin
vzgled, dobra vzgoja in pa nauki najimenitnejših tedanjih pisateljev,
vse to je vnelo in utrdilo cesarju blago ljudomilost. Leta 1777. je prišel
na Francosko, da bi spoznal nje naredbe in zavode. Često potujoč
po avstrijskih deželah, je tudi spoznaval razmere in potrebe avstrijskih
narodov. Jožef II. ni potoval s sijajnim spremstvom, ampak navadno
kot preprost zasebnik «grof Falkenstein». Povsod je pravični in
blagosrčni cesar delil obile dobrote; zato ni čuda, da se je prikupil
podložnikom. Ko je potoval po Moravskem, je stopil nekoč v vasi
blizu Brna z voza, se približal kmetu oraču in mu izoral brazdo.
Tam, kjer je cesar počastil kmeta in njegovo delo, stoji še dandanes
spomenik. Največ dobrot so prejeli od njega Dunajčani. Prihajal je
po večkrat na takozvani kontrolorni hodnik in vzprejemal prošnje.
Vsak dan je bilo na hodniku vse polno prositeljev, sosebno izmed
prostega ljudstva. Jožef II. je pomagal, kjer je le mogel. Veliko
dobroto je storil vsem Dunajčanom, ko jim je odprl cesarska vrta
Augarten in Prater. «Ni lepšega priimka®, je rekel nekoč, «kakor
da me narod nazivlje svojega očeta.®

1781. Leta 1781. je Jožef II. razglasil tolerančni patent,  s katerim
je luteranom, calvincem in pravoslavnikom podelil versko svobodo
in iste pravice, kakršne so imeli katoličani. Razpustil je mnogo
samostanov, sosebno takih, ki se niso bavili niti z dušnim pastir¬
stvom niti s poukom in bolniško strežbo, n. pr. v Stični, Kostanjevici
in Ljubljani. Iz imovine razpuščenih samostanov je osnoval verski
zaklad,  iz katerega so se osnovale in vzdrževale nove župnije in
podružnice. Papeža Pija VI. so cesarjeva verska novotarstva jako
skrbela; zato se je 1. 1782. napotil na Dunaj, da bi ga kako pre¬
govoril in spravil na drugo pot. Jožef II. ga je sicer vzprejel prav
spoštljivo, od novotarstev pa vendar ni odjenjal.

77

Cesar je neumorno skrbel za bolehavo človeštvo. Na Dunaju je
ustanovil gluhonemnico  in občo bolnico;  mnoga mesta so ga posne¬
mala in ustanovila enake ali podobne zavode. Da bi se izobrazili vojaški
zdravniki, je ustanovil na Dunaju medicinsko-kirurško vojaško aka¬
demijo.  Milosrčni cesar je skrbel tudi za kmetiški stan. Leta 1781. je 1781.
odpravil nesvojnost  (last do osebe), olajšal tlako in jo natanko uredil.
Cesar je povzdignil tudi obrtnost: vzpodbujal je imovite obrtnike, da
so ustanavljali tvornice, pozival spretne inozemske obrtnike v Avstrijo
in strogo prepovedal, da bi se uvažali obrtni izdelki iz inozemstva. —

Jožef II. je hotel avstrijske dedne dežele združiti v enotno krepko
državo. Vsem deželam naj bi vladal cesar iz enega središča,  z Dunaja;
povsod naj bi bile iste postave, povsod naj bi bila nemščina uradni jezik.

Cesarja je silno bolelo, da si ni pridobil Bavarske; zato se
je zopet lotil te stvari. Pregovoril je 1. 1785. bavarskega izbornika 1785.
Karla Teodorja,  naj zameni Bavarsko za Nizozemsko. Temu na¬
klepu se je zopet uprl Friderik II. Sklenil je z nemškimi knezi zavezo
(knežja zaveza),  da vsak knez obdrži svoje dežele. Žalostnega srca
se je udal cesar, ki bi bil sicer dokaj povečal avstrijsko oblast.

II koncu svojega vladanja je Jožef II. kot zaveznik ruske carice
Katarine II. začel vojno zoper Turke. Srečno so se vojskovali Rusi pod
vodstvom smelega vojskovodje Aleksandra Suvarova,  Avstrijci pa so
dosegli le malo, dasi je Laudon, ki ga slavi tudi slovenska pesem, vzel
Beli grad (1789). Razsajale so med avstrijsko vojsko bolezni, in sam
cesar je zbolel, ko je prihitel na bojišče. Tožna poročila so ga globoko
užalostila. Zaradi cesarjevih novotarstev so se bili dvignili Belgijci, in
vrelo je tudi po ogrski deželi. Ves potrt je preklical skoraj vse na-
redbe, samo da bi pomiril Ogre. Toda ti so z nehvaležnostjo poplačali
prejete dobrote, in to je pospešilo Jožefovo smrt. Umirajoč je rekel:
‘Gospod, Ti sam poznaš moje srce in veš, kar sem storil, sem storil za
blaginjo svojih podložnikov ». Umrl je, ne da bi bil ostavil moške po¬
tomce, dne 20. februarja 1. 1790. Na Jožefovem trgu na Dunaju stoji 1790.
njegov spomenik, ki ima ta-le latinski napis: «Rei publicae vixit, non
diu, sed totus». (Živel je za blaginjo države, ne dolgo, a popolnoma.)

Njegov brat Leopold II., dotedanji veliki vojvoda toskanski, je
po njem zavladal v Avstriji in na Nemškem. S pametnimi naved¬
bami je pomiril Ogre in Belgijce ter sklenil s Turki mir v Svištovu
(1791). Naslednje leto je sklenila tudi Rusija mir v Jašu (Jassy);
dobila je deželo med Bugom in Dnjestrom.

78

XIII. Jurij Washington. Benjamin Franklin. James Cook.

Evropci so se rajši naseljevali po Severni nego po Srednji
Ameriki; zakaj ondi ni bilo zlatih rudnikov in odvračali so jih
pragozdi in divji Indijanci. Prvo naselbino so osnovali Angleži za
kraljice Elizabete, toda šele za Stuartovcev so se naselbine pomnožile;
zakaj mnogo Angležev, katere so preganjali zaradi vere, se je pre¬
selilo v Severno Ameriko. Med temi je bil tudi Viljem Penn,  ki
je osnoval naselbino Pennsylvanijo  in ustanovil nje glavno mesto
Philadelphijo.  Pusta dežela je naselnikom prizadela mnogo truda
in težav, a sčasoma so se naselbine lepo razcvetele.

Angležem je vladal od 1. 1760—1820. Jurij III., vnuk Jurija II.
Menil je, da bi morale tudi naselbine nekoliko poplačati državne
dolgove, v katere je zabredla Angleška zaradi vojne, in angleški
parlament si je prisvajal pravico, naselbinam nalagati davke brez
njih privolitve. To je vzbudilo v Severni Ameriki veliko nejevoljo. Ko
je 1. 1767. angleški parlament uvedel uvozno carino za čaj, so sklenili
1773. Amerikanci, da čaja ne bodo niti pili, niti kupovali. Leta 1773. so
nekatere ladje, natovorjene s čajem, priplule v bostonsko  (Boston)
luko. Na eno teh ladij je pridrla četa meščanov, oblečena po indi¬
jansko, in je ves čaj pometala v morje. Druge ladje so nato urno
odjadrale. Angleška vlada je sedaj zaprla luko in odposlala vojaško
krdelo, da bi spokorila upornike. Nato so se zastopniki vseh naselbin
zbrali v Philadplphiji  (kongres) ter sklenili, ustaviti vso trgovino z
Angleško. Ker so pa Angleži hoteli šiloma obdržati gospostvo nad
naselbinami, se je vnela vojna za svobodo Severoameri kancev.  ki
je trajala od 1. 1775. do 1783. Za vrhovnega poveljnika so naselbine
izvolile Jurija Washingtona (Uvošingten).

Jurij Washington  (pod. 23.) se je kot sin premožnega posest¬
nika porodil v Virginiji. Po prerani očetovi smrti je podpiral mater.
Bil je nekoliko časa zemljemerec, potem pa je stopil med brambovce
in si v francoski vojni kot hraber in oprezen vojak pridobil velike
zasluge. Nesebični mož je prevzel nadpoveljništvo brezplačno. Pregnal
je iz Bostona angleško posadko in posedel mesto. Nato je kongres
1776. proglasil naselbine za samostalne in nezavisne (1776).

Ta novica je razvnela evropske narode. Mnogo Francozov,
kakor marki de Lafayette,  je odpotovalo v Ameriko, da bi se boje¬
vali proti Angležem. Obenem je poslal kongres Benjamina Franklina
(pod. 24.) kot poročnika v Versailles.  Franklin je bil sin ubogega

79

Pod. 23. Jurij Washington.

80

bostonskega mizarja. Ko se je učil tiskarstva, je bil toli vedeželjen,
da je čital po cele noči. Pozneje si je ustanovil tiskarnico. Spisal
je za ljudstvo mnogo poučnih knjig in je 1. 1749. izumil strelovod.

Pod. 24. Benjamin Franklin.

Vedno je delal na to, da bi povzdignil blaginjo sodržavljanov ter
domovini izkazoval dobrote. Kot poslanec v Versaillesu je pregovoril
kralja, da je sklenil z naselbinami zavezo na boj in odboj. Tudi
Spanci in Holandci so potegnili s Severoamerikanci.

.81

Bojevali so se na suhem in na morju. Velika bitka pa se je
vnela 1. 1781. Angleški general Cormvallis  se je ustanovil z vojsko
v Yorktownu  (Jorktavn) v Virginiji; kar sta pritisnila Washington
in Lafayette, oklenila mesto in prisilila angleškega poveljnika, da
se je podal z vojsko in topovi vred.

Dve leti potem (1783) so sklenili Angleži mir v Versaillesu  in 1783.
priznali nezavisnost severoameriških naselbin. Nato se je Washington
odpovedal vrhovnemu poveljništvu in se vrnil v Virginijo, da bi ostal
na domu. Toda treba je bilo urediti mlado svobodno državo.. Zato
so zastopniki posamičnih naselbin enoglasno izvolili Washingtona za
predsednika, in vsi skupaj so sklenili novo ustavo, ki je bila uveljav¬
ljena 1. 1791. Po tej ustavi so osnovale »Združene države* zavezno
republiko, kateri vlada narodni kongres, t. j. zakonodavna skupščina,
in na štiri leta izvoljeni predsednik.  Osem let je Washington kot
predsednik vodil novo državo, potem pa se je vrnil domov, kjer je
umrl 1. 1799. Njemu na čast so Severoamerikanci zgradili mesto,
Washington  po imenu, kjer zboruje kongres. Franklin pa je bil
umrl že 1. 1790. Kako so ga čislali tudi drugje, kažejo besede, s
katerimi ga je pozdravil učeni d’Alembert (d’Alamber) v francoski
akademiji: »Eripuit coelo fulmen, sceptrumgue tyrannis.»

Da bi se odškodovali za izgubo ameriških naselbin, so Angleži
razširili svojo oblast po drugih deželah. Takrat je bila Avstralija
malo znana; šele James Cook (Kuk) je Evropcem zanesljivo poročil
o tem delu sveta. Anglež Cook je bil sin ubogih roditeljev, toda
z neumorno marljivostjo se je vzpel na visoko stopinjo časti in slave.
Trikrat je objadral zemljo; na prvem potu je preiskal nekatere
avstralske otoke in vzhodno obalo celine, na tretjem pa je odkril
Sandwichske otoke (Sendviške). Toda 1. 1779. so ga divjaki ubili na
otoku Havaiu. V naslednjih letih so si Angleži osvojili skoraj vso
Prednjo Indijo.

XIV. Francoska revolucija.

1. Vzroki in povod francoske revolucije.

Za francoskim kraljem Ludovikom XIV. je zavladal njegov
pravnuk Ludovik XV. (1715—1774). Za tega vladarja je bila na
dvoru še večja pokvarjenost in zapravljivost nego za Ludovika XIV.
Ta zapravljivost in pa avstrijska nasledstvena in sedemletna vojna,
v kateri se je bila zaplela Francija, sta toli pomnožili državne
Kaspret, Zgodovina novega veka. 6

82

dolgove, da ni bilo moči z dohodki zakladati troskov; nedostatek
je rasel od leta do leta. Najboljše državne službe in najbogatejše
nadarbine so dobivali plemenitniki, ki so bili kakor duhovniki skoraj
popolnoma prosti davka. Največ davkov pa so plačevali meščani in
kmetje; poslednji so vrhutega tlačanili graščaku in mu dajali dese¬
tino. Še bolj je stiskalo ljudstvo to, da so pobirali davke zakupniki,
ki so neusmiljeno drli kmeta in si tako kopičili več denarja, nego
so ga izročali državi. Razen tega je bilo na Francoskem še marsikaj
drugega, kar je vzbujalo nejevoljo med preprostim narodom.

