^ 1 Nk
Zbirka
najboljših z dodanimi
kritičnimi uvodi, življenjepisnimi črticami in kamno-tisnimi podobami.
Nabrala in izdala
Jož. Jurčič in Jož. Stritar.
V Ljubljani 1866.
Založila Otona Wagner-ja prodajalnica fcnjigarskib, umetnijskih in mnzikalnih reci.
25585
jfiii Nvk
piski
Franceta Preširna,
s
pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in este-tično-kritičnim uvodom.
Izdala
Jož. Jurčič in Jož. Stritar.
-h^ChS^-.-
V LJTJBLJ^-Išri 1866.
Založila Otona Wagner-ja prodajalnica knjigarskih, umetnijskili in muzikalnih reci.
Preširnovo življenje.
Rekel je nekdo, in po pravici, da naša lepa dežela ravno svojo najneprijaznejšo stran kaže tujemu popotniku, ki jo po veliki cesti preleti po čez brez daljše pomude, svoja največa čuda pa da cel6 skriva globoko v osrčji. Tako tudi ljudstvo, ki v nji prebiva, kakor bi se nekako sramovalo mečih in blažili čutov, le prerado tujcu na videž obrača neko trdost in osornost, da ga torej lehko krivo sodi, kdor se je le po vrhu seznanil ž njim ter mu ni pogledal na dno srca. Preširen, ki je v vsem pravi zvesti sin, rekel bi, cvet svoje domovine in svojega naroda, njima je tudi v tem enak.
Človek ima navado, izvirajočo mu iz neke srčne potrebe, da si od imenitnega moža, kteri ga navduša s svojimi deli, zlasti pa od pesnika, kteri se je s svojimi pesmami priljubil njegovemu srcu, v domišljii ustvari podobo, ktera se, kolikor mogoče, ujema z njegovimi dušnimi dčli. Življenje pesnikovo si rad misli polno mikalnih dogodkov in skrivnostnih zapletek, polno strasti in bojev — zdaj viharno, zdaj mimo, zdaj temno, zdaj jasno; življenje, ki se nepokojno ziblje in polje od žalosti do veselja, od veselja do žalosti.
Toda nikoli ne, ali pa le redkokrat se vnenje življenje ujema z notranjim; le malokdaj je lepi, blagi duši dano spodobno prebivališče. Ne čudi se torej, blagovoljni bralec! ki so ti Prešimove pesmi tolikokrat z neizrečeno milobo srce objemale, če, ko bereš v teh vrsticah pesnikovo življenje, nikakor ne najdeš v njih čiste, vzvišene podobe Preširnove, kakoršno si je ustvarilo tvoje srce.
Preširnovo življenje, kar se ga je pokazalo svetu, tiho je, mirno, vsakdanje; vse njegovo bitje je bilo preprosto, navadno domače. Preširen je podoben Sokratu, ki je bil slaba, nelepa posoda najblažih misli, najviših resnic.
Preprostih kmečkih starišev sin, bil je Preširen rojen v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra 1800. leta
Gotovo ni brez pomembe, da je v otročjih letih naš pesnik že gledal lepo gorensko stran, ktero neki sloveč anglešk popotovalec imenuje najlepšo dolino na svetu.
Komaj pa je bil malo odrastel, poslali so ga stariši v šolo v Eibnico, ker si je menda bil v rodu z ribniškim dekanom. V Ribnici imajo še zdaj knjigo, v kteri je Preširen zapisan med tistimi učenci, ki so bili zarad pridnosti obdarovani. Že zgodaj je torej pokazal svojo bistro glavo. Kdo ve, ali ni tudi to pomenljivo, da se je morebiti prebrisani, živi deček ravno tukaj že nekoliko navzel krepkega ter jederna-tega narodnega govora in tiste šegavosti in zabav-ljivosti, ktera je od nekdaj domd v tej dolini.
Od tod je prišel 1811. leta* v Ljubljano, v latinske šole. Akoravno si je moral tukaj, posebno v viših šolah, kruha služiti s tem, da je ljudem po hišah otroke učil, vendar ni zanemarjal samega sebe. Če mu je primanjkovalo časa, pa mu je pripomogla delavnost in bistra glava, da je bil redno med prvimi.
Po dovršeni gimnazii je šel na Dunaj pravoslovja se učit. Tudi tukaj je moral naš pesnik, kakor toliko Slovencev pred njim in za njim, svoj čas in svoje moči drugim posojevati. Naključilo se je, da je prišel za učenika v sedanji Klinkowstromov institut, kjer mu je sreča za učenca naklonila mladeniča, deželana, ne rojdka, ki sluje zdaj med prvimi pesniki nemškega naroda — Antona grofa Auersperga.
Kako je budil in razvijal temu mladeniču pesniški duh; koliko je tu od malo znanega slovenskega pesnika pridobil slavni nemški: to je ta sam očitno spoznal v lepi pesmi, ktero je svojemu učeniku posvetil na hvaležen spomin. Ne bomo se pa nikakor motili, če mislimo, da je tudi naš pesnik v spominu ohranil te ure, ko mu je bilo dano z mladeničem, ki je umel svojega učenika, podučev&je razgovarjati se o najimenitnejših reččh človeškega življenja.
Na Dunaji se je bil Preširen seznanil s češkim literatom Čelakovskim, ki je posebno v prsih mladega Slovenca obudil vseslovansko idejo. Šel je neki bil Preširen tudi s svojim prijateljem o praznicih na Češko, kjer se je seznanil z življenjem bratovskega
* Ta letnica nikakor ni trdna, ker je menda še le 1822. leta dovršil ljubljansko učenje.
naroda. Znano je, da, je še le ta Čeh oči odprl Slovencem, ter jim pokazal, kakošen pesnik jim je Preširen. Ostal je v zvezi z njim do smrti.
Leta 1828. je postal Preširen jezičen doktor. Prišel je potem v Ljubljano, kjer je dobil cesarsko službo pri višem denarnem uradu.
Ali tukaj je bil zarčs pegaz v jarmu. Mladi pevski duli, ki je začel razvijati svoja krepka krila, ni se mogel srečnega čutiti v tesnili oklepih, ni se mogel sprijazniti z enakomernimi vsakdanjimi opravki. Eazprtije z višimi so kmalu primorale mladega pesnika, da je popustil svojo prvo in zadnjo cesarsko službo. Ko je bil tako brez službe, tedaj mu je prav prišlo povabilo prijatelja dr. Chrobata*; stopil je v njegovo pisarno za koncipijenta.
Chrobat je poznal Preširna, in vedel je, da se mora tacemu nenavadnemu človeku marsiktera pregledati ; znal je tako ravnati z njim, da si ga je obdržal veliko let, in Preširen mu je bil izvrsten delavec.
V tem času je Preširen prvič stopil s svojimi pesmami pred slovenski svet.
Začelo se je bilo takrat po slovenskem veselo delavno gibanje na literarnem polji, kjer so ledino orali: Oop, Kopitar, Smole, Metelko i. dr. možje, ktere bo slovenski narod vedno imel v hvaležnem spominu.
Da Preširen, ki mu je bila nad vse pri srcu omika slovenskega naroda, ni bil zadnji v tej rodoljubni družbi, to se ume samo ob sebi.
* Dr. Chrobat je bil oče gospe Lujize Pesjakove.
Biblijotekar Čop je namenil tedanjega skrip-torja M. Kastelca, da je bil jel Čebelico izdajati.
Prvi zvezek je prišel na svitlo 1830. leta. V njem so bile natisnene prve Preširnove pesmi. V 30. letu svoje starosti je tedaj Preširen razglasil svoje prve pesmi. Svet ni mogel gledati, kako pesnik počasi raste in se razvija, kako se s trudom vadi in uri. Kakor Atena oborožena Diju iz glave, tako je Preširen stopil dovršen pesnik pred slovenski svčt, ki je takrat prvikrat čul pesmi, kakoršnih ni več pozneje.
Nespametno bi pa bilo, trditi, da je tudi takrat še le začel svoje pesmi delati.
Ko je bil še v latinskih šolali v Ljubljani, že tačas pravijo, da se je bil seznanil pri kupcu Primcu z njegovo hčerjo, ktero je učil, in da se mu je iz tega znanstva razcvela neuslišana, idealna ljubezen, ki mu je, kakor Mozesova palica skalo, odprla prsi, iz kterih se je izlil vir neumerjočih pesmi *.
Izkušnja nas uči, in ne more biti drugače, da pesniki, ki že po svoji natori vse bolj živo in globoko čutijo, le težko in malokdaj se sprijaznijo z realnim življenjem. Preširen je bil pesnik v naj visim pomenu te besede. Imel je srce mehko in občutljivo za srečo in gorje vesoljnega človeštva. Zgodaj pa je
* Po raznih okolnostih bi pa človek sodil, da Preširen v svojo učenko ni bil zaljubljen, da morda takrat celó k Primčevim ni hodil ; vsaj v njegovih pesmih nikjer ni sledú o tem; da je torej vse to najbrže pozneje izmišljena pravljica. V sonetu: „Je od vesel ga časa teklo léto" Preširen celó sam pravi, da se je bil še le 1833. leta prvič zaljubil v Julijo.
že okusil bridki „sad spoznanja," ki zamori v prsih človeku vsako veselje.
Bolj in bolj se mu je začelo mračiti življenje. Žalil ga je pogled po svetu, ki ga je bolje poznal, ko kdo drug — žalil ga je pogled po svoji nesrečni domovini, ktero je ljubil nad vse, in žalil ga je tudi pogled v samega sebe. Ko mu je 1840. leta umrl edini prijatelj, kteri ga je popolnoma umel — Smole (Preširen je naredil po njem mrtvaški list, prvi v slovenskem jeziku), čutil se je samega in zapuščenega na svetu.
Ni mu bilo dano, da bi si bil ustanovil lastno družino, ki ima za vsacega moža veliko tolažbe v sebi.
Ne sodimo torej preostro ter ne čudimo se, če vidimo nesrečnega pesnika, da išče svojim bolečinam ne zdravila, ampak le mamila tam, kjer vsaj za nekoliko ur „vseh bolečin se pozabljivost pije."
Leta 1847. se je preselil v Kranj, kjer mu je bila podeljena ravno ustanovljena advokatija. V tem letu je izdal svoje pesmi, kolikor mu jih je pripustila tedanja cenzura. V Kranji je preživel svoje zadnje dni mirno, če ne veselo:
Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijatli praznil bom bokiSle, Preganjal z vinom bom skrbi oblake.
Vse je poznalo in rado imelo priljudnega gospoda. Posebno so ga ljubili otroci, zlasti ker se jim ni rad bližal s praznimi rokami. Tekali so neki po ulicah za njim, kliče ga: doktor, fig!
Večer temnega življenja mu je za nekoliko časa obsijala vesela zarja, ki je bila napočila njegovi ubogi
domovini. Videti je bilo, kakor da bi se hotelo že izpolniti pesnikovo prerokovanje:
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile.
Sreča ga je obvarovala, da ni doživel žalostnega časa, ko bi bil moral peti:
Bilo blisk nagel upanje je celo,
Ki le temnejši noč stori, ko vgasne.
V potrpežljivosti je nosil „življenja pezo," dokler ga ni rešila „zadnja ljub'ca, bela smrt."
Dne 8. februarja 1849. leta mu je zatisnila oči sestra, ki mu je bila vedno zvesta družica.
Srce, ki
Up sreče unkraj groba v prsih hrani,
njemu so
Vpokoj'le — groba globočine!
Z Bogom spravljen je končal svoje nemirno življenje. Dagarin, kranjski dekan, bil mu je za izpo-vednika in tolažnika v zadnjih urah.
Literarne zapuščine ni bilo najti po njem. Kar se sploh govori o njej, človek težko verjame, ker je prežalostno. Pravijo, da je na dvorišči zgorela. Trdi se, da je bila vmes vsa Byronova Parisina prestavljena, ena novela in ena drama; koliko liričnih pesmi, ne ve nihče povedati.
Kakor Vodnik, bil bi tudi Preširen mogel pčti:
Ne hčere, ne sina Po meni ne b<5, Dovolj je spomina, Me pesmi pojo.
— 1-2 —
Spisal je celó nekoliko nemških pesmi, tudi nekaj svojih je ponemčil — vse to se hrani v rokopisu ljubljanske muzeje.
Ko so ga -izgubili, takrat so se le čutili Slovenci, kaj jim je bil Preširen. Njegov pogreb je bil veličasten, kakoršnega še ni imel noben Slovenec. Prišli so mu zadnjo čast izkazat iz vseh slovenskih strani.
Léta 1852. so mu postavili slovenski domorodci na kranjskem pokopališči, kjer počiva, spominek domačega umetnika, narejen iz domačega mramorja z dobro izbranim napisom:
Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži.
Obilo je bil pozneje češčen in slavljen v pesmih in govorih, ali slabo spoznan, premalo bran, še menj posneman.
Te revne vrstice o življenji prvega slovenskega pesnika morajo za zdaj zadostiti blagovoljnemu bralcu. Da je bilo še té moči spisati, nam je posebno pripomogel gosp. Zupan na Dunaji, za kar mu tu izgovarjamo očitno zahvalo.
Pravo Preširnovo življenje pa so njegove poezije.

