D. M. Obalovič: Narodne stvari. 175 obrabi. Stroj sveta se zat6 ne bode ustavil ni za trenutek, zakaj to kolesce ni sezalo v druga kolesca, nI zaviralo nI gonilo jih ni . . . Cuj, kako se iznova odzivljejo nadležni glaski, kako šepetajo, sto-čejo, vzdihajo, kakor bi se rogali zli duhovi! Nejevoljen izpregleda — zaman! Zdaj bliže, zdaj dalje, zdaj nad njim, zdaj tik njega, povsod šepet! Ura tika na steni — ali se ne glasi kakor »brezposelno življenje, življenje brez namena« ? — Po glavi mu roji napev, čegar besed ne pozna — nehotoma ponavlja: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . . Celo žila utriplje: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . . Ta strahovita noč, neznosni ti glasovi! Ječe se vzravna na postelji. Okno se svetli, hvala Bogu, dani se! Zli duhovi, ki ga obkrožajo, ne marajo svetlega dne; zdi se mu, da se razgubljajo polagoma — tako, sedaj je utihnil poslednji glas! Sedaj bode mir. Sen mu lega na trudne oči — morda mu da okrepilo, zdravje celo. Kak6 bode takrat pobegnil iz te uklete sobe v glasno družbo, kjer zveni drugačen govor, srebrn smeh, kjer se peni vino v polnih kozarcih! Nadomestiti hoče, kar je zamudil v dolgočasnih teh dneh, saj je škoda sleharnega trenutka ! Lehen nasmeh se mu prikaže na bledem lici — prelepe so podobe te I Kaj se mčni sedaj za nadležne one glasove ? Drugače ne bi hotel živeti, kakor živi — življenju jedini namen je končno ta, da se živi! . . . Dan pogleda v sobo, bolnik spi. Življenje brez namena! — Narodne stvari. 1. Vraže v tržaški okolici. Priobčil D. M. Obalovič. I. ko se mrlič na smeh drži, tedaj je to gotovo znamenje, da »kliče druzega«. Časih se pripeti, da bije ura, ko zvoni mrliču. Takrat pravijo: »Ura naznanja, da bode kdo umrl.« Kadar umre otrok, prigovarjajo domače žene materi, naj dete obuje, sicer bi se poškodovalo na poti v oni svet in okrvavelo po kamenji in trnji. 176 D. M. Obalovič: Narodne stvari. 2. Ko je prvič prišla železnica v Trst, čudili so se ji neizrecno. Nekateri ljudje so prve dni celo ponoči vstajali, da so šli gledat čudno stvar. Izprva kar niso hoteli verjeti, da moreta ogenj in voda goniti velike naložene vozove. Trdili so, da pelje železnico »škrat«, katerega pa je videti samo ponoči. 3- S prazno puško se ne šali in ne meri na druge ljudi, zakaj utegnil bi koga ustreliti. Da prazna puška ustreli, temu je vzrok hudič, kateri tiči v nji. 4- Ce se vdovec oženi precej po smrti žene svoje, ne sme pripraviti kolačev na ženitovanji; ljudje bi sicer rekli, da je prehitro pozabil raj niče. 5-Ako hočeš, da ti ne bode škodovala nobena stvar, priskrbi si prsti, katero vrže duhovnik na krsto mrličevo. Seveda jo moraš vzeti skrivaj. Nekdo si je že zdavna želel take prsti. Ko je duhovnik pri pogrebu vrgel prst na mrliča, izpustil je oni mož v grob žepno svojo ruto, toda tako, da je bilo videti, kakor bi mu bila sama padla v jamo. Z ruto vred je potem zagrabil tudi pest one prsti; pozneje si jo je razdelil s tovarišem. Kar nobena reč jima ni mogla škoditi. Mnogokrat sta vpričo strmečega ljudstva jedla velike kose steklenine, da se jima je kar bliskalo izpod zob. Dolgo časa sta hranila »mrtvaško prst« in porabljala nje moči. Toda naposled ju je začela peči vest ; nikjer nista mogla dobiti miru. Izpovesta se torej duhovniku. Ta jima reče, naj prineseta tisto prst njemu. Moža jo res prineseta in se hipoma umirita. Duhovnik je ono prst blagoslovil in jo zopet nesel na pokopališče. 