Dopisi. Iz Hajdinja. (Bralno društvo.) Pomlad je zopet obiskala naš svet ter oživila in zbudila vso naravo iz zimskega spanja. Nje zelena, pisana obleka, blagodejni solčni žarki dramijo tudi človeštvo iz zaspanosti, dado mu novih telesnih in duševnih moeij, vdihnejo mu novih idej, ter ga ojačijo k raznemu podjetju. Tudi na nas zaspane Hajdinjce pomladanji dih prirode ni ostal brez vsega upliva. Dal nam je pogum, da smo se nekoliko otresli naše mlačnosti, ter s tem, da smo si ustanovili «kmetijsko bralno društvo«, storili vsaj prvi korak za boljšo prihodnost za narodni razvoj naše farne občine. S prijetno nado, da se bode število društvenikov v kratkem zdatno zvišalo, da se bodo nekaterniki bolj ogreli za naše narodno podjetje, ter se trdneje oklenili namenjenega društva, sklical je osnovalni odbor dne 3. majnika t. 1. svoje pridobljene ude k volitvi stalnega odbora. Izvoljeni so bili gg.: Martin Muršec, predsednikom; Janez Grahar, podpredsednikom; Alojzij Pogrujc, tajnikom; Ivan Pavlič, blagajnikom; Andrej Šlamberger in Simon Kampl, odbornikoma. Društvo se je naročilo na sledeče časopise: »Kmetovalec«, »Domovina«, «Slov. Gospodar*, »Domoljub«, »Rodoljub«, »Mir«, »Siidst. Post«, »Dom in Svet«, »Zvon«, »Vrtec», ter pristopilo kot ud k »Družbi sv. Mohora« in k »Slov. Matici«. Da smo si mogli naročiti vse imenovane časopise, ter takoj začeti delovati, gre hvala blagorodnemu gospodu deželnemu poslancu dr. Franu Jurtela, kateri je blagovolil pokloniti našerau društvu 6 gld., za kar se usoja odbor izreči najtoplejšo zahvalo. Časopisov imamo torej, hvala Bogu, za naše potrebe dovolj; a skušnja uči, daiieedino s čitanjem časopisov ne more doseči nanien bralnih društev: neobhodno potrebne so tudi dobre knjige; ali žal, ravno teh nam pomanjkuje. Ker pa gmotno stanje našega drušlva ne dopušča, si omisliti potrebno število primernib knjig, zato se hočemo ravnati po znanera izreku: »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal«. A sami si pa ne moremo in ne znamo drugače pomagati, kakor da se usojamo trkati na duri blagib rodoljubov in slavnih narodnih društev ter ponižno prositi, da nas blagovolite gmotno in duševno podpirati. Bog daj, da bi naše novo društvo našlo dosti prijaleljev in podpornikov, s kojih pomočjo bi mogli uspešno delovati za vresničenje naših zvišenih namenov: negovanja Ijubezni in vnemanja ponosa do naše mile lnaterinščine. —g— Iz Slov. Bistrice. (Poročilo in zahvala.) V nedeljo, dne 27. majnika, zborovala je v prostorih g. Petra Novaka lukajšnja podružnica sv. Cirila in Metoda. Da-si je bilo vreme jako deževno, udeležilo se je tega zborovanja ogromno število Ijudstva. Hvala prisrčna Mariborskim tamburašem, ondotnim in Ruškiin pevcem. Hvala častitim gostom, koji so prihiteli k nam iz Maribora, Gelja, Ptuja in iz sosednih trgov in vasij. Ne udajmo se! Slovan gre na dan. Iz Laporja. (Romar od Marije Klaužeti.) Želiin podati par črtic častitim bralcem >Slov. Gosp.