Lucette Valensi in Nathan Wachtel
ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA
Na policah naših knjižnic najdemo knjige, ki so zamajale naše gotovosti in modificirale naše načine delanja zgodovine. Pod povečevalnim steklom opazujemo drobne spremembe, ki jih razodevajo programi in poročila o poučevanjih šeste sekcije Ecole pratique des hautes etudes (op. prev. - v nadaljevanju EPHE) vse do Ecole des hautes etudes en sciences sociales (op. prev. - v nadaljevanju EHESS). Ponavljamo korake raziskovalcev, ki so izkrčili nove terene in jim nato dali vrednost. S starejšimi delovnimi kolegi si izmenjujemo spomine. In na koncu ponovno razporedimo vse te sledi, da bi povedali zgodbo zgodovinske antropologije na Ecole: natančen povzetek izkušenj in debat, ki so prispevale k obogatenju naše institucije in so obenem strašna vaja iz samo-poveličevanja na račun vseh, ki smo bili začetniki. Prav tako, začnimo s priznanjem svojega dolga do tujih avtorjev, od Vladimirja Proppa do Romana Jakobsona in od Jacka Goodyja do Natalie Davis ali Erica Hobsbavvma'; do zgodovinarjev - denimo, Georgesa Dubya ali Mauricea Agulhona - katerih delo seje razvilo zunaj Ecole; do tistih, ki so se nam pridružili šele ob koncu svojih potovanj (mislimo na Philippa Ariesa in na Michela de Certeauja)’. Ohranjajajoč v spominu to, daje eden od užitkov našega dela bil prav v stikih z velikimi inovatorji, si za primer, da del ne bomo predstavili tako kot bi si zaslužila, zapomnite, daje ta zgodba deloma že bila povedana v istem času, kakor seje dogajala.3
Pričujoči članek je preveden iz knjige Une ecole pour les sciences sociales. De la VI1' section a
I 'Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (urednika: Jacques Revel in Nathan Wachtel; predgovor Marc Auge), Les Editions du CERF, EHESS, Paris, 1996, str. 251-274. Dela posameznih avtorjev, ki so v članku navedena in so že bila prevedena v slovenščino, v nadaljevanju označujem med tekstom v oklepajih (ali tudi v opombi) pod oznako op. prev. Druge opombe prevajalke so označene s posebno, neoštevilčeno opombo (glej: *).
1 J. Goody, tako blizu našim preokupacijam in tako dolgo povezan z našimi debatami, da bi ga mogli legitimno obravnavati kot sodržavljana. Glej njegova dela o družini, o oralni tradiciji in prehodu k pisnem, o kuhinji itn.; Ernest Gellner, ki mu socialna zgodovina severne Afrike toliko dolguje (glej: Saints of the Atlas, 1969) in čigar francoski prevod Pouvoir politique et fonction religieuse dans
I'Islam /naročain je bil objavljen v Analih (Annales) 1970. Prav tako sodržavljani: E. Hobsbawm, čigar delo Les primitifs de la revolte dans I ’Europe moderne, Paris, Fayard, 1959 v angleščini, 1963 v francoščini, označuje smer v invcnciji zgodovinske antropologije, N.Z. Davis, avtorica inovativnih in stimulativnih esejev o popularni kulturi v Franciji XVI. stoletja, objavljenih v šestdesetih letih (v francoščino so bili prevedeni leta 1979 pod naslovom Les cultures du peuple) in Carlo Ginzburg, katerega italijanska verzija dela Henandanti sodi v leto 1966 (njen francoski prevod Les batailles nocturnes, sorcellerie et rituels agraires en Frioul (XVI‘ - XVII1 siede), Paris, Vcrdier, pa v leto 1980.
2 V EIIESS sta vstopila Philippe Aričs leta 1978 in Michcl de Certeau leta 1982.
1	Nekaj kronoloških smernikov: F. Furet, »L'histoire et l’homme sauvage«, v: L 'liistorien entre I'ethnoloaue et le futurolonue. Paris-La I lave. Mouton, 1972. str. 231 -237; J. Le Goff, »L’historien et
Rojstvo
Leta 1976 v napovedi programa predavanj na EHESS prvič nastopi rubrika »Zgodovinska antropologija«, v katero so uvrstili kakih deset seminarjev in sedemnajst predavateljev. Vendar pa imenovanje terena raziskovanja in modifi-ciranje dispozitiva napovednika ne sodita k reklamni operaciji, ki bi hotela lansirati nov produkt ali k taki, ki bi produkt spustila skozi kot zgolj takega (novega). Gre za zapis tega, kar bi tedaj po formulaciji slavne knjige imenovali znanstvena revolucija.4 Ali, kar najbolj skromno rečeno, gre za registriranje spoja in hkrati za impulz gibanju.
Ta spoj takoj označi - kronološko zadnji - prodor antropologije v polju družbenih znanosti. Kajti vse do konca petdesetih let so zgodovina, sociologija in ekonomija skupaj pokrivale izobraževanje v VI. sekciji EPHE. Antropologija je torej zasedala osamljen položaj: štela je le eno direction d'etudes*, C. Levi-Straussovo, ki se je imenovala »Socialna antropologija«, izobraževalni program zanjo pa so načrtovali predvsem v V. sekciji EPHE. Lakonična poročila, ki jih je o katedri napisal nosilec (C. Levi-Strauss), so še vedno poudarjala učinek distance med omenjeno disciplino in vsemi drugimi. Predavanja Georgesa Balandiera, Jacquesa Berqueja ali Louisa Dumonta se tako vpisujejo v poglavje sociologije. Na začetku šestdesetih let se v programih rubrika »etnologija« združi s sociologijo; Germaine Tillon in Maxime Rodinson sta v letih 1958 in 1959 druga za drugo vpeljali etnologijo Magreba in zgodovinsko etnologijo Bližnjega Vzhoda.
Čeprav je bila antropologija osamljena, njen položaj zato ni bil nič manj visok. Leta 1955 Tristes tropiques; leta 1962 Le totemisme aujourd’hui (op. prev., glej: Rasa in zgodovina, Totemizem danes, v slovenskem prevodu Zoje Skušek, Studia humanitatis, Ljubljana, 1994.) in La pensee sauvage: publikacijo so primerjali z mojstrovino in priznana kot taka je takoj učinkovala kot magnetno polje.^ Ustanovitev Laboratorija socialne antropologije leta I9606, rojstvo dveh domicilnih
l’honime quotidien«, eod. loc., str. 238-250; G. Duby. »L’histoire des systemes de valeurs«, eod. loc., str. 251-263; A. Burguiere, »L’anthropologie historique«, v: J. Le Goff, R. Chartier in J. Revel (uredniki), La Nouvelle Histoire, Paris, Retz. 1978, str. 37-61; A. Burguiere, »Anthropologie historique«, v: A. Burguiere (urednik), Dictionnaire des sciences historiques, Paris, PUF, 1986, str. 52-60. Kritični pogled v: F. Dosse, L 'histoire en mielles. Des »Annales« ä In »nouvelle histoire«, Paris, La Decouverte, 1987, str. 163-177; G. Lenclud, »Anthropologie et histoire, hier et aujourd’hui en France«, v: 1. Chiva in U Jeggle (izbor esejev), Ethnologies en miroir. La France el les pays de langue alleinanda, Paris, Ed. de la MSH, 1987, str. 35-66; J.-P.Dozon, »Anthropologie et histoire, un mariage de raison?«, Paris, Centre d'etudes africaines, Document de travail 11, juil. 1989; J. Berlioz et J. Le Goff, s sodelovanjem A. Guerreaua-Jalaberta, »Anthropologie et histoire«, v: L 'histoire medievale en France. Bilans et perspectives, Paris, Le Seuil, 1991, str. 267-304.
4 T. Kuhn, Structures des revolutions scientijiques (tr. fr.), Paris, Flammarion, 1970 (prva izdaja v Združenih državah, 1962). Op. prev.: Struktura znanstvenih revolucij, v slovenskem prevodu Gorazda Jurmana in Simona Kreka, Krtina, zbirka Temeljna dela, Ljubljana, 1998.
* Visok francoski akademski status, ki v slovenščini nima ustrezne vzporednice.
■' Za analizo takojšnjega uspeha dela in za priznanje avtorju glej lep predgovor Pierra Noraja k ponovni izdaji Tristes tropiques, Paris, Francc Loisirs, La bibilotheque du XXe siecle, 1990, str. 9-18.