6. Ako je kdo toli srečen, da si ponoči od 11. do 12. ure pridobi žebelj iz mrtvaške krste, ne more mu nič do živega. Žebelj mora biti iz krste, v kateri je že ležal mrlič, vender ne sme biti prezarjavel. Ako s takim žebljem le malo zbodeš nasprotnika svojega, ako se ga le dotakneš, gotovo mora umreti, ker ni nobene pomoči na svetu. Prav zato moraš skrbno čuvati »mrtvaški žebelj«, da se kdo ne zbode po nesreči. Književna poročila. 177 7-Kadar se utrne zvezda, pravijo, da se preseli duša iz vic v nebesa. Poleti pazijo zlasti otroci, kdaj bode kje zvezda »preskočila«, in potem kriče: »Zvezda je preskočila, duša je šla iz vic v nebesa.« 8. Kadar preti huda ura, postavijo skrbne gospodinje preobrnjen stol pred hišo. Takšen »stol narobe« gotovo prežene točo. Ako je pa gospodinja še posebno zvedena, lehko tudi drugače zabrani točo. Ko se jame bliskati in grmeti, mora namreč s srpom v roki narediti »salamonski križ« po zraku. 9-»Petek, slab začetek« — te vraže se drže zlasti ribiči. Bodisi vreme še toli krasno, v petek ne vidiš zlepa ribiške ladje, zakaj vsak ribič počaka rajši do sobote, nego bi v petek poskusil svojo srečo na morji. (Konec prihodnjič.) Književna poročila. II. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 188p. leta do 1. januvarja 18po. leta. Sestavil Ivan Tomšič. (Letopis »Matice Slovenske« za leto 1890. str. 237. — 255.) Od leta 1869. do letošnjega tečaja, ako izvzameš leti 1874. in 1875., podaja nam »Matičin* letopis vsako leto slovensko biblijografijo. Spočetka je sestavljal pokojni dr. E. H. Costa, tedaj predsednik »Matici Slovenski*, ta popis slovenskih knjig. Od njega imamo popis knjig, kar jih je izšlo od začetka leta 1868. tja do konca leta 1873. V letopisih za leti 1874. in 1875., kakor smo že omenili, ni biblijografije. Od leta 1876. počenši pa jo vsako leto sestavlja gospod Ivan Tomšič. Da je biblijografija jako važna m jako zanimiva, o tem ne bodem trosil besed. Gotovo nisem jaz jedini, ki prereže v »Matičinem<( letopisu vselej najprej 6ne strani, kjer je popis slovenskih knjig, saj pač vsakega slovenskega izobraženca zanima zvedeti, kolika je duševna produkcija slovenskega naroda, zanima ga zasledovati, na katerem polji književnosti se delavnost kvantitativno razvija, in zanima ga povzeti iz podatkov, napreduje li književnost in po nji sodeč duševna kultura naroda slovenskega. Z veseljem konstatujemo, da rase skoro od leta do leta število knjig in vrednost 12 178 Književna poročila. njih vsebine Kar nas pa menj veseli, to je nespretnost, s katero se sestavlja ta popis knjig od leta do leta. Da takoj spočetka ni bil vzoren, to je res; ali od leta 1869. do danes je minilo več nego dvajset let, in v tem dosti dolgem času bi bili smeli pač pričakovati, da se popravi, kar je nedostatnega, terjati, da nam se končno popis knjig ponudi v taki obliki, ki bolj ustreza znanstvenim in praktičnim zahtevam. Konservativnost v tej stvari se nikakor ne dL opravičevati. Ako smemo pregledati kžko nedo-statnost početniku te biblijografije, ker je vsak začetek težaven, ne sme" se nždejati isti prizanesljivosti nadaljevalec, ki je utegnil dovdlj, da uvidi ne-dostatke svojega dela, katero v Slovencih baš ne zahteva bogsigavedi kak6 velikega duševnega napora; saj književnost naša ni tak6 obširna, da je ne bi mogel pojedinec pregledati brez velikega truda in primerno razrediti književne pojave vsakega leta. Načela razredovanja pa si je tudi lahko pridobiti. Vsak naučni slovnik navaja k&po pravil, kak6 se knjige popisujejo. Čudno se mi