2. Ustavodajna narodna skupščina (1789—1791).

Po smrti Ludovika XV. je zasedel kraljevski prestol njegov
vnuk Ludovik XVI., ki je bil poročen z Marijo Antonijo, hčerjo
cesarice Marije Terezije. Ta blagi in milosrčni kralj se je pošteno
trudil, da bi pomogel narodu, a bilo je vse zastonj. Naposled je po
nasvetu finančnega ministra Neckerja  sklical zbor treh državnih
stanov, plemenitnikov, duhovnikov in meščanov, da bi se posvetovali,
kako bi bilo zaprečiti razpad francoske države.

Velika množica je prišla v Versailles, ko je kralj meseca
1789. majnika 1. 1789. otvoril zbor državnih stanov. Ko so se sprli o
posvetovanju samem, se je tretji (meščanski) stan proglasil za pravo
narodno skupščino,  češ, da on sam zastopa narod. Zborova drznost
je preplašila kralja; ukazal je plemenitnikom in duhovnikom, naj
se pridružijo narodni skupščini. Obenem je kralj, boječ se nemirov,
zbral okolo Pariza nekoliko tisoč vojakov. To pa je tako razdražilo
pariško ljudstvo, da se je uprlo, razbilo orožnice in napadlo državno
ječo Bastillo  ter jo porušilo do tal. Nato je kralj razpustil vojsko
in dovolil meščanom, da se oborože. Trobojna, rdeče-belo-modra
kokarda (tricolore) je znamenovala meščansko vojsko, imenovano
narodno gardo.

Narodna skupščina je sklenila, da so vsi stanovi enaki in zastop¬
niki plemstva in duhovščine so se odrekli vsem predpravicam. Skoraj
potem se je preselila skupščina v Pariz. Ko je 1. 1789. zaradi slabe
letine pretila lakota, je pridrla meseca oktobra pariška drhal v
Versailles, napadla kraljevski grad ter posekala telesno stražo. Skoraj
bi bili umorili kralja in njegovo rodbino, ko bi ji ne bil Lafayette,
poveljnik pariške narodne garde, o pravem času prihitel na pomoč.
Drhal je prisilila kralja, da se je z družino preselil v Pariz, kamor
se je premeknila potem tudi narodna skupščina. Tu je sklenila

83

preosnovati vso državo. Razdelila je Francosko na 83 okrajev (de-
partementov), odpravila plemstvo z vsemi nasloyi in grbi ter celo
prepovedala koga ogovarjati z besedo «gospod». Razpustila je
samostane in vzela cerkvi posestva, češ: Država plačuj duhovnike
kakor uradnike.

Najimenitnejše delo narodne skupščine je bila nova ustava.
Po tej naj bi bila Francoska ustavna monarhija:  skupščina narodnih
zastopnikov naj bi sklepala zakone, kralj pa naj bi jih izvrševal.

Že takrat, ko se je pričel upor, so se izselili kraljev brat in
mnogi plemenitniki na Nemško, da bi s pomočjo nemških knezov
obnovili stari red. Meseca junija 1. 1791. je pobegnil tudi kralj, da
bi se osvobodil neznosnega položaja. Prišel je srečno z rodbino do
mesteca Varennesa  (Varen), a tu so ga spoznali, in sirova drhal
ga je prignala nazaj v Pariz. Prisiljen je potrdil vse nove naredbe;
odslej je bil kralj samo po imenu. Koncem septembra se je narodna
skupščina razšla.

3. Zakonodajna narodna skupščina (1791—1792).

V začetku meseca oktobra 1.1791. se je sešla druga skupščina, 1791.
zakonodajna  imenovana. V tej skupščini je bilo prav malo kraljevcev
(pristašev starega kraljestva); največ je bilo republikancev. Zmerni
republikanci so se zvali žirondisti,  ker so zastopali mesto Bordeaux
(Bordd) in njega okolico (departement Gironde  [Žirond]). Brezobzirni
republikanci, ki so hoteli šiloma in čimprej odpraviti kraljestvo, so
se nazivali jakobinci,  ker so zborovali v zapuščenem samostanu
Sv. Jakoba. Tej stranki so pripadali Robespierre  (Robspier), Danton
in Maral  (Mara). Ti možje so bili tesno združeni s pariško drhaljo,
z lenimi zapravljivci in razcapanimi postopači, ki so se zvali sans-
culotti  (sankiloti), t. j. brezhlačniki.

Kralj je moral republikance imenovati za svoje ministre, in ti
so ga prisilili, da je meseca aprila 1. 1792. napovedal Avstriji in
Prusiji vojno, češ, da sta obe državi podpirali francoske izseljence.
Malo prej je bil cesar Leopold II. umrl; za njim jo v Avstriji za¬
vladal njegov sin Franc II.,  katerega so šele meseca julija izvolili
za nemškega cesarja. Prusom je vladal od 1.1786. Friderik Viljem II.,
netjak Friderika II. Avstrijsko-pruska vojska pod vodstvom vojvode
Ferdinanda Brunsviškega  je 1. 1792. udarila v Francijo. Vojvoda
je objavil vojni razglas (manifest), v katerem je pretil Francozom,
da razruši Pariz do tal, ako kralju ne povrnejo prejšnjih pravic.

6*

84

Te besede so toli razljutile Francoze, da so se meseca avgusta dvig¬
nili zoper kralja. Naščuvana drhal je oblegla kraljevski grad Tuilerije,
in kraljeva rodbina je pobegnila v zbornico narodne skupščine. Ta jo
je vzprejela jako hladno. Vpričo kralja so ustavili kraljevo oblast in
sklenili, da je izvoliti novo skupščino, narodni konvent,  ki naj do¬
loči državi novo ustavo. Nato so kralja in njegovo rodovino odgnali
v *Temple*  (star grad, katerega so bili sezidali templarji) in ga tu
zaprli v hudo ječo. Njegove pristaše (rojaliste) pa je dal jakobinec
in pravosodni minister Danton zapreti in v ječah pomoriti.

4. Narodni konvent (1792—1795).

1792. ' Narodni konvent je sklenil v prvi seji dne 21. septembra 1.1792.,

da je kraljestvo odpravljeno, ter je oklical Francosko za republiko.
A tudi s tem jakobinci niso bili zadovoljni; malo potem so zatožili
kralja, da se je zavezal s sovražniki francoske države. Ludovik XVI.
se je zagovarjal tako mirno, da se mu je vse čudilo. Zirondisti se
niso upali očitno braniti kralja, ker so se bali jakobincev, in zato
je skupščina Ludovika Capeta,  kakor so od začetka vse pravde
nazivali kralja, s 361 glasovi proti 360 obsodila na smrt. Toda ta
obsodba ga ni osupnila. Rekel je: «Dva meseca že premišljujem, ali
si imam kaj očitati zaradi svojih podložnikov. Kakor bi stal pred
Bogom sodnikom, prisezam, da mi ni bilo nikoli do drugega nego
do blaginje svojega naroda». Globoko ga je zabolelo, ko se je
spomnil soproge in otrok, katere so mu bili ugrabili jakobinci. Srce
mu je pokalo, ko se je poslavljal od njih. Toda sveta vera ga
je potolažila in okrepila, in lahko je spal poslednjo noč. Zjutraj
dne 21. januarja 1. 1793. so ga prevideli ter ga ob devetih odgnali
na morišče. «Ne bojim se umreti«, je dejal, »zanašam se na božjo
milost.« Stoječ na krvniškem odru, je hotel nagovoriti ljudstvo, toda
bobnar je zabobnal tako na glas, da ga ni bilo slišati, in sekira mu
je odsekala glavo.

Skoraj potem so se sprli članovi narodnega konventa. Ker so
jakobinci hoteli gospodovati sami, so dali žirondiste pozapreti in
usmrtiti. Sedaj se je pričela strahovita vlada jakobincev.  Grozno
so razsajali po vsej deželi ter pomorili mnogo tisoč nasprotnikov.
Usmrtili so tudi kraljico Marijo Antonijo.  Kraljevega sinčka Lu¬
dovika (XVII.) pa so izročili sirovemu čevljarju Simonu, ki je tako
kruto mučil nežnega dečka, da je umrl kaj skoro. Po dolgih in
groznih bojih so jakobinci uklonili Vendeece, ki so domovali ob

85

zapadni obali in bili zvesto vdani kraljestvu. Prav tako ljuto so
ravnali z mesti Touloiiom, Marseillejem, Lyonom in dr., ki se jim
niso hotela vdati: obsedli so jih, vzeli, dobro oplenili ter po največ
razrušili; prebivavce pa so morili kar tolpoma. Konvent je odpravil
tudi krščanski koledar in ukrenil, da je šteti leta od 22. septembra
1. 1792., prvega dne republike. Celo krščanstvo so odpravili; mesto
Boga naj bi Francozi čestili um.  Izmed mnogo novotarstev je bila
samo uvedba metrske mere  blagodejna.

Skoraj so se nasilniki sami sprli. Marat  je bil že prej umorjen,
Dantona in njegove pristaše je dal usmrtiti Robespierre, ki je bil
še nekoliko časa samosilnik francoske države. Členi narodnega
konventa so se zbali, da ne bi prav tako ravnal ž njimi, zato
so obtožili tudi njega in dognali, da je bil meseca julija 1. 1794. 1794.
usmrčen.

Tako so se krvoloki pokončali sami. Sčasoma je prevladala
mirna stranka, in Francija se je zopet pomirila. Narodni konvent se
je, izdelavši novo ustavo, razšel, in zavladal je direktorij peterice.

XV. Cesar Napoleon.

1. Prva zaveza (1792—1797).

a)  Začetek vojne. Poljsko razdele drugič in tretjič.

Od L 1792. je vladal Avstriji in Nemčiji cesar Franc L, sin
Leopolda II. Porojen v Florenci, je prišel v šestnajstem letu svoje
dobe na Dunaj, da bi ga pod nadzorstvom strica Jožefa II. vzgojili
za bodočega vladarja. Ko je zavladal, je bilo videti, da je iz srca
dober vladar: prepovedal je, da bi se mu prirejale velikanske sve¬
čanosti, in ukazal, da se za to namenjeni denar razdeli med siromake.
Vojna, katero je moral obenem s Prusijo začeti proti Francozom,
se mu ni posrečila; Ferdinand Brunsviški je 1. 1792. udaril v Cham-
pagne (Šampanj), a tu so ga ustavili Francozi in ga prisilili, da
se je umeknil. Nato so Francozi pridrli v avstrijsko Nizozemsko in
si ga osvojili.

Ko so bili Francozi usmrtili kralja, so se pridružile Avstriji
in Prusiji tudi Angleška, Holandska in Španska; vse te države so
sklenile prvo zavezo  proti Franciji. Toda zavezniki so se le malo
časa bojevali srečno, zakaj skoraj so se sprli. Vrhutega se je Prusija
zanimala za Poljsko. Ko je 1. 1792. ruska vojska na povelje carice

86

Katarine II. udarila v Poljsko, je tudi kralj Friderik Viljem II. posedel
1793. del poljske kraljevine, in oba vladarja sta se 1.1793. pogodila, kako
je drugič  razdeliti Poljsko. A že naslednje leto so se dvignili Poljaki,
da bi si pod vodstvom slavnega junaka Tadija Koščuškega  zopet
osvojili ugrabljene dežele in obnovili samostalnost slavnega kraljestva.
A ruska carica je poslala svojega najboljšega vojskovodjo Suvarova
na Poljsko, in ta je potolkel poljsko vojsko. Nato se je kralj Stani¬
slav Ponjatovski odrekel prestolu, in Avstrija, Prusija in Rusija so
1795. se zopet združile, da bi razdelile Poljsko. {Tretja razdelitev 1795).

Avstrija je dobila Zapadno Galicijo. V tem so pridrli Francozi v
Holandijo in jo proglasili za batavsko republiko.  Prusija je stopila
1795. iz zaveze ter 1.1795. sklenila mir s Francijo v Baselu.  Prepustila je
Francozom vse nemške dežele ob renskem levem bregu. Avstrija pa
je nadaljevala vojno.

b)  Nadvojvoda Karel in Napoleon Bonaparte.

Tačas sta nastopila dva vojskovodji, ki sta po svojih činih
zaslula po vsem svetu: nadvojvoda Karel in Napoleon Bonaparte.

Leta 1796. so tri francoske vojske prodirale v Avstrijo: prvo
je vodil Jourdan  (Zurdan) črez Frankovsko, drugo Moreau  (Moro)
črez Švabsko, in tretja je prodirala pod vodstvom Napoleona Bona-
parta  iz Italije v habsburške dežele. Na nemškem vojskovališču se
je Francozom postavil v bran nadvojvoda Karel  (pod. 25.), sin cesarja
Leopolda II. Porodil se je bil 1.1771. v Florenci, kjer se je marljivo
bavil z vojnimi znanstvi. V mladih letih se je že izkazal hrabrega
in nadarjenega vojskovodjo ter je na Nizozemskem v dveh bitkah
Avstrijcem naklonil zmago. Vojaki so ga ljubili in mu popolnoma
zaupali, dobro vedoč, da je vajen zmagati.