6	Ta laboratorij je pripadal hkrati CNRS, College de France in EPHE VI. sekciji.
revij tega laboratorija - L'homme in Etudes rurales - leta 1961, razširitev predavanj, izhajajočih iz discipline, s seminarji Alfreda Metrauxa (Vpeljava v socialno antropologijo) in Mauricea Godeliera (Ekonomska antropologija) v letih 1962 in 1963, pričajo o njeni bliskoviti ekspanziji, ki pa je bila s programom predavanj v letih 1966-1967 sankcionirana z ustanovitvijo avtonomne sekcije, imenovane »Socialna antropologija, etnografija in etnologija«. Afriške študije so se prevesile iz sociologije v antropologijo. Georges Balandier je svoj seminar v letih 1967-1968 naslovil »Antropologija oporekanj. Afriški primeri«, leta 1967 pa je objavil Anthropologie politique (Politično antropologijo). Sicer pa je prav afrikanizem pripeljal v Francijo funkcionalizem in anglosaško različico strukturalizma. Tako so bili Les Nuer Evansa Pritcharda (op. prev., glej: Ljudstvo Nuer, v slovenskem prevodu Bogdana Lešnika, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993), katerih angleški izid beležimo v letu 1937, končno prevedeni v francoščino leta 1968; enako velja za Anthropologie sociale (Socialna antropologija) istega avtorja, ki je bila prevedena v francoščino leta 1969, dvajset let za angleško izdajo. Enako kakor raziskovanja o Afriki, so tudi študije o stari Grčiji odkrito črpale navdih iz antropologije: Jean-Pierre Vernant je leta 1960 v Revue de l’histoire des religions objavil tekst z naslovom »Le mythe hesiodique des races. Essai d'analyse structurale«, zatem pa še delo, ki je takoj postalo klasika in je kar po vrsti navdihovalo razcvet drugih del: Mythe et pensee chez les Grecs (1965).7 Če naj se držimo te surname kronologijje, lahko devet let kasneje vpišemo pojav zgodovinske antropologije kakor dodatno manifestacijo privlačnosti, ki jo je antropologija izvršila nad drugimi družboslovnimi znanostmi.
A to še ni vse. V svoji ekspanziji se je antropologija najjasneje naslonila na sociologijo in je tako kmalu poznala notranjo diferenciacijo. Ta je tedaj, pod svojimi različnimi modalitetami, različnim specialistom drugih disciplin ponujala možnost modificiranja njihovega vprašalnika, konstruiranja novih objektov, kakor tudi obnovitve njihovega instrumentarija. Zgodovina, ob kateri se bomo tu pomudili nekoliko dlje, se je okoristila predvsem z redistribucijo danosti med družboslovnimi znanostmi in znotraj antropološke discipline. Pod oznakami, ki so ostajale tradicionalne ali nedoločene - »interdisciplinarne menjave«, »družbe«, »civilizacije«, »mentalitete« - , se je odtlej dalje obravnavala snov, ki je svoj status znanstvenega objekta dolgovala antropologiji. Številne sledove tega najdemo v poročilih predavanj za leto 1960. V tistem, ki se nanaša na leto 1961-1962 Jacques Berque označi, daje seminar »posebno vztrajal pri prispevku Levi-Straussa in pri nujnosti vpeljave zgodovinske dimenzije in aspekta doživetega za razumevanje različnih pomenskih ravni ‘družbenih dejstev’ (faits sociaux)«. Istega leta Robert Mandrou, katerega direction d'etudes je ohranila klasičen naziv - Socialna zgodovina modernih mentalitet - ljubeznivo sprejme Georgesa Dubyja za eno predavanje »o družinskih razmerjih v 11. in 12. stoletju«. Prav v teh letih tudi Alphonse Dupront v okviru svoje direction d'etudes (Kolektivna psihologija in zgodovina evropske civilizacije) napove »začetek kolektivne raziskave, ki namerava
7	J.-P. Vernant je 1968 napisal tudi predgovor k delu Louisa Gerneta L 'Anthropologie ite la Grece ancienne.
vzpostaviti inventar romanj v modemi zahodni Evropi«. In tu se pokaže, da ga je razvoj te raziskave nekoliko pozneje, v njegovem seminarju v letih 1966-1967, privedel do tega, da je eksplicitno razglasil: »Raziskava, bodisi sociološka bodisi zgodovinska, se izteče v antropološko.« Upoštevajoč svoja predavanja istega leta 1966-1967, je Jacques Le Goff omenil »povsem novo raziskavo«, »povezano z raziskavo kultumo-zgodovinske antropologije Francije«, ki jo je lansiral Center za zgodovinske raziskave (Centre de recherches historiques; op. prev. - v nadaljevanju CRH). Istega leta je tudi Pierre Vilar zasnoval svoja predavanja z naslovom »Zgodovinar pred pojmom strukture«, medtem ko je Jacques Berque povzel »zelo živahno debato« v svojem seminarju o Greimasovem članku z naslovom »Histoire et structure«, ki je bil objavljen v Les Temps modernes. V istem času se je Pierre Vidal-Naquet spraševal o »vezeh, ki obstajajo med obredi prehoda, iniciacijami v bojevniško funkcijo« in nekaterimi družbenimi oblikami v stari Grčiji, medtem ko seje Andre Miquel znotraj »Langue et litterature arabes« navezoval na preučevanje besednjaka sorodstva, nato družbenega reda.
Če listamo Annuaire šestdesetih let, lahko potemtakem že opazimo živo intelektualno vrenje, lahko uganemo, katero branje je zgodovinarje in njihove kolege, specialiste sosednjih disciplin, navdihovalo, katera zavezništva so jih privlačila.8 Ustanavljanje novih direction d'etudes (ali sous-directions) dodatno prispeva, da se privlačnost zgodovine za antropologijo potrdi in omogoči različne eksperimente v naslednjih letih. V letih 1972-1973 je William G. L. Randles začne s seminarjem iz Zgodovine in antropologije, ki se mu pridružijo še Alfredo Margarido, Michel Cartier, Nathan Wachtel in raziskovalci, ki ne pripadajo (ali še ne pripadajo) Ecole.l) V seminarju obravnava pojem recipročnosti, pri čemer se opira na dela Karla Polanyija in jemlje v obravnavo »tradicionalne družbe« črne Afrike, severne Afrike, andske Amerike in srednjeveške Evrope. Te prve izmenjave omogočijo objavo manifestnega teksta, ki mu je sledil dosje, v katerem so bile predstavljene študije in reakcije, ki sojih študije izzvale pri zgodovinarjih (Georges Duby, Paul Veyne) in pri antropologih (John Murra, Antoniette Foiravanti-Molinie, Claude Meillassoux, Marc Auge in Maurice Godelier).10 Naslednjega leta si Christiane Klapisch in Andre Burguiere delita seminar o »Družini in družbi«, medtem ko
s Levi-Straussov navdih ni edini. Spomnimo npr. na poročilo A. Dupronta z naslovom De l'acculturation, ki gaje predstavil leta 1965 na XII. Mednarodnem kongresu zgodovinskih znanosti. Sklicevanje na tem kongresu na Melvilla J. Herskovitsa je indic za njegove stike z enim od tokov ameriške etnologije. Herkovits je bržčas navdihoval dela ekonomske antropologije.
Regularno so seminarju bili pridruženi: J. Bachelot, J.-P. Chretien, A. Margarido, J. Morili, F. Raison, L. Valensi, bolj občasno pa M. Debouzy, A. Gourbeillon in A. Schnapp. Iz teh izmenjav je izšlo predvsem delo Le travail et ses representations, Paris, Ed. des archives contemporaines, 1984, ki gaje predstavil M. Cartier. Ob sodelovanju z drugimi raziskovalci seje nato v okvirih tematske akcije, ki jo je programiral CNRS, ta skupina morala lotiti raziskav o času v predkapitalističnih družbah. Projekt sta vodila J. Le Goff in antropolog G. Balandier. Rezultati teh raziskav so bili objavljeni v veliko različnih publikacijah. Izkušnja se je nadaljevala v reviji, History and Anthropolog)’, ki sojo sprva vodili F. Ilartog, L. Valensi in N. Wachtel in kije med leti 1984-1989 združevala zgodovinarje in antropologe ob temah, kakršne so kraljevstvo (royaute), bolezen, pravo, geste in kolektivna memorija.
10	»Pour une histoire anthropologique. La notion de reprocite«, v: Annates ESC, 6, nov-dec. 1974.
zgodovinar Joseph Goy skupaj z etnologom Isacom Chivo vodi etnozgodovinsko raziskavo o religiji v regiji Baronnies. Jacques Le Goff je v svoj seminar sprejme »M. Godeliera in A. Guerreaua, ki sta spodbudila diskusijo, posvečeno problemom odnosov med zgodovino in antropologijo, natančneje, na področju ekonomije in simbolnih praks in novega položaja odnosov med infrastrukturami in super-strukturami«. Emmanuel Le Roy Ladurie, ki poroča o semi-narju iz ruralne zgodovine, pokaže, da je »uporabil teoretski model Chayanova, Polanyija in Sahlinsa itn.«. Pierre Vidal-Naquet naposled med svojimi objavami tega leta opozarja na »Surovo, grškega otroka in pečeno«, skupaj z Jacquesom Le Goffom pa na »Levi-Straussa v Broceliande«, kar ne pušča dvoma o delu, s katerim se je hranila avtorjeva refleksija.
Zajetje, ki se je na začetku sedemdestih let zgodilo med zgodovino in antropologijo, je zadevalo vse regije, od ruralne Francije do velikih imperijev Azije in Amerike, in vse sekvence preteklosti, od klasične antike do sodobnega časa. To mutacijo je leta 1976 registrirala rubrika »Zgodovinska antropologija«.