zdi, da razven kratke opombe, ki je bila — sedaj ne vem več kje — natisnjena, nikdo še ni obširneje izpregovoril o sestavi te biblijografije, akoravno sem prepričan, da je že mnogokdo čutil nje nedostatke. Kaj je vzrok temu molku ? Slovenci smo blage duše; težko nam je koga opozoriti na njegove napake, da se mu ne bi zamerili, rajši trpimo, da ob-čenita stvar škodo trpi. Potem smo nekako flegmatske naravi. Saj je dobro, mislimo si, bodisi tako ali takč. Naposled pa neradi prijemljemo za per<3, ker cesto vidimo, da tak posel ne prinaša koristi ni osebi, ker si ž njim nakoplješ sitnosti, ni stvari, ker se dobri sveti, ako niso po godu iz-vestnim ljudem, kaj radi prezirajo. Toda prestopimo k stvdri! V »Matičinem* letopisu za leto 1869. je naslov temu sestavku: »Biblijografija slovenska ali slovensko knjigoznanstvo i. t. d.* Beseda »knjigo-znanstvo(< je sicer po mojem mnenji nespretno skrpana, kar sem poskusil dokazati drugje, ali vender ugaja pojmu; saj biblijografija je neko znanstvo o knjigah. Od leta 1870. dalje pa rabi namesto »knjigoznanstva* beseda »knji-garstvo.* »Knjigar« nam rabi v pomenu »Buchhandler«, in »knjigarstvo* znači torej »Buchhandel«. Biblijografija pa z razpečevanjem knjig nima nobenega posla; toliko da imenuje izdavače knjig, nikjer pa ne omenja, kje so knjige na pr6dajo in kako jih je m6či dobiti. Beseda bi imela menda po-menjati ono, kar se nemški pravi »Biichervvesen*. Ta pojem pa se izraža slovenski z besedo: »knjištvo« (knjižostvo). Ce pa hočemo natanko prevesti grško »biblijografijo«, recimo »popis knjig« ali pa »knjigopis«. Vse publikacije od začetka leta 1868. do konca leta 1889. so za-znamenovane v rečeni biblijografiji s tekočimi številkami. Obrabljena fraza veli: 3,Številke govore^. Resnica je, številke govord. Ali kakor ljudje ne govore" vedno resnice in kakor ne govorč vselej razborito in umljivo, takč Književna poročila. 179 cesto tudi številke varajo, ali pa govore brezzmiselno. Ako vzamemo število 2717 (s to številko se letos završuje popis knjig) ter ga razdelimo okroglo računajoč na dvajset letnikov, pride na leto po priliki 170 publikacij. Samoljubno si pogladimo brado in se pobahamo s priličnim številom duševnih proizvodov, ki ugledajo svet v tečaji jednega leta. Če pa si bliže ogledamo te »knjige*, vidimo, da je pač le majhen del publikacij vreden tega imena, in da imajo v tem popisu jednako veljavo debeli zvezki, tanki sešitki in pojedini listi. Res, težko je časih določiti mejo, kaj se imenuje zvezek (Band), kaj sešitek (Heft, Broschiire) in kaj posamezen list. Tu je treba, da določi popisovalec nekako instinktivno. Treba pa je, da vse tiskovine tako ločimo, ako nečemo zvedeti sam6 števila publikacij, nego tudi njih kolikost. Saj pač ni vse jedno, ali izide sto zvezkov po dvesto do tristo stranij, ali jednako število brošuric od 20—30 stranij. Zatorej navajajo knjižnice v svojih poročilih o stanji knjig vselej posebe število zvezkov, se-šitkov in posamičnih listov. Časih bode zavisno o vsebini publikacije, ali naj se uvrsti med zvezke ali med sešitke. Tako n. pr. bi štel zbirko pesmij, ki šteje, recimo, sto stranij, med zvezke, jednako debel imenik udov kakega društva pa med sešitke. Kriterij bode torej i kolikost i kakovost. »Zvezek« (Band) se imenuje 6ni književni individuum, ako smem tak6 reči, ki je po svoji obširnosti, ali po svoji vsebini dostojen, da se kot posebna knjiga uveže v platnice. One publikacije pa, ki po svojem obsegu ali po svoji vsebini niso vredne, da bi jih vezal v trde platnice, in so vender v isti meri samostalne publikacije, kakor zvezki, to so sešitki (Hefte) ali ,brošure* (Broschiiren). Od sešitkov se razlikujejo snopiči (Lieferungen), ker niso samostalne književne publikacije, nego so deli zvezka. Snopičem pa pripadajo iz istega razloga tudi posamične številke časopisov, ker tvorijo samo" skupno v večjem številu celoto. Vse 6ne publikacije pa, ki obsezajo k večjemu jedno p61o, katerih torej ni treba ni vezati ni sešivati, štejejo naj se k posamičnim listom (Blatter). x) Sevčda, ako si dž kdo pratiko vezati v usnje in spredaj na platnice prilepi še ogledalo ter obrezo pozlati, tedaj je to privaten šport, ki ne more ovreči principa našega. Dostavljam še, da mi tu ni do imen, nego do pojma. Ako kdo misli, da so za različne vrste publikacij, kakor sem jih gori navel, druga imena prikladnejša, naj jih le nasvetuje in njegova veljaj. Usojam si tukaj izreči misel, katere pa nikakor ne usiljujem , da je za biblijografijo nepotrebno navajati vsako neznatno knjižurino, katera nima nobene trajno zanimive vsebine, kakor je n. pr. imenik udov, popis učencev, pravilnik kakega društva, sklep računov kake posojilnice i. t. d. V bi- a) V javnih knjižnicah tiskovine do 5 pol = 80 str. prištevajo sešitkom (Hefte), a tiskovine nad 5 pol imenujejo knjige ali zvezke (Bande). Ured. 12* i8o Književna poročila. blijografijo naj bi se vzprejemala samo dela, katera imajo literarno, znanstveno ali praktično vrednost. Začetnik slovenske biblij ografije res pravi, da se mu ne bode očitalo, »da je tudi manj važne knjige, brošurice i. t. d. popisal, ker imajo taki manjši spisi zgodovinsko važnost in v kratkem času popolnoma zginejo. s Ako se že popisujejo, naj se jim določi primerno mesto, ne pa, da se šopirijo v društvu pravih knjig. To mesto bi bil nekakšen dodatek pravi biblijografiji. Sicer pa, ako bi res trebalo popisati vse, kar se slovenskega natisne, naj bi se popisali tudi oglasi javnih oblastij, in privatna, društvena, gledališka naznanila i. t. d.; saj nimajo manjše zgodovinske važnosti, negoli imeniki društvenikov in slične publikacije, poizgubč se pa še prej, negoli te. Pri popisovanji knjig je neizogibno potrebna natančnost. V naši biblijografiji so knjige večinoma opisane točno. Žal, da samo večinoma. V letopisu za leto 1890. n. pr. stoji pod številko 2615. zabeležena knjiga: »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Spisal uvod in komentar Franc Breznik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Založba upravništva »Popotnika« v Mariboru. Reiserstrasse 8.« Resnično pa slove napis knjigi takč-le: »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Prevel, uvod in komentar spisal Franc Breznik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Maribor 1889. Založil pisatelj. Tiskala Cirilova tiskarna.* Knjigam tak6 svojevoljno izpreminjati naslove nikakor ni dovoljeno. Sevčda je treba knjigo najprej natančno poznati in jo vestno opisati. Ako sam knjige ne moreš dobiti v roke, povprašaj koga, ki bi jo pač mogel poznati. Saj vsi ljudje vse vedo. Baš omenjena knjiga je dovršeno delo v jednem zvezku, ki šteje XXXVI -f- 135 stranij v veliki 8°. Tega pa naša biblijografija ne omenja. Iz tega primera vidimo, da se v tej biblijografiji ne smemo n&dejati preveliki natančnosti pri navajanji knjig. Evo še nekoliko primerov! V letopisu za leto 1889. več časopisov ni navedenih tako točno, kakor bi trebalo. Pod številko 2377. je n. pr. naveden časopis: »Slovanski svet.« Letnik I. 1888. Tisk »Narodne tiskarne.« — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk. — Tu je vse povprek pometano, nikar da bi bilo zabeleženo vse tako natanko in v istem redu, kakor je res natisnjeno v naslovnem listu tega časopisa. Poleg tega še ne zveš, ni kje izhaja list, ni kakšna mu je oblika, ni kolikokrat izhaja, ni kaj je vsebina njegova. Pod številko 2578. čitaš: „Zgodovinski zbornik. Priloga „Laibacher Diocesanblattu". Izhaja v nedoločenih obrokih na eni p61i. Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tisk „Katoliške Tiskarne v Ljubljani." Pod številko 2559. pa stoji zapisano: „Narodna biblioteka. Izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec v Novem mestu. (Izhaja v snopičih po 15 kr.)." Ali zdaj veš, koliko je jednega in drugega zbornika res izšlo ? Naloga in dolžnost biblijografova pa je menda vender povedati kaj takega. V. Bežek: Slovniški razgovori. 181 — V letopisu za leto 1889. imaš pod številko 2510. zabeleženo: „Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo. Poslovenil Lapajne Feliks pl. Lenk." Na prvi hip vidiš, da knjiga takega naslova nima. Gospod Lapajne je znamenit šolnik, ali v plemenitaša ga je izpremenil biblijograf. Takih nedostatkov kar vse mrgoli. Res je popisavanje knjig jako nadležen posel, ali kdor se loti tega dela, treba da ga vrši s primerno znanstveno natančnostjo, ne pa površno, samč da je menj truda. To pa je potrebno zato, ker ima biblijografija samo ondaj vrednost svojo, ako se sme" človek nadejati popolni natančnosti. Opisati pa je treba tudi vse knjige j e d n a k o natančno. Ne umejem torej, zakaj je pri nekaterih knjigah navedeno število stranij, pri drugih pa ne. V letošnjem letniku je n. pr. pod številko 2654. naveden „Veliki katekizem'1 i. t. d. brez števila stranij. Takoj pod številko 2655. pa je zabeležen „Mali katekizem" i. t. d. s številom stranij. Med „Društvenimi deli" pogrešamo že mnogo let letopisov in poročil novomeške čitalnice in dolenjskega pevskega društva. Ti društvi dajeta tiskati svoja poročila v kranjskem Novem Mestu. Nahaja se torej izvestno po jeden izvori teh letopisov v ljubljanski licejalni knjižnici, in sestavljalcu te bibliografije ne bi smeli biti neznani. Ako pa že spisek 6nih tiskovin, ki so izšle na Kranjskem, ni popoln, tem menj smemo pričakovati popolnosti pri tiskovinah, ki so izšle v drugih deželah. Površnosti se mora pripisavati, ako čitaš v letopisu za leto 1890. na strani 244. v 4. vrsti, da je neka knjiga pisana v „slov.-nemškem" jeziku, namesto v „slovenskem in nemškem jeziku". Nebrižnosti gre pripisavati po-grešek na strani 248. v 8. vrsti istega letnika, da ima „Druga nemška slovnica za ljudske šole" 856 stranij, in različne pisave, kakeršne se nahajajo na strani 265. letopisa za leto 1889. „politič*?/z list" in „politiČ7Zz dnevnik", na strani 264. „tisek", na strani 265. istega letnika „tisk" i. t. d. i. t. d. — Morebiti bi se moglo ugovarjati, da so to tiskarski pogreški. Žal, preveč jih je, da bi mogel veljati ta ugovor. — R. Perusek. (Dalje prihodnjič.) Slovniški razgovori. i. (Dalje.) Tudi prvi naši pisatelji so jih zmatrali za germanizme, ker više navedeni mesti sloveta tak6-le: „s' Gofpudom Felicianom Truberjom pregledal inu revidiral" (Trub. Postilla, predg.); „S. Duh je taku dobru nyh roko kakor nyh jesik vishal, regiral inu pelal." V obeh pri- D. M. Obalovič: Narodne stvari. 235 Narodne stvari. 1. Vraže v tržaški okolici. Priobčil D. M. Obalovič. (Konec.) IO. adar se prikaže zvezda repatica, mislijo, da pridejo velike nesreče. Razven tega, da naznanja bolezni, lakoto in potrese, pravijo, da bode »zvezda z metlo« pometla ljudi z zemlje. 11. Ribičem ob barkovljanskem obrežji je pred nekaj leti malone vsak večer nagajal »škrat,« kateremu so rekali »hudič«. Bival je navadno pod sedanjo trdnjavo »Krečič« nad pobrežjem v Barkovljah. Nekoč so ondu naši ribiči baš nastavili mrežo, kar prileti mednje velik ploščat kamen in pade v mrežo. Ribiči so se hitro vrnili dom6v, vedoč, da jih nadleguje »hudič«. — Cesto so tudi videli zajca, ki je vedno ob bregu hodil za njimi. Grozno so se mu lesketale oči; neprestano je gledal na ribiče. Omenjeni škrat je vedno dražil uboge ribiče. Smijal se jim je, rogal se, žvižgal in lučal kamenje. Ali sedaj ga ni videti in slišati; morda si je izbral drug brlog. Na onem kraji, kjer je bival, videli so nekateri ribiči ponoči luč. »Tam pa denarji cveto,« pravi domače ljudstvo, >in škratljič jih ima v oblasti.« One denarje lahko »vzdigneš« na večer pred sv. Ivanom ali »kresnim večerom«. Toda kdor bi hotel »vzdigniti« denarje, moral bi biti popolnoma nedolžen, zakaj škrat bi mu odkril in očital sleharno pregreho. 12. Štakor. — Čudno ime, kakeršnega ni izlepa v narodnih vražah. Pred nemnogimi leti je prebival »štakor« v Barkovljah. Bil je jako majhen, z zeleno suknjico in rdečo kapo. Stanoval je na neki njivi pri morji, kjer so ga videli vsi domačini. Škode ni delal, sam6 nagajal je časih. Ko je lastnik one njive pripravljal pasti od kamenja za ptice, naredil mu je »štakor«, da so mu vsi kameni padali po rokah. »Stakorja« so videli pri različnih poslih. Nekoč je skakal po 236 Književna poročila. polji, drugič je pasel konja svojega. Nekateri ljudje so ga videli, kako je med jednajsto uro in poldnevom sušil cekine na solnci. Pravijo, da so ti cekini krvavi, in »štakor« jih menda postavlja na solnce, da bi se kri posušila. 13-Molavar je najstrašnejša kača, kar jih pozna domače ljudstvo. Nekateri ga prištevajo tudi modrasom. Spoznati ga ni težko, ker ima na glavi rdečo »rožo« (greben) kakor petelin. »Molavar« pa tudi žvižga in sicer jako čudno in grozno. Pravi »molavar« ima tudi v glavi demant, ki je silno svetal in velik ter vreden dokaj milijonov goldinarjev. Ubiti ga ni lahko, ker je sapa njegova tal<6 huda in strupena, da te umeri že pol ure daleč. Vender se ga ubraniš, ako greš proti vetru. — Pri velikanskem kamenolomu v Sesljanu (Sestiana) za tržaško luko je »molavar« samo s sapo umoril pet ljudij. Naposled so ga ustrelili. Podoben je bil velikemu modrasu, toda demanta ni imel v glavi. 14. Kdor ve za ptičje gnezdo, ne sme o njem nikomur govoriti pod streho, sicer bi gnezdo gotovo »kača izpila.« Te vraže se drže zlasti otroci. I-5-Kadar kdo najde zakopan denar, ne more se precej razveseliti in reči, da je že njegov. Ti denarji so namreč zakleti, in čuva jih največ hudič ali škrat; časih pa so tudi svojina »trpečih duš«. Ako najdeš takšen denar, rešiš dušo iz vic. Seveda moraš znati potrebne »besede«, da vzdigneš zakopani zaklad. Književna poročila. II. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 188p. leta do 1. januvarja 18po. leta. Sestavil Ivan Tomšič. (Letopis »Matice Slovenske« za leto 1890. str. 237. — 255.) Po kakšnih načelih pa se v „Matičinih" letopisih zaznamenujejo posamični proizvodi s številkami? Odgovor: Po nobenem. To lahko dokažemo iz vsakega letnika, kolikor jih je. Ne samo, da to znamenovanje ne rabi