Moreau  je blizu Strassburga prekoračil Ren in pridrl na Ba¬
varsko, Jourdan  pa je dospel do Amberga.  Nadvojvoda je krenil
proti njemu in ga pognal v beg. Šele pri Wiirzburgu  se je Jourdan
ustavil; toda nadvojvoda Karel, ki je bil prihitel za njim, ga je
drugič potolkel. Pobiti Francozi so se hitro umeknili za reko Ren,
kamor je ubegnil tudi Moreau.

Nesrečno se je avstrijska vojska bojevala v Italiji s Francozi,
katere je vodil slavni Bonaparte. Napoleon Bonaparte se je porodil
1. 1769. na otoku Korsiki v mestu Ajacciou (Ajačjo), kjer je bil
njegov oče odvetnik. Zarana je stopil v vojaško šolo v Brienneu
(Brien) in poslej v Parizu, kjer so ga sosebno veselili zgodovinski in

87

Pod. 23. Nadvojvoda Karel.

88

matematiški nauki. Prvikrat se je poslavil, ko je jakobinska vojska
obsedala Toulon. Leta 1794. je služil že kot general v Italiji. Ko so
ga bili potem odpustili iz službe, je živel jako siromašno v Parizu,
dokler se ni prikupil direktoriju. Leta 1796. se je poročil z Josipino,
vdovo generala Beauharnaisa  (Boarne), ki je izposlovala, da ga je
direktorij imenoval za vrhovnega poveljnika francoske vojske v Italiji.

Bonaparte je bil majhne, neznatne rasti in temne polti. Nihče
mu ni bil kos v tem, kako je osnavljati in voditi vojsko. Zato ga je
prištevati največjim vojskovodjam novega veka. Ves je gorel za čast
in slavo; dobro je poznal svet in je, zvit kakor malokdo, vedel
izkoriščati za svoje namene ljudi in prilike.

Francoska vojska v Italiji je bila slabo oskrbljena in vsa pobita.
A Bonaparte jo je osrčil in ji obljubil, da jo privede v plodovito
Padsko nižavo, rekoč: »Ondi vas čaka čast, slava in bogastvo«. Po¬
tolkel je avstrijsko vojsko v dveh bitkah in prisilil italske države, da
so sklenile mir; vsaka mu je plačala veliko vsoto in mu odstopila
mnogo umetnin in dragocenosti. Avstriji je ostala samo trdnjava
Mantova,  in še to je obkolil Bonaparte ter blizu nje zapored po¬
tolkel štiri vojske, ki so ji bile prišle na pomoč. Naposled se je
morala tudi Mantova udati.

Nato je cesar poslal brata, nadvojvodo Karla, proti zmago¬
vitemu Bonapartu. A tudi ta ni mogel s pobito vojsko ustaviti
Francozov. Umikal se jim je, in Bonaparte je pritiskal za njim ter
črez Koroško pridrl na Štajersko. To je naklonilo cesarja, da je

1797. 1. 1797. z Bonapartom sklenil premirje v Ljubnem  (Leoben) in malo
potem mii- v gradu Čampo Formin  blizu Vidma. Avstrija je odstopila
Francozom Nizozemsko in Milansko; Nizozemska se je združila s
Francijo, iz Milanskega in nekaterih drugih italskih pokrajin pa je
osnoval Bonaparte cisalpinsko republiko.  Avstrija je dobila za to
Istrijo, Dalmacijo, Benetke in beneško oblast do Adiže.

2. Druga zaveza (1799 — 1802).

a)  Francoska šiloma napada države. Bonaparte v Egiptu.

Izredni uspehi Bonapartovi so omamili direktorje, ki so takrat
ravnali krmilo francoske države; menili so, da jim je dopuščeno
vsako nasilje. Po njih povelju je francoska vojska obsedla Cerkveno
državo,  jo proglasila za rimsko republiko  in odgnala papeža Pija VL,
častitega starčka, na Francosko. V tem se je Angleška še vojskovala

1798. s Francijo. Bonaparte je meseca maja 1. 1798. z ladjevjem odplul v

89

Egipet, da bi si osvojil to deželo ter uničil angleško oblast in trgovino
po azijskih naselbinah. Brezozirni general Bernadotte  (Bernadot),
francoski poslanec na Dunaju, je dal tistega dne, ko so Dunajčani
priredili domoljubno svečanost, razobesiti veliko trobojno zastavo z
napisom: »Svoboda, enakost«. Pred hišo se je zbrala velika množica,
ki je burno zahtevala, da se zastava odpravi. Ker se temu ni ugodilo,
so jo nekateri srčni meščani sneli in raztrgali. Vse to je zakrivil
Bernadotte sam, a vendar je rekel, da so ga Dunajčani užalili, in
je zato odpotoval.

Da bi bilo konec temu izzivanju, so Avstrija, Angleška, Rusija,
kjer je bil po smrti Katarine II. zavladal Pavel I. (1. 1796), Turčija
in Neapolj sklenile drugo zavezo.  Okolnosti so bile ugodne vojni s
Francijo, zakaj Bonaparte je bil še v Egiptu. Odpluvši iz toulonske
luke, je srečno utekel angleškemu ladjevju, ki je na Sredozemskem
morju prežalo nanj, in pri Aleksandriji stopil na kopnino. Ko je
bil naskokoma vzel to mesto, se je napotil v Notranji Egipet. Pri
piramidah je zadel ob egiptovske čete (mameluke). »Francozi«, je
vzkliknil Bonaparte, »z vrhuncev teh spomenikov gledajo štiri tisoč¬
letja na vas!« Srčno so Francozi udarili na sovražnika in ga sijajno
zmagali. Malo potem se je Bonapartu vdalo glavno mesto Kairo.
A na morju ga je zadela velika nesreča. Angleški admiral Nelson
(Nilsn) je pri Abukiru  zadel ob francosko ladjevje in ga mahoma
napadel. Osemnajst ur je trajala bitka; naposled je Nelson razbil
in popolnoma uničil francoske ladje. Pot na Francosko je bila za¬
prta, a Bonaparte je vendar nadaljeval vojno. Sel je črez Sueško
medmorje v Sirijo in obkolil trdnjavo Acre (Akr), toda vzeti je ni
mogel. Nato se je vrnil v Egipet in je pri Abukiru potolkel trikrat
večjo turško vojsko.

b)  Bitke pri Stockaohu, Noviju in Marengu.

V tem se je bila že pričela vojna druge zaveze zoper Francijo.
Neapoljska vojska je udarila v rimsko republiko, toda Francozi so
jo odbili in so, osvojivši si Neapolj 1. 1799., preosnovali neapeljsko
kraljevino v partenopsko republiko.  Nato je nadvojvoda Karel po
Južni Nemčiji gnal avstrijsko vojsko proti francoskemu generalu
Jourdanu. Zadel je obenj pri Stockachu  blizu Bodenskega jezera.
Bitka je bila silno krvava. Jourdan je menil, da je že zmagal;
kar je nadvojvoda preokrenil bitko. Nič mu ni bilo do tega, da so
krogle frčale nad njim, ampak srčen je prijezdil pred svoje vojake

90

ter jih navdahnil s pogumom, rekoč: < Znajte, da ste avstrijski gre¬
nadirji!« Avstrijci so iznova planili na Francoze ter jih zapodili na
levi breg Rena.

Zavezniki so se uspešno bojevali tudi v Italiji. Tja je prišla
pod vodstvom Aleksandra, Suvarova  vojska, kateri so se pridružili
Avstrijci. Pri Noviju,  mestu med Genovo in Aleksandrijo, so trčile
združene vojske ob Francoze. Šestnajst ur so se bili, ne da bi bili
odločili boj, naposled pa so zavezniki vendar zapodili Francoze v
beg. Kar je bil Bonaparte v Italiji pribojeval, to so Francozi za¬
voj skovali, zakaj v vse stolice, tudi v Neapolj in Rim, so se vrnili
prejšnji vladarji. Samo v Švici so se obdržali Francozi pod vodstvom
generala Massene. Da bi iztiral sovražnike tudi iz te dežele, je
pridrl Suvarov z vojsko po silno težavnih in nevarnih potih preko
prelaza Sv. Gottharda v Švico; toda Francozov ni mogel pregnati.
Ruski car Pavel I. se je bil namreč sprl z zavezniki in je pozval
vojskovodjo domov.

Ko je Bonaparte zvedel vse to, se je sklenil vrniti na Francosko.
Izročivši poveljništvo egiptovske vojske generalu Kleberju,  je odplul
s samo 500 spremljevavci, prekanil Angleže, ki so zopet prežali nanj,
in blizu Frejusa (Freži) srečno stopil na suho zemljo. Povsod so ga
vzprejemali kakor vladarja, ki se vrača v svojo državo. Francozi,
malo zadovoljni z direktorji, so se nadejali, da bode Bonaparte na
Nemškem in v Italiji obnovil njih vojaško slavo. To javno mišljenje
si je Bonaparte izkoristil za svoje namene. Odpravil je direktorialno
ustavo in uvedel novo. Po novi ustavi so imeli trije na deset let
izvoljeni konzuli  najvišjo oblast. Napoleon je bil prvi konzul  in
torej pravi vladar francoske države. Podpiral ga je senat,  ki je
pazil na to, da se je izvrševala nova ustava.

Nato je Bonaparte ukazal, naj general Moreau prekorači Ren
in odide na avstrijsko vojsko v Južni Nemčiji. Sam pa je spomladi
1800. 1. 1800. kakor Hanibal gnal dobro oboroženo vojsko preko Alp in
nenadoma prihitel v Gorenjo Italijo. Francozi so pri Aleksandriji
avstrijski vojski, katero je vodil general Melas,  zaprli pot v Avstrijo
in ji pretili s pogubo. Pri vasi Marengu  (Marengo) se je vnela
glavna bitka. Grozno so se borili za zmago; ob šestih na večer so
se vendar Francozi umikali. Kar se je pridružil francoski vojski
general Desaix  (Dese), katerega je bil Bonaparte odposlal v Genovo,
a takoj poklical nazaj, ko se je vnela bitka. «Premagani smo«,
mu je rekel Bonaparte. «A še je čas, da zmagamo drugič«, mu

91

odgovori smeli general. Bonaparte si je bil tako v svesti zmage,
da je ukazal vojski novič udariti na zmagujoče Avstrijce. General
Desaix je padel, a Francozi so zmagali. Melas jim je moral pre¬
pustiti vse, kar si je bil privojskoval

c)  Bitka pri Hohenllndenu. Mir v Lunevilleu.

Tudi v Južni Nemčiji ni bila avstrijska vojska srečna. Mesto
nadvojvode Karla, ki se je bil odpovedal vrhovnemu poveljništvu,
je stopil vojski na čelo osemnajstletni brat, nadvojvoda Ivan.  Trčil
je meseca decembra 1. 1800. pri vasi Hohenliudenu, vzhodno od 1800.
Monakovega, na Moreaua. Led in sneg je pokrival pokrajino, in
strašno je metlo, ko so Avstrijci dospeli na bojišče. Naskočili so
Francoze, ki so bili posedli zarasla brda, toda zaman; nastala je
zmeda in spustili so se v beg.

Ta poraz je provzročil, da je cesar Franc 1. 1801. sklenil mir 1801.
v mestu Lunevilleu (Linvil). Adiža naj bi bila meja avstrijski oblasti v
Italiji. Modenski vojvoda Ferdinand, sin Marije Terezije, in toskanski
veliki vojvoda Ferdinand UL, drugi sin cesarja Leopolda II., sta oba
izgubila svoje dežele. Cisalpinsko republiko so nazvali italsko re¬
publiko;  njen prvi konzul je bil Bonaparte. Ren naj bi bil meja
med Nemčijo in Francijo. Vsi nemški knezi, katerim so bili Fran¬
cozi vzeli posestva ob renskem levem bregu, naj bi se odškodili s
škofijami, opatijami in državnimi mesti ob renskem desnem bregu.