Tedaj
Za zgodovinsko antropologijo je izrezati prostor v polju družbenih znanosti pomenilo zaznamovati dve meji. Prvo, ki jo je ločevala od nekoliko nejasne cone »interdisciplinarnih« raziskovanj: ta rubrika je tudi sicer izginila z velikih oddelkov v programu predavanj. Drugo, ki je zaznamovala temeljno razliko s tem, da je oddelila naše sodobne družbe od tistih, ki pripadajo drugemu prostorskemu ali kronološkemu horizontu. Instrumenti analize ekonomske zgodovine, sociološke taksonomije, interpretativni modeli družbenih in političnih sprememb v Evropi zagotovo nespremenjeni niso mogli biti preneseni v neevropske prostore, kakor tudi ne več aplicirani na stari ali srednjeveški svet.
Do postavitve preizkušenega modela zgodovinske interpretacije pod vprašaj, bodisi tiho bodisi eksplicitno, pride v določeni konjunkturi, ki združuje intelektualne in politične dogodke. Ne da bi mislili, da smo na sledi zgodovini, ki bi zahtevala izčrpnejša izvajanja, se spomnimo vsaj na to, da seje v šestdesetih letih, ob koncu kolonialnih imperijev in ob rojstvu mladih držav, veliko zgodovinarjev usmerilo v študij predkolonialnih in neevropskih družb. To razkrivanje sledov preteklosti ni imelo enake narave, kakor razkrivanje na Zahodu, stik z »arhivi«, ki jih ni bilo mogoče obravnavati enako, depaysement', o katerem je Philippe Aries
Op. prev. po Le petit Robert, 1992, str. 497: 1. depaysement: dejanje izgona (stari pomen), neprijetna sprememba navad (moderni pomen), 2. depayser: zamenjati družbo, kraj, okolje (stari pomen, sinonima deraciner - izkoreniniti in exiler - izgnati), neprijetno se počutili ob spremembi dekorja, okolja in navad (moderni pomen, sinonima derouter - iztiriti in desorienter - dezorientirati). Po Francosko-slovenskem slovarju A. Grada, DZS, 1989, str. 378: 1. depaysement: sprememba kraja; odtujenost, zgubljenost, izgon, izgnanstvo, 2. depayser: poslati (iz domovine) v tujino, izkoreniniti, spraviti koga v nelagodnost zaradi spremembe okolja, zmesti, zbegati, osupiti, zavesti v zmoto. V pomanjkanju boljšega izraza gornji termin slovenim z opisno sintagmo »zamenjava okolja«.
govoril že leta 1954," ki je nekatere od nas pripeljalo do tega, da so po stopnjah razvrstili orodja, proizvedena za ekonomsko in socialno zgodovino Evrope, da so jih preoblikovali ali da so zahtevali nova od antropologije. Ko poročamo o prvih rezultatih naših raziskav, si sramežljivo, toda oprti na raziskave, drznemo reči, da zatekanje k še neznanim modelom zgodovine utegne obroditi sadove.
V	istem trenutku je v svojih najbolj dogmatičnih oblikah marksistično mišljenje doživljalo globoko krizo, vendar pa je ohranilo privlačno moč, toliko bolj močno, ker je, navkljub očitnim neuspehom, na katere je okrutno opozorilo uničenje praške pomladi avgusta 1968, še vedno trdilo, da ponuja hkrati sredstvo za interpretacijo in za transformacijo sveta. Če so mladi zgodovinarji že menili, da je svetloba marksizma bila svetloba mrtve zvezde (Jacques Julliard si je upal to zapisati črno na belem), seje veliko drugih še zmerom ukvarjalo s tem, da bi ga pomladili in da bi iz njega izvabili pozabljene plasti. Eric Hobsbawm je o Marxu leta 1964 objavil delo Precapitalist Economic Formations, ki mu je sledilo francosko delo Fondements de la critique de I'economie politique (1967), medtem ko je Maurice Godelier v Sur les societes precapitalistes (1970)12 predstavil izbor tekstov. Pojmi, kakor denimo, »družbena formacija« ali »produkcijski način«, so vstopili v besednjak zgodovinarja nekapitalističnih družb.
Ta intelektualni tok seje pridružil nekemu drugemu, veliko močnejšemu toku: tistemu, ki je zgodovinsko disciplino od ustanovitve Annales leta 1929 prenovil od vrha do tal. Zaslepitev, ki jo je povzročilo branje dela La Mediterranee et le monde mediterraneen c'i l'epoque de Philippe II, je bila oživljena z objavo druge izdaje te mojstrovine leta 1966, ki ji je leta 1967 sledila izdaja prvega volumna (zvezka) Civilisation materielle, economie et capitalisme (op. prev., glej: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje, v slovenskem prevodu Gregorja Modra, Studia humanitatis, Ljubljana, 1988, 1989, 1991). Ta oblika totalne zgodovine, ki je v roke vzela koipus z vsemi nivoji - kakor so tedaj rekli -zgodovinske realnosti, je disciplini odprla neomejen horizont.
Potem, ko se je Fernand Braudel pomeril z geografijo, ekonomijo in demografijo, pa se je spopadel z antropologijo. Antropologija je bila disciplina, ki je uživala naj večji ugled in v svoji strukturalistični obliki, okrog zglednega dela Clauda Levi-Straussa, je bila na tem, da zasede dominanten položaj v skupku
11 Le temps de l'histoire, Paris, Plon, 1954, str. 298 ss.; Braudel je to kasneje prevzel v »l listoire et sciences sociales. La longue duree«, sprva objavljeno v Annales, 1958. »A rekel bi, da presenečenje (la surprise), zamenjava okolja (le depaysement) in oddaljitev (1'eloignement) - ta velika spoznavna sredstva - niso nič manj potrebna za razumevanje tega, kar vas obdaja, in to vas obdaja tako tesno, da ga ne vidite več jasno... Spričo aktualnosti, je preteklost sama zamenjava okolja.«, v: F. Braudel, Ecrits sur l'histoire, Paris, Flammarion, 1969, str. 59.
12 Opozorimo na to, da seje altusserovska eksegeza Marxa razprostrla od leta 1965 dalje (Lire le Capital, Paris, Maspero, 1965; Pour Marx, Paris, Maspcro, 1966) in daje, bolj ali manj neposredno, navdihnila dela CI. Meillassouxa (Anthropologie economique des Goitro de Cöte-d'lvoire. Paris-La Haye, Mouton, 1964), E. Terraya (Le marxisme devanl les societes »primitives«, Paris, Maspero, 1969), M. Godeliera (Horizons, trajets marxistes en anthropologie, 1973; Un domaine conteste: anthropologie economique, 1974, druga izdaja, Paris, Maspero, 1977). Glej tudi: F. Pouillon,
L'anthropologie economique. Courants etproblemes, Paris, Maspero, 1976.
družbenih znanosti. Fernand Braudel je že leta 1958 v rubriki »Debats et combats« (Debate in spopadi) v Annales sprejel ta izziv zgodovine s tem, da je objavil članek, kije postal klasičen, »Histoire et sciences sociales. La longue duree«.
Ljudožerska zgodovina
Potemtakem nismo bili nezvesti zgodovini, prav narobe, polno smo izpolnjevali njene ambicije in pri tem od antropologije vzeli metode dela, tematike in modele. Je Levi-Strauss, v nasprotju z etnografijo in etnologijo, ki jima je bila namenjena bolj skromno deskriptivna vloga, antropologiji pripisoval teoretično poklicanost? Med strukturalno lingvistiko in matematiko, je antropologija pretendirala na status znanosti? Zgodovina je ravnala enako, in zgodovinarji, ki se niso zadovoljili s tem, da so prelomili z dogodkovno in kronološko zgodovino, so hoteli dvigniti eruditsko in empirično delo na višjo stopnjo elaboriranosti in do teoretske formalizacije. Zdi se, da se je zgodil prehod od »problemske zgodovine«, ljube Marcu Blochu in Lucienu Febvru, do konceptualne zgodovine, zmožne narediti teorijo iz opazovanih in skonstruiranih dejstev, kar nekako sam od sebe. Korak je bil narejen. Je bil strukturni model uporabljen tako pri preučevanju mitov kakor tudi pri preučevanju družbene organizacije? Zgodovinarji so poskusili z istim pristopom pri družbah preteklosti, ali pa s tem, da so popačili pojem strukture in naredili novo orodje za mišljenje mnogoterih časovnosti zgodovinskih družb. Če je res, da je Braudelova struktura, »realnost, ki jo čas slabo obrabi in jo zelo dolgo nosi«13, zelo drugačna od Levi-Straussovih transformacijskih sistemov, če so se, bolj na splošno, zgodovinarji zadovoljili s tem, da imajo za pripadajoče strukturi tisto, kar se ponavlja, kar se vrača, se pravi vsakdanje, so se vsaj potrudili, da so onstran videzov, na način, ki je analogen antropološkemu načinu, osvetlili mehanizme ali logike, ki, četudi uhajajo zavesti akterjev, upravljajo z njihovimi kolektivnimi obnašanji.