« v spomin, ker mi je bila sreča mila, da sem se mogel udeležiti iz Laške Gorice na Sv. Goro velikanske procesije brezštevilne množioe pobožnih krisljanov, katerim so glavni voditelj bili milostljivi nadškof z veliko duhovniki. Posebno mi je dopadlo lepo, ubrano petje pobožnih goriških mladeničev, katerih prelepe Marijine pesmi mi vedno po ušesih donijo tako, da raoram reči: to so pravi junaki in Marijini služabniki, ki imajo srce uneto za čast božjo! Kako je pa žalibog pri nas na Štajarskem z mladeniskim petjem? »Slov. Gospodai*' je že spregovoril o divjem tuljenju pri vojaških naborih, pa ne samo ledaj, tudi pri drugih priložnostih mnogo naših mladeničev grdo rjove, zlasli kadar se smrdljivega »hudičevega« strupa napijejo. Žganjc je za mlade ljudi smrtna poguba in v življenju veliko gorje, katerega si jih je že dosti aakopalo. Povej mi ubogi jetnik, kdo te je v ječo spravil ? Rekel boš: žganje. Pa koliko imamo v vseh okoliščinah še tudi drugih žalostnib izgledov. Še nekaj ne stnem zamolčati. Vkljub slabemu vremenu in težavnemu potu v križevem tedmi so naš čast. gospod župnik vodili procesijo z lepiin petjem iz Laporja v Kočno in lukaj so spomenili, da se pogreša šolska raladina: zato pa žalibog gre vse navzdol, če bo zmirom tako, kam bomo prišliV Iz Cirkovic. (Nevolja.) Za ilan 31. maja je bil v koledarju napovedan sejem v Girkovicah; ali to še ni zadostovalo. Dne 27. t. m. je občinski pisar in oznanjevalec po prvej sv. maši oklical ter vabil občiastvo na obilo obiskovanje in udeležitcv tukajšnjega sejnia. Dne 27. maja, ker je bil po naključbi shod (žegnanje), prišlo je v Cirkovice od daleč in blizu mnogo Ijudstva. Razširila se je vest, da je pričakovati v Cirkovicah živahnega in dobro obiskovanega sejma. Res, od blizu in daleč je prišlo mnogo prodaJKlcev in kupovalcev; pa ostrmeli je moral človek, prišedši 31. niaja v Girkovice, kcr na vseh straneh so slali orožniki. Vraeali so celo pet ur daleč prišle prodajalce z voli in kravami. Prišlo je tudi mnogo mesarjev iz bližnjih mest in krajev, kakor: iz Maribora, Bistrice, Pluja itd. Vsak prodajalec in kupec je še le v Girkovicali zvedcl, da nikdo ne sme živine na sejmišoe gnati in tain kupovati. Vprašal je vsak strmeč, zakaj ne? Po dolgem povpraševanju se je izvedelo, da je vsemu lemu krivo županstvo. Opetovano mu je gosposka naročila, da mora živinsko sejmišče posiavno ograditi. Ker tega ni storilo, je žugala gosposka z odvrnitvijo sejma; in slavno tukajšnje županslvo je poročalo pismeno in ustmeno, da je vse v redu. Gosposka se je hotela o vsem tem prepričati, ali je res. Zvedši neresnico, je gosposka sejem predzadnji dan prepovedala. Kakšna nevolja med ljudstvom! Od daleč so prišli prodajalci in kupci, a vsi zastonj. Le nekaj parov živine so kupci na potu kupili. — Ali za blagor ljudstva županstvu nič ni ležeče? Doba sedanjega obč. predstojnika in obč. odbora je minola, zakaj ne odstopi, če neče nič več storiti? Koliko ljudij mora zaradi takega uradovanja škodo trpeti? Če ne razumete, ali če nečete več delati, pustite druge na krmilo! Koliko časa bode še trajal ta nered? Iz Žalca. (Nemški šulverein.) Prijatelji tega društva vedno zatrjujejo, da ono skrbi za vzgojo le nemških otrok. Ko bi temu tako bilo, ne bi noben pameten Slovenec temu društvu oporekal; ali to društvo steguje svoje kremplje navadno le po slovanskih, pri nas slovenskih otrocih, in temu se moramo upreti, kolikor se le da in tako postopanje imenovati nesramno nasilstvo, ker to dela pod zaščito postave. Mi katoliški Slovenci moramo skrbeti, kakor drugi narodi pred vseni za dve svetinji: sv. vero in ljubo materinščino, in gledč na obe te svetinji se v šulvereinskih šolah malo, ali bolje, nič storiti ne more. Ali čemu pišem iz slovenskega Žalca, iz slovenske Savinjske doline tako ostre besede zoper šulverein, saj je v tako narodno probujenih krajih njegovo postopanje nemogoče? Tako bodo mnogi bralci vskliknili, zato pa blagovoljno to-le berite! Pri