3. Začetek dveh cesarstev.

Ko so se vrnili mirni časi, je delal Bonaparte na to, da bi po¬
višal blaginjo francoske republike. Uredil je sporazumno s papežem
Pijem VIL cerkvene razmere, dovolil izseljencem, da so se vrnili
domov, ustanavljal učilnice, gradil trdne ceste in ukrenil, da se je
spisal in uvedel nov zakonik. Zajedno se je dal izvoliti za dosmrt¬
nega konzula; da bi si osnoval novo plemstvo, je utemeljil red
častne legije.  Ali s tem je razodel, da hrepeni po samovladarstvu.
Zato so nekateri pristaši starega kraljestva osnovali zaroto, da bi
usmrtili oblastnika. Toda zarotnike so ovadili in zasledili ter jih
strogo kaznovali. Bonapartovi prijatelji so pravili Francozom, da se
Francoska ne bode umirila, dokler ne proglase Bonaparta za samo-
vladarja. Nato je sklenil senat, da je Napoleona Bonaparta pro¬
glasiti za cesarja francoskega; meseca maja 1. 1804. so slovesno 1804.
oklicali Napoleona za cesarja, in dne 2. decembra ga je papež

94

v Italiji in potolkel generala Masseno pri Caldieru  blizu Verone.
Ko pa mu je došla žalostna novica, da je Napoleon zajel avstrijsko
vojsko pri Ulmu, je krenil proti Dunavu. Toda car Aleksander, ki
ni mogel učakati, da bi bil prišel nadvojvoda na Moravsko, je za¬
krivil bitko pri Slavkovem  (Austerlitz) blizu Brna. Ko se je zjutraj
dne 2. decembra 1.1805. vnela bitka, je stala gosta megla na bojišču;
šele pozno je posijalo solnce krvavordeče na zemljo. Francozi so
zmagali v tej trocesarski bitki.  Rusi so se vrnili domov, in cesar
Franc je sklenil z Napoleonom mir v Poznim.  Avstrija je odstopila
Italiji Benečansko, Istrijo in Dalmacijo, Bavarski Tirolsko in Pred-
arlsko, Wurttemberški in Badenski pa posestva na Svabskem. Za to je
dobila samo Salzburško. Napoleon je pokraljil bavarskega in wiirttem-
berškega kneza, badenskemu pa je nadel naslov velikega vojvode.

Zmagoviti Napoleon je porazdelil kraljevine in dežele med brate
in sorodnike. Začuvši, da je v Neapolju rusko-angleška vojska stopila
na italijanska tla in da so jo vzprejeli jako navdušeno, je tisti dan
po sklenjenem miru požunskem v Schonbrunnu izdal ukaz z jedr¬
natim stavkom: <Dogospodarili so Bourbonci v Neapolju !» Francoska
vojska je posedla Neapolj, izgnala kraljevsko rodovino in posadila
Napoleonovega brata Jožefa  na prestol. Drugemu bratu Ludoviku
je podelil batavsko republiko, izpremenivši jo v kraljevino Holandijo.
Skoraj vsi knezi Južne in Zapadne Nemčije so 1. 1806. sklenili rensko
zavezo  ter cesarja Napoleona izvolili za zaščitnika in pokrovitelja.
Zavezali so se, da mu za vsako vojno nabero toliko vojakov, kolikor
bi se jih določilo po pogodbi. Nemško cesarstvo ni imelo sedaj nič
veljave, in Franc II. je meseca avgusta 1. 1806. odložil nemško
cesarsko krono.

5. Junaški boji Avstrijcev 1.1809. Nadvojvoda Karel.

a)  Avstrija se pripravlja na boj.

Ko je bil Napoleon premagal Avstrijo, je prišla vrsta na
Brusijo. Potolkel je 1. 1806. in 1807. vojsko pruskega kralja Fri¬
derika Viljema III. in njegovega zaveznika carja Aleksandra I.
Napoleon je vzel pruskemu kralju pol države; iz dežel med Renom
in Labo je osnoval kraljevino westfalsko  za brata Jeroma (Žerom),
iz poljsko-pruskili dežel pa varšavsko veliko vojvodino  ter jo izročil
saškemu kralju. Obenem je prepovedal vsem samostojnim državam
tržiti z Anglijo, češ, da s celinskim zaporom  uniči blaginjo otoške
države. S carjem pa je sklenil prijateljstvo. Malo potem je poslal

95

vojsko na Portugalsko, da bi posedla deželo. Na španski prestol je
posadil brata Jožefa,  kateremu je bil podelil neapoljsko kraljevino,
in je hotel prisiliti Špance, da bi se mu uklonili. Toda Španci so se
uprli in se bojevali tako hrabro, da si ni mogel osvojiti njih dežele.
Na neapoljski prestol pa je posadil svaka Murata.

Pod. 27. Valentin Vodnik.

Krepki upor španskega naroda je vnel Avstrijcem in Prusom
nadejo, da bi se tudi njim bilo moči osvoboditi Napoleonovega
nasilstva. Pruski minister Stein  je uredil in okrepil državo, domo¬
ljubni častniki pa so izboljšali prusko vojaštvo. Avstrijski državni
kancelar, grof Ivan Filip Stadion  se je trudil združiti države proti

96

Napoleonu. Nadvojvoda Karel je kot vojni minister povečal vojaško
moč, njegov brat, nadvojvoda Ivan, pa je osnoval deželno hrambo.
Mnogo oženjenih in neoženjenih prostovoljcev je stopilo med bram¬
bovce, da bi pomagali državi v stiskali in težavah; nekateri so se
celo kar silili med vojake. Rodoljubni pesniki, kakor Valentin Vodnik
(pod. 27.), Collin in dr., so navduševali narode, in tudi cesarjeva
soproga, duhovita, blagosrčna in priljubljena Marija Ludovika,  je
vnemala branitelje za boj. Leta 1808. je bila vsa Avstrija podobna
velikemu taboru, in naslednjega leta je cesar Franc napovedal
Napoleonu vojno. Nadvojvodo Karla  je imenoval za vrhovnega po¬
veljnika, nadvojvodi Ivanu  pa je izročil poveljništvo v Italiji.

Avstrija je oklicema pozvala Nemce in druge tlačene narode,
naj se ji pridružijo. Toda ti so se bali francoskega samosilnika in
se niso niti genili. Tudi Prusija se ni upala stopiti na bojišče, in
1809. tako si je 1. 1809. Avstrija pomagala sama. Edino zvesti Tirolci so
se dvignili, da bi se osvobodili bavarskega gospostva.

b)  Bitka pri Aspernu in Esslingu.

Nadvojvoda Karel je prišel s svojo vojsko do Regensburga.
Proti njemu je kar najhitreje udaril Napoleon z vojsko, v kateri
so bili do malega samo Nemci. « Pridem po bliskovo», je nagovoril
svoje vojake. V več bojih pobit, se je nadvojvoda preko Južne Češke
umeknil v Dolenjo Avstrijo. Samo eno krdelo, katero je vodil ge¬
neral Killer,  se je pomikalo ob desnem bregu dunavskem. Za tem
je udaril Napoleon. Pri trgu Ebelsbergu  blizu Linza se je vnela
grozna bitka. Avstrijci so se morali sicer iz gorečega Ebelsberga
umekniti, a razpostavili so se koj za trgom na nov boj, in Francozi
se jih niso upali zopet napasti. Dočim je Hiller prekoračil Dunav
in se združil z nadvojvodo Karlom, je Napoleon prihrul na Dunaj
in je meseca maja zasedel mesto. Nastanil se je v cesarskem gradu
Schonbrunnu.

Tu je Napoleon zopet ravnal nasilno. Papež Pij VII. se je
namreč branil svoje pristane zapreti angleškim ladjam, in zato se
je Napoleon odločil Cerkveno državo združiti s kraljevino italijansko.
Papež ga je proklel in izobčil, a Francozi so papeža ujeli in ga od¬
gnali na Francosko, kjer so ga imeli zaprtega do 1. 1814.

Napoleon se je namenil iti preko Dunava ondi, kjer ga otok
Lobav  cepi na dva rokava, in na levem bregu udariti na nadvojvodo
Karla. Zato je dal napraviti tri mostove do tega otoka, en most

97

pa od otoka do levega brega. Nato je vojska prešla na ono stran
in zasedla vasi Aspern  in Essling.  Da bi pregnal sovražnika iz teh
vasi, je nadvojvoda Karel prišel z 80.000 možmi. V njegovi vojski
so bili zastopani vsi avstrijski narodi. Naznanil ji je bitko, rekoč:
»Jutri je bitka, ki odloči usodo naše države. Jaz bom storil svojo
dolžnost, prav to zahtevam od vas». Na binkoštno nedeljo (dne
21. maja) so Avstrijci popadli sovražnika, in vnela se je strašna bitka.
Ko je Napoleon opazil, da stoji sredi avstrijske vojske le malo vo¬
jakov, je poslal dvanajst konjiških polkov proti njej, da bi predrli
vrsto nasprotnikov. Dirjaje so se na kakih sto korakov približali
Avstrijcem in ustavili. Nekateri francoski častniki so pa še naprej
jezdili in vzkliknili: »Izročite nam orožje!* — »Pridite sami ponje!*
so jim odgovorili Avstrijci. Ko so se polki še bolj približali, so
Avstrijci dobro pomerili in ustrelili. Tolpoma so popadali sovraž¬
niki, drugi pa so se spustili v beg. Nato so Avstrijci planili naprej
in vzeli na večer Aspern, katerega so si bili že šestkrat osvojili
Francozi. Samo Essling  so imeli še Francozi v oblasti.

Dne 22. maja so obnovili bitko. Tudi ta dan je hotel Napoleon
predreti sredino avstrijske vojske. Francozi so streljali iz štiristo
topov na Avstrijce, a ti so stali trdno kakor zid. Samo en polk
je omahoval. Zdajci je nadvojvoda sam zgrabil za njega zastavo in
ga odgnal naprej. Tako je odbil nevarni naval. V tem so Avstrijci
po deroči reki spustili goreče mline na ladjah in brode, natovorjene
s kamenjem, da so ž njimi razdrli mostove. Naposled je Napoleon
ustavil boj in se prepeljal na desni breg. Bled in ves utrujen je legel
in trdno zaspal. Premagan je bil prvikrat in ni več slovel za nepre¬
magljivega. Maršal Massena  je nato z vso francosko vojsko prešel na
tesni otok Lobav; tam so stali vojaki dva dni brez živeža in streliva,
dokler jim niso popravili mostov. Pred cerkev v Aspernu so postavili
medenega leva v spomin junakov, ki so bili tu umrli za domovino.

c)  Bitka pri Wagramu. Dunajski mir.

Nadvojvoda Ivan se je izpočetka zmagovito vojskoval v Italiji
zoper francoskega vrhovnega poveljnika princa Evgena Beauharnaisa,
italijanskega podkralja, a po nesrečnih bojih na Bavarskem je odšel
z vojsko v Podunavje. Evgen Beauharnais je krenil za njim. Pri
Naborjetu  se mu je uprl stotnik Hensel  in z majhno četo 300 mož
junaški branil trdnjavo proti francoski vojski. Skoraj vsi so padli.
«Kako ste se predrznih«, je vprašal podkralj ujetega vojaka, »da ste

Kaspret, Zgodovina novega veka. 7

98

se merili s toliko premnožico?« Ta mu je odgovoril: «Junaku hodi
na misel le zmaga, ne pa udaja«. Prav tako je stotnik Hermann z
majhno četo branil trdnjavico Predel  ob meji koroški in goriški.

Ko so bili Francozi zapalili lesano strelnico, je planil Hermann s
četo iz trdnjavice in pal kakor pravi junak. Sele potem je odhitela
francoska vojska po Koroški in Štajerski na Dunaj in se združila

z Napoleonom, nadvojvoda Ivan pa je krenil na Ogrsko. Pomnoženo
vojsko je Napoleon prignal preko Dunava ter pri Wagramu  udaril na
nadvojvodo Karla. Tudi tu so se bili dva dni: prvi dan so Avstrijci

Pod. 28. Andrej Hofer.

ubranili bojišče, drugi
dan pa so se morali
umekniti preveliki sili.
Nadvojvoda je v redu
odvedel vso vojsko proti
Znojmu  (Znaim). Pred
tem mestom se je zopet
bila dvodnevna bitka.
Avstrijci so se bojevali
tako hrabro, da niso
Francozi dosegli niče¬
sar. Toda še preden se
je doboril boj, je došla
novica, da se je sklenilo
premirje.

Skoraj potem je
cesar Franc sklenil z
Napoleonom dunajski
mir ter mu odstopil
Kranjsko, Gorenje Ko¬

roško, Goriško, Trst in Hrvaško. Iz teh dežel in Dalmacije je
Napoleon osnoval ilirske pokrajine,  katere je upravljal francoski
namestnik. Razen tega je Avstrija odstopila Bavarski Salzburško,
vojvodini Varšavski Zapadno Galicijo, Rusiji pa del Vzhodne Galicije.

d)  Andrej Hofer.

V tem so se bojevali tudi Tirolci. Na njih čelo je stopil Andrej
Hofer  (pod. 28.), krčmar iz vasi c Sand« v Passejerski dolini, zato
so ga nazivali «Sandwirt». Bil je brhek in bradat mož ter je zaradi
poštenosti in pobožnosti slovel po vsej deželi. Poleg njega sta se

99

najbolj odlikovala Jožef Speckbacher,  hraber kmet v Innski dolini,
ki je poznal vsako goro, vsak prepad in vsako planino v Severnih
Tirolah, in kapucinec Joahim Haspinger,  imenovan «oče Johem».
Ta se sicer ni bojeval, a stal je z razpelom v roki v najhujšem bojnem
metežu in navduševal rojake. Tirolci so se bili hrabro kakor v bitki
tako v zasedi. Podirali so mostove, zagrajali soteske, streljali z gora
ter kotali skale in hlode na sovražnike v dolino. Silno krvava bitka je
bila na Iselu, gori pri Inomostu. Trikrat so Tirolci Bavarce in Francoze
iztirali iz dežele. Nato je Hofer kot vrhovni poveljnik zavladal Tirolski.