Ali terenska raziskava etnologu nadene prestižno avro? Zgodovinar se tedaj naveže na Marca Blocha glede tega, da je povezava terenske raziskave in eksploatacije dokumentov v arhivih vodila v prakso »regresivne zgodovine«: veliki medievist je pri svojih raziskavah, da bi identificiral Caracteres originala de l'histoire rurale frangaise (Izvirne lastnosti francoske ruralne zgodovine), izhajal iz opazovanj krajin in analize katastrov. Pri sestopu od bolj znanega k manj znanemu ni šlo le za inventariziranje zbirke sopostavljenih elementov, katerih sledove naj bi ločeno iskali v preteklosti, ampak tudi za obnovitev, denimo, »agrarnega režima«, katerega sestavine (naravno okolje, habitat, agro-pastoralne prakse, sistemi družbenih razmerij) so bile med seboj zvezane z odnosi združljivosti in adekvacije, zarisujoč konfiguracije, ki jo upravlja notranja koherenca. Etnografsko opazovanje je tako spremljalo pregledovanje arhivov; zaznavanje regularnosti in razmerij, in je merilo na prepoznavanje struktur. Prav je, da na tem mestu omenimo medievistko
13	F. Braudel, »La longue durče«, v: Annales ESC, 1958, str. 725-753, ponatisnjeno v Ecrits sur l'histoire, 1969, str. 50.
Lucie Varga, sodelavko Luciena Febvra, na katere tako obetajoči opus nas je pred kratkim opozoril Peter Schöttler.14 V dveh člankih, o dolini Montafon v Vorarlbergu in o dolini Enneberg v ladinski deželi, je uporabila povezavo zgodovine in etnologije in eksplicitno zahtevala ovinek prek preučevanja sedanjosti, da bi bolje razumeli preteklost. Tedaj je poskrbela tudi za to, da se je posvetovala z najbolj eminentnim etnologom dobe, Bronislawom Malinowskim.15 Odtlej so zgodovinarji sprožili veliko vprašanj o terenu, katerega demografske in antropobiološke aspekte ruralnega sveta naj bi preučevali, analizirali konstrukcijo in transmisijo religiozne identitete ali zbrali biografije posameznikov, moških in žensk, za katere velika zgodovina doslej ni imela posluha.16
Ker je redefinicija poučevanj na Ecole pomenila nov impulz, se zgodovinarji lotevajo različnih terenov. Dela preizkušajo na seminarjih, o njih razpravljajo in jih predstavljajo v reviji Annales ESC, katerih nekatere posebne številke od časa do čas prikažejo produkte cepljenj, opravljenih med zgodovino in antropologijo: »Histoire et structure« (»Zgodovina in struktura«) leta 1971, »Familie et societe« (»Družina in družba«) leta 1974, »Histoire et anthropologie des societes andines« leta 1978 (»Zgodovina in antropologija andskih družb«), »Recherches sur 1'Islam. Histoire et anthropologie« dve leti kasneje (»Raziskave o islamu. Zgodovina in antropologija«). Etudes rurales in druge revije družbenih znanosti, »Bibliotheque des histoires«, ki jo Pierre Nora vodi pri založbi Gallimard, serije, kakor so »Textes ä 1'appui« (pri založbi Maspero in kasneje pri Decouverte) ali L'histoire de la France rurale pri založniški hiši Seuil in L'histoire de la famille pri založbi Armand Colin, upoštevajo izvajane raziskave in dialoge, ki se pletejo med obema disciplinama.
Antropološko raziskovanje se v Franciji deli na vsaj štiri območja: ekonomsko, sorodstveno, simbolno in politično. Po tej kartografiji se ravna tudi zgodovinska antropologija. Ekonomska antropologija omogoča predvsem pomladitev ruralne zgodovine, zgodovine menjav v nekapitalističnih družbah in antičnih ekonomij.17 Čeprav seje zdelo, da seje njena poklicanost zaradi propada marksizma zmanjšala, so se zgodovinarji slej ko prej na splošno otresli ekonomskih teorij sodobnih zahodnih družb in se oprijeli praks in družbenih reprezentacij, oddaljenih v času in prostoru. Tako Michel Cartier s študijami o delu, ekonomskih konceptih, bogastvu in revščini zasleduje ekonomsko antropologijo v kitajskem svetu. Tako Alain Guery ponovno preizkuje vprašanje, ki je v francoski historiografiji vsaj klasično, če ne že obrabljeno: fiskalnost v času Ancien Regime na stični ploskvi med politiko
14 P. Scöttler, Lucie Varga. Les autorites invisibles. Une historienne autricliienne aiix Annales dans les annees trente, Paris, Ed. du Cerf, 1991.
15 Ibid., str. 83.
16 Glej spodaj. Med deli, ki jih je sprejela »Bibliotheque d'ethnologie historique«, ki jo vodi J. Le Goff pri Flammarion, citirajmo delo A. Burguiera, Bretons de Plozevet, 1975.
17 Cf. J.-P. Vernant (dir.), Problemes de la lerre dans la Grece antique. Paris, Maspero, 1968; M. Austin et Pierre Vidal-Naquet, Economic et societes en Crece ancienne, Paris, Maspero, 1972, in sodobna dela M. Finleya (op. prev. glej njegovo del o Antična ekonomija, v slovenskem prevodu Jožeta Vogrinca, Sludia humanitatis, Ljubljana, 1987). Tudi L. Valensi, Fellahs tunisiens. L'economie rurale et la vie des campagnes aux XVIIF siecles, Paris-La Haye, Mouton, 1977.
in ekonomiko. Pri tem se ne navezuje na linearno zgodovino institucij, temveč se predvsem opira na dela Marcela Maussa in Emila Benvenista. Poslej pri srednjem veku ne gre toliko za davek kakor za liberalnost vladarja kot sredstva vladanja. Nato pride do napetosti med moderno državo in monarhijo Ancien Regime. Na eni strani se res že v 16. stoletju razvije drugačna koncepcija vezi, ki povezujejo monarha s podložniki: liberalnost vladarja je obsojena, saj prava kraljeva vrlina ni več neomejena poraba, ampak upravljanje svoje črede. Na drugi strani pa mora kralj seveda kazati svojo veličino v razmerju do plemstva kot sistem ravnovesja oblasti, in svojo zaščitništvo v razmerju do ljudstva, ki od svojega kralja to zmeraj pričakuje. Iz te napetosti, s prizadevanjem, da bi konceptualizirali kraljevske prakse, nastane nova disciplina: politična ekonomija.18 Še zmeraj v zvezi s Francijo v času Ancien Regime je tu navsezadnje še Jean-Yves Grenier, ki v čisto novih delih postavi pod vprašaj tradicionalno razlago mehanizmov oblikovanja cen in pravil trga, pri čemer se navdihuje - vendar ne zgolj - pri trditvah Karla Polanyija.
Dela o sorodstvu so bila najbogatejši in najdlje izkoriščan rudnik zgodovinske antropologije. Sprva se je preučevanje otreslo demografskih preokupacij in se povezalo z Jeanom-Louisom Flandrinom zlasti na zgodovino seksualnosti, z Andrejem Burguierom, Josephom Goyem in Christiane Klapisch pa na zgodovino sistemov svaštva in rodovnikov, na razmerja moški-ženske, na analizo poročnih obredov ali na zgodovino nasledstvenih režimov. Članki v velikih revijah ter individualna ali kolektivna dela členijo napredovanja teh raziskav, ki jih je navdihovala antropologija sorodstva in nenehno širjenje vprašalnika zgodovinarjev.19 Družbeno se za zgodovinarja res ne more zvesti na sorodstvo. Svaštev in rodovnika ni bilo mogoče oddeliti od oblik posesti in od prenašanja dobrin. Hiš in družin ni bilo mogoče ločiti od njihovega družbenega tkiva. Fran^oise Piponnier et Jean-Marie Pesez vpisujeta srednjeveško socialno zgodovino v okvir vasi in v ruralno skupnost. Emmanuel Le Roy Ladurie ovekoveči eno izmed vasi z delom Montaillou, village occitan (1975). Mnogotere družbene prakse - od kuhinje in omizja do državljanskih ceremonij, od vzgoje otrok do ritualov smrti - so podvržene pristopu, ki sodi k zgodovinski antropologiji.20
Ker ne bi mogli navesti podrobnega inventarja precejšnje in prekipevajoče produkcije zadnjih dvajsetih let, se bomo za ilustracijo zadovoljili s tem, da predstavimo raziskavo, ki se je začela na začetku 70. let. Gerard Delille v delu
ls A. Guery, »Le roi depensier. Lc don, la contrainte et l'origine du systeme financier de la monarchic frangaise d'Ancien Regime«, v: Annates ESC, 1984, str. 1241-1269.