Preširnove poezije.
v
Ce pregledujemo literature raznih narodov, vidimo, da vsaka je le polagoma rastla in s časom se razvijala po zakonih, ki izvirajo iz zgodovine ter iz značaja posameznih ljudstev in njihovih zemljepisnih razmer. Vse so potrebovale po več stoletij, da so dospele svojo najvišo stopinjo. Res ugledamo v njih sem ter tam posamezne možč, kteri se nam zde med drugimi čisto nove, velikankske prikazni, može, kteri so vsak sam zase več storili v malo litih, kakor drugih veliko pred njimi in za njimi v stoletjih. Ali kakor se ne nahajajo po navadi na zemlji visoke gore, ktere bi se samotne dvigale s planjav, temveč je vsaka le del celega pogorja, tako nam bo kmalu očito, ako reč tanj» preiskujemo, da tudi ti možje so v natorni zvezi z svojimi predniki in nasledniki, naj se še tako po svoji velikosti in imenitnosti odlikujejo od njih. Vsak je tako rekoč izrastel iz svojega časa, iz svojega naroda. Učil se je od svojih prednikov, in od njega so se učili, kteri so prišli za njim.
Shakespeare, do zdaj največi pesnik vseh časov in narodov, stoji res med svojimi vrstniki, kakor velikan med pritlikavci. Svojega duha se pač ni navzčl od
svojih prednikov, bil je njegova last; svojih misli ni podedoval po njih, prejel pa je od njih — in to je imenitno — jezik, ki je bil po mnogovrstnih delih že tako omikan in uglajen, daje bil pripravna obleka za najviše misli in najgloboče čute, za nježno - boječe šepetanje mlade ljubezni in za strašno kletev kraljevega očeta, kteremu je bila pamet zmešala otročja nehvaležnost.
Ozrimo se pa zdaj na našo mlado ^literaturo.
Vodnik je, kakor je sploh znano, prvi poskusil naš jezik ubirati po umetnih ritmih.
Za to mu slovenski narod ne more zadosti hvaležen biti, ko bi ga še bolj slavil, kakor ga je pri vsakteri priliki. Ali ne bodimo samo hvaležni, bodimo tudi pravični. Naj bodo te prve Vodnikove poskušnje še tako dobre, kakoršne so v resnici, vendar so in ostanejo le poskušnje. Velicega pesnika Vodnika ne moremo imenovati.
Kaj pa je prišlo za Vodnikom? — Preširen. Po prvi poskušnji v priprostih pesmicah — dovršena lirika, ob enem narodna in umetna! Zastonj bi iskali v literarnih zgodovinah enake prikazni.
Veselo se čudi in praša se človek, ki bere Preširnove poezije, od kod je dobil pesnik ta jezik, tako preprost in vzvišen, tako naroden in umeten!
Nekako čudno se mu godi, kdor hoče pisati o Preširnu. Njegove posamezne pesmi so tako lehko-umne in jasne, da jim ni treba nikakoršnega razlaganja. Kdor hoče brati Preširna, ni mu treba ne bistroumja, ne učenosti — trčba mu je le srca. To se ve da, kdor ga hoče umeti popolnoma, mora tudi
poznati življenje. Kaj je Preširen, to bo vedel le tist, kdor pozná „kragulja,"
Ki kijuje srce od zora do mraka, od mraka do dno.
Torej teh vrstic pisalec, ki mu je naložena težka naloga, da spodobno piše o prvem slovenskem pesniku, ne bode si prizadeval, da bi o njem povedal kaj čisto izvirnega, kar se ni še slišalo; da bi prižgal novo luč, ki bi razsvetljevala temne koti; tudi ne bo izkazoval svojega bistroumja s tem, da bi po pesniku iskal pég in próg: dovolj, če mu bo mogoče poezije, ki so tako različne, zediniti, in najti jim vir, iz kterega so bile vse; s kratka, če mu bo mogoče iz pesmi posneti pravo pesnikovo podobo.
Pri tem opravilu se je pa težko ubraniti necega mladostnega ognja, neke navdušenosti, ki se človeka tako rada polasti, ko govori o svojem ljubljencu.
Vsak omikan narod ima v literaturi moža, kterega ne cesti, ne hvali samo, kterega zares ljubi, kakor svojega prijatelja; vse mu je lepo na njem, vse ljubo, še celó njegove napake; rad se dici in ponaša ž njim, in gorjé mu tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca — gréh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; gréh se mu zdi še premrzla hvala. Vsak narod ima moža, kterega si misli s sveto, čisto glorijo okoli glave. Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Kacine, Italijanom Dante, Nemcem Gothe, Kusom Puškin, Poljakom Mickievič — to je Slovencem Preširen! Vreden je vsaj, da ga cesté in ljubijo ter se ponašajo ž njim in hvalijo nebesa, ki so jim že tako zgodaj, tako nenadoma
„z domačimi pesmami Orfeja poslale." Če naslednje vrstice nekoliko pripomorejo, da se bo ta pesnik bolj spoznaval, čestil in posnemal, kakor, žalibog! do zdaj, dosegle bodo svoj namen, in izpolnila se bo pisalcu srčna želja.
Ako le po vrhu pregledamo Preširnove poezije, že vidimo, kako so mnogovrstne in različne, dasi je tako majhno njihovo število. Od nježne pesmi, ki pohlevno-boječe prosi ljubice prijaznega pogléda, do ostre zabavljice, ki zbáda s svojim želom — ne brez strúpa — svojega nasprotnika tam, kjer ga najbolj skeli; od vesele pesmi, ktero prepéva vriskáje mladi vojak, svoje mladosti in krepkosti vesel, do žalostne zdravljice, ki poje:
„Da ni nesrečen, kdor v grobu leži,"
kolik razloček! In vse te pesmi, tako različne — po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta; kakor ti je ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. Preširnova pesem se glasi časi, kakor žvrgolenje skrjančevo, ki se veselo suče proti jasnemu pomla-danjskemu nebu, časi kakor pesem slavčeva, ki v tihi noči samotno na grmu sedeč globoko iz srca toži svoje bolečine.
Prvi pogled pa nam tudi kaže, da je veliko več, kakor vseh drugih, med Preširnovimi pesmami takih, ki pojó ljubezen, tako da, kdor je ravno kar prvič prebral Preširna, skoraj gotovo se ga polasti misel, da njegov glavni čut, iz kterega izvirajo vsi drugi, ki mu je vdehnil največ pesmi in najlepših, ta je
ljubezen. In to misel potrjuje pesnik sam, že v uvodni pesmi, ko nagovarja svoje strune:
Ako mor'te, omeèite Neusmiljeno srcé ;
dalje v uvodnem sonetu: „Očetov naših imenitne déla":
Preslabe, peti boje vam sjovčče, Pojô Kranjic lepoto moje strune In tvojo čast, nevsmiljena devica!
v sonetnem vencu: „Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene":
Ti si življenja moj'ga magistrale. Srcé mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.
V sonetu: „Bil6 je, Mojzes! tebi naročeno":
Pet' Ijubeznjivost tvojo in lepoto Je moj poklic in samo opravilo.
Ljubezen je torej središče, okoli kterega se sučejo vsi pesnikove čuti — središče njegovega pesniškega značaja. Ker nam je pesnik sam razodel to skrivnost, kaj bi je dalje iskali?
In vendar motili bi se in krivico bi delali pesniku, ako bi mu verjeli, kar sam trdi. Tanjša preiskava nam, upamo, pokaže, da Preširen ni erotičen pesnik, ni kak zakasnjen trubadur — vsaj ne v navadnem pomenu.
Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti in nagiblje k blagim delom; vendar ne more popolnoma napolniti moškega srca.
Pregledimo malo tanje Preširnove poezije! Ktere čute še nahajamo v njih? Kmalu nam bo očito, da zraven ljubezni do izvoljene device pesnika posebno navdaja ljubezen do domovine, ki se tako naravno strinja ž njo:
Solii! 'z ljubezni so do tebe vroče, • Iz domovinske so ljubezni lile.
Ali ta ljubezen mu zbuja le žalostne čute. Vesel ni pogled v pretekle čase:
Viharjev jeznih mrzle domačije Bile pokrajne naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije. —
V sužnosti je vedno zdihovala slovenska zemlja:
Obložile oččtov razprtije S Pipinovim so jarmom sužno ramo!
In zopet:
Na tleh leži Slovenstva stebri stari, V domačih šSgah vtrjene postave; Jedč pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Krajni žari, Ošabno nos'jo ti po koncu glave.'
Žalostna je sedanjost, ker
Zemlja slovenska, predraga dežela, .. . zdaj ima grob komaj za nas.
Vidi, kak<5 Slovenci zaničujejo svoje najdraže blago:
Kamene naše, zapuščene vbož'ee, Samice so pozabljene žal'vale; Le tujke so častile Kranjcev množV.e.
Vzdiguje mu up le pogled po širocem svetu, ker vidi, da
Največ sveta otrokom sliši Slave.
Pomagati ne more svoji nesrečni domovini, ktero zapuščajo lastni sini; ali posvečuje ji vsaj svoje pesmi:
Z bridkostjo so srci5 mi napolnile Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljubi matere, vanj upajoče, Željč rodile so prehrepeneče, ... da zbudil bi Slevčnšc'no celo, Da bi vrnili k nam se časi sreče.
Obrača se proti nebu z milo prošnjo:
Da bi nebesa milost nam skazile! Otajat' Krajna našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domačmi pesmam' Orfeja poslale.
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razprtije,
In spit zedinil rod Slovenšč'ne ctJle! —
Uslišana bo njegova molitev — v duhu že gleda lepo prihodnost in prerokuje jo nam in sebi na tolažbo:
Vremčna bodo Kranjcem se zjasnile, Jim mil'ši zvezde, kakor zdaj sij&le.
Kdo je kdaj bolj goreče ljubil svojo domovino? kdo globokeje čutil in žaloval o njeni nesreči? kdo je kdaj tako lepo podobo dal temu čutu?
Pač ni treba opominjati, da „Kranjci" so našemu pesniku „Slovenci" in da Slovence imenuje večkrat vse Slovane. Če pomislimo, kdaj so bile te pesmi tiskane, moramo se le čuditi, da si je naš pesnik le toliko upal;
2*
čuditi se pa moramo tudi tistim, ki so našemu pesniku očitali, da je le „Kranjec," da nima srca za vse Slovane.
Domoljubje je torej, kakor smo videli, drugi poglavitni čut našega pesnika, kterega sam na stran stavi svoji ljubezni.
Pa razen teh dveh idej se nam kaže v Prešir-novih poezijah še druga, ki je razločna od prvih.
Pesnik je nesrečen, njegove poezije
Iz krajev niso, ki v njih solnee sije.
Tega pa ni kriva sama neuslišana ljubezen, kakor bi se mislilo; sam svoji ljubi pravi, da srce mu
— ni prej bil6 vesčlo, Ko se y.Ate je unelo. —
Še menj ga pa žali, da, ker mu
— je sreče dar bila klofuta, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta;
Tolaži se z osodo vseh pevcev:
Le začniva pri Homeri,
Slep je, kdor se s petjem vkvarja,
Pevcu vedno sreča laže.
Pevec ni nevoščljiv tistim, ki hlepe vedno po denarji; on ne potrebuje posvetnega blaga:
Koder se nebd razpinja, GrSd je pevcu brez vratarja, V njem zlatnina čisla zarja, Srebrnina rosa trave, S tem posestvom brez težave On živi, vmerje brez dnarja.
Bolečine njegove izhajajo iz druzega vira. Komaj mu je minila „življenja lepša polovica," že poje:
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril; Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril. Ljubezen zveslo najti, kratke sanje! Zbežalo ste, ko se je dan zazoril. Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žal'vati videl sem samice. Te videt', grjž videti napake, Je srcu rane vsčkalo krvave.
Svojemu zgodaj umrlemu prijatelju, kteri mu je bil enak po mislih in po osodi, poje v spomin:
Da ni nesrečen, kdor v grobu leži.
Poznal je, kakor on, življenje, prehodil je bil, kar ga je omikanega svetil; ali kar je videl in slišal, z žalostjo mu je napolnilo srce:
Videl povsod si, kak iščejo dnarje,
Kak se le vkljanjajo zlat'mu bogu;
Kje braioljubja si videl oltarje?
S srcem obupnim si prišel domu.
Premišljevaje svoje preteklo življenje se pesnik spominja svoje mirne, rojstne vasice. Da bi je ne bil zapustil nikdar! Ker
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača, Vse, kar sreč si sladkega obeta; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, . Ne bil viharjev notranjih b' igrača!
Mirno bi mu bili tekli dnevi v nedolžnosti in srečni nevednosti — ali:
--mladen'ča gledati je gnalo
Naključje zdanjih dni, dokler na poti Prihodnosti bilo je zagrinjalo. — Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadleg in stisk ne malo, Globoko brezno brez vse resne pdti.
In tako sta mu v srcu
Obup, življenja gnjus začela boje, Erinje vse so se ga polastile.
Trpljenje mu ne preneha, nazadnje:
Navadile so butare se pleča ln grenkega se usta so bokala. Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamneio je srci preživo. Strah zbežal je, ž njim upanje golj'fivo.
In to misel ponavlja v vrsticah, ktere je postavil svojim poezijam na čelo:
Sem dolgo upal in bal, Slov<5 sem upu, strahu dal; Sreč je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. —
Strašen stan! — ali ni le njegov, ampak vsacega pevca, ki mu ne sme hiti
— pretežki V prsih nosit' al' pekel al' nebo.
Pridejo mu j)a ure, ko ne more več prenašati „življenja peze." Življenje mu je „ječakliče smrti, da bi ga rešila iz nje:
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi, Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Tje, kamor moč preganjaveev ne seie;
Tje, kamor njih krivic ne bo za nami;
Tje, kjer znebi se človek vsake teže.
Dasitudi nam je pesnik že sam po svoje dosti jasno razodel ta čut, kterega še imenovati ne moremo z eno besedo, morda vendar ne bo preveč, ako malo obširneje o njem govorimo.
Vsak človek, kteri se ne plazi, kakor brezumna žival, po zemlji; kteri ne išče ter ne najde svojega poklica, svoje sreče v tem, da bi pasel telesne po-čutke: ne more, ko bi tudi hotel, sprijazniti se z življenjem, kakoršno je. Ustvaril si je v prsih, ali prav za prav, prinesel je s seboj na svet podobo, ideal, kakoršen bi moral biti človek, kakoršno življenje. Ta podoba, ta ideal mu je last, ktera ga spremlja skozi življenje.
Komaj pa je stopil v realno življenje in začel spoznavati svet, že mu je očito, da to, kar vidi in sliši okrog sebe, nikakor se ne strinja s podobo, ktero nosi v prsih. Ta mu kaže, da smo si bratje vsi, „kar nas po zemlji hodi;" v življenji pa vidi, kako se sovražijo in preganjajo ljudstva, rodovi, bratje,—da človek živi vedno, kakor divja zvčr, v krvavi vojski s človekom, ko da bi ne bilo prostora za vse na svetu; da ljudi drže le—in še komaj—železne ograde, zakoni, da se ne podavijo in pokončajo. — „Kje bratoljubja si videl oltarje?"
Srce mu pravi, kako lep, kako visok je človeški poklic; življenje pa mu kaže, kako vse svoje dni človek rije po zemlji, ter išče, kar bi mu napaslo slepe počutke; da edina moč, ktera goni človeka, ta je gola
samopridnost in samopašnost. „Videl povsod si, kak iščejo dnarje!" saj „človek toliko veljá, kar plača."
Srce mu pravi, da, kakor ima posamezen človek pravico na svetu, živeti po svoje in razvijati svojo posebnost — saj mnogovrstnost je zakon v natori — tako ima vsak narod, bodi si velik ali majhen, ne le pravico, še celó dolžnost, da se izobražuje po svojih posebnih lastnostih, ktere mu je stvarnik podelil, in da se tako vdeležuje vesoljnega napredka, vesoljne človeške omike, v kteri izpolnuje človeštvo svoj poklic na svetu; vidi se pa, da, kakor človek človeka, narodi zatirajo narode, in mogočnejši je slabejšemu nemil gospodar. Pa kaj se mora še videti! Že natora veléva človeku, da, kakor ljubi mater, ki mu je dala življenje, mora tudi ljubiti deželo, v kteri se je rodil; da mora ljubiti med vsemi ljudmi najbolj tiste, kteri z njim \ govoré eno govorico: ali koliko jih je, ki ne poznajo, ali pa nečejo poznati svoje domovine, ktere se sramujejo, ker je majhna in revna; ki se pridružujejo njenim nasprotnikom, ter jo zatirajo z njimi vred! —
Slovencu mile
Ne ljubi matere, vanj upajoče.
To mu kaže pogled okrog sebe. In ko pogléda v samega sebe, žalosten vidi, da tudi on ne zadostuje idealu, in čuti slabost svoje volje, ker tudi njemu ni mogoče, popolnoma se oprostiti materije, ki ga teži in vleče k tlam; čuti, da njegove moči imajo ozke meje, pa kar je ónostran njih, da mu bo večno nedosežno — zastonj mu je trud in hrepenenje. Ko vidi in čuti vse to, nazadnje mu je še „vera v sebe vzéta."
To razprtje, ta disharmonija med idealom in svetom navdaja človeka z žalostjo, ktera pa, to se ve da, po navadi kmalu utihne v hrupu in nemiru vsakdanjega življenja.
Pesnika loči od navadnega človeka posebno to, da čuti vse bolj živo, bodi si žalost ali radost, in sicer ne samo svoje žalosti ali radosti, ampak veseli se z veselim, joka se z jokajočim.
Lastna natora in okolnosti pa ustvarijo nekte-rega pesnika tako, da je posebno občutljiv za žalost -in trpljenje, kterega je obilo razlitega po „tej solzni dolini." Kakor čebela iz slednje cvetice med, srče on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni.
Takemu poetu je konflikt, o kterem smo govorili, še veliko hujši; njemu je disharmonija vir globoke srčne otožnosti in neskončnega hrepenenja. Posvetni šum in hrufh, vse slaščice in veselice mu ne 4 odženi, ne utešijo kragulja, „ki kljuje srce od zora do mraka, od mraka do dne!"
Ali pesnik ne čuti samo bolj živo te bolečine, prejel je od stvarnika neprecenljivi dar — iu to ga še le dela za poeta pred svetom — da temu čutu daje podobo, življenje. Tako mu je ta skeleči čut vir ( neumerjočih pesmi.
Sirovi ljudje imajo navado, da oslepč ptiča, da jipi slajše poje. Tak pesnik je pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame niše vse naše gorje, prepevaje ga v sladkih pesmih, ktere nam tope otrpla srca — on trpi, da se mi veselimo.
Tak pesnik je Preširen!
Poezija ima že po svoji natori to lastnost, da se ne razodeva sama na sebi ali abstraktno; kaže se v oblikah, ki so sploh znane in umljive, v podobah, ki so nekako domače človeškim očem, človeškemu srcu. Poezija, akoravno visoka, nebeška gospd, kaže se v človeški podobi smrtnim očem, ljubi ljudi, rada je med njimi, smeje se in joka z njimi. V mraku zahaja tihoma v borno kočo; počene k detetu v zibeli, ter mu poje, da zaspi; sede med otroke, ter pravi jim pravljice, da se čudijo in bojč, da se jokajo in smejejo; bliža se devici, ki zamišljena stoji, ter ji pravi o njenem ljubčku; položi starčku na trudno ramo mehko ročico, ter ga opominja jasnih preteklih dni.
Naj viša, najimenitnejša ideja, ktere se je kdaj lotil pesnik, nam se razodeva v prosti, narodni pravljici, v Groethejevem Faustu.
Našli smo tri poglavitne čute v Preširnovih pesmih: ljubezen, domoljubje in tisto hrepenenje po idealu. Ni treba dokazov, vsak vidi že sam, da izmed teh treh čutov je najimenitnejši zadnji. Kdo bi verjel pesniku, ki nosi v prsih tako trpljenje, kakor smo videli, če nam trdi, da nima druge želje, dru-zega hrepenenja na svetu, kakor da bi mu v last prišla ženska, kteri ni mari njegove goreče ljubezni, pa naj bo ta ženska v resnici nad vse „Delije, Korine, Cintije in Lavre" in kar je še drugih takih sladkoglasnih poetiških idealov. Ta ljubezen je — da se predolgo ne zamudimo pri tej reči — le poetiška fikcija; to hrepenenje po izvoljeni devici je simbol hrepenenja po nedosežnem idealu!
Ljubezen je čisto človešk, sploh znan čut; soroden in podoben je čutu, o kterem govorimo; vanj je torej zlil naš pesnik, kakor v najpripravnejšo obliko, čut, ki se ne d& tako lepo vpodabljati sam na sebi.
S tem pa nikakor nečemo trditi, da bi pesnik bil s premislekom tako ravnal; da bi si bil svojo ljubezen čisto izmislil, v ta namen, da bi bil mislil na ideal, ko je na svojo ljubo pesmi skladal. Tako nikoli ne ravni umetnik sploh ne, zlasti pa pesnik ne. Podobe, ktere ustvari, mora v svojih prsih nositi in gojiti, s svojo srčno krvjo jih rediti; le tako bodo dihale in po žilah jim bo tekla prava gorka človeška kri. Take so poezije Preširnove. Nespametno bi bilo torej in tudi popolnoma nepotrebno za naše mnenje, kaj tacega trditi. Preširnova ljubezen je morala imeti resnično podlogo — to nam kaže vsaka vrstica njegovih pesmi; nič ni v njih mrzlega, ponarejenega, posiljenega, — v vseh pravi ogenj, prava strast, prava kri. Ta čuta se popolnoma strinjata in zlagata, ali prav za prav, drug je zajet v druzem. Neuslišano hrepenenje pesnikovo po devici, ktere mu doseči ni moči, počasi se mu je razširilo v hrepenenje po idealu. Nesrečni pesnik ob enem prepeva svojo dvojno ne-srečo.
Taka v pravem pomenu poetična ljubezen pesnikova mora torej biti nesrečna, in otročje je vprašanje, „kaj bi bilo, ko bi uslišana bila Preširnova ljubezen."	/
Preširen je torej, če smo prav spoznali njegovo posebnost, njegov pesniški značaj, pevec disharmonije
med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni. Nesreča njegove domovine in lastna nesreča so le posamezni deli vesoljne nesreče!
Da je ta misel prava, nam kaže pesnik sam tako jasno in očitno, kakor je le mogoče v poetiški obliki.
Poglejmo v vencu sonet: „Ur temnih." V neizrečeno lepi, visoki podobi, kakoršne se nahajajo le v Preširnovih sonetih, nam razodeva pesnik, da prava sreča, po kteri hrepeni, ni ljubezen izvoljene device, da bi mu ona ne napolnila v resnici srca, ne utešila hrepenenja; da bi mu le bila tolažilo — zdravilo!
Ur temnili so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki tč ti pesmi pdje; Obup, življenja gnjus začele boje, Erinje vse so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bi bile se od ljubezni Tvoje Vini rile prsi, lica se zjasnile.
Zadnjič nam potrjujejo to misel tudi besede, ktere je pesnik za vodilo postavil na čelo svojim pesmim:
Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu strahu dal; Sreč je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi.
V teh besedah je kratko in krepko popisan pesnikov stan, kakoršnega smo spoznali tudi mi.
Kar smo tu dokazali o Preširnu, to se di obrniti na večino liričnih pesnikov.
Še o Petrarki, s kterim se tako rad primerja Preširen, in kteri je postal pravi ideal erotičnega pesnika , trdi neki njegov izdajatelj in velik čestitelj *, da vsa tista njegova slavna ljubezen je čisto izmišljena, ker si ne more nikakor misliti, da bi tako pameten mož bil 21 let neprenehoma vzdihoval za zenó, ktera se ni zmenila zanj, in po njeni smrti še 10 let žaloval po nji. Bodi si to že tako ali tako, gotovo je le, da se o njegovi Lavri še dan denašnji nič trdnega ne vé, akoravno je pesnik očitno živel pred vsem svetom. Gotovo je tudi to, da, akoravno nam tolikokrat trdi, da nima noč in dan druge misli, pa da je popolnoma neobčutljiv za vso lepoto razen nebeške svoje Lavre, ktera mu je začetek in konec življenja, vendar mu vse to ni branilo, da bi ne bil ves tist čas živel z drugo v srečni in rodovitni ljubezni! Tudi, Petrarki je bila ljubezen, ktero je prepeval za svoj edin čut, poetiška oblika, akoravno v druzem pomenu.
Vendar je še nekoliko Preširnovih pesmi, ki ne prepevajo teh čutov. Te so — tu govorimo samo o čisto liričnih — vesele, šaljive ali pa zabavljive. Ima namreč naš pesnik to redko lastnost, da, naj si bo njegov značaj ves resen, zna vendar ravno tako zapeti veselo, šaljivo ali celó zabavljivo pesem. Tudi v tem je pravi sin svojega naroda, ki ima, kakor malokteri, tako čudno združene te lastnosti.
Zdaj, ko smo spoznali iz liričnih pesmi pravi pesniški značaj Preširnov, nam je govoriti še o tem,
* Venezia 1820. presso Fr. Andreola.
kako se razodeva ta značaj v posameznih pesmih; govoriti nam je o njegove poezije obliki.
Oblika je — v širjem pomenu — v poezii, kakor v umetnosti sploh, skoraj ravno tako imenitna, kakor ideja; dovršeno je umetno delo le, če sta ideja in oblika enako lepi, če sta med seboj popolnoma v soglasji.
Pesnik sam je razdelil svoje poezije po vnenji obliki v: pesmi, balade in romance, različne poezije, gazele, sonete in lirično-epično pesem: Krst pri Savici.
Pesmi.
Pesmi je Preširen imenoval tiste svoje poezije, kterim je dal tako notranjo in vnenjo obliko, da so za petje pripravne.
Največ jih prepeva ljubezen. V njih se pesnik obrača do neusmiljene device. Toži ji svoje bolečine, toda ne prosi je ljubezni; naj mu le daje gledati svoje oko, kakor solnce cveticam; budi naj mu pesmi v prsih njen pogled. Še tega ne izprosi — pred obličje ji ne sme! — Pokoren je strašnemu povelju. — Naj mu dovoli vsaj, da bi smel misliti nanjo! Da ji ne bi žalil očesa, umeknil se ji bo izpred obličja; naj mu roko pod& v prijazno slovo! Več ga ne bo videla, vendar pa — tako se tolaži — še v posvetnem hrupu bo pomnila nesrečnega pevca!
Ta kratki pregled nam že dovolj jasno kaže karakter njegove pesniške ljubezni.
■ .
Tri pesmi niso osebne. Prepevajo v lirični obleki nezvestobo žensko in moško — in njeno gorje. Pri „Mornarji" je videti, kakor bi bil pesnik mislil na svojega nesrečnega prijatelja Smoleta. Za drugi dve: „Zapuščena", „Nezakonska mati" je gotovo pesnik vzel motiv iz preprostega, kmečkega življenja, ktero ima tudi svoje bolečine in trpljenje — svoje romane in tragedije, samo da se ne kažejo radovednim gledalcem in poslušalcem. Ljudstvo trpi in molči.
Dve sta veseli, fantovski, prav v narodnem duhu zloženi. Dve sta peti umrlim na spomin: ena slavi očeta slovenske poezije, ena se pa v veseli vinski družbi spominja nesrečnega prijatelja, ki je v hladni zemlji našel zaželeni mir, kterega ni bilo moči najti na zemlji.
Ena: „Izgubljena vera", sama na sebi popolnoma umljiva, ima to posebnost, da ji, ker je očitno osebna, razlagalec ne ve pravega mesta odkazati med drugimi njene vrste.
Zadnja — in ni je pesnik zastonj postavil na to mesto — nam kaže pesnikovo srce, iz kterega so se rodile te pesmi. Čudno se s poprejšnjimi strinja ta pesem, kteri je po mislih in besedah malo enakih. Od temnih til se najlepše odlikuje nežna podoba; po stenah in ob robu temnega brezna rastejo jasne, nežne cvetice.
Kekli smo, da te pesmi so namenjene za petje; s tem se zlaga popolnoma njihova oblika. V preprostosti so umetne, v umetnosti preproste; bistro in jasno tek<5, kakor potok, kteremu se na dnu vidi belo kamenje. Njihove misli sezajo globoko v srce; njihove
besede božajo uho s sladko harmonijo. Nič ni v njih okornega, posiljenega, nobena beseda preveč, vsaka na svojem mestu; čez vse pa je razlita neka sladka otožnost!
V	pesmih je Preširen čisto izviren; ni imel dru-zega učenika, kakor svoje srce in pa — narod! Ali kako se je od njega učil, kako ga je posnemal! Zato so pa tudi njegove pesmi (in to je največa hvala, ki se more dajati liričnemu pesniku) poleg najviše umetnosti popolnoma narodne!
Težko se je pisalcu ločiti od teh pesmi, da bi nekoliko ne govoril o posameznih, in ker ni mogoče o vseh, vsaj o eni. Akoravno pa je težko reci, ktera je najlepša, morda je vendar ni, ki bi tako globoko sezala v srce, v kteri bi bil pesnik tako pokazal svojo umetnost, kakor predzadnja: „Nazakonska mati !14
V	nji nam kaže pesnik žalostno zgodbo, ki se tolikokrat ponavlja v gosposkem in kmečkem življenji. Deklica se je v ljubezni vdala brezsrčnemu za-peljivcu. Poslušala je njegovo sladko prilizovanje, verjela je njegovim obetom in prisegam. Kako bi bila vedela mlada sirota, ki ni še poznala sveta, da le kri govori iz njega, ne srce! Spoznala je svojo strašno zmoto, ko je bilo že prepozno!
Vidimo jo, kako sedi poleg zibeli, v kteri leži dete, sad prepovedane ljubezni. Ko ga vidi, kako mirno spi, kako se sladko na smeh drži, obide jo spomin, koliko je prebila zanj!
Oča so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se, Moji se mene sram'vali so, Tuji za mano kazali so!
V štirih kratkih vrsticah je vse trpljenje nesrečnega zapeljanega dekleta, hčere poštenega slovenskega kmeta stare korenine, ki se ni sprijaznil z malopridno šego, ktera se čedalje bolj širi, žalibog! tudi med ljudstvom! Kako kratko vse in krepko — kako karakteristično!
Ali še vse to bi bila prenesla, toda najhujše goijé, zapustil je zapeljivec otroka in njegovo mater —
Sel je po svetu, Bog vé kam, Tebe in mene ga je sram !
Ali pozabljeno je vse trpljenje, ko se ozre v mili obraz nedolžnega angelja. Kakor temno meglo solnce, prežene ji njegov pogled žalosten spomin preteklih dni, potolaži ji skrb za prihodnje.
Meni nebó odprto se zdi, Kader se v tvoje ozrem oči; Kader prijazno nasmeješ se, Kar sem prestala, pozabljeno je.
Vidimo jo, kako jo je zapustil ves svet, in ona bo le za svojega otroka živila, zanj se trudila in pomanjkanje trpéla; on ji bo edina misel, edino veselje.
Taki in enaki čuti nas navdajajo, ko beremo to pesem. — Saj tista pesem je še le prava, ktera nam z malo besedami zbudi celó vrsto misli in čutov, ki sezajo nazaj in naprej, kakor je tista podoba še le prava, pred ktero gledalec, ko se je nagleda, še dolgo časa zamišljen stoji. Podoba se mu širi in širi — in iz nje se mu na zadnje razvije cela zgodba, ktere mu ni povedal umetnik, le zbudil mu jo je v prsih. „V tem, kar modro zamolči, kaže pisalca se moč."
3
Posebno pa mora pesnik v lirični pesmi že s prvimi besedami, s prvo podobo, pa ne po dolzih okoliših, bralca postaviti v situvacijo, ktere pesem petre-buje, — mora tako rekoč s prvim glasom svoje pesmi v bralčevih prsih zbuditi strune, da mu soglasno in sočutno s pesmijo pojč. Do našega srca ima moč le taka pesem, ktera nam ne prinaša novih, neznanih čutov, ktera nam le zbuja tiste, ki nam spi v prsih; pesnik naj nam le pomaga izgovaijati, kar čutimo sami.
Balade in romance.
Po vnenji obliki se ločijo prve tri, ktere je pesnik pač romance imenoval, od drugih; pisane so v eni (španjski) meri in šaljive vse tri; po mislih so 'pa sorodne z baladami. Podloga ali glavna misel romancam in baladam je ljubezen, in sicer tako, da pesnik stavi v njih moško stanovitnost in zvestobo nad žensko.
Da ljubezen premaga vse ovire in zapreke, ktere se ji stavijo v bran, nas uči: „Hčere svet" in „Judovsko dekle;" žensko trdosrčnost in prevzetnost nam kažejo: „Dohtar," „Rozamunda," „Povodnji mož," „Prekop" in „Neiztrohneno srce"; žensko nestanovitnost in nezvestobo: „Učenec" in „Ženska zvestoba" ; nasproti pa moško stanovitnost: „Zdravilo ljubezni;" zadnja: „Orglar," nas uči, da je stvarnik pesnikom razdelil različne darove, in da ima vsak pravico peti, kakor mu srce veleva.
Kakor v pesmih, tako je tudi v romancah in baladah jezik naraven, jasen, gladek, n&roden — oblika se popolnoma prilega mislim, naj bodo resne ali šaljive.
Edina prestavljena, ktero je Preširen uvrstil svojim izvirnim pesmam, taka je, da se ji mora po pravici reči, da je prestavljalec, kolikor je mogoče, dosegel sloveči original; prestava se bere, kakor original, ki ni izgubil v njej niti najmanjše lepote.
Različne poezije.
Pod to ime je Preširen združil pesmi, kterih ni mogel po obliki uvrstiti drugim. Kakor že kaže njihovo ime, mnogovrstne so, in sicer po misli in po obliki.
V	prvi nam pesnik v resno-šaljivi obliki toži nesrečo, ktero sta mu prinesli dve zvezdi — dve očesi.
Druga slavi v obliki grško-latinske elegije Pre-širnovega učenika in prijatelja, Matija Čopa,
Čop, rojen v Žirovnici, ne daleč od Vrbe, seznanil je bil Preširna posebno s španjsko in italijansko literaturo, iz kterih si je naš pesnik — zlasti v obliki — toliko pridobil za svoje lastne poezije, — pa ne samo učenik, bil mu je tudi prijatelj, kar nam priča zadnji sonet.
V	zrfbavljici: „Nova pisanja" nam pesnik prvič kaže čisto novo moč svojega bogatega pevskega duha. Z genijalno roko nam je tu načrtal podobo tedanje literarne namere, ki je njemu nasprotovala. Da ta
3*
podoba ni izpeljana čisto „sine ira et studio;" da se je v nji maščeval pesnik nad svojimi sovražniki za vse, kar je prebil od njih: kdo bi mu kaj tacega zameril ? Vsaka božja stvar se brani s svojim orožjem, zakaj bi se pesnik ne s svojim ? Da je pa njegova podoba vendar le resnična, to nam priča dovolj že sama; saj je videti, kakor bi bila — mutatis mu-tandis — denes narejena.
V nobeni pesmi Preširen morebiti ni pokazal tako očito, kako ima v oblasti slovenski jezik, kakor v tej zabavljici, ktero je težko posnemati, še teže doseči, nemogoče pa prekositi. Jezik je zrnat, krepek, sten, kolikor je treba. Tu beremo sem ter tam besede, ktere bi človek jčvaline izustil v gosposki družbi, vendar pa so tako postavljene, de ne žalijo niti najbolj občutljivega ušesa, in da vsaka druga beseda na njihovem mestu bi ne bila na — svojem mestu. Le škoda je, da Preširnu, ki je imel, kakor nam kaže ta pesem, tako živo satirično žilico, po mnogovrstnih okolnostih ni bilo mogoče, da bi ne bil šibal samo literarnih zmot, ampak da bi se bil tudi lotil družinskih in sploh človeških nap&k.
„Prva ljubezen" in „Slov6 od mladosti" sta si sestri po podobi, a ne po duhu; prva je izmed najmlajših, druga izmed najzrelejših Preširnovih pesmi. V njiju nam pesnik brez zagrinjala kaže svoje srce.
„Glosa" je v satirični obliki najlepša apoteosa pesnika, kteri nosi v prsih svoje bogastvo, svojo srečo, ter z milovanjem pod seboj gleda svet, kako se trudi, poti in grabi minljive zaklade.
„Zabavljivi napisi" so pušice, namenjene pesnikovim literarnim znancem in prijateljem, ostre in toliko strupene, da bolj skelé, pa ne moré— toda vsaka zadéne svojega moža. Z njimi ne maščuje pesnik samega sebe, maščuje le zdravo pamet, ki se je že takrat pri nas v literaturi tolikanj žalila.
Gazele.
V teh nežnih pesmicah se pesnik zopet obrača do svoje ljube. Po njegovih pesmih bo slovélo njeno ime na véke med narodi. On je med vednim strahom in upanjem, ali jo smé ali je ne smé ljubiti. Vse stvari vedó, česar sama ona neče vedeti, da jo namreč on ljubi. Naj se ne ozira nazaj na njegovo prejšnje življenje; pravo življenje se mu je še le z njo začelo. Minljivo je vs#ha svetu, tudi njena lepota; naj torej .ne bo neusmiljena do ubozega pevca, ker le on ji more dati neumeijočnost. Pa kaj! saj še revež ne vé, ali bere njegove pesmi, ali ne! S svojimi pesmami ne more nikomur ustreči, ali tega mu ni mari, le ona mu je sodnica.
Jezik ima v gazelicah neko posebno sladkost in mehkobo, ki se popolnoma prilega tej prijetni orijen-talski obliki.
Soneti.
Cvet Preširnove poezije po mislih in po obliki so soneti. V njih se nam najbolj popolnoma razodeva njegov pevski duh. V njih je zajeto vse dušno življenje Preširnovo.
Y sonetih se nam vrsti podoba za podobo, in kader mislimo, da smo videli najlepšo, pa se nam že prikaže druga, kteri se zopet čudimo in gledamo jo z novim veseljem. Preširnovi soneti doné zdaj, kakor visoka Pindarova oda, zdaj tožijo, kakor mehka elegija. Delé se po mislih v dva déla. Sonetni venec, s Sestémi soneti pred njim in desetémi za njim, posvečen je ljubezni. Ne bomo skrunili s pustim analizovanjem in pretresovanjem tega pevskega svetišča, zlasti ker smo že v prvem delu svojega spisa, govoreč o Preširnovem značaji, največ izgledov in dokazov vzeli iz tega déla.
Ostali soneti so mnogovrstni. Prvi trije so lite-rarno-zabavljivi. V strašni vojski, ki je svoje dni razsajala po slovenskih pokrajinah in prelila toliko — črnila (imenitnejša od trojanske je nam Slomncem naša abecedna vojska, zlasti ker je ni še-™nec!) Preširen ni bil do dobrega, in tudi ni mogel biti, ne na eni, ne na drugi strani; njemu je bilo jedra mari, ne lupine! Čelakovski ga je neki pozneje pregovoril, da se je v svoji zbirki poprijel gájiee. Kar jih je še drugih sonetov, ne govoré o ljubezni; resne podobe so, v kterih se nam brez zagrinjala kaže pesnikovo srce, njegove žalostne izkušnje v življenji, njegovo trpljenje in njegove misli o človeškem življenji. Zadnji sonet je sklep poprejšnjim pesmam, in ob enem uvod „Krstu pri Savici."
Primerjal je nekdo, in ne napačno, rahlo sonetno pesem z okrótno Prokrustovo posteljo: zdaj je misel prekratka, in raztezati jo je treba, da ni obleka preohlapna, zdaj je preobila, in treba jo je krčiti
in pristrizati, da se spravi šiloma vanjo. In res vidimo, da posebno nemški pesniki, ki so se lotili vseh pesniških oblik, kar jih je na svetu, nimajo nič kaj sreče pri sonetu. Misel in oblika se jim zmerom nekako borita v njem, ali pa celó nič misli ni. Zato so nemški lepoznanci razsodili, da je sonet le prijetna poetiška igrača.
Slovenci se smemo ponašati, da smo v sonetu prekosili ošabnega soseda. Preširen je pokazal, da se morejo v tej ravno tako prijetni kakor težavni obliki razodevati najlepše, najviše misli. Y Preširnovih sonetih se vedno misli prilega oblika, kakor bi se bila ž njo vred rodila; videti je, da ta ji je edino prava — vsaka druga bi jo bila le kazila. Kaj hočemo reči celó sonetnemu vencu? Obliko si je pesnik naredil sam tako umetno, tako težavno, da se človek ne more prečuditi, kako mu je bilo mogoče, take misli vliti vanjo!
O tej priliki nam je pač treba pregovoriti nekoliko besed o možu, kterega, posebno v sonetu, sploh imenujejo Preširnovega učenika. Petrarka je bil Pre-širnu učenik — kdo bi hotel tajiti, kar je pesnik sam pripoznal! toda bolj po obliki, kakor po duhu. Če je pa bil Preširen Petrarkov učenec, smé se reči, da je bil vreden svojega slavnega učenika. Pesnik je bil Preširen „po božji milosti" in po svojem lastnem duhu; ne smé in ne more se trditi, da ga je Petrarka še le zbudil, še menj pa, da je zvesto pobiral stopinje za svojim učenikom. Posnemanje svojega učenika mu ni nikakor kratilo in slabili» krepke lastne individuvalnosti. Kakor Petrarka, bil
je Preširen sin, ali prav za prav cvet svojega časa, svojega naroda, in to je največa hvala, ki jo more doseči umetnik.
Nikakor nam ne more na misel priti, da bi le koli-kaj slavo kratili Petrarki, kterega ne samo njegovi rojaki, ampak ves svet po pravici imenuje očaka nove lirike. Spozna pa vendar, kdor skrbno prebira Petrar-kove poezije, da je marsikaj v njih, kar popolnoma ne zadostuje izobraženemu „okusu". Tudi Petrarki ni bilo mogoče, popolnoma se obvarovati slabosti in napak svojega časa; kdo bi mu kaj tacega očital! Naj bo tukaj dovolj, da za izgled omenimo le njegovih igrač z imenom „Lavra" — in „lauro" (lavor),. ktere se tolikokrat ponavljajo. Takih in enakih slabosti se je prostega ohranil Preširen. — Najiskrenejši Petrarkov čestitelj ne bi mogel tajiti, da v tolicem številu njegovih sonetov se nahajajo nekteri, ki se sicer svetijo in zvone, kakor zlato, pa vendar niso čisto zlato. Preširnovih sonetov je res le malo proti Petrarkovim, zato ga pa tudi ni le enega samega praznega med njimi.
Zdaj pa, ko mislimo, da smo dovolj zavarovali svoj narodni ponos — kdo bi ga nam zameril! — hočemo ob kratkem omeniti, v kterih rečeh se nam Preširen podoben zdi Petrarki.
Preširnova ljubezen je Petrarkova ljubezen; Julija je Lavra, to se ve, da samo lepša, in če je mogoče, še bolj popolnoma. Enako sta se uboga pesnika zaljubila, enako ljubila, solzila se in zdihovala. Obe izvoljeni sta si bili druzega izvolili; proti drugim
sta bili zgol dobrota, njima pa trdosrcni, neusmiljeni; nista poslušali njijnega zdihovanja, nista brali njijnih pesmi.
Nahajajo se tudi sem ter tje posamezne podobe in izreki v Preširnu, kteri nas opominjajo Petrarkovih. Podajamo jih nekoliko za izgled.
Y	sonetu (I. 11) pravi Petrarka: Movesi '1 vec-chierel ... „Spusti na pot se starček si vogla vi." Pesnik se tu primérja s pobožnim romarjem, kteri se je napotil proti Eimu, gledat Kristusa v njegovem namestniku.
Tako jaz revež iščem r čas' okoli Gospa! po drugih, kol'kor je mogoče, Podobo Vašo pravo zaželeno.
Enako podobo ima Preširnov sonet: „Marskteri romar gré", le drugače oberneno.
Y	sonétu (I. 30): * lo sentia ... „Že čutil sem, da mi življenje gine," misel je zopet enaka Pre-širnovi: „Kedâr previdi učenost zdravnika."
Y	sestini (I. 7) : Non ha tanti animali... beremo te vrstice:
Živali toliko morjé ne hrani; Tam gori, koder svitla luna plava, Zvezd toliko nobena noč ne gleda; Po gojzdu tol'ko ptičev ne prebiva, In tol'ko trave nima log ne polje, Kar misli vsak vêcer je v srcu mojem.
* Šteje se po imenovani benečanski izdaji.
Te vrstice gotovo vsacega opominjajo Prešir-novih: „Več rož ne rase v polji i. t. d."
Dalje poje Petrarka v sonetu: „1'hopien" (II. 19) 5
Drevésa, skale v gori nI visoki, Zelenih listov, véje ni v dobravi, Cvetice, trave némajo doline;
Ni kapljice nobene v tem potoki, Zveri ni tako divje v tej goščavi, Da bi ne znala moje bolečine.
In v sonetu (I. 145): „Las s o ch' i' ardo:"
Verjame človek vsak, le ona sama ne —.
Enako toži Preširen v 3. gazeli: „Žalostna komú neznana —."
Oba pesnika sta si zvesto zapomnila in tudi nam oznanjata léto in dan (Petrarka celó uro), kdaj ja je zadéla vélika nesreča! Petrarka v sonetu (1.149): „Voglia mi sprona:"
Trinajst sto sedemdvajsetega leta, Ob uri prvi šestega aprila Zašel sem v labirint —;
Preširen pa v sonetu: „Je od vesél'ga časa teklo leto."
Takih malenkosti pač ni treba primerjati, ka-koršna se n. pr. bere v sonetu (I. 95): „Ite caldi sospiri:"
Zdihljaji vroči, pojte, raztopite Led mrzlega srcá,
dasitudi bralca nekoliko opominja konca prve Prešir-nove pesmi.
Za nazadnje smo shranili tist slavni Petrarkov sonet, v kterem nam popisuje, kdaj in kako se je
zaljubil. Da je ta sonet Preširen rés vedoma posné-mal, to se pač ne more tajiti; saj niti pesnik tega ni hotel prikrivati svojemu bralcu, ker ga v pesmi: „Prva ljubezen," sam opominja tega soneta.
Podajamo ga, kolikor je mogoče, zvesto prestavljenega, naj ga blagovoljni bralec sam primeri s Pre-širnovim: „Je od vesel'ga časa i. t. d." Začenja se: Era '1 giorno (I. 3):
Bil dan je, ko je solnce obledélo Od žalosti, da Bog na križi vmira; Ta dan začetek bil mi je nemira, Ki Vaše ga oko, gospá! je vnélo.
V tem času ni se meni tréba zdélo, Da srce naj ljubezni se zapira; Bál nisem se — od tód gorjé mi 'zvira — Ki v splošni žalosti se je priččlo.
Brez brarnbe najde Amorja me strela, In skozi <5či v srce pot brez straže, Ki imajo solzé ga za stezico.
Ne vém, al' čast veliko to mu déla, Da tacega je vstrélil me s pušieo, Vam pa še lóka svoj'ga ne pokaže!
Sploh, ako primerjamo Preširna s Petrarkom, vidimo, da, če je morda Petrarkova pesem nežnejša, Preširnova je globokejša; če Petrarka boža bralca z neko sladko mehko harmonijo, Preširen mu globoko v srce seza. Enako moč ima do bralca, kader mu hoče solzo izklicati v oko, ali smehljaj okrog ust, ali pa celó — boje ob enem! Petrarka je lirik; Preširen je lirik, épik in satirik.
Krst pri Savici.
Premišljevati nam je še zadnjo Preširnovo pesem. Njen pomen jasno kaže zadnji sonet: „Matiju Copu:"
Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo • Up sreče onkraj groba v prsih hrani.
Po obliki različna od drugih Preširnovih poezij, po duhu in mislih se popolnoma veže ter zlaga z njimi, in sicer tako, da bi bile pomanjkljive brez nje. Po dolzem hrepenenji in trpljenji, po nemiru in bojih, ktere nam kažejo poprejšnje pesmi, vidi pesnik nazadnje, da česar išče, ni najti na tem svetu: sreče, miru — ideala.
Pokopal misli visokoletčče, Želj neizpolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir ves up na zemlji sreče.
Umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, vsaj v upanji, da, česar je tu zastonj iskal, najde čnkraj groba.
Ako primerjamo Preširnove poezije veličastni simfonij, mnogovrstni, kakor pesnikovo dušno življenje, ktera zdaj hrepeni, zdaj se smehljd, zdaj srdi, zdaj se dviguje v jasne višave, zdaj pogreza v temno brezno — potem je zadnja ta pesem tej simfonii finale, v ktrerem se zlivajo in zlagajo vsi glasovi v mehko otožno harmonijo. Ta pesem je, kakor svitla mavra, ki se za črno nevihto tolažljivo razpenja po mirnem nebu, kakor zlata zarja, ki konci viharnega dneva, razlita po večernem nebu, obeta jutri jasen, vesel dan.
: Po pravici se tedaj more trditi, da prava Pre-šimovo podoba so njegove poezije; v njih je zajeto vse njegovo življenje.
Tu ne bomo obširneje govorili o jeziku, ki je podoben močnemu potoku, kteri se šumeč in bobneč z gore vali po skalovji, v ravnini se pa upokoji, da miren in čist teče po nji, in da se v njem gleda jasno nebo.
Mojstra se nam kaže Preširen, ko popisuje srditi boj, in ko prepčva rajski kraj, oko kranjske dežele; ko popisuje nesrečnega slovenskega junaka, kteremu domovinska, ne lastna nesreča, z obupom srce navdaja, ali ko nam črta Bogu posvečeno devico; ko se mu prikaže svitla podoba iz mladih let, dvigaje ga z eno roko, a z drugo mu kaže proti nebu.
Vresničene se nam kažejo tukaj skrivnostne besede, s kterimi sklepa Goethe svojega Favsta:
Kar večno žensko je, Povzdiga nas.
Pregledovali in premišljali smo torej, blagovoljni bralec! Preširnove poezije po duhu in po obliki; videli smo, da je Preširen v obeh dovršen, tako da ga ne imenujemo samo po pravici prvega slovenskega pesnika, smemo ga ponosno staviti med prve pesnike vseh narodov. Vprašati se pa moramo, kaj je Preširnu posebno pripomoglo, da je dospel do tako
visoke stopinje dovršenosti? Svoj duh, to se vé, da je prejél od stvarnika, in izkušnje, iz kterih pesniku izvirajo misli in čuti, dalo mu je življenje; ali vse to, akoravno poglavitno, še ne déla dovršenega umetnika. Preširen se je učil. Vsaka vrstica njegovih poezij nam to jasno priča. Preširen je ves omikan v najblažem pomenu té besede. Tu pa govorimo samo o formalni, pa ne o dušni omiki, ktera se uméje sama ob sebi.
Učil in izobraževal se je Preširen po starih grških in latinskih ter po najboljših novih klasikih vseh omikanih narodov; učil in izobraževal se je po svojem narodu, poslušdje ga, kako on misli in čuti, govori in poje; učil in izobraževal se je tudi po drugih umetnostih (z Langusom n. pr. se je bil seznanil že na Dunaji, kjer je bil ta najslavnejši slovenski slikar v akademii, in ostala sta si védno prijatelja).
Po vsem tem si je pridobil, ali prav za prav popravil in izobrazil tisto neprecénjeno skrivnostno moč — okus ji pravijo lepoznanci — ktera vodi umetnika, da povsod pravo zadene, in sicer tudi brez posebnega premišljevanja in dolzega namerjá-vanja; ktera brani pesniku, da nikoli in nikjér ne prestopi ozkih mej prave lepote, resnice in spodobnosti; ktera ga varuje, da ga domišljija ne odnese v prazne višave, kjer ga ne vidi več zdravo oko; da ne zabrede po temnih, zvitih, težavnih potih, koder neče in ne more zdrava pamet za njim. Ta skrivnostna moč vodi pesnika, da izvoli vselej vsakej misli pripravno, edino pravo obliko.
Tako se je učil Preširen. Ko bi nam tega tudi ne pričalo njegovo življenje — pričajo nam jasno njegove poezije.
Prešimu poezija ni bila prijetna igrača, s ktero si človek, posebno v mladosti, krati čas, tem prijetnejša, kjer ž njo zraven še — zlasti pri nas Slovencih -- lehko tako v dober kup, tako z lahka, kakor z jiobeno drugo reej6, pridobi hvale in slave, vsaj od denes do jutri, kolikor je zeli; ampak bila mu je sveto poslanstvo, ktero je on spoznal ter zvesto in skrbno se pripravljal zanje.
Preširen si je učžč se izbistril oko za lepe, čiste podobe; ugladil si je uho za blagoglasje po Vodnikovi zapovedi, ki pravi:
Naj pesem umetna, Naj merjena bo;
Nikdar ni prijetna, Če žali uho.
Ako klasike imenujemo tiste pisalce, v kterih se lepe, splošno človeške, ne samo individuvalne misli in čuti razodevajo v lepi, dovršeni obliki; kteri imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas, za svoje vrstnike; kteri so vredni, da se stavijo za izgled prihodnjim: smemo po pravici Preširna imenovati klasika. Žalibog! da se je dozdaj pri nas tako malo poetov še učilo od Preširna — lehko jih seštejemo na prste ene roke, in še nam bo ostajalo prstov! Preširnova poezija ni drago žčlišče iz tujega kraja prineseno in prestavljeno v domačo zemljo; izrastla je sama iz domačih tžl, lepo, dišeče je cvela, in obrodila je plemenit sad. Veselimo se ga in uživajmo ga!
Ponosno smčmo reči, da tudi naš Preširen je eden tistih izvoljenih organov, po kterih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred sodnji stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje vdeležil vesoljne, človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobnimi bukvicami, kterim se pravi: Preširnove poezije.
Na D-unaji, meseca aprila, 1866. leta.
Jož, Stritar.
*
Pesmi.
Sem dolgo upal in se bal, Slovd sem upu, strahu dal; Sred je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi.
.huso*!
/■-i - . Ulja O'. '
!sl) hi}1I! i" <	» i,y
, Oflfott fitliif '	'
.ihÑ ai 'ju	i».