Ko so sklenili dunajski mir, je Napoleon odpravil nove vojske
v Tirole. Tirolci so se udali, njih voditelji pa so pobegnili iz dežele.
Andrej Hofer je ubežal na gore, ki oklepajo gorenjo Passejersko do¬
lino, in se je skril v planinsko kočo, kjer je pozimi trpel hud mraz.
Toda izdajavec je ovadil njegovo zavetje, in četa italijanskih vojakov
je zajela njega in njegovo družino. Hoferja so odgnali v Mantovo
in ga zaprli v trdnjavsko ječo. Tu ga je francoski general pozval,
naj bi vstopil v Napoleonovo službo. A Hofer mu je odgovoril: »Bil
sem, sem in bodem vedno zvest Avstriji in svojemu cesarju Francu I.»
Vojno sodišče ga je obsodilo na smrt. Na morišču so hoteli junaku
zavezati oči, a tega ni dopustil; tudi ni pokleknil, ampak je stoje
prejel smrtonosne krogle (1810).

6. Napoleon na višku svoje slave.

Iznova postavljen se je vrnil Napoleon v Pariz. Sedaj se je
iskreno želel oženiti s cesarično stare in stavne vladarske rodovine.
Zato se je razdražil s soprogo Josipino Beauharnais in je zasnubil
Marijo Ludoviko,  hčer avstrijskega cesarja Franca I. Poročil se
je 1. 1810. Naslednje leto porojenemu sinu je nadel naslov «kralj
rimskih. Avstrijci in Francozi so se nadejali, da z zvezo njih ce¬
sarjev napoči doba miru. Ko se je 1. 1810. njegov brat odpovedal 1810.
holandski kroni, je Napoleon Holandijo združil s Francijo. Skoraj
potem je vso Severnozapadno Nemčijo, hanzaska mesta Hamburg,
Bremen, Ljubek, vojvodino Oldenburg in del Hanoveranske združil s
francoskim cesarstvom, tako da je bila Francija takrat najobsežnejša.

7. Napoleon napade Ruse (1812).

Med celinskimi državami je stala samo Rusija še trdno. Tolike
samostojne države ni hotel Napoleon trpeti v Evropi. Rusija je silno
težko prenašala celinski zapor; zato ga je car Aleksander preklical
7*

100

in je ruska pristanišča odprl angleškim ladjam. To je bilo vzrok,
da je Napoleon napovedal Rusiji vojno. Po vseh državah od Njemena
do Gibraltarskega preliva, od Baltskega do Jadranskega morja je
nabiral vojake ter jih je nabral okolo 600.000 mož. Avstrijsko krdelo
je vodil knez Karel Sclrvarzenberg.  Z Rusi so potegnili Angleži in
Švedi. Poslednji švedski kralj iz rodovine Wasa, Karel XIII., ni imel
otrok; zato je državni zbor 1. 1810. oklical maršala Bernadottea
(Bernadot), sina francoskega odvetnika, za kraljeviča. Kot maršal
se je bil z Napoleonom sprl in se je potem pridružil njegovim
sovražnikom.

1812. Brez ovire je poleti 1. 1812. ogromna vojska prebrodila Njemen.
Ruski vojskovodja Barclay de Tolly  (Barkle de Toli) se je umikal in
se šele pri Smolensku postavil v bran. Rusi so se bili ves dan, a
ponoči so se umeknili proti Moskvi. V Smolensku se je Napoleon
posvetoval z generali; najhrabrejši so mu odsvetovali, da bi šel za
Rusi, toda Napoleon si je hotel osvojiti Moskvo in carju Aleksandru
zapovedati mir v njegovem glavnem mestu. Aleksander je sedaj ime¬
noval Kutuzova  za vrhovnega poveljnika. Tudi ta se je umikal. Rusi
so zapalili mesta in vasi, uničili živila in pobegnili v gozde. Zato
so bila pota, po katerih so hodili Francozi, od dne do dne težavnejša.
Pri vasi Borodinu  ob reki Moskvi se je Kutuzov Napoleonu postavil
v bran in razvrstil vojsko. Francozi so ga sicer premagali, toda
umeknil se je v najboljšem redu. Dne 14. septembra je dospel
Napoleon v Moskvo.  Skoraj vsi meščani so bili odšli iz mesta.
Hišna vrata so bila zaprta, prodajalnice zapahnjene; tiho je bilo
vse kakor v grobu. Napoleon se je nastanil v Kremlju.  Ali že
tistega dne, ko je prišel Napoleon v mesto, so nastali v oddaljenih
mestnih delih požari, katere je dalje in dalje raznesel strašen vihar,
in skoraj je plalo ognjevito morje po mestu. V petih dneh je bilo
upepeljeno in razsuto mesto, kjer bi bili radi prezimili Francozi.
Vojaki, ki so ob požaru plenili po mestu, so sicer nagrabili razno¬
vrstnih dragotin, niso pa imeli niti kruha niti zavetišča.

Napoleon se je 34 dni mudil v mestu in se s carjem Aleksandrom
pogajal o miru. Ni vedel, da ga nalašč zadržujejo, dokler ne nastopi
zima. Sele v drugi polovici meseca oktobra se je napotil domov.
Ljuta zima je pritisnila nenavadno rano. Mnogo tisoč jih je od
mraza ali gladu ali obležalo na poti, ali pa so jih s kopjem prebodli
Kazaki, ki so neprestano dirjali za njimi. Vojaki so pometali plen
in orožje od sebe ter bledi in na smrt spehani korakali po pustih

101

snežinah in poledicah ruskih step. Grozno veliko se jih je pogubilo
v leki Berezini.  Dne 25. novembra je dospela vojska do tega pritoka
Dnjeprovega. Hitro so naredili dva mostova, po katerih se je ostala
vojska valila preko reke. Mnogi so utonili v premrzlih valovih in
obtičali med ledenimi ploščami, zakaj en most se je bil udrl;
mnogi so bili ali poteptani, ali pa so jih potrla kolesa topov in
drugih vozil; silno veliko zaostalih begunov pa so zajeli Rusi. Samo
8000 vojakov, ki so še nosili orožje, je prišlo črez reko. Ko je pa
počil glas, da jih je zapustil cesar in na saneh pohitel v Pariz,
sta prenehala red in strah. Častniki in prostaki, vsi so vprek begali,
misleč samo na to, kako bi se oteli. Le majhni ostanki ogromne
vojske so prišli popolnoma zbegani na Nemško.

8. Boj za svobodo. Knez Schwarzenberg.

Grozna nesreča, ki je zadela Napoleona na Ruskem, je vzbudila
tlačenim narodom nado, da se je moči osvoboditi. Pruski general
York (Jork), kateremu je bilo braniti vračajočo se vojsko, je sklenil
na svojo odgovornost z ruskim poveljnikom pogodbo, ki ga je varo¬
vala daljnih napadov. Nato je pruski kralj preložil prestolnico v
Vratislav, sklenil z Rusi zavezo, kateri so se pridružili tudi Švedi
in Angleži, in pozval podložnike na boj zoper Francoze. Vojaški duh
je navdihnil skoraj vse državljane. Kdor je le nosil orožje, je stopil
med bojevnike; nekateri so nabirali novce, nekateri so darovali
krasotine in dragotine, in blage gospe so že pripravljale vse, s čimer
se streže ranjencem. Tudi avstrijski narodi so željno pričakovali
dneva, da se vname boj s Francozi.

V tem je Napoleon nabral novo vojsko in zapodil zaveznike
do Odre. Toda padlo je toliko njegovih vojakov, da se je v Pragi
pogajal o miru. Ker pa ni hotel odstopiti nobene osvojene dežele,
se je pridružila Rusom in Prusom še Avstrija. Zavezniki so postavili
tri vojske. Glavna vojska,  sestavljena iz Avstrijcev, Rusov in Prusov,
je stala na Češkem,  in vodil jo je knez Schwarzenberg  (pod. 29.);
pri tej so bili trije združeni vladarji. General Bliicher  je vodil drugo
vojsko,  ki je stala v Šleski, Bernadotte  pa je bil vodja tretji vojski
na Braniborskem.  Te tri vojske so v polkrogu obkolile Napoleona, ki
je imel svoj glavni stan v Draždanah. Češka vojska se je pomikala
proti Draždanam, a Napoleon jo je potolkel in zavrnil na češko.
Napoleon je ukazal Vandammeu  (Vandam) naj pobiti vojski zastavi
pot na češko. Vandamme je šel preko Rudnih gora, toda Avstrijci,

102

Prusi in Rusi so ga zajeli v Hlumski kotlini  (Kulm) blizo Toplic.
Skoraj obenem je general Bliicher, katerega so jeli vojaki nazivati
»maršal Naprej», potolkel maršala Macdonalda ob rečici Katzbacliu
v Šleski. Pobit je bil tudi maršal Ney (Nej), ki si je hotel osvojiti

Pod. 29. Feldmaršal knez Schwarzenberg.

Berlin. Zato se je Napoleon umeknil v Lipsko. Na širni ravnini
okolo tega mesta so se zbrale vse vojske na odločilni boj.

1813. Dne 16. oktobra 1. 1813. se je vnela na jugu od Lipskega silno
krvava bitka, v kateri je Napoleon sam vodil francosko vojsko. Hotel

103

je tudi takrat s konjiče predreti vrsto nasprotnikov. Murat je pri-
hrul z 9000 konjiki. toda zavezniki niso samo prebili silnega navala,
ampak so celo pognali Francoze nazaj. Dne 17. oktobra so vojske
počivale. Naslednji dan so zavezniki od vseh strani prodirali na
Irancoze. Od zore do mraka so se bojevali; naposled so pa zavezniki
potisnili Francoze na Lipsko, in s tem je bila njih zmaga dognana.
Ko je vrhovni poveljnik Schwarzenberg  poročil zmago vladarjem,
ki so s holma gledali bitko, so vsi trije pokleknili in zahvalili Boga.
Napoleon pa je obsore molčeč sedel ob kurišču, in prasketajoč plamen
je obseval blede obraze okolo njega stoječih generalov. Potem se je
vzdignil in ukazal vojski, naj se umakne skozi mesto. Vso noč so
se Francozi drevili po ulicah in se valili k mostu črez reko Elstero,
zakaj vsa druga pota so jim bili zastavili sovražniki. Ker so pa
Francozi prerano razstrelili most, so zavezniki zajeli mnogo ubežnikov.
Napoleon je neprestano hitel k Renu in pri Mainzu prebrodil reko.

Bavarski kralj je že pred bitko prestopil k zaveznikom, kralj
saški pa je bil v Lipskem ujet. Nato se je razdružila renska zaveza.
Avstrijci so iztirali Francoze iz vseh ilirskih pokrajin, in Murat se
je pridružil Avstrijcem, samo da bi obdržal svojo kraljevino.

Ob začetku 1.1814. so šle vojske zaveznikov črez Ren in napadle 1814.
Francijo. Tudi na Francoskem so bile krvave bitke, toda Napoleon ni
mogel ustaviti zaveznikov, ki so prodirali proti glavnemu mestu. Pariz
se je udal. Dne 31. marcija so car Aleksander I, kralj Friderik
Viljem III.  in knez Schwarzenberg  na čelu vojske prišli v Pariz. Nato
se je Napoleon odpovedal prestolu. Zavezni knezi so pustili njemu in
njegovi soprogi cesarsko dostojanstvo, mu zagotovili dva milijona
frankov letne pokojnine in mu podelili otok Elbo  kot samostojno kne¬
ževino, njega soprogi in sinu Napoleonu (II.) pa vojvodine Parmo, Pia¬
cenzo in Quastallo. Na francoski prestol so posadili Ludovika XVIII.,
brata nesrečnega kralja Ludovika XVI., in sklenili z njim prvi pariški
mir.  Franciji so določili mejo, katero je imela 1.1792. Pregnani knezi
so se vrnili v svoje dežele; vse politiske stvari evropskih držav naj
bi uredil kongres (shod), ki se je sklical pa Dunaj.  Tu se je meseca
septembra 1. 1814. sešlo mnogo knezov, državnikov in diplomatov.

9. Napoleon cesaruje še sto dni. Dunajski kongres.

Dunajski kongres se je dolgo pogajal, pa se ni mogel pogoditi,
ker niso bile države zložne. Nadejaje se, da se bode razbilo pogajanje,
je Napoleon s 1000 možmi, ki so bili prišli ž njim na Elbo, odšel

104

s tega otoka in šel proti Parizu. Vse čete, katere je poslala vlada
proti njemu, so prestopile k njemu, in slovesno je prišel na njih
1815. čelu meseca marcija 1. 1815. v Pariz, dočim je kralj Ludovik XVIII.
mahoma pobegnil. Tudi Murat je potegnil ž njim in napadel Lom¬
bardijo. Zavezni vladarji so prokleli Napoleona, češ, da kali mir, in
so sklenili z vojsko ugnati njega in njegovega svaka. Avstrijci, katere
je vodil general Bianchi,  so izgnali Murata iz Neapolja, in kralj
Ferdinand  se je vrnil ter zopet posedel neapeljsko kraljevino.