19 D. Herlihy et C. Klapisch, Les Toscans el teurs families. Une elude du Calasto florentin de 1427, Paris, Ed. de l'EHESS, 1978; Collomp, La maison du pere, Paris, 1980: M. Segalen, Amours et manage dans I'ancienne France, Paris, PUF, 1981; id.. Quinie generations de Bas-Bretons. Mariage parentele el societe dans le pays bigoudin sud, 1720-1980, Paris, PUF, 1985; E. Claverie et P. Lamaison, L'impossible manage. Violence et parenie en Gevaudan, XVII'', XVIlf etXIX1 siecles, Paris, Hachette, 1982; A. Burguiere. C. Klapisch, M. Segalen et F. Zonabend (dir.), Histoire de la familte, Paris, Ed. des Archives Contemporaines, 2 vols., 1986; P. Aries et G. Duby (dir.), Histore de la vieprivee, Paris, Lc Seuil, 1987; C. Klapisch, La maison el le nom, Paris, Ed. de l'EHESS, 1990. Dosje »La culture gcnealogique«, v: Annates ESC, 1991, str. 741-847. Prav je omeniti tudi sodobna dela P. Laslctta, J. Goodyja in L. Stona.
20 Glej dela P. Ariesa, M. de Cciteauja, J.-L. Flandrina, nato F. Sabban ali Sylvie-Anne Goldberg.
Familie et prop riete dans le Royaume de Naples (XVC - XIXC siecles) pokaže vse pridobitve, ki jih je zgodovina pridobila z uporabo antropoloških modelov.2' Avtor prikaže tako plemiško kakor kmečko okolje in sisteme svaštva, ki se močno prilagajajo »klasičnim« modelom obče menjave in omejene menjave (prav tistim, ki opredeljujejo »elementarne strukture sorodstva« pri Levi-Straussu). Seveda dedovanjski sistemi južne Italije v modernem času izhajajo iz vsaj »pol-kompleksnih« struktur, v katerih se kombinirajo delovanja kanoničnih prepovedi in družinskih strategij, ki zadevajo obtok dot in prenos dediščin. Ti sistemi omogočajo določeno število variant v prostoru in v času. V tej zgledni raziskavi je bilo spet mogoče najti klasične modele sorodstva: skozi podroben študij popolnih genealogij, ki kljub temu, da vključujejo precejšnje število posameznikov, niso zato nič manj postavljene v omejen okvir. Če pa spremenimo razmerja, je avtor v stanju dopolniti ta nominalni pristop, tako da ga z uporabo kvantitativnih metod vpiše v širši demografski, družbeni in ekonomski kontekst, kjer se razgrinjajo različne variante istega sistema. Komplementarnost obeh pristopov, statističnega in nominativnega, zahteva, da se objekti, konstruirani v različnih razmerjih, povežejo in da se mikro in makro analiza pripneta druga na drugo.
V	redit simbolnega se zgodovina mentalitet, ki jo je v svojem času razvil Lucien Febvre, preusmeri k religiozni in kulturni antropologiji verovanj in praks kakor tudi k antropološkim raziskovanjem idej in reprezentacij. Jacques Le Goff in Jean-Claude Schmitt podvržeta srednjeveške exempla strukturni analizi. Konstruirata simbolne sisteme srednjeveškega Zahoda in se pri tem opirata na študij gest ali ikonografije.22 Nicole Belmont je razkrila ljudsko religijo; Daniel Fabre, mite in obrede neke francoske regije. Zgodovinarji neevropskih območij so se lotili primerjalne študije koncepcij in družbenih rab časa v neevropskih družbah. Tudi tokrat je rezultate teh samotnih ali združenih raziskav mogoče brati v knjigah, ki so zaznamovale zgodovinsko disciplino.23
Zgodovinska antropologija političnega se je, tudi tokrat, morala navezati na pionirsko delo Marca Blocha, katerega Les rois thaumaturges so se izkazali za utemeljitveno delo. Leta 1924 je bilo, v zvezi s svetim srednjeveškim kraljevstvom
21 G. Delille; Familie el propriete ilans le Rovaume de Na/>les (XV'-XIX1 siecles), Paris-Rome, Ecole fran<;aise de Rome, 1985. Avtorje znal odkriti in izrabiti vire: dolge serije župnijskih registrov, »proces« porok, »stanja« duš, štetja, in pri tem dosegel izjemno kvaliteto. Še bolj redek dokument. Libro magno delle famiglie di Manduria, mu je priskrbel in omogočil vpogled v vaške genealogije od srede 15. stoletja do začetka 19. stoletja.
22 J. Le Goff, Pour an autre Moyen Age, Paris, Gallimard, 1977 (op. prev. - v slovenskem prevodu Draga B. Rotarja, Za drugačen srednji vek, Studia humanitatis, Ljubljana, 1985); id., L'imaginaire medieval. Paris, Gallimard, 1985; »Gestures«, ur. Jean-Claude Schmitt, v: History and anthropology. I, 1, Londres, Harwood Academic Publishers, 1984; J.-C. Schmitt, La raison des Gestes dans /'Occident medieval, Paris, Gallimard, 1990 (op. prev - v slovenskem prevodu Maje Sabec, Geste v srednjem veku, Studia humanitatis, Ljubljana, 2000); C. Bremond, J. Lc Goff in J.-C. Schmitt, L'Exemplum, Turnhout, Brcpols, 1982; Alain Boureau, La »legende doree«. Le systeme narratif de Jacques de Voragine (f 1298), Paris, Ed. du Cerf, 1984; Alain Boureau, L'Aigle. Chronique politique d'un embleme, Paris, Ed. du Ccrf, 1985. Omeniti je treba tudi dela G. Dubyja.
21	Pod vodstvom J. Le Goffa in R. Remonda, Histoire de la France religieuse, Paris, Lc Seuil, 1988-1993.
(royaute) citirati Frazerja in primerjati Roberta Pobožnega ali Svetega Ludvika (.Robert le Pieux ou Saint Louis) s kralji polinezijskih otokov Tonga precej drzno dejanje, četudi Marc Bloch previdno dodaja: »Ne bi mogli pričakovati, da bomo v Evropi odkrili vse oceanijske institucije«. Primerjava srednjeveških družb z »družbami, ki jim pravimo primitivne«, je predvsem hotela sugerirati potrebnost novih kategorij analize. Marc Bloch je zlasti z načinom, kako je definiral temo in raziskovanje in kako jo je obravnaval, v zgodovinsko disciplino vpeljal inovacijo, analogno tisti, ki jo je tedaj uporabljala antropološka disciplina. Dotik škrofeljnov* vse do danes ni pritegnil pozornosti zgodovinarjev (sprva, preden je mojstrovino prebral in jo pozdravil, je tudi Lucien Febvre mislil, da gre za »preozko temo«, za nekaj, kar je »za zgodovino postranskega pomena«).24 Ob preučevanju kraljevskega dotika »v njegovem času in njegovi evoluciji«, s skrbjo za »totalno razlago«, je Marc Bloch izumil raziskovalni predmet in nekako v zgodovinsko polje prestavil ekvivalent »totalnega družbenega dejstva« (fait social total), na katerega je opozoril Marc Bloch, in ga vložil v dve perspektivi: primerjalne analize in spreminjanja v času. Ta epistemološka novost se v zgodovini zdi tako zelo pomembna, kakor tista, ki jo je Fernand Braudel vpeljal petindvajset let kasneje s svojo razgradnjo toka razvoja v diferencialne časovne ritme.
Od Marca Blocha dalje so bile zgodovinske reference obogatene z deli Ernsta Kantorowicza in P. E. Schramma, pa tudi z deli Georgesa Dumezila; medtem ko je antropologija zgodovini ponudila konceptualni aparat, neprimerno bolj razširjen in kompleksen kakor v času Frazerja: poleg del Clifforda Geertza o balijskem kraljevstvu, ali tistih o hierarhiji kast v Indiji Louisa Dumonta, so predvsem študije afrikanistov - Evans-Pritcharda, Hocarta, Gluckmana in posebno dela Luca de Heuscha o različnih modelih kraljevstva (»magičnem« ali »religioznem«) - tiste, ki z novimi interpretacijami »geneze Države« navdihujejo zgodovinarje srednjeveškega Zahoda.25 V letih med 1970 in 1980 je razcvet raziskav o insignijah oblasti, emblemih, ceremonijah (kronanje, posvečeno kronanje v Reimsu, pogrebne slovesnosti), svetiščih, legendah, prispeval k obnovi analize monarhičnih institucij in k interpretiranju njenih povezav s fevdalnim sistemom. V hotein širše primerjalni perspektivi, nas je številka History and Anthropology, izdana leta 1989 pod vodstvom Jeana-Clauda Galeya o »Kingship and the Kings« (»Kraljevstvo in Kralji«), po poti od kraljevstva v Starem Izraelu, vodila k »zelo krščanskemu Kralju« Francije, nato k brahmanskem mišljenju in hindujskem kraljevstvu in se
Op. prev.: otekline oz. vnetje žlez na vratu pri tuberkulozi (Lepetit Robert, 1992, str. 604). Ubogi tisti, ki bi se v SSKJ hoteli podučiti, kaj pomeni ta beseda. SSKJ (DZS. 1994, str. 1357): pod geslom škrojeljni preberemo: škrofeljni -ov. zastar. skrofuloza: imeti škrofeljne. Da gre za bolezen izveš šele ob besedni zvezi, »šrofulozni bolniki« pri geslu škrofiilozen. Ampak - kot laični bralec - še vedno ne veš, katera in kakšna bolezen je to. Poučni slovar iz leta 1933, ki gaje sestavil Joža Glonar, založila pa »Umetniška propaganda« v Ljubljani, ponuja natančnejšo razlago, daje/so »škroluloza jetične bezgavke, bramorji ob vratu« (Glonar, 1933, str. 377; hvala Alenki Janko Spreizer za to dopolnilo).