nas hočejo vriniti šulvereinsko šolo. Nekaj otrok s hribov Gotoveljske župnije se bode zaradi prevelike daljave izšolalo iz Žalske šole in všolalo v Ponkvo, kjer bi se potem imela enorazrednica spremeniti v dvorazrednico. Tega se pa seveda Ponkovčani čudno branijo. To je pa kmalu uvohal znani bogati nemškutar v Št. Petru, ki baje oskrbuje železnicam brzojavne sohe, in je poštenim hribovcem ponujal nemško šolo, ki jo bode postavil nemški šulvert in. Koliko bode v tej šoli nemških otrok? Niti jeden ne; zato šulverein, pusti naše vrle ljudi, ne nevzmirjaj jih! Sploh pa smo vsi Zaleani trdo prepričani, da boš ti, slovencežerec, dobil od Gotovljanov tako zaušnico, da svojih očij, ki toliko po nepotrebnem ščilijo na naše otroke, nikoli več ne boš obrnil v prekrasno, slovensko Savinjsko dolino ! C—n. Izpred Pohorja. (>Štajerski kmet«) Tako se lmenuje novi list, ki se je na tihem zadnjo nedeljo v Mariboru rodil, ter hoče biti kmetom v političnih in gospodarskih zadevah svelovalec. Izdatelj listu je g. L. Kralik, znani tiskar »Marburger Zeitung«, in nasprotnik slovenskemu kmetu. Kaj pa je nam neznane in politično sovražne nemške gospode napotilo, da so začeli izdajati slovensko pisan list? Ali to storijo iz ljubezni do kmeta? List sem danes prebral in kot priprosti kmet si dovolim Vam, moje mnenje povedati, in Vas, gospod urednik, prosim, da moje vrstice v »Slov. Gospodarju« objavite. Ze na prvi pogled se vidi, da je list »Štajerski kmet« brezveren, hoče le hujskanje, nemškutarje v zavetje vzeti, kmeta pa ob vero spraviti. Pisan je v smislu bivšega »Kmetskega prijatla«, katerijebaje poginil, ali je pa menda kvokal in valil, da se je »Štajerski kmet« izvalil! On livali 25-letnico šolske postave, pa ne pove, zakaj. Nova šolska postava je bila 14. maja 1869. le z enim glasom večine sprejeta in dobro se še spominjam, koliko veselje je takrat po liberalnem taboru bilo, češ, sedaj, ko ne bodo dekani in župniki imeli pri soli nič več govoriti, bode se mladina zbistrila, izobrazila in prosto mislila. Zadnje je pač resnica v preveliki meri! V teku 25 let se je dokazalo, da ravno kmetje se nove šole ne moremo veseliti, ker one niso v vsem prava priprava za prihodnje življenje mladine. Po mojem mnenju bi poldnevna šola popolno zadostavala in pol dneva bi se otrok naj delati vadil. Večina otrok hodi daleč v šolo, daino jim košček kruha s seboj, kate- rega že večkrat med potjo snejo. 0 poldne so otroci eno uro prosti, lačni brez obeda — zato dve uri popoludne trajajoči poduk malo velja in za otročje zdravje ni priraeren. Pri tej priliki si še to-le opoinbo dovolim. Pri vsaki šolije v bližini tudi trgovec, kateri šolarjem tudi razni sladkor prodaja; dobro delo bi trgovec storil, ko bi otrokom nobenih sladčic ne prodajal, ker prvič je sladkor za zobe škodljiv in otroci si namesto potrebnib šolskih rečij rajši sladkor kupujejo. Ko bi bil poldnevni poduk, ne bilo bi treba toliko novih šol, za katere so plačila skoro že neznosljiva, in otroci bi doma k delu vadili in preeej koristili. Šola ni sama zavoljo sebe, temveč kot podlaga za prihodnje življenje; zatoje treba, da se otrok že poleg šole na lahko, primerno delo vadi. Vem, da gospodje učitelji imajo težko nalogo, stroge višje ukaze, šole imajo večidelj prenapolnjene, in slabo so plaeani. Ce mi bode »Štajerski kmet« ugovarjal, mu bom svoje misli v tej zadevi natančneje dokazal, da kmetje nimamo uzroka nove šole slaviti. Kar druge gospodarske