Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojeni dncvniJšu Josip Levičnik, Ijudski nčitelj. (Dalje.) Moje naielo: K«r lepega vidiš, hvalevrednega slišis, lorislnega skusiš, s&piši! — 1*0 tej poti otmeš margikaj pozaliljivosti, in postavljaš likrati sam sebi stalni spomiuek po prislo%-ici latinski: ,,I.itera Kcripta manetu} all po našem: };Zapisana čerka o»tanou. Železnice so za občni blagor človeške družbe sploh velika dobrota; za popotnike pa so znajdba neprecenljive vrednosti. Koliko časa, zamudeb, truda in stroškov je stalo njega dni one, ki so mogli popotovati v daljne kraje! — pogosto so popotniki zastavili celo premoženje, zdravje in življenje v to, ker so se mogli podati po opravilih svojih v ptuji ši- roki svet. Naše dni je to pač vse drugače. čarobna inoč hlaponova prepelje človeka v enem dnevu tako dalječ in skozi tako razne kraje, da vsemu temu še z mislimi natančno slediti ne more, — popotvanje po železnici je bolj enako sanji, ki nam po noči prijetno igra pred dušnimi očmi, kakor pa djanskemu življenju. Zato pa vidoželjne popotnike slišimo tudi pogosto tožiti, da jini blaponi vse preurno derčijo, in da jim obrazi sprelepih pokrajin ostajajo v spominu le bolj kot slike živahne fantazije. Koliko znamenitega se tedaj pri takem popotvanju prezre! — Kaj dobro de torej človeku, ako mu je sreča, da dobi na železnici kakega prijaznega sopopotnika, ki ga te ali une posebnosti opominja. Moja malenkost bi bila tedaj rada tudi v tem na službo onim slovenskim učiteljem, ki se bodo v jeseni iz serca Slovenije, od — no, imenujmo jo še tako! — od bele Ljubljane naprej podali na Dunaj, ogledati si to sloveče mesto, katero se sme na slavo in Avstrije zlasti to leto imenovati osredek zvezde, ki bo razsipala svoj svitli bliš na naj oddaljnejše pokrajine vesoljne zemlje. Opomniti jih želim le po večjem na nekatere bolj znamenite kraje, mimo katerih jib bo peljal njibovi pot. Poskusimo tedaj! Enacih lepih okolic, kot je ljubljanska, se na dolgo in široke ne najde lahko; torej se popotnik, zlasti ako je namenjen v daljne kraje, od nje poslovljuje z rtekako tesnim čutoin pri sercu. V Zalogu, pervi postaji pod Ljubljano, dospe se do obrežja višnjeve Save. Ta reka je bila pred časi železnice vodena cesta, po kateri se je prepeljalo skoz leto in dan okoli en milijon centev blaga med našo Kranjsko in sosednirni deželami Hervaško, Slavohijo in Banatom. Sedaj se za to vodeno cesto nibče veliko ne briga; Bog si ga pa vedi, če ne bo prišla čez kaj let po kakem reguliranju zopet v novo veljavo. Na svetu je pač vse mogoče! Od Zaloga naprej se svet nekako stisne, in železnica pelje po sedaj široki, sedaj zopet bolj stisnjeni dolini ob dereči Savi mimo postaj Laze in Kresnice proti Litiji. Nazočnost na zadnjo imenovani postaji nas spomiuja nekdajnega domovja slavnega našega zgodovinarja Valvazor-ja, ki si je postavljal na bližnji svoji grajščini Bogensperk (Wagensberg) po svojih literarnih delih nemenljivi velikanski spominek, ki prekosi kipe kamnite in rudninske, ter bo terpel, varno hranjen v raznih bukvarnicah, mende dotlej, dokler se bodo šteli časi. Akoravno je ta slavni mož žertoval vse svoje obilno premoženje naj čistejši ljubezni do drage domovine, popisovaje slavo njeno, ter vsled tega postal iz bogatega grajščaka ubogi siromak, bi vender sedanji rod koraaj več znal izrekovati njegovo slavno ime, ako bi ga sam lie bil vpisal z ojstro brušeniin čertalnikom v knjigo neumerljive zgodovine. Pa, kaj se hoče! — svet.zna tako plačevati že od nekdaj, in spolnuje to tudi še naše dni. Zeleno obraščeno gorovje spremlja popotnika še en čas, do bližnje postaje Save. Od tam naprej pa se stisne doscdaj prijazna dolina, ter se spremeni v ozko skalnato sotesko. Gorovje k levi je oropano po večjem vnanje lepote; za to pa skriva v svojih podzemeljskih nedrijih bogate zaklade premoga in steklarnega kremena, kar daje zagorski okolici ia tudi sosednim štajarskim mejašom obilno Ijubega vsakdanjega kruheka. Na zagorski postaji vidimo k levi tesni skalnati vhod v dolino enacega imena, o kateri je res pomilovati, da njena prijazna prostranost popotnikom popolnoma prikrita ostane. Na daljnem potu zanimuje popotniku posebno kamniti vodotoč nna Jezu", ki je z unim vred spodaj treboveljske postaje nna Slapu" od 1. 1736. do časov železnice gleštan bil, da se je zamoglo z ladijami varno gori in doli. Pred postajo trepovljsko prestopi železna tir raeje štajersko, in pelje nas mimo te in dalje postaje hrastniške po tesnih in večjidel pastirskib ožinah proti Zidanem mostu. Ta postaja nam, v kolikor bolj tesnem kraji ona stojf, toliko bolj živo kaže, kaj človeška resnična volja vse premore. Ko bi bil pred 50 letrui kdo komu pravil, ja, ko mu bil, kakor naša prislovica dobro pravi, »piskal in trobil", da v tej ozki kamniti soteski bo čez toliko in toliko let stal palači enaki kolodvor, ne bil bi verjel; še za bedaka bi bil imel tacega preroka. In vender vidimo že okoli 25 let to vresničeno. Ime ,,Zidani most" pa nosi takraj mende že zdavnej. L. 1224. je tu obrežja kranjske in štajarske zemlje zvezal po mostu vojvoda Lavoslav z priiinkom »Veleslavni" (der Glorreiche). Cesar Miroslav je dal ta most zopet podreti, in tako more še sedaj kake '/„ ure spodaj, nekoliko nad Radečam, sklepati savska bregova okorni brod. Čez Savino, ki se koj pod kolodvorom izliva v Savo, pa peljeta naše dni dva zidana mostova; eden služi železnici, drugi okrajni cesti, ki priderži iz savinske, ter se vije naprej po obeh straneh izhodne savske doline. Na Zidanem niostu se dalje razcepi južna železnica v dva oddelka. Eden pelje proti vzhodu na Zagreb, Sisek in Karlovec; po drugemu pa, ki derži proti se- verju, nadaljujenio v duhu mi svoj pot proti Dunaju. (Dalje prihodnjič.)