207
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Marijan Smolik
BIBLIA SLAVICA
IN TRUBARJEVA ZBRANA DELA
Slavisti in biblicisti Zahodne Evrope so pred desetletji sklenili v
ponatisih in faksimilih izdati najstarejše prevode Biblije v slovanskih
in nekaterih baltskih jezikih. V času napetosti med Vzhodom in
Zahodom so hoteli dragocene rokopise in prvotiske rešiti pred more-
bitnim uničenjem, hkrati pa omogočiti raziskovalcem dostop do
besedil, shranjenih v marsikdaj težko dostopnih knjižnicah in arhivih.
Za večino narodov so prav ta besedila predstavljala tudi višek njiho-
vega kulturnega in jezikovnega razvoja. Za nekatere rokopisne pre-
vode Biblije ali njenih delov naj bi ta izdaja bila sploh prvi natis.
Založba Ferdinand Schöningh (Paderborn, München, Wien, Zü-
rich) je prevzela tiskanje in izdajanje te zbirke s skupnim naslovom
Biblia Slavica. Z razpisom prednaročila je poskrbela za poslovno
zadostno veliko naklado celotne zbirke ali posameznih zvezkov v
jezikovnih skupinah.
Ves projekt sta vodila profesorja Reinhold Olesch (1920–1990) iz
Kölna in Hans Rothe (1928) iz Bonna. Po Oleschevi smrti je nadalje-
val delo prof. Rothe sam, seveda s številnimi sodelavci. Knjige faksi-
milnih ponatisov dopolnjujejo namreč zvezki razprav in komentarjev,
ki seveda izhajajo polagoma. Ves projekt so finančno omogočile
različne ustanove (fundacije), npr. Alfred Krupp (Bohlen) in Hallbach
(Essen).
Zbirka Biblia Slavica je razdeljena na naslednje skupine:
I. Češke Biblije (rokopisne in tiskane) so že natisnjene v štirinaj-
stih zvezkih; besedila spremljajo tudi komentarji.
II. Poljski prevodi so izšli v šestih zvezkih.
208
RAZGLEDI, VPOGLEDI
III. Med vzhodnoslovanskimi Biblijami so izdali ruske in belo-
ruske prevode v petih knjigah (med njimi je npr. tudi Ostroška Biblija,
natisnjena leta 1580 v podobni velikosti kot naša Dalmatinova in jo
hrani tudi Semeniška knjižnica v Ljubljani).
IV. V skupini južnoslovanskih prevodov so izšli hrvaški v treh
knjigah. Od leta 1999 je tako za študij dostopen tudi prvi katoliški
hrvaški prevod Bartolomeja Kašića iz leta 1625, ki je ohranjen le kot
rokopis. Leta 2000 je izšel tudi zvezek z znanstvenimi komentarji. V
prvotnem načrtu te skupine ni bilo slovenskih prevodov, zato o njih
pozneje.
V. V peti skupini so lužiškosrbski v eni in slovaški v dveh knjigah.
VI. V dodatni šesti skupini z baltskimi prevodi je doslej natisnjen
litvanski prevod v sedmih knjigah.
Slovenske najstarejše prevode so uredniki in izdajatelji vključili v
zbirko šele na vztrajno pobudo akademika biblicista dr. Jožeta Kra-
šovca. Ker je bila naša Dalmatinova Biblija v zadnjem času pona-
tisnjena že trikrat, so za objavo ostali predvsem Trubarjevi prevodi in
tisti Dalmatinovi, ki so bili tiskani pred Biblijo. Namesto pravih
faksimilov v izvirni velikosti in vezavi so se odločili za izviren način,
ki je omogočil natis vseh besedil v eni knjigi velikosti Dalmatinove
Biblije (23 × 33 cm). Na isti strani je navadno natisnjenih več strani v
izvirni velikosti (kadar je ta majhne oblike, kakor so Psalmi, Jezus
Sirah in Salomonovi pregovori, celo štiri), pri drugih po dve, nekatere
je bilo treba zato rahlo pomanjšati (Novi testament s koledarjem vred
tako, da so izvirne štiri strani na eni strani ponatisa, tudi dve strani
Pentatevha so na ta način lahko na eni novi strani). Kljub temu so
zagotovili razločnost branja, kar je seveda glavni namen zbirke. Knjiga
je kot tretji zvezek v četrti skupini izšla pred koncem leta 2006, do
svetovnega slavističnega kongresa, ki bo v Ljubljani julija 2007. pa
izide še zvezek komentarjev.
V knjigi ponatisov, ki ima 1042 strani, je najprej Spremna beseda
predsednika Slovenije dr. Janeza Drnovška v nemščini in slovenščini.
Odtisnjen je tudi znani Trubarjev lesorezni portret. V izvirnih knjigah
so tudi nemški in slovenski predgovori: tudi ti so ponatisnjeni, prevod
nemškega besedila pa bo verjetno v knjigi komentarjev, v kateri bo,
209
MARIJAN SMOLIK
upam, navedena tudi velikost posameznih izvirnikov. Zaporedje
posameznih izdaj je naslednje:
Trubarjev prevod Matejevega evangelija (1555).
Pavlova pisma Rimljanom (1560) in drugim naslovnikom (1561,
1567), kakor jih je prevajal in dal tiskati Trubar.
Trubarjev prevod Psalmov (1566).
Trubarjev prevod celotne Nove zaveze (1581: pisma, 1582: evan-
geliji in apostolska dela).
Dalmatinov prevod Sirahove knjige (1575), prve v Ljubljani natis-
njene knjige,
Dalmatinov Pentatevh (1577) kot poskus ljubljanskega natisa
celotne Biblije, ki pa so jo morali pozneje natisniti v Nemčiji.
Dalmatinov prevod Salomonovih Pregovorov (Ljubljana 1580).
V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani si je njen ravnatelj
dr. Mirko Rupel v letih po 1945 prizadeval odkriti v svetovnih knjiž-
nicah tiste slovenske protestantske in prve katoliške tiske, ki jih
slovenske knjižnice nimajo. Poskrbel je tudi za njihove fotokopije,
kar je bilo takrat pred izumom kseroksa edino možno.
Slavistka prof. dr. Majda Merše je za Biblia Slavica prevzela nalogo
poiskati najbolje ohranjene izvode slovenskih protestantik, da so jih
nato digitalno posneli za nov natis. O tem je poročala na tiskovni
konferenci ob predstavitvi te izdaje na SAZU v Ljubljani 12. marca
2007, na kateri je dr. Krašovec podal ves historiat priprav za to izdajo.
Nekaj slovenskih redkosti je že prej doživelo tudi domače faksimilne
izdaje, npr. Matejev evangelij (1993) in Jezus Sirah (1974).
Za branje teh starih besedil, tiskanih v bohoričici, se je seveda treba
nekoliko potruditi, kar pa šolanim bralcem ne bi smelo biti nepre-
mostljiva ovira. Obstaja tudi možnost, da vsa besedila iz bohoričice
prečrkujemo v gajico, ki smo je vajeni. To pa se nekaj let že dogaja s
Trubarjevimi knjigami, zato v drugem delu tega prispevka predstav-
ljam še njegova Zbrana dela.
210
RAZGLEDI, VPOGLEDI
ZBRANA DELA PRIMOŽA TRUBARJA
Na pobudo Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar
je založba Rokus d.o.o. leta 2000 v uredništvu prof. ddr. Igorja Grdina
začela izdajati Zbrana dela Primoža Trubarja, prečrkovane v gajico.
Izšlo naj bi dvanajst zvezkov priročne oblike s Trubarjevimi besedili
in sprotnimi opombami ter komentarjem urednikov posameznih
zvezkov. Doslej so izšli štirje.
V prvem (2000) so besedila obeh izdaj Katekizma (1550 in 1555)
in treh izdaj Abecednika (1550, 1055 in 1566). Trubar je že v Kate-
kizmu 1550 objavil nekaj krajših odlomkov Biblije, npr. o stvarjenju,
zapovedih, iz Nove zaveze pa med drugim tudi očenaš. Teh odlomkov
biblicisti navadno ne štejejo kot prvi delni prevod Biblije v sloven-
ščino, zato jih tudi v Biblii slavici ni.
V drugem (2003) sta objavljeni dve temeljni katehetični (teološki)
deli: Ta celi catechismus s kratko zastopno izlago (1567) in obširnejši
Catechismus z dveima izlagama, oboje na 400 straneh. Prvi dve knjigi
je transkribirala mag. Fanika Krajnc - Vrečko. Tudi v teh dveh besedilih
je seveda veliko navedkov iz Biblije.
V tretjem zvezku (2005) so prečrkovane Trubarjeve knjige: Articuli
oli deili te prave, stare vere kerščanske (1562), Cerkovna ordninga
(1564) in Ta slovenski kolendar kir vselej terpi (1557 in 1582). Tudi v
tem zvezku so seveda biblični stavki, s katerimi je avtor hotel pod-
krepiti svojo razlago teologije in obredov.
V četrtem zvezku (2006) so Trubarjeve pesemske izdaje, zato v
njih skoraj ni navedkov iz Biblije, čeprav je vsebina oprta nanjo, zlasti
v tistih pesmih, ki so prepesnitve psalmov. Besedila v teh dveh zvezkih
je transkribiral dr. Jonatan Vinkler, ki je tudi avtor opomb in komen-
tarjev.
Biblična tematika bo bolj navzoča v naslednjih zvezkih. V petem,
ki je bil napovedan že za leto 2003, bo Trubarjev prevod Psalterja
(1566), v šestem in sedmem njegov Novi testament I in II (1581, 1582),
v osmem Hišna postila (1595), v kateri so daljši odlomki beril in
evangelijev, kakor so se takrat brali pri nedeljskem in prazniškem
bogoslužju. Ker je ta knjiga izšla v skoraj tako veliki obliki kot
Dalmatinova Biblija, bodo morali verjetno posamezne strani ustrezno
211
pomanjšati, da se bodo strani nove izdaje ujemale z izvirnikom, kakor
so to uspeli narediti v dosedanjih zvezkih manjše oblike izvirnih
Trubarjevih knjig.
Lahko samo čestitamo izdajateljem in avtorjem opisanih izdaj ter
seveda želimo, da bi se raziskovalci odslej brez ovir lažje lotevali tudi
študija njihove vsebine in nadaljevali tisto, kar so že pred desetletji
uspevali doktorandi, ki so se na ljubljanski Filozofski in Teološki
fakulteti (J. Rajhman, F. Oražem, M. Peklaj in M. Smolik) pod vod-
stvom različnih mentorjev poglabljali v spise slovenskih protestantov.
MARIJAN SMOLIK