24 M. Bloch, Les Rois thaumaturges (1924), Paris, Gallimard, 1983, s Predgovorom Jacquesa Le Goffa, str. XXIX.
25 Cf. J.-C. Schmitt, »Problčmes religieux de la genese de 1'Etat moderne«, Etat et Eglise dans la genese de 1'Etat moderne, Madrid, Casa de Velazquez, 1986, str. 55-62.
vrnila k oceanijskim tradicijam Balija in Tonga ter se končala z inkovsko sončno teologijo andskega sveta. Pred kratkim objavljeno delo Alaina Boureauja in Claudia Ingerfloma La Royaute sacree dans le monde chretien (od francoske monarhije pa do skandinavskega, kastiljskega, srbskega in ruskega kraljevstva), je prav tako primerjalna študija, le da v evropskem merilu, v kateri je v razpravah medievistov delo Louisa Dumonta postavljeno v kontrapunkt z delom Ernsta Kantorowicza.20
Od terena do arhiva
Kar zadeva ustanovitelje revije Annales, kontinuiteto spremlja precej svobodno prevajanje terminov v njihovem programu antropološkega projekta. Tako je bil povzročen globok pretres predmetov in orodij zgodovine. Ne zdi se, da bi zgodovinarji opazili, da so se sami pognali v to pustolovščino, ali pa so se pretvarjali, da ne vedo. Če je Levi-Strauss že leta 1971 menil: »Imam občutek, da delamo isto. Velika knjiga zgodovine je etnografski esej o preteklih družbah«27, ostane, da je antropologija masovno odslovila zgodovino, predvsem v svoji Levi-Straussovi različici kakor tudi v britanski tradiciji, ki jo zastopa zlati Evans-Pritchard.28 V zvezi s tem Jean-Pierre Dozon govori o »zgodovinskem agnosticizmu« pri učiteljih antropologije.29 K tej asimetriji med zgodovino in antropologijo se bomo vrnili le, da bi zabeležili in vsaj situirali nekatere pomenljive izjeme. Nekaj poklicnih antropologov je zares dobrodošlih za zgodovino. Pri amerikanistih je to najprej bil atipični primer Alfreda Metrauxa.
V	zadnjih letih svojega življenja je, kot kronanje izredno kozmopolitske kariere v VI. sekciji EPHE izvajal direction d’etudes z naslovom: »Ethnologie et socio-logie des populations indigenes de lAmerique du Sud« (»Etnologija in sociologija domorodskih populacij Južne Amerike«). Alfred Metraux je neverjeten primer antropologa, šolanega v Parizu, na Ecole des Chartes (a tudi na Ecole des langues orientales in v V. sekciji EPHE). To, kar predstavlja originalnost njegovega delaje redka kombinacija navidez protislovnih aspiracij in zahtev, ki pa so vendarle tesno povezane: na eni strani z nostalgičnim iskanjem začetka, z radovednostjo, usmerjeno k rekonstrukciji izginulih kultur, na drugi strani pa z brez primere bogato etnografsko izkušenostjo, ki si jo je nabral na številnih terenih, katerih prisotnost je ohranjena zaradi literarne kakovosti in prepričevalne moči njegovega pisanja (Metraux je bil v bližini nadrealističnega gibanja in prijatelj Georgesa Batailla); vse to pa se naposled opira na erudicijo arhivarja, na strogost in na neoporečno obvladovanje obravnave zgodovinskih dokumentov.
2(’ A. Boureau et C.-S. Ingerflom (pod vodstvom), La Royaute sacree dans le monde chretien, Paris,
Ed. de 1'EHESS, 1992.
27 C. Levi-Strauss, Lundis de 1'histoire, France-Culture, janvier 1971, citirano po F. Dosse, op.cit., str. 165.
■8 Glej avtorjevo delo Anthropologie sociale, op. cit.
29	.l.-P. Dozon, Anthropologie et histoire. Un mariage de raison?, art. cit., str. 12.
Tako že leta 1928 v svoji doktorski tezi o skupnostih Tupinamba v Braziliji, sistematično uporablja tekste kronistov, misijonarjev ali popotnikov XVI. in XVII. stoletja (Jean de Lery, Andre Thevet, Yves d'Evreux, Claude d'Abbeville itn.) z namenom, da bi, kot kak amerikanistični Michelet, pripeljal do vstajenja tako materialno življenje kakor verovanja in religiozne prakse Indijancev, ki so jih ob odkritju srečali prvi Evropejci.30 Njegovi »strah zbujajoči« opisi tupinambovskega kanibalizma uprizarjajo halucinantno sliko raztreščenih lobanj in požrtih udov, pri čemer jih spremljajo avtorjeve pretanjene analize pomena tega tipa žrtvovanja.31
Zgodovinska razsežnost je postala zares operativna in eksplikativna v njegovi študiji o »araukanskem šamanizmu« (1942), kjer Metraux poizkuša rekonstruirati in analizirati transformacije religioznih praks in verovanj čilenskih Indijancev.32 Glede na dokumente XVI. in XVII. stoletja dejansko opaža, da so aurakanski šamanizem v glavnem izvajali moški, ki so izstopali po svoji homoseksualnosti {des »berdaches«), dalje, da se zdijo v XVIII. stoletju ženske v tem poklicu številnejše od moških, in naposled, da je danes velika večina machi (šamank) žensk. To evolucijo pripisuje naraščajočemu, čeprav velikokrat posrednemu, vplivu »krščanskih navad in moralnosti«: araukanski Indijanci so, kljub temu, da so se divje bojevali proti Špancem in Čilencem, hodili po poti akulturacije.33
Metraux je svoj seminar na Ecole posvetil civilizaciji Inkov; ta dela so privedla do objave slavne knjižice (Les Incas, 1962), ki je v času svojega izida o tej snovi ponudila najboljšo sintezo. Delo se predvsem sklicuje na Polanyijeva pojma recipročnosti in redistribucije, ki ji je John Murra v svoji tezi, ki jo je zagovarjal leta 1955 v Chicagu, apliciral na andske družbe, in je dolgo časa ostala neobjavljena.34 Tesne prijateljske vezi so povezovale Johna Murraja in Alfreda Metrauxa, potem ko je A. Metraux med vojno živel v ZDA, John Murra, šolani antropolog, pa je s svojim pionirskim delom na začetku šestdesetih let spodbudil
30 A. Metraux, La religion des Tupinamba et ses rapports avec celle des autres tribus tupi-guarani, Bibliotheque de l'Ecole des hautes etudes, sciences religieuses, vol. XLV, Paris, 1928; cf. poglavje o »obredni antropologiji Tupinamb« (str. 124-169), ponatisnjeno v Religions et magies indiennes d'Amerique du Sud, Paris, Gallimard, 1967, str. 45-78.
31 Treba je narediti mesto za L'lle de Päques (1941), veličasten primer regresivne zgodovine.
12	A. Metraux, »Le shamanismc araucan«, Revista del Instituta de Antropologia de la Universidad nacional de Tucuman, vol. 11, 10, 1942, str. 309-362; ponatisnjeno v Religions et magies indiennes d'Amerique du Sud, Paris, Gallimard, 1967, str. 179-235.
33 Ibid., str. 233. Sploh se ne čudimo, da se ta zgodovinska analiza naposled izteče v drugo iskanje začetka, saj se, po Metrauxu, araukanski šamanizem odlikuje po svojem skrajnem arhaizmu: »Navezuje se na sibirski šamanizem, kakor tudi na šamanizem drugih južnoameriških plemen«. A že v XVI. stoletju so Araukani, ki so se obenem upirali Špancem, začeli uporabljati konja in postali strah zbujajoči konjeniki; te spremembe so korclativno določile modifikacije na področju religioznega življenja »in dale modernemu šamanizmu obliko in stil, ki sta - kar je čudno - vendarle poudarila podobnost z modernim šamanizmom azijskih ljudstev«. In Metraux sklene svojo študijo z naslednjimi besedami, ki so hkrati primerjalne in dolgotrajne, v grandiozni perspektivi: »Z drugimi besedami, stari fond verovanj in obredov, kije pred tisočletji prišel iz Azije, seje v teh zadnjih nekaj stoletjih približal nekaterim manifestacijam sibirskega šamanizma s tem, ko je postal religija konjeniškega ljudstva, ki živi od vojne, in s tem, da si od svojega nasprotnika ni sposodil le tehnik, ampak tudi novo pojmovanje nadnaravnega.«
34 John V. Murra, La Organizacion economica del Estado Inca, Mexico, Siglo XXI, 1978.
globoko obnovo naših poznavanj andskih družb: nenehno izčrpavanje tradicionalnih narativnih virov (»kronik«). Priporočal in prakticiral je izrabo virov, ki so vse dotlej bili neizrabljeni: dokumentov španske administracije.35 Antropolog je s tem prehodom iz terena v arhiv očitno postal zgodovinar.