Na Napoleona sta udarili pruska vojska pod maršalom Blii-
cherjem  in angleška pod vojvodo Wellingtonom.  Odločilna bitka se
je vnela v Belgiji. Napoleon je prihitel, da bi razbil njiju vojski,
preden bi se združili. Mahoma je udaril na Bliicherja, ki je stal
pri vasi Lignyu  (Linji) in ga po strašnem boju zapodil v beg. Dva
dni potem je zgrabil Wellingtona pri vasi Waterloou  (Vaterlo) blizu
Bruselja. Angleži so se ves dan junaško branili, a vendar bi bili
pobiti, da ni še na večer ob pravem času prihitel Bllicher na bojišče.
Obe vojski sta Francoze popolnoma potolkli. Izgubivši klobuk in
meč, je Napoleon zajezdil konja in oddirjal proti Parizu. Z bitko
pri Waterloou ali Belle Alliancei se je končalo drugo gospostvo
Napoleonovo. Bllicher in Wellington sta dne 7. julija posedla Pariz,
in nekoliko potem so tudi trije zavezni vladarji prišli v mesto ter
so zopet posadili Ludovika XVIII. na prestol. Ludovik je meseca
1815. novembra 1. 1815. sklenil z zavezniki drugi pariški mir,  po katerem
so Francosko stesnili do mej 1. 1790. Razen tega je morala plačati
veliko vojno odškodnino, izročiti ugrabljene umetnine in pet let
vzdržavati posedno vojsko v vzhodnih pokrajinah.

Napoleon je popolnoma zapuščen ubegnil v Rochefort  (Rošfor),
pristanišče ob zapadni obali francoski, da bi pobegnil v Ameriko.
Ko se je še obotavljal, so Angleži zasedli pristanišče, Napoleona
ujeli in ga kot vojnega jetnika zaveznih držav odpeljali na samotni
atlantski otok Sv. Helene,  kamor so ga spremili le nekateri zvesto
vdani prijatelji. Angleži so strogo stražili jetnika, razločenega s
1821. svojci. Napoleon je umrl dne 5. majnika 1. 1821. Poslej so Francozi
slovesno prenesli njegovo truplo v Pariz. Njegovega sina Napoleona,
imenovanega vojvodo Reichstadtskega,  so vzgojili na dvoru starega
očeta, cesarja Franca L; toda umrl je že 1. 1832. Cesarica Marija
Ludovika, parmska vojvodinja, je umrla 1. 1847.

Dunajski kongres, kateremu je predsedoval avstrijski minister
Metternich,  je uredil razmerje evropskih držav. Avstrija  je dobila

105

Tirolsko, Salzburško, Lombardijo in Beneško, Ilirijo in Vzhodno
Galicijo. Krakov  je bila nezavisna republika. Pruski  je pripadla
polovica saške kraljevine, Rusija  je dobila skoraj vso veliko vojvodino
Varšavsko kot kraljevino Poljsko, Švedija  Norvegijo, katero so ji
odstopili Danci; Belgija  se je s Holandijo  spojila v združeno kra¬
ljevino Nizozemsko, ki se je izročilo vladarski rodovini oranski.
Angleška  je dobila Malto in Helgoland. Na Španskem, Portugalskem
in po italijanskih državah so zavladale stare vladarske rodovine. Iz
38 nemških državic se je osnovala nemška zaveza  (der deutsche
Bund), ki je trajala do leta 1866. Poslanci posamičnih držav so se
posvetovali o skupnih zaveznih stvareh v Frankfurtu ob Mainu;
predsedoval jim je poslanec avstrijskega cesarja.

XVI. Najnovejša doba.

1. Dogodki za cesarja Franca I.

Cesar Franc L, ruski car Aleksander I. in pruski kralj Friderik
Viljem III. so v Parizu sklenili sveto zavezo  (alijanso) ter obljubili
po načelih krščanstva pravično in milo vladati svojim narodom. Skoraj
vse evropske države so pristopile tej zavezi. Najmočnejša celinska
država je bila Avstrija. Vladal ji je cesar Franc L, kakor mu je
svetoval minister Metternich. Grof Klement Metternich  se je bil
porodil 1.1773. v Koblenzu. Ko je predsedoval dunajskemu kongresu,
ga je cesar imenoval za ministra vnanjih stvari in pozneje za držav¬
nega kancelarja. Bil je do 1. 1848. prvi državnik v Avstriji, in ker
je njegova beseda veliko veljala tudi pri drugih evropskih vladarjih,
je določeval usodo evropskih držav.

Cesar Franc je mirno vladal po porazu mogočnega Napoleona;
vse se je razcvitalo: poljedelstvo in zivinarstvo, obrt in trgovina,
umetnost in znanstvo. Trdno se je držal prava in zakona. Kadar
je stopil med podložnike, se je vedel preprosto in priljudno; zato
se je vsem priljubil. Vsak prosivec je smel stopiti predenj; sočutno
je poslušal tožbe in prošnje ter je pomagal, kadar je le mogel.
Ko je umrl 1. 1835., je vsa Avstrija žalovala po njem.

Najimenitnejši politiški dogodki za tega vladarja so bili boji
Grkov za svobodo in pa julijska revolucija.

106

a)  Grki se osvobode turške sužnosti.

Ko so se bili krvavi boji z Napoleonom, so se tudi Srbi uprli
turškemu nasilstvu in si 1. 1816. priborili nekoliko svobode. Ta uspeh
je Grkom vzbudil nado, da se morda otresejo turškega jarma. Leta
1821. so začeli vojno zoper svoje tlačitelje. Bili so se toli junaški,
da se jim je čudila vsa Evropa; nekateri prijatelji, Filheleni  ime¬
novani, so jim hiteli na pomoč, nekateri pa so jih podpirali z denarjem.
Vzlic temu so bili Grki v veliki stiski, zakaj Turki so jim vzeli trd¬
njavo Missolunghi, dasi se je junaški branila. Nato so car Nikolaj I.,
ki je bil po smrti brata Aleksandra I. zasedel ruski prestol, angleški
in francoski kralj sklenili zavezo Grški v prid. Zavezno ladjevje je
1. 1827. pri Navarinu  v stari Meseniji popolnoma razbilo turško
brodovje, in 1. 1829. je ruski vojskovodja Diebič šel črez Balkan
(«Zabalkanski») ter prodrl do Drinopolja. Nato je 1. 1829. turški
sultan sklenil mir v Drinopolju  in priznal Grke za nezavisne. Ti so
si 1. 1832. izvolili wittelsbaškega princa Otona za kralja; prestoloval
je v Atenah. Ker pa ni mogel trajno urediti države, se je 1. 1862.
odpovedal kraljestvu in vrnil na Bavarsko. Nato so Grki izvolili za
kralja danskega princa Jurija,  ki kraljuje še dandanes.

b)  Julijska revolucija.

Ko so Bourbonci zasedli francoski prestol, niso umeli zadovoljiti
naroda in si utrditi prestola. Po smrti Ludovika XVIII. je 1. 1824.
zavladal njegov brat Karel X.  Da bi odvrnil pozornost ogorčenega
ljudstva od notranjih stvari, je začel vojno v Afriki. Kakor v prejšnjih
stoletjih, so tudi takrat morski razbojniki vznemirjali severno obalo
afriško, da ni bilo varno pluti po Sredozemskem morju. Sosebno
razposajeno se je vedel sultanov podložnik algierski dej (glavar).
Francija je 1. 1830. oborožila nad sto ladij, ki so pristale blizu
Algiera. Francoska vojska je glavarja in njegove čete zapodila v beg
in posedla glavno mesto. Vzlic tej zmagi se je meseca julija 1. 1830.
vnela revolucija v Parizu. Kralj je pobegnil na Angleško, in Francozi
so proglasili za kralja njegovega stričnika, Ludovika Filipa, vojvodo
Orleanskega.

Julijska revolucija je tudi v drugih deželah, tako v Belgiji in
Rusiji, provzročila podobne prevrate.

Belgijci se ločijo po šegah, veri in jeziku od Holandcev; zato
jim ni bila zveza z Holandijo po volji, in proglasili so se za

107

nezavisne. Izvolili so za kralja koburškega princa Leopolda,  čigar
rodovina vlada v Belgiji še dandanes. Oranci so obdržali samo
Holandijo.

Tudi ruskemu carju podložni Poljaki so se tega leta uprli,
toda ruske vojske so kaj skoro zadušile upor.

2. Dogodki za cesarja Ferdinanda I. (1835—1848).

Po smrti Franca I. je zasedel avstrijski prestol njegov prvo¬
rojeni sin, Ferdinand I. Blagi. Za tega cesarja se je Avstrija raz¬
širila, zakaj 1. 1846. se je krakovska republika  spojila z Avstrijo.

Najimenitnejši dogodek za cesarja Ferdinanda I. pa je bila
februarska revolucija  na Francoskem, ki je provzročila podobne
prevrate na Nemškem in v Avstriji.

a)  Februarska revolucija.

Za Ludovika Filipa,  tako imenovanega meščanskega kralja
(1830—1848), so si Francozi osvojili vso Algierijo. Med obalo in
veliko puščavo so bivali Rabili in Arabi, ki so pod voditeljem
Abd-el-Kadrom začeli «sveto vojno» zoper Francoze. Bojevali so se
hrabro in se trdovratno branili, ali naposled so vendar Francozi
uklonili Rabile; Abd-el-Kader  se je 1. 1847. podal zmagovavcem, ki
so ga odgnali na Francosko in potem izpustili v Malo Azijo.

V tem so se Francozi hudo spotikali ob meščanskem kralju;
meseca februarja 1. 1848. se je zopet uprlo ljudstvo v Parizu. Rralj
se je odrekel kroni in pobegnil iz dežele. Francijo so proglasili za
republiko in izvolili za predsednika princa Ludovika Napoleona,
sina nekdanjega holandskega kralja.

b)  Nemčija in Avstrija 1.1848. Radecki.

Februarska revolucija se je razširila tudi po Nemčiji, Avstriji
in Italiji.

Nemci niso bili zadovoljni z nemško zavezo; zato so hrepeneli
po tesnem narodnem edinstvu, ki bi dvignilo njih ugled v zunanjih
deželah. Leta 1848. so se s privolitvijo nemških knezov sešli poslanci
vseh nemških pokrajin v Frankfurtu, da bi se posvetovali o novi
ustavi. Rer se stranke narodne skupščine  niso mogle združiti, koga
bi izvolile za nemškega cesarja, so sklenile postaviti začasnega
državnega upravitelja, ki bi vladal z ministrstvom. To dostojanstvo

108

so podelili priljubljenemu nadvojvodi Ivanu Avstrijskemu.  Ker se
tudi potem niso pomirile sporne stranke, se je nadvojvoda dobro-
voljno odpovedal dostojanstvu in se vrnil v Avstrijo. Narodna skup¬
ščina se je razdražila, in zavezni zbor se je obnovil.

Med vsemi evropskimi državami je leto 1848. najbolj pretreslo
Avstrijo.

Avstrijski narodi so bili z vladarstvom Metternicha, ki je bil tudi
za cesarja Ferdinanda prvi minister, silno nezadovoljni, zakaj trdno
se je protivil ustavi (konstituciji), t. j. temu, da bi se tudi državljani
udeleževali vladarstva. Nejevolja je prikipela do vrha, ko so se dne
13. marcija 1. 1848. vzdignili Dunajčani, kličoč: «Ustava, svoboda!«
Metternich je odšel iz Avstrije, in cesar je proglasil ustavo, po kateri
je zakonodajna oblast deliti med izvoljenimi narodnimi zastopniki
in državnim glavarjem. Meseca julija se je sešel prvi državni zbor
na Dunaju. Sklenil je odpraviti tlako proti temu, da dobe graščaki
primerno odškodnino. Cesar je ta ukrep potrdil in mu podelil za¬
konito moč.

Tudi v Pragi se je vnel upor; toda knez Windiscligratz ga je
zadušil kaj hitro. Odtod je gnal vojsko na Dunaj, kjer je spokoril
meščane, ki so se bili iznova uprli. Drugi dunajski upor je cesarja
nemilo dirnil; pobegnil je z Dunaja v Olomuc in premestil državni
zbor iz uporne prestolnice v Kromeriž.

