Bcseda staršem. *) Svet je vrt božji. Cloveški rod je visoko drevo, ki je v ^a vrt vsajeno. Vsemogočni stvarnik pa hoče, da bi to drevo lepo rastlo, se širilo in obilno dobrega sadii za čas in večnost obrodilo. Ali, kakor divjak, dokler je divjak, ne more blazega, dobrega in okusnega sadii roditi, — tako tudi človek ne raore dober biti, dokler ni presajen, cepljen ali požlahtnjen. Cepiti se pa more le mlado drevesce, — požlahtniti se inore le otrok. Kdo pa ima prvo dolžnost, da žlahtni mlade divjake — Ijube otroke? Pred vsem drugim imate to dolžnost gotovo vi, Ijubi *) Iz letošnjega letnega sporooila glavne šole v černomlji. Vred«. starši! Bog vam je dal in izročil naj blažji zaklad, nanireč otroke, ne zato, da bi ta dragi zaklad zakopali, to je, da bi za njihovo izrejo nič ne skrbeli, ampak da bi skrbeli za njihov časni in večni blagor, jih keršansko izrejali, lepo učili, in jih tudi skrbno v šolo pošiljali. Pa, žalibog! nobeden mi ne bo odrekel, če pravim, da je dan danes mnogo staršev, kteri pogosto zanemarjajo kršansko izrejo svojih otrok. Se bolj, kakor ta zanikernost, se mora pa tožiti, da se večkrat vpričo otrok zasmehuje in zasramuje celd sveta vera in njeni običaji, da se obrekuje šola, da se prav ne podučuje, da olroci dalje ko hodijo v šolo, manj da znajo, in so še le bolj sprideni, in Bog ve, kaj vse. Ljubi starši! Res, da na svetu pod solncem ni nobena stvar popolnoma. Pa kdo je kriv, da se včasih res otroci le prav malo nauče, in da šole ne donašajo zaželenega sadii? Nobeden drugi ni kriv tega, kakor vi. Ali veste, kakšno naiogo, kakšen nanien ima šola? Ona ima nalogo in namen, vaše otroke izrejati, bistriti njihov um,. srce boljšati in Ijubo mladost v kreposti vaditi in vtrjevati; ona ima nauien, da izrejo vaših otrok, ktero ste vi pričeli, dopolnuje, in pa zanemarjeno, kolikor mogoče popravlja in nadomestuje. Oe je pri drevesu korenina slaba, je slaba prva rast, in slaba podlaga pri izreji, stori, da je potem navadno vse slabo. — Zato rečem: Za dobro izrejo otrok vneti starši, dobe tudi iz šole požlahtnjene otroke, dobre učence. — Skrbni kmet je ves vnet za svojo setev na polji in za svoje kmetijstvo; kako se trudi, da bi si nekoliko opomogel in da bi se mu godilo vse po sreči! S kakšnim veseljem donui prišedši pripoveduje: nKako lepo vse raste in obeta obilne žetve! vendar je bilo prav, da smo na uni njivi vodi odtek skopali, če ne, bi nam bila unkrat ploha veliko škodo napravila; precej jutri tnoramo tudi na travniku potok potrebiti, da nam voda ne bo več trave zastopila". — ,,Mati", praša skrbni gospodar dalje, ,,kako pa je živina vredjena? pa ne, da bi pozabili s čednikom govoriti, da bo na mladega junčka dobro pazil, ko ga bo prvikrat gnal na pašo" itd. Kaj ne, da je lepo, če sta oče in mati tako skrbna za svoje polje in živino! Če pa vendar hišni oce vso svojo skrb na kmetijstvo obrača, naj lepši svoj zaklad pa, to je otroke, v nemar pušča, ali tak oče mar skerbi za svoje? Nikakor ne! Pa, Bogu bodi potoženo! veliko je takih, ki imajo lepo kmetijo in v lepem redu, sade po vrtu lepa drevesca, — svoja drevesca pa, otroke, ki jih imajo zmirom pri sebi, zanemarjajo; pastirju priporočajo, da naj dobro pazi na živino, — učitelja pa, kteremu izročujejo svoje otroke, da bi jih lepo izrejal, nikdar ne vprašajo, kako se vedejo; ali se njih um prav bistri, in njih srce res boljša in oblažuje, in kaj in kako bi se bolj bolišali na duši in na telesu. Pa bo morebiti kteri oče zagodil : ,,Kaj je to, da sedaj otroke tako v šolo silijo ? Moj oče niso hodili v šolo, in so bili prebrisan mož