Strunam.
Btrune! milo se glasite, Milo, pesmica! žaluj;
Srca bolečine skrite Trdosrčni oznanjuj:
Kak bledi mi moje lice, Kak umira luč oči,
Kak tek<5 iz njih solzice, Ki ljubezen jih rodi;
Od želja kak6 zdihuje, Po nji hrepeni srce,
Kak mu je veselje tuje, Kak od sreče nič ne vč;
Kak s sebtfj me vedno vlčče, Koder hodi, njen obraz,
Kak obličje nje cveteče V srcu nosim vsaki čas;
In kak ve, ki bi nje hvalo
Kade pele zanaprej, Ak se ne usmili kmalo, Mor'te vtihnit' vekomej!
Te in take ve nosite
Tožbe, strune! tje do njč; Ako mor'te, omečite Neusmiljeno srce.
Dekletom.
Padala nebeška mana Izraelcem je v puščavi; Zginila je, ak pobrana Bila ni ob uri pravi.
Kak lepó se rosa bliska, Dokler jutra hlad ne mine ! Komaj solnce bolj pritiska, Je pregnana od vročine.
Kožice cvetó vesele Le ob času lét'ne mláde; Léto pošlje piš in strele, Lepo cvetje jim odpade.
Koža, rosa ino mana Vaša je mladost, dekleta! Svefjem, naj ne bo zaspana, Ki cvet<5 ji zlata lčta.
Fante 'zbiraš si prevzetna, Se šopiriš, ker si zala; Vžruj, v&ruj, da priletna Samka se ne boš jokala!
Pod oknom.
Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Prej neznane Srčne rane Meni spati ne dadč.
Ti si kriva, Ljubeznjiva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat' domž.
Obraz mili Tvoj po sili Vedno mi je pred očmi; Zdihujoče Srce vroče Vedno k tebi hrepeni.
tiUiJ>S/Q7f| X e(mu\ BJflj,
K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se prikaži, Al' sovr&ži, Me sreč, povej, al' ne?
Up mi vzdigni, Z rčko migni, Ak bojiš se govorit'! — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota čem storit'!
V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al' res ona spi; Al' posluša, Me le skuša, Al' za druzega gori.
Ako spava, Naj bo zdrava, Ak me skuša, nič ne de; Po nje zgubi, Ako ljtibi Druz'ga, poc'lo bo srci.
Prošnja.
Po drugih se oziraj, Ne morem ti branit';
Še men' oči odpiraj, Daj gledat' mi njih svit!
Obešajo glavice, Ni rožam mar' cvetet';
Molčijo v gozdu ptice, Ne ljubi se jim p4t';
Ne letajo čebele,
Krog cvetja ne šumi;
C'lo ribice vesele Se klaverno drže;
Žaluje vsaka živa Stvar, draga deklica!
Ak dalje solnca skriva Se luč rumenega.
Več rož ne rase v polji;
Več nima ptičev hrib, Čebel več kraj najbolji; Več nima voda rib,
Ko misli jaz, ki spijo
V ljubezenskih sanjah, Ki si na dan želijo Zleteti v pesmicah.
Al* repetnic razpeti Prej nimajo moči, Da tvojih jim zasveti Nebeška luč oči.
Ak hočeš, da jih sence Pomoril mraz ne bo; Ak hočeš med Slovence Da tvojo čast nes6,
Vsaj name se oziraj,
Ak nečeš me ljubit'; Oči mi vsaj odpiraj, Daj gledat' mi njih svit!
F npr
Kam?
Ko brez mirú okrog divjám, Prijátli vprašajo me, kam?
Vprašajte raj' oblak nebá, Vprašajte raji val morja,
Kedár mogočni gospodar Drevi jih sem ter tje vihar.
Oblak ne vé in val ne kam, Kam nese me obup, ne znam.
Samó to znam, samó to vem, Da pred obličje nje ne smem,
In da ni mesta vrh zemljé, Kjer bi pozabil to goijé!
Ukazi.
Da ne smem, si ukazala, Belih rok se doteknit', Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Da ne smem, si ukazala,
Od ljubezni govorit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukazala, Hojo k tebi opustit'; Z vedla, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukaz&la,
Tebe se povsod ognit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Zraven si mi ukazala,
Da te moram pozabit'; B6gal, deklica bi zala! Ak bi moglo se zgodit'.
Al' srce mi drugo v stvari,
Al' počakaj, da to bit' V prsih neha, — Bog te obvari! Prej ni moč' te pozabit'. —
Za slovó.
Kaj od mene proč otó, Proč obraz obračaš mili? Kdo te mene ljúbit' sili? Eajša koj mi daj slovó.
Désno róko brez skrbi Daj k prijaznemu slovesu, Solz v nobenem ni očesu, Žal-besede v ustih ni.
Žale misli v srcu ni; Saj ni bilo prej veselo, Ko se zate je unélo, Naj ne bo prihodnje dni!
Vrnil bo se prejšnji čas; Hodil poti bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili me ukaz.
Moja stara ljuba bo, Bo potrpežljivost mila Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi rokó.
Z njeno pomocjó podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub'ca — bela smrt.
Sila spomina.
Drug ti je v skrbno nastavljene mreže Nestanovitno zasačil src6;
Vendar na mene še nekaj te veže, Kaj da je, komaj med nama se vž.
Marsikdaj se govorica ti zmeša, Ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
Marsikdaj tvoje oko me pogreša, Iščeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa, V misli zamdknena sama sediš,
Vsili v spomin se ti pevec brez upa, Stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje, Sreče v ljubezni se baha vesel,
V srcu te zMdajo pesmice moje, Ki jih od njene nesreče sem pel.
Sama sodila si prej me nemilo, Sama še zmerom me sodiš ostr6;
Pravijo vendar, da slabo plačilo, Kdor me pri tebi zatoži, dob6.
Trdna med nama vzdiguje se stena 'Z brezna globoc'ga do strmih nebes;
Vendar želj skrivnih ne vdrža plamčna, Da bi ne mogel on švigniti čez.
Ne pozabiti jih so te prosili
Drugi, ne moje prevzetno srce; Y mislih ti niso, al' mene po sili Pimnila bodeš do zadnjega dni.
Izgubljena vera.
Nebeško sijejo oči, Ko so sij&le prejšnje dni.
Rudeča lica zorno še Cvetijo, ko so prej cvetle.
Se usta smijejo ko pred, Sladkost ni manjša 'z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg,
Nič menj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roke, nogi So kakoršne so prej bile.
Lepota, ljubeznjivost vsa Je, kakoršna je prej bila.
Al' vir'vat' v tebe moč' mi ni, Kakor sem ver'val prejšnje dni.
Le sveta, čista gl6rija, Ki vera da jo, je prešla.
En sam pogled je vzel jo preč, Nazaj ne bo je nikdar več.
Ak bi živela vekomej,
Kar si mi b'la, ne boš naprej.
Srce je moje b'16 oltar,
Pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar.
Mornar.
Nezvesta! bodi zdrava, Čolnič po mene plava,
Na barko kliče strel; Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel.
Na B6ga sem obljubil, Da prej bom dušo zgubil,
Ko nehal te ljubit', Si z desno v desno segla, Na B6ga si prisegla. Mi vedno zvesta bit'.
Morji široka cesta Peljila me je v mesta,
Kjer lepe deklice; Obrazov njih lepota, Sneg beli njih života Zmotila nista me.
Spet so se jadra bela Od južnih sip napela, Prinesla me nazaj; Dekleta svoj'ga ženo Našel sem poročeno, — Prebil sam Bog ve kij!
Le jadra spet napnimo, Valovom se zročimo,
Kak je čistč morje! Kaj njemu upat' smemo, Mornarji dobro vemo, Dekletom kaj, — kdo ve ?
Ne straši moč viharja, Ne grom valčv mornarja,
Se smrti ne boji. Spomin v potopu mine, Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživi!
Po morji barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim! Po zemlji srečno hodi; Moj up je šel po vodi, Le jadrajmo za njim! —
Soldaška.
Pet čevljev merim, palcev pet; Adijo, ljub'ca, starši, In z bogom vi tovar'ši! Dopolnil sem devetnajst let, Pet čevljev merim, palcev pet, In čvrste sem postave Od nog do gMve.
Očetov dom! ti ni slov6! Kdor ni za boljšo rabo, Naj var'je dom in babo, Al' v šolah bžli si glavo! Junaka vabi boj, ne bo On trudil se z peresom, In ne z drevesom.
Učeni stan je zanic'ván, Skrbi in huda léta Moré uboz'ga kmeta; t Najprvi stan soldaški stan: Soldát živi vesel v en dan; Saj cesar dá pol hleba, In kar je treba.
Doma povsód, doma nikir, Obhodi dosti svéta, Zavolj njegá dekléta, Ženice imajo prepir, In kader zapusti kvartir, Si marsiktera 'z hiše Solzice briše.
Le eni ljubici je zvést, Ti ljub'ci čast se právi, Ta gre z njim v boj krvávi, Ga spremi čez goré brez cest, In čez ozidje trdnih mest, Kjer smrt junaške brate Povabi v svate.
Saj vém, da mora vsak umret', In iti vsak k pokoju, Na postelji al' v boju, Potrta starost, mladi cvét. — Pet čevljev merim, palcev pét, Veselo čem zivéti, Junaško — vmréti.
V spomin Valentina Vodnika.
V	Arabje puščavi Se ptiček rodi;
V	odljudni goščavi Sam z ¿se živi.
Sestrice so zvezde, Mu mesec je brat;
Ni dano mu ptice, Za ljubico 'zbrat'.
Zanj družba ne mara, In on ne za nj<5;
V	samoti se stara, Mu lčta tek<5.
Najslajše dišave, Ki zanje sam ve,
Najžlahtniše trave, Kadila dragč,
In miro nabira Nevtruden vse dni,
Se vbada, se vpira, Za smrt le skrbi.
Grm&do 'z njih dela Prileten samče,
Ko pride smrt bela, Na nji se sežge.
Yen plane 'z plamena,
S svitlobo obdiin, Slovec'ga imena Ptič Fenis na d&n.
Tak pevec se trudi.
Samoten živi, Se v slavi, ko zgrudi Ga smrt, prerodi.
V	spomin Andreja Smoleta.
Črne te zemlje pokriva odeja
V	grobu tihotnem, naš bratec Andrej! Vince zlat<5 se v kozarcih nam smeja,
V	tvojo op6mbo pijemo ga zdej.
Zbrani prijatli v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni; Zraven si take zdravijce pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži.
Čedna postava ti bila je dana,
Bistri je um ti z bogastvom bil dan, Bolj'ga sred ni imela Ljubljana,
Kak si za srečo človeštva bil vžg&n!
5*
Kratko sij&le so zvezde prijazne,
V	sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne,
Zgodaj okusil življenja si strup.
Deklica druz'ga možd, je objela,
Ki od ljubezni do nje si bil vnet; Trišč'la v bogastvo nesreče je strela, Kranjski v obupu zapustil si svet.
Videl si Nemško, Francosko, Britansko,
Videl si Švajca visoke gore, Videl si jasno neb<5 ital'jansko; Sreče ni ranjeno našlo srci.
Videl povsod si, kak iščejo dnarje,
Kak se le vklanjajo zlat'mu bogu; Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu.
Mogla umreti ni stara Sibila,
Da so prinesli ji z ddma prsti; Ena se tebi je želja spolnila:
V	zemlji domači da truplo leži.
V	zemlji slovenski, v predragi dežili, Ki si jo ljubil presrčno ves čas;
V	kteri očetje so naši sloveli,
Ktera zdaj ima grob komaj za nas.
Težka človeku ni zemlje odeja,
Vzamejo v sebe ga njene moči; Trčimo, bratje! še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi! —
Od železne ceste.
„Bliža se železna cesta, Nje se, ljub'ca! veselim;
Iz Ljubljane v druga mesta, Kakor ptiček poletim."
„Ak je blizu tista cesta,
Moraš vzet' me, ljubček moj!
Da pogledat tuja mesta, Bom peljala se s teboj."
„Sam se po železni česti Vozil bom od nas do nas;
Drugo ljub'co v vsacem mesti Imel bom za kratek čas."
„Ceste tebi ne zaperam, Ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
Ti pa mene pusti zmeram,
Tet 'mam boljših na vsak prst."
„Ve Kranjice ste košate, So prijazne Štajerke;
Trst dekleta 'ma bogate, Dunaj zal' oblečene."
„Smo poštene me Kranjice, Vsak sleparček ni za nas;
Me hočemo bit' ženice, Ljub'ce ne za kratek čas."
Mimo snsslei bO
„Ve si pa žel't& možičke, Ki ne stop'jo 'z čjnice,
Zmerom vprežene osličke, Dolgočasne revčeke."
„Tebe sla pa h krotkim pticam Vleče, buzokljunski kos!
Veter dal boš dvajseticam, Pricapljal nazaj boš bos."
„Jaz popeljem se tje v Brno, Snubit Jud'nje krščene;
Bom priženil z ženo črno Penezov na mernike."
„Jaz pa iz domačih starcev M(5ža si 'zvolila bom;
Imel bo ko peska d'narcev, Mene var'val bo in dom."
„Žene jaz ne bom zapiral, Bal ne bom se zanjo nič;
Nje obresti bom pobiral, Živel brez skrbi ko ptič."
„Jaz pa hlače bom nosila, Gospodar bom čez mošnjč,
Bom vabila na kosila, Kogar meni bo ljubč."
„V&ruj! celi dan bo godel, Vso noč kašljal stari mož;
Še od hiše bo te spodil, Ak mu stregla prav ne boš."
„Jud'nja je ko satan zvita, Kader boš z njo zavozMn,
Privošila skoporita Komaj bo ti sok neslan."
„Torej bodi meni zvesta, Saj te ljubim le sam<5;
Kje je še železna cesta, Koj mi v zakon daj rok<5."
„Tebi jaz ne bom nezvesta, Ljubček! ti si ptiček zrel;
Ko železna pride cesta, Varuj, da ne boš ušel!"
„Po nji peljal te ženico
Bom na Dunaj, v Gradec, v Trst, Zvčsto kazat jim Kranjico, Ak ne bo na poti — krst."
„Če kaj tac'ga se napravi,
Boš počakal, ljubček moj! Vselej mož najmenj zapravi, Če ženico 'ma seboj." —
Zapuščena.
Je za druzega dekleta Zdaj ljubezen tvoja vneta; Jezik ji lažnjiv' obeta, Peljati jo pred oltar; Bog te obv&r'!
Da prisegel si, obljubil, Da boš mene s&mo ljubil, Da ne boš ti druge snubil, Ni ti v mislih več nikddr, Bog te obvar'!
Da srce, ki je gorelo Le za tč, življenje celo Nikdar več ne bo veselo, Kaj je tebi tega mar'? Bog te obv&r'!
Bog obvar' te zdaj in vedno, Bog obvdr' te z ljub'co čedno, Bog men' uro daj poslednjo Predno gresta pred olt&r, Bog te obv&r'! —
Nezakonska mati.
Kaj pa je tebe treba biló, Dete ljubó, dete lepó! Meni mladi déklici, Neporočeni materi? —
Oče so kleli, tepli me, Mati nad máno jokáli se; Moji se mene sram'váli so. Túji za máno kazáli so.
On, ki je sam bil ljubi moj, On, ki je právi oče tvoj, Šel je po sveti, Bog vé kam; Tebe in mene ga je sram!
Kaj pa je tebe treba biló, Dete ljubó, dete lepó! Al' te je bilo treba, al' ne, Yendar presrčno ljubim te.
Meni neb6 odprto se zdi, Kader se v tvoje ozrem oči, Kader prijazno nasmeješ se, Kar sem prebila, pozabljeno je.
On, ki ptice pod nebom živi, Naj ti (M srečne, vesele dni! Al' te je bilo treba, al' ne, Vedno bom srčno ljubila te.
Pevcu.
Kdo zna
Noč temno razjdsnit', ki tare duM!
Kdo vi, Kragulja odgnati, ki kljuje srce Od zora do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči
Izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzčt' spred oči, Praznoti vbeždti, ki zdanje mori!
Kakd
Bit' hočeš poet in ti pretežk6 Je v prsih nosit' al' pekel, al' neb<5!
Stanu
Se svojega spomni, trpi brez mini!
Balade in Romance.
.'3'jfißmoH m <)UfílrAl