Drugi prehod terenske antropologije k arhivu pa je tisti, ki ga opravljajo strokovnjaki za ruralno zgodovino Francije oziroma za Evropo v Ancien Regime. Mimogrede smo že omenili sodelovanje med Francise Zonabend, Andrejem Burguierom in Christiane Klapisch ali tisto med Isacom Chivo in Josephom Goyem. Pri enem od teh sodelovanj, ki so ga preizkušali na Baronnies cles Pyrennees (Baronijah v Pirenejih) so morali od začetka do konca, tako v raziskavi kakor v končnih objavah, povezovati raziskovalce iz obeh disciplin in še biologe/6 Prav je, da se ustavimo tudi pri izkušnji Elisabeth Claverie in Pierra Lamaisona. Antropologa sta začela s klasičnim spraševanjem o izvajanju sorodstva. Ko pa sta analizo kmečkih družin postavila v daljše trajanje — med XVII. in XIX. stoletjem -sta prikazala, da je to izvajanje sorodstva produciralo družbeno tekmovalnost, razmerja moči, se pravi, račune, ki jih je treba poravnati iz generacije v generacijo: njuno raziskovanje je privedlo do ekonomije nasilja v kmečki družbi Ancien Regime, družbi, pri kateri dostojanstvo ne izhaja iz miroljubne vrline njenih članov, ampak iz srditosti in nenehne pripravljenosti na boj. ’7
Ne bo nas presenetilo, če odkrijemo, da sta oba avtorja te nenavadne študije začela kot afrikanista. Gre pravzaprav za afrikanistično raziskavo, ki je na eni strani historizirala preučevane družbe, na drugi pa je razširila polje delovanja socialne antropologije. Antropolog je pri tem, navdihnjen bodisi od Georgesa Balandiera in manchestrske šole (z M. Gluckmanom), bodisi od marksizma, srečal zgodovino in dal na dnevni red svojega raziskovanja še nenačete probleme: suženjstvo, trgovino, vojno, ženske, afriška kraljestva in države, vse teme, ki zahtevajo proces konstrukcije in diferenciacije, variacije, konflikte, z eno besedo: zgodovino. Šolani in poklicni antropologi - Claude Meillassoux, Jean Bazin, Michel Izard, Emmanuel Terray, Jean-Loup Amselle - so, med skupnimi podjetji ali pri samotnih raziskavah*'8, ki opozarjajo na to, kar so tedaj preizkušali zgodovinarji, podvrgli
35 Posebna številka Annales ESC, »Anthropologie historique des societčs andines« (»Zgodovinska antropologija andskih družb«), sept.-dec. 1978, predstavlja veliko sliko tc prenove. Med deli, ki so na omenjenem področju izšla po tej številki, naj med drugim omenimo delo France-Marie Renard-Casevitz, Thierry Saignes in Anne-Christine Taylor, L'lnca, I'Espagnol et les Sauvages, Paris, ERC,
1986 (objava je rezultat sodelovanja dveh antropologov in enega zgodovinarja), in delo Nathana Wachtela, Le retour des ancetres. Les Indiens Urus de Bolivie (XX'-XVt siede). Essai d'histoire regressive, Paris, Gallimard, 1990.
36 Del rezultatov te izkušnje je bilo objavljenih pod vodstvom I. Chive in J. Goya v delu Les Baronnies des Pyrenees, Anthropologie et histoire. Permanence et changements; t. 1, G. Augustins, R. Bonnain, Maisons, modes de vie, societe, Paris, Ed. de l'EHESS, 1981; t. II, G. Augustins, R. Bonnain, Y. Peron in G. Sautter, Maisons, espace, famille, Paris, Ed. de l'EHESS, 1985.
17	E. Claverie in P. Lamaison, L'impossible mariage, op.cit.
,s Naši kolegi afrikanisti se spominjajo »neformalnih« ali regularnih seminarjev, ki jim je Ecole nudila zavetje (o katerih pa se niso ohranila ne poročila in ne programi). Poudarjajo pomembno vlogo, ki jo je igral C. Meillassoux, vlogo, ki jo potrjujejo tudi Meillassouxova dela, ki jih je bodisi napisal bodisi vodil. Glej naslednjo opombo.
antropološke trditve testu zgodovine. Tako so zgodovino pripravili do tega, da je igrala temeljno kritično vlogo v razmerju do njihove lastne discipline.39 Novejše raziskave Jeana-Loupa Amsella in Elikie M’Bokolo o etničnih skupinah in identitetah prav tako dekonstruirajo kategorije, ki so v klasični etnologiji veljale za kanonične, in se s tem, da sta si priskrbela dokumentacijo za delanje zgodovine, lotevata notranjih diferenciacij, heterogenih konfiguracij, variacij, drugače rečeno, zgodovinskih procesov konstrukcije in erozije identitet.40
Teren menjave
Zgodovinarji so se naučili leksike in gramatike antropologije, antropologi so uvrstili zgodovino v svoj program: v obeh primerih gre manj za zavezništvo med disciplinama kakor za modifikacijo raziskovalnih praks znotraj posamezne discipline, manj za paritetno transakcijo kakor za involucijo. Potemtakem je vredno za konec omeniti dva prostora, po katerih se gibljejo zdaj zgodovinarji zdaj antropologi: prvi, ki od Jeana-Pierra Vernanta do Marshalla Sahlinsa in od Marshalla Sahlinsa do Francisa Hartoga in Gerarda Lencluda orisuje režime zgodovinskosti (regimes d'historicite) v različnih kulturah. Pojem pomeni »tip odnosa, ki ga sleherna družba vzdržuje s svojo preteklostjo, način, kako družba preteklost obravnava in kako z njo ravna, preden jo uporabi in konstituira (in zato, da uporabi in konstituira) tisto vrsto stvari, ki jo imenujemo zgodovina«.1" Skozi to ravnanje se kuje zavest o sebi, ki je lastna sleherni družbi in ki daje pomen dogodku glede na bodisi kumulativno, bodisi ponavljalno orientacijo. Ta razmišljanja, ki so odslej skupna zgodovinarjem in antropologom, kdaj pa kdaj spominjajo na pretekla raziskovanja, zlasti na raziskovanja Jacquesa Soustella. Ameriška izkušnja je, preden so razglasili: »drugi časi, druge šege, druge zgodovine« in tako, kakor je briljantno storil Marshall Sahlins, predlagali »antropološko branje zgodovinskih besedil«, ki poročajo o srečanju med kapitanom Cookom in Havajci42, izzvala analogno problematiko, ki sojo raziskovali v La pensee cosmologique des anciens
39 J. Bazin in E. Terray, Guerres de lignages et guerres d'Etals en Afrique, Paris, Ed. des Archives contemporaines, 1982; M. Izard, »Les changcments d'identite lignagere dans le Yatenga«, Journal de la societe des Africanistes, 46, 1 -2, 1976; Id., Gens de pouvoir, gens de la tene: les institutions politiques de fanden royaume du Yatenga, Cambridge-Londres-Paris-New York, Cambridge University Press-Ed. de la MSH, 1985; C. Meillassoux, Femmes, greniers et capitaux, Paris, Maspero, 1975;C. Meillaussoux (ed.), Revolution du commerce en Afrique de i'Ouest, Oxford, 1971; L'esdavage en Afiqueprecoloniale, Paris, Maspero, 1975; J.-L. Amselle, Les negociants de la savane, Paris, Anthropos, 1977; J.-L. Amselle in E. M'Bokolo (eds.), Au caur de l'ethnie: ethnies, tribalisme et Etat en Afrique, Paris, La Decouverte, 1985; E. Terray, Une Histoire du royaume Abron du Geyaman. Des origines ä la conquete coloniale, these, 1984. Autres references dans Dozon, op. eil.; M. Izard, L'Odyssee du pouvoir, Paris, Ed. de l'EHESS, 1992.
411 Amselle et M'Bokolo, op. eil.
41 F. I lartog in G. Lcnclud, »Regimes d'historicite«, L'Etat des lieux en sciences sociales, tekste sta zbrala Alexandre Dutu in Norbert Dodille, Paris, L'Harmattan, 1993. p. 26.
4‘ M. Sahlins, Des fies dans leur histoire, Paris, Gallimard-Le Seuil, 1989.
Mexicains (1939), nato v La rencontre de la civilisation hispanique et des civilisations indigenes de I ’Amerique.43
Nekateri šolani zgodovinarji so prav tako analizirali spremembe, ki so preoblikovale režime zgodovinskosti v družbah ameriških Indijancev, pod kolonialnim gospostvom. Članek Nathana Wachtela »Pensee sauvage et acculturation: 1’espace et le temps chez Felipe Guaman Poma de Ayala et 1’Inca Garcilaso de la Vega« v posebni številki Annales ESC o »Zgodovini in strukturi« (»Histoire et structure«) prikazuje dva nasprotna tipa akulturacije, ki ustrezata različnima predelavama zgodovinske preteklosti, od katerih je prva podvržena zahodnim kategorijam, druga pa andskim kategorijam. Opozorimo še, da je ena najlepših analiz sinkretičnega procesa, ki je na delu med dvema režimoma zgodovinskosti, v La colonisation de Vimaginaire Sergea Gruzinskega, v njegovi študiji o »prvinskih pravicah« (»titres primordiaux«): ti dokumenti, napisani v jeziku nahuatl v drugi polovici XVII. stoletja, so v resnici ponaredki, v katerih se mešajo spisi zelo različnih tipov (anali, ustanovitvena besedila, naštevanje krajevnih imen, razdelitev zemljišč, določanje meja itn.), skozi katere preseva ponovno branje preteklosti, ki teži k temu, da bi kolonialni domorodski vasi podelili krščansko in špansko legitimnost, temelj skupnostne identitete: se pravi, kristalizacijo kolektivne memo-rije okrog nastanka lokalne cerkve in razmejitve zemljišča, medtem ko so časi »poganstva« skrčeni na nejasno ozadje, nekako v pričakovanju evangelizacije. S krščansko vero se sicer začenja novo obdobje, vendar kopičenje in mešanje epizod v teh »pravicah«, ponavljanje istih dejstev v različnih kontekstih, redundantnost diskurza, negotovost datiranj privedejo do prepletanja predšpanskega in kolonialnega obdobja, kakor da bi navidezna linearnost pripovedi v resnici prekrivala sledove bolj temeljnega cikličnega časa.44
Drugi prostor, ki si ga delita obe disciplini in ki se stika s prvim, njun skupni predmet in kraj vzajemne akulturacije, je prostor kolektivne memorije. Ta invencija ima ime, ime sociologa Maurica Halbwachsa, čigar velike knjige so opredelile program in obdelale prve eksperimente. V zvezi s konstrukcijo družbene memorije, v zvezi z načini in agensi njenega prenašanja, v zvezi z variiranjem njenih družbenih motivov in rab mu dolgujemo vse, čeprav je bil zaradi pretiranega sociologizma gluh za nauke psihologije in psihoanalize. Lepo delo Frances Yates, ki je izšlo iz anglosaške tradicije, je obogatilo Halbwachsov program, s tem da je pritegnilo pozornost k mnemotehniki: k vidnim, retoričnim ali logičnim sredstvom, s pomočjo katerih so spomini sporočani, ohranjani in prenašani naprej.45
43 J. Soustelle, La pensee cosmologique des anciens Mexicains, Paris, 1940 (predavanja, ki jih je avtor imel na College de France leta 1939); Rencontre de la civilisation hispanique et des civilisations indigenes de I'Amerique. Paris, s.d. Glej pred kratkim objavljeno knjigo: C. Duverger, L’origine des Azteques, Paris, Le Seuil, 1983, o delu pri rekonstrukciji zgodovine pri starih Mehičanih, o ponovnem pisanja te zgodovine mexica in o njenem ponovnem kolonialnem prepisu.
44 S. Gruzinski, La colonisation de Vimaginaire. Societes indigenes et occidentalisation dans le Mexique espagnol. XVf- XVIII1' siede, Paris, Gallimard, 1988, str. 139-188.
45 L 'art de la memoire, fr. prev., Paris, Gallimard, 1975 (op. prev.: original The Art of Memory, Routledge & Kegan Paul, 1966, London).
Mi sami smo razvili ta program, s tem da smo se spraševali o potlačenih memorijah, o memoriji preganjanih skupin, o memoriji verskih manjšin, o memo-riji gospodovanih okolij, ki niso imela dostopa do pisanja, medtem ko antropologi zapisujejo oralne tradicije in arhive. Ta raziskovanja niso le hotela uporabiti novih tehnik in dati zgodovinarjem nove korpuse dokumentov. Tako zbrani material je enako kakor sleherni zgodovinski vir zahteval kritični preizkus verodostojnosti, kar nas je privedlo do tega, da smo preučevali razmere, v katerih se vzpostavljajo oralna tradicija ter modalnosti in procedure njenega prenašanja: odtlej je manj pomembna njegova vsebina v pravem pomenu kakor njegove zapovrstne predelave v funkciji spreminjajočih se kontekstov. Ta premestitev perspektive je spremenila vir v predmet raziskovanja: ker ima sleherna memorija (individualna ali kolektivna) zgodovino, se je interes nanašal v glavnem na zgodovino te memorije, ki ni bila obravnavana kot odsev preteklosti, temveč kot reprezentacija nenehno reinterpretirane preteklosti in kot nekaj, kar je del sedanje realnosti. Tako smo preoblikovali začetni vprašalnik in vanj uvrstili pozabo, laž, afabulacijo in mistifi-kacijo.4<’ In za konec smo ga subvertirali, tako da smo se lotili dekonstrukcije nacionalne memorije (kar v francoskem primeru delajo zgodovinarji, ki jih je Pierre Nora zbral okrog Les lieitx de memoire41), ali brali pripovedi, prihajajoče iz plemenskih družb, ne kot skupne spomine, temveč kot sociološke listine: če omenjamo prednike, ne pripovedujemo zgodbe, temveč govorimo o sedanjosti, opredeljujemo solidarnosti, svaštva in stalna nasprotja. Stare nacije so se navsezadnje glede tega zatekale k istim zvijačam kakor antične ali eksotične družbe.
Na koncu tega inventarja, ki je včasih dolgočasen in nedvomno nepopoln kakor vse operacije te vrste, upamo, da smo vsaj pokazali raznolikost produkcij, ki izhajajo iz mešanja med zgodovino in antropologijo. V teku let je antropološka zgodovina vtisnila svoj stil v najrazličnejša področja zgodovinopisja. Spreminjala se je in se na tihem odpovedala začetnim referencam, saj je zaradi obsodbe zgodovine opustila marksistično referenco, medtem ko sta se strukturalizem in funkciolanizem obrabila. Če se ekspanzija zgodovinske antropologije umešča v
46 Dela na tem področju je nešteto del. Za spomin in po kronološkem redu: P. Joutard, La legende des Camisards, Paris, Hachette, 1977; Id., Ces voix qui nous parlent du passe, Paris, Gallimard, 1983. V skladu z D. Schnapperjem (1979-1981) je delo seminarja: »Memoires juives. Identite et acculturation« vodilo do objave Memoires juives, Paris, Gallimard, 1984, in do posebne številke History and Anthropology, vol. 2, 2. del, 1986. Seminarja Lucette Valensi: »La politique de la memoire« (1978-1979) in nato »La memoire en partage« (1988-1989) sta se nadaljevala /. okroglima mizama, katerih prispevki so bili objavljeni predvsem v Cahiers d'etudes africaines, 119, 1990; L. Valensi, Fables de la memoire. La glorieitse bataille des trois rois, Paris, Le Seuil, 1992. Glej tudi J. Dakhlia, L'oubli de la cite. La memoire collective t) l'epretive du lignage dans le Jerid tunisien, Paris, La Decouverte, 1990; N. Loraux, »Le 2 Bocdromion. A Propos d'un jour interdit de calendrier ä Athenes«, La commemoration. CoUoque du centenaire de la sec tion des sciences religieuses de I'EPHE, Paris-Louvain, 1988. J. Le Goff, Memoire et histoire, Paris, Gallimard/Folio, 1988. Dobcr pregled vprašanje in sodobnih del je najti v delu Jamesa Fentressa in Chrisa Wickhama, Social Memory, Oxford-Cambridge, Blackwell, 1992.
47 P. Nora (pod vodstvom), Les lieux de memoire, 1. La Republit/ue, II. La Nation, 111. Les France, Paris, Gallimard, 1984-1992.
obči kontekst konca kolonialnih imperijev in nastanka novih držav, so sedanje razmere morebiti tudi same zaznamovane z nič manj spektakularnimi preobrati, ki spremljajo propad sovjetskega imperija in razočaranje, ki ga je izzvalo precej držav, ki so izšle iz nekdanjih kolonialnih imperijev. Krog je nemara sklenjen.
Vendar konec utopij in obraba znanstvenih paradigem ne moreta ogroziti izvajanja disciplin, ki so si zadale nalogo, da naredijo razumljivo neskončno raznolikost človeških družb. Epistemološke konvergentnosti med zgodovino in antropologijo ni mogoče zavreči, niti ni mogoče zavreči novih eksperimentiranj na predmetih, ki so bolj razkosani od tistih, kakor sijih danes izbirata ena in druga.4>> Ta konvergentnost ne reducira specifičnosti obeh disciplin, saj vsaka izmed njiju ohranja tako svoja pravila in svoja učna mesta kakor teoretske reference, ki so ujemajo le deloma. Odpiranje ene in druge omogoča sodelovanje in prehode, ne da bi vodilo k temu, da izgineta. Lahko se le veselimo, če iz tistega, kar ju razlikuje, nastajajo možnosti za nove izmenjave.
Lucette Valensi
Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS)
Nathan Wachtel
Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS)
prevod: Taja Kramberger
48	Za bolj splošno refleksijo o razmerjih med znanostmi o človeku glej lepo knjigo Jeana-Clauda Passerona, La raisonnement sociologique. L'espace non-popperien du raisonnement natural, Paris, Nathan, 1991.