in dober človek". \a to odgovurim: Abraham, Izak in Jakob tudi niso hodili v šolo, se niso znali ne pokrižati, ne moliti očenaša, pa so vendar v nebesih; če so tedaj tvoj oče bili prebrisan in dober mož, ali moreš reči, da bodo taki tudi tvoji otroci, ki jih nočeš pošiljati v šolo, — in če so Abraham, Izak in Jakob v nebesih, akoravno niso znali očenaša moliti, mar pojdeš ti v nebesa, če tega ne znaš? Kdo drug zopet reče : ,,Tudi jaz nisem v šolo hodil, pa vendar živim". Povem ti le to priliko: 20, 30 ali 40 let si že gospodar, pa še nisi hiše gasil, ker ti še nikoli ni gorela. 20, 30 ali 40 let si že gospodar, pa še nikoli nisi vode od njive odvračal, ker ti še ni nikoli sile delala. Če pa danes ogenj vstane in se tvoje poslopje tudi vname, ali zato ne boš liiše gasil ? In če danes voda do njive pridere, ali ji ne bos jezil? Kaj boš na to odgovoril? Časi, dragi starši! so drugačni, okoliščine so se sprenienile ; marsikej, kar nekdaj ni bilo potrebno, je sedaj potrebno. Svet je zvit in prekanjen ; če hočemo torej sebe in druge zraot in zapeljevanja obvarovati, je treba trdnejega prepričanja, obilnisega znanja. — Mladost je radovedna in večkrat krivih zapopadkov polna, ker ji malokdaj kdo na njena vprašanja prav odgovarja. Skoraj nobena reč se ne zgodi, da bi mlado srce ne popraševalo, od kod in kaj da je ? Treba je tedaj, da se radovedna in krivih zapopadkuv napolnjena mladost, ko v šolo pride, na tanko podučuje v potrebnih rečeh, posebno v kršanskem nauku. Xauk sv. vere soznanja mladino s stvarnikom, ki skrbi za vse stvan in jih modro ohramije; nauk sv. vere mladino uči spolnovati dolžnosti do Boga in do bližnjega; nauk sv. vere mora mladini kazati, kaj ji je dobri Bog dal, da se oiu more z njegovo pomočjo vedno bolj približevati in ga čez vse časliti. Pravi in poglavitni namen vsake šole je namreč kršanska izreja. Jako potrebno je pa tudi branje, pisanje, številjenje, ker služi človeku v polajšanje sedanjega življenja, 15** in je tako potrebno, da človek že sedaj težko, še bolj težko pa bo v prihodnje brez tega shajal. Glej, oče! v šoli pa dobivajo otroci ta poduk, ki ga doma ne morejo dobiti. Ali bi ne bila v nebo vpijoča krivica, ko bi ti oče ali mati svojemu sinu, svoji hčeri tako velike dobrote ne privoščil? Vam je dobro znano, ki imate doma polje , da ga ne morete sami obdelovati, ampak najemati si morate pomagavcev, če še toliko velja, da le delo ne zastaja. Glejte! tudi rodovitnega polja svojih otročičev ne morete sami obdelovati tako, kakor je treba in kakor dolžnost od vas zahteva; dobite pa za svoj dragi zaklad, za drago in gotovo vam Ijubo polje svojih otročičev imenitne pomagavce, ki z veseljem to nadomestujcjo, kar vi doma ne morete, — ki skrbe, da se zlati čas otroške dobe ae trati, kar bi se pozneje težko kdaj moglo popraviti. Glejte! duhovni in svetni učeniki so, ki gotovo jako imenitno, pa tudi jako^ jako težavno nalogo prevzamejo, in jo v šoli izvršujejo. — Oe želiš, oče, svojemu sinu lepo premoženje in posestvo pridobiti in zapustiti, glej, da mu boš tudi skusil prebrisano glavo in požlahtnjeno srce pridobiti; to bo njegovo pravo posestvo, in za to ti bo gotovo veliko hvale dajal; drugače te pa utegne še kleti in rotiti, ker si bo mislil in rekel: ^Kaj mi pomaga sedaj vse to, ker mi pa oče niso za to skrbeli, da bi se bil v mladosti kaj dobrega in potrebnega učil, ker sem tako rastel, kakor neumna živina, ker sem tako neveden, da si ne znam satn v nobeni reči poniagati, akoravno bi si rad pomaga), ko bi znal". Marsikteri sin je že tako govoril, in bo še govoril. cd»'j« pnh.)