Hčerin svet.
¡Ljubice pod okno dragi Pride marsiktero noč, Z deklico se pogovajjat, Dokler se nap<5Či zor.
To je zvedel oče stari, Stari oče, sivi mož, Kregal svojo lepo hčerko In svaril jo je rekoč: „Ako boš pri oknu stala, Kader mimo hodil bo, Ak po noči govorila, Ino z njim vas'vš,la boš, Hišo bodem ti ogradil, Zidal zid bom krog in krog Spustil bom okoli hiše Sultana, da lajal bo, Stari hišni bom ukazal, Da bo sp&vala z teb<5j."
Hčerka je odgovorila, Te besede mu, rekoč: „Stari oče, oče ljubi, Ljubi oče, modri mož! Lojtro bo za zid prinesel, Za peseta kruha kos, Hišna meni davno nosi Pisma z pldčano rok<5; Ako hoč'te, da ne pride Teč pod okno ljubi moj, Za ženico dajte drag'mu Ljubi oče! me na dom.u
U č e n i c.
Klel je neki mlad učenec Pust na pepelnično jutro, Te besede je govčril V jezi svoji tisto uro:
„O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Ti med mater'ne petice Si poslal požrešno kugo, Si mošnjico mi rejeno Del popolnoma na suho; Stdri oča se bo praskal, Gledala bo mati čudno,
Malo penezov poslala, Dokaj bosta mi naukov; Vendar to bi še prenesel, To še ni največe hudo.
O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko; Treba prečuvati bode Več noči s prižgano lučjo, Dolgo si glavč beliti, Da popravim spet zamudo; Vendar to bi še prenesel, To še ni največe hudo.
O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Dokaj si omčžil deklic, In med njimi mojo ljub'co, Mlddo deklico nezvesto, Lepo Reziko nemškuto, Za katero rad bi dal bil Kri, življenje, svojo dušo. Da si njo mi ti omčžil, Oh, to je največe hudo!"
D o h t a r.
„Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano? Ne prepiram se z nobenim, Da bi peljal mojo pravdo; Ni umrla teta moja, Teta moja, dekle st&ro, Da bi, dohtar! mi opravljal, Po nji dedino bogato; Sem premlada, da bi pismo Ženitvanjsko se pisalo, Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano ?" —
„Ne zameri, ne zameri, Cvet lepote, dekle drago! Naj tek6 ti mirni dnevi, Bog ti živi teto st&ro. Je v šestnajstem, mislim, lčti Se možiti še prekmalo; Da te ljubit' ni prezgodaj, Tvoji mi pogledi prav'jo.
V pravdah ne želi per6 ti, Al' sreč, le za-te vžgano; Ti želi v ljubezni služit'; Brez pokoja to za tabo
Vodi mi poglede, misli In noge z močj6 neznano, Koder hodiš, cvet lepote, Žlahtna roža, dekle drago!" —
Turjaška Rozamunda.
Hrast stoji v Turjaškem dvoru, Vrh vzdiguje svoj v oblake, V senci pri kamniti mizi Zbor sedi gospode žlahtne, Ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače.
Rozamunda, roža deklic, Čast dežele je domače; Nje pogledi, svitle strele, Z neba jasnega poslane, Daleč krog junakov srcem Vžigajo skeleče rane.
Dokaj jo baronov snubi: Trije iz dežele laške, Trije iz dežele nemške, Trije 'z štajerske in kranjske Ino zraven Ostrovrhar, Ki so boji mu igrače.
Lep junak srce bil vnel je Gospodične z'lo košate, Ki ukaže mu, da prosi Od očeta jo in žlahte.
Njemu oče nje napravi Imenitno gostovanje, Eozamundo mu obljubi, Reče mu pripeljat' svate V treh nedeljah, da nevesto 'Z hiše spremijo domače.
Tje h gospodi se približa Pevec razglašene slave; Prošen strune vbere, poje Dela vitezov junaške In deklet oči nebeške, Srca od njih ognja vžgane.
Ko premolkne, ga povpraša Teta Eozamunde zale, Da bi jo čez vse pohvalil, Reče mu besede take:
„Ti povej nam, ki obhodiš Bližnje ino daljne kraje, Kje bi neki dekle raslo Lepše od neveste naše?"
„Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, Tak cveteče, tak sloveče! Bog ji sine daj junake! Pod cesarjem zdaj najlepši Cvet Turjaška roža rase; Sestra Bašetova v Bosni, Solnce vse lepote zdanje Po vsem svetu razglašena, Ako slave glas ne laže, Sama bi vtegnila biti Lepša od neveste vaše."
Ni nevesti všeč, kar reče, Mal' odgovor ji dopade, Lica spremeni rudéce, Nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, Eeče mu iz jeze nagle:
„Slišim, da so Bosnijaki V sužnost gnali kristijane, Kes junakom je sramota, Da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar! Hlapce zberi in tovar'se, Bašetovo izpeljite Sestro, ako kaj veljate. Eadi dali bodo Turki V Zâ-njo naše vam rojake.
Brez otr<5k moj zakon bodi, Brez veselja leta st&re! Ako šla bom prej k poroki, Ako prej možA objamem, Ko pripelješ Bosnijanko
V	grad Turjaški, da verjamem, Da je take res svitlobe Turško solnce, kakor slave!" —
Ženin z njo obljubljen svoje Zbere Ostrovrhar hlapce, Po prijatle bližnje pošlje, In si oster meč opaše, Ročno jezdi na Turčine, Spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa, Ne vdržč ga turške straže; Meč krvavi v močni desni, Pred seb<5j drvi Bošnjake, Bašetov tam grad razdene, Eeši 'z sužnosti rojake, Z njimi Bašetovo lepo Sestro vitez s s&bo vzame, R£sti in podobe rajske: Vseh lepot je bila solnce, Ki so tisti čas sijale.
Bolj, ko lepa Rozamunda, Lepša Lejla mu dopade,
V	grad Turjaški je ne pelje, Na svoj grad domu jo vzame.
Cvet junakov, Ostro vrhar, Srce ji nedolžno gane. Vero popusti Mahoma, Turške šege in navade; Ko se bila naučila Vseh resnic je vere prave, Krstil jo je, potlej njiju Je poročil grajski pater.
Rozamunda grede v klošter, Čast Ljubljanskih nun postane.
Judovsko dekle.
Stoji Moravski trg Lesce, Več lepih deklic v njem cvete, Med njimi Judovsko dekle.
Kristjane v cerkev hodijo, Po trgu se sprehajajo, Po ljubih se ozirajo.
Rodil Abraham<5v'ga hči Pa dan na dan doma sedi, Le malokdaj gre med ljudi.
Prišel je spet sobotni dan, Ki ne spoštuje ga kristjan, Pri vernih Judih praznovan.
Ker tempelj daleč njih stoji, Do póldne spet domá sedi, Po póldne táko govori:
„Od séje meni slábo je, Pustite, ljubi oče! me, Da v divnjak grem sprehájat se.
Tam lepe rožice cvetó, Yeséle ptičice pojó, Srnice plašne se pasó.0
Ko v grajski divnjak je prišla Judóvska lépa deklica, Mladen'ca najde krščen'ga.
Za bele jo roké prijel, Na srce stisnil in objel, Tak govoriti je zacél:
„Da ljúbit' moram vse ljudi, To vera moja me uči, Al' ljubiš me, Judóvska hči ?"
Odtegne bele mu roké, V oči ji stopijo solzé, Odreče mu besede te:
„Ak ravno mene ljúbit' smeš, Jaz dobro vem, ti dobro veš, Da v zakon vzeti me ne smeš."
In šla je žalostna domu, Tožila milemu Bogu, Da ni nje vere, nje rodu.
Al' večkrat je nazaj prišla; Nje vera trden jčz je b'la, Ljubezni nje ni vstavila.
Zdravilo ljubezni.
Je ljubemu ljub'ca, lepote cvet, Umrla stara le osemnajst let.
Mladenič obljubi ostiti ji zvest, Se noč in dan jokal je mčsecev šest.
Se milo jokal je, milo zdih'val, Grob njen je vsak dan obiskoval.
Tolaži ga mati, takč govori: „Jaz imam tri brate, ti ujce tri.
Brat prvi kupec je, on kupe zlati, Na mero ta ujec tvoj ima srebri.
Od mesta do mesta se vozi vesel, Po svetu on rad s sebčj te bo vzel.
Podáj se k njemu, pregledaj svet, Po svetu boš dokaj videl deklet.
Bolj umne, bogate, bolj lepé Boš videl, pozabil podobo nje.
Al', ak ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez lét' in dan;
Prebiva mi v kloštru drugi brat, Tvoj drugi je ujec učen opat.
Opat in menihi, modri možje, Gotovo ti bodo ozdrav'li srcé.
Samota, post, učenost, brevir Nazaj ti spet dali bodo mir;
Al', ak ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez lét' in dan.
Moj' tretji brat vojni je poglavar, Spet pridi nazaj, ne obupaj nikár.
Do srca veliko ima oblast Vojščakov ljubica, presvitla čast.
In predno preteče lét' in dan, Na vojski se znebil boš srčnih ran."
Vgovárjal se dolgo, branil je, Ni vbranil se prošnjam matere.
Prijazno kupéc mu róko podá, Ne zdi se mu škoda zlatá ne srebrá.
Od mesta do mesta s sebój ga je vzel, Ga prosil in silil, da bil bi vesel.
Okoli mu daleč pokazal je svét, Povsod je dosti videl deklét.
Bogate je videl, umne, lepé; Pozabil ni vendar ljub'ce bledé.
In kader preteče lét' in dan, Spet k materi pride bolj bolán.
Ko prej, vsak dan obiskuje grob njé, Tam milo zdihúje in toči solze.
Podá se v klošter, kjer materin brat, Njegóv je ujec učen bil opat.
Opat in menihi, modri možje, Nobeden srcá ozdrávit' ne vé.
Uči se in posti in moli brevir, Nazaj se mu v srce ne vrne mir.
In kader preteče lét' in dan, Spet k materi pride bolj bolán.
Vsak dan obiskuje, ko prej, grob njé, In milo zdihuje in toči solze.
„Podaj se k tretjemu ujcu, moj sin! Da srčnih znebiš se bolečin!"
Na vójsko je šel, srcnó se boj'vál, Cesti ni, mirú je tamkaj iskal.
In predno preteče let' in dan, Do matere pride list poslán.
List črno je zapečaten bil: „O, mati! tvoj sin je mir dobil!"
L e n o r a,
(Iz nemškega.)
Lenora, ko se zazori,
Iz strašnih sanj se spl&ši: „Zvest nis', al' živ več Vilhelm ti! Od kod tak dolg' odMši?"
— dl-
je kralja Miroslava roj Pred Prago vnesel bil ga v boj; Al' zdrav je, kar se ločil, Ni pisal ne poročil.
Se kralj in cesarica sta
Že vendar omečila, Prepira trudna dolzega Med sabo se vmirila; In trum se šum in vriš in vrisk In turški boben sliš' in pisk;
Iz boja vojska céla, Domú hiti veséla.
Povsód, kodér nesó nogé,
Po vsaki stezi, poti Mladi, stari iz hiš hité Ukanju trum naproti. Bogá sin, mati hválita, Nevesta sprimlja ljubega; Nihče Lenore sáme Ne kliče, ne objame.
Lenora gor' in doli vse
Je vrste ovprašdla; Al' zanj ne vé noben, kar je
Jih vojska dam' poslála. Armada komaj je odšla, Lenora vrže se na tla, Lasé si črne ruje, Groznó se togotuje.
K nji mati skrbna prileti: „Bog vsmili se!" zdihuje; „O kaj ti je, o ljuba hči!"
Srčn<5 jo objemuje. „O mati, mati! preč je preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti vbogi!" —
„Usmiljen' Bog, pomagaj ti!
Hči očenaš molivi! Vse dobro je, kar Bog stori,
Da vsmili se, prosi vi." „O mati, mati! laž je to! Bog storil meni je hud6! Oh kaj sem primolila? Zdaj m<51it' več ni sila!" —
„V<5, kdor očeta prav pozna,
Da rad otr<5k se vsmili; Bridkost bo vgasnila sred
Pri svetem obhajili." — „Za to, kar v meni zdaj gori, Gasila, obhajila ni! Al' obhajilo 'zkliče Iz grobov ven mrliče?" —
„Na Ogerskem, pomisli hči!
Nezvest tvoj more biti, Da pravo vero zdaj taji, Se drugi prikupiti.
Iz misli pusti ga! zat<5 Nikoli srečen on ne bo, Bo kriva pekla tčga, Ko vmiral bo, prisega!" —
„O mati, mati! preč je preč!
Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več,
Da bila sem rojena! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti vbogi!"
„Pomagaj Bog! otroka ti
Ubozega ne sodi! Ne ve, kaj jezik govori,
Nje grehom mili bodi! Slov<5 sveti bridkosti daj, ln spomni se na sveti raj, Kjer duša Bogu zvesta Bo Jezusu nevesta." —
„O, mati! kaj je sveti raj,
Kaj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj,
Pekel brez njega, mati! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj! Brez njega sreče zame Ni tu ne <5n'stran jame!"
Obup tako po nji buči,
Kri vnema in možgane, Na božje sklepe togoti Predrzno se neznane: Si rani prsi in roke, Da solnce zajde za gore, Da skoz nebeška vrata Zvezd truma pride zlata.
Po vasi gori pok, pok, pok
Je od podktfv bobnelo; Zrožljal je s konja mož visok
Na klop pred hišo belo. Poslušaj! iz nad vratnih lin Zvonček zapoje: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši Le-te besede sliši;
„Alt5, al<5! le brž odpri!
Lenora spiš, al' čuješ? Al' zvesta si ti, ljub'ca! mi, .
Se smeješ al' zdihuješ?" „O Vilhelm, ti? od kod zdaj te Tak pozno konj prinesel je? Sem cula, sem jokžla, Bridkosti kaj prestala!" —
„O polnoči sedlamo mi,
Na češkem vstal sem sveti, Pozno sem vstal, in blizu ni, : S seboj te hočem vzeti," —
„Brž k meni v hišo, Vilhelm moj! Z'lo brije zunaj mraz nocoj, Bom, ljubi! te objela, Na srcu te ogrela." —
Naj, Ijub'ca! zunaj brije mraz,
Da hotel bolj bi briti! Moj konj eep't&, poteka čas, Ne smem se dalj muditi. Podpaši, vrzi rččnoma Na vranca zad se, ljubica! Z nevesto denes spati, Sto moram milj dirjati."
„Kak<5 me nesel boš nocoj
Sto milj do domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
Enajst že ura bije." — „Pot gladek, luno lej svetl6! Mrlič' in mi ko blisk let'md, Domu še denes zvesto Prinesel bom nevesto."
„Kje tvoj je dom, kje postljica?
Kakovo je oboje?" „O daleč sta in majhena,
Šest dilj in diljic dvoje!" „Bo prostor zame?" — „Ljub'ca! bo, Podpaši, vrzi se srčnč; Že posfljica postlana, Je svatovščina zbrana." —
Lenora brž planila je, Na konja je zletela, Z prebelimi rokami se
Preljubega prijela; In udri, udri, klop, klop, klop, Spustita urno se v kolop, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje.
Na levi, desni strani, glej!
Kak spred oči leteli So logi, travniki naprej,
Mostovi kak grmeli! — „Te strah ni? — luno lej svetld! Mrliči jezd'jo jaderno! Jih strah je tebe tudi?" „Me ni, mrtvih ne budi!"
Kaj tam grče, kaj tam zvoné?
Kaj vrane frfetajo? — Mrliča deti v grob velé,
In bilje godrnjajo. Lej, bliža se pogrebcev trop, O čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki Žal'vanju pubčev v mlaki.
„Po polnoči pokop naj bo,
In petje, žalovanje; Nevesto peljem zdaj s seb<5, Z menoj na ženit'vanje!
Zakrtfži, mežnar! pesem ti, Roke brž nama pop povij, Da zakon naju zveže, Potem se z m&no vleže!"
Zdaj vtihne vse! — Pogrebcev ni!
Pokoren tej besedi Klop, klop, trd<5 za njim leti
Ves trop po konja sledi; In udri, udri, klop, klop, klop Leteli dalje so v kolop, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje.
Na levi, desni kak leti
Grmovje, graja, cesta! Kak<5 letč izpred oči
Vasi, trgovi, mesta! — „Te strah ni? — Luno lej svetlo! Mrliči jezd'jo jaderno! Ni strah te mrtvih tudi?" „Me ni, — mrtvih ne budi?"
Pogledaj na viselnice!
Ples&t' okrdg kolesa, Temnd per luni vidi se
Trop jasen brez telesa. „Al<5, pošasti! z mano zdaj, Ples&t' mi ženitvanjski raj, Nevesto ko objamem In s sdbo v posfljo vzamem!"
Pošasti grde veš, veš, ves!
Za njima so jo vnele, Ko oster piš skoz zrelo rž,
Tako so te vršele. In udri, udri, klop, klop, klop Leteli d&lje so v kol&p, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje.
Kar je pod luno, oh kako,
Kakc5 je vse bežalo! Nad njima z zvezdami nebo,
Kak(5 je to dirjalo! — „Te strah ni? — Luno lej svetltf! Mrliči jezd'jo j&derno! Ni strah te mrtvih tudi?" „Gorje! mrtvih ne budi!" —
„Petelin poje se mi zdi,
Poteka čas mi tukaj. — V nos jutra sapa me skeli,
Brž viinec se zasukaj! — Končala pot, končala sva! Odgrinja se ti posfljica! Ko blisk lete duhovi, Tu moji so domovi!
In nad železna vrata ti Jo sk6koma drevijo; Švrk! s tanko šibo jih vsmodi, Zapahi odletijo,