članke v listu zadeva, so pobirki iz starih knjig in časopisov. List je proti veri pisan ter je otrokom za nravno' življenje nevaren. Stariši, bodite tedaj oprezni. in vrzite list tje, kamor vsaki peš gre, kajti to je vendar ostudno, da se »Štajerski kmet« tako veseli, da bi se na Ogerskem civilni zakon sprejel. F P—k. Iz Kostrivnice. (Zaslužni križec). Nekdanji vojaški »gmajnar«, lovec na »hostne vrage« in občinski berič silno žaluje, ker mu je splavala po vodi srčna želja, doseči za svojo neštevilne zasluge zlati križec. Križec, zlati križec, oh kako sladka beseda Karžupnikovim ušesom! Toda kako ga doseči? No, to.našemu junaku ni delalo tako teške glave, kakor mu jo dela od časa do časa g. Ogrizekovo vino. Ker. sta si z našim občinskim predstojnikom debela prijatelja, je ta naenkrat zbobnal sejo občinskega odbora, misleč si: »Pum, pum, pum, roka roko umiva«. Pri tej seji je tako navdušeno opisoval preimenitne zasluge (? ?) beričeve, da je svoje poslušalce kar očaral tako, da so ti res začeli verjeti nekaj, o čemur se njim poprej še sanjalo ni. Nič ni pomagalo ugovarjanje enega g. odbornika, eeš, da za zlati križec je potreba posebnih, izvanrednih zaslug — vse je bilo bob ob steno: plamen županovih besed in pa neumni strah pred beričem jim je stisnil pero v roko, da so res podpisali prošnjo za zaslužni križec. 0 srečna Kostrivnica, kakšen red pač mora vladati v tebi, da nimajo župan in odborniki nič pametnejšega delati, kakor krečeplaziti in prositi za križece občinskemu — slugi! Kolika edinost je v tvojem občinskem zastopu, da odborniki kar prikimavajo, kar iztuhtata prebrisani glavi župana in njegovega beriča, ki si v svoji ošabnosti domišljujeta, da sta le ona Kostrivniška občina, vsi drugi pa pokorni njiju hlapei! Večini naših odbornikov sta res vcepila nesrečno misel, da imata le župan in berič pravice v občini — ha, ha, ha, — vsi drugi pa morajo slušati njun glas, kimati in podpisovati. Kako kriva in napačna je ta misel, kažejo sledeče točke ali paragrafi »občinskega reda za Štajersko vojvodstvo.» §. 12. tega reda govori o občinskem zastopstvu tako-le: »Občino zastopa v unanjih rečeh občinski odbor in občinsko starešinstvo». §. 14. »V občinskem starešinstvu je župan in vsaj dva občinska svetovalca.« Ze iz teh paragrafov se jasno vidi, da občine ne zastopata župan in njegov berič, ampak občinski odbor in starešinstvo; berič pa mora biti le berič ter se ne sme nikakor vtikati v občinske zadeve; zato se po § 10. občinskega volitvenega reda ne sme voliti v odbor, dokler občini služi. (Konec prih.) Izpod Boča. (§ 19. tiskovne postave.) Na dopis »Izpod Boča« (ne iz Kostrivnice) v 21. številki našega lista smo dobili od g. Ogrizka popravek in nauk dotičnemu dopisniku. NaLika nikakor ne natisnemo, ker g. Ogrizek ni poklican, da bi naše čislane dopisnike podučeval, zlasti, ker smeši sv. čednosti. Tudi popravek bi mu lahko vrnili, ker v dotični številki ni nobenega dopisa iz Kostrivnice in je več Ogrizkov, vendar bi nas prej ali slej z gori navedenim paragrafom za natisek prisilil; toda tistega paragrafa pa ni ne za nas, ne za naše razsodne bralce, da ne bi smeli imeti svojih mislij. Popravek se dobesedno glasi: Oziroma na znani § 19 prosim dopis iz Kostrivnice iz zadnje številke sledeče popraviti in v prihodnem »Gospodarju« razglasiti: »Ni res, da bi bil Ogrizek rekel: naj bode veselica samo za Kostrivničane, Slatinčani pa naj doma bodo, ker hodijo sem pobujšat.« Ogrizek.