Tudi v Milanu  in Benetkah  se je vzdignilo ljudstvo. Italijani
so že dalje časa delali na to, da bi vse pokrajine na polotoku združili
pod enim  glavarjem — kraljem sardinskim. Njih težnje so bile na¬
perjene proti Avstriji, ki je gospodovala Lombardiji in Benečiji.
Meseca marcija se je uprl Milan, ki se je bil razcvetel šele za
vlade avstrijske. General-poveljnik v lombardsko-benečanski kralje¬
vini je bil od leta 1831. vojni maršal grof Jožef Radecki  (pod. 30.).
Radecki se je 1. 1766. porodil kot potomec stare plemenite rodovine
češke. V mladih letih se je kot častnik bojeval proti Turkom,
pozneje proti Francozom in se je kot general (imenovan 1. 1805.)
sosebno obnesel v lipski bitki. Leta 1836. ga je cesar imenoval za
vojnega maršala. Neumorno je uril avstrijsko vojsko v Lombardiji
in jo je toli izučil, da je bila vzgled vojaške jakosti. Daši pri¬
leten, je bil «oče Radecki«, kakor so ga nazivali vojaki, še vedno
čil in krepak, a ob tem tudi milostiv in prijazen. Umeknil se je
z majhno vojsko iz upornega Milana in ga prepustil sardinskemu
kralju Karlu Albertu. Pomnoživši vojsko, je udaril Radecki dne

109

6. maja pri Santi Luciji  blizu Verone na Sardince in jih potolkel.
Med bojevniki sta bila nadvojvoda Albreht in nadvojvoda Franc
Jožef, ki je nekoliko potem zasedel cesarski prestol; že tedaj je
neustrašno navduševal vojake. Prav tako slavno je Radecki zmagal
v odločilni bitki pri Custozzi  (25. julija 1848). Ko so bili Sardinci
pobiti, je Radecki urno odgnal zmagovito vojsko v Milan ter ga
posedel. Pobitemu kralju pa je dovolil premirje.

Pod. 30. Grof Jožef Radecki.

Žalostne izkušnje tega leta so toli potrle cesarja Ferdinanda,
da se je sklenil odreči cesarstvu. Dne 2. decembra so se v Olo¬
mucu zbrali členi cesarske rodovine in najvišji dostojanstveniki.
Tu se je proglasilo, da se je cesar Ferdinand odrekel kroni v prid
osemnajstletnemu netjaku, nadvojvodi Francu Jožefu. Ko je vladar
blagoslovil naslednika in ga srčno objel, rekoč: « Bog Te varuj
so vsakogar polile solze. Ferdinand je nato odšel v Prago, kjer je
umrl 1. 1875.

110

3. Cesar Franc Jožef I.

Cesar Franc Jožef L je sin nadvojvode Franca Karla  in nad-
vojvodinje Sofije  hčere bavarskega kralja Maksimilijana. Porodil se
je dne 18. avgusta 1. 1830. v Schonbrunnu. V vojnem znanstvu ga
je poučeval polkovnik pl. Hauslaub,  v ostalih vedah med drugimi
tudi Otmar Rauscher,  poznejši dunajski nadškof. Princ je bil jako
ukaželjen in je že v mladih letih vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.

a)  Cesar pomiri Avstrijo. Leta miru.

Težavni časi so napočili mladostnemu vladarju, zakaj zunanji
in notranji sovražniki so pretili Avstriji.

Sardinski kralj Karel Albert je med premirjem oborožil novo
vojsko, češ, da mu bode sedaj sreča milejša. Toda Radecki ni
čakal, da bi ga napadli Sardinci, ampak je udaril v njih deželo.
Dne 21. marcija 1. 1849. jih je potolkel pri Mortari  in dva dni
pozneje pri Novari.  V obeh bitkah se je slavno bil tudi nadvojvoda
Albreht. O bitki je poročil cesarju tako-le: » Vsakdo je bil junak.
Čestitam Vašemu Veličanstvu na takovi vojski; ,viribus unitis 1  je
bilo geslo tej bitki». Vojna je trajala samo šest dni. Karel Albert
se je odrekel kroni, in njegov sin in naslednik Viktor Emanuel
je sklenil z Avstrijo mir. Nato so se morale udati tudi Benetke.
Radecki je umrl 1. 1858. v Milanu; 72 let se je boril za slavo ce¬
sarske rodovine. Njegovo truplo počiva v mavzoleju, katerega mu
je bil postavil prijatelj na tako zvani Junaški gori v Wetzdorfu
v Dolenji Avstriji.

Leta 1848. so se dvignili tudi Ogri. Zahtevali so samosvojo
vlado, ki bi bila nezavisna od dunajske oblasti, in niso priznavali
novega cesarja za svojega gospoda. Oborožili so vojsko; državni
zbor pa je proglasil Ogrsko za republiko  ter izvolil odvetnika
Ludovika Košuta  (Kossuth) za nje predsednika. Toda avstrijske
vojske so s pomočjo ruskih čet, katere je bil poslal ruski car
Nikolaj L, zadušile upor. Ogrska vojska, katero je vodil Gorgey, se
1849. je meseca avgusta 1. 1849. pri Vilagošu  udala Rusom. Košut je
pobegnil v inozemstvo, in Ogri so se zopet uklonili Habsburžanom.

Ko je bil cesar pomiril državo, ga je bilo skrb zato, da bi se
uredile notranje razmere, često je potoval po Avstriji, da bi spoznal
razmere in potrebe svojih dežel in narodov. Dne 24. aprila 1. 1854.
se je poročil z Elizabeto,  hčerjo bavarskega vojvode Maksimilijana

111

Jožefa. Nepopisno vesela je pozdravila Avstrija mladostno vladarico,
in povsod so osnovali ljudomile ustanove v spomin te svatbe.

Za cesarja Franca Jožefa so mir evropskih držav cesto kalile
vojne, in tudi cesar, ki je pač knez miru, je moral štirikrat prijeti
za meč.

b)  Krimska vojna.

Ludovik Napoleon, predsednik francoske republike, je posnemal
svojega strica; opiraje se na vojsko, se je dal najprej proglasiti za
predsednika na deset let in 1. 1852. po glasovanju vsega naroda za
francoskega cesarja.  Nazival se je Napoleon III.

Daši je često rekel, da Francozi ljubijo mir, je vendar slavo¬
hlepni narod večkrat zapletel v vojno, češ, da si z vojno slavo
utrdi prestol. Toda skrb ga je bilo tudi za poljedelstvo, obrt in
trgovino; gradil je ceste in železnice, napravljal mostove, podrl v
Parizu ozke ulice in sezidal nove mestne dele. Prvo vojno je začel
zoper Ruse.

Rusija je od leta do leta dobivala večjo veljavo na vzhodu. Car
Nikolaj si je lastil pokroviteljstvo nad krščanskimi podložniki turškega
sultana. Temu se je sultan uprl, in zato mu je Rusija napovedala
vojno. Nato je Napoleon osnoval proti ruskemu carju zavezo, kateri
se je pridružila angleška kraljica Viktorija  (vladarica od 1. 1837.)
in pozneje tudi avstrijski cesar in sardinski kralj. Toda Avstrija je
samo razpostavila vojsko ob turški meji. Zavezniki so namerjali raz¬
biti rusko ladjevje in si osvojiti trdnjavo Sevastopolj na Krimskem
polotoku, kjer so se bili Rusi obilo in izvrstno založili z vsemi vo¬
jaškimi potrebščinami. Zavezniki so postavili na suho 70.000 mož,
Francozov, Angležev in Turkov, ki so obsedli trdnjavo. V tem je
umrl car Nikolaj (1855), in njegov sin in naslednik Aleksander II.
je nadaljeval vojno. Naposled so zavezniki naskokoma vzeli trdnjavo
in 1. 1856. z Rusijo sklenili mir v Parizu.  Rusija je odstopila ustje
dunavsko in del Besarabije Moldaviji, sultan pa je podelil krščanskim
podložnikom versko svobodo in enake pravice s Turki. Francoska
vojska je zopet zaslovela, in Napoleon je stal na višku svoje slave
in moči.

Leta 1859. sta se združili dunavski kneževini Moldavija in Vlaška
v kneževino Romunijo,  in 1. 1866. je zasedel rumunski prestol knez
Karel iz rodovine Hohenzollercev.

112

c)  Italijanska vojna 1.1859.; združena Italija.

Sardinija se je bojevala v krimski vojni poleg Francije, zato
je tudi Napoleon III. potegnil s kraljem Viktorjem Emanuelom, ko
je ta 1. 1859. napovedal Avstriji vojno. Sardinski kralj in njegov
minister Cavour sta kanila izgnati Avstrijce in druge samostalne
kneze iz Italije in združiti njih dežele v skupno kraljevino. Av-
1859. strijska vojska je bila dne 4. junija pri Magenti  (Maženta) po
junaškem boju premagana. Nato je cesar sam prihitel na bojišče
in stopil vojski na čelo. Dobro vedoč, da niso njegovi vojaki po¬
trti, temveč da se iskreno žele zopet meriti s sovražniki, jih je
1859. gnal naprej in posedel brdje pri Solferinu.  Tu se je dne 24. ju¬
nija vnela nova bitka. Francozi so se večkrat zagnali na višine,
toda Avstrijci so jih vselej zadrevili nazaj. Popoldne pa se je vlila
grozna ploha, in dež in toča sta bila Avstrijcem v lice. Cesar
Franc Jožef je stal v najhujšem metežu, ali Avstrijci so se morali
vendar umekniti.

Tudi to še ni Avstrijcem podrlo srca. Napoleon sam je bil
prepričan o tem in zato je ponudil avstrijskemu cesarju premirje,
ki se je sklenilo v Villafranci  (Vilafranka). Malo potem (dne 10. no¬
vembra) se je sklenil mir v Zurichu, v katerem so Avstrijci Lom¬
bardijo odstopili Sardiniji. Ko se je cesar poslovil, je pohvalil hrabro
vojsko, rekoč: »Krvavi boji so svetu novič pokazali, da so se Moji
hrabri vojaki bili junaško in neustrašno ; dasi so bili v manjšini,
jim vendar ni upadlo srce, tudi tedaj ne, ko je med njimi, v
svesti si izpolnjene dolžnosti, obležalo na tisoče častnikov in pro¬
stakov, temveč čakali so nepotrti, srčni in veseli, da bi se iznova
začel boj.*

Že ob vojni so bili pregnani vladarji parmski, modenski  in
toskanski,  in po sklenjenem miru je Sardinija posedla njih dežele;
zato pa je Franciji odstopila Savojsko  in Nico.  Tudi papežu je
Viktor Emanuel vzel vzhodni del Cerkvene države ter mu pustil
samo zapadni del, katerega je ščitil Napoleon III. Ko je bil Garibaldi,
vodja radovoljnikov, posedel Sicilijo in Neapolj v imenu Viktorja
Emanuela, si je ta vzdel naslov «kralj italijanski* in je premestil
prestolnico v Florenco.

V Avstriji je bil po nesrečni vojni proglašen 1. 1860. oktobrski
diplom in 1. 1861. februarski patent, po katerih se deli zakonodajna
oblast med državnim zborom in cesarjem (ustavna država).

113

d)  Vojna 1.1866. Nadvojvoda Albreht in Tegetthoff.

Kakor je Sardinija združila Italijo, tako je hotela Prusija
spojiti vse nemške dežele v edino državo. Viljem L,  ki je 1. 1861.
po smrti brata Friderika Viljema IV. zasedel pruski prestol, in njegov
prvi minister, Oton pl. Bismarck, sta preosnovala vojaštvo, okrepila
vojsko in jo pripravila na boj. Obnesla se je najprej v vojni proti
Danski.

Vojvodini Schleswig in Holstein sta bili spojeni s kraljevino
Dansko, toda radi bi se bili pridružili Nemčiji. Ko je 1. 1863.
Kristijan IX. zavladal Danski, so Danci zatirali prebivavce teh voj¬
vodin, in zato so jim Avstrijci in Prusi napovedali vojno. Avstrijce
je vodil baron Ludovik pl. Gablenz, Pruse pa general Wrangel. Pri
vasi Overseeu so Avstrijci sijajno premagali Dance. Zavezniki so
si osvojili Holstein, Schleswig, del Jutlandije in še nekatere otoke.
Premagani kralj Kristijan je v dunajskem miru (1864) odstopil 1864.
Schleswig in Holstein Avstriji in Prusiji. Komu naj pripadeta osvo¬
jeni vojvodini, o tem se zmagovavca nista mogla pogoditi izlepa, in
zato je moral meč odločiti med njima. V vojni 1. 1866. so z Avstrijo 1866.
potegnile južnonemške države, s Prusijo pa italijanski kralj Viktor
Emanuel, češ, da bi si prisvojil Benečijo.

Vrhovni poveljnik avstrijske vojne v Italiji je bil nadvojvoda
Albreht,  sin zmagovavca pri Aspernu. Porodil se je 1. 1817. na
Dunaju, in slavni Radecki ga je na bojiščih Gorenje Italije izuril
za vojskovodjo. Dne 24. junija je pri Custozzi slavno zmagal mnogo
silnejšo vojsko italijansko. Tudi na morju so Avstrijci pod vodstvom
admirala Tegetthoffa sijajno zmagali. Viljem Tegetthoff (Pod. 31.) se
je 1. 1827. porodil v Mariboru in izučil v beneški pomorski kadetni
šoli. V danski vojni se je poslavil v boju z danskimi ladjami pri
Helgolandu. Meseca julija 1. 1866. je italijanski admiral Persano  s
štirindvajsetimi ladjami priplul do Visa (Lissa), da bi si osvojil dobro
utrjeni otok. Dne 20. julija je Visu prihitelo avstrijsko ladjevje pod
vodstvom Tegetthoffovim na pomoč; prve so došle ladje oklopnice,
za njimi težki, naposled lahki brodovi. Tegetthoff je na vso moč krn
ladje »Nadvojvoda Ferdinand Maks« zabodel nasprotni admiralski
ladji »Kralj italijanski* v levi bok. Kakor stena se je postavil
krov zadete ladje po koncu, in takoj se je potopila. Drugo itali¬
jansko oklopnico so Avstrijci zapalili in razbili. Zmagovito se je
branila avstrijska ladja »Cesar* ter je toli poškodila eno izmed
sovražnikovih ladij, da se je koj potopila, pripluvši v pristanišče

Kaspret, Zgodovina novega veka.