Tn strašno duri razkriče, Po črnih grobih v skok lete, <3ez kamne peketljo, Od lune ti migljdjo.
AV pred no mignil bi z očmi,
O čudesa neznana! Lej! s konjika se plašč zdrobi,
Ko capica sežgana. Ni ga lasu na glavi več, 2 lasmi mu pade koža preč, Lej! smrt je z uro stala, Kos6 v rokah držala.
Kazbija vranec, spenja se, Plamen od njega šine, In pod Lenoro vbogo vse Vse vdere se in zgine. In jok in stok je nad zemlji, In jok in stok je bil pod njo, Lenora tam v trepeti. Neh'vala je živeti.
Pod bledo luno se nad njo
Duhovi so sklenili, Plcs&li krog in krog, bridki
To pesem zatulili: „Trpi, če poka ti srce! Prah z Bogom kregat' se ne sme! Odšla si trupla sili, Bog duše se usmili!"
Povodnji mož.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovčle, Al' lepše od Urške ni bilo nobene, Nobene očem bolj bil<5 zaželjene Ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, Najlepša iz deklic je Urška bila.
Mnog'tere device, mnog'tere ženice Ok<5 je na skrivnem solze prelivalo, Ker Urški srci so je ljubega vdalo; Al' ljubih je bilo nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet', Skušdla jih v mreže razpčte je vjet'.
Obljubit' je znala in znala odreči, In biti priljudna in biti prevzetna, Mladeniče vnemat', bit' st&ršim prijetna, Modrij in zvij&č je vseh bila umetna; Možake je dolgo vodila za nos, Na zadnje ga stakne, ki bil ji je kos.
Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele, Plesale lepote Ljubljane so cele V nedeljo po poldne z mladen'ci vesele; Kraljica njih bila je Urška brhka, Ples&ti ni dolgo nje volja bila.
Dokáj jih je prosi, al' vsak'inu odreče, Preširna se brani in plés odlašuje, Izgovore nove si vedno zmišljuje; Že solnce zahája, se mrak približuje, Že sedem odbila je ura in čez, Ko jéla ravnati se Urška na plés.
Al' ko se ozira, plesalca si 'zbira, Zagléda pri mizi rumeni junáka, Enac'ga pod solncem mu ni korenjaka, Želi si plesáti z njim déklica vsaka, — Omrežiti Urška ga lepa želi, Zaljubljeno v njega obrača oči.
To vidi mladenič, in Urški se bliža: „Al' hétela z máno bi plesat' ?" on pravi; „Kjer Donova bistri pridruži se Savi, Od tvoje lepote zaslišal sem dávi; Že Uršika zala! pred tabo sem zdaj, Že Uršika zala! pripravljen na raj!"
To reče in se ji globoko prikloni, Sladkó mu nasmeje se Uršika zala: „Nobene stopinj'ce še nisem plesala, Da cákala tebe sem, res je, ni šdla; Zatorej le hitro mi róko podaj, Lej, solnce zahája, nehuje že raj!" —
Podal ji mladenič prelepi je róko, In urno ta dva sta po podu zletela, Ko da bi lehké perutnice imela,
Brez trupla okróg bi se bila vrtela; Ne vidi se, kdaj da pod noga udár', Plesala sta, ko bi ja nosil vihár.
To videti, drugi so vsi ostrmeli, Od čudesa godcem roké so zastále — Ker niso trobente glasóva več dale, — Mladen'cu nogé so trdó zacep'tále; „Ne maram," zavpije, „za gósli, za bás, Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glásP
Pridrévili brž so se črni obláki, Zasliši na nebu se strásno grmenje, Zasliši vetróv se sovražno vršenje, Zasliši potokov deročih šumenje, Prič'jočim po koncu so vstali lasje, — Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorjé I
„Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi, Ne boj se," on reče, „ne boj se grmenja,. Ne boj se potokov ti mojih šumenja, Ne boj se vetróv mi prijaznih vršenja; Le urno, le urno obrni peté, Le urno, le urno, ker pozno je že!"
„Oh, majhno postójva, preljubi plesalec i l)a jaz se oddahnem, da noga počijo." „Ni blizu, ni blizu do béle Turčije, Kjer v Donovo Sava se bistra izlije; Valóvi šumeči te Urška žele, Le urno, le urno obrni peté!" —
To reče, hitrčje sta se zasukdla, In dalje in dalje od poda spustila, Na brčgu Ljubljan'ce se trikrat zavila, Pleše sta v valove šumčče planila. Vrtinec so vid'li čolnarji dereč; Al' Uršike videl nobeden ni več. —
Prekop.
Bil nekdaj je mlad pevec, ne bogat al' sloveč; Dokaj je zlčžil pesmi, od ljubice največ, Od ljubice Severe, prevzetne deklice, Ki niso je omeč'le njegove pesmi vse.
Pomlad se je zbudila, nje veseli se svet; Al' tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet? Kaj s čutar'co čez pleča iz mesta ven hitiš, Al' ne piješ studencev, se mrzlice bojiš?
V kaj si tak<5 zamišljen? kaj gledaš tak plašnd? Od nje al' od pomladi zmišljuješ pesmico? Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas, Omolknila so usta, obledel je obraz.
Ko najdejo ga, prazna čut&rčica leži, Od srca spčt do srca mu več ne roji kri. — Kdo mu je kriv bil smrti, vprašujejo ljudje; Nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški vč.
K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani, Severe, njega ljub'ce, med njimi videt' ni. Skrivdj po pevcu joka mor'biti se doma; O komaj je verjeti, da je tak vsmiljena!
Kaj mašnik z mizererom, kaj danes z libero In z drugo pri pokopu hiti molitvijo? Poroka njega čaka, zatč tako hiti; Prelepa gospodična Severa se moži.
Zvečer jo je poročil, do polnoči svat'val; O polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal; Ko pride tje do grčbov, kjer s'cer kraljuje mir, Zasliši med mrliči gospod glasan prepir.
Pred njim odpr<5 se vrata, ven pevec prihiti: „Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi? Ker sem se sam bil vsmrtil, zdaj je prepir zato, Al' rabljinom zapadlo, biričem ni telč?
Ne ljub'ci bit' na poti, smrt v strupu sem si pil, Zakaj bi jaz nadležen mrličem v zemlji gnjil?" Odkčpan pevec ležal je zjutraj vrh zemlje, Pokopat' k tolovajem, biričem ga dadč.
Neiztrohneno srce.
Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanj deján; Obraz bled'gá mladen'ca prikaže se na dán. Kopači ostrmijo, da 'z nst jim sape ni, Menj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.
Da je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak, Ak bil bi le nekašen zapustil ga oblak; Lepá bi usta bila, lep bil obraz bi bled, Ak bil bi le nekašen preč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi; Srcé samo zavzetim ostane pred očmi. Še bije, še čutiti je ravno tak gorkó, Ko da bi v prsih bilo še zdravo in živo.
Vsi vprašajo, kdo zadnji v to jamo dján je bil, Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnjil. Stal tam je kamen, kter'ga nihče prej čislal ni, Hité mu mah otrebit', napis tak govori:
Da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan, Ki pel v tak milih glasih je od ljubezni rán, Pel v tak slovečih pesmih čast lepe deklice, Prevzetne gospodične, nemile ljúbice.
Al', ko je izvolila mladen'ca druzega, Iz prsi mu nobena ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal ne pri ljudeh, Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
V nemar je dalje živel, meuj svet, ko razuzd&n, Umrl je nespovedan, ne v sveto olje djdn. Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnjit', Vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.
„To pevčevo sreč je," star mož tam govori, „Ak bilo bi svetnika, mir dala bi mu kri; Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnčt', Ki jih zaprte nosil je v prsih dokaj lčt.
Sreč mu mi odprimo, pod nebom naj leži, Da prejde dan denašnji, da prva noč zbeži, Da vstane drugo solnce, pripelje beli ddn; Spet zajtru ga poglejmo, ko mine zor hladan.
Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj, Naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Prej vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njeg&; Ak bo ta čas splahnilo, spet zagrebimo ga."
Razpl&tili sreč so, ležalo noč in dan Je tam pod jasnim nebom. Ko mine zor hladan, Ko vstane drugo solnce, srce tako skopni, Ko beli sneg s pomladi, da kaj zagrebsti ni.
Ribic.
Mlad ribič cele noči vesla, Visoko na nebu zvezda migljd, Nevarne mu kaže poti morji.
Več lét mu žarki zvezde lepé Ljubezen sijejo v mlàdo srcé, Budijo mu v prsih čiste želje.
Če kak mu vihar od daleč pretf, Če kak se morski mu som privali, Če kako mu brezno nasprótí reži,
Na zvezdo gledéc vhiti, je otét; Mlad ribič od čistega ognja vnet, Po morji je varno veslal več lét.
Enkrat se valovi morjá razdelé, Prikažejo 'z njih se dekleta lepé, Do pasa morske dekleta nagé.
Se kopljejo, smejejo, tak pojó: „O srečni ribič, srcé zvestó! Kak dolgo še misliš ti gledati v njóí
Povej nam, ribič! povej zares, Al' čakaš, da pade zvezda 'z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres?
Biló bi drugemu čakat' dolg čas, Biló bi drugemu čakati mraz, Bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči, In videl, kak blizu strelca stoji Lepota, ki zanjo srcé ti gori."
O res je, da bi ne bilo takó! Vse res, kar dekleta morska pojó; Obup mu zaliva srcé zvestó.
Fant z célo mocjó se v veslo vpré, Ni mar mu skalovja, viharjev ne, Nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez mirú svoj čoln drevi; Al' tak za pevkami ribič hiti, Kdo vé! al' sam pred sebój beži.
Zgubljen je, vtopljén, se bojim; Kdor ljubi brez upa, ga svarim, Nikar naj ne veslá, za njim! —
Ženska zvestoba.
Bil godec je mlad, in lep in vesel, Lepó je godel, sladkó je pel.
Ni bilo godú, svatóvsc'ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili gá.
Poslušajo radi ga vsi ljudje, Ga gledajo rade dekleta mlade;
Posebno pa Micka, županova hči, Pogostoma vanj obrača oči.
Od čistega godec je ognja vnet Za Micko bogato, rožo deklet.
Zastonj več drugih postopa za nj<5, Le njemu prijazno se smeje ok<5.
In kar mu obetati očesi nje, Potrdijo kmalu besede sladke.
Nje oče s'cer stavi ljubezni se v bran Al' oče bo sprošen, al' pa goljufdn.
Obljubi Micka godčeva bit', Al' samka ostati, se ne možit'.
Prišel je v grad mlad, lep kancelir, Sto zlatih je služil dvakrat štir'.
Lehk<5 bi s temi in kar bo dobil Še zraven, ženico, otroke redil.
Od konca mesto hod' obisk'vat, Povabi ga deklic oče al' brat.
Vklon materin, gospodične ok6 Ponujata v zakon mu njeno rok<5.
Al' v kratkem času se zgodi, Da v mestu po cile ga mesece ni.
Novica pravi se na glas, Da hodi k županu pogosto v vas.
S'cer oče župan so mož neslan, Kaj dela tam kancelir vsak dan?
Priljudna in lepa je njega hči; Al' ona zvesti za godca gori.
Bil vel'ki Šmaren prišel je spet, Prišel god Mickin, rože deklet.
Bil čas se je Micki prikupit', Zagčdnico čas ji je bil naredit'.
Pod oknom godejo godci trijč, Med njimi tam gode ljubi nje.
Pod oknom godejo ure tri; Al' Micike lepe k oknu ni.
Nje godec strune pritiska hud<5, Od Micike jemlje nekdo slov<5.
Na goslih počila struna je, To, godec! ni dobro znamenje.
Zarotil se je, se je zaklel, Da strune druge ne bo napel.
Na mali Šmaren preblečena Gospa je Micika v cerkev prišla.
„O, godec! kak dolgo boš še žaloval, Kak dolgo se bodeš ljudi sramoval?
Pomisli, da v jopici deklica Bila bi rada vsaka gospi.
Zakaj si bogate 16til se? Snubačev ima na zbiranje."
Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo.
Po struni ga le boli srce. Da več je na gosli napeti ne sme.
Kdor urne roki, sol v glavi ima, Y nesreči si vsaki pomžgat' znL
Spet gosli je godec v roke vzel, Na tri je strune gosti začel.
Preteklo dve leti bilo še ni, Pa godel je boljše na strune tri,
Ko znal je prej gosti na vse štir', In več je zaslužil, ko mladi kanclir.
Ni bilo godú, svatóvsc'ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili ga.
Y pondeljek jutro z vesel'ga godú Šel dobre je volje godec domu.
Na pragu deklica lepa stoji, In solza za sólzo ji kaplja 'z oči.
„O deklica! rosna rožica! Kaj žali takó te, ubožica?"
„Oh, v hiši moj oče leži bolán, In nimam mu dati, ko sok neslan."
Bil godec je mehkega srcá, Mošnjico polno deklici dá.
Za dar svoj on je nepokoj prejel, Za vbogo deklico se je vnel.
In dolgo ni zastonj zdihovál, Objemal jo kmalu je in kuševal.
Obljubi mu vedno zvesta bit', In on se pred pustom z njo poročit'.
Ta čas je končal bil včjsko mir, Spuščen na odlog je bil mušketir.
Pred dvema letoma bil je vjet, Po sili v soldate bil je vzet.
Jok&le so milo njene oči, Ki zdaj ji sreč za godca gori.
V nedeljo spet bil je pod lipo ples, „Kaj vidiš tam, godec! ali je res,
Da stara ljubezen ne zarjavi, Devetkrat se vrne, ponovi?
Zakaj se tak jezno obrača t' oko ? Kaj strune pritiskaš tak hud<5?"
Plesala sta ravno mimo njega, Na goslih je struna počila.
Zarotil se je, se je zaklel, Da nikdar več druge ne bo napel.
„Neumnost in ubožnost sta sestrč, Ni bila deklica taka za te.
Le gosti spet skusi, in bodi vesel, Da nisi v zakčna se mreže ujel."
Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo.
Po struni ga le boli srci, Da več je na gosli napiti ne sme.
Po struni se dolgo ni kesal, Na dve je spet kmalu gisti znal.
Ni bilo godu, svatovšč'ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili ga.
In bil je spet v gradu god gospe, Tam slišat' slovečega godca želi.
In v gradu je lepa hišna bila, Priljudna, al' zvita ptičica.
Ni bila še stara dvajset let, Al' vendar je dobro poznala svit.
Iz ust gospodičin svojih zna, Kak treba se trudit' je za moža.
Zvestobo je brati godcu v očih, Ki ni je našel pri ljubicah dvih.
Kak streže mu, kak prilizuje se; „O, godec! nastavlja ti liman'ce."
lu predno se vnámejo zvezde noči, Že gódec za lepo hišno gori.
Nje, koder on hodi, išče okó, Vse pesmi njegove nje hvalo pojó.
Tud' ona obljubi le zánj gorét', In godec presrečni obljubi jo vzét.
Velike so v gradu bile gosti, Ker se omožila mlajša je hči.
Prišel je bil v grád marsikteri svat, Iz mesta prišel je nevéstin brat.
Sampánjca so pili, veseli bili, Odbila je ura polnoči.
Bil godec zagodel je kotiljón, Vsi vprašajo, kje je mladi barón?
Vsi vprašajo, kaj se mu zgódilo je? Ker ni ga, da bi on vodil vrste.
In gré ga iskat, klicat strežaj, In drugi za njim, ker ni ga nazaj.
In pravili so si tam na uhó, Kje da so ga náili in kakó.
Ko godec skrivnost pogdvora zve, Rudeča mu lica oblede.
Po strunah lok gori in doli drevi, Da zadnjih strun ena odleti.
Zardtil se je, se je zaklel, Da druge ne bode strune napel.
Tri leta so proč, zdravnik je čas, Razjasnil se spet je godcu obraz.
On, ko Paganin je navadil se, Da gddel na eno struno je.
Na eno struno je g6del vesel, In zraven od svojih ljubic je pel.
In pel je tak6 od žen in deklet, Da nič nobeni ne smč se verjet'.
Zaljubil se ni v nobeno več, Dal eno jim hv&lo je gtfdec sloveč:
„Da Sne same nam ur'jo roke, Da one same nam glive vedri."
Orglar.
Popusti posvetno rábo Orglarček in gre v puščavo, Tam prepévat božjo slavo, Svoje citre vzame sábo.
Pesmi svoje med stoglásne V gozdu zliva ptičev kóre, Od prihóda zlate zóre, Dokler solnčna luč ne vgásne.
Al' veselje v srcu vtóni S časom mu za petje slavcev, In vseh gozdnih prebivavcev, Ker vsak svojo védno góni.
On ob drugi si pomládi Zbere ptiče mlado-kljúne, Svoje jim prebira strune, In jih raznih pesmi vádi.
Kósa, trdokljunsko déte, Od preljub'ga Auguština, Vel'koglavega kalina Nauči pet' pesmi svete.
Zmerom svojo goni slávcek, Zmerom od ljubezni bije Srcu sládke melodije; T<5ži ga Bogu puščavček:
„Lej, kalin, debeloglavec, Trdokljunast k6s je svoje Pesmi pustil, lepše poje, Podučit' ne d& se slavec!"
Al' Bog sMvca ni posvaril, Le posvaril je puščavca: „Pusti peti moj'ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvdril.
Pel je v sužnosti železni Jeremij žalost globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni.
Kdmur pevski duh sem vdihnil, Ž njim sem dal mu pesmi svoje; Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil." —
Različne poezije.
«

.eyxwq oiröifxnil

Zvezdogledom.
¥si pojte rakom žvižgat, Ležnjivi pratikarji, Ležnjivi zvezdogledi, Vremena vi preroki! Vi modrijani! hoč'te
V	nebeških zvezdah brati: Al' solnce bo dobrotno Nam dalo srečno leto, Al' bo nebd togota Vetrov nam šum zbudila, Razsula v polje točo, Vtopila čoln na mčrji, Sad umorila trti. Ležnjivi zvezdogledi!
Vsi pojte rakom žvižgat.
Dve sami zvezdi gledal, Oči sem svoje ljube, Dve svitli zvezdi gledal,
V	njih sem neumni slepec
Vesele bral si dneve, In solnčno brez oblakov Sem bral ljubezni srečo. Solze so meni zrasle, In kes in srd sta zrasla, Sramota ino moj'ga Miru je smrt mi zrasla. Dve sami sta zmotili, Dve sami zapeljali Mi zvezdi umno glavo; In cel'ga neba hoč'te Vi zvezde zmodrov&ti! — Ležnjivi pratikarji, Ležnjivi zvezdogledi, Vremena vsi preroki, Le pojte rakom žvižgat! —
V spomin Matija Copa.
(Mera zgol po udarjih.)
Tajati led naš še le začne se, pomMd je drugidži;
V dragi slovenski vkročen ni domovini viMr. Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogom zroč'mo ga valdvom;
Ni še navadil poprej breznov se, skal ogib&t'. Zvezde, ki reš'jo, bili so neznane, ki čoln pogubijo;
Lel bil naš je krm&r, drugi je bil Palinur. Ti nam otel si čolnič, si mu z j&drami krmo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo dub<5v.

Skrita nobena bila ni zvezd ti nebá poezije,
Slednji je bil ti domač jezik omikan, učen. Stari Rimlján kar svetá je gospod, kar Grecija modra, ZLáhi, Francóz, Spanijól, Némec in Albijonec, (5eh in Polják, kar Rus in Ilir, kar ród naš slovenski
Slavnih izmislil si bil časa, do tvoj'ga pisánj, Polno si znánost imel njih, č<5p, velikán učenosti!
Ti si zaklade duhá Krezove bil si nabral. Nisi zaklepal domá ti žlahtnega blagodaróva,
Sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil. Komaj zastavil, rojak, si peró, prej praznuvajoče —
V zgubo veliko rodú, krivega dókaj zamúd, V Save deroče valóv tam vrtinčinah smrt te zasači, Glas ti zapre besedi, 'z rok ti potegne peró. Zemlja, nemili cuváj, nam zaklad tvoj varuje skópa;
Grobu na tvojem oči materi Slavi rosé. Niso suhé nam prijatlom oči, ki se spomnimo tebe,
Ino predragih s tebój tvoje ljubezni daróv. Seme, ki ti zasejal si ga, lé¡ gre v klasje veselo,
Nam in za nami dokáj vnukom obéta sadú. Naj se učenost in imé, čast tvoja, rojak! ne pozabi, Dokler tebi dragó v Krajni slovenstvo živi! —
Nova pisarija.
Učenec.
„Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušm&r daje med ljudi, Ta v prozi, dni v verzih se slepari, — Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi
Ledino orje naše poezije, — Želim se vriniti, se mi ne čudi.
Prijatel! uči mene pisanje:
Kak<5 in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepotije."
Pisar.
„Ak so pisar postiti želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se tujih boj, ko hud'ga vraga, Ak kos si temu, koj na prste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne vprašaj, poj po sili,
^ Pisarjem proza bo in pesem draga.
Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjanski jo zarobi, Ysi bomo tvojo čast na glas trobili;
Ak rovtarske vez&ti znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvoj'mu grobi.
Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene."
Učenec.
„Al' žlahtne kranjske tam cvet6 besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo, Pastirji samski, ko imena čede?"
— 125 — Pisar.
„Tam, kjer po stari šegi se drekajo, Kjer ne zmajejo dost' al' nič jezika, Besed nemsk'valcev grdih ne poznajo."
Učenec.
(0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al' se bojim pri rovtarji, pri kmeti, Da bera besedi ne bo velika."
Pisar.
„Pečene, ljubček! piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zrastene, besede zrele, Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul'jo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge pritikline, To trdno skupaj zvari; primaruha! Lehko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha."
Učenec.
„O zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. —
Al' naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev
Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede tuje; — razodeni, Al' saj se bode teh poslužit' smelo?
Pisar.
„Bog tega varuj! po nobeni ceni, Jezika naš'ga z njimi ne ognjusi!"
Učenec.
„Saj tudi drugi to stori Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo, Poljak da francozuje,
Da v časih vrli Ceh nemšk'vati mu s i."
Pisar.
„Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljul'ke tuje Med lepo, čisto slavščino vsejane, Da je noben purist več ne izruje;
Al' bukev naše kranjšč'ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da 'z ognja vstane."

Učenec.
„Čemu bo, vprašam, praziio pogorišče? Al' mutasti počakamo zijali, Da 'z njega zrase novo besedišče?"
Pisar.
„Slovensko ljul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka,
Is svojih bomo to možgan dodali."
Učenec.
„Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Štajar'c ne Ljubljanka."
Pisar.
„Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore; in kaj za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"
Učenec.
„Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo. Ak bo se vse drugače govorilo?
Sami svoj uk spoštujete premalo, Več tujk c'lo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo Mlo ?"
Pisar.
„To govori se, kar na jezik pride, Pog<5vor, ko na liho več ne bije, Ko zjutranja meglà se v nič razide; Kar v bukvah je natisnenega, vpije, To bratec! med učene gré lingviste, In priča od jezika lapotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlôdi! Ves svet posnémal kranjske bo puriste. Kar nec'te vi uméti k' svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Čestili bodo pozni to narodi."
Učenec.
„Prižgal si, mojster! žar'k mi nove luči; Na delopust da sčdnjega jaz dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!"
Pisar.
„Horaci dulce et utile veléva, Kaj prida sliš'jo všesa naše rade ; Nam utile je zrno, dulce pléva."
Učenec.
„Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlâde."
Pisar.
„Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tak<5 prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena!
Balade po čebelici zasrane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane!
Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Jul'jo ne čutile!
Učenec.
Res škoda bilo bi, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce unamo, Je šega, da kdor pride prej, prej melje!"
Pisar.
„Balade pet' je mldtva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjime.
Romanca je s tragedijo škodljiva. Teh in sonetov in zdravijo ne piši, Sovraži vse te muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan z pridom sliši."
9
Učenec.
„Bog ti zaplati uk! po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj na repo varje, Kak prideluje se krompir najbolji; • Kakč odpravljajo se ovcam g&rje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miš' učil bom gospodarje."
Pisar.
„O, zl&ti vek zdaj muzam kranjskim pride!" —
Prva ljubezen.
Že miru srčnemu nevârne leta, Mladčsti leta so slovô jemale j Domače sem lepe poznal dekleta, Dežel sem tujih videl hcére zâle ; Ni bila srca prostost mi odvzeta, Že so prevzétne misli mi vstajâle, Da mal' al' nič ljubezen ne opravi Pri tistem, ki se trdno v bran ji stavi.
Prišla lepote rajske je devica, Da videl bi ne bil podobe njene! Budeči zor osramoté nje lica, In nje oči nebeških zvezd plaméne,

Nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica Pogleda bistrega v srcé zadéne. Kdo znal popisat' ust bi ljubeznjivost, Nedolžnih prsi snega zapeljivost!
Namest' iskàt' zavetja v trumi gosti, Ki nji podobna stala je pred mano, Ki je od nje na zadnji petek v pösti Petrarkovo bil<5 srcé užgano, Pogleda nje užival sem sladkosti, Dokler da je srcé dobilo rano, Ki peče noč in dan me brez hladila, Ki ni dobiti ji nikjer zdravila.
Ne omeče je lica obledêne, Ne pesmi žalostnih glasovi mili, In ne oči od spanja zapuščene, Solzé ne, ki tek<5 iz njih po sili. Veselje, mir zbežala sta od mene, Obup topi srcé, ker se ne vsmili. — Tak<5, kdor misli trdno stati, pade, Nevarno gledat' je dekleta mlade.
Zatorej, komur mar' je prostost zlâta, Cvetočih deklic naj ne ogleduje! ' Miru sta bili men' ocési tata, Na svoje naj pogléde skrbno čuje; Oči odpr<5 ljubezni dur' in vrata, Skoz té se naša pamet premaguje. Kdor neče mene bögat', sam bo zvedel, V nesreče moje reva bo zabredel.
Slovo od mladosti.
Dni mojih lepša polovica kmalo, Mladosti lčta! kmalo ste minule; Rodile ve ste meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule; Le redko upa solnce je sijalo, Viharjev jeze so po gosto rjule, Mladost! vendar po tvoji temni z ¿rji Srce bridk6 zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vm6ril: Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril. Ljubezen zvesto n&jti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zaz<5ril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez d<5t žal'vdti videl sem samice.
Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača; Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača; Da le petica d& ime sloveče; Da človek toliko veljd, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, Kar um slepi, z golj'fijami, lež&mi!
Te videt', grje videti napáke, Je srcu rane vsekalo krvave; Mladosti jásnost vendar misli take Si kmalu iz srca spodi in gláve, Gradóve svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučice prižiga Ji up golj'fívi, k' njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile, Pozabi koj nesreč prestanih Skóde, In ran, ki so se komaj zacelile, Dokler da smo brez dna polnili sode, 'Zucé nas v starših letih časov sile. Zató mladost! po tvoji temni zárji Srcé zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!
G1 o s a.
„Slep je, kdor se s petjem vkvžrja, Kranjec moj mu osle kaže; Pevcu vedno sreča laže, On živi, vmerje brez d'narja."
Le začniva pri Homeri: Prosil reva dni je stare; Mraz Ovid'ja v Pontu tare; Drugih pevcev zgodbe beri:
Nam spričuje Aligjeri,
Kako sreča pevce vdarja;
Nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Quixota
Kakošna Parnasa p6ta —
Slep je, kdor se s petjem vkvarja.
Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov Treba pevcev je prijetnih? Slišim od butic nevkretnih Ypräsat' zdänjih, prejšnjih časov. Komur mar' prijetnih gläsov Pesmi, ki pojo Matjaže, Boje krog hrvaške straže, Mar', kar pevec pel Ilir'je Mar', „cebel'ce" roji štirje, Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino Še prodajal, nosil Škatle, Meril platno, trak na vatle, Letos kupi si grajščino. Naj gre pevec v daljno Kino, Pot se mu še dalje kaže, Naj si s tinto prste maže, Naj ljubezen si obeta, Vneti lčpega dekleta, Pevcu vedno sreča laže.
Vendar peti on ne jenja, Grdb'te d'narje si gotove, Kupuvajte si grad6ve,
V	njih živite brez trpljenja. Koder se neb6 razpenja Grad je pevcu brez vratarja,
V	njem zlatnina čista zarja, Srebrnina rosa trave,
S tem posestvom brez težave On živi, vmerje brez d'narja.
Zabavljivi napisi.
Predgovor in zagovor.
Feriunt — summos fulmina raontes.
Naj misli, kogar bi pušice te zadele, Da na visoki vrh lete iz neba strele.
Vzrok nezlatega veka.
Prišli že bili bi Slovencem zlati časi,
Ak klasik bil bi vsak pisdr, kdor nam kaj kvasi.
Novi Pegaz.
„Višnjilni! kam ste svoj'ga polža djali?" „Za Pegaza smo pevcem ga prodali."
Čebeličinim putičarjem.
Ko vsaka ni živil lisica, Tak<5 ni vsak napis pušica.
Čebeličinim pravljičarjem.
Pravljica po Ezop' od vas zapeta, Več nima slasti, kakor jed pogreta.
Čebeličinim šestomerjevcem.
Če kdo v heksametru namest' spondeja Al' daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezure dejo, On vprega Pegaza v galejo.
v
Čebeličinim pesmam brez s in c.
„Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In esov v pesmih njega najti ni!" „Zatorej nimajo nobene cene, Zat<5 so pesmi tiste brez soli."
Čebeličinim pevcem letnih časov.
Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hval' al toži; Kdor pevcev peti kaj ne ve, Od letnih časov kroži.
— 137 —
Lesničnjaku in Levičnjaku.
Kako bi neki sladke pel Lesničnjak! Kako bi neki prave pel Levičnjak!
Prej pevcu potlej homeopatu.
Poprej si pevec bil, zdaj si homeop&t; Poprej si časa bil, zdaj si življenja tat.
Čebelarju.
Zakaj pač muhe moj lovi Kastelec? Prodajat' misli jih namest' čebelic.
Vodnik.
Preblečen sem menišič bil, In rad sem pel, še rajši pil.
Ravnikarju.
Gorjancev naših jezik poptujč'vavŠi Si kriv, da kolne kmet molitve bravši.
Ahacljevim pesmam.
Ne čudi se, neslane Da pesmi te so brane, Lej pure vabi: „puri, puri!" In božje volke: „šuri, muri!"
Nekim -pevcem duhovnih pesmi.
Ees je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna, Duh praznote ki imä, božjega prazna duhä.
Kremplju.
Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.
Kopitar.
Nosil učeno glavd s čestj<5 sem vseh premagalec; Smrt in ošabnost sta zmagali mene sami.
Daničarje m. Dobrovski.
„Prijatel! ki s sveta prideš, mi povej po pravici,"
Dobrovius modrost vpraša Kopitarjevo: „Al' Dobrovničanov, srbski, al' mar' vrli hrvaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča drhal?"
Kopitar.
„Gaj danicär, daničarska drhal ? svoj pišejo jezik, Slavščine ti južnih so janičarji dežel."
Bahavi štireh mnoinejših Slave rodov.
Čeh, Poljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisät'; Beli Hrvat, Rusnjak ne, Slovak ne, s Slovenci ne drugi, Tem gre Slave pesöm, lajati, tace lizät'.
— 139 -Na robe Katon.
Od drugih manjši in češčen menj rod je slovenski,
Lakota slave, blagi, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stanko Slovencev vskok, Vraz si na robe Kat<5n.
Pričujoče poezije.
Sme nekaj nas, ker smo Preširnove, biti preširnih; Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotdk.
- u¿ —


; ... . ~ i tu'	-	' ... i
;
y' ' .... Ir, iíáT	.	' -

•■	rittf BV1>)'FÍI|f1 Offie 1?« -¿¿¿'-¡i
jBkná .&ßß	.¿K / v .v *




Gazele.



• •


■
v

•cm
¡Pesem moja je posoda tvojega imena, Mojega sred gospoda, tvojega imena; V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel Od zahoda do izhoda tvojega imena; Na posodi v zlatih črkah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojega imena; 'Z nje svitloba bo gorela še takrat, ko bova On'stran Karonov'ga broda, tvojega imena. Bolj ko Delije, Korine, Cintije al' Lavre Bilo bi pozabit' škoda tvojega imena.
■ " 2.
©či sem večkrat vprašal, ali smem Ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleč gledaš, draga! me prijazno; Prevzetno vihaš nos, ko mimo grem. Ak v tebe so obrneni pogledi, Odtegneš precej svoj obraz očem; Al' ak dekleta druga ogledujem, Zakriti jeze ni ti moč' ljudem. Tak<5, al' ljubiš me, al' me sovražiš, Kak bi ti vstregel, siromak ne vem.
i žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim, Vpesmih mojih vedna, sama govorica, dajo ljubim! ; Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja; Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim; Vč že jutro, vč že poldne, vč že mračni hlad večera Tiho tožbo moj'ga bled'ga, vel'ga lica, dajo ljubim; Prebival'šča moj'ga stenam, mirni je samoti znano, Tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim; Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase; Ve že, ki nad potom leta ptica, da jo ljubim; Ve že mokri prag nje hiše in vsak kamen blizu njega, Ino vč, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim: Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene, In verjeti neče draga mi devica, da jo ljubim.
4.
®raga! vem kako pri tebi me opravljajo ženice, Prav'jo, da v ljubezni moji bilo nikdar ni resnice, Kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste Prikofetu, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; Al' poslušaj mojo spoved, rekla boš,' da sem nedolžen, Da le sama ti si kriva, ako v tem je kaj krivice. Dokler ne cvetfc še roža, v časti so pri nas vijol'ce, Zvončeke, marjefce, drage tudi čislamo cvetlice, Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesmi Filomele, Kad poslušal bo strnade, ščinkavce in druge ptice. Al' je moč' na prvi prostor jo v zbiral'ščih posaditi, Moč' ji prvo čast skaziti, ako v njih je ni kraljice? Prej dekleta so imela, al' kar ti cveteš med njimi, Vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice. To pomisli, ne zameri, da kar solnce sem zagledal, Od oči so tudi meni se uzdignile temnice.
5.
Med otroki si igrala, draga! lani, — čas hiti; Letos že unemaš srca po Ljubljani, — čas hiti. Koder hodiš, spremljajo mladen'či te z očmi povsod, Satelitov trop nam zvezde kraj oznani, — čas hiti. Zdaj je Hanibal pri Kanah, premagalec tvoj obraz, Naša srca Rim ostrašen, ne vstrahvani, — čas hiti. Deklica prevzetna! zmisli, kako kratek vsak je cvet, Da začne se leto starat' že v srpani, — čas hiti. Pevca vbozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled, Predno starost bo Mahaon njega rani, — čas hiti. Da Helenina lepota, tol'kanj mož pred Trojo smrt Ni pozabljena, le pesem sama brani, — čas hiti.

6.
Jid' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; Kdor sadi drevo, al' bode zred'lo veje, sam ne vi. Trudi se pod stropom neba let' in dan nom£d; Al' pa konec leta bode kaj prireje, sam ne vi. In kupec po svetu bodi, al' pa kaj dobička bo, Za blagi, ked£r gotove d'narje šteje, sam ne vi. In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, Kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne vi. Lej tak pevec teh gazelic, al'jih bereš ti, al' ne, Al' pri njih srci ledeno se ogreje, sam ne ve, In al' veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj dašr Al' se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne vi.
IKdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi; Eden hvali in spet drugi vpije: „fej te bodi!" Ta veli mi: poj sonete; <5ni: poj balade; Tretji bil bi bolj prijatel Pindarovi <5di. Morebiti bo prijeten temu glas gazelic; Oni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi? Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; Al' trcjalke porek<5, da jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, Drugih nisem vprašal, kaj se jim po glavi blodi.


f
h


:ih)M «iHp iáftttif -IÉMÍ i,
<t? 'iftfetir «;
. ■ . - •••• ■ -/V ; - Í» • » • < -


Êkmh*. >



Sonetje.
. #f i' f ji. t/
©četov naših imenitna déla,
Kar jih nekdanjih časov zgodba hrani Kako Metulum se Avgustu brani, Kaj je do zdaj Ljubljana dozivéla,
Kak veri bramba bila je dežela, Kako pri Sisku Kolpe so pijani Omagali pred Kranjci Otomani, Yam bo Homerov naših pesem pela.
Preslabe, peti boje vam sloveče, Pojó Kranjíc lepoto moje strune, In tvojo čast, nevsmiljena devica!
Pojo ljubezni moje vam nesreče, Kakov je revež ta, ki ga presune 'Z oči nebeških vržena pušica.
Wrh solnca sije solne nam cela čeda, Po neba svitlih potih razkropljena, Od solnca, ljub'ga svoj'ga zapuščena; Z veseljem zemlja celo noč jih gleda:
Ko se zlati oblakov truma bleda, Nazaj pripelje zarja ga rumena; Tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, Da vanje ne obrne več pogleda.
Kar zvezd nebd, deklet im& Ljubljana; Kad ogledujem vas cvetečelične, Ljubljanske ljubeznjive gospodične!
Al' dragi! taka moč je čez me d&na, Da v pričo nje sem slep za vse device, Zamaknen v mil' obraz sred kraljice.
Tak kakor hrepeni oko čolnarja Zagledat' vaj'ni zvezdi, Dioskuri! Kedar razgraja piš ob hudi uri, Ko se tep<5 valovi, grom udarja. —
Zakaj ak vaj'nih zvezd zašije z&rja, Vetrovom Eol koj zaklene duri; Po morji, po razjasnjenem azuri Kraljuje mir, potihne šum viharja. —
Tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam, Tako in bolj še čakam hrepenčče, Oči zagledat' tvojih svitle žarke;
Zakaj, ak ti rek<5 bežat' oblakam, Naj še tak6 vihari jeza sreče, Neb<5 se koj zvedri krog moje barke.
©ve sestri videle so zmoti vdane Oči: dekle je bilo nizko ena; Bila je druga njij' visoka žena, Obe lepote cvet in čast Ljubljane.
Pobegnil tak sem, kakor srna plane Od lovcev v prejšnjih časih ostreljena, Ko spet se strelcev truma ji zelena Prikaže in jo spomni stare rane.
Ak vprašate, od kod strahota taka? Kanila mene z ostro sta pušico Kupido strelec, mati z njim njegova.
Ta dva sem mislil videti bogova: Za Amorja sem manj' imel sestrico, Bila je veča Teneri enaka.
Kupido! ti in tvoja lepa stirka, Ne bosta dalje me za nos vodila; Ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila Do konca dni, ko siromak Petrarka.
Dovolj je let mi že napredla Pirka, In kaj mi je prinesla pevska žila? Nobena me še ni deklet ljubila, Kadil ne bom več v&ju brez prevd&rka.
Obeti vaj'ni so le prazne šale;
Sit, nehvaležnika! sem vaj'ne tlake; Te leta, ki so meni še ostale,
Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblike.
Je od vesel'ga časa teklo leto, Kar v Betlehemu angeljcev kosana Je oznanila, da je noč končana, Dvakrat devetsto tri in trideseto.
Bil vel'ki teden je; v sob<5to sveto, Ko vabi molit božji grob kristjana, Po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana
V	Trnovo, tje sem uro šel deseto.
Trn<5vo! kraj nesrečnega imena; Tam meni bilo je gorje rojeno Iz dveh očes prečistega plamena.
Ko je stopila v crkev razsvetljeno,
V	srce mi padla iskra je ognjena, Ki vgasnit' se ne da z močjo nobeno.
Sonetni venec.
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, 'Z petnajst sonetov ti tak6 ga spleta, Da „magistrate," pesem trikrat pita, Vseh drugih skupaj veže harmonije.
Iz njega 'zvira, vanj se zopet zlije Po vrsti pesem vsacega soneta; Prihodnja v prednje koncu je začeta; Enak je pevec vencu poezije:
Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene, In kjer po noči v spanji so zastale, Zbude se, ko spet zdrja noč prežene.
Ti si življenja moj'ga magistrale, Glasil se 'z njega, ko ne bo več mene, Ean mojih bo spomin in tvoje hv&le.
Man mojih bo spomin in tvoje hvale, Glasil Slovencem se prihodnje čase, Ko mi na zgodnjem grobu mah porase, V njem zddnje bodo bolečine spale.
Prevzetne, kakor ti dekleta zale, Ko bodo slišale teh pesmi glase, Sred železne djale proč opaše, Zvest<5 ljubezen Mdo bolj spoštovale.
Vremčna bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijdle, Jim pesmi bolj sloveče se glasile;
Vendar te bodo morebit' ostale Med njimi, ker njih poezije mile Iz srca svoje so kali pognale.
2z srca svoje so kali pognale, Ki bolečin molčati dalj ne more; Enak sem pevcu, ki je Leonore Pel Estijdnke imenitne hvale.
Da s' od ljubezni usta so molčale, Ki mu mračila je mladosti zore, Ki v upu nič imela ni podpore, Skrivaj so pesmi jo razodevale.
Željd se ogenj v meni ne poleže, Da s' upa tvoj pogled v srce ne vlije: Strah razžaliti te, mi jezik veže.
Bridkčst, k' od nje srce več ne počije, Odkrivajo njegove skrivne tčže Mokrocvetoče rož'ce poezije.
Mokro ve t oče rož'ce poezije Očitajo to, kar se v prsih skriva. Srce mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.
Njih solnce ti si. V oknu domačije, Ne da te najti, luč ti ljubeznjiva! V gledišči, na sprehodih sreča kriva, Ne v krajih, kjer plesalk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mestu žene Zagledat tebe želja; ne odkrije Se mi obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije, Zatorej pesmi tebi v čast zložene Iz krajev niso, ki v njih solnce sije.
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije, Kjer tvoje milo se ok<5 ozira, Kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira, "Vseh bolečin se pozabljivost pije.
Kjer se veselje po obrazu zlije, Kjer mine jeza notranj'ga prepira, Kjer petje 'z polnega srci izvira, Zbudi se v srcu sladke harmonije.
Kjer porošeno od ljubezni čiste, Kali, kar žlahtnega je, žene zale, Ko, ki budi dih pomladanjski liste.
Od tamkaj niso pesmi tvoje hvale, Pomladi srečne, blagodarne tiste Celčas so blagih sapic pogrešale.
Helčas so blagih sapic pogrešdle, Od tebe, drage deklice prevzetne, Prinesle niso vbožicam prijetne, Ki bila bi jih oživila, hvale.
Bilč so v strahu, da boš ti, da zale Slovenke, nemški govorit' umetne, Jih boste, ker s Parnasa so očetne Dežele, morebiti zanič'vale.
Kamene naše, zapuščene vbož'ce, Samice so pozabljene žal'vale, Le tujke so čestile Kranjcev množ'ce.
Cvetlice naše poezije stale Do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce, Obdajale so vtrjene jih skale.

©bdajale so vtrjene jih skale Ko nekdaj Orfejevih strun glasove, Ki so jim ljudstva Tracije sirove Krog Hema, Rodope se bile vdale.
Da bi nebesa milost nam skazale! Otajat' Krajna našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domač'mi pesmam' Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije, In spet zedinil rod Slovenšč'ne cele!
Da b' od sladkote njega poezije Potihnil ves prepir, bil6 vesele Viharjev jeznih mrzle domačije!
Viharjev jeznih mrzle domačije Pokraj'ne bile naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije.
Obldžile očetov razprtije S Pipinovim so jarmom sužnjo ramo; Od tod samo krvavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije.
Minuli srce so in slave časi, Ker vredna dela niso jih budile, Omolknili so pesmi sladki glasi.
Kar niso jih zatrle časov sile, Kar raste rož na mladem nam Parnasi, Izdihljaji, solzi so jih redile.
Izdihljaji, solze so jih redile
S Parnasa moj'ga rožice pričjoče: Solze 'z ljubezni so do tebe vroče, Iz domovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljubi matere, vanj upajoče, Da tebe zame vneti ni mogoče, Z bridkostjo so srci mi napolnile.
Želje rodile so prehrepeneče,
Da s tvojim moje bi ime slovelo, Domače pesmi milo se glaseče;
Želji, da zbudil bi slovenšč'no celo, Da bi vrnili k nam se časi sreče, Jim moč so dale rasti neveselo.
Jim moč so dale rasti neveselo, Ko zgodnja roža raste zapeljana Od mlad'ga solnca kopnega svečana, Ak smeje nekaj dni se ji veselo;
Al' ndgne žalostno glavico velo, Megli, k' od burje prileti prignana. In pade iz nebes strupena slana, Pokrije sneg gore in polje celo.
Sijalo solnce je podobe zale, Pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile, Ljubezni so cvetlice kal pognale.
Nad žarki solnca so se te zmotile, Na mrazu zapuščene so ostale, Ur temnih so zatirale jih sile.
TEJr temnih so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki te ti pesmi poje; Obup, življenja gnjus, začela boje, Erinje vse so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bile od ljubezni bi se tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile.
Zbežale so te sanje kratkočasne, Blisk nagel bilo upanje je celo, Ki le temnejšo noč stori, ko vgasne.
Od tod ni bilo srce več veselo; Kak<5 bi poezije bile jasne! Lej! torej je bledo njih cvetje velo.
jLej! torej je bled<5 njih cvetje velo, In redke so in slabe, nebogljene, V zideh tak podrtije zapuščene Rastejo v časih rože neveselo,
Ki jim kropiv krdelo rejo vzelo, In kar nežlahtnih zelišč kal tam žene; Al', če v gredice vrta jih zelene Kdo presadi, cvetejo koj veselo.
Tak blizu moj'ga bi sred kraljice, Bi blizu tebe, solnca njih, dobile Moč kvišku rasti poezij cvetlice;
Ak hočeš, da bi zalši cvet rodile, Veselo vele vzdignile glavice, Jim iz oči ti pošlji žarke mile!
»
<Uim iz oči ti pošlji žarke mile, Mi gledati daj lic svitlobo zorno! Le nji temé kraljestvo je pokorno, Samó njo bogajo viharjev sile.
Skrbi verige bodo odstopile, Odpadlo bo železje njih okorno, S preblago tvojo pomocjó podporno Vse njih se rane bodo zacelile.
Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, Spet upanje bo v srci zelenelo, In ustom dalo sladke govorice;
Na novo bo srcé spet oživelo, V njim rastle jasnih poezij cvetlice, In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
In gnale bodo nov cvet bolj veselo, Ko rože, kader mine zima huda, In spet pomlad razklada svoja čuda, Kazsipa po drevesih cvetje belo,
In toplo solnce vabi ven čebelo, Pastir rumene zarje ne zamuda, V grmovji slavček poje spet brez truda, Veselje preleti natoro celo.
O vem, da niso vredne take sreče; Od straha, da nadležne poezije Bi ti ne bile, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije, Ki 'z njih, hladiti rane si skeleče, Poet tvoj nov Slovencem venec vije.
Magistrale.
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Kan mojih bo spomin in tvoje hvale; Iz srca svoje so kali pognale,
Mokrocvetoče rož'ce poezije.
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije; Celčas so blagih sapic pogrešile, Obdajale so vtrjene jih skale, Viharjev jeznih mrzle domačije.
Izdihljaji, solze so jih redile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej! torej je bled<5 njih cvetje velo, Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Mi znal molitve žlahtnič trde glave, Ko te začetek, v kteri poje hvala Se nje, ki mati božja je postala; Kar znal je, molil vedno 'z misli prave.
Ko znebil duh se trupla je težave, Legenda pravi, da je roža zala 'Z njegovega sred skoz grob pognala, Z napisom zlatih črk: „Marija a ve!"
Od zora, da se nagne dan k večeri, Glasi po noči pesem se ognjena Le tebi, s'cer nobeni Eve hčeri.
Da, predno vgasnila smrt moč plamena, Je 'z srca zrastel venec, ne zameri, Ki nosi črke tvojega imena!
sanjalo se mi je, da v svetem raji Tam bila srečna sva brez zapopadka: Proč bila je življenja doba kratka, Kjer me od tebe loč'jo časi, kraji.
Sedela z Lavro ti si, sestra mlaji, Pred vama bila dni je prejšnjih prat'ka, Med vama bila govorica sladka, Kako slovela ktera je od vaji.
In tam na tehtnico svetfga Mihela Z Petrarkom djala sva sonete svoje, Visoko moja skled'ca je zletela,
Pridjala čednosti sva nje in tvoje Vsak svojim pesmam, in skodela Njega ni bila niž' od skled'ce moje.
Telika, Togenburg! bila je mera Terpljenja tvoj'ga; moje ga premaga: Nazadnje omeči se tvoja draga, Vsak dan ti okno celice odpera.
Od zora srečen upaš do večera, Da vidna bode nje podoba blaga; In ko ti že priteče smrtna sraga, Zaupljiv še pogled se k nji ozera.
V nebesih nje oči jaz videt' menim, Keddr predrznem vanje se ozreti, Dva jezna Keruba z mečem ognjenim.
Da bi ne žalil je, v vednem trepeti, Bežim jaz revež pred pogledom njenim; Noben mi žar'k v življenja noč ne sveti.
18il<5 je, Mojzes! tebi naročeno, Peljati v Kanaan krdelo Juda; Ak srečna pride, pride ura buda, Zamišljen si v to opravilo eno.
Od daleč vgledaš zemljo zaželeno; Povrnena veselja je zamuda, In plačani so poti polni truda, Srci otrpne ti razveseljeno.
Pet' ljubeznjivost tvojo in lepoto, Poklic je moj in samo opravilo, Dokler me v groba ponestf temoto;
Ak gledat' smem obličje tvoje milo, Za žalostnih noči in dni samoto Obilno mi dano je povračilo.
Ma jasnem nebu mila luna sveti. Kjerkoli žarki nje so zasijali Po zimi se snega, ledu kristali, Demanti rose bliskajo poleti.
Vsi čudeži noči so razodeti, Stori svetila moč brez te, ki pali, Da luna jih ko solnce ne razžali, Da nenavarna je stvarem na sveti.
Ne bojte pesmi se, ki jih prepeva Tvoj pevec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati! In ki jih pel do zadnjega bo dneva.
Brez. te moči, ko lune žarki zlati, Le cena tvoja v njih se razodeva, Pred njimi neče led srci bežati.
Marskteri romar gre v Eim, vKompostelje, Al' tje, kjer svet Anton Jezusa var'je, Tersat obišče, al' svete Lušaije Enkrat v življenji, al' Marijno Celje.
V podobah gledat' hrepeni veselje Življenja rajskega. Sled sence zarje Un'stranske glorje, vtisnen tam v oltarje, Ljubezni verne ohladi mu želje.
Ah tak podobo gledat' me device, Nebeške nje lepote senco, sanje Goljufne, v kterih komaj sled resnice,
Ukaz želj vleče v tvoje domovanje; Srci obupa menj more pušice, Ur krajši tek, tam milše prs' zdih'vanje.
Mgodí se v časih da Mohamedani, Praznujejo Budisti v daljni Kini, Al' ljudstva, kjer šopir'jo se Bramini, En dan z med njimi vjetimi kristjani.
Veselje <5nih glasen hrup oznani, Pojó trobente, piščal k tamburini; Obhajajo v srcá ga globočini V samotnih kotih ti z nočjo obdani.
Bil je tvoj god: glasnó so strune pele, Obhajali so z petjem ga in plesom Prijatli in prijatlice vesele;
Jaz praznoval sem z mokrim ga očesom, V samoti so za srečne dni puhtele Iz polnega sred želje k nebesom.
®či pri nji v deklet so bile sredi, Govor'la usta le od nje so hvale, Rokč po sili nje ime pisale, Hodile so noge le po nje sledi.
Prepov'd sem dal jim: bogali pogledi, Molčala usta od podobe zale, Mir dale so roke, noge ravnale Po rok, ust in oči so se izgledi.
Brez upanja ljubezni v svoji zmoti, Ki se mi pogasiti v srci noče, Tako sem dolgo stavil se nasproti.
Ne bogajo me misli, želje vroče, Drevesom, hišam, rekam, hribom poti Do nje jim ni zastaviti mogoče.
2£edar previdi učenost zdravnika, Da smrti odvrniti ni mogoče, Ne brani jesti, piti mu kar hoče, Z grenkotami ne sili več bolnika.
Ko je viharjev sila prevelika, Togota njih se potoMžit' noče, Kamor val žene čoln, obupujoče Leteti mu dade rokč brodnika.
Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa! Pogledi, misli in želje goreče! Vam prostost dam, ker zdravja nimam upa:
Hodite kamor vedno sla vas vleče, Vpijanite od sladkega se strupa, Ki mi razdjal srce bo hrepeneče.
©dprlo bo nebtf po sodnjem dnevi Se 'zvdljeniin, svit glorje nezrečeni, Vso srečo bodo vid'li pogubljeni. Ki stali bodo tam na strani livi.
Pogled ta bolj jih ko goreči levi, In ko strahovi vsi 'z pekla 'zpuščeni Bo vstrašil, od njega naprej podeni Miru ne bodo ndšli v večni revi.
Oči nje od ljubezni razsvetljene Smij&le so se 'zv61jen'mu naproti, Bil priča sem nj'u sreče nezrečene;
Mi pred očmi je v najtemnejšem koti Pogled ta, brez miru me dalje žene V obupa brezno po brezkončnem poti.
prav se piše kauJa ali kafha, Se šola novoerkarjev srdita Z ljudmi prepira starega kopita, Kdo njih pa pravo trdi, to se vpraša.
Po pameti je taka sodba naša: Ak' je od kafhe karca bolj'ga žita, In bolj obdelana in bolj polita, Naj se ne pise kafha, ampak kaira,
Ak pa po črki boljša jed ne bode, In zavolj črke ne trpi nič škode, Obhaja taka misel nas Slovence,
De pravdajo se ti možje mor'biti, Za kar so se nekdanji Abderiti V sloveči pravdi od oslove sence.
Me bod'mo šalobarde! Moskvičanov Gorenci moji! knjige mi berimo, In kar nam všeč bo, uzmat' se učimo Od bčgmejev na meji Otomanov!
Iz kotov vseh od Skj&ptrov do Šamanov Tak, kakor srake gnejzda, vkup nosimo Besede tuje, z njimi bogatimo Slovenskih novi jezik Ilirjanov.
Prekosili res bomo vse narode, Najstarši med jeziki jezik bode, Ki se iz te čob6dre bo naredil,
Ker bomo tak govorili v Emoni, Ko žlobodrali so tam v Babilčni, Ko bil jim Bog je govorico zmedel.
Apel podobo na ogled postavi, Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo; Zad skrit vse vprek posluša, kaj zij&lo Neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čevljarček se vstdvi; Ker ogleduje smolec obuv&lo, Jermenov meni, da im& premalo; Kar on očita, koj Apel popr&vi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni, Namest' da bi šel dalj po svojem poti, Ker čevlji so po godi, mčč se l<5ti.
Zavrne ga obraznik imenitni, In tebe z njim, kdor napčen si očitar, Kekoč: „Le čevlje sodi naj Kopitar!" —
© Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta Speljala ne bila, golj'iiva kača!
Ne vedel bi, kako se v trup prebrača, Vse kar srce si sladkega obeta; Ne bila bi mi vera v sebe vzeta, Ne bil vihirjev notranjih b' igrača!
Zvestč srce in delavno ročico Za doto, ki je nima miljon&rka, Dobil z izvoljeno bi bil devico;
Mirnč mi plavala bi moja barka, Od ognja dom, od toče mi pšenico Bi bližnji sosed v&roval — svet' Marka.
iPop<5tnik pride v Afrike puščavo, Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mes'ci hrepeneč se vleže v travo.
Neb6 odpre se, luna di svečavo; Tam vidi gnjčzditi strupene gade, In tam brlčg, kjer ima tigra mlade, Vzdigiti vidi leva jezno glavo.
Tako mladen'ča gledati je gnilo Naključje zdanjih dni, dokler na p6ti Prihodnjosti je bilo zagrinjilo.
Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne milo, Globoko brezno brez vse rešne p6ti.
Iclrast, ki vihdr na tla ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladansko sčje, Spet ozelenel sem ter tje bo veje, Na enkrat ne zgubi moči poprešne:
Al' vendar zanj več ni pomoči resne; Ko spet znebi se gozd sneg& odeje, Mladik le malo, al' nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne:
Tak siromak ti v bran, sovražna sreča! Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telčbi tvoja moč grmeča;
Ak hitre ne, v svest' smrti je poč&sne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka in ugasne.
]Komur je bila sreče dar klofuta, Kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero, Ak' bi imel Gigantov rok stotero, Ne spravi ukup darov potrebnih Pluta.
Kjer hodi, pot mu s trnjem je posuta, Kjer' si poišče dom, nadlog jezšro Nabere se okr<5g, in v eno mero S togotnimi valmi na stene buta.
Okrdg drevita skrb ga in potreba, Miru ne najde revež, ak' preiše Yse kraje, kar jih strop pokriva neba;
Še le v pokoji tihem hladne hiše, Ki pelje vanjo temni pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše.
v
življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Tje, kamor moč pregdnjavcev ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže,
Tje v posteljo pdstlano v črni jami, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadl6g ga ne predrami.
V
Uez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišla beseda žala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa!
Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so boldla, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je trnovka bodčča.
Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je srce preživo, DuM so vkr6tili nadlog oklepi;
Strah zbežal je, z njim upanje golj'fivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Našla me tnalo boš neobčutljivo. —
Memento mori.
Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasifia že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; Al' dneva ne povč nobena prat'ka.
Nas smrti ne obvar'je koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlita, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, Da smrtna žčtev vsak dan bolj dozčri.
Mor'biti, da kdor zdaj vesel prepeva, V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Molči trobental bo: „memento mori!"
Matiju Čopu.
Izročam vam, prijatla dragi mani! Ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo; Ločitvi od njega mi je hladilo, Lek bila je ljubezni, stari rani.
Minljivost sladkih zvez na svet' oznani: Kak kratko je veselih dni število, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče on'stran groba v prsih hrani.
Pokopal misli visokoleteče,
Želj neizpolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir, ves up na zemlji sreče.
Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Srce veselo in bolnd, trpeče Vpokoj'le bodo groba globočine.
Krst pri Savici.
.foirtát hq t^t/T
■
Uvod.
¥aljhun l, sin Kajtimarov, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z Avrel'jem Droh 2 se več mu v bran ne stavi; Končano njijno je in marsiktero Življenje, kri po Kranji, Korotani Prelita, napolnila bi jezero. Gnij<5 po polji v bojih pokončani Trurn^ srčni vojvodi in njih vojščaki; Sam Črtomir se z majhnim tropom brani, Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog'njo Živo *, Za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, Beži tje v Bohinj, v bistriško dolino,
V	trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dan denašnji vidiš razvalino,
Ki ajdovski se^ gradeč imenuje,
V	nji gledaš Črtomirovo lastnino. Devetkrat veča množ'ca jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje;
Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.
Šest mes'cev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kako strašna slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Preti odpreti grada trdna vrata.
Delj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovar'šem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim; Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat' temne zore, Neproste dni živet', nočem enake, Ne branim mu, al' jutra čakat' more.
S seboj pa vabim druge vas junake, "Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temna je noč in stresa grom oblake;
Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči je mogoče.
Naj več sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol'jo vero in postave.
Če pa naklonijo nam smrt bogovi, Menj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svitlim solncem sužnji dnovi!"
Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame, Strašljivca v celem ni imel števili.
Al' komaj vrata so odprta, vname Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močj6 objame.
Tud' on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti nanje.
Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada.
Ko se neurnik o povodnji vlije, Ter s hriba strmega v doline plane, Z deročimi valovi vse ovije,
Kar se mu v bran postavlja, se ne vgane, In ne počije prej, de jez omaga; Tak vrže se Valjhun na nekristjane.
Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim je bila vera nad vse draga.
Ko zor zašije na mrličev trope, Leže, k' ob ajde žetvi al' pšenice Po njivah tam leže snopovja kope.
Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice
Njega, ki kriv moritve je velike. —
Krst.
Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svitla zdija Zlati z rumen'mi žarki glavo trajno Snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja. Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več zdaj vneujega viharja; Al' somov vojska pod vodi5 ne mine In drugih roparjev v dnu globočine.
Al' jezero, ki na njega pokraj'ni Stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja? — To noč je nehal vojske šum venanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; Le hujše se je zbudil črv nekdanji, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešniši obupa so Harpije.
Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V	domačih šegah vtrjene postave;
V	deželi parski Tesel 4 gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave,
Le tujcem sreče svit se v Kranji žiri, Ošibno nos'jo ti po konci glave; Al', da te neha ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utičana!
Prebila pričujoče ure teže Ne bila poznih let bi gliva siva;
V	mladosti vendar trdnejše so mreže, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva. Kar, Črtomir! te na življenje veže, Iz tvojih prejšnjih dni se mi odkriva, Ko te vodila ni le stara vira
Tje na osredek bleskega jezera.
Tje na otok, z valivi ves obdani,
V	denašnjih dnevih b<5žjo pot Marije.
V	dnu zad stoji snežnikov velikim; Polji, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže bliski grad na levi strini; Na desni griček se za gričem krije. Dežela kranjska nima lepš'ga kraja, Ko je z okol'co ta, podoba raja.
Tam v časih Črtomira na^ otoki Podoba boginje je stala Žive, Ki so zročeni ji mladen'čev stiki, Ki so ji, ve dekleta jubeznjive, Zročeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive; Tam bog'nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa.
Hči Bogomila, lepa ko devica, Sloveča Hero bila je v Abidi; Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi; Priliznena mladen'čev govorica Je ne napihne, srca ji ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto lčto; Srce mladij ni za noben'ga vneto.
Dari opravit bog'nji po navadi, Prinese Črtomira lehka Mdja, Od tega, kar raste pri njega grddi, Od čede, žita in novine sadja. Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmenj nadja, Iz nje oči v srce ljubezni strela, Plamen je neug&sen v njem unela.
O blagor, blagor Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda! Kak od zamaknenja je vsa prevzeta; Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko z&rja, kader jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane, Zadržana ji od moči neznane.
Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki celo leto je cwtla obema: Kak Črtomir osredek obiskuje; Kak oče omladi med njima dvema,
Ki ni, to meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnima; Pijanost njijno, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine.
Že, Črtomir! je treba se ločiti, Ne slišiš kak glasnč trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun srditi, Požigat božje veže, divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži.
Kak težka, bridka ura je slovesa! Stojč po licih jima kaplje vroče, Objeta sta, ko bila bi telesa En'ga, spustiti ustna ustne noče; Si 'z lev'ga oče desnega očesa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost zatopljene, In da tolažbe njima ni nobene.
Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ko bi, da jo doseči moč' je, sodil; Al' preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil; Zdi možu se, da gre le v smrt krvavo, Ne da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Črtomir! je vzet' orožje.
In šel je bolj boj'vat brez upa zmage; Pokazal se je korenine prave. Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupli krvave Mrtvih, al' zdihajočih duše drage; Vendar ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rešit' slavnih staršev, Od smrti ne ohraniti tovar'šev.
Premagan pri bohinjskem sam jezeri Stoji, naslonjen na svoj meč krvavi; Z očmi valčv globoko brezno meri; Strašne mu misli rojijo po glavi; Življenje meni vzet' si v slepi vM: Al' nekaj mu predrzno roko vstavi — Bili je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki 'zpeljala ga je 'z b6ja.
Enkrat videt' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto: Al' srečno je prebila časov silo; Al' njeno srce mu'še bije zvesto Al' morebit' pod hladno spi gomilo; Al' premagalec mu je vzel nevesto; Al' živa al' mrtvi je, zvedet' more, Ločiti prej se iz sveti ne more.
Znan ribič privesla od one strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi; Kak<5 pQVSod ga iščejo kristjani; Kak z vjčtimi Valjhun srditi ribi.
Prijazno delj mu tam ostati brani; Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v v&rnejše zavetje. Vda Črtomir se v to, kar ribič svetfje.
In brž veslata v konec ta jezčra, Kjer v njega bistra pribobni Savica. Ker srečen veter njij' roke podpčra, Čolnič leti, ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je gčsta senc temnica. — Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi.
Želi dat' Črtomir mu povračilo, Al' v vojski bili d'narji so razdani. Da Stdroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraji tovor zlita hrani; Njij' poiskati da mu naročilo, In d& mu prstan, samo njima znani, Da bi pri njiju storil mu resnico; — Prinesti zl&ta reče četrtnico.
Po Bogomili vprašat' mu ukaže: Al' gleda svitlo solnce, je še živa; Al' so obvar'vale jo mokre straže; Ali sovražnikom drugjč se skriva, In kod najvarniši se pot pokaže, Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutri bo Savice Vesele ali žalostne novice.
Slap drugo jutro mu grmi v ušesa. Junäk premišlja, kak bolj spodaj lena Voda razgraja, kak bregöve stresa, In kak od nje se gore ziblje stena; Kak skale podkopuje in drevesa; Kak do nebes leti nje jeze pena! — Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladenič, Črtomir pri sebi pravi.
Zbudi ga 'z misli teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi. Spoznä koj ribiča poštena lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Talär in šttfla, znamenje poklica, Povesta mu, da služi Nazareni. Po meč bi desna bila se stegnila, V ti priči se prikaže Bogomila.
„O sem, na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče; Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče! Naj brije zdaj okrog viharjev sila; Naj se neb<5 z oblaki preobleče: Ni meni mar', kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te roke objeti."
Iz njega rök izmakne se počasi, In blizu se na prvi kamen vsede, In v trdnem ali vendar milem gläsi Mladen'cu vnet'mu reče te besede:
„Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede; Da b' enkrat se sklenila poti naju, Zdaj tukaj vidiš me v samotnem kraju."
„Povedat' moram ti, da sem kristj&na, Malikov popustila vero krivo; Da je bežala ta, k' ob solnci slana; Da dal krstit' je oče gldvo sivo. Soseska je, Marije službi vdana,
V	dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih z vedi."
„Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko ladja te odnesla je od mene, Si mislila, al' bo ljubezen naji Prešla, ko val, ki veter ga zažene; Al' hrepenečih src želje najslaji Ugasil vse bo zemlje hlad zelene; Al' mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeče srca se sklenile."
„Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti.
V	nevarnosti življenje vedet' tvoje, Zaprte vse do tebe videt' p6ti,
Ni vedlo kam se djati srce moje. Tolažbe nisem našla v taki zm<5ti, Obupala sem skoraj takrat reva; Kak sem želela v noči ti svit dneva!"
„En dan sem vprašat šla po vojske sreči, Ali še zdaj se ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogoboječi, Duhovni mdž, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog največi; Kak greh prišel na svet je po Adami; Kak se je božji sin zato velovečil, Da bi otel narode in osrečil."
Da pravi Bog se zove Bog ljubezni; Da ljubi vse ljudi, svoje otroke; Da zemlja, kjer vijo viharji jezni, Je skušnje kraj; da so naš dom visoke Nebesa; da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod' otroke ljube; Da ne želi nobenega pogube."
„Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka; Ok<5 ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljenih tam čaka; Da spriščenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka; Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili."
„Ko šla domu sem, z družbo naj'no v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide. Prijazno v svoji šegi me pozdravi; Povi, da prej je štet bil med Druide;
Da preobernil se je k' veri pravi; Da v naše kraje oznanj'vat jo ide. Ker so vasi mu bile krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane."
„Domá očetu, meni razodeva, Kar prerok'vali nekdaj so preroki; Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križi operó krvi potoki; Popiše nama strab sodnjega dnéva, Vsa čudesa, ki vere so poroki: Kar vedet' treba, razloži po vrsti, Ker sva mu vse verjela, náju krsti."
„Al' ena skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno, Bledó ležati na mrtvaškem prti; Zaté sem trepetala uro slednjo, Da bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolno srcé ozdravi, Ker, da premore vse molitev, pravi."
„Kolikokratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije; Ne daj v oblast sovražni ga togoti; Pred njo naj tvoja milost ga zakrije!"" In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovar's se smrti vbranil."
14
„Iz spanja svoj'ga, Črtomir, se zbudi! Slovi daj svoji strašni, dolgi zmoti; Po potih se noči temni ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da skleneta se enkrat naj'ni piti; Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti nama tam v nebeškem dvori."
Črtomir.
„Kak bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela zame ? V veselji skoraj mi srce omaga, Ki tvoja ga ljubezen v njem uname! Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo; • Ti gospoduj čez vero, misli, delo."
„Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al' zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili, pušic njegovih strela! Kaj videli krvi smo v Kranji teči; Kristjanov svojih vsa prevdari dela, In mi povej, al' ni Črt najbolj jezni Njih Bog, ki zoveš ga Bogi ljubezni ?"
Duhovni.
„Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angelov glasovi
V	višavah pri Mesijevem prihodi. Da smo očeta enega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi; Da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi. Valjhiin ravni po svoji slepi glavi,
Po božji volji ne, duhovni pravi."
v
Črtomir.
„Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile! Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile;
V	njih le spošfval očetov sem postžve; Al' zdaj ovrgle so jih vojske sile.
Če sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zakčna zveza me sklenila?"
Bogomila.
„Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al' v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodnja rana Srce ji gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana. Al' se za majhen čas je družit' vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno?"
14*
„Da smrti bi rešil tebe nesrečne, In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje najslaji; Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; — Bili je vslišana molitev moja, Ne smem postati jaz nevesta tvoja."
Bogu sem večno čistost obljubila In Jezusu in materi Marii; Kar še učikala bom let števila, V bridkosti želj in v upa rajskem sii, Nobena me ne bo premogla sila, Da bila svojemu, sveta Mesii, Nebeškemu bi ženinu nezvesta. Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta! —
Duhovni reče med besede take: „Zakdna sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat' razore! Druid sem z zmoto jaz slepil rojake; Ko bi dajal ne bil tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bi kriva bila vera; Žen bi ne bila vdova marsiktera!"
„Tvoj p<5t je v Oglej, da položil nate Roke bo patrijarh, če duh te žene; Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovnega te storil bo, ko mene.
V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene! Le hitro v Oglej, tje do,patrijarha, Da posveti te v mašnika, duš var'ha."
Črtomir.
„Prav praviš, da ne smem jaz upat' sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni; Odšla je mati komaj sptfnam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit' hoče me ljubezen sladka, Al' kak sladkost je bila njena kratka!"
„V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči; Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovar'še moje! Bčg je moj up, gozd je moj dom prič'joči. Nespametna bi z mano bila zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza."
Bogomila.
Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da jo vgasiti more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza;
V	zakoni vendar brani sad mi njeni Vživ&ti z Bogom trdnejša zaveza. Odkrila se bo tebi on'stran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba.
„Da bodo božji znani jim obeti, Pojdi jih oznanj'vat v slovenska mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta;
V	nebesih čakala bom pri očeti Čez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb' oteta Krdila, prideš k meni v mesta sveta."
Izmed oblakov solnce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije; Nebeški z<5r obda obličje milo. Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije; Da ni nebo nad njim se odklenilo; Da je^ na svetu, komaj si verjame: Tak Črtomira ta pogled prevzame.
Ko je minul, kar misli, da bo v sili Zlatd mu treba, si od mož ga vzame; Dar rib'ču da, njim, ki so ga nosili. „Kar Staroslav zlat& še hrani z&me, Daj ga sirotam," reče Bogomili; Se bliža ji, presrčno jo objame, Molči poda desnico ji k slovesu, Solzi stojijo v vsakem mu očesu.
„O čakaj, prošnjo mi dopolni eno! Predn& se loč'va,u Bogomila pravi, „Da mi v skrbeh ne bo sreč vtopljeno; Da laže se bridkosti v bran postavi, Predno greš v Oglej čez gor<5 zeleno, Se v pričo mene odpovej zmotnjavi; Dokler te posveti krst, se zamudi; Voda je blizu in duhovni tudi.
Molče v to prošnjo Črtomir dovoli; Z duhovnim bliža sldpu se Savice. Molitve svete mašnik on z njim moli, V imenu krsti svete ga Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli; Svet' od veselja se obraz device, Ki bila je podpora vere krive In opravljala službo bog'nje Žive.
Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma, prčsta zmote vsake; Postane m&šnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre in dalje čez njih mčjo; Do smrti tam preganja zmot oblake. Domii je Bogomila šla k očetu; Nič več se nista videla na svetu.
t1
Opombe.
1 Valjhun, v latinskih pisarjih Valhunus in Valdungus imenovan, bil je korošk vojvoda in poseben preganjalec nevernikov. Že njegov oče Kajtimar (Chetimarus) si je veliko prizadel, da bi krščansko vero razširil po Korotanu in Kranji; ali Slovenci so se trdo držali stare vere, in preganjali kristijane , posebno misjo-narje. Poglej Valvazorja „Ehre des Herzogthums Krain" 7me bukve; 2go poglavje.
1 Avrelij, Drob, (Aurelius, Drolius) dva poglavarja nevernikom. Poglej Valvazorja na mestu rečenem.
8 Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera. * Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parsk vojvoda, s tremi trumami vojščakov nazaj je pripeljal in zopet jim vsilil Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vojvodstva iz dežele izpodili. Poglej Valvazorja na mestu rečenem.

Dostavek
neuatisnenih, in tudi že kdaj kje natisnenih, toda do zdaj še ne zbranih pesmi.
/f')Yfit*o(T
**» e^il«, M „ nm ¿¿¡¿¿J*
.¡mf^I iliníiidx	0jj
Nuna.*
Nuna.
„¥esela pomlad se zbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček! Če mika v zeleni te gozdek letet', Ne branim ti, okno ti hočem odpret', Poišči si gnejzdece, parček Zapiisti Ignac'je samoto, In prostosti vživaj sladkoto."
Kanarček.
„Iz celice letel bi ptiček vesel Na srečnih otocih Kanarskih, Kjer rod se očitov je mojih začel, Kjer vedna pomlad je, ni groma ne strel, Ne sliši šum sap se viharskih; Kjer slana, sneg, toča ne pada, Zalaz'vati nas ni navada.
Prmrzle so v gozdih mi vaših rose; Prehitro pomlad pri vas mine; Viharska poletja so, zime hude, In ptice kragulji, lisice more Leteče, lazeče zverine; Mladen'či pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave.
*.« a a K Jaz v ptičnici rojen sem, v cel'ci zrejen, Samote, pokoja navajen; Le tebe sem, deklica! ljubit' učen; Od sreče togotne bil nisem tepen; Od tvojeh sem rok le bil glajen: Kak bi se navadil trpeti; Kak živel bi zunaj na sveti!"
,7'otji»« rawn <rr nujo ,ii flfm&vt o/i. Nuna.
„Pač res je, kar poješ, pri meni tedaj
V ti celici nunski ostani!
Jaz stregla in pela ti bom, ko do zdaj,
Odpevaj mi, ljubček, kr<5g mene skakljaj,
Dovoljnost mi zlato ohrani!
Le celico naj'no zapri va,
Prostosti svete ne želiva!
:rfii*iuii«-M.«N oui MU aZ
Zarjavéla devica.*
V tridesetem d'viéica Eeva še samičica, Prebridkô je st<5kala, Milo, milo jokala:
„Oj me, oj me, vbdžica! Cvetla sem, ko rožica, En'mu bila milija, Ko dišeča lilija."
„Srce se mu vnélo je, Zvésto mu gorelo je; Me prevzetnost zapelji, Nisem rekla ne al' da."
„Ptič zijilast prileti, Na liman'ci obvisi; Fantič ga ne gré lovit, Misli boljši lov dobit'."
„ Streti se počasi ptič, Prazen gré domu fantič, Gré z objokanim' očmi, Vjél da lep'ga ptička ni."
„Čakala sem boljšega, Čakala sem goršega, Dokler me pozâbil je, Z drugo se obâbil je."
* Do zdaj še nenatisnena.
„Tekel čas je mladih dni, P<5me b'lo nikogar ni; Stara sem samičica, Zarjavela d'vičica."
Zdravijca. *
Prijatli! obrodile So trte vince nam sladki,
Ki nam oživlja žile, Srci rasjasni in ok<5, Ki vtopi, "Vse skrbi, V potrtih prsih up budi.
Komu najprej vesilo Zdravijco, bratje, č'mo zapit'?
Bog našo nam dežilo, Bog živi ves slovenski svet, Brate vse, Kar nas je Siniv sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov Kodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil oč&kov, Naprej naj bo Slovencev dom;
Naj zdrobe Njih roke Si spone, ki jih še teže!
Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo;
Otr6k kar ima Slava Vsi naj si v roke sežejo, Da oblast In z njo čast Ko prej, spet naša bode last!
Bog živi vas Slovenke, Prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, Ko naše je krvi dekle; Naj sinov Zarod nov Iz vas bo strah sovražnikov!
Mladen'či, zdaj se pije Zdravijca vaša, vi naš np!
Ljubezni domačije Noben naj vam ne vsmrti strup, Ker zdaj vas Kakor nas Jo srčno branit' kliče čas!
Žive naj vsi narodi, Ki hrepene dočakat' dan,
Da, koder solnce hodi, Prepir iz sveta bo pregnan;
Ko rojak Prost bo vsak, Ne vr&g, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatli, Kozarce zžse vzdignimo,
Ki smo zato se zbrafli, Ker dobro v srci mislimo; Dokaj dni Naj živi Vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Tri želje*
(Anastazija Zelenca.)
Ko želje bi veljale kaj, Tri želel bi reči: Deklic bel, črni pop, konjič Želje bi bile tri.
„Čemu, povej, bi bil deklic?" Par mene veseli; Ne da bi molil, zdihoval, Dveh temu treba ni.
„Čemii, povej, bi bil ti pop?" Zavolj lehke vesti; Če večkrat sta po dva sami, Lehkč se kaj zgodi.
„Čemu, povej, bi bil konjič?" Da jahal bi vse dni Od deklice do popa tje, Od tam pred nje oči.
Licovski strelci.*
*	(Iz nemškega.)
Kaj tamkaj iz gozda se v solnci blešči?
Sum bliže bije na všesa. Sem doli se v vrstah temnih drevi, Pojejo rogovi, trobenta buči, Da duša v prsih se stresa. Če vpraša črnih junakov kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kdo v temni tej hosti je dirjajoč,
Kdo jaha po gori, po griči? Potuhneno pazijo celo noč, Strel'c uka, in puška za puško poč',
Francoski padajo b'riči. In črnih strelcev če vpraša kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
.Kjer grozdje zoreva, tam Kajna šumi,
Trinog obstoji za vodami, Otetega misli se, — grom prileti,
* Natisnena v„lllyrisches Blatt"1830.1. in v Koledarčku 1854.1.
15
In planejo v vodo in plavajo ti Do njega s krepkim' rokami. Če vpraša črnih plavačev kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kaj tamkaj v dolini razlega se hoj,
Kaj mečev zvenč&nje pomeni? Nevsmiljeni konjiki bijejo hoj; Unčta je svobode iskra, in koj Se vžiga v krvavem plameni. Če vpraša črnih konjikov kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kdo zdiha tam, jemlje od solnca slovč,
Med trupli sovražnikov vmira? Spreminja smrt lica, zapira ok<5, Junaško srce ne trepeče pred njo;
Iz smrti svob6da izvira! Če vpraša črnih mrličev kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
To nemških je strelcev roj strašan.
Rabljine ter<5č in tirane; Kdor ljubi nas, ta naj ne hodi žal'vdn, Dežela svobodna je, počil je dan,
Otele so smrtne jo rane; Zat<5 naj od vnuka do vnuka slovi: Licovski taki strelci so drzni bili!
Janezu N. Hradeckemu
na njegovega mestnega županstva petindvaj-setletnice dan* (27. rožnika 1845.)
Od sfčno zaželenega poklica,
Ki tebi zročil varstvo je Ljubljane, Pretekla je stoletja četrtnica.
Za svojega rojaka srca vžgane Takrat je že navdžjal up veseli, Da mestu našemu zlat čas nastane.
Najdrznejši presegel up si z dčli, Ki bodo nam pred hitrih let togoto Emone letopisi jih oteli.
Pregnal 'z zastavnih bukev si temoto, Da več pod ključem bogatin ne hrani, Zakladov z nezaupljivo strahoto;
Roke zdaj pridne, umni zdaj možgani Lehko. dobe pomoč, da se razpr6sti Med slednji st&n obilnost, kaj ji brani?
Da tem, ki jim ne zliva v plohi gosti
Bogastva sreča, kapljice bolj skope	6
Do jezera zber<5 se visokosti:
Pred mnogo si hranilnico Evrope Oskrbel nam jo ti s tovar'ši, ktera Odvrača revščino in nje nast6pe. —
Njim, ki greni potreba let večera,
Al' PreJ Je treščila jim v barko strela, Da z jadri plavati jim zdaj zavera,
* Natisnena v „Novicah" 1845. 1.
Y pomóc je tvoja roka prihitela: Z dobrotljivim si zborom ti načinil, Da jih podpira mestna srenja cela;
Pa da bi revež samsko ne poginil, In brat pomagal bratu iz nesreče, Občinsko hišo vbogim si vlastninil. —
Kak tvoje srce vedno je goreče
Za čast in prid in blagoslov Ljubljane, Ljubljane, ljubice nebes in sreče!
Ozri se na snežnikov velikane, Ki jih najmlajši žarek zore zlate Pozdravlja, kader na iztoku vstane;
Daleč okróg poglej ravni bogate; Visokih žit na njih poglej valove, Njih reke breg, okróg zelene trate;
Poglej njih čvrste, bistrih glav sinove, Ki vnema v srcih se jim želja sveta, Obrnit' v čast domú vseh zgod osnove,
In zvestosrčna njih poglej dekleta, Lic rajski zor, oči poglej nebesa, In sramežljivost, ki je var'h njih cvéta;
Obrni na Ljubljančane očesa,
Kak ljubijo poštenost in pravico: In v prsih ti veselje srce stresa!
Al' grda delala pošast krivico Meščdnom je in mesta je lepoti, Krijóc ga s plašča sivega temnico.
Bezáti moraš, hoti al' ne hoti! Ti mislil si, ko déla si se lótil, S cesarko pomocjó dat' strah mokroti.
Brijáreja sterocega si vkrótil;
Močvirje vekoletno je pregnano; Megl<5 od nas slov<5 si vzet' zarotil! Z mostovi zalšaš novimi Ljubljano, Bogastva vire nove ji odpiraš. Srce ti je za vso deželo vžgano: Kmetijske družbe ud, nje zbor podpiraš, Podpiraš z njim domače ti „Novice;" Hvaležnost vseh Slovencev si nabiraš, Ki tihote že bratov zabavljice, Da smo zares mi Kranjci pozabili Že Slave matere, nje govorice, Ki stala v bran je Atilovi sili; Ki preživela mnoge je narode; Ki jo naprej ohrani Bog naj mili! Zatč naj ti zahvala naša bode;
V del tvojih naj spomin ti bo ta čaša; Pij, domorodec, zdravje 'z te posode! Naj tvojih dni število se naraša; Naj tebi vse bridkosti Bog odvrne: To prošnja je vseh meščanov in naša. Podobo tvojo, ki se zdaj odgrne, Česti naj pozni vnuk, Nepozabljivi! Ko davno bomo rop mi zemlje črne, Ki kličemo iz srca: Bog te živi!
Sveti Senan.*
Zat6, da b' od ženskih ne bil zapeljan, Podil na otdk se je sveti Senln; Valovi šumijo okrog in okrog, Otok ni dotaknen od ženskih bil. nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihlr, Vse kliče svetnike na pomoč mornlr; Strašnč se valovi, vetrovi tepo, In strele letijo, grom stresa neb<5.
Kje barko k otoku vihlr pridrevi, 'Z nje deklica stdpi nebeških oči; Dve skal'ci vzdiguje strah prsi mokrč; Senlnus je zmoten, kam djat' se ne v6.
„Vihlr me pridrevil je semkaj do vas, Pod streho vzemite me, oče, ta čas, Da se posušim, in prosite Bogi, Da pošlje drug veter, da vreme nam dl."
„„Za vrčme, on reče, jaz hočem molit', Na tem pa otoku ne smeš se mudit', Menih sta in ženska nasprotne stvari — Le hitro od tod proč, ker že se mrači.""
Poklekne in prosi vremena Bogi, Poležejo koj se valovi morji, In luna zašije, zvedri se neb<5, Proč deklico mokro valovi nesč.
Senanu se sanja potem vse noči, Od deklice nedrij, od njenih oči, Da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz, In da jo spovedat' zamudil je čas.
In kader vihar spet na morji buči, Po barki ozira se s skrbnim' očmi; Ak žensko pridrevil vihar bi tje v stran, Pod streho bi vzel jo, spovedal Sen&n.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesd; Nazaj med ljudi se Sen&nus podi Od tod se menihi ženstvd ne boje, Za dušo in truplo njih radi skrbi.
Nebeška procesija.*
Osemnajststo in petero
Leto gre čez tridesit, Kar prinesel sveto vero Jezus Kristus je na svet.
Bog sedi na svojem stoli, S cilo je čestj<5 obdan, Angeli stoje okoli;
Bil je vseh svetnikov dan.
In pri sebi svoj'ga sina Ima in svetfga duM, Vseh nebiščanov družina Zbrala se je krog Bogi,
Gledat tam proces'jo sveto,
Trumo duš izvoljenih, Iz sveti proprejšnje leto In iz vic poklicanih.
Krona jim na glavi seje, Par za parom se vrste, V rokah nos'jo olj'čne veje, S pesmami Bogi ceste.
Na banderih jagnje božje, Koženkrance na vrateh, Prej na zemlji jim orožje Na hudiča in na greh.
Duš gre mimo, da miljoni Dosti manjkalo jih ni — Na komolci v stolu sloni Bog, se žalostno drži.
Zdaj bandero se prikaže Krištofa ljubljanskega, Bog se vstavit' mu ukaže, Tako pravi, vpraša ga:
„Kakor da za beracúne In za kmetice samó,
Za menihe in za nune Vstvaril bil bi jaz nebó!
Ti le in kaká pokvéka Ne gredó v pekél se grét;
Ni gosposkega človeka V sveti raj že nekaj let.
Menj le žalost ta me bode, Ko pogledam tropič tvoj,
Ti sam nekaj še gospode Vodiš zmerom za seboj.
Veče mesta so krščanske, Dunaj, Trst, Pariz in Rim,
Menj gospode, ko 'z ljubljanske Srenje, 'z njih v nebó dobim.
Druga mesta tud' oltarje Imajo in mašnike;
Kaj Ljubljancev mojih var'je, Da jih menj pekel požrfc?"
„Čast in hvala tebi bodi," Krištof mu odgovori,
„Menim, da v Ljubljani zlodi Ima menj zato moči,
Ker je revno nje gledišče,
V njem le smrad, tema in mraz,
Že trohljivo nje plesišče, Lakot tam, napuh, dolg čas.
Kdo rad puste je kopune, Drago kislico pije?
Kdo imč rad v lačne kljune Starih lačnih srak daje?
Nje strelišče je odročno, Tam je preberaški ples;
Tam šivarstvo premogočno, Plev z otrobi tam je zmes.
Torej rajši v božje hiše Je in bo Ljubljančan šel,
Ko v glediše, na plesiše Tlako delat za pekel."
Satanas skoz luknjo ključa Gledal in poslušal je,
Brž izmisli zvita buča Za Ljubljance liman'ce:
Zidat' vdihne jim kazino, Kaj je, kaže nam ime —
Žensko, moško tam mladino Z materami vred — kaze.

Da bi brezno bolj ukalo, V misel je Moževi dal, Da gospodo bolj to. malo Na strelišče si je zbral.
Reče zidat' koliseum —
Tam Ljubljančani vsi vprčk Peli bodo mu: „Te deum!" Da se bo razlegal jek.
Koliseum pot k nebesom Bo zazidal krščen'cam, Um se bode tri s kolesom, Nova Sodoma bo tam.
Zidalo se bo glediše;
Ko se leto pomladi, Manjkalo ne bo nam hiše, Kjer se satanas česti.
Čaka te velika sreča,
Ti Ljubljana spačena! Ti kasarna boš sloveča Satana peklenskega!
Prvi sedež boš hudiča;
Čez deset let več ne bo Krištof tvoj imel mrliča, Da bi dušo dal v nebtf!
Pesem
od zidanja cerkve na šmarni gori.*
I.
Deklica.
Zašla sem, in steze ne vem, Naprej ne vem, nazaj ne smem; Puščavnik, sam Bog vas naprot' PosM mi je pokazat p6t, Pokazat p<5t na strmi grad, Na strmi grad, gradnik kjer mlad, Kjer mlad gradnik bolan leži, Da ga tak dolgo k meni ni, Ki 'zvolil izmed vseli deklet, Obljubil me je v zakon vzet'.
Puščavnik.
O lepa hččr, o lepa ličer! Počij pri meni en večer, Lej, bliža se že temna noč, In pešat' vidim tvojo moč.
Deklica.
O ne mudite me nikar! Noči in truda mi ni m£r', Počivat', spati ne dade, Skrbi mi ne dade grenke.
Pušcavnik.
O pojdi z mano na moj dom! Razlega po gorah se grom, Poglej oblakov čudni ples, Kaki vihir buči skoz les.
Deklica.
O ne mudite me nikdr; Naj treska grom, buči vihir! Vih&r oh hujši, bolj strašan Po srci rjove noč in dan.
Pušcavnik.
Poslušaj, deklica, svet moj, Ostani tukaj vsaj noc6j; Lej, predno prideva do vrat, Odšel čuvaj bo nama spat.
Deklica.
O ne mudite me nikar; Če slišal me ne bo vrat&r, Ki mu odprla tolikrat, PosM odprit mi bo enkrat.
Pušcavnik.
Ostani hči, tvoj mlad' gradnik, On ni bolnik ampak lažnik; On slišal trkanja ne bo, Ker sladko spi z mladi gosp<5.
Deklica.
Ubij te grom, devištva tat! Že sedem mes'cev hodim mat' Bog ti gradnik zanesi mlad'! Od tebe nosim greha sad.
Ko te besede 'zgovori, Po tleh se zvrne, omedli, Zvije fantiček se od nje, Al' ona se več ne zavč.
II.
Na majhni trati sredi rož Grob zjutraj koplje sveti mož. Gre mimo mlad' gradnik na lov, Otročnico, grob gleda nov. Puščavnikovo kupit vest, Cekinov vzame polno pest: Kar imam s sabo, pravi, nd! In mdlči, da ne.zvž gospži.
Puščavnik.
Nikar, nikdr žlahtni gospod, Da greha vaš ne plača rod! Za svete maše dajte d'nar, Sirotam dajte bčgat dar, Da duši, ki je v vicah zdaj, Pomagajo v nebeški raj,
In sineta, ki je na svet Prišel, rediva sedem let; Ko leta spolni ta, pa ž njim, Pa ž njim jaz pojdem v šole v Rim.
III.
Gorje, gorje, gradnik nezvést'! Kakó te peče liúda vést! Krivic maséálec, večni Bog, Poslal ti dosti je nadlog: Zaprto ženi je teló, Skrbi te starost brez otrok, Graščino tujcem dat' iz rok.
Ko je preteklo dvajset lét, Puščavnik pride 'z Rima spet, Iz Rima pride mašnik mlad, Ki bil je star'ga greha sad.
Doma leži gradnik bolan, Puščavnik reče mu en dan: Skrbi vas grad, blago, gospod! Ker z vami vaš ugasne rod. Marii grad svoj dajte v last, Zidájte cerkev njej na čast, Da v njej maš'val bo sin za vas, In romar hodil sem vsak čas.
Marii dal je grad svoj v last, Sezidal cerkev njej na čast, V njej maše zanj mu sin je bral, In mater svojo 'z vic jemal.
Kjer bil je strmi grad nekdaj, Gore je šmarne cerkev zdaj.
Šmarna gora.*
Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam! Hvalit mater v nebo vzeto; Al' gorje odlašavcam, Ki tak svojo dušo črt'jo, Da it' opuste pred smrtjo Koženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
V	noči, kader ure svoje Spolni vseh svetnikov dan, Dokler zjutraj ne zapoje
V	čast Marii zvon glasdn,
Gor' na goro — strdšno res je — Mrtvih hodijo proces'je, Koženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije,
Vseh stančv so trume plašne, To se vidi 'z njih oblek, Vidijo se štole mašne, Svila in hodnik. — vse vprek. Kdo ste, romarji.vi čudni! Ki zdaj molite nevtrudni • Roženkranec, litanije, In pojete čast Marije?
Mi, v duhovskem oblačili, Seme smo sejali zmot, Slepci smo ljudem branili Sem na sveti božji pot; Pa iz vic zattf zdaj hod'mo, Žalostne proces'je vod'mo, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
Romarjev za nami truma, Ki je ni mogoče štet', Kristijani so brez uma, Ki to hteli nam verjet';
V	vicah delajo pokoro, Z nami hodijo na goro, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
Kdor odrastel gre iz sveta Kranjcev, da ni tukaj bil,
V	hiši večnega Očeta Prej ne bo se veselil,
Dokler ne dočaka dneva, Da sem z nami prid» reva, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
Naj tedaj odpre ušesa, Kdor bo slišal pesem to, Predno duša od telesa
V	smrti se ločila bo;
Sam naj al' s proces'jo farno Pride gor' na goro šmarno, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
Tega, ki na goro hodi, Bo Marija vdr'vala, Da ne bo peklenski zlodi
V	smrtni uri zmotil ga; On pojde v nebesa srečno, Gori z angeljci bo večno Roženkranec, litanije Molil, hvalo pil Marije.
Parizina.*
(Odlomek prestave iz Bvrona.) 1.
Čas je, ko slavec 'z vej gostih V visokih žvrgoli glaseh;
* Od 9. oddelka dalje natisnena v Koledarčku za 1852. 1.; drugo še nenatisneno. — Kaže, da je ta Preširnova prestava delo
Čas je priség zaljubljenih, Ko je v besedah méd in smeh, Uh<5 zamakneno je v sap Prijetnih šum in v bližnji slap. Iz rož blešči se rose svit; Zvezd smeje se obraz odkrit; Yodé višnčlše čez in čez, Ejavši listi so dreves. Temóte čiste poln je zrák; Svetloba mračna, svitli mrak, Večerno obzarúje stran, Ko béga luni sivi dan.
2.
Al' ne poslušat šum valčv, Prag Parizina zapusti domčv; Zavolj nebá svetlobe krog Po mraku si ne moči nog; V Estóve senčnice zavetje Ne pripeljá je rož kipeče cvetje. Posluša — al' ne pesmi slavčevih, Glasóv enako nadja se sladkih. Skoz gošče tmo stopinje zašume, Upade lice, bije ji srcé. — In glas zašepta, kjer listje šumi, Vzdigujejo prsi se, vrne ji kri;
prve roke, torej še nedovršeno, še ne odločeno za tisk. Mi bi ne bili natisnili Parizine, ko bi ne bila že po Koledarčku znana; toda povsod take, kakoršna je bila, iz spoštovanja do Preširna nismo mogli pustiti, ampak tu in tam se je marsikaj popravilo, in vendar še zdaj ni vse, kakor bi moralo biti.
In zdaj — zdaj sriča ga oko, In na kolenih on leži pred nji.
3.
Kaj mar' vse njima zunaj njij' ? Mar' časa, njega razdrtij? Vse nič nebeški strop razpet, Nič njima ni pod solncem svet. Neskrbna sta, ko je mrlič, Kar je okrog, ne čislata; Če vse izginilo bi v nič, Vsak s6pe le za druzega. V nj'u zdihljajih je taka slast, Tak so globoki, da srci Eazdene njima njih oblast, Če kmalu se ne vpokoje. Al' krivda njima, strah je mar'r Dokler ni sladki proč vihär? Kdor se ljubezni y last je dal, Kdaj se je v taki uri bal ? Al' nje kratkite spomni se ? Pa kaj — te ure so prešle! O da so prej te sanje preč, Ko zvemo, da ne bo jih več I
4.
Kak dolgo jemljejo slovi oči, Puščdje krive slasti kraj! Obit in up oki rosi, Ko da b' razšla se zadnjič zdaj.
Objemi dolgi, vzdihljaj mnog — Ne mor'jo ustne se ločiti, Neb6 v nje licih — revež vbog. Da več ne bo ga moč' sprositi; Pogled zvezd, daljnih, tihih prič Slabosti nje, nji srcu bič. Objemi dolgi, vzdihljaj mnog Ne da genit' ji z mesta nog. Ali morda ni časa več —
V	strašni bridkosti gresta p reč; Zdaj kes je včst buditi jel, Maščalko hitro krivih del.-
. 5-
V	samotno postfljo Hugon gre, Želeč tam žene druzega;
S krivico v mislih ona vleže se Na stran srca zaupnega. Od sanj se ž&ri nje obraz. Ko da vročine bil bi čas, Nemirno spi. Uide ji ime, Ki 'z ust ne sme, dokler je dan. Možd, zdaj stisne na srce, Ki bije zanj, ki šel je stran'.
V	objemu on se prebudi,
Ves srečen, ker mu v mislih ni, Da zanj le je ta zdihljaj sanj, Ki blagoslov sam kliče nanj. Vesel razjoka se nad nj<5, Ki v spanji ljubi ga tako.
6.
Presrčno spečo je objel, Skrbno besede 'z ust nje pil. Zakaj strmiš tak bled in bel, Ko sodnji glas bi slišal bil? Slišal ga je, — glas bolj strašim Grmel ne bo mu v grob ta dan, Ko obujen nič več zaspal, Pred božjim stolom bode stal; Slišal ga je, — ta glas je vmret' Obsodil mir mu za ta svet. Glas, ki ji v spanji je ušel, Krivico nje, sramoto njega je odkril. Ime čegavo čez blazine Šumi, ko vil morji v strmine Bregi vali se tje grmeč, S'romaka v skalo trešči vznak, Vstopi ga, da ne vstane več? — Zadel je dušo njemu grom enik. — Čegi ime je ? — Hugona! Zares ni mislil na njega, Ki kri njegova, sin je nje, Katero prej ljubilo je srce. Sad Hugon je preširnih lit, Ko B'janka je zgubila cvet, Verjela, da ž njo pred oltir Poj de, kar storil ni nikdar.
7.
Prijel je v nožnicah za meč, Snel ni, nazaj ga je zagnal;
Da si živet' ni vredna več, Kak bi tak lepo stvar končal? Smijočo v spanji jo zaklal? Saj še je ne zbudi celó; Al' gleda, kader se zbudi Iz zameknénja, da ji kri Spet zmrznila, zaspala bó. — Brli tam lampa, djana v kot,
V	sopáren, debel čela pot. Molcé zdaj ona spi, al' revi So v njega mislih šteti dnevi.
8.
On zvéda, išče drugi dan, In vsak povedat' je volján, Kar slišat' rani mu srcé: Krivico njeno — Azovo gorjé I In hišne, prej potúhljivke, Krivico zdaj, sramoto vso Na njó samó odvráéajo, Odkrijejo na tanko vse, Kar mu resnico razjasni, Kar tu in tam se govori: Vse kar vedó, in kar uhó Mu zbada in srcé bolnó.
9.
Odlásavec ni Azo. Zbrán
V	hram dvorski je obojni spol, Ves v Esti prvi žlahtni stan. On vséde se na sodnji stol,
Svetfvalci, straže so okrog, In grešnika mu blizu nog. Mlada oM — on brez ostrig, Brez meča, spone na roMh. Kak lep! pa mora stati, ah! Pred očem sin tak<5, Ko tam je moral Hugon stit', In jezno sodbo poslušat' Očetovo ostro! Obupa v licih ni sledu, Če tudi ni iz ust glasu.
10.
In ona bleda čaka pred Sodnikom sklepa zdaj za greh, Kjer govoreč prej nje pogled Sijal vesel je po vrsteh, Njej streči hrepenečih mož; Kjer žen, deklet, cvetočih rož, Skrb je posnemala sladke Besede, hojo, šego noš,. Vso ljubeznjivost nje; Kjer vzdignil prej v očeh nje jok Skrbnih bi tisoč bil ji rok, Snel 'z tisoč nožnic meče koj, Pripravljene vse zanjo v boj. Kak<5 se je spremenil čas! Ni več pokoršč'ne njih, nje vkaz Molči, nje brambe ni jih skrb! Oči v tleh, čelo polno grb, Roke na križ, v obrazu led,
Na ustih zasram'vanja sled — Sedi gospij, žlahtnikov red. In on, izvoljenec nje zvest, Ki bi pušico vzel zdaj v pest; On, ki bi vmrl al' jo otel, Ak bil bi prost le migljaj c<51; On, ki ga mačehe pogled Je vnel: v verigah z njo je vred. Ne vid' obupa, solz tol'kanj, Ki zase menj tek<5 ko zanj. Trepžlnice, nad kter'mi žil Se višnjav madežek je vil Skoz belšo ko snega beltfst, Za ustne kakošna sladkost! Zdaj bile videt' so zares Le teža — senca ne — očes; Meglen, težak pogled nje blag', Oči so vir debelih srag.
11.
Solz bi se zanjo vlil mu tok, Al' vsak pogled je nanj ozrt; če žge ga skrb, on zmaga jok, Stoji po konci, nepotrt, In kar srce skriv&j trpi, Pred množico ne ostrmi; Vendar ne sme pogledat' nje, Ne dni preteklih spomnit' se: Ljubezni krivde, zdanjih zvez, Sovraštva dobrih in očeta v jez', Sodbe sveti, sodbe nebes,
In nje, oh nje! — Pogledat' jih Ne sme nje lic, ko smrt bledih — Skipelo bi srce, in ves Prišel na dan obiip in kes.
12.
„Še včeraj — Azo zdaj začne — Sin, žena me slavila sta; Te sanje davi so prešle. Zvečer ne bo nobenega! Sam bom, dokler svoj tek končim. Naj bo! — Človeka ne poznim, Ki bi, kar jaz, ne storil sam. Med nami zvez raztrganih Jaz nisem kriv. — Molčimo to! Že čaka, Hugon! zdaj menih, Potem plačilo te ostri. Le proč! Poravnaj z Bogom ti! Predno pripelje zvezde noč, Glej, da ti grehe odpusti Njegova milost, če je moč'. Na zemlji tukaj kraja ni, Kjer skupaj eno uro le Bi mogla sopsti jaz in ti. Bog te obvar'! Ne bom jaz je, Ti vid'la boš glavi njega, •i- Ti, slaba stvar! — Ne morem več — Pojdi brezsrčna žena preč; Ne jaz, ti si vmorila ga! če ta pogled te ne vmori, Ne bom končal jaz tvojih dni."
— 251 — 13.
Zdaj skrije Azo svoj obraz — Sencà se žila debeli, Da vidi se, kak vrela kri 'Z možganov sem ter tje hiti; Zato pripognen je en čas. Da skril bi, kak mu gré ok<5, Trepêtno dene nanj rokd. Roké sin vzdigne vklénene, Le kratek čas, poprosi, da Bi slušal oča ga. Molcé Dovoli se mu prošnja tâ.
Ljubezni tiranija.*
Vi, kterim je ljubezni tiranija Neznana bolj od skritih virov Nila Vi, kteri veste le, kaj posojila Nesč, kaj hiše, polje, kaj kupčija!
Glav<5 si marsikteri iz vas vbija, Al' pojem res brez upanja plačila, Gotov, da je ne bode omečila Labudska mojih prsi melodija.
Povedite mi, slepi modrijani! Al' trud'jo za dobiček, za petico V Ameriki se črni Afričdni?
Ddl v hujšo sužnost me je Bog s pušico, Kak6r trpe med Turki jo kristjani; Kaj niki imam upati pravico!
Napis na grobu Matija Čopa*
Jezike vse Evropo je učene Govoril, ki v tem tihem grobu spi; Umetnosti je ljubil le, 'zgubljene Bile mu ure, ko njim služil ni; Mladen'čem v Keki, v Lvovu in v Ljubljani Nevtruden učenik je um vedril; Ko bili bi mu daljši časi d&ni, Svoj ndrod s pismi bi razsvetlil bil. Peri zastavi komaj, stare Slave Buditi rod — odnese val ga Save!
Napis na Linhartovem grobu.*
Stezi je pustil nemškega Parnasa In pisal zgodbe kranjske star'ga časa; Komu Matiček, hči župana, f Ki mar' mu je slovenstva, nista znana? Slavili, dokler mrtvi se zbudijo, Domači bosta ga Talija, Klijo.
Napis na grobu Franceta Julijana,
duhovnika na gori sv. Jošta, roj. 15. oktobra 1756. L, + 14. decembra 1836. 1., pokopanega v Šmartinu pri Kranji*
Opasal vere bil orožje, Za božjo čast vojšč&k goreč, Presvitel svičnjak cerkve božje, Bil prid'gar, spovednik sloveč; Da brez moči bi noč b'la huda, Čuval je romarjev pastir. Tam Bog mu daj v plačilo truda V nebesih vzivat' večni mir.
Uganki.**
Šestero črk je zvezanih tak<5, Da, če zapored ena odleti, Vendar ostanek prazen glas ne b<5, Ampak pomembo drugo le dobi: Beseda laška z vsemi je šestimi, In taka tudi s črkami petimi; Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema črkama je spet Kranjica; Pri vseh narodih je domd samica.
* Pravijo, da je ta do zdaj še nenatisneni napi» Preširnov. (?)
** Natisneni v Novicah 1849. 1. in v Janižičevi knjigi: „Cvet slovenske poezije" 1861. I.
2.
Kraj je beseda s črkami šestemi, V kateri hodi marsikdo s petčmi, Ki znan povsod je po napeti štuli, In da le svojo, to neumno, tuli; Kedar nadlego meni dela, z njim, Kar s štir'mi črkami povem, storim; Kar šest njih ne stori nikdar z ljudmi, Lehk6 store v sintaksi črke tri; Preganjam z dvema te; ak se še trudi Z ugdnko glava, samka se ti čudi.
(Obč uganki sta : kazino.)
Božje in hudičeve hiše v Ljubljani*
(Mera je grška.)
Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se hvali peterih; Toliko tudi kasarn ima sleparski hudič: Svet' Peter, Miklavš, Jakob nas vabijo k Bogu, Nas Janez Krstnik, vabi Marija v neb(5. — Hiše: kazina, redut, koliseum, z njimi teater, Ima strelišče hudič, svoje si cip'ce lovit'.
* Natisnejo v Novicah 1849. 1.
B O g.*
Kar je, beži; Al' beg ni Bog, Ki vodi vekomaj v neb<5, Kar je, kar bilo in kar b<5.
Repiču*
V Ljubljani je možic, Ki misli, da je ptič; Pa je le ptiča kosič — Kepic.
Slomseku,
ko je bil na svitlo dal: „Devištvo." **
Ker stara para zlome k „Devištva" preveč vzel, Je njega mlajši, Z1 o m š e k, Prodajat' ga začel.
* Še nenalisncn.
** Natisneno v Slomšekovem iivotopisu, ki ga je nemški ni svitlo dal gosp. France Košar.
— 256 — Nicemuren up.*
O Kranjci! ako čakate slovarja, Ne čakajte ga od abecedama.
Čudni dehur.*
V Ljubljani je dehur, ki noč in dan žre knjige, Od sebe pa ne da najmanjše fige.
Novičarjem.**
Tat, rokomavh govori jezik dragim neumeten, Mnoga po hlevu diši tvoja beseda, kmet&vs! Lepše bil<5 bi berilo Novic rokodelsko-kmetijskih, Ako rokovnike in menj bi kmetavske bile.
* Natisneno v Čebelici.
** Se nenatisneno.
14.	strani v	5.
16.	a n	7.
17.	H H	12.
17.	a a	4.
34.	a a	3.
61.	a a	7.
66.	H II	6.
68.	II II	12.
78.	II II	13.
91.	II II	5.
97.	II II	3.
99.	II II	1.
106.		12.
108.	II II	5.
115.	It II	6.
122.	II II	2.
133.	II II	8.
165.	II II	6.
Veči pogreški.
nježno-boječe. „ „ „ „ nežne, nam. : nježne. „ „ zdolaj „ pesnikovi, nam.: pesnikove.
in 5. vrsti od zdolaj beri: Ljubezen cista in neoskrunjena je gotovo mogočen, tudi blag čut, nam.: Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen tudi blag čut.
» •• zdolaj .. » zgoraj
„ „ zdolaj
zgoraj
zdolaj zgoraj
buje.
p r s', nam.: prs. So zvezde sestrice, nam.: Sestrice so zvezde, d'na rje, nam.: dnarje. Učenec, nam : Učenic. dom', nam.: dam', plesát, nam.: plesát'. za k ricé, nam.: raz-kričč,
za j tra, nam.: zajtru. mar', nam.: mar. vzét', nam.: vzet. jádromi, nam.: jádrami. k njim, nam.: k' njim. Kranja, nam.: Krajna. 17
Na 177. strani v 1. vrsti od zdolaj beri: Obilno dano mi je—,
nam. : Obilno mi dano
ie ~'' .
„ 178. „ „ 4. „ „ zgoraj „ po leti, nam.: poleti.
„184.....6. „ „ „ „ A k ,nam:Ak\
„ 185. „ „ 1. ....... Ne bod'mo, nam.: Me
bod'mo.
„ 212. „ „ 1. „ „ ■> .. Da tebe smrti rešil
bi —, nam.: Da smrti bi rešil tebe.
„219. „ „ 5. ....... gnjezdece, nam.: gnej-
zdece.
Kazalo.
Stran
Preširnovo življenje..........................5
Preširnove poezije..............13
Pesmi.
Strunam.................51
Dekletom ................52
Pod oknom...... ..........53
Prošnja.................55
Kam?..................57
Ukazi..................57
Za slovo....... ..........59
Sila spomina...............60
Izgubljena vera...............61
Mornar.................62
Soldaška.................64
V	spomin Valentina Vodnika..........66
V	spomin Andreja Smoleta...........67
Od železne ceste...... ........69
Zapuščena................72
Nezakonska mati..............73
Pevcu...............74
Balade in romance.
Hčerin svét................77
Učenec.................78
Dohtar ......................80
Turjaška Rosamunda .... ........81
Stran
Judovsko deklé...............85
Zdravilo ljubezni..............87
Lenora.................90
Povodnji mož...............100
Prekop.................103
Neiztrohneno sree..............105
Ribič..................106
Ženska zvestoba..............108
Orglar ................117
Različne poezije.
Zvezdogledom . v..............121
V spomin Matija Čopa............122
Nova pisarija.....'."'.'........123
Prva ljubezen...............130
Slovó od mladosti..............132
Glosa..................133
Zabavljívi napisi..............135
Gazele.
Pesem moja je posoda tvojega imena.......143
Oči sem večkrat vprašal, ali smem..... . .	144
Žalostna komú neznana je resnica, da jo ljubim ....	145
Draga! vém, kako pri tebi me opravljajo ženice ....	146
Med otroki si igrala, draga! lani — čas hiti.....147
Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne vé . . .	148
Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi ....	149
Sonetje.
Očetov naših imenitna déla ....,,>......153
Vrh solnca sije solne nam cela čeda .......154
Tak, kakor hrepeni oko čolnarja.........155
Dve sestri videle so zmoti vdane . .......156
Kupido! ti in tvoja lepa starka.........157
Je od vesél'ga časa teklo léto..........158
Sonetni včnec.
Stran
Poet tvoj nov Slovencem venec vije........159
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale........160
Iz srca svoje so kali pognale.....' . . . .	161
Mokrocvetoče rož'ce poezije..........162
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije........163
Cel čas so blagih sapic pogrešile........164
Obdajale so vtrjene jih skale..........165
Viharjev jeznih mrzle domačije .........166
lzdihljaji, solze so jih rodile..........167
Jim moč so dale rasti neveselo.........168
Ur temnih so zatirale jih sile..........169
Lej! torej je bledo njih cvetje velo........170
Jim iz oči ti pošlji žarke mile..........171
ln gnale bodo nov cvet bolj veselo........172
Magistrale. Poet tvoj nov Slovencem venec vije ....	173
Ni znal molitve žlahtnič trde glave........174
Sanjalo se mi je, da v svetem raji........175
Velika, Togenburg! bila je mera .........176
Bilo je, Mojzes! tebi naročeno..........177
Na jasnem nebu mila luna sveti..........178
Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje.....179
Zgodi se v časih, da Mahomedarii...... . .	180
Oči pri nji v deklet so bile sredi.........181
Kedar previdi učenost zdravnika ........182
Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi........183
Al' prav se piše kau>a ali kafha.........184
Ne bod'mo šalobarde! Moskvičanov........185
Apel podobo na ogled postavi..........186
0 Vrba ! srečna draga vas domača........187
Popdtnik pride v Afrike puščavo . . . ......188
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne . . . ....	189
Komur je bila sreče dar klofuta.........190
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi........191
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča........192
Memento mori...............193
Matiju Čopu................194
Krst pri Savici.
Stran
Uvod.................197
Krst......................200
Opombe.................216
Dostavek
nenatlsnenih, ln tudi že kdaj kje natianenih, toda do zdaj že ne zbranih pesmi.
Stran
Nuna..................21»
Zarjavela devica.............."21
Zdravijca.................222
Tri želje (Anastazija Zelenca)..........224
Licovski strelci...............225
Janezu Hradeckemu.............227
Sveti Senin................230
Nebeška procesija..............231
Pesem od zidanja cerkve na šmarni gori......23b
Šmarna gora...............240
Parizina.................
Ljubezni tiranija . . v............^
Napis na grobu Matija Copa..........¿o*
Napis na Linhartovem grobu..........2j4
Napis na grobu Franceta Julijana.........25rf
Uganki..................253
Božje in hudičeve hiše v Ljnbljani........
boS...................m
Rep.iu.................I»
Slomšeku.................^
Ničemuren up...............
Čudni dehur...............
Novičarjem................
Natisnil I. pl. Kleinmayr in F. Bamberg v Ljubljani.