114

mesta Ancone. Pred to sijajno pomorsko zmago so bili Prusi potolkli
avstrijsko severno vojsko pri Kraljevem Gradcu  (Sadova) dne 3. julija
in se pomikali proti Dunaju. Avstrija je nato sklenila mir s Prusijo
v Pragi. Izstopila je iz nemške zaveze, plačala Prusom vojno odškod¬
nino in prepustila Benečijo italijanskemu kraljestvu. Prusija je zdru¬
žila Schleswig, Holstein, Hannoveransko, izborno kneževino Hessensko,
Nassausko in svobodno mesto Frankfurt ob Mainu ter osnovala zavezo
severnonemških držav.

Pod. Si. Admiral Viljem Tegetthoff.

e)  Nemško-francoska vojna. Avstrija zasede Bosno in Hercegovino.

Po letu 186G. sta še dve vojni kalili mir evropskih držav.

Rastoča oblast pruske države je vznemirila Francoze; spotikali
so se ob tem, da cesar ni bil o pravom času preprečil nemške zaveze.
Da bi zopet povzdignil svoj ugled, je 1. 1870. Napoleon III. Prusiji
napovedal vojno. Pruski kralj Viljem I. jo šel na čelu vseli nemških
vojsk na boj, potolkel francoske vojske in ujel cesarja Napoleona III.
Francija, novič proglašena za republiko, je v frankfurtskem  miru
odstopila Nemčiji Alsacijo in kos Lotaringije. Se ob vojni so meseca

115

januarija 1. 1871. nemški knezi proglasili pruskega kralja Viljema
za dednega nemškega cesarja  in tako obnovili nemško cesarstvo.

Ker so Turki trapili kristjane, je 1.1877. ruski car Aleksander II.
sultanu napovedal vojno. Rusi so prekoračili Balkan in dospeli blizu
Carigrada. Sultan je moral skleniti mir v Št. Štefanu  (blizu Cari¬
grada). Toda Angleži so se protivili določilom tega miru, češ, da
mora kongres vseh evropskih velevlasti določiti usodo Balkanskega
polotoka. Rusija se je morala udati. Kongres se je meseca junija
1.1878. sešel v Berlinu in je znatno izpremenil določila svetoštefan- 1878.
skega miru. Avstriji je naročil, naj zasede Bosno in Hercegovino
in upravlja obe deželi.

Meseca julija 1. 1878. so udarile avstrijske vojske pod vodstvom
generala Josipa barona Filipoviča  v Bosno. Trdovratno so se jim
ustavljali mohamedanci, katere je bila naščuvala Turčija. Toda hrabri
Avstrijci so jih v mnogih krvavih bojih pobili in so dne 19. avgusta
naskokoma vzeli glavno mesto Sarajevo.  Hercegovino pa je poveljnik
baron Jovanovič  posedel. Naslednje leto je Avstrija sporazumno s
Turčijo posedla tudi Novibazar.  Obe deželi sta si skoraj opomogli,
in avstrijska uprava je zacelila rane, ki jima jih je bilo vsekalo
turško gospostvo.

f)  Notranji razvoj avstrijske države.

Cesar Ferdinand I. je bil 1. 1848. dal državi ustavo, ki so pa
ni dala izvršiti; zato se je razveljavila, in vladalo se je zopet samo-
vlastno. Tudi cesar Franc Jožef I. je dal po vojni 1. 1859. državi
ustavo, s katero pa Ogri niso bili zadovoljni. Da bi se Avstrija popol¬
noma umirila, je cesar 1. 1867. dovolil preosnovati ustavo in poravnati
prepir z Ogri. Po tej novi ustavi je avstrijsko-ogrska monarhija
razkrojena na dve enakopravni polovici; vsaka ima svojo ustavo in
upravo.

Cesar in zastopniki posamičnih dežel so skupno sklenili silno
važne zakone. Državni osnovni zakoni  natanko določujejo pravice
in dolžnosti državljanov, vojni zakon  je povzdignil vojevitost vse
države, šolski zakon  pa omiko preprostega ljudstva. Kako se je
vzpričo teh in drugih postav razcvetelo poljedelstvo, obrtništvo in
trgovstvo, umetnost in znanstvo, to je dokazala svetovna razstava
na Dunaju 1. 1873. Sijajni dnevi so takrat napočili Avstriji. Mnogi 1873.
vladajoči knezi evropski, celo vladarji in poslanci iz dragih delov
sveta so prišli na Dunaj, da bi si ogledali krasno razstavo.

116

Sosebno lepo se je za cesarja Franca Jožefa razvil Dunaj.
Dobrotni cesar je dovolil, da so razrušili obmestne okope ter na
njih zunanji strani nasadili vrte in zgradili poslopja. Velikodušno je
pomagal, da so napravili vodovod, ki dovaja velikemu mestu gorsko
studenčnico. Leta 1875. so uravnali Dunav, in meseca maja je cesar
slovesno otvoril novo dunavsko strugo. Naposled so se mnogi obližnji
kraji utelesili v mesto, ki šteje dandanes devetnajst okrajev.

Dunaj se je za cesarja Franca Jožefa toli razvil, da je eno
največjili in najlepših mest na svetu; zakaj odlični stavitelji so
okrasili prestolnico z umetniško dovršenimi deli. Van der Nuli  in
Siccardsburg  sta zgradila orožnico (arzenal) in operno gledališče,
Bogomil Hansen  državnozborsko poslopje, Friderik Schmidt  akade¬
mijsko gimnazijo in mestno hišo, Ferstel  votivno cerkev, muzej za
umetnost in obrt, takisto vseučilišče, Semper  dvorno gledališče in
skupno s Hasenauerjem dvorska muzeja. Na prostornih mestih in
trgih stoje spomeniki slavnih mož: princa Evgena Savojskega,  nad¬
vojvode Karla,  kneza Karla ’Schwarzenberga, admirala Tegetthoffa,
cesarice Marije Terezije, vojnega maršala Radeckega i. dr.

Tudi druga mesta, kakor Praga, Gradec, Trst in Ljubljana se
za cesarja lepo razvijajo. V Pragi in Ljubljani so postavili spomenik
Radeckemu, v Gradcu nadvojvodi Ivanu, v Trstu mehikanskemu
cesarju Maksimilijanu. Nadvojvodi Maksimilijanu, mlajšemu bratu
našega cesarja, gre velika zasluga, da je preosnoval avstrijsko mor¬
narico. Leta 1864. je vzprejel v svojem gradu Miramaru  blizu Trsta
cesarsko krono, ki so mu jo bili ponudili odlični Mehikanci. Toda
razmere v Mehiki so bile toli zamotane, da Maksimilijan ni mogel
obdržati cesarskega prestola. Uporni Mehikanci so ga ujeli in dne
19. junija 1. 1867. v trdnjavi Queretaru  (Kveretaro) ustrelili. Tržačani
so mu postavili lep spomenik, ki se je 1. 1875. razkril vpričo cesarja.

Za cesarja Franca Jožefa so zgradili mnogo novih železnic;
sosebno je imenovati tri smelo izvedene železnice: železnico črez
Semrnik, prvo veliko gorsko železnico v Evropi, brennersko in arl-
berško železnico.

Avstriji gre tudi zasluga, da je odkrila neznane dežele. Leta 1872.
sta se Payer in Weyprecht napotila v skrajne severne kraje, odkrila
Franc-Jožefovo deželo in se 1. 1874. vrnila domov.

Sosebno je bilo cesarju Francu Jožefu do šolstva. Osnovalo se
je mnogo novih učilišč, kakor češko vseučilišče v Pragi, vseučilišča
v Kolosu, Zagrebu in Crnovicah, a tudi mnogo inovrstnih učnih

— 117 —

zavodov, kakor poljedelske in obrtne šole. Akademije znanosti so se
osnovale v Zagrebu, Pragi in Krakovu, na Dunaju pa se je ustanovil
muzej za umetnost in obrt.

Cesar Franc Jožef se je vedno trudil ohraniti prijateljske raz¬
mere med Avstrijo in vnanjimi državami; potoval je tudi večkrat v
inozemstvo, da bi posetil zunanje kneze. Leta 1867. se je napotil v
Pariz, kjer si je ogledal razstavo; 1. 1874. je šel v Petrograd in
leto potem v Benetke, kjer se je sestal s kraljem Viktorjem Ema¬
nuelom. Meseca oktobra 1. 1869. je odpotoval v vzhodne dežele;
najprej je prišel v Carigrad, potem v Atene in Jeruzalem; odtod
je krenil v Port Said in na ladji preplul Sueški prekop, ki se je
tedaj odprl in izročil javnemu prometu; naposled se je preko Kaira
in Aleksandrije vrnil domov.

g)  Osebnost Franca Jožefa I.

Cesar neumorno skrbi za blaginjo svojih podložnikov. Poleti
prime navadno ob štirih, pozimi ob petih za delo, često zaslišuje
prositelje, zakaj vsakdo sme stopiti predenj in mu izročiti prošnjo.
Kadar ga utrudi vladarsko delo, se pokrepča z lovom. Naš vladar
je namreč kakor marsikateri njegovih prednikov drzen lovec in
odličen strelec. Najrajši hodi v lovišča, ki že od nekdaj slove za
najlepša in kjer je obilo divjadi: pri Reichenavu ob vznožju Sneške,
pri Miirzstegu in Eisenerzu. Prijazno in uljudno občuje z vsemi, ki
so okolo njega, in se po domače pogovarja s planincem, če ga
naleti na lovu. Najbolj ga veseli, če more komu storiti dobroto;
zakaj vedno rad pomaga. Ko je 1. 1862. velika povodenj poplavila
Dunaj, je cesar večkrat priveslal v kraje, kjer je bila nevarnost
največja, ukrenil, kar je bilo treba, in tolažil nesrečnike. Kako
globoko v srce mu je segla nesreča, ki je 1. 1881. zadela Dunaj!
Dne 8. decembra je namreč pogorelo gledališče (Ringtheater), in ž
njim je zgorelo mnogo ljudi. Dobrotni cesar se je na vso moč
trudil olajšati bedo. Dal je iz svojega premoženja na pogorišču
sezidati poslopje, da bi bilo z njega dohodki moči podpirati dobro¬
delna društva in blage zavode. Kako mu je gonil srce velikonedeljski
(14. april) potres, ki je 1. 1895. ali razrušil ali narušil Ljubljano in
selišča v okolici! Prvo podporo je cesar podaril prizadetim prebi-
vavcem. Dne 7. maja je prišel v Ljubljano ter si ogledal razrušine.
Ob slovesu je izrekel vsem, ki so po potresu skrbeli za prebivavstvo,
svojo cesarsko zahvalo, rekoč: »Velika nesreča, ki je zadela to

118

mesto, me je presenetila; kar sem videl, je hujše, nego sem si
mislil, toda bodite uverjeni, da storim vse, kar je moči, da se kar
najizdatneje pomore mestu in deželi.«

Torej ni čudo, da ga ljubijo narodi kakor otroci očeta in da
mu o vsaki priliki dokazujejo svojo ljubezen. Kjerkoli stopi med
ljudstvo, bodisi da nadzira vojaške vaje, da potuje, ali razkrije
spomenik ali otvori razstavo, povsod mu kliče navdušeno ljudstvo
«živio«. Presrčno sočutje je navdajalo vse podložnike ob žalostnih
in veselih dogodkih v cesarski rodovini, n. pr. ko so se cesarski
dvojici rodili otroci, ob njih poroki, ob smrti cesarja Ferdinanda,
nadvojvode Franca Karla, cesarjeviča naslednika, ob cesarski pet¬
indvajsetletnici in štiridesetletnici. Najveličastnejšo slovesnost pa, ki
jo je kdaj doživela cesarska dvojica, so priredili avstrijski narodi
meseca aprila 1. 1879., da bi se poklonili cesarju Francu Jožefu in
cesarici Elizabeti ob njiju srebrni poroki. Velikansko poklonstvo je
globoko genilo cesarja; zahvalil je zastopnike cesarske prestolnice in
v svojeročnem pismu naročil predsedniku ministrstva grofu Taaffeju,
naj vsem narodom razglasi cesarjevo zahvalo, rekoč: »Ponosen sem
in zajedno srečen, da morem šteti narode, kakršni žive v tej državi,
za Svojo veliko rodovino!'«

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA